Krajnik: Učitelj Jože Počakaj Gospod Jože Počakaj je učitelj v odda'Ijeni hribovski vasi. Ima družinico. Dva verSela fantka, ki ga stalno vlačita za zakrpanc jhlače, se igrata volkapomajhnikuhinji. Zunaj jtuli okoli oglov močan veter in naznanja pri;hajajoče božične praznike. Žena se suče okoli |štedilnika in nalaga drva, da bi čimprej skuhala čaj za svojega Jožka. Med delom je večTcrat pogledala na zakrpano moževo obleko in na razposajena m^čka tervečkrat globoko vzdiKnila. Jože Počakaj, ki je pripravTjal šolske zvčžke, jo šočutno pogleda in vpraša: »Kaj ti je, Milena?« »Kaj bomo počeli Jože?« mu upade žena v vprašanje. »Božični prazniki so tu. Mi pa nimamo ničesar. Ti potrcbuješ nove hlače, otroci nimajo čevljev niti tople obleke. Dolžni smo radi selitve na vse kraje. In ti me še vprašuješ, kaj mi je!« Obrnila se je ter si dbrisala solze v predpasnik. »Ne jokaj, Milena, in nialo počakaj. Saj se nas bodo gotovo usmilili in nam znatno zvišali plače. Poglej, koliko pišejo vsi časopisi o draginji in o naših neverjetno nizkih plačah. Počakaj, Milena, z Novim letom bo vse bolje.« »Počaj, počakaj!« s.e je razburila. »To praviš že štiri leta in potrpežljivo čakaš, kakor Job na gnoju. Počakajte, pravijo vsi! — Toda advokat, trgovec, mesar, mlekarica in Bog ve kdo še, nam pretijo s tožbami. Meni lahko rečeš: počakaj, Milena, potrpi. Saj bo prišlo. A oni? Oni zahtevajo in neusmiljeno terjajo!« Pogled ji je zašel na otroka, ki sta sc fjrenehala igrati in gledala razburjerio mamico. Stekla sta k njej in skrila svoji kodrasti glavici v njena krila. »Uboga otroka« je dejala »tako mala pa že občutita težo krivic!« Jože Počakaj ni mogel gledati svoje uboge družinice. Zagledal se je v pravkar popravljeno nalogo in rdeče črke so se združile čez^ ves zvezek v njemu tako znane besede: Počakaj, počakaj, počakaj... Zunaj je zatulil veter kakor šakal. To ga je zmotilo. Stopil je k ženi in ji sočutno dejal: »Milena, počakaj. Saj je tudi meni hudo, koi te vidim že čctrto letp na petek in svetek v erii in isti bbleki, v zakrpariih ribgavicah in brez plašča zmrzovati. Pogledal je otroka. »Bo, mora priti, Milena« je bruhnilo iz njega. »Že radi otrok. Ne verujem, da so tako neusmiljeni!« Luč je počasi pojemala in bila vsa zaka> jena od slabega petroleja. »Pojdimo spat« pravi Milena. »Petrolej je drag!« Jože Počakaj ih Milena sta spila čaj, otroka pa skodelico mleka. Šli so v mrzlo sobo. Malčka sta med molitvijo brbrala o mrazu. Zobje so jima nekaj časa šklopotali; končno sta pa sladko zaspala. Ko sta legla tudi Milena in Jože, sta nekaj časa v temi molčala. Učitelj Pdčakaj je računal koliko sme do prvega biti v trgovčevi knjigi, da bo lahko plačal nekaj na račun upnikom, ki pritiskajo od vseh strani. Kohčno bi mu moralo ostati še za dva para čevljev, ki jih otroka nujno potrebujeta. — Zadnjič mu je bilo, kakor bi ga kdo z nožem sunil v srce. Njegova otroka sta se igrala pred hišo s sosedovim Tončkom. Tončkov oče je kmet. Pa ne preveč premožen. Svojemu otroku je kupil lepe škornje, ki jih je imel ta dan obute. Njegovi otroci pa so imeli na sebi strgane čevlje. Tonček je takoj videl, da imata njegova prijatelja strgano obutev ter jima reče: »Mene imajo moj atek rajši kot pa vaš atek vaju dva. Po^lejta, kakšne škornje so mi kupili. Vidva lmata pa čevlje popolnoma strgane. Pa pravijo vašemu ateku gospod učitelj. Saj niso gospod, če vama rie morejo kupiti novih čevljev.« Iz tega premišljevanja ga zmoti Milena. »Jože, ali nam bodo povišali plače?« »Bodo, Milena!« je odgovoril Jože tiho, da ne bi zbudil otroka. Zopet sta nekaj časa rriolčata. »Milcna!« prekine Jože molk. »Kaj je, Jože?« odgovori Milena. »Kaj boš jutri kuhala?« vpraša Jože s strahom. »Ravnokar prcmišljujerh,« pravi Mileria in globoko vzdihne kot bi imela veliko težo na prsih. Čez nekaj časa pa nadaljuje: »Repo in krompir, Jože. To je najcenejše. Otrokoma bo treba kupiti čevlje. In te si moramo pritrgati od ust.« Jožek, ki se je že sam mučil, kako bo prišel do deharja za čevlje, ji je bil za te besede neizrcčno hvaležeh. Bala sta se, da bi zbudila z govorjenjem Otroka. Zato sta si voščlla lahko noč in zaspala. Jože Počakaj je saijjal. Božični večer je. On pa hodi po trdem snegu bos, mimo velikih izložb, ki so polne toplih čevljev. Poleg čevljev pa so v vsakem oknu veliki škornji in na njih rdeči napis: »počakaj«. Iz vseh strani mu kličejo velike glav^: »Počakaj, počakaj, počakaj ... Drugod zopet visijo letaki z napisi: »Plačaj, plačaj ... zdaj začuje godbo. Obrne se in zagleda sprevod nepreglednih vrst škornjev. Na vsakem škornju pa je nataknjena velika repa. Nekdo prime repo ter jo z vso močjo vrže Počakaju v glavo. V tem se zbudi in čuje, kako mii žena pripravlja zajtrk. Hitro vstane in gre v kuhinjo. Žena ga prijazno pozdravi in postavi zajtrk na mižo. Med tem, ko mu odreže kos kruha, mu oravi: »Veš kaj, Jože, mogoče pa bo.« »Bo. bo!« odgovori Jože in sreba vroči zajtrk. Mileni se pa čudno zdi, da danes še ni zinil niti enkrat one neznosne besede — pocakaj. Ko je učitelj Počakaj pojedel svoi zajtrk, je pdveznil na glavo klobuk, vzel pod pazduho popravliene zvezke, pozdravil ženo, riaročil, naj pazi na otroke, in odkorakal v §0l6. Toda, kaj ga danes moti? Vsaka stopinja, ki jo napravi po peščeni poti proti šoli, mu kriči na ušesa: »Počakaj, počakaj, počakaj ...