2ii
Plavica: Tebi!
kakov bedak more misliti, da se je predrugacil in poboljšal. Volk menja dlako, navade svoje pa nikdar ne. Naj le dobro pazijo, pa se bodo kmalu prepričali, da ga ne sodi krivo. Namestil deklet bo lovil omožene, najbrž se jih je že lotil, pa ljudje ne vedo. Krčmarica se je smijala na vse grlo Gorenjčevemu sumu in drugi poslušalci so ji pomagali. Ko je mož videl, da mu nihče ne verjame, plačal je račun in odšel zabavljaje zaničljivo dolenjski preprostosti in svojeglavnosti.          (Dalje prihodnjič.)
Tebi!
pdkrlj globoke svoje rane, Odkrij mi žgoče vse gorje, Znaj, mir je tvoj veselje moje! Odkrij zaupno mi srce!
Naj sem ti jaz življenja solnce, Ki hrepeneč si ga želiš, Ogrej se mrzla duša tvoja, Izgini mrak, ki v njem živiš.
Ne greni sebi, meni sreče, Ki nama kaže lep obraz, Uživaj hipov slast ubežnih, Naj srčno te objamem jaz!
Da toli jaz te ljubim, kdo je storil, In kdo li kriv, da mene ljubiš ti? Da v srci rajska vzcvitajo  mi čustva, Da moja duša pred teboj medli?
II.
Položi glavo mi na prsi, Ki v tajni radosti kipe, Udarci srčni moji, dragec! Na glas naj tebi govore:
Zaupaj mi, jaz ljubim tebe, In ta ljubezen naj vzbudi V življenje novo in veselo Srce in dušne ti moči!
Oj, ljubi me, čemu premišljaš? — Tvoj pogled zgolj dobrota je, In ker srce ti grejes moje, Zakaj jaz tvojega bi ne? —
Da tvoje meni so oči nebesa, In ustna tvoja sreče so izvor, Da tvoje mi srce zaklad je slasti, Da ti ljubezni moške si mi vzor?
Plavica.
(sMS)
I
ilag Od
Lepi trenutki,
riči stoji mi kapelica mala, tam se ti vidi okolica zala; Tam gori ž njim bila, Tam prvo sem cvetko Od njega dobila
Molčala so usta, a njega pogledi Razvneli srce in obraz so moj bledi
Trenutki ti mali
Na veke mi bodo
V spominu ostali!
Ob steni sva stala in zrla v daljavo, Ko megla je legala že  čez planjavo;
Radost me navdala,
In sreče je solza
V očeh mi igrala.
T i n e a.