17 Osrednji del Atlasa je namenjen predsta- vitvi vsake od 153 vrst, ki so poimeno- vane tudi z novimi, čudovito skovanimi slovenskimi imeni. Razširjenost vrste v Sloveniji je prikazana s točkami (najdišči oz. lokalitetami) na zemljevidu, navede- no je število znanih najdišč in prisotnost v obravnavanih biogeografskih regijah. Grafično je prikazan odstotek znanih lo- kalitet vrste glede na nadmorsko višino v pasovih po 150 m. Na podlagi znanih te- renskih podatkov za vrsto iz Slovenije je podan kratek opis habitatov in mest, kjer so bila najdena mravljišča, s čimer bra- lec dobi osnovno informacijo, kje lahko pričakuje določeno vrsto. Poleg seznama referenc (literaturnih virov s podatki o vrsti za Slovenijo in zbirk, kjer so shranje- ni primerki te vrste) so za nekatere vrste dodane tudi opombe s pojasnili glede taksonomskega statusa vrste ali preteklih objav. Vsaka vrsta je predstavljena še z dvema fotografijama prepariranega oseb- ka (telo in glava). Da podatki ne bi bili omejeni le na prikaz najdišč na zemlje- vidu, je v obsežnem dodatku na koncu Atlasa za vsako vrsto naveden natančen seznam vseh znanih lokalitet (ime kraja, koordinate) z datumom vzorčenja in na- biralcem ali literaturnim virom, s čimer je avtor zgledno poskrbel tudi za možno nadaljnjo uporabo vseh v Atlasu predsta- vljenih podatkov. Publikacija na 251 straneh je izšla v ome- jeni nakladi. Zainteresirani lahko dobite knjigo v elektronski obliki – pišite na na- slov gregor.bracko@bf.uni-lj.si. Naslovnico knjige krasi delavka vzhodne akrobat- ke (Crematogaster schmidti). Vrsta je opisana iz Slovenije. V pred kratkim izdanem Atlasu mravelj Slovenije, v izvornem naslovu Atlas of the Ants of Slovenia, so poleg podrob- nega pregleda mravelj za Slovenijo pr- vič predstavljena tudi slovenska imena za vse tu živeče vrste mravelj. Razlago slovenskih imen rodov, ki odražajo pestrost te žuželčje skupine, predsta- vljam v tem prispevku, več o samem Atlasu pa najdete na prejšnjih straneh tokratnega Trdoživa. Mravlje (družina Formicidae) so evolu- cijsko in ekološko zelo uspešna skupina evsocialno živečih žuželk. Na svetu je opisanih okoli 14.000 vrst, od tega jih je v Evropi poznanih približno 600. V števil- nih kopenskih habitatih tvorijo precejšen delež živalske biomase in so pogosto ene izmed dominantnih organizmov ter pre- poznane kot ključne vrste in ekosistemski inženirji. Gre za ekološko zelo pestro sku- pino, ki jo najdemo v raznolikih odnosih z rastlinskimi in živalskimi vrstami. Ker se je v preteklih letih raziskav mravelj na Slovenskem nabralo veliko podatkov in Ob izidu Atlasa mravelj Slovenije – SLOVENSKA IMENA NAŠIH MRAVELJ Besedilo in foto: Gregor Bračko ker si ta pestra skupina nedvomno zaslu- ži predstavitev v nekoliko obsežnejši pu- blikaciji, je nastal atlas naših mravelj, ki vključuje 153 tu živečih vrst. Poseben izziv pri nastajanju Atlasa mravelj Slovenije je bilo poimenovati naše vrste s slovenskimi imeni. Kot vemo, naj bi čim več živalskih vrst, če govorimo o žuželkah, tudi iz manj »popularnih« žu- želčjih skupin od denimo metuljev, hro- ščev ali kačjih pastirjev, poimenovali z ustreznimi slovenskimi imeni. S tem ne- dvomno povečamo zanimanje splošne in strokovne javnosti za to živalsko skupino, enako pa seveda velja tudi za druge orga- nizme. Naše mravlje do sedaj niso imele ustre- znih slovenskih imen. Pogosto smo zasle- dili neposrečene prevode tujih imen, če ne drugega, se je v imenu pojavljala bese- da mravlja, imena vrst pa so bila pogosto sestavljena iz več kot dveh besed, čemur bi se radi izognili (po zgledu poimenova- nja zgoraj omenjenih žuželčjih skupin). Tako so določene vrste iz rodu Formica, ki delajo opazna kopasta mravljišča iz odpadnega rastlinskega materiala in se večinoma pojavljajo v gozdnih habita- tih, poznane kot gozdne mravlje ali rdeče gozdne mravlje. Čeprav je poimenovanje skupine na ta način lahko sprejemljivo, postane problematično, ko želimo poime- novati konkretno vrsto iz te skupine (tako je bilo npr. za vrsto F. rufa v uporabi ime velika rdeča gozdna mravlja). Praktično edino ustrezno ime, ki ga je bilo moč naj- ti na spletnem jezikovnem portalu Fran, je bilo ime rdečka ali rusica za mravlje iz rodu Myrmica. Predstavljena slovenska imena rodov in vrst mravelj se nanašajo na njihovo zuna- njo podobo, ekologijo, vedenje, geograf- sko razširjenost ali pa so prevod njihove- ga znanstvenega ali tujega imena. Ker v Atlasu, ki je napisan v angleškem jeziku, tega ne najdemo, na naslednjih straneh navajam seznam naših 37 rodov mravelj z razlago njihovega slovenskega imena. 18 ZNANSTVENA IN SLOVENSKA IMENA RODOV MRAVELJ Anergates – krvoskrunka: Edina vrsta tega rodu, A. atratulus, je socialni parazit v kolonijah mravelj iz rodu Tetramorium. Mlade matice in samci se sparijo kar zno- traj lastne kolonije, kar pomeni visoko stopnjo parjenja v sorodstvu. Aphaenogaster – elegantnica: Večina vrst tega rodu ima vitko telo, dolge noge in tipalnice, njihovo premikanje je videti elegantno. Bothriomyrmex – giljotinka: Pri tem rodu ustanavljanje nove kolonije poteka preko začasnega parazitizma pri vrstah iz rodu Tapinoma. Ko matica giljotinke vdre v mravljišče gostiteljske vrste, ubije gostiteljsko matico, tako da jo s posebno oblikovanimi mandibulami (sprednjo če- ljustjo) obglavi. Camponotus – raznoglavka: To je na svetu z vrstami najbogateje zastopan ter morfološko in ekološko zelo raznolik rod mravelj. Vrste so polimorfne – v koloniji se delavke jasno ločijo po velikosti, velike delavke imajo močneje povečane glave. Cardiocondyla – prikradenka: Pred- stavnice tega rodu (angl. sneaking ants) so urne, precej neopazne majhne mravlje, praviloma s težko opaznimi mravljišči. Pogosto so prisotne v antropogenih ali naravno motenih habitatih. Chalepoxenus – sužnjelovka: Med mra- vljami, ki jih najdemo v Sloveniji, je tudi nekaj rodov, katerih vrste zasužnjujejo druge vrste mravelj. Zasužnjevalke ropa- jo zarod iz sosednjih mravljišč, delavke, ki se potem razvijejo, opravljajo večino opravil v mravljiščih zasužnjevalskih vrst. Chalepoxenus muellerianus zasužnjuje vr- ste iz rodu Temnothorax. Colobopsis – čepoglavka: Mravljišča imajo v mrtvem lesu na drevesih, do njih pa vodi le majhna odprtina. Vrste so po- limorfne, velike delavke imajo čepasto oblikovane in ojačane glave, ki jih pri- slonijo v odprtino in s tem zaprejo (zate- snijo) vhod v mravljišče, da se zavarujejo pred vsiljivci. Crematogaster – akrobatka: Ob vzne- mirjenju kolonij akrobatk (angl. acrobat ants) delavke hodijo naokoli z visoko dvi- gnjenimi zadki in iz konice izločajo alar- mne feromone. Pri tem nekako spominja- jo na akrobate, ki hodijo po rokah. Cryptopone – potajenka: Znanstveno ime rodu se nanaša na kriptično (skrito, potajeno) življenje teh mravelj, ki živijo v majhnih, slabo opaznih kolonijah v tleh. Dolichoderus – drevenka: Večina vrst te- ga rodu, enako kot tudi v Evropi živeča D. quadripunctatus, je drevesnih. Od drugih rodov poddružine Dolichoderinae se lo- čijo tudi po bolj otrdeli, togi (dreveni) in skulpturirani kutikuli. Formica – devana: Kar nekaj vrst tega ro- du ima predvsem v gozdnih ekosistemih zelo pomembno vlogo. Imenovane so po Devani, slovanski boginji narave, gozda in lova. Formicoxenus – devanodomka: Te manj- še mravlje živijo v kopastih mravljiščih vrst iz rodu devan (Formica). Harpagoxenus – ščipalnica: Predstav- nice tega rodu zasužnjujejo vrste iz rodu Leptothorax. Njihove mandibule imajo oster rob brez zobcev. Ob vdoru v mravlji- šča omenjenih vrst delavkam s tako obli- kovanimi mandibulami odščipnejo okon- čine (noge in tipalnice). Hypoponera – klatežka: Večina vrst tega rodu je razširjena v tropsko-subtropskem pasu in deloma v toplejših predelih zmer- nega pasu, kar nekaj vrst pa je t. i. klate- ških (angl. tramp species), ki jih je človek zanesel izven njihovega naravnega obmo- čja razširjenosti. Lasius – ušicerejka: To je z vrstami bogat in ekološko raznolik holarktično razširjen rod, katerega vrste intenzivno gojijo li- stne uši, tako na nadzemnih kot na podze- mnih delih rastlin, preko katerih mravlje pridejo do sladkih rastlinskih sokov. Leptothorax – mršavka: To so relativno majhne, vitke mravlje. Starogrško leptos pomeni ozek, suh, mršav. Liometopum – hrastodomka: Te mravlje tvorijo velike kolonije v deblih dreves, ve- činoma v večjih starih hrastih. Manica – žerjavka: Ime se nanaša na nji- hovo barvo in relativno boleč (pekoč) pik. Messor – žanjica: Vrste tega rodu (angl. harvester ants) se v večji meri prehranju- jejo s semeni trav in drugih rastlin. Monomorium – vsiljivka: Kar nekaj vrst tega rodu je klateških ali invazivnih, ki jih je človek zanesel izven njihovega narav - nega območja razširjenosti in pogosto ne- gativno vplivajo na domorodne vrste. V velikih kopastih mravljiščih devan – na sliki zgo- raj delavka kosmate devane (Formica lugubris) – lahko domujejo različne vrste nevretenčarjev, med drugim tudi manjše mravlje bleščeče deva- nodomke (Formicoxenus nitidulus; na sliki spo- daj). Te se svobodno gibljejo po mravljišču svojih gostiteljic, od njih lahko dobijo tudi hrano. Črna žanjica (Messor capitatus) je ena izmed treh vrst rodu Messor pri nas, vse pa so razširjene v submediteranskem delu države. Prisoten je poli- morfizem delavk, velike delavke z močno poveča- nimi glavami lahko z močnimi čeljustmi trejo trda semena, ki so glavna hrana teh mravelj. Med zasužnjevalkami je najbolj poznana rdeča amazonka (Polyergus rufescens), ki zasužnjuje devane iz podrodu Serviformica. Če amazonke ob vdoru v mravljišča devan naletijo na odpor, jih hitro onesposobijo s posebno oblikovanimi zaši- ljenimi mandibulami. Amazonke devanam pokra- dejo zarod, delavke devan, ki se pozneje razvije- jo, prepoznajo amazonke kot del lastne kolonije in kot zasužnjena vrsta opravljajo praktično vsa opravila v koloniji, vključno s prehranjevanjem amazonk, ki same tega niso sposobne. 19 Myrmecina – klobčičevka: To so slabo opazne, v tleh živeče mravlje, ki se v ne- varnosti zvijejo v klobčič (kroglico). Myrmica – rdečka: Mravlje tega rodu so ponekod pri nas poznane pod imenom rdečke zaradi njihove bolj ali manj rdeč- kaste barve, ljudem pa so poznane tudi zaradi njihovih pekočih pikov. Myrmoxenus – daviteljka: Večina vrst zasužnjuje vrste iz rodu Temnothorax. Ko matica daviteljke vdre v gostiteljsko kolo- nijo, ubije tamkajšnjo matico, tako da jo z mandibulami stiska za »vrat« in jo počasi zaduši. Pheidole – velikoglavka: Za ta rod, ki je globalno drugi po številu vrst, je značilen polimorfizem delavk – te se jasno ločijo na male in velike delavke, slednje imajo močno povečane glave. Plagiolepis – pigmejka: To so zelo majh- ne mravlje, velikost delavk večinoma ni dosti večja od 2 mm. Polyergus – amazonka: To so dobro poznane zasužnjevalske mravlje (angl. Amazon ants, po ljudstvu ženskih bojev- nic Amazonk iz grške mitologije), ki ropa- jo mravljišča vrst iz podrodu Serviformi- ca, npr. Formica cunicularia ali F. fusca. Ponera – cilindrovka: Njihovo telo je vit- ko, cilindrične (valjaste) oblike, kar jim omogoča lažje premikanje po tesnih pro- storih v tleh, kjer živijo. Prenolepis – vinogradnica: Edina vr- sta rodu v zahodni Palearktiki, P. nitens, je razširjena v jugovzhodni Evropi in na območju Črnega morja, njena razširjenost pa se pogosto sklada z vinorodnimi ob- močji. Proceratium – obokanka: Vrste tega ro- du imajo značilno obokan zadek, tako da je konec zadka usmerjen naprej. Solenopsis – tatinka: Večinoma gre za majhne mravlje, ki si mravljišča pogosto zgradijo tik ob večjih mravljiščih drugih vrst (npr. iz rodov Formica, Lasius). Nato skopljejo ozke tunelčke do prostorov, kjer večje mravlje zadržujejo zarod, ki jim ga tatinke kradejo za hrano. Stenamma – potuhnjenka: Podobno kot vrste iz rodov Cryptopone n Myrmecina so tudi to kriptično živeče mravlje. Živijo v majhnih kolonijah v tleh, premikajo se počasi in ob vznemirjenju obmirujejo. Stigmatomma – drakulovka: Mravlje te- ga rodu (angl. Dracula ants) so znane po tem, da z mandibulami prebodejo integu- ment svojih ličink in ližejo njihovo hemo- limfo. Strongylognathus – srpača: Vrste tega rodu so ali zasužnjevalske ali zgolj parazi- tirajo pri vrstah iz rodu Tetramorium. Vse imajo značilne srpasto oblikovane mandi- bule, s katerimi v primeru roparskih na- padov onesposobijo delavke omenjenega rodu, tako da jim zarinejo mandibule v glavo in jih paralizirajo. Strumigenys – piramidnica: Vrste, ki so jih včasih uvrščali v rod Pyramica, so med evropskimi mravljami posebne po svoji trikotno (piramidasto) oblikovani glavi. Tapinoma – bezljavka: Ob vznemirjenju se premikajo precej hitro, divje in neure- jeno (bezljavo). Temnothorax – škratovka: Mravlje tega rodu, ki je v Evropi z vrstami najštevilč- nejši, so majhne, mravljišča so pogosto skrita v suhih vejicah, votlih šiškah, pod lubjem, v skalnih špranjah itd. Tetramorium – oglatoglavka: Imajo bolj ali manj oglato oblikovano glavo. Temna škratovka (Temnothorax sordidulus) je ena izmed osmih vrst mravelj, ki so bile opisane z ozemlja Slovenije, omenjena vrsta iz Rodika pri Kozini. Kot večina drugih škratovk je to precej neopazna vrsta, najpogosteje jo najdemo v skalnih špranjah na kraškem terenu. Mravlje ušicerejk (Lasius sp.), ki so pri nas z vrstami najbogateje zastopan rod (24 vrst), intenzivno gojijo listne uši. To velja tudi za invazivno ušicerejko (L. neglectus; na sliki), ki je poleg velike bezljavke (Tapino- ma magnum) ena izmed dveh naših vrst mravelj, ki sta prepoznani kot invazivni. Pri nas sta se naselili v Istri (Izola, Koper, Ankaran), kjer tvorita velike superkolonije.