fir^Canslia iola. Osrednje društvo »Krščanska Sola« v Ljubljani je imelo v nedeljo dne 4. februarja veliko skupščino v Unionu. Zborovanja se je udeležil g. škof dr. Gregorij Rožman, ki je spregovoril prisrčne besede katoliškim staršem ter vzgojiteljem. Na skupščini so bile sprejete naslednje resolucije: 1. Krščanski starši se zavedamo, da smo dolžni na vso moč skrbeti za versko in moralno, fizično in državljansko vzgojo svojih otrok. 2. Namen krščanske vzgoje je nadnaravni človek, ki misli, sodi in dela dosledno po pameti, razsvetljeni z nadnaravno lučjo nauka Kristusovega. Krščanski starši zahtevamo krščansko šolo. Ko vzgoja skrbi za neminljivo nadzemsko srečo, skrbi predvsem za dušo, a prav zato je močna, da vzgoji tudi za to življenje nesebičnih, požrtvovalnih ljudi. Ugotavljamo, da morala v naših šolah pozna samo tostransko nauelo vzgajanja, ki vkljub vsemu prizadevanju ne najde drugač. nih nagibov kakor ozire na korist ali slabotne opise plemenitosti Jjrez temelja. Nujna po- sledica take vzgoje je sebi.nost, ki razkraja rodbino, povečuje v družbi gorje in državi škoduje toliko bolj, kolikor višjo stopajo v njej zavzame gojenec take morale. 3. Verouk raon biti v vseh šolali osrednja" moč za vzgojo značajev. Noben predmet ne sme mladin. rušiti vere v odgovornost pred neskončno svetim Bogom, ki vse vodi in vse sodi. 4. Za učitelja, ki z besedo ali slabim zgledom uničuje najvišje nravne vrednote, ne sme biti mesta pri naši mladini. Starši ne moremo biti srečni, ako ne vidimo svojih otrok v dobrih rokah, katerim zaupamo. V vsako šolo bodi nastavljen učitelj iste vere, kakor je večina učencev. Zakaj bi državna oblast veroizpovedi meaala in s tem budila do sebe nezaupanje, ko ima za vsako veroizpoved zadosti učiteljev in ji mešanje vrhutega povzroča -ečje stroške, kakor naravna porazdelitev. 5. Brez veroučitelja, ki ima poslanstvo od svoje cerkve, je pravi pouk v veri nemogoč. Učna uprava, ki ima dolžnost pa tudi moč, da dosego cilja omogoči, mora veroučitelju zagotoviti tudl gmotni obstanek. 6. Skrb za kar najboljšo vzgojo otrok raora država dejansko pokazati tudi s tem, da v, svojih ukrepih uvažuje vrednost zasebnih šol. Pravičnost do zasebnih šol je viden izraz svo-! bodoljubnoati države, kateri je glavni smotei* blagor naroda. Zahtevamo enakopravnost za take šole. 7. Pred očmi nam je tudi očitna pogubnost nekaterih kino predstav. V skrbeh za našo mladino opozarjamo prosvetno oblast, kako se med narod širi nemoralnost, spolna razbrzdanost in brezobzirno stremljenje po ma terialnem uživanju. Treba je močne državne roke. Zahtevamo, naj prosvetna oblast uvede strogo nadzorstvo nad temi ustanovami (glediščem in kinom). Vodstvo smejo imeti v rokah samo moralno neoporečeni ljudje. 8. Opozarjamo prosvetno oblast, da ne mo re biti dober vzgojitelj, kdor se ne usposobi z učenjem in življenjem. Pri nastavljanju naj odločuje vrlost kandidatov in socijalni oziri. 9. Naše šolstvo nazaduje, ker je v mnogih šolah premalo učiteljstva. Kateri so nastavljeni, so preobremenjeni, mladi usposobljeni naraščaj pa gine v brezposelnosti. Prosvetna uprava more pogubnost tega stanja najbolj presoditi, zato jo pozivamo, naj se z vso močjo zavzame, da se ta dvojna škoda hitro popravi. 10. Starši, katerih otroci obiskujejo srednje in njim sorodne šole, srao poleg ostalih davkov obdavčeni še s šolnino, ki je mnogo previsoko in nepravieno odmerjena. Katolicizem v Grčiji. Grčija je dežela velike ikrščanske preteklosti. Spada med tiste dežele, ki so prve prejele krščanstvo iz rok prvaka apostolov, sv. Pavla. V Grčiji je sv. apostol Andrej zasadil ikriž, na ikaterem je umrl. Grška ikultura v zvezi s krščanstvom je rodila tiste velike duhove, ki so se ikot cerkveni očetje odlikovali z učenostjo in svetostjo. Grška cerkev se je postavila proti poplavi muslimanske (Mohamedove) vere ter si v tej borbi pridobila dosti zaslug za krščanstvo. Preozka zveza z Bicancem (Konstantinoplom) in njegovimi versko-političnimi spori in težnjami je potegnila to cerkev v razkol, v odpad od rimskega papeža, ki se je začel leta 857 pod patriarhom Focijem ter se ustalil pod patriarhom Cerularijem leta 1054. Od takrat se krščanski vzhod in ikrščanski zahod nista voč zedinila, kar pomenja veliko škodo za krščanstvo. Tem večja je ta škoda, iker se brezdno med obema, mesto da bi se manjšalo, od leta do leta {poglablja. V Grčiji se je zadnja leta začela sistematična borba zoper katoliško cerkev, posebno zoper cerkev grSkega obreda, iki je združena z Rimom. Pravoslavna cerkev je v Grčiji priznana ikot državna religija in uživa vse privilegije tega položaja. Ustvarjen je bil zakon o narodni vzgoji mladine, iki izključuje grške otroke iz vzgoje na katoliških redovniških šolah. Vslcd tega zakona so ikatoliške zasebne šole izgubile veliko učencev: 17 deških šol je od 3240 učencev izgubilo 1000, na 27 dekliških šolah pa je število učenk padlo od 5480 na 3220. To je posledica verske nestrpnosti, s katero nastopa grško pravoslavje proti katoličanom. iKljub taikim pojavom gojijo ikatoličani 'grškega obreda dobre nade. N/ihov cerjkveni poglavar atenški nadškof Jurij jjCalavassjr izjavlja za širšo javnost to|le: »V Grčiji so vodno smatrali katoli|cizem kot »tujo« religijo. V zadnjih 10 letih so ga preganjali. V tcj Tjorbi pa Se je utrdil. Katolicizem je postal znan ter si je pridobil ludi v krogib pravoBlavnega prebivalstva simpatijc. Da- nes tvori 50.000 ikatoličanov s 140 duhovniki tisti fcvas, iki naj prekvasi maso grškega ljudstva.« Škofje s severnega tečaja. Nedavno st_ bila v Rimu oba »škofa severnega tečaja« iz Severne Ameriike, in sicer monsignor Turquetil, apostolski vikar Hudson-Bay-e v državi Kanadi, in monsignor Fallaize, apostolski vikar v Mackenzie na Zgornjem jezeru (nameji Kanade in Zedinjenih držav). Podala sta časopisju zanimive podatke o najscvcrnejšem narodu, o Eskimih, in o verskih razmerah med njimi. Za pokristjanjenje teh ogromnih pokrajin, kjer vlada večni sneg in led, se trudi zlr.sti red »Oblatov brezmadežne Device Marije«, ki je že leta 1845 poslal svoje zastopnike v zapadne dele Kanade, nato v Labrador (vzhodni del Kanade) in v Alasko (na.severu-zapadu Severne Amerike). Veliko misijonarjev je delovalo v teh krajih, !ki so postali žrtve klime in razmer. Prave misijonske postaje sta v teb lcrajih ustanovila šele navedena dva škofa. Od 32.000 sedaj živečih Eskimov je samo 8000 pod njuno oblastjo. Škofu Fallaize-u, ki je od 1 1919 obiskal vse kraje, ikjer prebivajo Eskimi, se je posrečilo ustanoviti do danes 3 misijonslce postaje z bolnišnico in šolo. Spreobrnil je 80 Eskimov. — Škof Turquetil je poročal, da je že pred 30 leti potoval po krajih okoli HudsonBay, pa je na potu 800 ikm videl samo 5 Eskimov. Svoja potovanja je večkrat ponovil ter ustanovil 432 katoliških postaj s 584 katehiimeni. V Hudson-Bay se mu je posrečilo od 1778 Eskimov spreobrniti več ikot polovico (57%) ŽivIjenje v teh krajih je izredno težko, ker vlada tukaj zima 60—70 stopenj pod ničlo. Toda človeška narava se navadi na vse, če človeka vodi in okreplja volja, vera in milost.