SV€!0 L€IO 1950 ^SPIRITUAL - ANO D€L LIBCRTADOR GCNCRAL SAN MARTIN - 1950 PO POTIH BOŽJE PREVIDNOSTI 2. Velika skušnjava Jožef je bil suženj v Putifarjevi hiši in božji blagoslov je bil z njim. Vesten, pošten in zanesljiv si je pridobil popolno zaupanje svojega gospodarja, da mu je izročil v upravo svojo hišo, vse svoje imetie in vso ostalo služinčad. Putifar se ie lahko nemoteno posvetil svoji službi, doma mu ni bilo treba skrbeti za ničesar. Jožef je torej vodil vse gospodarstvo, bil načelnik vseh uslužbencev, imel tudi dostop v oddelek za ženske, ki je bil ločen od ostale hiše. Vsem je ukazoval in odrejal vsakdanje delo in jih nadzoroval. Kot suženj, prodan v tujino, je mogel biti s svojim položajem zadovoljen; na kaj boljšega bi težko kje naletel. Jožef je bil zadovoljen, a Bog ni bil zadovoljen, zakaj Jožef še ni bil tam, kjer ga je On hotel imeti. Zato mu pošlje nov križ, ker pot križa privede človeka najbolj gotovo tja, kamor ga Bog hoče postaviti. Putifar je bil po svoji visoki in zaupni službi na kraljevem dvoru mnogo z doma, njegova žena torej večinoma sama. Iz besed svetega pisma moremo sklepati, da ni imela otrok, tako se je čutila še bolj osamljeno. Jožef pa je “bil lepe postave in zalega obraza”, nekaj nad dvajset let star. Ni čuda, da je Putifarjeva žena obrnila oči vanj in ga ob pogosti odsotnosti moža vabila k sebi: “Pridi k meni.” In to dan na dan, kakor pravi sveto pismo. To je bila v resnici velika skušnjava za Jožefa. Dozoreval je v moža, začenjal počasi misliti na to, ali bo sploh kdaj mogel ustanoviti lastno družino. Da bi še kdaj mogel najti svojega očeta in se vrniti v domovino, na to ni več upal. Suženj je, brez doma, brez pravice — in zdaj se mu nudi priložnost, da si življenje olepša in oslajša. Sicer res, če prav premisli, spozna, da tako razmerje z gospodarjevo ženo ne bo moglo dolgo trajati, a človek v zapuščenosti tujine kaj rad zgrabi za priložnost, da si vsaj za nekaj časa naredi bivanje v tuji zemlji prijetnejše in pozabi na svoj borni in brezpravni položaj. Koliko beguncev in izseljencev je šlo po takih potih! Jožef je ostal trden, vsa’-je odklonil. Dvojen nagib je imel, da si je utrdil voljo zoper vsakdanjo usiljivo skušnjavo. Prvi naravni nagib je bilo popolno gospodarjevo zaupanje. Vse mu je izročil, vse mu je zaupal, kak svojega gospodarja tako prevarati in razočarati. Glej — tako je odvrnil ženi — moj gospodar je vse, kar ima, dal v moje roke in mi ni nič izvzel v svoji hiši razen tebe, ker si njegova žena. Kako naj storim to veliko hudobijo?” če kdo uživa zaupanje svojega gospodarja ali delodajalca ali svojih bližnjih, je to zaupanje močna moralna sila, ki mu pomaga v skušnjavah. Misel, da si zaupanja ne sme zapraviti, vzbudi voljo, da se vabljivi skušnjavi upre. Je prav, da v borbi za čisto' vest tudi to silo zaupanja drugih uporabljamo. — Drugi nadnaravni nagib je bil Bog: “Kako naj se pregrešim zoper Boga?”, vzklika Jožef. Tudi če bi lastna narava in nagnjenja še tako močno vlekla k zapeljivi ženski, zaradi Boga tega ne stori in ne bo storil nikdar. Zoper Boga se ne bo pregrešil, tudi ne za ceno, da izgubi sedanji ugodni položaj v Putifarjevi hiši. Prišel je odločilni dan v tej borbi. Nekega dne je Jožef po svoji službeni dolžnosti prišel v ženski oddelek hiše. Žena je bila sama doma in nikogar domači!1' ni bilo notri. Priložnost za greh, kakor je ni bilo še nikoli. Žena zagrabi Jožefa za obleko in ga vleče k sebi. Jožef se zaveda, da je to zanj odločilna ura. Iztrga se iz rok žene, pusti svoj plašč v njen1 roki in zbeži. In zopet, je plašč zanj uso- že takrat, ko so ga bratje kakor bodali. Odkod je imel Jožef moč, da je prema-Si ^šnjavo in se iztrgal iz najbližje Priložnosti? Jožef je živel v poganski de-eb» v kateri je on edini veroval v pra-0^=a ®°8'a in ga častil, kakor se je n čil sv°jega očeta Jakoba. V tistem času (h v* büo ure.ieno bogoslužje s posebnimi Ur a-V^iki — to Je P° božjem naročilu šele Mojzes. Tedaj je bil vsak dru-Poglavar — oče — ob enem tudi 1itv°Vnik’ ki je opravljal daritve in mo-žef6 Za Vse *n za svojo družino Za Jo-^ a v Egiptu ni bilo svetišča, kamor bi sv Itl°8'el hoditi molit in častit Boga, tudi nav^8 mclitve n’ kilo. Držal pa se je vsak 6 °^etove biše, sam zase je molil dpr, • ^an’ kakor so molili doma. Pri vsak-v:Vem delu je služil Bogu in se skrbno kak°Va^ vse?a kar bi moglo žaliti Boga, vit 0r p™ je velevala vest. S to stano-cne °Rtjo v veri in molitvi si je sprosii sk*°čne dejanske milosti, ki so mu v našfnlavi in bližnji priložnosti dajale ju-druo0 Dao®- Trdno se je držal načela: vse teSa °" *e greha ne, pa čeprav bi zavoljo, stobt V6gal SV0J° eksistenco. Že dolga C;)rn ja pred Kristusom je storil to. kar vij. ,Je Jezus za vodilo in načelo posta-deri • ^ko te tvoje oko pohujšuje, ga izda ; m. vrzi od sebe; zakaj boljše je zate, da 6 Izgubljen eden tvojih udov, kakor te ty . 0 celo telo vrženo v pekel. In ako vrzi °"*a r°ka Pohujšuje, jo odsekaj in izguhv Rebei zakaj boljše je zate, da je Priši ^en e(ien tvojih udov, kakor da bi 2o^2o)Ce^° *V0Je icJ® v pekel” (Mt 5, sji nad nas prihajajo skušnjave z vso sij6 la trdovratnostjo. Pride čas, ko dobe obla + me P° božjem dopuščen ju tako ijenj Ilac^ nami, da gre v resnici za živin č ■^1 srnrti za časno in večno srečo, v tue.Je duša potrta, žalostna, osamljena skušn!ni’ V P0g'anskem okolju, tedaj je m0ra aVa Posebno nevarna. V taki uri se ra izkazati. V skušnjavi je naša ve-poitavStavijena na preizkušnjo. Tedaj se nabrap koliko moči in trdnosti smo si skega 1 ^°ma> v domačem okolju, iz ver-skhpc U kjer so bili zaprti kraljevi jetniki. a®\je bil torej v ječi.” Ali je to božje plačilo za Jožefovo zve-b °bo in zmago nad zapeljivo žensko? Po ^niienju sveta in sodbi ljudi, si je Jožef Se Pokvaril, ker je bil neumen in ni znal ePe priložnosti izrabiti. Zdaj je sedel v ^eci, kdo ve koliko časa bo tam, izročen mo vol ji užaljenega in jeznega gospo-?arja — lahko se zgodi, da bo obsedel v "'Poru, dokler v njem pozabljen ne po-^me. Toda Bog nanj ni pozabil, moral je topljenju ječe še zoreti, dotlej da do-..^to in bo sposoben za velike namene, k: ’ božja nrevidnost z njim. Kako pa 1 zorimo v trpljenju tujine? Ali nas okuv? skrb življenja v tujini Bogu bolj mližuje, ali nas pa od njega odtujuje? . 2H namen je, da bi po križu prišli )eillu čisto blizu. t Dr GREGORIJ ROZMAN PASTIRJU GREGORIJU ZA GOD še ni zašla z neba krvava zarja, Konica meča piše sodbo dneva, Obupan krik človeštva v noč odmeva, Frfra zastava rdečega vladarja. Utrnil se je sij. pregnal tenčino, Gore razklal, iz sanj predramil speče. Razžaril kres na razvalinah sreče, Enak plamenu, ki kipi v višino. Gregorij, škof, naš veliki učitelj! O, blagoslovi narod tavajoči, Razsvetli temo, bodi nam voditelj. In kot nekdaj, duhovnik vladajoči, .lunak in knez, v svobodni čas buditelj. Ubrani klas, da se ne zlomi v toči! Igor U. MAT€RIM#K! ÖÄW s""> hitu " sh!e|)u božje ljubezni Jezusovi t<> "*** *n Marijini otroci. In tako čudovito .le Ho,!l,Sli,nstvo Marijinega materinstva, da jo ^Miolnoma v-členi v veliko delo odreti,i,. . barija nam ni samo rodila Jezusa-tU(jj St "'ka, marveč je z Njim na Kalvariji '■in "^hičilno sodelovala pri našem odreše-č,isl !" Posvečenju. Sveta Cerkev ji daje ' naslov “Soo,Rešiteljica", ker nam je s pj.j 1 z'esto ljubeznijo ob Jezusovi strani histi ‘ U Ill’*ost odrešenja in vse druge mi-i)j *staja vedno živa resnica in imamo iiie,i * SV°j° veliko srednico, ki posreduje "a,»i in Bogom v vseh stvareh. CUdovit 1 Je Rog v delih svoje neskončne la|,j., >Sti bi ljubezni. Saj bi bil božji Sin Peišel na svet brez matere in nas od-te| v. 1 z n.lenega sodelovanja — pa ni ho- ".^l^a večna ljubezen do nas je tako anjem tudi Mater, ki pri Očetu h,>jj !M)si'e,hijo in prosi, ki se je nihče ne zapügv '!<- življenje, sladkost in upanje vseh „„va,:'"1" Evinih otrok. Bo
  • ali kraj peči pod razpelom, ali se mi j6 le sanjalo. . . 1,1'ä1 Mesec dni pred materino smrtjo sem Kreutzerjevo sonato. Svetiljka je gorela spano, sedel sem poleg postelje in *sem ®' eJjj kakor berem vsako lepo knjigo: prepiral ° ,j) se s pisateljem kakor Jakob z angelom. .jj sem, da mati spi; ne da bi jo pogledal. ji včasih z robcem otrl vroči pot s Gela i® Nenadoma je mati izpregovorila: “Povej, kaj bereš!” a\’’ “Nemško je. . . ne morem tako poved® ‘Beri mi!” . jjl Nemški prevod Kreutzerjeve sonate 1® zelo slab in neroden; bral sem ga v s^Tnj! skem jeziku, kakor se mi je zdelo. pesem, da sem bral samo pol ure; ko sem 1 ;16 bilo preko polnoči. Ves teman in za- SPlTJ Hil m n i o c rnn ia slilHln /lolino hal, Jnigii —— haliaJen sem bil, moje srce je slutilo daljne najgloblja brezdna izkušenih src. ipe ®nad'oma je vztrepetal materin glas, da / Vs®ga izpreletelo. biti!!1 res! Ni res! Tako ni, tako ne more /J6 le zgodba!” sem odgovoril začuden ba bi Plah. “Morda se ni v resnici zgodilo. . , se morda lahko zgodilo. . . ’ * rea! Ni res!” je vzkliknila mati. ‘‘To Goftatica <£na, je tista tuja učenost. . . segla ti je v srce, Boga ti je ukradla... Zdaj jo poznam, že zdavnaj sem jo poznala. . . Bog se te usmili!”. .. Tako je rekla mati mesec dni pred svojo smrtjo. . . Zdaj, o mati, slišim tvoje besede, zdaj jih razumem. In zdaj je edino, pregrenko hrepenenje v mojem srcu: da bi bil kakor ti, o mati, cvet na polju! Zdaj razumem tvoj bledi strah, o mati, tvoj bledi strah, pred sovražno tujo učenostjo! — N. ZEMLAK WWWWWWWWWWVAAAAA/WWV/WWWW steli p“ zjutraj se je dvignila iz borne po- i_ • Neon«— hodila po kamrici, kjer V veži je zakurila na in skuhala zajutrk in še kosilo in 4ee°dy ------- je snaiNeališno i'e ‘ 0gbj?šČu ŽeSt otrok‘ Večer1cu m skuhala v kat&' k>oužila je skledico slanega kropa, k°ščett'iea ]e vrSla za fižol masla in tenek Je ,uha. Skoro se ji je tresla roka, ko °trokp . a’ koliko je odrezala. ‘‘Kaj bo za prj|‘°stalo,” je s strahom pomislila, je guia Je v kamro nazaj. Okrog vseh otrok PovrsH popravljala odejo in jih križala zaje iiofi®:. ,pri najstarejši, dvanajstletni, se Jaz Vlla- Zbudila, jo je in šepetala: “Ančka, - ai Srem, kruha bo zmanjkalo, moram . • Pridna bodi, pa Je vse za zjutraj, opoldne boš pogrela, ha]1^10iko' Pridna bodi, pa varuj druge. Skuha ZVp, vse za zjutraj. _ jeste a er iddi. četrt hleba kruha, lahko pojim . ,nes — nekaj zjutraj, pa čez dan ga Zveg6rai enkrat dopoldne, enkrat popoldne. Pazj ,zavri mleko in jejte krompir. Pa pazi, Pe za* ^ka’ da se kaj ne zgodi komu, da vse goreti.’ lug >r°6Ua, j0 odšla. ifot / • a -io bila pot iz vasi na. postajo. vasi jv,®’1® srebrnih rok sta oklepali onstran Van k o st° dve reki; kot bi otrokom uspa-PrestanPela> jo šumela Voda neprestano, ne-slišala / ®ajtarica vsega tega ni videla, ne dobj vini rn° je hitela po samotni poti, da hrbet j« ‘ boreče misli in skrbi so ji tiščale ha j tj / Slavo, šest otrok, pa vdova in pri kje vzeti, kam se obrniti? Kako zmogla, ne ’ 1 ‘ IDo zadnje malenkosti ji je odela in pokrižala, pihnila hoflo vz,gli, tla in st: uuinii doki6r ,Iga> strašna leta. . . Ali bo Preko tr\V0ci ne dorastejo. zdei0| meset let je imela, pa se je od daleč Pica.’t a hodi po cesti sklonjena stara že-hiti n/ Pa urni hoji se je videlo, da stara p0 .'Pore. I°do // stezi je hitel proti mostu čez i 6tlet,v t sP°znala ga, je. Krepak štiri-b o Sati j a 1 Mostarjev Tomaž. Ni bil v vojski. Pila ref..ga je rešila, še dobro jutro ni uteg-"^Pa? ip’/ je začenjal: “Kam tako hitro, grem, /čakaj, greva skupaj!” “Na vlak ?ravijo /arlovec se bom poskusila peljati. t nje/a,se dobi nvoka doli na Hrvaškem!” /vaškoVlh o6i se je zabliskalo: “Kaj, na kdo ti v, Pa po moko greš? Beži, beži, P° bosar,^1Pa verjel. Bolj gotovo ti je dolgčas ^.0Vanju ot'icirjih, ki si jih imela na sta- ii je zašt l1 sm° ti seveda preslabi.” Noga ttstra knt a’ ^sa kri ji je zginila z obraza, /k n°ž je bila ta beseda, trša kot Premeila težja kot vse druge skrbi in P0-dla__^ /rala je loviti ravnotežje, da ni hlJdobno „clovek pa, ki jo je udaril, se je smeja.l in odšel. “Da morejo biti ljudje tako strašno hudobni in brez usmiljenja. Koliko jih bo še prav tako mislilo kot Tomaž. Kot z gnojnico je bodo oblivali.” že je obrnila korak, da bi se vrnila. Pa je zagledala šest parov lačnih, nedolžnih oči in stegujočih se ročic. Zbrala je vso moč in šla naprej. “Naj mi vzamejo še čast; otroci radi moje časti ne smejo biti lačni, čeprav mi jo pohodijo v blato.” še nikdar se ni umikala ljudem, to pot se jim je. Zdelo se ji je, kot bi se ji oči vseh na postaji režale: ‘‘Na Hrvatsko, Slovenci ji že niso več dobri.” Zbadali so jo pogledi, iskala je krajev, kjer ni bilo nobenega. Zapela so kolesa pod vlakom. “Kruh, kruh,” se ji je zdelo, da vpijejo. Zaprla je oči in se zasanjala v trenutek, ko bo spet doma med otročiči. Kazala jim bo belo moko; kako se jim bodo svetile oči, kako smejala otroška lica. Na njen obraz je prišlo sonce globoke sreče. . . ‘‘Nobena pot ni predolga, ne pretežka, nobena človeška beseda tako grda in bridka, da bi me odvrnila od njih. Moji so, če se bom do smrti izmučila pri njih, bo to zame samo sreča. Brez njih zame ni življenja, pa čeprav mi nanosijo vsega na kupe, me prestavijo na grad in oblečejo v zlato. Pozno v noč se je vračala. Upognjena pod težkim nahrbtnikom je stopala proti hiši. Tako lahko in prijetno ji je bilo v srcu. Samo ena skrb je bila v srcu, če se ni komu kaj pripetilo. Stopila je v hišo in prižgala luč. Odložila je nahrbtnik. Potem je tiho odprla vrata v kamro in šla od postelje do postelje. Nobene utrujenosti ni bilo več, nobene žalosti, nobene skrbi. Kot šestero angelčkov je ležalo šest otrok v tesni kamrici; šest biserov, šest kron dragocenejših kot so kraljevske; šest skrbi in bolečin — pa so vse te skrbi in bolečine bile za materino srce ena sama velika radost. Bajtarica Ana je hodila, delala, trpela. Ni poznala sebe, ne svoje mladosti, ne Iskala sebi sreče. Vse to je zanjo utonilo v morju materinega srca, ki je poznalo eno samo skrb, kako zrediti otroke. Doraščali so. šla je prva v službo. Prvi trn se je zadri v bajtaričino srce. Za' njo drugi učit se rokodelstva, tretji, četrti. Ni jih bilo več okrog nje, samo najmlajša je ostala. Skrbi in domotožje po otrocih so ji rezali brazde v obraz. Zasvetilo je sonce, kadar so bili vsi doma, Dorasli so. že je mislila, da je dovršila svojo nalogo, da je spravila vse do kruha. Odpočila se bo in obiskavala zdaj enega, zdaj drugega. Pa se je vrnil Tine domov. Bolan, bolan, da ni bilo več upanja. “Ko bi mu mogla dati preostala leta svojega življenja, kako bi rada.” Z njim je hirala ona. Nič niso pomagale prošnje drugih otrok, naj se varuje. Z obupnimi napori se je borila za življenje svojega Tineta, pa je bilo zastonj. Odnesli so ga ji iz hiše. Zdelo se ji je, da so ji raztrgali srce. Od hiše je šla najstarejša, omožila se je. Ni mogla doumeti, da ni več njena, da ne bo več pri njej. Trni v srcu so se ji množili; umrl je Matevž^ umrl Tone, šel v tujino Štefan in ostala je sama. (Posedala je na hribčku za. hišo in gledala v daljavo, kakor bi hotela priklicati vseh šest nazaj k sebi. “Kakor suho drevo sem. ki mu je odpadlo listje in sad. Bog ve, kako jim je na onem svetu. Neokreten 'je bil Matevž in neroden, Tine vedno slaboten, ko bi jim mogla pomagat. Ko bi mogla tja v vice, če so tam. in tam nekaj odslužiti zanje. Kako rada bi, kakšna sreča bi bila to zame.’ Na 'obraz ji je legala žalost, ko se je vračala v bajto, pod očmi se ji je poznala sled solza- Bajtarici je zašlo sonce, je umrla sreča-Zato ker ni več mogla trpeti, delati, trepetati za svoje otroke. Daleč je bila od njih. prag smrti je bil med njo in njimi. Zato ie bila njena edina skrb in sreča, da bi jo Bog od tega praga kmalu odpeljal. . . Stopila je v hišo, prižgala luč in šla v kamro. Od postelje do postelje je šla. vse so bile prazne. . . “Moj Bog, kako so dolge noči, dolgi dnevi, ko jih ni več. . . Kako je težko, ko ni več nikogar, ki bi mu mogla postreči in pomagati.” Zaprla je oči in zasanjala v krog svojih otrok, med svojo edino srečo na 'zemlji, edino hrepenenje na starost- /huy{a. mati JANKO \A/WVW\AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA/WWWXAOAO^ Mislim, da sem takrat komaj začel hoditi v šolo. Na Rokovo nedeljo popoldne je bilo. Vse Dravi je so bile zavite v žegnanjsko razpoloženje. Nepregledni vrsti stojnic s sladkorjem, sadjem in igračami sta kot verigi tekli ob cesti. Vrtiljaki so se že ves teden obračali po taktu obrabljenih gramofonskih plošč. Gruča in trušč sta nanašala, suha vročina in prah sta silila v oči in nos. Stopali smo po zaprašeni cesti, vsej posuti z lupinami melon in raznim papirjem, proti cerkvi. Otroci spredaj, zadaj oče in mati. Mala cerkev je bila pretesna za to nedeljo, saj so se od vseh koncev nabrali romarji k prijaznemu svetniku s psičkom ob sebi — po pomoč. Cele vrste lojtrnih voz so o tem govorile, še pred cerkvijo je bilo vse črno ljudi. Pridiga je bila zelo dolga, zaradi močne vročine se mi je zdela dvakrat daljša. Mogočni kostanji so nas varovali pred soncem, a kljub temu nas je pot pošteno oblival. Pred menoj in ob desni in levi so stali ljudje, tako da nisem videl drugega kot košček belega neba nad seboj in materino obličje. Zraven mene je stala. Svoj še mladi Obraz jo imela nepremično uprt k cerkvenim vratom, skozi katere je videla oltar. Modre oči so ji žarele v posebnem siju, v rokah je stiskala molek. Prav za prav je bila majhna, a zame je bila edino bitje, v katero sem stavil vse zaupanje. Pred Oltarjem so peli gospodje litanije in vsi romarji so odpevali. iPrav dobro sem razločil iz vseh glasov materinega. Pela je proseče, tiho, a tako zaupno, da sem strmel. Zdela se mi je vsa v drugem svetu, nič vsakdanjega ni bilo na njej. Opazoval sem jo s strani z velikimi otroškimi očmi. Vsak njen pogled se mi je zasadil globoko globoko v srce. Vsaka poteza njenega ‘obraza je bila kakor blagoslovljena. Takrat sem spoznal in dojel, česar še danes ne morem povedati. Odprl se mi je nov svet, ves lep in čist. Videl sem slovensko mater, ki moli. Ne vem, kaj sem premišljeval, a vem, da sem pozabil na vse drugo, na vročino in platnene stojnice in sem le gledal in dojemal z vso dušo materino lepoto, kot bi P° napornem potovanju dospel do hladnega studenca. Natanko bi znal narisati njen obraz, potezo za potezo, a tistega božjega bi ne znal v sliko vdahniti. Saj čutim Boga zii čistimi otroškimi očmi, tudi za deviško zardelostjo breskovega cveta ga čutim, a bolj kot za obličjem matere, katera moli. ne-Odpev je sledil odpevu. Za vsakim tretjin1 odpevom je bila na vrsti pesem. Proti konc« litanij je prišla na vrsto “Le za Jezusom hodimo.” Takrat sem jo prvikrat slišal. Lepa se mi je zdela, a pustila je v meni strah in nemir. Dobro sem poslušal mater, ki je pela1 ‘‘. . . Kaj pomaga nam ta svet, treba kmalu bo umret!” Zgrozil sem se ob teh besedah. Smrt. Na to še nisem mislil. Da bi mi mati umrla’ Bog n-e daj! In vendar sem jo videl, kako J® pela z vso dušo, z vsem prepričanjem. Postal sem resen in žalosten. Vrgel bi se ji takrat okrog vratu, da bi mi je nihče ne vzel. V njenih očeh sem zapazil solzo. Njen zagoreli obraz se mi je zdel' dodelan, pričakujoč tega odločilnega trenutka. Morda si j® zaželela smrti v tistem hipu. Saj je bil njen obraz kljub tako groznemu dejstvu blažen in spokojen, skoro vesel. Sedaj vidim v tistem miru njenega obraza pričakovanje re' šitve iz tisoč muk, ki jih ni nikoli nikomui' izdala, ampak jih je kot otrok le Bogu razodevala v skriti molitvi. Ali je mogla najt1 kje drugje kot v Bogu izhod iz tolikih ponižanj, zatajevanj in stisk, iz garanja in Pe' hanja? Prav dobro jo razumem, zakaj je bila tedaj vesela, ko bi jaz najraje jokal. In solza, ki sem jo kradoma ujel v njenih očeh? Ali je bila izraz veselja, ki jo čaka tisto uro, ko se ji to bedno življenje steče, ali pa smo se ji smilili otroci, ki bomo m°' rali ostati sami? Ne vem, Bog ve. Le spominjam se tistega obraza, kot bi danes bilo. In to vem, da ni® ni nikdar nihče bolje naučil moliti kot mat tisto uro. Pa še to sem spoznal takrat, da J® moja mati zelo trpela. In tedaj sem jo im® tisočkrat raje kot kdaj prej. SPOMINČICE NA MATERIN GROB NA GROBU (JANKO) NA POLJANI Breza bela, Na poljani šumi tiho, ODGOVOR zraven gozda tiho poj, križ postrani. da bo spala Mlada Iva V mrzlo jamo moja mati s ptico v kroni. so zagrebli pod teboj. Spodaj njiva. mojo mamo. Zvezde zlate, Iva joče. V roke zvili sijte, sijte Myni tudi črni molek. v domek njen, stiska grudi. Pokropili. da bo mirno Ptica pevka mirno snila “Iva mlada. ji zapela. tihi sen. kaj trepečeš, kaj bi rada?” odletela. Srce moje, Rdeča roža joči, joči V solzah Iva: zacvetela. noč in dan, “Tvoja mati ovenela. da pognal bo tu počiva.” Moja duša sredi groba le ostala tulipan. OKNO in jokala. Kdo je v oknu srci izrezljal? Kdo na oknu nagelj zasejal? Kdo je toplo dahnil vanj, da rdi? Kdo mi nanj navezal je tiči? Mama vrezala je srčka dva, nagelj zasejala, dahnila. Njo mi v oknu iščejo oči, ali ona v mrzli zemlji spi. Nekoč, davno je že tega, f sem prosil Boga, naj mi da, ¥ da bi zapel o materi. Takrat je bilo, ko sem bil daleč od nje in sem v zvezdnih nočeh božajočem morju še ujel sanjavo rahli slov" tožni]l besed najinega poslednjega §le iSSa' In dal mi je Bog, da sem jo wQal v prividu na noč njene smrti in kaj-1 -Ji Pel z besedo, ki je najlepša pesem, ljjj Jih je kdaj zmoglo človeško srce: ‘‘Ma-j5 - • • mamica. . . mamica. . .” ltatpa^ar pa sedaj naletim na mater, naj je k; ,rakoli že, je v meni kot topla tesnoba, Src 1° vsi nosimo v najskritejšem kotičku v6g,' Je kot lepota, ki smo po nji kralji naj-Ue :6ga bogastva in j-e prav zato nikomur lja, Ukazujemo, ker je naša, res samo naša. je'^Pa je še lepšega na tej lepi zemlji, kot je še onstran in naše oči ga kadar bo prišla ura, ki je za- ■mjc n ------- Tako nam tedaj ostane mati, najyj r.ivid le vsega lepega, čudež nad čudeži, s-li dragulj v kroni božjega stvarstva. Bog jo je bil nad vse postavil; sam s seboj, ki Ga je nosila, kot je vsakterega od nas naša mati nosila, jo je posvetil. Kaj je še tako silna človeška sila proti tihemu nevidnemu čudežu spočetja, brez katerega ni življenja? In kaj bi svet, da hi matere ne bilo? Kot da bi lastno mater videl spet, mi je, kadar srečam ženo z otrokom. Ves svet mi je mračen in siv lahko, pa se v trenutku zjasni v čudežnem blesku materinih oči. Saj ne rečem, da so vse njihove oči enake, a skrivnost, ki je vanje položena, je ista vsem, Ta pa je tista, ki nas vleče k njim z nezadržno silo, četudi ji vzroka ne vemo, otroka, fanta, moža, da, tudi očeta! Rad bi pel 'o materi, rad bolj kot vse na svetu. Komu od nas je ta želja tuja? In vendar še nisem našel pevca, naj je velik še tako, čigar beseda bi ne bila le golo ječanje, kadar hoče peti materi. Kako silnejši od njega je otrok, ki ji zna peti, kot ji nihče od nas ne zna, z eno samo, drobno, mehko besedo: “Mamica...!” Kje naj ji tedaj pojem jaz, ki nisem ne pevec, ne otrok?. . . bodo • Bog Oni dan me je zaneslo v “Sanatorij”, če bi me vprašali, čemu, prav res bi ne znal odgovoriti. Mnogokrat že sem čul to čudno ime — sanatorij, in vedel sem tudi, da so premnogi rojaki, ki jih je kot mene sovraštvo bratov treščilo na srebrno obalo, našli tam svoj drugi dom. Govoril sem z nekaterimi od njih in so mi pravili, da je dobro, da živč. Vabili so me, naj pridem pogledat. Tokrat sem videl. In b'om pomnil vse življenje. Gradič, vam pravim, kot gradič! V zelenju vse, v senci visokih dreves, v gredah, ki so zdaj obhojene po otroških stopinjah, morda so bile prej kdaj v cvetju, sredi te žive prirode pa beli gradič s trpko smelim stolpičem, z visokimi okni. . . To je Sanatorij. Mrak se je umikal prvim nočnim zvezdam in mrtvična sopara argentinskega poletja se je uklonila brhkemu hladu južnih vetrov. Odrinil sem škripajoča vrata in šlestnil po peščeni poti čez vrt. Nekaj začudenih otroških oči je zvedavo plašno obviselo na meni. To so naše oči, mi je bilo toplo; z nasmehom sem odgovoril. Je prišel do njih v mrakobi, ki je kot ivje visela z bridko slokih dreves? -Ko pa sem vstopil v vežo, mi je trznilo v spominu. Trpki duh, ki je dušil pred leti za žicami, po barakah, v taboriščih. Nič gradiču podobnega ni več, ko neodločen stojim pod polžastimi stopnicami in ne vem, kam bi. Slutim, da je v tej hiši bede precej; skrita na zunaj, očita koj, če se ji približaš. Drobno dekletce je pridrobilo po stopnicah. Skoraj ustrašila se je, ko me je zagledala, nemo postavo v samotnem mraku. Njene iskrive oči so se zastrmele vame; globoko vprašanje je kipelo iz njih: kdo si; po kaj prihajaš. . . Nenadoma pa, ko bi slutil najmanj: •‘Buenas noches...” Vem dobro, da sem obledel in težko me je stisnilo. "Kaj res ne sodim semkaj?” je švistnilo po meni. “Mar smo si že vsi tujci?” Skril sem svojo začudeno plahost, ki ni bila manjša od otrokove, široko sem ji Odgovoril: “Dober večer, Bog daj...” Da ste videli, kako so ji zažarele drobne punčice. Koj sva si bila domača. Brž mi je priznala,, da me je v poltemi imela za Kre-olca. Nasmejal sem se in povprašal po družini, ki sem jo iskal. ‘‘Kar gor pojdite, v prvo nadstropje!” in je hušknila mimo na vrt. Počasi sem stopal po zavitih stopnicah tega začaranega gradu naše revščine in razmišljal, kako smo si tuji v tujini. Drug drugega ne spoznamo več, kje naj nas potem svet spozna? Morda je prav ta odtujenost med nami tista toga bolečina, ki žge na globoko v nas, pa jo skrivamo in o nji govoriti ne upamo. ' Sleherni dan v tej tuji zemlji, o kateri nas uče, da nam mora biti druga domovina, nas odmika bolj in bolj vsem, ki so nam bili še nedavno tega blizu. Človek bi včasih skoraj mislil, da bomo utonili, če bi ne vedel, da. so v nas še vendar vezi, ki jih tudi tujina ne zmore. Obstal sem. Z roko sem se držal ograje in gledal. Poslednja bledica ugašajočega dneva je tonila v prostoru in ga svetlila narahlo kot v sanjah. Stopnice se tod nekako razvijo v podolžen pomol in tam ob oknu rastö spet-Na levi vrata. Po otroškem štrebljanju, ki sem ga ujel, sem uganil, da so tam zadaj ljudje. Tod pa ni bilo žive duše. Ob ograji skrinja, težka, surova, iz taboriščnih desk zbita. Koj od nje prav do okna postelja, na ono stran pod gornjo vijugo stopnic pa druga, do vrat. Tesen prehod med obema je namenjen sobi, kuhinji in vsem, ki gredo gor. Dva hkrati ne moreta mimo. Dom naših ljudi. . . Najrajši bi se obrnil in omahnil v noč, da bi pozabil na to kraljevsko bohotn-o sirotnost. In bi skoraj to storil, da niso za menoj zaškripale stopnice- Srečal sem se z mladim fantom. Menda se je vrnil z dela. Pogledal me je nezaupno, vprašujoče. Trpko me je 'obšlo. Povedal sem mu ime teh, ki sem jih iskal. “Tu so, tu. Kar počakajte. Bom poklical!” i IPostrani se je preril med skrinjo in posteljo in odšel po gornjih stopnicah. Ni minilo dolgo, pa sta prišli obe, hči in mati. Z® njima pa najmlajši, dobre štiri pomladi ima- V zadregi smo se gledali sprva, pa so m® brž povabili naj sedem. “Stola nimamo,” se je nasmehnila mati. “boste pa kar na posteljo sedli.” Nismo si bili več tujci. Nad stopnicami je zagorela luč. Plašno sem se zatopil v te naše obraze- Vse je sveže in nasmejano, nič strahu, nič tistega trpkega izraza uporne manjvrednosti, ki ga navadno rodi siromaščina. življenj® poje v teh ljudeh posebno melodijo, ki sffl0 jo drugi, odkar smo otresli taboriščni prah s svojih čevljev, že pozabili in nam je zdaj že tuja vsa. ‘‘Tako, glejte, živimo...” je govorila mati. “Sem kar zadovoljna, da imamo vs®i streho nad glavo!” Domislil sem se, kako so nekateri že ? borno skromnostjo zadovoljni pa kako drugi spet, ki že veliko imajo, venomer tožij°' kako revni, da so in kako težko žive. “Tistikrat, ko smo se odtrgali na morje, me je od vsega najbolj to skrbelo, kam s® bomo dejali. Saj veste, kako je: sama, s štirimi otroki. . .” Sama, s štirimi otroki! Kolikšna pestra zgodba v teh na vid tako suhih besedah-Zgodba slovenske matere, ki nikoli ni sanjala, da ji bo v polnih letih tujina z mrzli® prezirom rezala kruh. Zgodba sto in sto nji11 podobnih, ki so znale in znajo žrtvovati vsri da bi bilo otroku lepše kot je njim. Zgodb® naše bede, naše izgnanske revščine, naše ne" sreče, o kateri ne tožimo več, marveč jo samb še tiho nosimo in čakamo, kdaj se bo P°' točila poslednja grenka kaplja prebridke bolečine hrepenenja po domu, p'o živih in mrtvih, kdaj. . . Poslušam jo tiho, v pobožni zbranosti. hJ® toži, ne obsoja, govori marveč, kot zna sani° naša mati govoriti; res, zdi se mi, da mi P° njbnih besedah govore vse matere, ki so z nami na. tuje šle, pa vse tiste, ki z molk«® med prsti čakajo tam daleč čez ocean, kdaJ se jim povrnemo spet, vsi, vsi, živi in mrtvi-O, saj ne verjamejo, da so mrtvi. Kje ® mati, ki je verjela, da je sin omahnil . krašk'0 rupo, kje žena, da moža v resni® nikoli več videla ne bo?. . . Mali kodrolasec tam ob oknu se nasniiha-Nič ne čuti še, kaj je v materi trpkega, ®- U ne bo čutil tega. Samo posluša, ko njena __96 da pöje o očetu — ni ga poznal, o domu __ni sa videl, o pritrkavanju ob proščenju ve. kaj to je. Z globokimi očmi gleda n a ® svet, v njem raste, v njem bo mož koč, in zdaj misli, da je njegov. Ta tujina sv A6 'pbjela s pravljično zavzetostjo, ^ živi s ■. 0jltni in živi z njo, oboje hkrati; pravi n™ktoa", po naše, in pozdravlja “buenas *twes” D° tule, kot malo prej dekletce pod st°Pnicami. . . daw’ik°li **i ne mis^a> da bomo šli tako kot smo prišli!” mi pripoveduje žena. tri 86 zamisli sama nazaj na tisti sončni ve-Hjj^jski dan, tam ob koncu koroškega majorja.- Le kolikokrat ji ta podoba vstane pred hra : Noče govoriti 'o nji, sama v sebi jo ani kot najdragocenejši dragulj. takrat so bili otroci še majhni,” primaknem. jih X>jmlaiSeea sem nosila v naročju, dekle bsm'16 ime*a nekaj čez deset, drugi je bil v mem, tretji pa takšen, kot je tale zdaj. . .” ko kretnjo seže najmlajšemu v ro- ■na * mi U®1°’ kako mehko jo je stisnila. ^ fotem so nas zapeljali v Spittal. Nisem Dm 6*a’ da moža »e bom več videla, še danes g ne verjamem. Morda pa le še živi. . .” Ver te blagoslovi, žena, za vse upanje in •bin0 na^.e matere in za ljubezen, ki nikoli ne ae. Tisočera bridkost lahko seže po nas, kila ^a*10 silne, ki bi slovensko mater uklo-,7 v nji veri, upanju in ljubezni! Van-1Vljenj"e "*e ^Ho trdo. S pranjem in ši-sem si prislužila kak groš, da niso , lačni.” 7 5-i pa strah pred tujino?’’ sem vprašal. .,5cudeno me je pogledala. p0Vptrah? Nič nisem pomišljala, ko so nam kai ali' .**a lahk° gremo čez morje. Česa ka§ bojim? če nas je Bog do zdaj čuval, š]a tudi poslej, sem si mislila; in sem “xr rez vsega, kot sem bila.” „jvaj pa tu?” dil; °k,ri ljudje so se našli, ki so mi poso-tai6 Z? prvo sil'0- in na vso srečo sem našla delt] kot kier smo zdaj. Delo sem našla, Din-e tudi; tako živimo. Za svet se ne me- kev? 7 mesto ne hodim; delo, otroci in cer- *6v ------------“---------> iu vc, °tro ■ ° ?e vse- Najbolj od vsega me skrbe tnatCl' V tujem svetu rastö, očeta nimajo, holt1 Be, zmorem vsega. In mesto je glo- Slob v ko •’e skl"i’ in bolečina matere. Tule, dna °k° mesto, kot morje, ki mu ne vidiš Se j, -i vse se skl‘iva v njem. Tisočere lovke Hifl evidn° prožijo od vsepovsod. Kdo jim v n.-;' ^lati to sluti; moli in trpi; tesno je „**• Trdneje stisne najmlajšega k sebi. kate/8, bi te skrbi ne bilo, ki mi preneha je°. n°e spati ne dä, bi skoraj ne vedela, ke s® kaj drugega na svetu. Zato nič bolj ohran°s'm Boga kot za milost, naj mi otroke siini. 1 zveste in poštene. To si vedno mi-ča dokler bodo verni, jim ne bo hudega; tuj .* Pa vere ne imeli, se res bojim, da bi se SetQ ZgUbili. Tega pa. Bog ne zadeni. Veliko Pr6n skusila in dobro vem, da človek vse se ®.Se> 6e v Boga zaupa. Pravi blagoslov, Ijah V211*’. 80 tele sl°venske maše ob nede-Potti'n T° j® vse bolj po naše in nedelja je o“1 res nedelja.” 1 se ji zagledajo v molek, ki je obešen pod malo podobo Brezjanske nad posteljo. Pravi, stari družinski molek naših domov, z debelimi jagodami. Morda je to nalvečje bogastvo, ki ga je rešila iz starega sveta. . . “Ničesar nismo imeli, ko sm0 sem prišli. Tale zaboj in nič drugega. Pa vseeno gre. Bog pomaga. Neenkrat že sem čutila, kako je pomagal. Zato se ničesar ne bojim...” “Kaj pa dom tam čez,” vprašam spet. Nasmehne se. Dolgo ne odgovori. ' ‘T, saj si želim tudi domov,” dahne počasi, “a za takšne misli skoraj ne najdem časa. Lepo bi že bilo, res. V božjih rokah je vse. če je Bogu po volji, bo tudi to; sicer pa. On že ve, kaj je za nas najbolje. Nikoli nisem tožila nad tem, kar je nadme prišlo, zdaj še najmanj. Mislim na dom, delam pa, kpt da bom za zmir morala ostati tod...” Nič ne vprašujem več. Zdi se mi, da bi prav tako moja mati govorila. Saj matere mnogo ne govore; njih beseda je ljubezen, njih najlepši dar, žrtev. . . Trdna vera je v meni, da Bog resnično blagoslavlja našo mater. In dokler je ta blagoslov nad njimi, je v nas življenje. Tudi v tujini življenje. Nočni veter se mi zaganja v lice, ko stopam po samotni ulici in mislim na vse matere našega imena. Nenehno bde nad našo potjo kot svečenice, ki nikdar pOužite svetijo čudežem božjih skrivnosti. MIKLAVŽ TRPOTEC PESEM M4TEPINSTVP Materinstvo, skrivnost, v kateri se ob- navlja otroštvo vesolja; materinstvo, skrivnost, v kateri se do- polnjuje usoda rodov; materinstvo, skrivnost nad skrivnosti: biser kraljevega diadema, ki je v sleherni ženi, katere noga se je dotaknila naše bedne zemlje. Materinstvo! Mi pa, otroci, ki smo v bliskavici tega sveta le prezgodaj možje, a navkljub letom in zgodam še vedno otroci, strmimo uročeni in prevzeti vsi v čudež, , ki je v Tebi, žena. . . In v Tebi, sestra, prijateljica, ljubljena naša, nevede do obupne globine ljubimo Mater, še in spet — Mater. Mordä prav res da zato, ker smo otroci prezgodaj odrasli v bliskavici tega sveta in smo otroci še vedno. Ti si, ki Se nam nasmihaš kot sanje, v katerih se sami sebi zdimo boljši, kot v resnici smo. Ti, ki nam znaš v urah najtrpkejše gren-kosti priklicati spet čistost daljnega detin-stva. Tako, glej, slehernik, tudi poslednji med zločinci, v brezzvezdnih trenutkih tesnobe kliče Mater, še in znova spet ■— Mater. Materinstvo: cvet vse nežnosti, oznanjenje veselja,, sad ljubezni, darovanje vdanosti, nagrada za obljubo, življenje življenja, pečat naše poti. Materinstvo, ti seme preskrivnostno zaprto v žensko srce za upanje tega sveta! NINO SALVANESCHI — NIKO JELOČNIK Mnogo smo v življenju sami vi deli, slišali, dognali, izkusili. Na to svojo “izkušnjo” se večkrat ponovno sklicujemo. Tako mnogo vemo; po tej poti smo si nabrali zakladov znanja, ki je najbolj naše. Večkrat v spominu prebiramo te zaklade: dom, naša polja in hribi in vode, naši ljudje, naša pesem, naš veter nad gozdovi, naše veselje in bridkosti v domovini, pa spet tujina, širno morje, velemesto, telo in skrbi. vse vesele in bridke izkušnje med ljudmi. VERA še več pa vemo iz pripovedovanja drugih; iz tega je večji del naše splošne človeške izobrazbe. Komaj smo bili možni sprejemati, so nas že posadili v šolsko klop in nam pri povedovali o čudovitostih tega sveta. Verno smo sprejemali, se učili: o tujih deželah, o starih časih, o zakonih, ki vladajo naravo. Odtlej našega učenja ni konec; vedno poslušamo, beremo, vedno tako kaj novega zvemo. Sprejemamo, česar nismo sami videli, o čemer se ne moremo sami prepričati, pa verjamemo, ker so drugi videli, izkusili, dognali. Pametno je verjeti, ko vidimo, da more vedeti in da ne laže, kdor nam govori. Tako verjamemo tudi stvari, ki se nam hočejo včasih na prvi pogled čudne zdeti, še da j-e zemlja okrogla, vsak pameten človek danes verjame, in da je sonce toliko in toliko mi lijonov kilometrov od nas, verjamemo učenjakom, čeprav sami ne znamo izračunati, če bi odklonili to “človeško” vero, kot jo nekateri imenujejo, in bi obveljalo načelo: res je le, kar sem videl, izkusil in dognal, bi bila. onemogočena vsaka prava znanost. Kaj more namreč v teh kratkih letih svojega življenja dognati en sam človek? Tako pa sprejemamo po tej ‘‘veri”, kar so dognali drugi, in na tem gradimo in rastö prave znanosti, ki niso delo enega, ampak rodov, človeštva — v stoletjih in tisočletjih. Čudoviti so zakladi vsega današnjega človeškega znanja, ki je nakopičeno v vrsti znanosti, ki jih je človeški duh ustvaril. Pa se ob tem vsak resen človek in najbolj resnični znanstvenik zaveda, da ob vsem tem vemo vendarle le malo, nič. “To vem. da “nič” ne vem.” Po morju od severnega in južnega tečaja, ki sta v večnem ledu, plavajo ogromne ledene gore, ki so močno nevarne ladjam, ki se morejo ob njih razbiti. Pa bi se moti!. kdor bi velikost ledene gore presojal le p’® tem, kolikor je vidi štrleti nad morsko gladino. Vemo, da se je vidi l-e majhen vršič, da je je v resnici desetkrat toliko skrite v vodi, pod morsko gladino. — Tako bi se motil, kdor bi bogastvo resnice presojal po našem človeškem znanju, človek le malo ve od vse resnice, nič; njemu neznano bogastvo resnice je potopljeno v morju božje vsevednosti, je skrito v morju neskončne božje modrosti. Mnogo vemo, a mnogo več je še, česar ne vemo. ‘‘Več je stvari v nebesih in na zemlji-kot naša šolska si modrost jih sanja (Shakespeare). Nespameten je zato racionalizem, po katerem naj bi bilo resnično le to, kar more človeški um sam spoznati. To .1® plitvost in napuh in ponižanje človeka, ker mu zapira pot do božjega spoznanja, ki nu> ga daje vera. božja ali nadnaravna vera. BOŽJA VERA Bog nam more jz nam skritih zakladov resnice, ki so v njem, kaj povedati, odkriti-“razodeti”. Kar nam je Bog tako razodel-verjamemo. To je “božja” vera, ker verjamemo Bogu, ali “nadnaravna” vera, ker ®° te resnice nad našim naravnim spoznanjem Kar je Bog razodel, verovati moramo. že ljudem, ki se morejo motiti in tudi lagati-verjamemo. ‘‘Božje pričevanje je večje,” pra' vi sv. Pavel. Bog je neskončno resničen, t. i vseveden in resnicoljuben, t. j. se ne mor® motiti in ne varati, lagati, ko govori. In č® govori, govori zato, da ga poslušamo, da njegovo besedo sprejmemo kot resnično. K®1 najvišji naš Gospod Bog zahteva vero, ko g°' vori, sicer bi njegovo razodetje bilo nesmisel' . no, brez ipomena. Ne verjeti mu, je najviši8, žalitev, nevera je zato greh in že zato s® brez vere ni mogoče zveličati. “Kdor ne t> veroval, bo pogubljen” (Mr 16, 16). Verske, t. j. razodete resnice in posebe) verske skrivnosti, človeškemu umu nedostoP ne resnice, ki jih vemo le po razodetju, na®1 odpirajo svet, ki bi nam sicer vedno osta* zaprt, svet vere, nadnaravni svet. Ni t0 svet. ki bi bil manj resničen, ker ga sam1 ne moremo spoznati; prav tako in še b° resničen je kot ta, ki ga vidimo, tipamo, k® je božja beseda resnična, le da ga tu sam® po veri spoznavamo, okušali pa' ga bomo večnosti. Tako vem, da je Bog, ki je moj Oče in 111 očetovsko ljubi in zame skrbi, da me P° 14 2 tf,Sa življenja rodi k njemu, kjer je moj p ra Vi doni; (ia živim v Oerkvi po milosti njego V° življenje; da zakramenti niso prazne “ce-^■honije”, ampak v moji duši ustvarjajo ču-eze nadnaravnega življenja; da sem pri sv. 10aši na Golgoti, pri sv. obhajilu eno s Kristusom ; da nre v življenju spremlja mogočni v°dnik, silni ustvarjeni duh, angel varuh; da Marija moja Mati; da so svetniki moji PrUatelji in starejši bratje v isti božji druži-. ’ da se borim tu pred očmi vseh nebes; da ' e6lo trpljenje blagoslov dobrotne Očetove rolfe; da je to življenje le začetek moje več-da sem ustvarjen za večno srečo; da je ^ °vek ob meni moj brat, ki Bog živi v njem, najlepše pokažem ljubezen do Očeta, ko Obratu pomagam: v njem ljubim Boga. Kdor veruje, tako živi v resnici, hodi v C1; ne živi le v tem svetu, ampak živi kot , n večne božje družine. Tako mu je vera četek. korenina, in temelj” novega življe-odrešenih božjih otrok (Trid. c. z.). Jv*šje. človekovo življenje je v njegovem Znanju in v ljubezni, hotenju. Novo, nad-^a>avno. božje življenje v človeku je v no-l?a ' nadnaravnem, božjem spoznaju, ki mu je Bog dal. Bog nam je dal ’od svojega l na tem spoznanju pa tudi temelji ^a ljubezen v nas. h rt.d°r ne veruje, najvišje resnice ne pozna, )f° ’ v temi, živi le .za ta svet, božjega živ-e,nja v njem ni. 1) ^dor bo veroval. . ., bo zveličan, kdor ne veroval. bo pogubljen’” (Mr 16. 16). VM IN VOLJA TEB VERA žar al<° vera’ Priznanje resničnosti tega, nie nam '^e B°S raz°del, bistveno res deja- trist"n?a' Po veri spoznavamo; spoznanje pa det umu: um prizna kot resnično razo- dol resnico- Toda za vero je potrebna tudi Hj a '"ulja, pravo razpoloženje volje, po če-r je ------ ... ................. ßr6c! vera tudi nravno dobro dejanje, ki Bogom zasluži plačilo. lli^0®’ ne verujejo, ker nočejo verovati: VSp0 na verske stvari izrivajo in beže pred v6r ^sr bi jih na to spominjalo; pridiga, ji <.SJV° branje jim ‘‘gre na živce”. tej svo-češ- ° lri veri'’ se skušajo umiriti s pretvezo tot ke Za negotovo smatrajo razodeto resnico. r jim tov0 ^ vse. kar naj bi verovali, nego- ^*ni ne govori Bog neposredno, ampak iih ^ot °d Boga razodeto sprejemali, kar O Cerkev, duhovniki. Poleg tega verske Uaj uiso tako umu jasne, da bi jih bil UQl Pr*stljen priznati. Da je 2 in 3 skupaj 5, 50 rit' umre zanikati, nujno prizna. Da pa je tesni,bo Posmrtno življenje, ni prav tako da so v Bogu tri osebe, da bi Bog »SITO. a°eel’ Postati človek, kot se je zgodilo v Kri- stusu, da bi Bog človek mogel na neštetih krajih živeti pod podobo majhnega koščka kruha itd., pa človeški um niti slutiti ne bi mogel. Pa zakaj se človeška volja večkrat obrača od teh resnic vere? Ker verske resnice nalagajo težke dolžnosti za življenje, ki se jim slabotna človeška narava upira. Da je Bog, ki bo greh v posmrtnem večnem življenju kaznoval, prizadetemu ni prijetna resnica, kakor je ista resnica o večnem plačilu tolažilna dobremu. Grešnik se boji, da bi bilo to res, si želi nasprotno, bi rad bil svoboden v svojem grehu in zato si dopoveduje: “Saj ni Boga!” in ne veruje, dasi o tem morda ni prav prepričan, ampak se le skuša prepričati in doseči mir. Odtod ta beg pred vsem verskim, odtod vse iskanje pretvez, da bi mu ne bilo treba verovati: ‘‘Saj jih toliko ne veruje”, more nazadnje kratko zaključiti boj v svojem srcu. Glavni vzrok nevere je splošno prav v volji. Vera je tudi zadeva volje, ne le uma. Volje pa večrat ni. ker se verskim dolžnostim človeška slabost upira, če bi verske resnice v naše življenje ne posegale, bi jih gladko vsi priznali, kot nihče ne nasprotuje resnicam, ki nas jih uči n. pr. zvezdoslovje. Kot vera in krepost nastopata vedno skupaj, tako nevera in nravna izkvarjenost hodita povsod roko v roki. Kjer vere ni, zavlada pokvarjenost; nasprotno v nravni pokvarjenosti za vero ni pravega vzdušja in jo nujno uničuje. Druga drugi pripravljata pot. Juda Iškarijot se je predal strasti lakomnosti, zato je vero in Boga izgubil. Tako vera ni zgolj zadeva uma. če bi tako bilo, bi vsi učenjaki gotovo verovali. Pa vendar prav med temi mnogi blodijo in ne vidijo, kar je najpreprostejšemu srcu jasno. Verovati se jim zdi nespametno, otemnelo je njih srce, mreno so dobili na oči, da zaslepljeni ne vidijo. Verujejo in po veri “gledajo” Boga preprosta čista srca: “Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali” (Mt 5, ,8). “Slavim te, Oče, da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim” (Lk 10, 21). Vera — nevera — ni zgolj umska, ampak predvsem nravna zadeva. BOŽJI DAR JE VERA Končno nadnaravna vera, ki je potrebna za zveličanje, ni zgolj človekova zasluga, ni v moči zgolj človekovih naravnih zmožnosti, ampak je milost, nadnaravni božji dar, ki ga Bog nudi vsakomur, ki ga hoče sprejeti. Zgolj naravni um in naravna dobra Volja za vero ne zadostujeta. Bog sam mora priti človeku naproti. Najprej je potrebno božje razodetje. Bog mora spregovoriti, bodisi po Cerkvi, ki božje razodetje danes uči, bodisi da spregovori posamezniku. A še tudi to samo ni dovolj. Tudi ob že danem razodetju zgolj po svojem umu in volji nismo zmožni prave nadnaravne vere. Bog morar s svojo milostjo našo voljo še posebej nagniti, da hoče verovati, nag um še posebej razsvetliti in mu dati moč, da prizna razodeto resnico in da je to priznanje res prava nadnaravna vera, ne le morda kako zgolj naravno prepričanje. Nihče torej ne more verovati in po veri Boga spoznati, če bi ga Bog z milostjo k veri ne pritegnil. “Nihče ne more priti k meni, če ga Oče, ki me je poslal, ne pritegne,” govori Kristus o naši veri v njegovo božanstvo. Bog nas mora po milosti pritegniti, da verujemo. Božje razodetje in božjo milost moramo le ponižno sprejeti, da je razodetje tako dovršeno in doseže svoj namen: “Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim in razodel malim” (Lk 10, 21). “Z milostjo ste namreč rešeni po veri; in to ne iz sebe, božji dar je; ne iz del, da bi se kdo ne hvalil” (Ef 2, 8—9). * * * Verujemo! Po božji milosti in dobri volji-ki nam jo je Bog dal. A naša vera j-e večkrat slabotna — le preveč teorija, ki velja le v šoli in v cerkvi, pa premalo sega v življenje-V nas je razkol m-ed verovanjem in življenjem. Naša vera se mora poglabljati, krepiti do tiste vere, ki je zmožna “gore prestavljati”, kot jo hoče od nas Gospod, ko nas bo resnica zajela popolnoma in preoblikovala vse življenje. Zato pa se je treba s preprostim, ponižnim in čistini srcem zanimati za razodeti nauk, edino pravo modrost, in ga premišljati. Za kom naj gremo in komu naj se damo učiti? Le Kristus ima besede večnega življenja. Ob vsem pa za živo vero moramo moliti- “Poživi nam vero v presveto skrivnost. - “Verujem, Gospod, pomagaj moji neveri!’ GNIDOVEC PAPEŽEV GOVOR NOVOPOROCENCEM dn ; 22. aprila 1942 Dragi novoporočenci! če odprete svoj molitvenik in pazljivo premislite ganljive poročne obrede, se boste pač lahko vzdignili k visokemu pojmovanju zakonskega življenja, ki ste ga pravkar začeli. Svete poročne obrede vse prešinja in prevzema tesna zveza med možem in ženo. ki ju bo od poroke dalje za vedno družila. Kako sladke misli so vas pripeljale do svetega, oltarja! Kako svetli upi in nade so vodili vaše korake! Zakonska zveza zveže en-ega moža z eno ženo za trajno. “Zvežem vaju v božjem imenu,” je dejal duhovnik kot uradna priča vaše združitve. Cerkev je zvezo, ki ste jo sklenili, s posvetitvijo in močjo zakramenta sprejela pod svoje varstvo in zaščito. Vaša imena je vpisala v veliko knjigo krščanskih zakonov. Ob koncu poročnega obreda pa se je obrnila k Bogu s prošnjo, “da bi se ta dva, ki sta se po Tebi združila, s Tvojo pomočjo ohranila.” (1) ZAKONSKA ZVEZA JE MEI) ENIM MOŽE»1 IN ENO ŽENO Zakonska zveza more biti te med enim možem in eno ženo. Poglejte v zemeljskem paradižu prvo podobo družinskega ra3a' prvo zvezo, ki jo je Stvarnik ustanovil met* moškim in žensko, in o kateri je pozne)6 učlovečeni Božji Sin rekel: ‘‘Kar je združil, tega naj človek ne loči,” naj se °e drzne ločiti, “kajti nista več dva, amp»*4 eno telo.”(2) Tista zveza naših prvih stat šev v raju vsebuje veš človeški rod, ves nie^ sledeči tok rodov, ki bodo napolnjevali zemljo in si jo v boju osvojevaii ter si jo ukla njali v potu svojega obraza, da jim bo dajala kruha, napojenega z grenkobo zaradi PrVe ga zagrešen j a, ki se je porodilo iz prepov® danega sadu sredi raja. Zakaj je Bog združil v raju moža in ženo ■' Da bi varovala tisti vrt sreče; a ne sam0 zato, marveč tudi, da. povemo z besedami ve iikega učitelja, sv. Tomaža Akvinskega, “ker ) sta bila določena, da v zakonu rodita in XzSojita potomstvo ter živita v skupnem 'fužinskem življenju.”(3) Zakonske zveze poročenca ne MORETA RAZVEZATI y to enojno zakonsko zvezo, glejte, je vtisnjen pečat nerazvezl,jivostl. Sicer že na-^4VDo teženje samo teži za zvezo med mo-Klrn in žensko, toda zakonska zveza ni nuj-n° Plod naravnega teženja, marveč nastane Do svobodni odločitvi volje, čeprav pa zakon ,ll0r6 skleniti le svobodna volja zaročencev, ^a vendar ta ne more razvezati. To ne velja samo o krščanskem zakonu, več o vsakem veljavnem zakonu, ki sta na zemlji sklenila z medsebojnim privo- Piar- kaka zaročenca. ljenjem fi. H°&em,” ki so ga spregovorile Vaše ust-sli^6 Da ukaz Vaše volje, vas veže v zakon-^.j zvezo in obenem obvezuje Vaše volje. zvok toda učinek se ne da preklicati. Njegov čutni izraz Vašega privoljenja, mine, Q vsebina privoljenja ne mine, marveč t ane za trajno, namerjena je namreč na a)n° zvezo. Privoljenje pa, ki bi nameravalo °usko življenje le za nekaj časa, ne bi “°S10 ustanoviti zakonske zveze. Zveza, ki t^zve. obstala, ko ste rekli “hočem”, se ne da »ati. Zato ni pravega zakona brez ne- ozljivosti in ni nerazvezljivosti brez pra-'e8a zakona, (4) V’Snite visoko svoje misli in pomnite, da ? Qt samo dolžnost narave, marveč da je ipp ristjane velik zakrament, veliko zna-p0 Je milosti in sveta stvar, podobno kot Bap0lta Kristusova s Cerkvijo, katero si je za svojo in si jo osvojil s svojo bje ° 1)1 Preror KlH) DRUG NE MORE RAZVEZATI ZAKONSKE ZVEZE Zako°lja poro^encev torej ne more razvezati todg^68^6 vezi- Potem ko sta jo sklenila; k; , all tega morda ne more storiti Oblast, 6 nat* zakonci, in ki jo je za versko živ-ijudi ustanovil Kristus? je krščanskega zakona je tako trdna, da e°a oblast na svetu, tudi Naša ne, to je Kristusovega namestnika, ne more razvezati potem, ko je ta vez dosegla svojo polno stalnost z izvršitvijo zakonskih pravic. Res je, da moremo priznati in razglasiti, da je na videz veljavno sklenjen zakon neveljaven zaradi kake bistvene hibe v privoljenju ali zaradi napake v bistveni obliki. Prav tako moremo v nekih primerih iz važnih razlogov razvezati zakone, ki nimajo značaja zakramenta. Končno moremo, če je za to upravičen in sorazmerno velik vzrok, razvezati zvezo krščanskih zakoncev, tisti pred oltarjem izgovorjeni “hočem”, kadar se ugotovi, da je zakon ostal neizvršen. Toda takoj ko je prišlo do izvršitve zakona, se tista zakonska zveza odtegne vsakemu človeškemu posegu. Ali morda ni Kristus vrnil zakonski zvezi tistega osnovnega dostojanstva, ki ji ga je bil dal Stvarnik v rajskem jutru človeškega rodu, in nedotakljivega dostojanstva, ki je v tem. da more biti zakon le med enim možem in eno ženo ter da mora biti neraz-vezljiv? KRISTUS .JE PRENOVIL ZAKON Jezus Kristus, Odrešenik padlega človeštva, ni prišel odpravljat božjo postavo, marveč zato, da jo izpolni in na novo upostavi. Višji zakonodavec kot M'ojzes, modrejši kot Salomon, večji prerok kot kdorkoli izmed prerokov je prišel uresničit, kar je bilo o Njem napovedano. Bil je napovedan podobno kot Mojzes, ki je bil poklican izmed izraelskega ljudstva in na čigar ustnice je Gospod položil svojo besedo, med tem, ko je bil iztrebljen iz božjega ljudstva, kdor ga ni poslušal.(7) Kristus je z besedo, ki ne preide, povzdignil v zakonu moža in povišal ženo, katero so prejšnje dobe poniževale na stopnjo sužnje in katero je strogi ocenjevalec Rima enačil “z razbrzdano naravo in neukročeno voljo”.(8) Isti Kristus je v sebi samem dvignil ne le moža marveč tudi žensko, ko si je iz ene izmed žena vzel človeško naravo in je povzdignil svojo mater, blagoslovljeno med vsemi ženami; napravil jo je za brezmadežno ogledalo kreposti in milosti krščanskim družinam vseh stoletij in jo okronal za kraljico angelov in svetnikov. S svojo navzočnostjo sta Jezus in Marija posvetila ženitnim) v Kani. Tam je božji Sin Device napravil prvi čudež, kot da bi hotel vnaprej nakazati, da pričenja svoje poslanstvo v svetu in božje kraljestvo s posvetitvijo družine in zakonske zveze, ki je vir življenja. Tu se je začelo povzdignjenje zakona, ki je moral biti vzdignjen v nadnaravni svet zunanjih zakramentalnih znamenj, ki pov-zročujejo posvečujočo milost. Zakon je zna- menje zveze med Kristusom in Cerkvijo,(9) nerazvezljive in neločljive zveze, ki živi iz tiste popolne in brezkončne ljubezni, ki vre iz Kristusovega srca. Kako bi zakonska ljubezen mogla biti in se imenovati znamenje take zveze, če bi bila premišljeno omejena, pogojna, razvezljiva, če bi bila le plamen časne ljubezni? Ne; povzdignjena do vzvišenega in svetega dostojanstva zakramenta, zapečatena in združena v tako tesni zvezi z Odrešenikovo ljubeznijo in njegovim odrešilnim delom more biti in se kot taka. more uveljavljati le, če je nerazvezljiva in trajna. Proti tej postavi o nerazvezljivosti so človeške strasti, ki jih je ta postava brzdala in zatirala, da niso mogle nevezano zadovoljevati svojih nerednih teženj, v vseh časih in na vse mogočne načine skušale vreči s sebe jarem, v katerem so gledale le trdo trinoštvo, ki svojevoljno tlači vesti z neznosno težo in jih devlj-e v sužnost, bojujoč se s svetimi pravicami človeške osebe. Res, kaka zveza more kdaj postati breme, usužnjenost, kakor so verige, ki vežejo ujetnika. M'ore pa biti tudi močna opora in gotovo jamstvo, kakor je vrv, ki veže planinca na njegove tovariše v plezanju, in kakor so kite, ki vežejo dele človeškega telesa, da postane neovirano in prosto v svojem gibanju; prav tako je z ne-razvozljivostjo zakonske vezi. Ta postava o nerazvezljivosti je izraz materinske ljubezni. To vidimo in spoznamo zlasti tedaj, če se ozremo nanjo v nadnaravni luči. v katero jo je postavil Kristus. ZAKRAMENT SVETEGA ZAKONA DAJE MILOST Sredi težav, trenj in poželenj, ki jih bo morda življenje sejalo pred vašimi koraki, dve duši tako nerazvezljivo povezani ne boste sami in neoboroženi, zakaj vsemogočna milost božja, pravi sad zakramenta, bo zmeraj z njima, da bo na vsakem koraku podpirala njuno slabost, slavila vse njune žrtve, ju podpirala in krepčala v dolgih preizkušnjah, tudi v najbolj trdih, če bi v pokorščini božji postavi bilo treba zavrniti slasti zemeljskih užitkov, kakor se prikazujejo v uri skušnjav; in se odpovedati ‘‘življenju’’, bo milost z vso silo opominjala na nauke vere, ki uče, da je samo življenje v nebesih pravo življenje in da ga zato nikoli ne smemo postavljati v nevarnost, zagotovimo pa si ga prav s temi odpovedmi. Te odpovedi so nekaj samo začasnega, kakor so vsi dogodki tega življenja. Vse je določeno samo, da pripravlja končno stanje prihodnjega življenja, ki bo tem bolj srečno in sijajno, kolikor bolj pogumno in velikodušno smo sprejeli neizgibne težave tukajšnjega pop°' tovanja. LE BOŽJA POSTAVA IN MILOST VAS BOSTA VZDRŽALI Morda vam prihaja sedaj na misel: ta raZ" mišljanja so preveč resnobna, saj se nam vse smehlja na stezi, ki se odpira pred nanii-Ali nemara naša ljubezen, ki smo si .le S°' tovi, ni porok, da bo zveza naših src ostal8 nedotaknjena? Ljubljeni sinovi in hčere! Spomnite se 1 pgalmistovega opomina: (10) če Gospod ne varuje mesta, bde zaman tisti, ki ga varu- ; jejo. Tudi to prekrasno in trdno mesto vase ; sedanje sreče, more nedotaknjeno vzdržati le Bog s svejo postavo in milostjo. Vse kal | je samo človeško, je preveč krhko in sla- 1 botno, da bi zadoščevalo samo sebi. Zvestoba božjim zapovedim pa, bo zavarovala nepre-kršno stalnost vaše ljubezni in vašega ve" ; sel J a, pa naj bi življenje prineslo karkoli. Za to prosimo Gospoda za vas, ko Vam 12 vsega srca podeljujemo Naš očetovski ap°' stolski blagoslov. (1) Rim. obrednik. — (2) Mt 19, 6. ( 3) Prim. S. Th. Suppl. q. 41, a. 1. — (*1 Prim. S. Th, Suppl. q. 41, a. 1; q. .40, a. 3. " (5) Jan 1, 12—13. — (6) Prim. S. Tb-Suppl. q. 49, a. 2 ad 4 in 7. — (7) Prim- 3 Mz 1$, 15 in nsl.; Dap 3, 22—23. — (8) T. Livi ab urbe condita lib. XXXIV, cap. — (9) Ef 5, 32. — (10) Ps 126, 1. NAMESTO RAZLAGE Jedro in temelj družine sta mož in žen8-Dvoje ljudi, povsem tujih si po krvi, čeato V° čudi in miselnosti, včasih celo po narodnost* in jeziku, se sreča na življenjski poti in sklene v ljubezni ter združi v zvezo, ki 3® tesnejša od vsakega sorodstva, intimnejša 0 vsakega prijateljstva. Poglejmo si le najtesnejšo od sorodstveni!1 vezi in jo primerjajmo z zvezo zakoncev: P*2 merje med starši in otroki. Po naravnem JaZ vojn se slednji vedno bolj ‘oddaljujejo od svo jih staršev, dobivajo si znancev in prijatelj6' izven družinskega kroga, doraščajoči si izb* rajo stan in poklic, čeato drug kakor P» z® lijo starši in končno si najdejo živijenjsk6®’1 druga ali družico in s-e z njim povežejo v noV° družino ter s tem dovršijo ločitev od očeto' ske družine, iz katere so izšli. Tak je narave*1 razvoj, zamišljen in začrtan že ob zori 81° veškega rodu: “človek bo zapustil očeta lD mater in se bo držal žene.” Tak je naravni razvoj celo najtesnejših s° rodstvenih vezi. Razvoj vezi med možem 1,1 ženo pa je prav nasproten: vedno tesnejši P° staja. In to ne le v času med prvim srečanj6*11 ln ljubezensko izpovedjo, zasnubitvijo ali po-r°kt>, kakor bi nam radi povedali pesniki. Tudi sklenitvi zakona se ta razvoj nadaljuje, ^l,(li tedaj marsikdaj skozi bridke trenutke. * bi prav tako zaslužili nekaj pozornosti pesnikov. Vsak izmed zakoncev utora opustiti ne-ai svojega, da bolj krepko zraste to, kar je slUagata drug drugemu v poveličanje ali pa v n°§ubljenje. Ali ne odseva skrivnostna globo-na te tesne povezanosti že iz prvih strani 81 ■ Piama? Eva je jedla od prepovedanega saia§e Preko sv. Tomaža Akvinca se pod Pravičnost razumeva tista krepost (j, volje, po kateri spoštujemo pravice in nai se javljajo kakorkoli. Na tem nil^ll0Vanju pravičnosti tudi naš 20. vek a kaj spremeniti niti mu kaj dodati. Ježave so z vporabo načela pravičnosti v , JDem zapletenem socialnem in gospo-‘r*k«m življenju. dobah gospodarstva 1. V DOBI VEZANEGA GOSPODARSTVA Ko je sv. Tomaž v središču družabne teorije postavil načelo razdelilne pravičnosti, po kateri je treba dati vsakemu kar mu gre, ni bilo težav, kako naj se na tedanji izravnani gospodarski red to moralno načelo uporabi. Ko Tomaž govori o pravični plači, misli pri tem na oni zaslužek, ki so ga pravila stanovskih korporacij predvidevala kot primeren za življenjsko vzdrževanje obrtnega pomočnika in vajenca. Ko govori o pravičnih cenah, ima pred očmi cene, ki so jih po splošnem sporazumu določale trgovske In obrtniške korporacije. Ko obsoja dohodek brez dela. je povsem jasno, da ima v mislih dohodke iz trgovinske in bančne špekulacije. Tomaž je pisal v dobi korporativno vezanega gospodarstva. Zanj je pravična plača, pravična cena in upravičen dohodek tisti, ki delavnemu človeku omogoča pošteno življenje za sproti in nekaj več, da ima za starost in dobrodelne namene. (Prim. S. Th. 2, 2. qu, 77, a. 3 ad 4). Neopravičena je bila cena,, ki proizvodniku ni krila njegovih lastnih proizvajalnih stroškov niti ni plačala njegovega dela. A prav tako so bile nedopustne cene, ki bi omogočale kopičenje kapitala in s tem tudi nadaljm obstoj stanovske organizacije. Jemati obresti iz same posode se ni smatralo za dovoljeno, ,pa naj bi bile še tako nizke, ker je to nasprotovalo tedanji stanovski gospodarski vzajemnosti. Načelo razdelilne pravičnosti, da je treba dati vsakemu kar mu gre, je torej v dobi sv. Tomaža bilo brez težave vporabljivo na tedanjem strnjenem in Vezanem gospodarskem ' redu, čeprav je tudi ta red pripuščal razno višino dohodkov, ki so se ravijali po stanu in storilnosti. Saj vemo, da so poznali korporacije višjega in nižjega reda, kar se je poznalo tudi pri cenah za njihove izdelke. Neprimerni in nedopustni so se smatrali le dohodki, ki bi ne bili v skladu z določili korporacije ali ki bi jih kdo hotel doseči izven korporacijskega ustroja, 2. V LIBERALNEM GOSPODARSTVU Jasno etično načelo pravičnosti, da je treba dati vsakemu kar mu gre, je bilo že neprimerno težje praktično aplicirati na, liberalno gospodarstvo, ki ne pozna nobenih vezanosti v pridobitnem življenju in v katerem je glavni dobiček sad več ali manj posrečene špekulacije. Liberalno gospodarstvo, ki sloni na temelju razlike, katera nastaja na trgu med povpraševanjem in ponudbo, ne pozna nobene meje čezmernega dobičkarstva navzgor in tudi navzdol ni eksistenčni minimum že meja prihodov. . . Res je, da v nevezanem liberalnem gospodarstvu svobodna tekma, nekako izravnava cene na ‘‘pravične cene”, a sama po sebi ni to še nobena zakonita ustanova, ki bi onemogočila previsoke dobičke in preprečevala prenizke, krivične plače. V liberalnem gospodarstvu nam manjka oni trdni socialni okvir, ki ga je nudila stanovska korporacija in v katerem je načelo pravičnosti dobilo neposredno aplikacijo in smisel. "Vsakdanja izkušnja nas uči, da cen na trgu, ki nastajajo iz proste igre povpraše- vanja in ponudbe in ki so le prepogosto igra trustov in kartelov, ne moremo enostavno imenovati “pravične cene”. Plača , ki bi j° delavec prejel od podjetnika po načelu povpraševanja in ponudbe, bi bila vse preje ko “pravična plača”, kar nas predobro uči doba neomejenega liberalnega gospodarstva. In kdaj je liberalni podjetnik profit, ki ga Je vlekel iz podjetja, smatral za čezmeren i° “nepravičen”? Skratka: V nevezanem liberalnem gosp0" darstvu ti tvoje delo samo po sebi ne zagotovi vedno niti eksistenčnega minimuma, kakor ti po drugi strani tudi ne postavlj® “pravičnih” meja čezmernih in krivičnih dohodkov. Liberalni gospodarski red, ki sloni na svobodnem izživljanju gospodarskih sil-smatra, da ga moralni oziri ne vežejo, in n® pozna zakonite ustanove, ki bi samo po sebi jasno načelo pravičnosti “vsakemu svoje praktično aplicirala. Sociologi se zatekajo k tako zvanemu “javnemu mnenju”, ki naj presoja, kdaj naj bi cene in plače ustrezal® res zahtevam socialne pravičnosti. 3. V DOBI DRŽAVNIH POSEGOV V GOSPODARSTVO Doba jačjih državnih posegov v gospodarsko življenje, kakor je bil merkantilizem in kakor so nekateri novodobni gospodarski sistemi, se ipo svoje zopet nekoliko približuj® nekdanjemu vezanemu gospodarstvu. Postavni okvir, ki ga država gospodarskemu življenju začrta, pripušča lažjo uporabo etičnih meril za to, kaj je “pravično” in ‘‘krivično” v gospodarstvu. Toda ne popolnoma, Zakonodaja modern® države namreč, ki ima svoj temelj v RousS" , eaujevi individualistični filozofiji, poudari® predvsem enakost državljanov, kar naj ^ bilo istovetno tudi z družabno pravičnosti0' Francoska revolucija, iz katere se je moderna država porodila, potem meščanski lib®" ralizem in tudi socializem načelo enakosti istovetijo z načelom pravičnosti. Boreč s® proti plemstvu, proti stanovskim privile!?'" jem in proti veleposestvu je bilo umljivo, d® so “egalite” postavili za temelj nove družb®- Vendar pa se načelo enakosti samo P° sebi še ne more istovetiti z načelom pravičnosti. Najlaže to razumemo, ako prenesen30 načelo enakosti na socialne dajatve. Davek» ki bi ga morali vsi državljani plačevati enaki izmeri, bi bil gotovo krivičen. Ali dr13*» primer: Liberalizem je proglasil načelo svobodne obrti. Pa se je skoraj pokazala v® lika premoč tistega, ki je imel kapital in stroje, nad onim, ki ni imel drugega kak°r svoje delovne roke. Enakost pravice v ob3® bvanju je postala vir globokih socialnih zllk v družbi. Enake plače pomenjajo za retnega in marljivega delavca zapostavi-’ enake cene za bogatina rento, ki mu jo sPravijajo skupaj konsumenti; enaka obrest-tnera predn'ost za obrat, ki ima ugodne ^izvajalne pogoje, itd. ^Načelo enakosti torej, ki ga državni za-. ni poudarjajo, še ni vedno isto kot pravnost. 4. “DOBIŠ, KOLIKOR DAŠ” ^avno zato so narodni ekonomi zadnjih Mletij opustili pravičnostno načelo ena-■ys * ih ga nadomestili z načelom storilnosti, j . haj bo poplačan ustrezajoče temu, kar ^lsPeva k splošni blaginji! Gotovo je to £e el° bližje idealu socialne pravičnosti, jmPrav se kaže težava, kako spraviti na isti snovalec vrednost socialnega prispevka jj nika, industrijca, delavca, kmeta, učite- Po tej teoriji do- a’ s°dnika, umetnika. . In°sa k obči proizvodnji se industrijcu ne »ih161^ *e dobiček, ki ,fe sad njegovih delov-j, r°k ali njegove organizacijske sposobna hjeg, •bed hhipak tudi kar mu ‘‘nese” kapital, ki vložil v podjetje, potem kar mu vržejo 0v® posrečene gospodarske špekulacije, *tak ^6m’ ročni delavec plačan po tem, Velikr »°teE Y ..°r so trenutno cene na delovnem trgu. - dobički v prometnem gospodarstvu, 0n*’ ki žanjejo monopoli, borzni ktir U*anti’ zemipški rentniki, upravne sme- ti „. Prekupčevalci, 4 dr ^erju kakor smo videli že drugem mestu, niso v nobenem soraz- 2 doprinosom k splošni blaginji, tj ačeli enakosti kakor storilnosti sta vze-_lz individualistične filozofije in se le n°. ne pa vsebinsko krijeta s krščan-etičnim načelom: vsakemu to, kar mu ^Peljana so bila v zakonodajo pod vpli- rrnai skim Sre. k0 tudi Kantove filozofije, ki smatra vsa-6ra r.aVna,nje za dobro, ki more služiti kot s 8 0 za druge. Razumemo, da si država rgj jlrn zakonskim formalizmom dalje sko-^■hagati ne more. Pomaga, si z nado- bi lc°- ki sieh, za pravičnost, ker je preveč okorna, svoje pozitivne zakone zajela “prale v nas rojena”, ali ‘‘postavo, ki je erno človeško srce zapisana.” 5- Nadomestki za krščansko PRAVIČNOST Prav;1?a^omestkl za pravi krščanski pojem ciav n°sti si morajo pomagati tudi tista, so-kj ,^a gibanja, ki ne priznavajo onega etosa, balo ■ inia krščanstvo o človeku, o njegovi ^ gi’ namenu in vrednosti. hi-.vksizem je “p-ravično” to, kar služi delavčevim interesom. Njegova morala je razredna morala. Liberalizmu je ideal svobodno pridobivanje in mu velja za “krivično” vse, kar omejuje svobodno pobudo in svoboden donos. Njegova morala je podjetniška morala. Pretiranemu nacionalizmu in fašizmu je moralno in pravično to, kar služi veličini in porasti lastnega naroda. Njegova morala je izključno plemenska morala. Marksist, liberalec ali fašist ima torej drugačen pojem o pravičnosti kakor pa krščanski človek. Njih “pravičnost” je sebičnost, ozkosrčnost, neobjektivnost, ki nasprotuje krščanskemu univerzalizmu. Zato imamo dandanes toliko socialnih teorij, ki se med seboj križajo in pobijajo. Vsaka izhaja iz svojega specielnega, koristnostnega vidika: ena brani ‘‘pravico” razreda; druga “pravico” močnejšega in spretnejšega nad drugimi, ki so manj spretni in manj obdarjeni; tretja “pravico” lastnega naroda do gospostva nad drugimi, šibkejšimi narodi. Praktična posledica nadomestnih moral se kaže na ta način, da marksističen delavec vidi v vsakem pripadniku drugega razreda svojega sovražnika. Skrajni nacionalist v v človeku druge narodnosti ali plemena manjvrednega podčloveka. Liberalni podjetnik pa v vsakem, ki je postal žrtev brezobzirnega gospodarskega boja, slabiča, ki naj napravi prostor sposobnejšim. Nadomestne morale so gospodarskemu življenju pa tudi pozitivnim zakonom, ki naj ga urejajo, vzele etično podlago in ga skrčile na gol formalni mehanizem. Tako marksizmu namreč kakor fašizmu, liberalizmu in nacionalizmu manjka tega, kar mora biti podlaga pravičnosti, da je res človečanska, splošna in večno veljavna. Manjka jim ljubezni. G. PRAVIČNOSTI SE MORA PRIDRUŽITI LJUBEZEN. Vse razrede, narode in plemena obsegajoč etos je ue tisti, ki ga podaja kščanski socialni nauk. Po tem nauku mora biti temelj socialnega reda pravičnost, a na teni temelju naj gradi ljubezen svojo delavnost. Brez te dopolnitve je vsa pravičnost prazna skleda. Odtod tudi težave, kakor smo pravkar videli, na sami pravičnosti zgraditi zadovoljiv socialni red. Ljubezen brani močnemu, da bi svojo moč porabil proti slabotnemu. Ljubezen ne pozna mržnj-e proti posedujočim slojem, ne pozna razredne sebičnosti, ne narodnostnih meja. Obsega vse ljudi, je resnično človečanska. Le ljubezen more zediniti in združiti duhove in dati podlago za duhovno vzajemnost med posamezniki in narodi. Modernemu družboslovju je žal ta krščanski ideal postal tako tuj, da večkrat sploh ne razume njeg-ovega smisla. Pravičnost postavlja v nasprotje s Caritas in sili na pravne odločitve in varstva celo tam, kjer bi ljubezen varno našla pot do src in duš. Ne mislimo, da bi se na sami ljubezni pri sedanji nepopolnosti človeške narave dala zgraditi človeška družba, čeprav bi to bil ideal. Za socialni red sta potrebni pravičnost in ljubezen. Pravičnost je temelj, ker je varuhinja reda in ker ureja pravice in dolžnosti. Geslo pravice je: ne oviraj bližnjega; geslo ljubezni pa je: podpiraj bližnjega! Ljubezen pomaga dopolnjevati pravičnost, ker poprime celo tam, kjer ni dolžnosti, tem bolj tam, kjer je dolžnost. Ljubezen omi ljuje strogo pravičnost, dovršuje njeno delo in zastavi svoje delo tam, kjer pravica nima besede. Njena molitev je Očenaš. Ljubezen Utrjuje pravičnost in se uspešno bori proti sebičnosti, ki je glavni vir socialnega zla. Pravičnost in ljubezen — obe sta potrebni za socialni red. Ljubezen sama ne bi zadosto vala. Brez pravičnosti bi brutalna sila praznovala zmagoslavje. Treba je pravičnosti, da zastavi lenobi in brezdelju pot in da uzakoni dolžnosti, ki na trdnih temeljih urejujejo družabno življenje. A7logo, ki naj jo imata pravičnost in ljubezen v gospodarskem življenju, lepo označuje okrožnica Quadragesimo anno: “Socialna pravičnost mora prešiniti vse ustanove narodnega in socialnega življenja, biti mora. to jo predvsem potrebno, zares tvorna, to s® pravi, da ustvari pravni in socialni red, ki se mora po njem ravnati vse gospodarstvo-Socialna ljubezen pa nrora biti kakor duša tega reda.” DR. I, AHČIN Dvajseto stoletje često imenujemo dobo malega človeka,: delavca in rokodelca. V družabno izredno razgibanem devetnajstem stoletju je tema slojema človeške družbe uspelo povzročiti zaton plemstva in meščanstva, preostale sloje družbe pa ožigosati kot nujno krivične in izžemalske. Blagoslova ta borba malega človeka ni prinesla. Krivice meščanstva in plemstva ter drugih stanov in slojev se niso odpravljale s pravičnostjo in ljubeznijo tistih, ki so sedaj prišli na površje, temveč prenekaterikrat s še večjimi krivicami, človeška družba tako preživlja danes vrhunec krize dobe malega človeka. V velikem delu sveta se je država polastila pravic, katere je mali človek hotel zase, drugod so vojne razrušile vse njegove pridobitve, še drugod s pravicami, ki jih je dosegel, še vedno ni zadovoljen in uporno dviga glavo tudi proti oblastem, ki jih je sam postavil. Tej družabni stiski pa se pridružuje druga, večja — kriza duš, ki v svetu malega človeka vlada enako, kot j-e vladala v propadlem svetu velikašev. Da, duhovna stiska je dostikrat celo strašnejša od gospodarske. V to razvrvano dobo malega človeka se sliši rešilni klic, ki ga je egiptovski faraon nekoč zaklical sinovom očaka Jakoba: “Pojdite k Jožefu! “ šli so in napolnili svoje vreče z žitom, da tešijo glad izraelski deželi. Male ljudi, svoje nevredne brate, je takrat rešil egiptovski podkralj Jožef. V današnji dobi, ko človek ne mara več kraljev, pa imamo drugega Jožefa, malega človeka, tesarja iz Nazareta, h kateremu je treba. On bu:l moč rešiti ne samo družabno, temveč tudi duhovno stisko sedanjega veka. Vse, kar današnji človek išče, najde pri njem v izobilja- Jožef je bil pravičen. Pravičnosti ni zahteval od drugih, temveč pri sebi jo je začenjal. Njegova pravičnost je bila brez dvoma v tem, da je za svoje tesarsko delo zahteval zmerno plačilo, da je pošteno pla^a’ svoje sodelavce, kadar jih je rabil, in seveda-da je tudi sam sprejel pošteno plačilo, kad*1 je on dal svoje delo v najem sotesarjeiD’ Cerkev mu je v litanijah, gotovo na osnovi ustnih izročil, dala ime “Jožef na jpravičnejši”. Nič nas ne moti, da je bila njegoVl1 pravičnost često zvezana z uboštvom. Ta P1’9 vičnost je namreč nosila s seboj globin0 duševnega miru, katerega sodobni mali čl'0' vek najbolj pogreša. O vestnosti se mnogo piše. Preko plsaui3 pa se le redko gre. V današnjem življenj11 vestnosti ni. Samo poglej, kolikokrat mora-1' v trgovini vsako stvar obrniti, preden jo piš, da potem nisi razočaran nad slabo *9 površno izdelavo. Jožef ni delal tako. Vest nost je bila sestavni del njegove pravičnosti’ Vsako delo je z vso ljubeznijo opravil meč1'0 in natančno do zadnje podrobnsti. Kristus je naučil delati od Jožefa. Ko je gledal ni0" govo natačno in solidno delo, je želel, da *** vsi delavci in rokodelci sveta delali z enak0 vestnostjo. Morda mu je bilo vse to še Pr® očmi, ko je razglasil veliki nauk, ki ga ^ Ražnji človek ne upošteva: “Delavec je vre-en svojega plačila!’’ Jožefu delo n; bilo breme. Pa se je gotovo kot vzdigovanju težkih tramov enako znojil, se delavci danes. Brente mu ni bilo, ker 16 ljubezen do dela. In z ljubeznijo je zmeraj lažje in boljše. V potu svojega obraza boš °Prav]jeno delo jV J° spoved: svoj kruh!’’ je Jožef poznal. Pa velika klubezen ki jo je gojil do Boga, do svoje e in do vseh ljudi, mu je narekovala *z ljubezni. Dobro je vedel, da je delo sredstvo, s katerim bo mogel preživ-svojo družino, prav dobro pa je vedel = l’ da z delom služi Bogu in družbi in s tem rsuje postavo. Jožefova ljubezen je bila j Pr°sta, preprosto je bilo njegovo življenje Preprost je bil on sam in njegova — sveta drUžin, delo edizto iiati Družina. S to ljubeznijo in preprostostjo, na ta čudoviti način združenima, je Jožef, in z njim Marija in Kristus, dal velik pov-darek baš ročnemu delu, katerega je takratni poganski svet smatral za nečastnega in ga nalagal sužnjem. Pojdimo tedaj k Jožefu, k nazareškemu tesarju! Pri njem bomo našli vse. kar potrebuje posameznik in kar potrebuje sodobna družba, za rešitev iz družabne in duhovne stiske, v kateri se nahaja. Pravičnost, vestnost, ljubezen, preprosto domače življenje, družba za rešitev iz družabne in duhovne dvigniti sodobno družbo in posebej malega človeka v nov vek božje demokracije kruha, v katerem bo človek človeku dober sosed. Sv. Jožef, zgled delavcev, prosi za nas! CIRIL KOBAL ttSNA NERESNOST IN NERESNA RESNOST! KAJ PA JE ZOPET TO? ^aJ naj tale naslov pomeni. Ali je sploh p^Zno take nasprotne stvari skupaj spraviti. v. le mogoče. Kar poglejmo! Resen pra- da voljo, je človek, ki ima resno, odločno da bo stvar, za katero se je odločil, Zar Resen je človek, ki življenje 68 vzame in ga živi, tako da bo ob koncu ienja lahko rekel, da ni živel zastonj, da !?* izpeljal. jetl °segel tisti cilj, za katerega je bil ustvar-g to je, Boga in nebesa. Tega pa hu-^ duh noče in se z vso resnostjo bori i i temu. In sredstvo, ki ga rabi za svoj r ' i® Povečini to, da spravi človeka v ne-laht°St ln lahkomiselnost in lahkoživost. To še ° gledamo okrog sebe vsak dan, posebno , sedaj v pustnem in postnem času. Cerkev Pp6.? V tem času človeka resnega, da resno Brav^6^8 sv°ie življenje in če vidi, da ne teče v , ga Pepravi. Zato pa hoče hudič člo-la, ® hapraviti kolikor mogoče neresnega, i2t otniselnega, da bi resni postni čas ne Pegr^ai duš iz njegovih krempljev. Zato z vso "re^ °stjo dela. za neresnost — pa imamo ~n° neresnost”. Pa je potem neresna resnost. No, to Prež-Pa kristjani. Resni hočemo biti, resno koč *Veti Postni čas in se pripraviti na Veliko se Da hudičevih nakan ne spregledamo in v •nto Za vsemi neresnostmi. Verjamemo ^ rsko blaznost, prenapetost, Ozkosrčnost ia g^e brezverni svet meče take očitke -— Zpe . Iadi teh očitkov ne maramo pravilno biti * V ^nhu postnega časa. Resni hočemo pa jePa Sm° tako strašno neresni — to in r,e neresna resnost, ki nas trga od Boga rkve in vodi na pot Bogu odtujenega sveta. Resnica, da ne moremo iti za Bogom in hudobnim duhom, je še zmeraj ista in bo ostala. Ali z vso resnostjo in nepopustljivostjo za enim — ali za drugim. Dvema gospodoma se ne da služiti. Kako torej z našim postnim časom, da bo prav in v pravi resnosti preživet? Nič ni težkega; kar Cerkve se držimo, kako nas v postu uči in vodi. VOUK V TREH SLIKAH . . . Najlepša zgradba cerkvenega leta je velikonočna doba. Kako lepo nas hoče Cerkev zresniti, očistiti in pripraviti na Veliko noč — na zmago nad dušno smrtjo, grehom in napakami. S predpostom to dobo začenjamo. Na prvo predpostno nedeljo nas Cerkev na to delo pokliče s priliko o najemanju delavcev za vinograd. Ta vinograd je naša lastna duša in duše ljudi Okrog nas. Za resno delo v teh vinogradih nas kliče Cerkev v postu. V drugi predpostni nedelji nam že kaže, kakšni moramo biti, da božja beseda, božja milost ne bo šla mimo nas. Sejalec seje, pa obrodi sad le tisto seme, ki v dobro pripravljeno zemljo pade. Pojdimo v postni čas s pripravljeno dušo, drugače ne bo sadov. Zadnja predpostna nedelja pa kaže, kje je tisti, ki nam b'o oči odpiral in nas prav vodil. Kristus ozdravi slepca. Tudi naše oči bodo samo ob Njem spregledale in prav gledale na ta svet in na življenje. KAJ BO NAJPREJ POTREBNO 'Prvo, kar bo v postu najbolj potrebno, je ponižna zavest in odkrito priznanje, da napake in grehe imamo in da smo še zelo, zelo daleč od popolnosti. Pa sem zapisal: odkrito priznanje. Ne tako splošno priznanje: “Napake imam, ker sem človek, nisem najboljši kristjan” itd. Ko je pa treba iti vase in zares pogledati, kakšne slabe navade in grehi in napake se ga drže, pa zatisne oči, pritisne obliž na vse in se trdovratno brani: “Ne, ne, tega pa jaz nimam.” Bo zastonj postni čas, dragi moj, če bo tako. Poglej, kako uči Cerkev. S pepelnico začne postni čas. Včasih so na ta dan javno spovedovali se svojih grehov, škof jih je javno — javno grešnike seveda — potresel s pepelom, oblekel v ruševino in jih peljal iz cerkve ven -— pokoro delat. Danes pa tudi še potresemo pepel na glavo, pa mislimo, da je že vse storjeno. V duši je treba potresti pepela, da se bo videla sled vsakega greha in slabe navade, potem to priznati in delati pokoro, pa bo post rodil svoj sad. NOVI ZGLEDI Na prvo postno nedeljo imamo prvi najmočnejši zgled — Kristusa samega. Posti se, moli in bori s hudobnim duhom in njegovimi žanjkami. Kaj se je bilo treba Njemu postiti, čemu pustiti- se skušati satanu. Zato, da je dal zgled nam in nam zaslužil pomoč, da naš post ne bo zastonj in bo naš boj s hudobnim duhom zmagovit. Pa še največje nevarnosti je pokazal, proti katerim se je treba boriti. Mehkužnost in uživanjaželjnost — mesto samozatale, pa pohlep po imetju in prevzetnost in častiželjnost. Le poglejmo, v katero od teh zanjk nas lovi hudobni duh, če se nismo celo že zapletli v katero. Cerkev nam kaže Kristusa, spremenjenega na gori Tabor v drugi postni nedelji. Tako bo naše spremenjenje, če bo naše življenje prav preživeto. Gora pa je vsaka strma in visoka, pot nanjo težka, polna trpljenja. Do poveličanja se pride le skozi trpljenje, do zmage samo skozi trd boj. Vendar nas na tej poti Bog in Cerkev ne puščata samih. Kdo je tisti, ki nam bo odpiral oči, da nevarnosti vidimo? Tisti, ki je slepcu Oči odprl. Kdo je tisti, ki nam bo izostril sluh, da bomo slišali tudi najbolj rahlo stopnjo bližajočega se sovražnika? Tisti, ki je gluhemu ušesa odprl in mu spet vrnil dar govora, da je mogel Boga hvaliti. Hudobni duh je tisti, ki nam jemlje besedo v božjo čast, jemlje oči, da ne vidimo nevarnosti. Kristus je tista silna moč, ki ga izžene •— to nam kaže tretja postna nedelja. Naslednja nedelja pa kaže na močno hrano naših duš, brez katere težke in dolge poti ne zmoremo •— to je sr. obhajilo. Kako čudovito vodi Cerkev skozi postni čas dušo, ki se ji zaupa, ki živi s cerkvenih letom. Ob roki Cerkve bo duša zares lahk° prečiščena, očiščena in utrjena slavila Veli' konočno jutro. Z Božično dobo nam Cerkev hoče poka-zati prihod Božje luči na ta svet. V velik0' nočni dobi pa se mora ta Božja luč boriti 9 temo. Strašen je ta boj, ki se konča z nafi" dežno zmago teme nad Lučjo na Veliki Pe' tek. Vendar je zmaga le navidezna, ker Božja luč temo premaga prav s trpljenje01 In smrtjo. Ta boj med Bogom-LučJo in temo-hud06' n im duhom, se neprestano ponavlja v °e^ Cerkvi in v duši posameznika. Prav post#1 čas, preživet v duhu cerkvenega leta, na#1 bo v najboljšo oporo, da ostanemo zmag0' valci. Cerkev je v starih časih pripravljala f tem času katehumene na krst, ki so ga Pre' jeli na Veliko soboto. Potopljeni so bili f vodo, kakor Jezus pokopan v grob, vstali s° iz vode novi ljudje, kakor Kristus poveliča® iz groba. Cerkev v postnem času neprestan0 ponavlja, da se moramo prenoviti, obl®^ drugega človeka, odmreti grehu in napaka#1' da bomo mogli s Kristusom slaviti vstajenj0; Z javno pokoro so se pripravljali grešni^1 na nekak drugi krst — na odvezo po krst® storjenih grehov, tudi v postnem času. Tu 1 to je opomin za nas, kako se pripravljaj1110 za svoje dušno vstajenje. MOLITEV, POST IN MILOŠČINA Molitev, post in miloščina pa so tri po katerih nas Cerkev vodi, da bomo Prl® očiščeni in utrjeni kot zmagovalci ned 6re-hom in hudobnim duhom do Velikonočni praznikov .Oprimimo se roke Cerkve v postnem času. Zares vzemimo vse, kar n n1” ponuja v naše posvečenje: njen nauk, #af^ dila, sredstva. Truda je treba za dobro litev. Post in samozataja je trpljenje za pa brez trpljenja ne bo zmage. Z dobri#;, deli pa kličimo na naše delo za dušo blagoslov in pomoč. če se hudobni duh bori z vso resnost^ da bi ubil v dušah pomen postnega časa, bi postni čas osmešil, storil za.se neškod“ vega, če ga ljudje ne bodo vzeli zares, se tudi mi vojskujmo z vso resnostjo, da mo mi sami vzeli postni čas za resno -e da bodo to prav tako storili tudi drugi- . imejimo resne, važne stvari, kot je P°6 čas, za neresno. Kot jemlje naš nasprot hudobi duh to čisto zares, tako vzemi#10 res tudi mi v duhu Cerkve in cerkven6 Takole, kakor nam kaže gornja slika, so vozili iz Kunminga v čaotung predragoceno orodje krščanske ljubezni: rentgen za slovensko misijonsko bolnišnico slovenjebistriških šolskih sester v Caotungu, ki jo vodi misijonski zdravnik dr. Janež. Nekaj čudovitega je, s kakim veseljem slovenski misijonski prijatelji “žrtvujejo v Kit. JANEŽEV RENTGENSKI ŠKRAT)” za klitje nabavnih stroškov! Ne spominjamo se misijonske akcije, ki bi tako z lahkoto zajela tolik krog darovalcev. Doslej •le zbranega vsega skupaj okrog 400 dolarjev, večinoma med novonaseljenci v Argentini, pa tudi v Kanadi. — Zastavili pa smo si kot cilj akcije, zbrati do avgusta ,950 (v teku enega leta) vsaj 1000 USA dolarjev, ki naj bi jih vplačalo kakih 100 Podpisnikov sklada, katerih vsak naj bi skozi 12 mesecev mesečno prispeval v sklad 1)0 10 pesov, kar bi zneslo 12.000 pesov — vsoto, ki je v času ustanovitve sklada Predstavljala vrednost lOOO USA dolarjev. Med tem pa je vrednost pesa toliko Padla, da je treba za lOOO dolarjev 16.000 pesov. Zato upamo, da se bodo zlasti °b branju najnovejšega dr. Janeževega pisma v tej številki oglasili še nekateri prijatelji misijonov in dr. Janeža, ki doslej iz tega ali onega vzroka v sklad še niso "•ogli prispevati, oziroma da bo morda ta ali oni že zvesti vplačevalec morda še ka.i dodal, da bo z združenimi močmi zastavljeni cilj ros dosežen, v neizmerno "Poro dr. Janežu in tamkajšnjim slovenskim misijonarjem in misijonarkam, v pomoč ^tajskemu ljudstvu, v čast slovenskemu narodu, v rast Cerkve in v večjo slavo božjo. Ali so pravoslavne in protestantske dežele misijonske dežele? Navadno imenujemo misijonske dežele tiste, ki spadajo pod kongregacijo Propagande, to je pod papežev urad za, misijonsko delo. Ta ima nalogo, da v papeževem imenu vodi vse delo. Tako bi človek preprosto mislil, da so misijonske dežele tiste, ki spadajo pod to kongregacijo, vse druge pa ne. A v resnici se to ne krije. Marsikatere dežele, ki ne spadajo pod kongregacijo Propagande, so misijonske dežele. Abesinija, Perzija, n. pr. in sploh ves bližnji Vzhod ni pod Kongregacijo za širjenje vere, ampak pod Vzhodno kongregacijo, to je tisto kongregacijo, ki ima skrb za vzhodne cerkve in delo za zedinjenje, pa so kljub temu misijonske dežele v najstrožjem pomenil besede, saj je skoraj v vseh strnjeni muslimanski svet. Mogli bi pa dobiti tu in tam kakšno škofijo, ki še spada pod Kongregacijo Propagande, pa ni več misijonska, dežela. Prav tako je nekaj ozemlja, ki spada pod druge papeške urade, pa ima na sebi še misijonski značaj. Kako naj se zdaj odločimo? Ne gre nam za podrobnosti. V Rimu ali pa misijonski znanstveniki naj 'odločijo, katera dežela je 'e, katera ni več misijonska. V glavnem pa lahko takole rečemo: misijonska je še vsaka dežela, kjer Cerkev še ni dovolj utrjena, ker nima bodisi zadosti vernikov, bodisi duhovnikov iz vrst tistega naroda, še nima domačega škofa in je odvisna v svojem delovanju od pomoči iz drugih bolj katoliških dežel. Kakor hitro pa je tani delo dovršeno in je Cerkev utrjena, preneha biti misijonska dežela in postane redna, cerkvena pokrajina. Načelo je popolnoma jasno. V posameznih primerih je pa včasih težko določiti, ker vedno ni mogoče jasno dokazati, da je Cerkev v kakšnem kraju zares utrjena, kot je treba. Nastane pa pri tem tole vprašanje. Mi vemo, da je Cerkev le ena in izven katoliške Cerkve ni nobene prave cerkve. Tolikokrat pa, slišimo govoriti o vzhodnih cerkvah in protestantskih cerkvah. Kaj je s tem? Ali so to prave cerkve ali ne? In če niso, ali so ti kraji misijonski kraji? če je Cerkev ena sama in je katoliška Cerkev tista edina prava Kristusova ustanov", je najprej jasno to, da vse druge “cerkve’’ niso prave cerkve in sploh cerkve niso, čeprav se tako imenujejo in jih tudi mi običajno tako imenujemo. In če niso cerkve, potem je jasno, da v krajih, kjer strnjeno žive protestanti ali pravoslavni, tako da katoliške Cerkve tam skoro ni, ali če je, da je še 'odvisna od drugih dežel, še nima domače duhovščine in domačih škofov itd., da v tistih krajih edina prava Cerkev še ni utrjena in zato tam še vedno misijonsko vprašanje ni rešeno in je potemtakem tista dežela misijoska dežela. Kakor se zdi čudno, je vendar resnično. Povsod, kjer Cerkev ni utrjena, je misijonski svet. — Seveda nas moti, da imajo n. pr. pravoslavni svoje prave duhovnike in škofe, da imajo skoraj isti nauk, da imajo celo presv. Evharistijo, a kljub temu niso v Cerkvi, ker so ločeni od nje. Nekdaj so njihovi predniki bili v pravi -Cerkvi, pa so se ločili in na mah so vse pravoslavne dežele postale misijonske. iPap-ež Pij XII. v okrožnici o skrivnostnem Kristusovem telesu jasno uči: “Med ude svete Cerkve smemo dejansko šteti samo tiste, ki so bili prerojeni po krstu in izpovedujejo pravo vero ter se niso niti sami nesrečno ločili od sestava tega telesa, niti jih ni zakonita oblast zaradi velikih pregreh izobčila. Zato pa taki, ki nimajo iste vere in istega cerkvenega vodstva, ne morejo živeti v istem telesu in ne od istega božjega Duha.” Tako na temelju, ki smo si ga osvojili, pridemo glede protestantov in pravoslavnih do spoznanja, da so kljub vsemu izven Cerkve in da je povsod tam, kjer so pretežno protestantske ali pravoslavne dežele in katoliška -Cerkev v njih še ni utrjena, misijonski svet. — Zato ni pravilno, če si zamišljamo delo za zedinjenje ali delo za spreobrnjenje protestantov kot delo za združenje ločenih cerkva. Ne, Cerkev je le ena. Zato gre zlasti pri delu za zedinjenje za to, da se ločeni bratje vrnejo v pravo Cerkev, ne pa da se pridruži ločena Cerkev. Tam Cerkve ni in jo je treba šele utrditi. Utrdila pa se bo 3 pridruženjem ločenih bratov. Iz tega je jasno razvidno dvoje. Najprej to, da vodi obojno delo ista vodilna, misel: Cerkev je treba utrditi. A kljub temu 3e treba povdariti drugo, da se namreč delo v načinu, kako dosežemo glavni misijonski cilj-loči. Nikakor ne moremo in ne smemo uvrščati pravoslavne brate, do katerih sveta Cerkev zlasti v zadnjih papežih kaže toliko ljubezni, med pogane. Saj imajo skoro vS® to, kar imamo mi, le da ne priznavajo Pa' peža za vidnega Kristusovega namestnika POSLANSTVO KATOLIŠKE SLOVENIJE Katoliška Slovenija, posest slovenskih src in rok, Katoliška Slovenija, tvoj prvi gospodar je Bog! Katoliška Slovenija, mučencev in junakov plod — Katoliška Slovenija, le v tebi res bo prost naš rod! Katoliška Slovenija, dežela naših šeg, postav, Katoliška Slovenija, postani biser, vzor držav! Katoliška Slovenija, Marijina posest in last, Katoliška, Slovenija, izroči njej kraljevsko čast! Katoliška Slovenija, na Skali Kristusovi stoj, Katoliška Slovenija, čuj, Križ naj ščit in meč bo tvoj! Katoliška Slovenija, na jug slovanski se ozri, Katoliška Slovenija, zablod razkola, ga otmi! Katoliška Slovenija, pomagaj ovcam bratskih staj Katoliška Slovenija, k Pastirju v pravi hlev nazaj! Katoliška Slovenija, do bratov Vzhoda bodi most, Katoliška Slovenija., za njih zedinjenje, prostost! Katoliška Slovenija, otmij jih iz valovja zmot, Katoliška Slovenija, pokaži jim k Resnici pot! Katoliška Slovenija, miru studenec, moč duha ; Katoliška Slovenija, odpahni vrata v mir sveta! Katoliška Slovenija, v prihodnjost božjo bodi tir, Katoliška Slovenija, ko le en hlev bo, en Pastir! BOGDAN BUDN1K st) ltVe" zato ločili od prave Kristusove Cer-K1iub temu, da imamo z ozirom nanje biti kljub ^toi prav isti misijonski cilj, mora naš 2, .. nastop, naše govorjenje drugačno. Tibet" ° ^ul5eznijo se jim moramo približati. šn„ 1 ni°ram‘o istega katoliškega dulia, kakr-J« imel papež Pij XI., ki je ves gorel aega Za dein ~ srCu za zedinjenje. Zlasti mu je bila pri pr, lUsija in je sam rekel, da vsak dan idjs^Veti maši, ko povzdiguje Rešnjo Kri, Stt,So n& Rusijo. Imeti moramo tistega Kri-kli VJSa ^uha, kakršnega ima papež PU (tj 1 ie izdal lepo okrožnico o zedinjenju • aPriia - - toiu; liub ‘kedo 1944), v kateri kliče ločenim bra- naj tudi da nas navdaja ista Hepregt" kot Naše prednike in da s svojimi vsetn anlmi molitvami in prošnjami pred-VrniieI>0, tem koprnimo, da bi se srečno od- stare ovire in bi končno prisvetil oni dan, ko se bodo vsi v eni sami čredi združenj složnega srca pokorili Jezusu Kristusu in njegovemu namestniku na zemlji.” Da bi jih v gorečnosti za to zopetno njih pridruženje ne žalili, moramo ločiti delo za zedinjenje od dela za poganske misijone, kakor to loči na nek način Cerkev, ki ima za delo za, poganske misijone Kongregacijo Propagande, za delo za unijo pa Vzhodno kongregacijo. Pozabiti pa ne smemo, da vodi oboje ista misel, zato so tudi v Cerkvi organizacije, ki vrše oboje hkrati. Tako je n. pr. Duhovniška misijonska zveza ustanovljena v oba namena. Pri nas pa je bolje, da se vrši vsako zase, da ne bomo v neprevidni gorečnosti in ljubezni do Cerkve svojim ločenim slovanskim bratom otežkočali pot k zedinjenju. Franc Sodja CM (“Ljubimo Cerkev”) Iz cerkve v Cerkev (Luč jim je v temo zasvetila) Ni Jahka stvar popisovati takole svojo zgodbo o prestopu v katoliško Cerkev. Saj sleherno spreobrnjenje ven in ven izkazuje, da je delo božje Milosti. Kaj težko tedaj v ječa vi človeški govorici govoriti o božjih stvareh. Vrh tega pa je spreobrnjenje vselej podoba stiske, ki jo duhovnemu razvoju člo-kovemu nanese dvojna, nasprotujoča si miselnost v njem. Tako se mi tedaj naravnost abotno zdi na skopo odmerjenih straneh popisovati pot mojega spreobrnjenja v vsej čudni pestrosti njenega niza. A rad bom vseeno poskusil; morda utegne moja zgodba marsikomu biti na korist. Naj začnem z otroškimi leti. Verni in dobri so bili starši; mati še posebe. Večer na večer sem jo gledal, kako dolge ure premoli. Ne enkiat me je vedla s seboj na pokopališče, kjer je počivala ena mojih sestra; Tanja so jo klicali; v šestnajsti pomladi jo je pobrala smrt. Bila je prikupna, plemenita deklica. Nič na svetu ni moglo več potolažiti staršev ob tej grenki izgubi, le v svojem globokem krščanskem prepričanju sta našla moč, da sta zmagala črno žalost, šest let komaj mi je bilo, ko je Tanja umrla, pa je vendar v meni vse dni živ spomin na ljubljeno sestro; premnogokrat sem v odločilnih trenutkih zavestno čutil njeno pomoč, da, celo v brezupu. Trpkega jesenskega dne nekoč je bilo, ko sem prvič zadel ob katoliško resnico o edinosti Cerkve. Fantič dvanajstih let ali kaj sem bil v cerkvi pri neki pobožnosti, čudovito jutro! Sončni prameni po svetišču so se tkali v bleščečo pajčino, svečenik pa je s povzdignjenim glasom klical: “Molimo, da bi bili vsi eno...” Tolikokrat že sem čul to molitev, zdaj pa mi je segla v srce, še nikoli tako! In vendar. . . ! Kako težka vrsta let je šla mimo mene še, preden sem se odzval navdihu tega božjega klica. . . V letu 1913. sem opravil, profesorski izpit na petrograjskem vseučilišču. Kandidatu zgodovinsko filološke fakultete se mi je še posebe priljubil študij srednjega veka in zgodnje renesance. V nekšnem seminarju smo se s profesorjem vred zaglabljali v dela in modrost velikih srednjeveških duhov, živo so me prevzele “Confesiones — Izpovedi” svetega Avguština in njega razmišljanja o “Civitas Bei — Božja država”. S prav svojskim zanimanjem. pa sem mimo tega tistikrat prebiral tudi knjigo o svetem Frančišku Asiškem, Caul Sabatier ji je oče; od tistih dni mi je bil naj ljubši svetnik, danes ta dan še vedno. Po ruski navadi so me potem za dve leti poslali na tuje, da bi obogatil vednost v svoji stroki in pripravil doktorsko tezo. Izbral sem si Rim. Prav za prav tole ni bilo kaj posebno pridno mesto predmetu mojih razi' skavanj, saj sem namerjal obdelati medi' rejski čas. A nekaj nezadržnega me je vleklo' v večno mesto. V začetku 1914 sem se tedaj odpravil v prestolico katolištva. Kje mi moč popisati tisto, kar se je v meni "zbudilo? Uročen ves sem hodil po mestu in v zamaknjenju gledal ruševine starodavnosti strmeč v slavo starega Rima. A bolj od vsega so me' prevzeli spomeniki prvih krščanskih stoletij. Mučeniška kri mi je bila mnogo dragocenejša od vseh cezarskih zakladov. Korak na korak sem srečaval zmagoslavje Križa. Rimu so res vtisnila stoletja svoj pečat, a njegova čuda, cerkve, palače, podobe, spomeniki umetnosti, dragocene knjižnice h1 drugo vse, kar še sem gledal, je bilo plod krščanstva. Zares pravo Kristusovo mesto, sem pobožno prevzet urno val sam pri sebi-mesto, ki je odločeno, da po njem svet Kristusa spozna. Z žgočim veličjem me je pre-sunil oltar na Foru, posvečen “Oeo Ignoto — Neznanemu Bogu”. Ta nepoznani Bog pobožnih poganov je bil naš Bog in Kralj Jezus Kristus, Rim pa prestoliea njegovega časnega kraljestva. Je bila mar to že katoliška miselnost? Kaj kmalu sem se imel še na tesneje seznaniti s svetom katoliških nazorov. V Rimu je tistikrat živel rojak Vladinlif Zabuhin. V Rusiji se nikoli nisva sešla, čeprav so se najini starši poznali. Isto snov sva študirala oba: zgodovino italijanske l’e' nesance. Tale Zabuhin je bil prvi ruski katoličan — se razume, da vzhodnega obreda — ki sem ga spoznal, čestokrat sva delala izlete v rimsko okolico; tudi v samostana Grotta-Ferrata, kjer je bilo bogoslužje po vzhodnem obredu v grškem liturgičnem jeziku, sva bila neenkrat v gosteh. Meni vsaj so obredi Velikega tedna 1914. leta v Grotta-Ferrata pomenili veličastno doživetje. Zahajal sem tudi v rusko-katoliško cerkvico svetega Lovrenca, kjer je Zabuhin nedeljo nedeljo služil za diakona. Bogata Zabubi' nova knjižnica, ki se je postavljala tudi s — 15 6 — značilne poteze zakramente Ma- to'einnognui deli slovitih katoUških modre-evi ml je bila vedno odprta. V tistih časih ? s<‘ uti posebno močno prikupili spisi ve-1 ega ruskega katoliškega filozofa Vladi-"ll,'a Solovjeva. Globoki vtis, ki ga je bil v mojo duševnost misal Zabuhinov katolicizem, je zdaj, zdaj ''0bn,> zameglilo ponašanje nekega ruskega toliškega duhovnika v Rimu. Mnogokaj je * SVečenik imel, kar me je zares odbijalo. to še daleč ni bil naglavni razlog, da ni-že v tistem 1914. letu prestopil v kato-^ko Cerkev. Da tega nisem storil, je bilo č krivo moje slepo zakoreninjeno prepri-ahje o pravovernosti pravoslavja. Nič ne jiln’ da se mi je rimsko katoliški ustroj ^kvenega občestva izkazoval mnogo, mno-l” Popolnejši od pravoslavnega. A vtis sem e 1 (la ima pravoslavna cerkev navkljub oniu vendarle prav vse *i8tusove ustanove; vse ^p,he Cerkve je delila, zmot pa tudi ni bilo "jenem nauku. Res, sem si govoril, tudi v .^'oslavju je zveličanje. Nekaj drugega me ! Takole sem umoval: če je vnanja a pravoslavja razmajana, je pač moja s;ta dolžnost, da skušani te poke odpraviti, ^ Pravi — delam naj za zedinjenje cerkva. je tole mojo vnemo kar brž razkalila sve-VoVna vojna z vsem, kar je prinašala. Po a ni "a s'a se nasilje in roparija meščanske-rr -SP'>Pa'la, k‘ jima je botrovala lioljševiška li|V°lueija, izkazala več kot mrzla za vsakršno Vo^"ito hotenje. A ne mislite, da sta re-kopC^a in n'c priležnik boljševizem kakor-' Zi,omlačila mojo versko vnemo. Kje še? v ' ko kdaj sem zdaj hodil v cerkev, vera ni 'lleni ,ie bila trdno nezmakljiva. Nič, prav sov ,,IVOInil nisem več: boljševizem je bil , laS, krvaveča ruska cerkev — stvaritev Klih rok. amle h kraju 1919. leta se je bil vihar ^ VS° Sil° razdivjal: prav res. da niti tre-nis<"'11 Ml več varen na sovjetskih tleh. t*n° nro. Nočem sicer na dolgo in la. ° Popisovati tele naše tvegavščine; ne-svo Z^°d samo l>om nakazal. Z bratom vred Se Pridružila štirim finskim tihotapcem, "šli sovjetskim ječam in se peš name svojo rodno deželo čez zaledeneli Poznl Za,1V' žella' sv'ak in svakinja naj bi mi da ij6|e sleHo " r>OZne,ie "drn onih štirih prišel po dra-/a " 'eP<- denarje smo mu morali plačati Iz i>reS’ premoženje. °d v> < tn>Krada smo na Finsko ušli v noči -• 'bi 13. februarja 1930. leta. Ker sem ki so ^.lli vsak v Ohski bil vse prej kot športnik, me je tale izlet veljal naravnost nadčloveške moči. Tisoč in enkrat ml je zdrsnilo na ledenem zrcalu. Korak na korak sem se opotekal, pa si zatrjeval znova in znova spet, da moram naprej. Saj sem dobro vedel, da bo ta beg odločil usodo mojih najdražjih. Tako sem tedaj hodil in spet hodil... Ne enkrat smo tekli, če smo šli mimo sovjetskih stražnic. V tistih trenutkih, ko me je obup že skoraj davil, pa se je nekaj čudežnega prigodllo. Na svoji desni sem ugledal dvoje svetlo bežnih postav, ki sta hodili, bolje — drseli ob meni. Njuna prisotnost ml je bila v pogum in tolažbo za mučne tesne trenutke te poti. Kdo sta bili? Nagnil sem se k bratu na levi, pa mi je začuden odgovoril, da vidi le one štiri tihotapce spredaj in nič več. Jaz pa sem . še dolgo, dolgo brez besede, osupnjen ves gledal obe svetli senci, ki sta družno pla- _ vali ob meni. . še zagonetnejše pa je tole: Bratu je zdrsnilo mnogo večkrat kot meni. Naenkrat pa je s tolikšno silo spolznil po ledu, da je obležal brez zavesti. Poprosil sem glavarja naše tihotapske druščine, naj za trenutek ali kaj počaka, še k mari mu ni bilo! Kraj je hil na moč nevaren: ne čakati, marveč teči bi bili morali! Tako sem z grozo zaznal, kako se mi oni štirje bolj in bolj odmikajo. Kaj zdaj? Oprtal sem si stokajočega brata in se pognal za njimi. In . . čudo božje nič več nisem omahoval! Celo uro in več sem tako s težkim bremenom čez rame spe-šil v mrzlo noč in ni enkrat mi ni zdrsnilo. Ni mi, da bi popisoval še druge zgode s tega, meni in vsem mojim res srečnega bega. Tale kaj tvegani podvig mi je še danes pravi čudež. S tiho, globoko hvaležnostjo v srcu sem zahvalil neskončno Usmiljenje, ki nas je rešilo. Zbirališče vseh ruskih ubežnikov, ki so uspeli čez finsko mejo, je bil tistikrat Terri-joki. Tam sem se tudi jaz s svojo ženo ustavil; stanovanje mi je dal protestantski župnik tistega kraja; kaj kmalu naju je vezalo iskreno prijateljstvo. Prav ta novi moj prijatelj je dosegel, da so me občinski očetje postavili za ravnatelja kraljevskega kole-gi.ja v mestu. S srcem i 11 z dušo sem st* zdaj predal no-vern a poslu; žrtve in čas sem preziral z nasmehom, ko je šlo za nravno in versko oblikovanje mojih preštevilnih gojencev. Tisto poldrugo leto v Terrijokiju ml je minilo v nenehnem delu, izgraditi sem hotel svoje strokovno in cerkveno znanje. Prav posebe sta me tisti čas mikala zgodovina prve Cerkve in življenje Jezusovo. V Terrijokiju so mi v roke prišle tudi “Kleinen Schriften’', ki jih je bil malo prej napisal Harnack; z enako vnemo sem prebiral drage protestante. Mnogo novega so mi odkrili, a njili pojmovanje o Cerkvi sem precenil za zmotno, da, naravnost kvarno. Prenekaterikrat se mi je namerilo, da sem v prijateljskih razgovorih dobremu pastorju razkrival svoja verska na-ziranja in vzvišene misli o edinosti cerkva. T)6kaj globoko je bilo njegovo znanje, a kar katolištvo zadene, je taval v težkem neznanju. Kot za edini svoj odgovor na vse moje besedičenje mi je priporočil knjigo iz lastne knjižne zbirke. Bil je ta spis kaj nestvarno žolčenje proti katoliški Cerkvi; kopica bedastih trditev v njem, vse do ene čisto brez mozga, me je vznevoljila. Ko sem leta 1922, prišel v Nemčijo, so me mimo vseh vej moje stroke še posebe vlekla verska vprašanja. Globoke in mogočne črte so moji miselnosti zarisali spisi preštevilnih protestantskih pisateljev; krona vsem je bil Harnack s svojini najnovejšim velikim delom o naukih, ki jih je v svet vrgel Marc ion. Njegovo pero mi je razkrivalo vzrok teh velikih zgodovinskih zgod, katerih priča sem sam bil. Boljševizem je tedaj — tako sem umoval, ko sem obrnil poslednji list — izrodek Satanov, pa tudi ves ostali svet, ki se je bil s kakršnokoli zavezo tej krvavi rdeč-kariji vdal. ne zasluži milejše sodbe. Trdil je Marčiču: “Svet je delo krvoločnega bitja; kraljestvo Kristusovo je stvaritev drugega.” Z vsem kipečim navdušenjem sem se zatap-ljal v mistiko kot, v čarobno, skrivnostno morje, ki mu ne vidiš dna; bial sem in bral si>et vse. kar je bilo kdaj napisano o krščanski, budistični in poganski mistiki. Kaj pester je bil tako moj verski nazor: osebnosten in univerzalen hkrati. Osebnosten, kadar sem o veri sklepal po lastnih dognanjih, univerzalen spet, ker so se v mistiki tako prepolno prepletale vse vijolično presežne črte, v svoji osnovi skupne vsem verstvom. Brav v tistih časih sem napisal knjigo o verskem modrovanju Florentinca Ficina. Pa sem se kaj kmalu ovedel nevarnosti, v katero sem malo prej nezavedno rinil s temi svojimi brezglavimi sprehodi, saj je takšna osebnostna, samolastna razlaga različnih verstev kaj očito grozila, da bo brez vsakega pomišljanja strgala z mojega življenja sploh vsakršno verovanje. Mar ni bil prav isti veliki greh Lutrovega odpada? In duh protestantskega bogoslovja naših dni taisti? Hotel sem prodreti v srčiko in duha reformacije: na drobno sem tedaj začel brskati po Lutrovem življenju. Nič nisem dvomil več. Doktor Brk je bil resnici mnogo, mnogo bližji od Lutra. Tako sem se v raz- sežno polnih krogih bolj in bolj bližal katoliškemu pojmovanju cerkve. Leta 1923. so se novi ruski begunci nagnetli v Berlin. Profesorji, ki jim je sovjetsko samodrštvo zaradi njih protimarksistične-miselnosti obljubljalo smrt. Bil je- med njimi tudi raški katoličan Kuzmin Karavajev. čuden spomin se je prebudil v meni, ko sem čul to ime: podoba akademika s petrograj-ske univerze v mojih visokošolskih letih; za zagrizenega boljševika smo ga tistikrat vsi držali. Le kako zastrmel sem, ko sem v zdajšnjem beguncu prepoznal boljševiškeg» visokošolca onih dni. Kuzmili Karavajev 3e bil namreč prelomil s komunisti, sprejel katolištvo in zaradi svoje verske vztrajnosti celo ječo pretrpel. Kaj kmalu naju je vezalo globoko prijateljstvo. Ves zavzet je pritrdil moji misli o edinosti cerkva; skupno sva tedaj zasnovala dražbo, ki naj bi širila to visoko hotenje o združitvi katoličanov in pravoslavnih v eno samo cerkev. Na vso nesrečo pa sva morala že po kratkih mesecih vsak sebi. Metropolit Tihon. glava in vodja pravoslavnih v Berlinu — njemu sem svoje globoko nagnjenje h katolištvu razkril — je kot prvi svoj pomočeh moji dušni zdvojenosti tirjal obljubo, da vsaj tri leta še ne bom dal slovesa pravoslavju. Zaupal sem se svojemu spovedniku in držal besedo. Vse, kar je v meni katoliški Cerkvi v prid govorilo, je brstelo iz Evangelija, pa iz naukov o edinosti Kristusove Cerkve in <> vrhovni oblasti Petrovega naslednika. Vrli vsega pa sem svojo zavzetost pojil še z zgodovino samo, saj mi je bilo prav po nji očito več kot dovolj, da je bil® prvotna ruska cerkev združena z Vesoljno Cerkvijo in da se je ločitev, do katere 3e mnogo pozneje prišlo, izvedla le “de facto'% nikoli “de iure". Leta 1924. sem se, poslušen ukazom škofa Tihona, na javnem razpravljanju spri jel s Kuzminom Karavajevim, ki je vpričo številnega občinstva branil edinost Kristusove < 'erkve. Bo višjih zavezah sem dokazoval, hoteč njegovo trditev spodnesti, da je bilo pravoslavje “duhovni plašč” ruskega naroda. Ta moj preblesteči odgovor je ljudem izvabil hrupno odobravanje. Pa sem vendar sam Pr’ sebi zavestno priznaval vso napihnjeno pu1' lost svojega govorstva; pobit in zle volje seB* obrnil dvorani hrbet, ne da bi čakal na odgovor svojega sogovorca. Saj sem predobro vedel, da je resnica trdno na njegovi strani navkljub sunmemii valovanju ploskanja, & je meni veljalo. Vsa naslednja tri leta so čas moje naj" bednejše srčne stiske. T)o poslednjega vlaku9 '**; seni bil katoličan, a ona mrzla obljuba mi n' llal,t, Ua bi slednjič še poslednje vezi Prosto potrgal. A moja notranjost se je tej |U,|anii sili kaj čudno uprla: v teh treh 'etih sem se izneveril sploli slednjemu ve- 1 oranju, s silo so dušili glas vesti v meni, P® so mi tako tudi vero skoraj zadušili. A v teh najbridkejših urah teme in muk 1 ni odtegnil svoje roke. Sestra me je seznanila z dr. Ilergom. Mož je bil kato-* ' kaplan ruskih berlinčanov. Tale dr. . ‘S je ven in ven z odprtimi rokami spre-; !"a' moje bedne sorojake in tešil njih 'sko kot je največ mogel. Njegova veliko- 'bišna in nesebična pomoč, ki ni delala raz- 1,. * (( | rV /11* X/ O y IVI 1 ■ I ' 1 *1 e >Ked katoličanom in pravoslavnim, me je prevzel«. Bogata dejanja prave krščan-^ e ljubezni, ki so jih nemški katoličani na-aniali pravoslavnim Kusom, so mi bolj * bolj pričala o tem vzvišenem apostolatu tj^b'bske Cerkve, ki čuti s trpečimi in za-a">mi, naj bodo kjerkoli po širnem svetu ^ ki vse brez razlike objame v svoje lju-w ce Srce, nenehno v boju proti zlu za zmagoslavje dobrote po vesoljni zemlji. Kako ||°,ko še bom dvomil? Mati je klicala! Mar se milosti upiram še naprej? Neodločen |C'"1 stal Zares, prav določen in naravnost ("i odmerjen sunek je moral: priti od ne-,H|' 1,1 je prišel; takole: s, X. ;*ese,d leta 1927. je Škot Sergej, pred sla'“'*4 patriarhov in glavar ruske pravo-cerkve, svetu oznanil, da se boljševi-čet ' sv<>.iem hotenju od ruske cerkve v ni- riner sPloi, oe loči. Najstrahotnejše,, kar se je "loglo nameriti! Boljševiki so v krvi klecnil pred strahovanjem rdečih, da saniodižnj režim tak razglas izsilil. hov 0g,l-'u teptali Kristusovo cerkev, brez-I stv° ie bilo temelj in vsebina sovjetstva. up "ai zdaj ob tej grozoti storim? Pre-pravoslavni Rusi so pretrgali s patri-čine. Drugi spet so trdili, da je ;>b- je n, se je upiralo oboje, nobene teli poti 'he"1 m°8el sprejeti. Saj vendar nihče ni da je bil Sergej postavni glavar rn-SVetKa Pravoslavja ali pa da bi bila kje na tisi" Sila’ ki bi cerkev zmogla, se pravi d;, '• ve,'kei, ki je od zgoraj imela obljubo, 'l’al<*e peklenska vlada ne bodo premagala. Pia'' Sei" te(la'l vročičen ves začel iskati v0lX0> nezmagljivo cerkev, o kateri go-1 Evangelij. Kratko iskanje; brž. brž sem S<‘ bil trdnö in do dna odločil. nek jesenski večer sem iztaknil nekje s,.ni *s metropolita Sergeja. Na vse jutro siox'(. 1>0tem zaupal svoji ženi, da bom dal az-gla x Pravoslavju in sprejel katolištvo, beseda je eno. dejanje drugo. Vso na- slednjo noč nisem spustil vek. Kako grenka odpoved to: čez noč pretrgati s cerkvijo, na katero so me priklepale tako globoke vezi, tako ljubki spomini! Le koliko tednov še je minilo od tiste noči, da so se mi slednjič vendarle odprla vrata v pravo Cerkev, čas najtrše preizkušnje bi jih lahko imenoval. Najvišji pa me je prav v teli trenutkih nevidno krepil z moškim pogumom. Lepega dne nekoč je šla žena kupovat; ko se je vrnila, sem med papirji, v katerih je prinesla zavit«1 kupljene stvari, naletel na časopis, ki je v drobnem članku govoril o Terezi Neumann. Prvič sem čul o nji. Ob prebiranju teh vrstic me je o«l vsega najbolj prevzela vest, da je Terezi Neumann najljubše branje živ-lienjepis svele Male Terezike Deteta Jezusa. Spel nova neznanka ta svetnica. Taisti večer š«1 sem nekega katoliškega duhovnika poprosil za to knjigo. Obljubil je. Kako pa sem se šele začudil, ko sem Usta] i>o neki drugi knjigi z njegovili polic, pa je iz nje nenadoma zdrknila podobica te ljubke redovnice. Naslednje jutro sva dobila zaželeni življenjepis. Dan na «lan sem se ji zdaj z vročo molitvijo priporočal; in od tistega časa iic moja družina, ne jaz ne nehamo prositi njene pomoči. 15. oktobra 1927. na god velike španske svetnice Terezije iz A vile sem bil sprejet v katoliško Cerkev po rusko bizantinskem obredu. Kaj redki se mi namreč zde primeri, da hi sc nekdo, ki je kot jaz zrasel v rusko pravoslavni cerkvi in ga je bila milost spreobrnjenja zatekla že v moških letih, na ljubo latinskemu odtiovedai čudovitemu vzhodnemu bogoslužju, prelepim molitvam in po vsem svetu znani globoki pobožnosti krščanskega vzhoda. Jaz sam sem, kar obred zadene. s srcem in dušo vzhodnemu vdan, moje katolištvo ni obsodba moje pravoslavne preteklosti, marveč lije dopolnjenje in prečišče- V čem sta tedaj vsa vrednost in vsebina mojega spreobrnjenja? Sveti Luka trdi v Evangeliju (IV, t), da se človek že s samo božjo besedo povsem našiti. Jaz pa sem čul božjo besedo o edinosti cerkve; prisluhnil sem ji in bila mi je življenje. Verujem namreč trdno, da bo verni, ki z vso iskrenostjo pritrdi božji besedi in po nji svoje življenje ravna, tudi vse zapovedi Gospodove sprejel in jih v sveti pripravljenosti z življenjem potrdil. Tako tedaj tudi moje spreobrnjenje še dolgo ni poslednji korak mojega notranjega duhovnega življenja, marveč je le prva stopinja do končnega cilja, ki naj je krona vsega človekovega prizadevanja — večna sreča v prešijajni Nebeški Domovini. Pi-ofesor doktor IVAN PUZYNA Poslovenil: —N.l— SVETA OLGA kifeitäkti Temni Dnjeper se vije krog stolbišč; težko poln čarnih skrivnosti in pravljičnega čada polzi v dalje, črno modrikasti trak, ki se je odtrgal prav tam v koprnečih sinjinah sončnega boga Peruna kot poslanec vsega dobrega, glasnik plodnosti teh brezkončnih ravni, čuvar rodov, ki so se nagnetli v zelene stepe in bde pri svojih čredah. Noč je na široka razprla svoje svilnate peruti. Iz njih nevi-d-en rosi vijolično sladki sen; ljudje tonejo vanj, zvezde na visokem nebu šepečejo neslišno pesem bajk, v skrivnostnih lokih se spuščajo na vodno gladino in se poljubljajo v nji. Zemlja spi. . . Mesečina se toči po lesenih ostrešjih kijevskih, tke se na bičje ob reki, z obeh bregov sili v sredo in stvarja srebrne mostove prhkih niti, ki jih v tisočerih podobah zgiba šelestni vetrc, prhutajoč iz globine ravni. V čadnili tolmunih se bude rusalke, z mesečnim srebrom si posipljejo dolge lasč, na upogibajočih se mostiščih nebesnih odsevov se družijo v raj in neslišno plovejo po reki daleč, daleč: potem sršnejo kot šopi iskrivih kresnic visoko pod svetleče se nebo, spuščajo se kot mavrični privid in tonejo v rahlo potlačenem morju žitnega bilja,. Vedomec se huli ob temnih bregovih, v dalji zavija volkodlak . . . Kijev spi, spi ob zibajočem se traku modrega Dnjepra. V jug se trgata beli postavi zaviti v dolge plašče, črni lasje se jima kodrajo v nočnem vetru. Oči so trudne, ustne stisnjene, roka se oklepa dolgega, srebrnega križa na prsih, v srcu bridkost razočaranja, trpkost neplodne poti jedko žge. V tihih požirkih ju pije noč. Ko sta daleč od vode že, se ustavita. Sredi spečih žitnih gred se poslednjič obrneta k mestu, ki črni v dalji kot temna gmota. Moža gledata in molita. “Kdaj, Gospod?...” šepne eden od njiju. Drugi pa molči, le velo roko visoko dvigne, obraz se mu zjasni, kot da so se mu oči zagledale v privid. “Ne toži, brat,” dahne, kot da se boji zbuditi spečo lepoto, “tudi tej zemlji bo prišla Luč... ne Po naju, midva nisva vredna. . • Tujca sva jim in tujca jim ostaneva...” V grenki trpkosti se mu trga beseda. ‘‘Glej, koliko prečutih noči, koliko žrtve, kakšen trud in ljudje še vedno molijo Peruna, slave Vesno in trepečejo pred vedom-cem, volkodlakom in škrati...” “Vsa dolga najina pot brezplodna. . .” toži prvi, “dolgi, dolgi meseci izgubljeni. . “Božja misel ni naša misel. Dejal sem ti. da nisva vredna. Bog hoče, da pride iz njih samih nekdo, ki bo odprl vrata soncu in prižgal voščenko prave vere, da bo za vse čase svetila s plameni razodetja tej lepi zemlji.” In roka mu seže visoko v nočni zrak, kot bi hotela samim neskončnim zvezdam iztrgati blagoslov in ga, razliti na te bridko opojne ukrajinske' ravni, ki spe v temi. Potem pa s kretnjo bednega misijonarja, ki ne obupa nikoli, zariše rešnje znamenje od severa na jug, od zapada na vzhod. Veter se prihuli k tlom, brezmočna tišina ovija „svečenika. “Glej, znamenje!” zbudi druga iz žalostne dremavice. Oba se zagledata. Nad kijevskimi strehami so se spustili mesečni prameni; v baladni mogočnosti tkč počez in povprek tanek, prosojen srebrn križ, ki lega kot oznanjenje od samega obzorja prav na globoki Dnjepr. In v njunih očeh je zdaj globoka vera. Verujeta, da njuna pot ni bila brezplodna, spoznavata, da je njuna molitev segla do samega križanega Boga. . . Visoko zravnana toneta v noč kot zmagovalca. Dolgi senci njunih postav se poljubljata z upogibajočimi se pšeničnimi stebli i!1 se izgubljata daleč, daleč na jug, v Bizanc. čez knežje vrtove kijevske se smeje jutro-Smeje se v pomladni iskrivosti, v razposajenem soncu, v opojno dehtečem cvetju, v baržunasto mehki travi, v strobljajočem P°' točku, ki se kotali po kristalnem kremenju. smeje se v očeh knežje deklice Olge, ki se urno kot metulj suče med drevjem. Zdaj je sedla na položno reber ob potočku in iztegnila belo dlan, kot bi hotela v njo zajeti vso kipečo pomlad. Na živo zeleni trati prav blizu jo začudeno ogleduje gazela, živalica, ki je Olgi tako ljuba. Zvedavo gleda deklico, sproži se k nji in položi glavo na njeno iztegnjeno dlan. Olga z gazelo; knežji otrok, ki sanja prav” ljico žive pomladi. In deklica se oklene živalice kot prija; teljice, ki ji hoče zaupati vse. Prav v uho i' šepeče; boji se, da bi še kdo drugi ne vedel za njeno hrepenečo srčno skrivnost. “Si jih videla, gazellca moja, bele može, ki so prišli že v drugo? Od daleč, daleč, Pra' lz Lutrovega pravijo, da so... iz Bizanca." Deklica se zastrmi z očmi polnimi priča «ovanja v daljo, čez potok na oni breg. Sa-sebi dahne, kot da se ji ho resnično prav zoaj razkrilo to prelepo mesto, o katerem n k°H niti sanjala ni. ‘Bizanc..." dahne sama sebi. In hrepeni v Bizanc, mala knežnja Olga V «ijevskem gradu. n eš." se spet nagne k gazeli, “ti zdaj po ase govore. Dobri možje so; pravili so mi Jj je še večji, mogočnejši Bog kot naš Pe-J-n, da je lepša Gospa kot naša Vesna; da ' 10 vsi ljudje otroci tega Boga in da je ta U<>KPa mati nam vsem; daje ta Bog, veš lubka moja, na svet prišel, pomisli, da bi vsi Zlvteli kot bratje. j, “n knežnja sanja, sanja o tem čudežnem ogu, ki je hodil po zemlji in dobrote delil, b! ni bil strašen in grmeč kot Perun, ki je v_. hiarveč vsem brat in je hotel, da smo si k-1.. at3e, ko so ga lastni izdali v smrt, na Dk Pribili, m ki je, o čudo nesluteno, iz Kalnega groba po lastni moči vstal in se yTes živ dvignil v nebo, kjer je pripravil tmnt0 neskončne sreče vsem, ki ga ljubijo. 1 °Igi, mali knežnji Olgi. . . sanja o prelepi Gospe, ki je mati sa-ic vU Bogu, Pa je vendar človek, da, deklica bUa, nekoč, kot je zdaj Olga. . . žena; človek, pa mati samega Boga? . . . g,?a ne ume. Začudeno se zagleda svoji razh ‘. v modre oči, kot da bi v njih hotela Prii a<"! 0 d govor, živalica pa trzne z glavo, 1 ne in zbeži. . ji “ Dlg'a je sama s svojim vprašanjem. Kdo dot-v razreši? Kdo ji do dna razkrije tega ču-Prei 6Sa B°Sa, kdo jo do kraja nauči tiste Peli k6 ,!Jesmi o Očetu vseh ljudi, ki so ji jo zan beli možje iz daljnega, pravljičnega Bi-„Ca v njenem, res, prav njenem jeziku: jDlße naš, iže esi na nebeseh. . . ’’ ge ko lepo, Olga je trudna od lepote. Vse Dj v1 2(li kot bajka, kakršne še svoj živ dan h, ®ula- In v tistem trenutku je v nji žgoče .brnenje: m6 a’ svojega knežjega strica poprosim, naj „aa v Bizanc! V Bizanc. . . ! p0te®a.b°če v Bizanc, v pravljični grad le-ki ki®r časte tega tujega, neznanega Boga. ki Sa oznanjajo beli možje s srebrnimi križi, 0 menda prav iz Jutrovega prišli, iz ‘anca. ljllb’|a sanja 0 Bizancu, sanja o dobrem. Cem Bogu, ki ga ne pozna. . . iti ^lena, krstim te v imenu Očeta in Sina petega Duha. . . " seSk'P0 ki so mu ga bili po pomoti odvzeli, . 0 pa je z misijonskim križem in rožnim j nc'etn v roki katehistu naročil: “Povej lju-sx,rtl. da zanje umrjem in da rad darujem 0]e življenje za njihovo spreobrnjenje.’ življenje za njinovo spreoumjeiije. vdkod dobiti spomenik? Osebno mi dobro Pozna^. - - - - • an ] ebja prebil v tem misijonu in so ga šele v-hani holandski misijonar Fr. Stanislaus ljen'Haaren S' J" ki je večino svojega živ- B*?d par leti pokopal v Rančiju, je imel j llko spoštovanje do pokojnega Fr. Miiller-olr' .? je bil imenovan za misijonarja tega v.'ežja (ki so ga takrat od drugod oskrbo-vje začel pridno iskati pokojnikov grob. wn6n° ga je odkril. Spočel je misel, da bi vnmu velikanu ljubezni do bližnjega posta-Primeren nagrobni spomenik, da groba De izgubijo. A kje dobiti sredstva? h'. Ford pride na pozoi*išče. Tiste čase je Van Haaren v časopisih bral, da “se bo n ‘ Milijonarja Forda poročila z nekim Polkom”. Takoj je romalo pismo čez morje. J"e misijonar Mr. Forda opzooril na gužnjo možitev njegove hčere v odlično polj-družino Preminuli Fr. Müller da je bil K11 Poljak'in kako lepo bi bilo — je pisal jv’ Van Haaren Mr. Fordu — ko bi mu Mr. Sn rd kot tast poljskega ženina z lepim pri-g"evkom pomagal do skromnega nagrobnega jfMenika. Mr. Ford je prav hitro odgovo-“Bear Reverend Father. žal mi je, a jaz Pimam nobene hčere!’’ j, '‘jubezeii ne pozna zaprek. Fr. Van Haa-2 “. Pripominja (vse to sem našel v starih Joških) : “Tudi ta nepovoljen odgovor me j, razorožil.” če ne b'o šlo s pomočjo Mi. jji,rot, ampak ljubezen do bolnišnice in bolnikov-Spomnili smo se Vas in vseh naših velikodušnih prijateljev, ki so se ali se še bodo odzvali pozivu za naš rentgenski sklad. Večer pred blagoslovitvijo smo kramljali s sestrami. Govorili smo o razmerah, govoril' o težavah, ki se nam bližajo, govorili o rentgenu . . . Med drugim sem jim rekel tudi tole: Kupili smo rentgen v čudnih časih-Vesel sem tega koraka, ni mi žal strašne poti in mi nikdar ne bo žal, da smo to storili, pa naj se zgodi karkoli. Morda bom0 enkrat prisiljeni oditi. Ne bo nam težko-ker bomo u ver jeni, da smo storili svojo dolžnost. Ko ne bom več v tej bolnišnici, se ie bom pogosto spominjal in vedno rekel: h val9 Bogu! Tisti zdravnik, ki sedaj v njej del*’ ima skoraj vse, tudi rentgen, ne bo mu treh9 s prsti stikati za želodčno rano, ne z ušes* ugibati za pljučno kaverno in ne z nos°"| iskati krogel ter drugih tujih teles. Ne hj bila dovolj samo zavest, da smo pomagali tisočem v bolezni; morali smo tudi za 1,9 predek bolnišnice storiti, kar nam narekuj* dolžnost. Misijonarjenje danes ni tako romantien0 kot smo morda včasih čitali, ko je vse drl0 za misijonarjem. Narodi so se prebudili vse z rezervo sprejemajo. Misijonar mol-9 pri ljudeh vzbuditi zanimanje za pravo verOt računati mora z njihovimi nacionalni!" čustvi; dokazati jim mora socialno str9'' svoje ven- in ' težnjo za izboljšanjem "J1 stanja; prinašati mora mednje ves nap1* dek v znanosti in vršiti karitas. Par t»hle v potni torbici misijonarja je dobrodošlih, centrih pa morajo biti zavodi, v katerih 56 bolnikom more nuditi vsa pomoč sodob11* medicinske znanosti!! H kakovosti bolnišn* spada v prvi vrsti oprema in izvežbano oS° je, ki ga je treba ne le temeljito seznaniti delom v bolnišnici, ampak tudi z morali*^ stranjo tega poklica. H opremi bolniš111^ spada tudi knjižnica za zdravnike in st,e niško osobje. Higijena bolnišnice v misij0" *Ugosloviu sl^‘ deželah je važen činitelj, radi prebival-llJ(j. k| v te bolnišnice zahaja, in mnogokrat je v. klimatskih razmer, saj vsakdo, ki ^ v tropskih ali poltropskih krajih, ve, težavnn je že osebna higijena. Koliko rij.'a Je higijena skupnosti — zlasti v boi-in ,al'. kjer se stekajo vse mogoče bolezni ;i,„ llel"'ilik<'- Zato zdravnik ni le zdravnik, hi n J**. tudi policaj, poleg drugih Pr Svojo policijsko službo mora vršiti ''ha' '*a 116 pride v konflikt z raznimi ’ da nam prijateljev ne manjka, žal, he S t6^e čudno pot in niti odgovarjati več s^temo vsem. čim bo to možno, bomo Vsi čas . 1111111 dajejo v pismih korajžo za težke E0h, zagotovila, da se nas bodo spominjali. Uly . nam ne manjka, zavest, da se nas pil j * spominjajo bo prijetna, zlasti nam je tistj lla zavest, da je toliko prijateljev med ap!'"i'- ki so šli po svetu ne za kruhom, kako 'ahs°'ia-i°: A'e, kar moraš, kar moreš, Pi'av Sl dolžan... in končno, ali ni imel tisti. ki je zapisal: Neživ živeti —. J' kila skrunitev Boga, ki je življenje? pokr ° ČI°Vek jezdi preko kitajskih polj proti k slov Pališču ali gobavski naselbini, ko gleda dpev Sonca za kitajskimi gorami in konec Pilh a’ k<> opazuje življenje in umiranje tega tej a’ se porodi svojevrstna filozofija. O sty kom pisaiil, saj Vas ne zanima, preveč člo^kosleni — jn vsako pismo, ki Vam ga v j Plše, je oddano v strahu, da bo zašlo vijo k08*. Pisati za javnost ni laliko — pra-in k(lla svojega jezika ne znaš, da si lažnjivec Po!!6'10 trdijo, da si neumen postal. k0 s|Sl|iam zopet par slik. Imam veliko zbirkici] in — škoda bi bila, da bi se to ip j Ka.i je za Vas uporabno, sami veste Sc, 1 'te. Vse slike, katere Vam pošiljam, reShi°'' Proizvod, sam sem jih posnel in so N^j|Cllft' Mislim, da so taka tudi moja pope Sai nimam pisateljskega talenta in si "n izmišljati romanov. S kitajskim duhovnikom sva obiskala bolnika Naj končam. Pravkar smo dobili telegram, da so za bolnišnico dospela zdravila, poslana od “Catholic Welfare" prišla so iz Kvangsija v Kunming. Z vso naglico se pripravljata sr. Mihaela in kitajski zdravnik dr. Chang, da jutri odideta v Kunming. Midva s sr. pred nico svo še znmčena od rentgenske poti in bova ostala doma. Njima bo lažje, ker bosta na obe strani šla z avtom, seveda zopet skozi ideče kontrole. Upamo, da bo šlo vse po sreči. Zdravila so za nas silno važna, saj so podarjena za težke čase, ki so pred nami, zato smo se takoj odločili iti pon,ja. Danes med pisanjem pisma, so mi prišli povedat, da smo med kosilom že rdeči postali, proti koncu pisma so pa prišli novico demantirat. Naj vas srečno najde še to pismo. Pozdrav vsem, prav vsem! Chaotung, 2. 12. 194!). UH. JANEŽ Pri kamilijancih v gobavski naselbini Misijo Iz Glen-Cowie-ja (Južna Afrika) nam piše 20. XI. 1949. misijonski brat Valentin Poznič F. S. C. sledeče prijazne vrstice: “Veliko let je minilo, odkar sem dobil zadnje Vaše pismo iz domovine. Ko pa je v mesecu februarju prišel k nam novi slovenski misijonar p. Kladnik, mi je povedal, da se Vi kot begunec na-hajate v Argentini. On je kmalu dobil iz Sev. Amerike slovenski časopis, meseca julija pa mi je začela dohajati tudi ‘‘Svobodna Slovenija’’ 'od vas in kmalu nato “Duhovno življenje’’. Tako sem bil tega lepega slovenskega branja tudi jaz deležen. Pred nekaj tedni pa je bil p. Kladnik prestavljen na drugo postajo in sva sedaj kakih 180 milj narazen in ne morem več brati teh časopisov. Zato bi Vas prosil, bl-li mogli tam med rojaki najti kakega dobrotnika, da bi zame plačeval ta dva lista, da bi vsaj nekaj slovenskega imel, ker iz domovine ne prejmem nobene slovenske pošte več. V nekem pismu sem namreč malo preveč Tita “hvalil”, zdaj so mi pa v zahvalo vsako zvezo z domačimi odrezali. če boste želeli kak dopis za “Katoliške misijone”, sporočite, bom že kaj popisal. Meni gre kar po navadi dobro. Zdrav sem in zadovoljen tudi v mojem poklicu. Zdaj je prišlo k nam več novih misijonarjev iz Nemčije; kot sem čul, pride spet nazaj tudi p. Bratina (ki je preje že skoro deset let deloval v Južni Afriki, op. uredništva). Tako nas bo precej misijonarjev in bo šlo misijonsko delo lepo naprej. Od meseca januarja imamo svojega misijonskega škofa. —■ Vas in vse rojake prav iskreno pozdravljam!” Prvi glas iz rdeče Kine. — Iz Šanghaja se je oglasil vsem znani slovenski misijonski brat Ciril s pismom, napisanim 4. X. 1949. Iz njega izpišemo nekaj vrstic, ki bodo zanimale tudi naše bralce! “Kaj bo z ubogo Kitajsko, je znano samo Bogu. Zaenkrat je še precej vse p'o starem. Tudi misijonarji so povečini ostali na svojih mestih, ka- n a r j i kor je določil papeški inter-nuncij. Tudi naši amerikan-ski sobratje in usmiljenke v Kanchowu sq ostali. Tukaj v Šanghaju je več slovenskih misijonark, ki jih od časa do časa obiščem. Usmiljena sestra Jug deluje v novem modernem dispanzerju, njena so-sestra pa vodi oddelek v bolnišnici sv. Ludovika. M. Ka-lista, frančiškanska Marijina misijonarka, je tudi spet tu in vodi veliko šolo, zaenkrat še kar nemoteno. Druga fran-čiškanka, m. Gebhardina pa tiho in skrito deluje v splošni bolnišnici. Po misijonskih bolnišnicah in zavodih kitajsko služabništvo vedno bolj dviga glave in skuša nagaja i, kar jim tu in tam uspe. Tu so se pred kratkim pripravljale velikanske slovesnosti v proslavo zasedbe Šanghaja po sedanjih oblastnikih. A tisti dan je vladalo nad mestom tako neurje, da je bilo brž skoro vse poplavljeno. Ko sem na angelsko nedeljo po glavni ulici gazil vodo do kolen, sem komaj srečno prišel do angleške cerkve k večernicam. Misijonski brat Valentin Poznič, ki že lepo vrsto let deluje v Južni Afriki. pišejo Včeraj na praznik naše misijonske patrone sv. Terezike, torej po več dneh, so se vode začele odtekati. Danes na praznik sv. Frančiška Asiškega, je že veliko bolje; šel sem k frančiškanom in prisostvoval 4 mašam. Ravno smo prejeli ‘‘Katoliške misijone”. Bog plačaj! Po vsebini in obliki prekašajo vse prejšnje, hvala Bogu! Ko je človek takole v tujini, pa mu pride slovenski prijatelj -—• list v roke, oh kako to dobro dene! Hitro pregledam, potem pa pohitim z dragocenim zakladom k slovenskim usmiljenkam, ki vedno že težko čakajo, kdaj kaj slovenskega berila prinesem. Vas se dobro spomnijo, ko ste jim pred odhodom na Kitajsko v Ljubljani v govorilnici na Taboru še kot bogoslovec navdušeno govoril in jim dal pobude za korajžo. Nadaljujte z listom, ki je naše največje bodrilo v težkih dneh! INDIJA SE OGLAŠA Klerik g. Nace Kustec se je pred časom iz Bombaya preselil v Tirupatur, kjer dela druščino Juriču in Kešpretu. V naslednjem objavljamo dve njegovi pismi, ki sta sicer starejšega datuma, a zanimivi. Prvo je še iz prejšnjega mesta, drugo iz novega. Naš misijon je popolnoma odvisen od božje Previdnosti in smo včasih brez pare v hiši-Pa vendar nam potrebnega ne manjka in še mislimo na zidavo novega poslopja, kajti prihodnje leto že ne bo več prostora za vse novince in filozofe. V Tirupaturju, kjer sta Janez Kešpret in Branko Jurič, imajo 2 50 aspirantov (se-meniščnikov), 2 00 sirot in ie okrog 30 sobratov, pa za vse skrbi — gož ja Previdnost. Jaz sem se tu že zelo udomačil in se prav dobro počutim. Letos sem se lotil angleščine, po Božiču se pa še ta-milščine oprimem. Res da 3e zelo malo časa ali nič za učenje jezika; a pravijo; da se Slovenci naučimo jezika, tudi če se ga nočemo. Semkaj ie prišel v noviciat eden iz Burme ih pravi, da naš Joško Kra- Illar izmed vseh tamkajšnjih [Misijonarjev najbolje obvlada ‘Mrnianski jezik. Torej pogum! , Pri nas se vsak dan bolj *;Mti potreba bo izboljšanju ^ivijenjskib prilik naših kristjanov, ki so navadno iz naj-revnejših slojev. Ni dovolj, b°bro jih poučiti v veri in jih vrstiti, ampak jim je treba Cll(ii gospodarsko in socialno honiagati na noge, s tem da ' ni nudimo strokovne, teh-Mirne in kmetijske šole. Le ako dobe katoličani dobro za-k°slitev in ne utonejo v poganskem morju. Kot dobri ,istjani in specializirani de-_avei ter niojstri nasprotno ce-0 dvignejo ugled kristjanov ,n lahko pomagajo pri misi-J°nskem delu. > * juniju smo začeli novo niško leto, ki ga bomo za-Lučiii 13. februarja. Sem eneralni asistent, zraven pa mi naložili šest ur šole »evno. Si lahko mislite, ko-0«° Prostega časa mi ostaja. «Petih zjutraj do pol enaj-'n zvečer včasih nimam niti ■f,minut časa prostega. V .ru smo Imeli duhovne in po njih dvadnevni od-k.j v hribih. Prav luštno je t *0; a skoraj bi bil pustil 111 mojo malenkost. tr^la ®elu mojih fantov sem dn?.°dil prenekatere hribe in ^ 'ne- In glej. ravno ko jo hik m° ^ez lepo cvet°5 trav" P0K’ začutim, da, nekaj leze jnojem hrbtu. Nič dosti se menil za to in kar mir- Pisem va].P°fibam z roko ubogo ži-Ive-ta se z vso silo za-Pleč na druS° stran mojih ka-C' Tedaj se ustrašim, češ, Tak ?e i® strupena kobra, kai °'l °P°zorim fante kako in tijjV Najpogumnejšemu izmed bj velim, naj močno zgra-ltarz. roko talar in kačo, ali tik Je P0(l talarjem, in naj du»? močno stisne, da jo žabe i,' 'Petindvajsetletni fant si ko vsak trenutek je lah-°fll°6ilen. Zato kar pred Sims ’ fanti odpnem talar in ha ' atn. Pogledati, kaj se godi Paz; ,Tlo1em hrbtu. Tedaj za-ktišč1 ?lav° hudo strupenega zai-r6-1"'13" Hkrati tudi fantje >le ' . : "Kuščar, kuščar!” Pie* u'IPtno odkritje in vpitje riote8-Sreei ni spravilo iz rav-4ehpila' tak'e da so fantje kar iihei ° slpdali. Fantu, ki je in r 7 v°k’ dva metra dolgo Pka?b er PPlec debelo palico, ŠČarj;i1n_ naj ž njo udari ku-• Fant se obotavlja, ker . . . spoštuje predstojnike in ve, če bo udaril kuščarja, bo tudi Brother Ignatius deležen buške. A ker gre za življenje, se kmalu vda In z vso močjo useče. . . Kuščar pade na tla; na Nacetovem hrbtu se Pa še danes (po poldrugem meescu) vidi modra črta. . . Popoldne jo udarimo proti zapadu, kjer se srečamo z opicami. To je bilo veselje ne samo za fante, ampak tudi zame. Takoj se vname bitka med fanti in opicami, (škoda, da nimam fotografskega aparata . . . ; če bi naši Ameri-kanci enega poslali, bi jim bil prav hvaležen: koliko zanimivosti!) Opice so bile premagane in moji zmagovalci e veseli vrnejo. — Od tu jo urežemo v dolino, da bi obiskali tamkajšnjo električno centralo. Se že mrači, a se ne ustrašimo poti. Končno pridemo do cilja; toda ker je že pozno.... nam ne dovolijo vstopa. Potepeni kot kužek, ki so mu vzeli klobaso, se obrnemo proti domu. 15 km z na pol mrtvimi fanti in po neči, ni nič kaj prijetno. Začnemo moliti rožni venec kot oktobrsko pobožnost. Po rožnem vencu dodamo eno zdravamarijo, da bi prišel kak avto In nas popeljal domov. nismo končali zdravema-rije ko zaslišimo ropotanje tovornega avtomobila, čez p-r trenutkov nas dohiti in se ustavi; povprašajo nas, kam smo namenjeni, in nas takoj ^ovabiio gor. čez pol ure smo že sedeli za mizo pri naši skromni večerji. Dne 22. novembra nas je obmkalo najhujše neurje, kar jih pomni bombavska zgodovina, Na tisoče Hudi je ostalo brez strehe. Vse mesto je bilo tri dni brez luči in brez zadostne hrane, ker je bil ves promet ustavljen. Ne bom popisoval mojih doživljajev v tistih urah. ker bi iih bilo za celo knjigo... Voščila In pozdrave vem! — Nace. In g. Branko -TUrič piše: Bog Vam plačaj za podobice Ne morete si misliti, kako dragocen dar je to bil za nas in kako smo ga bili veseli. Bodite nrepričani. da bodo fantje, vedno molili za Vas in za vse. ki so kaj prispevali. Midva z Janezom (Kešpre-tom) sva prezaposlena, saj dober del noči prebijeva pri delu. Zato ne moreva velikokrat pisati. Vzlic temu Vam bom na kratko opisal Jane- zovo In moje delo med po-gančki. Janeza vabijo na levo in desno za vsak praznik, da jih “gor jemlje”. Seveda vsakdo, ali bolje, vsak ravnatelj hoče ravno njega, to pa ne le zato, ker je uradni inspektorijalni fotograf, temveč tudi zato, ker s-e je zelo proslavil s svojimi posrečenimi posnetki ter s hitrim razvijanjem in dobavljanjem slik. Z vseh strani prihajajo naročila na veliko in na malo. Taka na primer iz Bombaya 500, potem drugih 2 00, iz Madrasa za ekonoma 800, za inšpektorja 300, za sestre zopet 5 00; potem tukaj za zavod 2000 enkrat, 1200 drugič, itd itd.... Ubo-gi Janez hoče vsem ustreči in dobro vem, da ga sonce zjutraj pogosto najde še pri delu. Seveda Janez (četudi dela vse v večjo čast božjo) vse fotografije do pičice lepo zaračuna; in to zelo dobro zna, saj ni bil zastonj nekoč trgovski pomočnik. In prefekt mi je zadnjič rekel, da Janez prinese s svojim delom več denarja kot vsa mehanikarska delavnica z vsemi svojimi stroji in fanti vred. V oklepaju povem, če še ne veste, da smo mu mizarji napravili razen dveh povečevalnih aparatov tudi nov ‘‘ufficio”, katerega je zelo vesel in v katerem bo morda še več denarja in nebes zaslužil kot vsa moja mizarska delavnica. Poleg tega ima tudi asistenco pri najmanjših “smrkavcih” v zavodu, ki mu vzame dober del dneva. Fantje, četudi so aspirantje, so zelo navihani, pa Janez z njimi zelo potrpi, zato ga tudi vsj zelo radi imajo. . . Jaz pa večji del dneva prebijem v mizarski delavnici; pred enim letom je bila še učilnica za študente, a sem jo v kratkem času -premenil v mizarsko delavnico, če bi bila malo večja, bi se lahko merila z marsikatero v Evropi. Na, desni strani delavnice je oddelek za zunanje delavce (8 po številu, med njimi 4 rogani). a ra levi je strojnica s '5 stroii. ki so zelo primitivni. sai smo jih skoraj vse napravili iz lesa. Fantje zdaj delajo iznite, s za izpitno nalogo v praktičnem delu so dobili nočno omarico Ni-kier v življenju nisem videl fantov, k' hi tako liuhüi delo in bili tako pridni, kot so ’"oti mizarč.ki (V'ener.i s o tudi zelo nadarjeni. In drugače? Zadnjič sva z Janezom igrala na odru tisto znano pantomimo z mazanjem marmelade. Za tukajšnje fante in sobrate je bilo nekaj čisto novega, čeprav nisva kdove kakšna igralca, so nekateri fantje in predstojniki izjavili, da se niso nikoli v življenju toliko smejali kot tistikrat. Za. ravnateljev god sva zopet nastopila. Pripravila sva venček slovenskih narodnih pesmi. Janez je pel, jaz sem ga pa spremljal na harmoniki. Oblekla sva se kot kranjska Janeza s pušeljcem za klobukom. Ploskanja ni bilo ne kraja ne konca. Fante sva. naučila tudi gorenjsko zdravico “Bratci veseli vsi”. Zapeli smo jo štiriglasno s pristnim slovenskim besedilom. Kot tenor in bas sta pomagala dva mečkača, ki sta si ob slovenskih besedah skoraj jezik zlomila. JZ SIAMA smo dobili od znanega br. Jožefa Bevca, salezijanca, pošto, ki nam v njej tole pove: ‘‘Pač nisem niti slutil, da bi mogli v teh razmerah kje izdajati slovenske “Katoliške misijone”. A Vi ste vse to lepo uredili, in tako bomo mogli tudi mi, slovenski misijonarji, še katero ziniti. — Minila je vojna, a rane se še niso zacelile in se tudi še ne bodo tako hitro. Mi v Siamu sicer vojne nismo tako težko občutili kot drugod, a vendarle je bilo precej težav več kot sicer. Celo manjše versko preganjanje je za nekaj časa nastopilo, a potem minilo. Jaz sem bil še pred kratkim v se- menišču, sedaj so nve pa poslali na po številu katoličanov drugo misijonsko postajo v vikariatu. Radi velikega pomanjkanja duhovnikov je tu en sam duhovnik. Imamo tudi manjšo sirotišnico z okrog 30 fantiči brez staršev, ki obiskujejo ljudsko šolo. Pridejo navadno kot pogani, počasi pa se spreobrnejo. Priporočam se še vnaprej za liste in lepo pozdravljam ! Pred nedavnim smo prejeli od istega misijonarja še sledeče pismo: V “Katoliških misijonih" veliko pišete o Kitajski, kako jo komunizem použiva,. Tudi Siam ima nemajhno število komunistov, ki. zlasti odkar je sovjetski poslanik v Bangkoku, delajo, da je veselje. Tu Vam prilagam sliko č. K. Roberta Rotana Khutrahul, ki je bil pred dobrim letom posvečen. Vidite ga, kako svoji še poganski materi pred lurško votlino daje novomaš-niški blagoslov, študiral je .v jezuitskem kolegiju v iHong-kongu, kjer je tudi diplomiral, zraven pa se je spreobrnil. Ko se je po končanih študijah povrnil v Siam, je vladalo ravno versko preganjanje in njegov oče, bangkoški veletrgovec, mu je stavil ali -ali: ali budist ali pa ne več njegov sin. Mladi mož si je izbral drugo. Dobro se še spominjam, kako je prišel v naš novicijat.ves ponižen, a. z železno voljo, vztrajati! Mnogo ovir je moral premagati na not.u do cilja. A ga je dosegel. Sedaj je nastavljen kot profesor in pomožni svetnik v naši gimnaziji v Bang Nok Khueku. Duh božji veje, kjer hoče. . . Z dalj» je Japonske nam piše usmiljenka s. Jožefa Zupančič: Kakor vidite, Vam ne pišem več iz Osake. V začetku oktobra sva z neko predstoj-no sestro (iz šanhaja) odpotovali na novo misijonsko postojanko Maiko, dve uri od Osake, pol ure od Kobe proti Kvushu. Pot gre ob krasnem morju, kakih 5 minut nad njim, med malimi grički. Naša družba je tu na krasnem kraju kupila obširno posestvo, kjer hoče ustanoviti japonsko sestrsko semenišče. Imamo že nekaj poklicev in bomo morda začeli z noviciatom že v marcu. Sedaj sva tu šele dve sestri, prednica in jaz, ki sem ji bila dodeljena kot tolmač japonščine. Sedaj imamo polno delavcev, ki preurejajo poslopja v naše namene. Na posestvu smo namreč našle tudi 10 hiš, ki pa niso vse uporabne. Le ena Jo z nadstropjem in po evropsko zidana; ostale so čisto japonske hišice. Za kapelo sva namenili veliko dvorano, ki so jo dosedanji prebivalci uporabljali za ples, zdaj pa si jo je božji Misijonar izvolil za svoje bivališče. Kapela bo pripravljena, za službo božjo malo pred božičem, tako da bomo od tedaj naprej imeli na misijonu stalno Naj svetejše. Sveta maša je sicer že vsak dan, v sestrski sobi. Mašuje naš gospod misijonar lazarist, ki smo mu tudi že pripravile lepo japonsko hišico. Po rodu je Irec, sedaj se pridno bavi z japonščino. Upamo, da nama v sv. letu 19 5 0 pride več sester iz Evrope ali Kitajske na pomoč. Na Japonskem je nastopila doba velike žetve, a delavcev je vedno premalo, dasi prihajajo vedno nove skupine iz Evrope in Amerike. Tukajšnji okraj je še povsem poganski-Pol ure od nas pa je misijonska postaja, kjer že 30 let deluje francoski misijonar. Kristjanov pa je le mala peščica-a kar jih je, so zelo goreči in zvesti. Prav danes, 11. decembra 1949., je bila v cerkvi prvič birma s kakimi 20 birmanci, malimi in velikimi. F» birmi smo povabili prevzviše-nega gospoda škofa tudi malo k nam. On je Japonec i» zelo vabi razne družbe, da pridejo na ponroč v njegov» škofijo. Dasi sva šele dva meseca tu in še nismo niti začeli z mis1-jonom, že prihajajo k našemu krščanskemu nauku -5®' ponski otroci. Zadnjo nedelj» jih je bilo 48. __ ________ Sporočim naj Vam še to, da je nekaj mesecev pred m°' jim prihodom semkaj prim0 v O sako s Kitajske s. E fr»" zina Katarina Jančar, tako »a sva bili nekaj časa skupal-Ona je sedaj tam ostala 'y se mora kajpada učiti jap»n' ščine. — Pozdrav vsem! KAJ NAJ BEREM Lahko bi vam povedal zgodbo o dihurju, ki noč in dan žre knjige, da, se izrazim po Prešernovo. Prešeren je h'otel zbosti Čopa, Vel>kana učenosti, ki pa sam ni pisal. Čop je bral veliko, a kot vsak znanstvenik, po Pačrtu in to, kar je spadalo v njegovo stro-°- Vsak izmed nas pa pozna drugačne di-UrK, hočem reči ljudi, ki žro tisk vse v prek, brez kakršnega koli izbiranja in pobijanja. čim bolj je knjiga prazna, čim bolj ?ot°vo spada med plažo, tem raje jo prelikajo. xi ljudje si nikoli ne zastavijo vpra-šania, kaj naj berem; pa bi si moral danes Ustavljati to vprašanje vsak pameten člo-b in si po odgovoru nanj uravnavati svoje kje. Danes je tiskanih proizvodov brez števila. Sakdo ve, da je vsebina modernega tiska aj različna; da se ne govori v njem le ak prideluje se krompir najbolji; kako Opravljajo se ovcam garje”. tovorili smo že o tem, da nikar ne berimo >a v kve prek. Kadar mi glas vesti ali ^ ' "UIVU11 i v p U V OUUJVUI, **• —" v O- , °’ ic ne smem vzeti v voke, smo rekli. Toda b Pa sicer, kadar ne gre za tako prepoved. * naJ takrat berem vse vprek? Ali drugače .Predano: ali naj se ravnam pri izbiranju ‘Va le Po načelu, da ne berem tega, kar mi °re v verskem ali naravnem pogledu ško-°Vati' ali pa obstoji še kako drugo, bolj po-lvn° načelo o izbiranju čtiva. Skušnja nam pove, da kaka knjiga more škodljiva, čeprav ne vpliva, naravnost 0^arno v nravnem ali verskem 'oziru ali ni Cerkve prepovedana. Mnogo čtiva je ^amreg takega, da nam kvari literarni okus, ^azburja, živce in krade čas, ne koristi pa, prav Pič. Branje take literature je samo za-^ avljanje časa, Tako branje je le fino pri-ka len-ofia. Kdor bi ves božji dan roke zv Z.6rn držal in sanjavo zrl v daljave, bi si v ,6t‘6r nemara le očital, da je dan zapravil ^en0bi K(Jor pa zabije dan z branjem praz-ltl in nekoristne knjige, zvečer navadno ni-ht takega očitka. Dan je pač “posvetil” rJ‘".nju' 6e Pa hočemo biti odkriti, moramo br ’ da je oni lenuh na boljšem kot ta pridni bb' lPrvi se je vsaj odpočil (če se je og* °d česa), drugi pa si je cel dan mučil ■ razburjal živce in polnil fantazijo s praz-ittu Nikami. Nekateri knjige kar požirajo. Tako branje j,d brez vsake koristi, ker ne pušča v duši nobenih vtisov. Bravec takoj pozabi, kaj je' bral. Samo njegove oči so trpele. Drugi zopet ne berejo nič ali skoraj nič. Vsako ukvarjanje jim je ljubše kot branje. Zelo veliko je takih, ki precej bero, a nikoli nič resnega. Modemi človek mora brati, veliko brati, tudi resne stvari, vedno pa umerjeno in po izbiri. Kaj naj torej berem, da, bom imel od branja korist ter se bom izognil škodi, ki jo prinaša neprimerno čtivo. Prav gotovo je to vprašanje pametno in zelo resno. Odgovor na vprašanj-e pa je bolj zamotan, kot se na prvi pogled zdi. Po starem načelu, da je treba natančno razlikovati, če hočemo dobro poučevati, bomo razdelili čtivo v več skupin. DUHOVNO ČTIVO Na prvo mesto postavljam duhovno čtivo. Ta izraz nam zaznamuje knjige, ki naj 'vzdržujejo našo direktno zvezo z Bogom. Bere se to čtivo po malem in premišljevaje. Je nekakšna premišljevalna molitev čez dan. V to čtivo spada zlasti branje evangelija, Pavlovih pisem, pa tudi drugih delov sv. pisma, poglavja iz Kempčanove Hoje za Kristusom, dobri življenjepisi svetniških oseb in druga ascetična in mistična literatura. Bilo bi dobro, če bi se čim več katoliških ljudi navadilo vsak dan opravljati svoje duhovno branje. Zlasti pa je potrebno katoliškemu inteligentu; prav tako pa vsakomur, ki hoče poglobiti svoje duhovno življenje. Ali ne veste, da je Gospodova beseda “pelji na globoko” ukaz našega časa? S polovičnim katoliškim življenjem, ki smo ga tolikokrat srečavali doma,, se v tej za svet usodni uri ne da doseči ničesar. Zato se ne čudite, če moramo postaviti v program svojega branja na prvo mesto duhovno čtivo. V svetovnih jezikih, zlasti v španskem, je napisanih silno veliko del, ki so primerna za, duhovno čtivo. Segaj po njih in jih prebiraj! S časom se boš navadil. Marsikatero uro dušnega trpljenja si boš s tem prihranil ali vsaj olajšal. Glavno pa je, da boš držal zvezo z Bogom. Spoznal boš, da življenje le ni tako prazno. Dati mu moreš globoko vsebino. Ob velikih mislih boš sam rastel. ČTIVO, KI IZOBRAŽUJE V VERI Duhovno čtivo je namenjeno življenju po Bogu (= pobožnosti), to pa znanju v stvareh vere in nravnosti. Oboje jo potrebno, pobožnost in znanje. Danes je vera marsikoga v nevarnosti prav zaradi neznanja. Nauk katoliške vere je treba študirati, če hočeš, da si boš vero ohranil živo, zdravo in čisto. Morda se bo to komu zdelo novo, a nič ne de, je tako. .Je to naloga, ki jo prejšnji časi niso zahtevali s toliko silo in v tolikšni meri. V svetu, v katerem živimo, je toliko filozofskih in verskih zmot, da si ne bomo mogli ohraniti vere čiste, če se ne bomo prav nič bavili s preučevanjem katoliškega nauka. Kar smo se verouka naučili, ga bomo ščarom pozabili. Svoje umevanje verskih stvari bomo začeli spravljati v sklad s filozofskimi in verskimi zmotami, ki jih srečujemo vsak dan. če poslušaš katoliške ljudi, tudi slovenske, se moraš zgroziti nad zmotami, ki jih pripovedujejo, občudujejo in zagovarjajo. Skoro ni več poglavja, kjer bi ne bilo zmot! Primanjkuje solidnega osnovnega znanja, zato toliko nespametnega govorjenja. Brez osnovnega znanja katoliških moralnih načel, postavim, se ne da pametno govoriti o krščanski rešitvi socialnega ali zakonskega ali družinskega ali kakega drugega, vprašanja, ki zadeva človeka kot umno bitje v zasebnem ali družbenem življenju. Brez osnovnega dogmatičnega znanja ni mogoč-e razpravljati o Bogu, krščanskih skrivnostih, odnosu med Bogom in človekom, če nimaš solidnega, vsaj osnovnega znanja o katoliški apologetiki, te bo zmedel vsak še tako preprost ugovor o navideznem nasprotstvu med vero in znanostjo. Kakšen katoličan boš, če ne poznaš najbolj osnovnih stvari o sv. pismu, njegovi veljavi in njegovi razlagi. Ali ne veš, da protestanti zelo študirajo sv. pismo, čeprav na napačen način, če prav nič ne poznaš cerkvene pravne ureditve in cerkvene zgodovine, boš 'osramočen v zadregi stal pred človekom, kj bo Cerkev napadal; ali pa boš celo potegnil z njim. Svojo vei'o moramo študirati, če jo hočemo ohraniti, čim bolj se poglabljaš v kako drugo znanstveno stroko, tem bolj se moraš zanimati tudi za osnovna verska vprašanja, da boš ohranil v sebi pravo razmerje nred vero in znanostjo. Prav nič ni potrebno, da bi bil tehnik obenem medicinec in filozof obenem jurist, toda nekaj teologa, bogoznan-ca, pa mora biti v našem času vsak kristjan. Vero si moraš in moreš ohraniti le sam. čtiva, ki izobražuje v veri, v svetovnih j°" zikih ne primanjkuje; v slovenskem jezik« pa ga na žalost ni zadosti. A še kar smo S8 imeli, nam je danes zvečine nedostopno-Srečnega se more šteti, kdor ima Ušenični-kova Izbrana dela in njegove knjige iz Naše poti. Zato naj bi preučevali vsi Slovenci 1 tujini vsaj članke v Duhovnem življenj«-Ne udajajmo se duhovni lenobi z izgovorom, da jih ne razumemo. Večkrat jih ie razumeti nočemo. Tisti, ki ste soodgovorni za versko znanje drugih, ne nasedajte modi. ki hoče-ustrezajoč duhovni lenobi, poplitviti vse. kar je duhovnega in nadnaravnega. Verske resnice in skrivnosti so za vse ljudi. Za mnoge pa članki v Duhovnem življenj« in drugih slovenskih nabožnih listih, ne bodo zadostovali; ti bodo pač morali segati po ol)" širnejših delih iz tujih literatur. STROKOVNO ČTIVO Med literaturo s svetovno vsebino moramo na prvem mestu priporočiti strokov«6 knjige. Te so seveda po izobrazbi in stroki čitatelja različne. Iz dveh razlogov je taks«0 branje koristno in tudi potrebno. Prvi razl°® je praktične narave, če hočeš v svoji strok' napredovati in jo s časom obvladati, mor«6 preučevati strokovno literaturo. O tem PaL ni treba zgubljati besedi. Toda čemu naj Pre" učujem stroko, ki me je veselila in sem si i° izbral za svojo, če pa v tujini ni možnosti-da bi našel zaposlitve v tej stroki. Tudi ' tem primeru, ki je na žalost tako pog°st med našimi emigranti intelektualci, ne k<‘že opustiti izbranega strokovnega študija. ^ resni strokovni knjigi boš pozabil na ^8' lostno realnost, za proste ure boš n«®®, plemenito zaposlitev in ne boš se odva«1 misliti in napenjati možgan. Veliko ljudi je takih, da zapro strokov«0 knjigo, ko so dosegli diplomo. Za nje 3e diploma samo spričevalo, da So nekoč nek«J mislili in morda nekaj znali. Danes pa 11 mislijo več in znajo vsak dan manj. Kdor Pa se ni navadil resno misliti, ali pa se je 0 vadil, se preda plitvosti in površnosti. več ne razlikuje med vzroki in učinki, ®e čustvenimi in racionalnimi momenti. Hlast8 za dnevnimi novicami in senzacijami. voljen, naravnost bolan je, če jih ni. P°*a goma zgublja zmožnost, presojanja. Post««6 velik strateg, ugibovalec, ali bo vojska 8 ne, in napovedovalec t-erminov. Vsakemu članu inteligenčnega pokli«8, zlasti pa. pravemu intelektualcu je strokov«0 čtivo nujno potrebno, da si ohrani notra« ^ ravnotežje. Beseda inteligent pride Pa® glagola, ki pomeni brati znotraj, misliti, Pre učevati. Pri preučevanju strokovne literature pa Toraš začeti, če hočeš imeti pravi uspeh, pri osnovni in potem prehajati k posebni. Stvar, ki jo študiraš, moraš razumeti in si jo pb Notranje osvojiti. Hlastanje v branju, preskakovanje in nedoumevanje prebranih mest 86 PH branju strokovnih knjig bridko ma,-ščuiejo. Bolje: malo a dobro, kot pa veliko 'n Površno. Tisti med našimi emigranti intelektualci. jih veseli znanstveno delo, naj bi se mu v Prostem času posvečali, če le količkaj ZDiorejo. Samostojno znanstveno razmišljale koristi namreč znanstvenejmu mišljenju Vpliko več kot, pasivno prisvajanje vsebine ne vem koliko tujih znanstvenih knjig. S preučevanjem strokovnega čtiva in sa-""‘Htojnim znanstvenim razmišljanjem se bo e,Pigrant intelektualno ohranil v svojem in-leligenčnem krogu in v njem na primenii v'šini. kljub temu da si mora služiti kruha '■ delom, ki zanj ni primerno. ČTIVO. KI RAZŠIRJA OBZORJE prav rad priznam, da strokovno čtivo, o katerem smo govorili, ni za vsakogar posebno. Večina naših emigrantov ga ne po-Irebuje, vsaj v kakšnem večjem obsegu ne, '"spray bi priporočal vsakomur, da bi vsaj časa do časa bral kakšno bolj resno knji-k°- Prav za vsakogar med nami pa ,ie danes D°trebno čtivo, ki nam posreduje splošno *öa*>je, ki si ga moramo pridobiti ali je vsa.) k°ristno in prav, če si ga pridobimo. Veliko je danes stvari, ki jih moraš vsaj nsni iegi_ marveč zlasti še po svoji zgodo-,ini: kulturi in civilizaciji zelo daleč od naše '°hiovine. V domačih šolah smo se o teh 0,idaljenih deželah le malo učili, tudi sicer S^° redko kaj bolj tehtnega o njih slišali * 1 krall. Sedaj pa smo prisiljeni bivati v teh deželah sredi tujih ljudi s tujo kul-iUr° in civilizacijo. Vse nam je tuje. Pamet n iastna korist nam naročata, da naj se ,fiZnanimo g temj deželami in ljudstvi, sredi aterih hočeš nočeš moramo živeti. Kujavo ,,Qati ob strani in se zamikati v našo pretek-^8l' bi bilo zolo nespametno. Dosti bolj n0(ir° je jemati v roke knjige in članke, ki ja>l1 opisujejo dežele naših novih bivališč n 1Judstva, ki v teh deželah prebivajo, njih zgodovino, kulturo, slovstvo, umetnost in znanost, čim več bomo o teh deželah in ljudeh vedeli, tem bolj domače nam bodo po-postale. Razumeli bomo marsikaj, kar nam. danes ne gre v glavo. Ker bomo veliko razumeli, bomo tudi marsikaj oprostili. če hočeš v tujini napredovati,, moraš poznati jezik, ki ga'tam govore. Znati dobro tuj jezik, pa ni tako preprosta stvar. Poznati moraš ogrodje njegove slovnice, zlasti njegovo sintakso, prisvojiti si način izražanja v njem. Zato je treba jezik študirati, ne samo po posluhu si ga prisvajati. še marsikaj drugega je, kar spada v čtivo, ki razširja obzorje, toda naj bo zadosti. Ne opuščaj v revijah poučnih in informativnih člankov: pa tudi sicer vzemi v roke večkrat kako poljudno znanstveno ali celo znanstveno knjigo, ki ti bo nudila potrebno znanje. ČTIVO, KI RA ZV EI >RUJE Kdor sprašuje, kaj naj bere, pričakuje zvečine odgovor le glede povesti in romanov, ali bolje rečeno glede čtiva, ki naj razve-druje. Skušali smo dopovedati, da je poleg zabavnega čtiva še drugo, ki nam je bolj potrebno in koristno kot prebiranje romanov in povesti, čeprav nočemo reči, da nam tudi to ne utegne biti potrebno ali koristno. Povesti in romanov z različnimi podvrstmi je v raznih jezikih brez števila. Dan za dnem pisatelji izdajajo nove. Pregleda čez vse te literarne proizvode nihče ne more imeti. Povesti in romani 'morejo imeti umetniško vrednost, seveda v različni stopnji, ali pa so brez nje. Eni kakor drugi morejo biti versko in moralno neoporečni ali pa ne. če je povest ali roman z moralnega stališča stal), ga zaveden katoličan ne bo bral, pa naj ima dotični literarni proizvod še tolikšno umetniško vrednost. Rešitev duše je P™ stvar! Ö tem smo že govorili na drugem mestu. Vprašanje je le, kako ugotoviti, da sta povest ali roman moralno slaba. Docela se da ugotoviti to, šele ko knjigo prebereš. Takšna ugotovitev pa je prepozna. Zato so sestavili o večini bolj znanih pisateljev nekake moralne vodiče, ki ti označijo, koliko je z moralnega stališča vredno to ali ono delo. V Franciji je ugotavljal to znani abbč Betle-heenr s svojimi sodelavci. V južni Ameriki je sestavil podoben vodič v skrajšani obliki meksikanski jezuit Cardoso pod naslovom Cuatrocientos novelistas bajo el prisma del dogma y la moral catölicos (Mexico 1946). Če pa takega seznama nimaš ali knjige, ki jo hočeš brati, v njem ni, bodi previden, ko si izbiraš berivo. Vprašaj skušenega človeka za svet! če pa tudi tega ne moreš, vsaj na vsak ITI način odloži knjigo, ko začutiš, da ti postaja nevarna. Z vero in čistostjo se ni igrati! Tudi glede povesti in romanov, ki jih ni mogoče obsoditi z moralnega ali verskega stališča, naj bi bili previdni. Veliko med njimi je takih, ki nimajo prav nobene vrednosti. Na prvi mah se jim pozna, da jih je avtor pisal površno in naglo ter le za denar. Svet in življenje na njem predstavljajo v nerealni obliki. Je to nezdrava literatura, ki množice zastruplja. Kdor se je navadil takega branja, je kakor zapit delavec, ki se je predal žganju. Vedno mora stati ‘‘pod paro”. Postane nerealen kakor stalni obiskovalec kina. Realno življenje v svetu je čisto drugačno kot tisto, ki ga opisujejo take povesti in romani ali predstavljajo filmi. Ko si torej izbiram čtivo, ki naj me razvod ruje, bom prvič pazil, da delo ne bo moralno slabo, in drugič, da bo imelo kako literarno vrednost, šunda ne bom bral brez potrebe. Je škoda mene in mojega časa za tako branje. Saj je toliko moralno neoporečnih in umetniško vrednih literarnih del, zakaj bi se hranil z odpadki. Razume se samo po sebi, da po dnevnem delu za oddih ne morem prebirati del, ki spadajo v tisto visoko umetnost, katero razumejo le literarni strokovnjaki. Ta dela niso za večino izmed nas. So pa poleg njih še druga dela, ki niso brez literarne vrednosti, a so kljub temu razumljiva in prijetna. Pri branju takih del se duh odpočije in dvigne. Ko tako delo prebereš, se začutiš Olajšanega. Spoznal si življenje od nove strani in ni ti žal, da živiš. človekova izobrazba se ne meid po tem, koliko knjig je prebral, marveč po tem, kako jih je predelal. Zahteva se torej kakovost, ne kolikost. če velja to za vsako branje, velja. še prav posebej za branje leposlovnih del, zakaj tu je nevarnost večja kot drugod, da bi le hlastal za koncem, da bi zvedel, “ali sta se vzela ali ne”. Pravi užitek bom imel le tedaj, če bom bral s premislekom. Tudi duhovni kruh mora človek uživati v trudu in znoju, pravi lepo Malebranche. SLOVENSKO ČTIVO Tudi slovenska leposlovna dela bomo radi brali v tujini; nekateri še rajši kot doma. Toda tudi ta dela bomo presojali po gornjih načelih. Ni že zato najboljše, ker je naše. Ni izvzeto izpod zakonov morale, ker je slovensko delo. Ne bom za to prebiral slovenskih del, da bi se vdajal bolni sentimentalnosti in brezplodnem domotožju, marveč zato, da ohranim svoj slovenski jezik, slovenski na- čin mišljenja in čustvovanja in ljubezen d° slovenske domovine. ZAKLJUČEK Velik del človekovega duševnega življenj® obsega branje. Od čtiva se duša hrani. R®' met in skušnja morata človeka voditi, ko s* izbira telesno hrano. Hude bolezni bi si nakopal, kdor bi tolažil svojo lakoto in žej° s čemer koli, kar mu le pride pod roko-Ponovno moramo izbirati duhovno hrano, 5° nočemo trpeti škode na duši. Različno čtivo moramo uporabljati, da se bo harmonično razvijalo naše duhovno živ’" 1 jen j e. O vrstah čtiva smo zgoraj bolj ot>' širno govorili. Opaziti smo mogli, da vlad® med njimi vrednostni red, ena vrsta je boli potrebna kot druga. V vsaki pa naj vsakdo modro izbira, kar je zanj najbolj primerno-Niso vse duše uglašene na isti ton. človekovo življenje je resna zadeva. S®i je vsakomur izmed nas zaupana neumrljiv® duša. Po “božji podobi in sličnosti” j-e vsakdo ustvarjen. Zato more človek živeti pač br@z kruha, brez vina, brez ljubezni, brez sreče, ne more pa živeti brez skrivnosti, kot IeP° pravi moderni francoski katoliški pisatelj Leon Bloy. človeška narava sama nujno tet' ja skrivnost, nekaj, kar je za materialnih1 svetom, kar je za grobom, duhovno in večn°-Mnogo tega nam posreduje dobro branj6. Zato je jasno, da bolj biti ne more, da ®e smem s čtivom uživati strupa, marveč *e zdravo hrano. Moram izbirati. Duhovno življenje mora imeti prvenstvo-še daleč nista vse dolar in peso. Tudi lastn0 stavbišče in dom š-e nista vse. Več kot tel° je duša, in več kot telesno življenje je žiV' Ijenje duše in duha. čtivo je močan činiteb v razvoju duševnega in duhovnega življenj®' Zato ga ne smem puščati v nemar. Dnevnik in novice v njem ne more 'k1*'1 vsa moja duhovna hrana. Dnevnik me *e informira o tem, kar je novega v svetu. Pre" so jati pa moram kritično sam, ne nasedat1 reklamno velikim naslovom v dnevniku, *** je željan le senzacij. Mojo duhovno hran0 mi mora nuditi drugo čtivo. 0(1 ravnanja po pravilnem odgovoru 1,11 vprašanje, kaj naj bere, bo v veliki meri visen razvoj v duhovnem življenju vsako#®' izmed nas. Zato naj bi se vsak ustavil za l,t‘ nutek, premislil in presodil. Čire za velik0 reč, prav za prav za vse. “Kaj pomaga 0,0 veku, če si ves svet pridobi, na svoji duši P® škodo trpi.’-' DR. A. ODAR Naša posvetovalnica Z raznih strani so nas prosili, naj bi odprli posvetovalnico za duhovne stvari. Marsikomu vstane kako vprašanje z verskega in cerkvenega področja, na katero bi rad odgovor, a ne ve, kam bi se obrnil. Kar na naše uredništvo pišite! Ce bo vprašanje zgolj zasebno, boste prejeli odgovor v zasebnem pismu, če pa bo vprašanje takšno, da bi odgovor zanimal tudi druge, ga bomo kratko obravnavali v našem listu pod zgornjim naslovom, če pa bi bilo vprašanje še važnejše in bi zahtevalo daljše in bolj splošno odgovarjanje, bomo priobčili o tem poseben članek. Vsakdo se sme oglasiti. Uredništvo 'hi|4l^a'( So v Argentini pobožnosti v cerkvah lij Sačne kot pil nas, n. pr. rožni venec mo-drugače, popoldanske oziroma večerne čtir n,,sf' so čisto druge. Tuje se zato po-ttir/?10 v argentinskih cerkvah. Ali bi ne ^a biti katoliška Cerkev bolj enotna. ftnri°dobne misli so vstale ž-e temu ali onemu Uj . nami, odkar smo morali zapustiti do-ka 'Yltl°- Povsod smo srečavali v cerkvah ne-doL ^rusačnih pobožnosti, kot smo jih imeli y -?a' Tako že na Koroškem, Tirolskem in fclid . ]i’ cel° v samem Rimu. Zato ne bo nič kot 'egai’ če tudi v Argentini ne bo vse tako sHo, Pri nas doma. Na drugem kontinentu oCe ’ Wed narodom z drugačno kulturo, tu an nas loči, petnajst tisoč kilometrov leži skj? batni in domovino, s koroških in tirol-b gora pa smo mogli gledati vanjo. . . ba®0rbje vprašanje vsebuje več stvari. Tre-Yji ga’ bo razstaviti, da bo mogoče nanj pra-odgovoriti. 5ein°b°žnosti' ki se vrše po cerkvah, imenu-3avP° *cult ali bogočastje. Ta kult more biti opr.n ali zaseben. Javen je takrat, če ga Ce , vljajo zakonito določene osebe v imenu lzjc5s'e z dejanji, ki jih je Cerkev uvedla. sve*Z?Vati pa se mora Bogu ali Mariji ali -aikom oziroma blaženim. Blaženim se lja; v omejenem obsegu, če kult ne oprav-4u’n° Za t0 zakonito določene osebe (n. pr. aij °vv’biki) ali se ne vrši v imenu Cerkve Uv6ri Cerkev, je kult zaseben. Da bo tak t>ravn®n kult po raznih krajih različen, je lavč allko razumeti. Toda nas zanima tu le, pb kult. Zakaj ni ta povsod isti? d6ja 1 javnem kultu moramo razlikovati dva Li|. ’ n.ainreč liturgijo in ljudske pobožnosti. hojnrgij.° sestavljajo uradne cerkvene po-kijjj ki so popisane v občih liturgičnih Ljjji^b. ki jih odobruje samo sv. stolica. >a4n 6 Pobožnosti pa so tiste, ki imajo na-3ih o izvor pri pobožnih posameznikih, a Pobn*Zne;,e cerkvene oblasti potrdijo. Ljudske jiztj bosti morejo potrjevati tudi škofje, če hij,6 nl to posebej prepovedano. Nove lita-Boi, ,?• Pr. če bi se uvedle, bi bila ljudska škofi ost’ toda po kan. 1259 § 2 cerkv. zak. Se be morejo potrditi novih litanij, ki bi b°Žno ® Ibvno moliti. Zgled liturgične po-litatlj.sti ie sv. maša. zgled ljudske pa n. pr. le Matere Božje, sv. rožni venec. kyahUazUke, ki jih pri sv. opravilih v cer-»Osti opazujemo, se tičejo ljudskih pobož-stev ", Ker se narodi po izražanju svojih ču-razUnrrod sabo razlikujejo, je samo po sebi Bivo, da pokažejo razlike tudi pri izražanju pobožnih čustev. Drugače izraža čustva Italijan in drugače Nemec. Zato ni čudno, če bo kaka ljudska pobožnost, ki je nastala med Italijani, imela drugačen značaj kot pa tista, ki je nastala med Nemci. Liturgija je nadnarodna, univerzalna, občečloveška, ljudska pobožnost pa ohranjuje poteze narodnosti, časa in kulture. Katoliška Cerkev je univerzalna, namenjena vsem narodom in vsem časom, zato je v svoji liturgiji nadčasovna in nadnaravna; zna, pa se čudovito prilagoditi času in ljudstvu, med katerim živi; znaki tega prilagoje-vanja se razodevajo v ljudskih pobožnostih, čim dalje v času živi kaka ljudska pobožnost in čim bolj se je razširila po svetu, tem bolj postaja deležna nadčasovnosti in nadna-rodnosti, ki sta značilni za cerkveno liturgijo. Nam se toži po ljudskih bobožnostih, kakor se opravljajo v naši domovini. To je pač razumljivo; toda zameriti ne smemo, če drugi narodi prav tako po svoje opravljajo ljudske pobožnosti. Skušajmo razumeti in se uživeti. Nad ljudskimi pobožnostmi bdi sv. stolica, zato se ne uvedejo vanje stvari, ki bi bile. nedostojne ali v opreki s kako versko resnico ali pa v nasprotju s splošnimi cerkvenimi načeli in zakoni glede liturgije. če pa sv. stolica za kako ljudsko pobožnost nakloni odpustke, večkrat tudi določi, kako se mora opravljati ta ljudska pobožnost, da bo deležna odpustkov. Zgled za tak primer imamo prav pri rožnem vencu, ki se v našem vprašanju posebej omenja. Molitev rožnega venca se opravlja, kakor vidimo, na dva načina, ali tako da se nova skrivnost napove le v začetku vsake deseterice ali pa tako, da se ponavlja za vsako zdravo-marijo. Pri nas doma smo molili rožni venec po drugem načinu, v romanskih deželah zlasti pa ga molijo po prvem načinu. Odpustki pa, ki so bili dani za molitev rožnega venca, so po določbi papeža Pija IX. iz leta 1859 veljali le, če se je rožni venec opravil po prvem načinu. Tisti torej, ki so molili rožni venec po naše, po tej določbi niso prejeli odpustkov. Na prošnjo avstrijskih škofov pa je bila za staro Avstrijo dana izjema. L. 19 21 pa je sv. stolica izjavila, da se vnaprej dobijo odpustki tudi, če se opravlja, rožni venec po drugem načinu. 2. Oprostite, če se Vam bo zdelo čudno tole vprašanje, ki mi večkrat prihaja na misel: ali bi se ne dale resnice naše vere pojasnjevati drugače, kot se doslej. Svetni ljudje danes drugače mislimo kot duhovniki. Ves način našega izobraževanja, našega mišljenja in izražanja je drugačen. Zato nam ostane, kakor mislim, tako tuje večkrat vse pojasnjevanje verskih resnic. Da, resnica sama nam je bližja, kot taka njena razlaga. Ko bi nam kdo razložil po naše! Nič ni čudno Vaše vprašanje, tleči moram, da je zelo aktualno. Bogoslovni strokovnjaki sami se zlasti v Franciji in Španiji zadnja leta mnogo bavijo z njim. Tako se je “IX španski teološki teden”, ki se je vršil od 16. do 21. septembra 1949 v Madridu, bavii z vprašanjem o takozvani novi teologiji; že več let pa se zlasti v Nemčiji govori o oznanjevalni (kerigmatični) teologiji "Nova teologija” sicer ni isto kot kerigmatična teologija. Izhajata pa obe iz istega skupnega vprašanja, ki je zgoraj zastavljeno: Kako naj namreč teologija pojasnjuje verske resnice, da bo postalo njeno pojasnjevanje kar najbolj dostopno modernemu človeku. Vprašanje je veliko globlje, kot se na prvi pogled zdi. Kerigmatična teologija rešuje vprašanje bolj preprosto in le bolj po vrhu, da tako rečem. Pred očmi nima toliko razglabljanje verskih resnic kot njih 'oznanjevanje. Preučuje zlasti tiste strani na verskih resnicah, ki za njih oznanjevanje bolje služijo. To sta zlasti njih lepota in primernost. Verske resnice so vendar tako silno primerne človeški naravi, v njih se skriva toliko lepote, ki tako silno privlačuje človeške duše. Vzor vse lepote pa je Kristus. Z-elo toplo zato govori ta teologija o' Kristusovi osebi in jo postavlja v središče vsega oznanjevanja. Kristus, Bog in človek, je središče vse dogmatike, vSf moralne teologije in ascetike, vsega sveto'" nega dogajanja. Ob Kristusu pa stoji NJe' gova in naša mati Marija. Nova teologija pa si reformo bogosiovi® zamišlja drugače. Takole modruje: Današnl znanstveni bogoslovni sistem sta postavil3 sv. Albert Veliki in sv. Tomaž Akvinski, Pf'8 je delo začel, drugi ga je dokončal. Zgodil0 se j-e to v XIII. stoletju. Ali prej ni Dil° znanstvene teologije? Bila je, saj se je za" četo že v lil. stoletju. V čem pa je novos Albertova in Tomaževa. V tem, da sta Prl vzela za razlaganje verskih resnic Aristote lovo filozofijo, ki sta jo prej očistila P_°" ganskih zmot. Znanstvena njima pa je bila zgrajena na filozofiji, ki ji je odprl pot v sv. Avguštin. Sv. Albert in Tomaž sta pravila teologiji neprecenljivo korist, ko st postavila v njeno službo aristotelsko ti*0 zofijo, ki si je takrat začeto osvajati svet-Moderni človek pa več ne izpoveduje »'!’ stotelske filozofije. Misli drugače kot ta * j 1'ozofija in izraža se drugače. Aristotelof filozofija mu je postala popolnoma tuja. j to se pristaši nove teologije sprašujejo, a bi ne kazalo sprejeti modernega mišljen! in izražanja. Na ta način, mislijo, bi logijo močno približali sodobnemu človek • Vsi so prepričani, da bi bil ta poskus tež»' sam v sebi radi razbitja moderne filozof1* težji kot Albertov in Tomažev, toda nič h° J drzen kot 'onih dveh cerkvenih učiteljev- ; španski teološki teden vprašanja o , teologiji ni rešil. Predavatelji na njem .“f niso vjemali, kako pojmovati novo teologi* Je pa zanimiv poskus. teologija Pr~, novoplatons» teologijo zla8 GLAS PASTIRJEV Sveti oče je sprejel konec januarja skupino ameriških časnikarjev, ki preiskujejo po Evropi, kakšne plodove prinaša Marshallov načrt. Vporabil je to priliko, da je spet krepko označil važnost tiska. “Resnica potrebuje glasu, da se izrazi; najjačji glas pa, ki dandanes doseže vse ljudi, je tisk. . . Kdo ne ve, kako more časnikar hotč ponarediti dejstva ali oslabiti njih resnični pomen, ali celo skriti resnico?... čestitam vašemu poslanstvu, kj z njim naklanjate številne in neprecenljive usluge veliki človeški družini. Pozivam vse časnikarje k vneti in pošteni službi resnice.” NAVODILA za »ajveč,jo previdnost pri procesih za ugotavljanje ničnosti zakonskih zvez je izdala Cerkvena komisija, ki nadzira sodišča d zakonskih zadevah. Opozarja škofe na odgovornost, ko določajo sodnike. Izbrati jih je vselej med najbolj neoporečnimi du- hovniki z največjo pravosodno izobrazbo 1 izkušenostjo. ,g Odloki Apostolske stolice pa objavil1" odredbo Svete kongregacije za obrede, ki ® voljuje uporabo električnih orgel pri li*a f gičnih slovesnostih, če nima pristojni ti1 nič proti temu. • SVETO LETO Na poslanico in dar predsednika Pe1'01^* je papež odgovoril s pismom, v katerem spominja velikega evharističnega kongres» , želi Argentini po Materi božji obilnih 1 losti in pravega napredka. Pravtako je odgovoril kardinal Sehnst" . Pravi: “Vaš dar sem takoj izročil ust»n “Domus Ambrosiana”, ki postavlja hiše , ljudi brez strehe... A mene veže dolž» hvaležnosti, da molim za Vašo Visokost vso Vašo državo. . Vaš program: iti med ljudi, je 0<*. jjtt Ljudem je treba dati dvoje stvari, hi * a nujno potrebujejo. Za dušo jim je tr Boga, za telo pa vse, kar je t vam ih °trebščin v človeški družbi.’’ Dr^StaVka Myrona Taylorja. Deset let je bil edstavnik ameriškega predsednika pri pa-zu. K’ot se zdaj ve, je že 13. decembra spo-cil sv očetu, da. bo moral zapustiti to QZa° mesto. Zdaj je to storil “iz nujnih ebnih razlogov’’. Izjavil je, kako je poča-P en in zadovoljen, da je mogel sodelovati 3 ^Pežem p vi njegovem delu za mir; papež jj, ‘ibta danes v Evropi in v vsem svetu vo-je a° moralno vlogo.’’ iPredsedniku Trumanu 8Vpfa>"lor javil, da je bila slovesnost odprtja ■lih • a leta naibol:i ganljiva prireditev, kar Ved ^.e doživel. Oba, sv. oče in ameriški pred-2 aaik, sta z obžalovanjem sprejela odločitev jjmžnega državnika. Po Trumanovih bese-Itvj '1e Taylor vršil svoje poslanstvo v “letih Ze> ko je šlo za temeljna načela civiliza- cije.” Zdaj študirajo v Washingtonu, ali Caj °bdrže mesto predsednikovega odposlan ,1 v Vatikanu. Protestanti so bili že od nek-J tetou protivni. SoReka romarjev stalno narašča, že v naprej jp Za celo leto zavzeti po hotelih, gostilnah prj.stanovanjih vsi prostori. Vseh romarjev Setpakujej° okoli dva milijona iz sedemde-pr- r° narodnosti. Organizacijski odbor Je kjJTavil za vsakega “romarjevo zalepko’’, W-S0 vizitka, kuponi za znižano vožnjo, Hip lca 2 napevi in molitvami, vodič po Rije; in romarski znak. Vse vizitke tehtajo 2j0ton, romarske knjižice 140 ton, vodiči kfo t0n’ zavitki 40 ton — vse skupaj 3 0 do-naloženih vagonov. v jj?* Je treba še vprašati; čemu ta naval 8V lni- Za milosti svetega leta. Za odpustke. 6as ®J’°Ved ti sicer izbriše grehe,- vsaj del - ‘h kazni pa ostane. Vseh kazni te reši ‘‘Razlog, zakaj odpustki Veij0*en odpustek. kater°’ edinost skrivnostnega telesa, v Qajo, __________ nilj r6rn so se mnogi s spokornimi deli dvig tija fad mero svojih dolgov. . . Ta zasluže-z];ts večja, kot potrebna mera vseh živečih Tp^.Po zasluženju Jezusa. Kristusa. (Sv. t Ra*m preobilnih nadnaravnih darov — 3V 1 Za- tiste, ki ne morejo v Rim — prinaša ajp^to še darove druge vrste. Sem spadajo (seveda drugačne kot titovske); 'Od 2 , 0 spregledu zapornih kazni, manjših do > in o skrajšani kazni med 2 letoma V|a^’ ' let za eno četrtino, je izdala španska —. .j, ’ “da izpriča svoje katoliško čutenje”. jeoc.eU,li brazilska vlada je sklenila, da obsoja*11’ ki bodo v svetem letu prestali naj-°laj| tretjino kazni, preostanek skrajša ali SveLam ^ enem iz odlokov se b'ere, da se v oppQ-1? letu “in v skladu s prastaro tradicijo tistjnCa;i0 žalitve In se nudijo nove možnosti ril j ’ bi Se žele vključiti v družbo.” Govo-MeSqy. tudi pravosodni minister Adroaldo Uost *ta de Costa in izpovedal tako vda-Driga SX- očetu in täko živo krščansko pre-alavh"Je’. kakršnega ministri v stari Jugo-let0 .j1 hikoli niso. Samo en odlomek: “Sveto duh, zmcas’ ki »e v njem prenavlja krščanski leta’ b^SUjoč nad duhom teme. . . Leto po-liudzni Bbgu- leto miru in edinstva med jn SeV»da. Pa je treba z milostmi sodelovati anJe potruditi. Romarje zavajajo skuš- njave treh vrst. Skušnjava agencij: udob- nosti, izleti, zabave — najmanj pa žrtev. Kaj bo s spokorndstjo takih? Druga skušnjava: Družba: skupinska vožnja, sprejem skupine itd. Kakšno bo čutenje s Cerkvijo takšnih? Tretja skušnjava: osamljenje, češ romanje je moja osebna stvar, jaz plačam in zase mi gre. Kaj je z ljubeznijo takih ljudi? že v božičnem govoru je sv. oče pokazal, kako je treba romati: “V duhu pobožnosti, ki je polnil vernike preteklih stoletij. Morali so premagati ovire vseh vrst in so prišli v Rim — često bosonogi —, da opero grehe s solzami kesanja, in da izprosijo pri Bogu odpuščanje in mir. Oživite to staro vero in to staro gorečnost božje ljubezni, pomnožite ju in ju skušajte vliti tudi v druge.” Med prvimi romarji je argentinska skupina ena najmočnejših. 3. januarja so začeli obiskovati bazilike. S križem spokornosti v rokah jih je vodil kardinal Caggiano, spremljali so ga: nadškofa iz Santa Fe in Cordobe, škofa iz Mendoze in Corrientesa in duhovniki. Za njimi je stopalo več kot 500 romarjev poleg rimskih argentinskih staronase-ljencev. 14. februarja Je odpotovala iz Buenos Airesa skupina, ki so jo zbrali salezijanci. Udeležili se -bodo slovesnosti proglasitve Dominga Savia. don Boscovega učenca, za blaženega. Duh svetega leta je zajel ves svet. Na romanje se zlasti vzpodbudno pripravljajo na •lavi. Imajo poseben narodni odbor. Za reveže, ki žele v Rim, prispevajo domačini tudi z oddaljenih otokov del zaslužka,, otroci po katoliških šolah pa so dali vsak po en novec. Molitev sv. očeta za sv. leto je prevedena v vse jezike, ki so v navadi po otočju. DOGODKI IN PRIREDITVE. V Argentini se je vršilo v začetku januarja zborovanje voditeljev moške veje Katoliške akcije. Uspešne in dobro pripravljene študijske dneve je zaključil predsednik inž. Arrighi s temi besedami: “V tem svetem letu moramo v skladu z željami svetega očeta sodelovati v križarski vojski velikega povrat-’ ka. Zberimo se na evharističnem kongresu v Rosariu in z nami največje število mož, ki jih je mogoče zbrati.” Pater Bonifacij Pa je dodal: ‘‘Zavedajmo se, da. nismo nič storili in da moramo mnogo storiti. Delajmo z navdušenjem in optimizmom, ne da bi nas porazi, ki nas morda čakajo, mogli preplašiti, saj delamo v imenu Kristusovem in za Kristusa.” — Udeleženci so se poklonili tudi kardinalu Oopellu in nunciju Fietti. Materi božji Mariji, ki jo mi in Poljaki priznavamo za kraljico, izkazujejo narodi čast na razne načine. V Argentini so ji priznali najvišje mesto v vojski. Pred kratkim je državni predsednik odločil, da se z vsemi častmi ppložijo generalski znaki na Njeno znamenito podobo v jujuyski stolnici. Slovesnost se bo vršila 13. aprila, na obletnico ustanovitve mesta Jujuy. Kongres za argentinsko cerkven» zgodovino je postavljen v teden od 22. do 29. junija. Istočasno bo zasedal tudi panameriški odbor za ustanovitev Medameriškega instituta za versko zgodovino in umetnost. V Rimu ; e je mednarodni kongies kato- liškega tiska, vršil od 15. do 19. februarja. Na 14. oktobra pa je določen začetek mednarodnega katehetskega kongresa. Istočasno bodo taki kongresi po drugih državah. Pripravljajo se razne publikacije. V Italiji bodo predvsem kazale na nevarnosti protestantske propagande. Za papeškega poslanca na cerkvenem koncilu v Indiji je bil imenovan sidneyski nadškof Gil Roy. Sv. oče mu je poslal posebno poslanico, v kateri naglaša, važnost tega zborovanja neposredno po proglasitvi indijske neodvisnosti. Potem omenja ovire, ki jih tam sta vi ja j o katoliški duhovščini in vernikom. Potrebno je pomnožiti število duhovnikov domačinov, razviti in razširiti Katoliško akcijo in ustanoviti katoliško univerzo ter mnogo drugh šol. Novi blaženi in svetniki. Vse kaže, da bo sveto leto pognalo tudi mnogo teh prežlaht-nih sadov. V nedeljo 22. januarja je bil proglašen za blaženega Vincencij Palotti iz Rima, ki je bil 1. 1818. posvečen za duhovnika, potem pa. neutrudno delal zlasti za duše mladine. Vedel je, da ni dosti, napraviti jih za katoličane, postati morajo tudi apostoli. Prejšnji papež je jasno povedal: “Palotti j'e videl v naprej bistvo in ime laičnega apostolata, ki je po svoji ideji isto kot Katoliška akcija. . . Katoliška akcija se zahvaljuje Bogu za novega zaščitnika in vzornika.“ V Španiji je začela zasedati komisija, ki naj pregleda in pripravi gradivo za beatifikacijo 95 duhovnikov, od teh 75 avguštincev. Vsi so bili žrtve, rdečega sovraštva in so umrli kot mučenci za vero. Vse poizvedbe in izpovedi prič bodo potem poslali v Rim, kjer se bo proces nadaljeval. Čast oltarja se pripravlja tudi Izidorju Zorzanu, rojenemu v Buenos Airesu 1. 1902. Trileten je odšel v Španijo in tam živel do smrti 1. 1943. Bil je inženir in steber apostolske organizacije “Opus Dei” DOBRO IN ZLO Izpreobrnjenci. Božja milost je med toliko drugimi premagala spet več znanih in vplivnih mož. Metodistični škof na Koreji Tjeng čun Son je po 50 letnem bojevanju za svojo sekto spoznal katolicizem, se poglobil vanj in po zrelem razmišljanju prestopil z ženo vred v pravo vero. Ko so ga radovedneži spraševali, je odgovoril: “Tako kot je le en Bog, je ena sama tudi resnična Cerkev, ki jo je Jezus Kristus postavil na Petra in apostole. Edina prava Cerkev je torej tista, ki gre prav do apostolov v neprekinjeni tradiciji: rimska, katoliška Cerkev. Na smrtni postelji je bil deležen neizmerne božje dobrote najslavnejši nemški filmski igralec Emil Jannings. Pripravljal se je na nov film “Sveto leto’’: življenje Bonifacija VIII., papeža, ki je prvi razglasil sveto leto. Med študijem ga je pograbila, bolezen (rak na jetrih) ; malo pred smrtjo s-e je dotedanji protestantski svobodomislec odločil, dal poklicati duhovnika ter prejel prve in zadnje zakramente. še drug protestantski umetnik je našel v Jezusovo Cerkev: največji sodobni angleški komponist Edmund Rubbva. Po spreobrnjenju je napisal latinsko “Mašo v čast sv. Dominika”. Prvo izvajanje je bil velik dogo- dek. Med izbranim poslušalstvom je bila tudi angleška kraljica mati Marija. Uspehi v boju z nemoralo. Nadškofijsko tajništvo za nravnost v Buenos Airesu Ie izdalo poziv katoličanom, kjer jih opominja na dostojnost v času počitnic. Posebej gre za dostojnost v kopališčih, za oblačenje, ki ne bo žalilo Matere božje. Tajništvo pripd" roča vsem vernikom, naj zaustavijo javno nesramežljivost in poganstvo z molitvijo, duhovnimi vajami in branjem duhovnih knji?-Z milostmi svetega leta bo to najlepše zado-ščevanje božjemu Srcu. V Rio de Janeiro je več tisoč vernikov pred Marijino podobo in pred najvišjim1 predstavniki državne oblasti priseglo, da se ne bo udeleževalo nemoralnih predstav j® da, bo delovalo za nravno višino gledališča lD kina. To je bila prva velika prireditev Ue' gije krščanske dostojnosti, ki šteje že preko 100.000 članov. Na Kubi je Komisija za nravnost v radiu, ki je postala del ministrstva, prepovedala oddaje s spiritistično propagando ali z nemoralno vsebino. Dekleta in žene Katoliške akcije pa so dosegle, da so bolje oblekli baletk? in dostojno zaplesali ob predvajanju nekega glasbenega filma. Katoliška, zavest torej povsod čisti ozračj® in odstranjuje umazanije. Za železno zaveso za zdaj tega ne mor®-Ta.ni uganja hudič svoja junaštva, 1694 visokih cerkvenih dostojanstvenikov je na tem prostoru; od tega je 34 škofov In nadškofov po ječah in taboriščih in izgnanstvu-12 od .teh v Rumuniji, 7 v Rusiji, 6 v Lit'"!' 3 na Poljskem, 2 v Jugoslaviji, 2 v Betoni!1-1 v Estoniji in 1 na Madžarskem — kardin»1 Mindszenti. Kako so tega cerkvenega kne*a mučili prvih 19 dni, popisuje S Swift v kn!1" gi ‘‘Kardinalova zgodba”. V sredo 2 9. deced bra 1948 ob štirih zjutraj se je pričelo 111 u čenje. Postavili so ga pred močno osvetljen° belo steno. Trije izpraševalci so ga brez Prej Stanka bombardirali z vprašanji. Vsake P°, ure so se menjavali, kardinal pa je mora ostati vseskozi na nogah. V četrtek ves da11 enako. Proti večeru je začel kardinal oma hovati. Dali so mu dve skodelici neke P jače. Nato znova bliskovito zasliševanje 'T 40 ur. V petek so Mindszentiju pošle m komaj sl je še hranil zavest. Noge so prič? otekati. V soboto dopoldne se je prvič zg1"“ dil. Oberst K-otlev ga vpraša, če je priPra ljen podpisati. “Ne!” Ali želi videti osta ^ žrtve? Nič odgovora. V sobo privedejo d redovnici in kardinalovega tajnika Zahar! — vsega v ranah. — Po 84 urah je karu" nal podpisal neko pisanje. Spet stoji 13 -predj osvetljeno steno. Protestira proti P znanju, ki mu ga narekujejo. Ure dol? ^ kriče vanj stavek za stavkom. Straže züDge znajo že vse na pamet. — Tako junaško je komaj kdo upiral komunistični izsil^0 valni metodi. Celo Kotlev je strmel. — ,j tak6 dobljeno priznanje je bilo potem tem za obsodbo na dosmrtno ječo. Razen te knjige je izšlo o tem še 34 dru gih. V New Torku so predvajali film o s ^ motnem procesu. Kardinal SpeUmann j« -u tej priliki govoril po amerikanskem rad ny Med Kristusovim in Marxovim naukom ^toppomisa. Vsi narodi naj mnogo molijo ia Utrditev Kristusovega nauka, ki je edino Jattistvo svobode. , ° poteku v Jugoslaviji je marsikaj pove--a| frančiškan Kruno tPandžič. V manj kot 'etih s'o Titovi rablji pobili (naravnost ali ,.a z izstradanjem in boleznimi) nad 300.000 JMi, med njimi 500 duhovnikov. P. Pand-rt’Cu se je pred enim letom posrečilo uiti iz u°movine. Zdaj je v USA. Regi so z dinamitom uničili cerkev ^svetejšega Zveličarja. 24 ur prej so žup zah Obvestili. Cerkev so zgradili 1. 1043. v a«yal0 • za to, da se je mesto rešilo pred * acnimi napadi. — Zločincev, ki so ubili septembra mladega duhovnika Jožefa *'"injo in cerkovnika blizu Zagreba, vse-una in vsemočna policija ni mogla dobiti. i .9 takih in neštevilnih drugih v nebo vpi-pcih dogodkih dopisniki tujih listov molče, veri leta zarota molka' Marsikaj pa sta. pota] a dva ameriška časnikarja, ki sta bi-nekaj tednov na Poljskem; seveda ni-ne izveš za njuno ime. Svinčeno vzdušje „»‘Upanja; politična propaganda; temeljita yreniemba gospodarskega življenja. Poživi- tev vere. Podoba je torej povsod v velikem enaka Tudi to, da se povsod zloba druži z neumnostjo. Na Poljskem so oblastniki dognali, da je večina dosedanjih otroških igrač reakcionarna. Zategadelj so Izdali odlok, da se morajo zamenjati s progresivnimi. Proč torej s konjički, osločki, prešički, zdaj naj se otroci igrajo z velikimi..., z igračami, kjer se ti oko vzraduje ob pogledu na Pepeta ali na poljskega tovariša predsednika Bieruta. Prav primerne in vzgojne igrače so tudi palčki, ki pospešujejo Izvedbo šestletnega plana. Pravkar omenjeni Pepe Džugašvili je za sedemdesetletnico prejel tudi darilo, ki ga res ni zaslužil. Neka mlada gospa katoličanka, ki je morala bežati Iz Litve, mu je poslala sveto pismo. Rekla je: "Molila bom, da bi Stalin bral Gospodove besede. Iz. njih bi se naučil, da je božja modrost večja in močnejša kot atomska bomba. Molila bom zanj. da bi svetu prihranil grozote še ene vojske in da ne bi končal tako nesrečno kot Hitler." — Kako lepo pojmovanje! Ali dovolj molimo — ali sploh molimo — za naj-bednejše nesrečneže, ki pogubljajo milijone In sebe? žil 9aucho‘’ je sin te dežele. Po njegovih a v“ ,Se pretaka indijanska kri pomešana Nt, rv?° osvojevalcev. Gaucho je sin Pampe. ^„iJjubi mestnega vrveža in civilizacije. koča, “ranclio" je njegov dom, “asa-in v iD ‘‘churasco’’ njegova hrana, “mate' ži Uanec žgane pijače “cana", njegovo po-A°’ neizogibna kitara za dneve žalosti in kot lia in Pa isker koniič- ki §'a ponese v6j Xeter med tisočglave črede ovac in go-R živine: to je gavčevsko življenje. l$j JUvč j6 gjn svobode. Ima že svoje postave, lja,Sie večkrat razlikujejo od pisanih, ki ve-§ösn Za dru£e. Zato nima rad opravka z Pnsko, ne s svetno ne z duhovsko. ° ; drugi njemu ministrirali. Joj, ali bo to leP Neko soboto popoldne, v prvih dneh ® . gusta., ko so bili vsi Klančarjev! razen • nezka na polju, sl je dečko postavil v 2‘-t)0 meji za hišo oltar. Hotel je videti, kako izgledalo, ko bo novomašnik. y Iz šupe je privlekel staro mizo, jo Pre®sipi z rjuho, ki si jo je izposodil na i53, , gj, postelji, iztaknil nekje križ in dve 8f p omare je vzel še stare babičine mašne bu ki imajo tako velike črke, da bi jih sK1 ki sta zadnjič goreli, ko je umrl dedek- bükv ’ s8od lahko otipal. Za albo je služilo mamino gP° nje krilo. y0- Vse je že lepo pripravljeno. Toda veD. mašni oltar mora biti tudi lepo °kya® gi Na vrtu pa skoraj nič rož. Kljub skrbni deklet so v veliki suši ovenele. Oko mu jjj doščeno obstane na lepih visečih nage*J pod oknom: Na Zalkinem so bili trije rdeči cvetovi, Minčinem dva bela, Rotijin nagelj pa je ??el še kar pet lepih cvetov, saj je bila tudi a starejših Klančarjevih deklet najmlajša. Janezek je brž potrgal vse cvetove, da se ~*kša začne in konča, preden se vrnejo do-^či s polja. Največji bel nagelj si je zatak-11 _ za gumbnico. Tudi Cvelbarjev novo-aiašnik iz sosednje vasi je imel lani lep bel a§elj, ko je pel novo mašo. J’bteni se je začela “maša”. Najbolj mu je šel ‘‘Dominug vobiscum”. Udi “Et cum špiritu tuo” mu ni delal te-av. saj je bil ministrant. Pri “Oremus” se je ustavilo. Dobro si je pa. zapomnil vse etbje, saj je dan na dan opazoval gospoda .6forja Ppi maši. °koda, da ni še bila peta maša, ki je vse bolj slovesna ,. ‘škoda, da ni še sosedovega pastirčka, da. -l b” navadna tiha. Ko se vrnem drugo leto kot •hov iz gimnazije na počitnice, bom to že t ® natančno vedel, saj se celo leto ne bo s,6ba učiti drugega kot samo mašo. Zbogom, junica in računstvo! Pravzaprav je res On ^a se nekateri tako dolgo učijo mašo. aP°d župnik so rekli, da štirinajst let. vo samo radi tega, da tam v Ljubljani o 1 bot0 ?aal° zrastejo, da so večji kot ministranti. bom vse že koj prvo leto znal.” Tako je fr, n “mašo” raztreseno modroval bodoči ančarjev študent. Tedaj ga je vzdramil iz lepih misli vik L°kn°m: čai a° ie potrgal moje nageljne,” je kri-a Zalka. Ježeš, Marija, pa moje!” sta vpili vse-^k Minca in Rotija. ,ot°k solza jim je drl po ogorelih licih. '•». ru na oltarju so,” jih je potolažil mali 8>od” brat. Sq Naj, ti, smrkavec, si potrgal nageljne,” ^ grabljami planile za njim. bfor 61 ^e’ da ne sme čakati. Ucvrl jo je "mJ: Srapi. Noge so se mu zapletle-v dolgo •^asn0 ............. ko srajco”. Telebnil je kot snop žita, 8a prime hlapec Tilen z vilami in vrže U,edVoz- Brž se je pobral. Zasledovalke pa so p0j, solzami in smehom s prstom kazale na tjB Slega Klančarjevega ‘‘gospoda” v mate-V®1 spodnjem krilu. «eS6.s uPehan in do smrti žalosten se je tggl^1 v grapi ob starem znamenju. Ko je da mu teče kri iz npsa, kamor je ie rte* ob padcu, se je bridko zjokal. Sedaj Sr6„dZumel župnikovo nedeljsko pridigo o „|anjanih duhovnikih. liVa.f Preden sem šel v šole, že moram pre- §6l kri za svoj poklic!” da j1 “Uje mu je bilo pri srcu, ko Je videl, Zgrudi nagelj na prsih ves krvav. bj Ka.i ni počakal razjarjenih sester, da v°ja>- 2 grabljami pobile, kot so Callesovi Btidjg.1 Pobili patra Proa v Mehiki, kot so bil s^a*'. v nedeljo gospod Gregor. Tako bi vs6rr. daj že lahko mučenec za sveto vero. Po svetu bi se govorilo o njem. . . bilg ti starejša Klančar jeva dekleta so aez6vlati večer odločno proti, da bi šel Ja-studirat. Saj že sedaj, ko še nič ni, potrga vse nageljne, kaj bo šele, ko se vrne iz Ljubljane. Kdo ga bo pa krotil! Kar spomniti se niso smele, da je sobota večer In da bodo v mraku pripeli po vasi fantje: Vižnarjev Cene, ki hodi pod okno duhat Zalkine nageljne, pa Kolarjev Tinč, ki si je z Minco na roke, in Dolenčev Tomaž, o katerem šušljajo, da hodi k maši z rdečim nageljnom v gumbnici, tistim, ki je zrastel pod Rotijinim oknom. Pa je bilo dekliču komaj dvajset let v februarju. Kako se bodo sedaj zagovarjale pred fanti? Preden se razcveto novi, bo pa tudi teden okrog. Tisti večer se je Janezek potuhnil in odšel spat brez večerje. še drugi dan se ni polegla nevihta, čeprav je bila nedelja — dan sprave z Bogom in ljudmi. Kako bi mogla dekleta tako brž pozabiti na sramoto, da bodo morali fantje k maši brez nageljnov. To se jim bodo posmehovali, češ gotovo se jim je pri Klančarju podrlo! Janezka so vsi po strani gledali, še mama, ki je morala to pot dekletom prav dati. Edino zaslombo je našel Janezek pri babici. samo ona je bila z njim istih misli, da se mu je zgodila velika krivica, ko so ga ‘‘brezbožnice” z grabljami podile po bregu, kar se še v najhujšem preganjanju kristjanov nikomur ni pripetilo. Da bi kakšnega duhovnika z grabljami preganjali, tega še babica ni vedela, čeprav ni bilo mučenika v koledarju, o katerem ona ne bi vedela, kako strašno so ga mučili. Kako ganljivo je znala pripovedovati o svetem Lovrencu, ki so ga na ražnju pekli, o svetem Boštjanu, kj so ga s puščicami prestrelili, 'o sveti Katarini, ki so jo na kolo privezali in po bregu spustili v dolino, o svetem Janezu Nepomuku, Janezkovem patronu, kako so ga v reko Vltavo vrgli in potopili, o svetem Vidu, ki so mu kožo slekli, in še in še. Le o svetniku, ki bi ga brezbožniki z grabljami pobili, babica ni vedela ničesar. . . čeprav je kakšen Klančarjevih menil, da babici že na 'otročje gre, kljub temu se je dobra starka zavedala, kako nekaj velikega je položil Bog v vnukovo srce, ko mu je dal željo po duhovskem stanu. Vzela si je za posebno nalogo, dobro vplivati na malega dečka in gojiti v njem veliki poklic, čutila je tudi posebno dolžnost, da kot najstarejša na Klančarjevini pazi, da v tem rodu ne izumre vrsta duhovnikov, na katere je bil njen rod vedno tako ponosen. Zadnji du- hovnik je bil njen brat Jernej, ki je od apostolskih trudov zgaran, zatisnil oči pred tremi leti.. Celih trideset let mu je bila za gospodinjo, pa niti toliko nista prigospodarila, da bi ona imela na stara leta miren kot. Ona bi že, pa je gospod Jernej vedno vse sproti razdal revežem, še perilo je morala skrivati, če ne, bi se ob* sobotah niti preobleči ne mogel. Kadar je bila babica nataknjena, je rada pogodrnjala čez brata, da jo je tako brez nič pustil na zemlji, on sam pa se je preselil na boljše. Pa ji pri Klan-čarjevih ni ničesar manjkalo. Drugače pa je babica imela močno v čislih svojega rajnega brata in je Boga samo za to prosila, da bi tudi njen vnuk Janezek nekoč postal tako vnet in goreč duhovnik, kot je bil pokojni Jernej. Modra babica, je znala tudi s tega včerajšnjega dogodka, ki je pustil v mehkočuteči Janezkovi duši globoko sled, najti lep vzgojni nauk. Tega se je naučila v tridesetih letih “samostanskega” življenja pri svojem bratu. “Veš. Janezek, duhovski stan je težak stan in poln preganjanja, kakor je vedel povedati naš gospod Jernej, čeprav so bili tisti časi tudi za duhovnike še vse lepši in boljši, če hočeš kdaj postati duhovnik, moraš že sedaj v mladosti okusiti, kaj se pravi biti preganjan. Gospod Jernej je rad ponavljal: ‘‘Duhovnikovo življenje je ena sama odpoved in žrtev!” “Kaj pa. je to — odpoved, babica?” “če se odrečeš neki stvari, čeprav je dovoljena. To odpoved potem daruješ za spreobrnjenje grešnikov. Glavna duhovnikova skrb mora pač biti, da se vsi grešniki spreobrnejo k Bogu,” je modrovala babica. ‘‘Hm, težka zadeva!” meni Janezek, “Kaj se vam zdi, babica, ali bi jaz bil zmožen narediti tako odpoved?” “Kako bi ne, saj si že dovolj velik in celo v latinske šole pojdeš to jesen.” ‘‘Hm...” se je zamislil Janezek, “težka stvar, ko pri nas ni nobene priložnosti za odpoved...” Popoldne Po večernicah sta Janezek iB babica obiskala botro Lizo, ki stanuje v d°' lini pod vasjo. Doma ni bilo mogoče vzdr žati. Dekleta so kar naprej “kuhale rilce : čudno, ko bi pravzaprav Janezek moral bit* hud! Botra Liza je imela Janezka posebno rada-Ko ji je babica, povedala, da pojde dečk0 že letos v Ljubljano v latinske šole, je bda Liza na moč ponosna nanj. Ko sta se pod večer poslavljala, le b°' trca podarila Janezku tri lepo pisane “l'°v renčke”. Kar nagledati se jih ni mogel; na hribu nimajo tako zgodnjih jabolk. To in ono sta modrovala Janezek in babica, ko sta počasi lezla v hrib proti dom8 Janezek bi tako rad stekel, da bi bil brZ doma in bi pokazal lepo botrčino darilo. I bi ne bilo prav babici, če bi jo pustil sam0 Sedem križev pravi, da nosi na svojem hrbtu, čeprav Janezek ni mogel nobenega videt1 Gotove stvari zna tudi babica skriti. . . Ali ga je skominalo, ko je gledal lep. prvenčke. S slastjo bi zasadil zobe v najb°" sočno jabolko, da bi rumenordeči mošt k-3 brizgnil iz prepolnega sadu in se sladko P6 cedil po bradi! * Pa se je spomnil jutranjega pomenka , babico, ko sta govorila o odpovedi in žrtvj- .Janezek je še prav dobro vedel, da je odpoved v tem, da se prostovoljno odreč®5 dovoljeni stvari in to potem daruješ za sPre obrnjenje grešnikov. Babica je sopla v hrib, dečka pa so n°fh mislih in delal sklepe, kako bi tudi u" lahko danes naredil odpoved.'Sicer gre saI11 za tri jabolka. „ “Babica, ali bi bila tudi to odpoved, 1 bi se odrekel tem trem jabolkam?” Starka je presenečena obstala, se uPr|® na skrivljeno palico in hvaležno pogled8* dečka. 'Janezek ni videl isker, ki so se vžga*. v njenih sivih očeh in sta jih potem pogas* dve debeli solzi. .n ‘‘Velika 'odpoved bi bila to, Janezek! še žrtev obenem...” “Tudi žrtev?” “Tudi, Janezek!” Kako je bila babica hvaležna Bogu, ig ustvaril v njenem vnuku tako čutečo dus^’ da njeni nauki rodijo v njej tako hitro * dove. Zamišljeno sta nadaljevala pot. [0i Janezek je dvomil, da bi mogla hiti ^ če se odreče trem jabolkam, tista velika poved, ki mora biti lastna duhovnikom, še v tem je velika težava, kako naj to. .e rnjeDl ki mur se odpove, daruje za spreobr: grešnikov. Jabolka prav rad da. Da z njimi grešnike iskal, je zanj pretežko. , našel 8r 61 sS ,iad° bi prej jabolka segnila, k'ot nike. Pa mu je kot z neba treščilo kodrasto glavico: iDj ‘‘Minci, Zalki in Rotiji, trem brezhozh . sestram jih bom dal. Saj vsa bližnja in na okolica ne premore večjih grešnikov, so njegove sestre; hotele so ga kot “duh J Sika” z grabljami pobiti do smrti. Bog ve, \tse bodo spreobrnile ali ne!’ j ‘Kaj pravite, babica., ali bi se Minca, Zalka t Kotija. spreobrnile, če bi jim dal te ‘Tov-snčke”? Ali niso prevelike grešnice, da bi s mogla spreobrniti jabolka?” čeprav je bila babica vedno resna, to pot Stogla skriti smeha. Pa, se je brž zavedla, J1 sme žaliti nedolžnega otroka. Prav je da se bratje in sestre razumejo med ^ej in pozabijo na neprilike, ki jih nehote Sg drugemu povzročijo. , P'oskusi, Janezek! ,Taz mislim, da bi se Preobrnile!” j, rudi babica je v srcu dvomila; vedela je, J;80 njihovi dekliči trmasti. Včasih si je morn tiho priznati, da so prav take, kot je bila a v mladosti. (j ^Pezek je čakal ves večer ugodne prilike, začel s ‘‘spreobrnjenjem grešnikov”. Vq Grešnice” so bile trmaste in niso nič go-pj1!6- Le kakšen sovražen pogled je padel v p1 Janezku, kar mu je dalo vedeti, da sestre ^aiajo v svoji grešni zakrknjenosti. Djj 0 so povečerjali, je Janezek brž zlezel izza p; Ze> Pocukal Minco za rokav in ji dal lepo bil a®° jabolko. Največje in naj lepše, ker je p a fudi ona najstarejša in najbolj užaljena, daj 51 je dal še Zalki in Rotiji. Babica je od-^ opazovala Janezkov misijon. -kletom je bilo nerodno in niso vedele, ^..Ppj vzamejo Janezkov spravni dar, ali pa v6p 86 ostanejo nadalje hude, da si bo smrka-, zaPomnil, kdaj je potrgal njihove nageljne, b je to zato, ker si nam potrgal nageljne, nJ' mu je oponesla Rotija; ki je bila še naj" .Pj huda. v-6dAe!” je bil kratek Janezek. Čudno, da ne .,2; zakaj jim je dal jabolka, kop * je za spreobrnjenje grešnikov, če že «Pr« vedeti. -Da bi se spravile z Bogom in Ja« rni'e. brezbožnice!” je vneto pridigal ^Zek. ^dn'Sti veče‘' so bili pri Klančarjevih vsi iz- 11«. 0 dobre volje. Tako iz srca se že dolgo 6)2? nasmejali. -V Soboto popoldne “prva” -«a in v nedeljo zvečer “prva” pridiga. •hleij o je Janezek uspešno končal svoj “prvi sllon” § * * * sit°zi vso noč je sanjal, da je stal pri bj6e.Qlriem kupu lepih pisanih jabolk. Okrog teppf Se j® drenjalo mnogo ljudi. Vsi so imeli Zus. , obraze, kakor grešni Judje, ki so Je-h0m. križali. Ko je vsakemu dal pisano ja-g °’ je namah spremenil obraz. " .^ee je stalo visoko na nebu. Nageljni so «Im*1 na vseh oknih. Ko je Janezek dal po->lil{a 3e Pisano jabolko, ni bilo nobenega greš-oW Ve®- Vsi so imeli tako lepe in prijazne v6ppr2’ kakor apostoli ob Jezusu pri zadnji so rjl. Potem ko je odšel Judež. In vsi ‘obrazi l3aio?Sili Minčine, Zalkine in Rotijine smeh-S0«x Poteze.. . ijaj-v ni žarek je požgačkal Janezka v nos, pj;® Poteze. . . Ka -6l sl je oči. 'hfn.pi^ni omarici so se v jutranjem soncu jv.a tri lepo pisana jabolka, itotji, J so skozi vrata planile Minca, Zalka in “5a> vse tri hkrati in smehljajoč voščile: Dr° jutro, mali “gospod” Janezek!” JANEZ MERNIK ; m m m 111 n .oJHofl j “Aja,j, ajaj ljubček moj! j Dete, trudno si nocoj. : Ajaj, ajaj, dete moje,” : ziblje mati in mu poje. : “Pridi, pridi, grlica, : dete boš mi zibala; dete moje mehko spalo : in ne bode se jokalo. | Zunaj lepo jagnjiče, : jagnje lepo belo je, jagnje bode priskakljalo, : moje dete pozi balo. I Lepo l-ožice cveto: : belo, modro, pisano; jutri bova zgodaj vstala, ; bova lepe roi'ce brala. Priletite, angelci, vi nebeški družeji, : dete boste varovali, | njemu sladko spanje dali. I I I IIMilHII- E Kadar pridno dete spi, - E ljubi Bog nad njim bedi; E - kadar tiho dete aja, : E Bog niu sladke sanje daja.” - E (Škof Anton Martin Slomšek) § E ^ I ti n 11 ni 111111111111111111111111 n im lini n 11 n m 111 iiiii is M M e 3 K L R D M N S K D 3 D 3 0 A 1 N E 1 L V e A A * REBUS Skrita prerokba BOen EEEEE lin PELxx ME boš boš boš TAjil Številnica 19, 13, 1, 5, 12, 16 — 19, 6 — 15, 1 — 19, 13, 1, 14, 10 — 19, 17, 10 — 4, 6 — 23, 6, 19, 21 — 4, 13, 16, 23, 6, 12; 1 — 15, 6 — 21, 6, 25, 10. REŠITEV IN REŠILCI POSETNICE IN RE-BUSA V PRVI ŠTEVILKI Dž 1950 Posetnica: Lesni trgovec. Rebus: čuvaj Bog vas in podpiraj zdrave, čvrste v novem letu! Pravilno so rešili: Marija in Alenka Prijatelj (Florida), Barle Janko (Quilmes), Marijan Grilj (Haedo), Lužovec Kristina (Quilmes), Turk Milka (Miramar), Lužovec Mira, Avanzo Marija, Lužovec Julka in Miha Barle (vsi v Quilmesu). — Izžrebani so oni trije, ki je njih ime debelo natisnjeno. Vsak dobi v upravi ‘‘Duh. življenja’’ kot na^ grado molitvenik “Kristus Kraljuj". Rešitev v tej številki objavljenih štirih ugank (Mati, Rebus, Skrita prerokba in številnica) je treba poslati Uredništvu “Duh-življenja”, Victor Martinez 50, Buenos Aires — do 15. marca. Trije po žrebu izbrani re Sevalci dobe spet vsak lepo, koristno nagrado. (Uganka “Mati” je na strani 183.) RADOVEDEN VNUK Stari oče toži, da mu je zaspala noga. Pm terček ga vpraša: “če ti noga zaspi, ali moraš tudi na svoja kurja očesa zamižati?” Švicarski pisatelj o t Grozdetu in Črni V.II masi švicarski pisatelj vikar Leon Schmid, ki je spisal že več lepih del iz življenja mladih krščanskih junakov vseh stoletij in narodov, se že skoro vsa leta našega begunstva zanima za nas Slovence. Sam je prišel iz Švice v Spittal, da se je mogel seznaniti s slovenskimi begunci, s katerimi je tudi še zdaj, ko smo v Argentini, v pisemski zvezi. Poleg drugih del, ki jih je spisal, omenjamo le zadnje tri krasne knjige: “Buben im Sturm” (Mladci v viharju), “Buben im Feuer” (Mladci v ognju) in “Die gekroenten Brüder” (Kronani bratje). Njegov slog je tako svojstven in snov tako literarno obdelana, da se ti življenjepisi mladih krščanskih junakov bero kot najlepše povesti. Kot pisatelja. zlasti pa kot katoliškega duhovnika, ga je silno zanimala usoda mladih slovenskih pričevalcev. Zlasti pa ga je zamikalo mučeništvo mladega Lojzeta Grozdeta. Da bi mogel vso nabrano snov prav obdelati in pred vsem na podlagi dr. Strletove knjige o Grozdetu v svojem slogu sestaviti čim lepše in popolnejše delo o tem našem mučencu, se je začel učiti slovensko. Da bi se mogel čim bolj poglobiti v naš jezik, je iz špitalskega taborišča povabil k sebi v Švico slovenskega begunčka na počitnice, s katerim je lahko slovensko govoril. Tako se je potem lotil dela, ki je zdaj že končano. S svojimi slovenskimi prijatelji v Argentini je še zmeraj v pisemski zvezi. Eden izmed teh mu je poslal “črno mašo”, katero je prejel in se je zanjo zahvalil v pismu, iz katerega posnemamo tele važnejše odstavke: “Knjigo “črna maša” sem seveda prejel. Zares me je navdušila. Sodim, da je to naj- boljša pesnitev novega časa. že vse te tedne jo ob nedeljskih .popoldnevih prebiram, kar me vselej notranje dviga. Ravno včeraj sem bral prekrasni “Sanctus” in ga poskusil na nemško prevesti — le tako sam za sebe. M° rebiti pa se celo odločim, da se zares lotim prevoda. Za vse te vesele ure, ki mi jih & ta prekrasna knjiga že naklonila in mi j*h še bo, se ti najprisrčneje zahvaljujem, čudovita je v njej sinteza in čudovito vzporejen0 najgloblje človekovo ponižanje z veličastvom večnega življenja. Tako čutim, da im* knjiga dosti povedati ne le Slovencem, voat' več vsemu človeštva sploh. Prav gotovo ,>0 marsikomu pogled spet obrnila navzgor. Iz tega razvidiš, da sem v slovenščini z pošteno napredoval. Sicer res marsikater besedo zaman iščem v slovarju, pa mi z"veza potem vselej pojasni pravi smisel tiste be sede. Morebiti bi mi sporočil pesnikov na slov. Prav zelo rad bi prišel z njim v zvezo-(To se je že zgodilo.) Morem ti tudi sporočiti, da pravkar kom čujem Grozdetov življenjepis. Kar močno 1 narastel: kakih 80 strani na stroju tesb. tipkanih strani. Največje preglavice so m delale pesmi. Saj sem moral tudi v prevod^ ohraniti isti ritem in rimo. Večkrat sem 0 kaki kitici presedel po cele ure, da bi P godil pravo vsebino v primerni obliki, ne bi suženjsko prevedel. Konec januarja 0 dam rokopis založbi, ki ga že dolgo Pric^. kuje. Potem pa bo preteklo vsaj še 5 secev, preden bo delo izšlo. Moja sestra, ^ je bolniška sestra, mi že sporoča o <1.v ■ očitnih uslišanjih na Grozdetovo priprošnjo- KREčE CB ZATCSTNI DESETLETNICI „ s- marca bo 10 let tragične smrti rajnega ' ■ S- -j- Jožeta Kastelica. Leta 1933 za Veliko noč je prišel v Argen-/bo in z velikim prizadevanjem slednjič bral okrog sebe lepo število slovenskih iz-Seljencev, za katere je imel službo na Fa-6l-nalu v cerkvici svete Neže na Avalos 250. Kar kmalu je postregel rojakom s tiskano esedo, ki je izšla najprej kot priloga “Pro-„r®*-6”, pozneje pa samostojno pod naslovom Luhovno življenje”, ki je v letu 1 934 po-alo tednik za. nekaj mesecev. ,, Ker je čutil, da je delo za enega preobrnilo, zato je vedno pošiljal na duhovske j°brate v domovini poziv, naj bi Se kdo od-I K za apostolat med rojaki v Argentini, J1 ker ni bilo odmeva, se je sam namenil °ttiov, ja nabere duhovnikov po svoji želji. Jaz sem se že preje odločil za Argentino, sem pohitel s svojim odhodom, Gospod zato ' °.že ie nato pridobil za svojo misijonsko ,, lse' tudi č. g. Davida Doktoriča in se je , veinbra leta 1936 vrnil v Argentino, da ArZ z,lruženimi močmi delali za izseljence v Sentini in za slovenske izseljence sploh, j^ačrt gospoda Jožeta, je bil odličen. Imel p, dobre zveze s slovenskimi izseljenci v Nemčiji in Belgiji, ker je po tistih h 'Lih tudi nekaj časa deloval. Povezati je v ,1 z ‘‘Duhovnim življenjem” tudi Slovence zaniejstvu na Primorskem in v Avstriji ter ‘iLe,jence v Severni Ameriki in Kanadi, neprimerno požrtvovalnostjo se je trudil s6nUl'esn‘čenje svojega programa, toda, raztre-drobci slovenstva so pokazali malo zalo"1811^ za *°> tako da je ostalo slednjič de-v glavnem omejeno le na Argentino, ki jau Pa ni mogla dati zadostne finančne sile, 06 izvedel v celoti svojo zamisel “Duhov-ka?a .življenja” kot splošnega slovenskega niiškega izseljeniškega kulturnega lista, vi], letu 1937 in 1938 je izdal nekatere šte-e “Duhovnega življenja” v velikem ob- segu, ki bodo ostale trajen spomenik njegovi narodni, apostolski in kulturni delavnosti, toda moral je popustiti. Stroški so bili preveliki. “Duhovno življenje” sem tedaj prevzel jaz, dočim je gospod Jože delal nove načrte za delo med slovenskimi izseljenci in skrbel zlasti za povezanost s pomembnimi argentinskimi publikacijami, kamor je spravil mnogo člankov in slik o Slovencih in o lepotah Slovenite. NA POT PO ZDRAVJE Sredi mnogotere zaposlenosti je malo skrbel za zdravje, zato so se seveda začela javljati znamenja 'oslabelosti, posebno revmatizem; tako je slednjič, ob koncu leta 1939. sklenil, da bo šel v kake toplice. Bil je velik prijatelj planin, že kot avstrijski poročnik, ko je preživel dolge mesece v tirolskih planinah v strelskih jarkih, je vzljubil planine. Bil je nato eden redkih Slovencev, ki je obiskal najvišje alpske vrhove, tako Grossglockner, Jungfrau in tudi sam Montblanc. Vse slovenske planine je prehodil in splezal na vse pomembne vrhove in tudi v Argentini je stalno mislil na gore in jih želel spoznati od blizu. Ko je torej prevdarJal, kam bi šel v toplice, se je slednjič odločil, da gre v Men-dozo, v toplice Puente del Inča. Kdo ve, če se mu ne bi ponudila kaka prilika za kako lepo planinsko turo! Zbrala sva vse podatke o Slovencih v tisti zoni in gospod Jože je odpotoval. 18. februarja sva se poslovila. Ni imel načrta, kdaj se vrne. Verjetno bo stopil tudi v čile. Minili so trije tedni brez giasu o njem. Začelo se mi je zdeti sumljivo. Tako mimogrede sem nekje ujel neko vest o Linkovi ekspediciji na Akonkaguo: da se ie zgubilo nekaj oseb. PROTI VRHI VKONRAGIK Kdo ve, če se ni gospod Jože srečal z njimi v Puente del Inča? Časopisne vesti so prinašale razne domneve o nesreči, ki je utegnila zajeti ekspedicijo, in da je bil v ekspediciji tudi duhovnik, Slovenec, ki je imel 25. februarja mašo na »Plaza de Mulas in je bilo povdarjeno, da je to najvišja točka v Argentini, kjer se je kdaj darovala sveta maša. Torej je le res, da se je gospod Jože pridružil ekspediciji! Temne domneve le utegnejo postati resnica! 23. marca je klicala telefonično v Flores, kjer sem bil jaz tedaj kaplan, profesorica Ana Palese de Torres, ki je bila tudi v Lin-kovi ekspediciji. Povedala mi je, kar je ona o stvari vedela. Bila je pri zadnji Kasteličevi maši v gorah, toda naslednji dan je odpotovala v Buenos Aires in sedaj je po časopisju zvedela, da je izginil v gorah gospod Kastelic. že naslednje jutro je časopisje prineslo več jasnosti. Iz vesti smo razbrali sledeča dejstva: 25. februarja je bila maša na Plaza de Mulas, v višini 4.400 m nad morjem. Gospoda Joeta je tisti dan glava bolela, toda naslednje dneve pa se je že prilagodil višini in napravil več izletov v bližnjo okolico in pri tem pridobil spoštovanje vseh soudeležencev, ki so v gospodu Kastelicu spoznali odličnega turista in moža široke izobrazbe in modrega vedenja. Ker je gospod Jože zadnje čase trpel na precejšnjem krvnem pritisku, zato mu je Link odsvetoval, naj se ne pridruži ekspediciji pri nje odločilnem koraku na Akon-kaguo dne 4. marca. Toda gospod Jože se .le zanašal na svojo krepko naravo in izjavil, da bo tudi on šel. Prenočili so prvi večer v višini 5400 m, kjer so imeli že za to šotore, nato so šli na 6400 m, do kamor gredo mule. Naprej jih ne spravi nobena, sila več. Seveda v tisti višini ni več nobenega znamenja življenja. Nobene travice, nobenega ptička, nobenega zelenja, niti mravelj ni več. Ko so si zavreli vodo za mate, so pili vodo vrelo, pa ni bila nič vroča, kajti v tisti višini vre voda že pri 70o. Tako zmanjšani zračni pritisk seveda močno vpliva tudi na človekov organizem in človeka napravi zelo apatičnega in drznega, da mu ni mar nevarnosti. 7. marca je bil krasen dan. zato so sklenili tvegati zadnji korak. Vrh Akonkague je bil pred njimi, da bi ga dosegel kar z roko, tako jasen je bil ta dan in tako čist zrak. Dobro toliko kot od Kredarice na Triglav. Gospod Ježe pač ni mogel sprejeti misli, da ne bi izrabil priilke, ki je morda nikdar več ut ho. Nosil je s seboj lesen križ s pritrjenim kovinskim, da bi ga zasadil na najvišjem vrhu Amerike v višini 7040 m (višina ni točna, ker nekateri trdijo, da meri 7060 m in nekateri celo, da več). Nekateri deli poti so nekoliko nevarni, tako da so se povezali na vrv, večinoma je pa pot na Akonkague taka, da bi stopal človek lahko z rokami na hrbtu prekrižanimi-Vsa težava je v redkosti zraka, ki ovira nov malno dihanje in zniža zračni pritisk. Gospod Jože je kazal znake utrujenja. Tudi ostali so potrebovali pogostega postanka, da so prišli do sapfc Ob 14. uri so bili na višini 6950, torej niti 100 m ni Mio več do vrha. Tam je Pa precej strmo. Gospod Jože je izjavil, da ne gre več dalje. Ostali so nadaljevali pot in dospeli na vrh ob 16. uri. Ko so se vračali, so gospoda Kastelica dobili ravno tam, kjer so ga preje pustili Link ga je pozval, naj gre z njimi rsjzdol, toda gospod Jože ni bil tega mnenja. Komaj so ga slednjič preverilo da je sei z njimi dr. najvišjega šotora v višini 635(1 m. Tam je nameraval počakati naslednjega dne, ko sta imela priti dva druga člana ekspedicije, da bo z njima poskusi1 pot do vrha Skuhali so še gospodu Joža'v čaj. nato ga si ravüi v spalno vrečo, da h° p-espal noč varen pred vsemirskim n razom» ki v tisti višini vlada ponoči. Potem so su Link in spremljevalci (bilo jih je -sest’ poslovil, gospod Jože pa je ostal v gorski samoti in ga potem rihčp več ni videl. TRAGEDIJA V «URŠKI VIŠINI Naslednje jutro je bilo vreme krasno. t'° spod Jože je morda čakal nekaj časa ua Prl čakovane ekspedicijonarje, a se verjetn slednjič odločil za pot na vrh. Link je trdi -da je prepričan, da je gospod Jože prišel na vrh Akonkague. Vse bi se brez dvoma srečo končalo, če ne bi 8. marca popoldne zadl>(' jala strahotna nevihta, katera je zavila 'b ?°r° v besen orkan, ki je divjal nato skoro rez prestanka en teden. Minevali so dnevi ekspedicijonarji, katere je vihar zalotil Dna n 0tl »lavneSa stana, to je, gospod Jože vod vrhom gore in dva druga dober tisoč etrov niže, niso dali nobenega znamenja Jljenja, čeprav so imeli s seboj električne etilke, s katerimi bi imeli dajati dogovor-e®e znake. fOttovno so poskusili rešilne ekspedicije, kat^ marca so prišli do šotora, v boa em sta obležala Prva dva, pokopana 8*1 cm debelim snegom. Komaj so ju rešili. v ^aj Pa s Kastelicem? V tem času so pri lagala v nižino poročila, katera so bila ne-s_na> kot je bilo nejasno, kaj se je dogodilo. :42; marca šele so trije izvidniki po silnem ,'aPoru prišli do šotora, v katerem je ostal W marca gospod Jože. šotor je bil podrt. njim so dobili spalno vrečo, cepin, ro-tce in še nekaj predmetov, ki so bili last sPoda Jožeta. iPreiskali so nato vse na-Jo>r°S in prišli do zaključka, da je gospod Sa Pj nai^rže odrinil na vrh Akonkague, kjer ?ete! Hjti Z|brz .25. je zalotil vihar in ga treščil kot lahno Sce v kak prepad, živ ni mogel ostati. v tisti višini brez spalne vreče mora alti človeško telo. 5jg, - marca je prišla torej ta vest v časo-.l0g..6 in par dni na to mi je Linic sam raz-• kako je bilo po njegovem mnenju. 4^ s