—  189   -
Dve pripovedki o sv. Miklavžu)
1. Sv. Miklavž in zamorec.
fdavnih časih se  je   zgodilo  pogosto,  da  so se dvignili zamorci  iz  gorenje Afrike   in  ropali po Kaliji, Španiji in Franciji. Bili so to divji tatinski Sara-   ¦ ceni. Enkrat so planili z veliko silo v Kalabrijo, v de-  | želo južne ltalije.  Gorje so bili ubojjim  Kalabrezom,  I kajti pobijali so, ptenili in pustošili, da je bilo groza.  I Da, niti cerkvam niso prizanašali.                                    I
Ob tem bogoskrunskem početju se nekoL zgodi, I da najde Saracen v neki cerkvi podobo sv. Miklavža. I Ker mu ugaja, jo vzame ter odnese v svoje kraje. I Nevedoč, kdo je ta, ki ga kaže podoba. pobara o J tem nekega kristjana. Krščenik odgovorl: ,,Podoba kaže I sv. Miklavža, škofa, ki je pri Bogu tak6 mogočen, da ¦ izprosi od Njega vse dobrote onemu, ki se mu iz srca priporoči."
nDobro", si misli zamorec, ,,Ce je sv. Miklavž tako mogočen, izvolim ga za varuha svojim zakladom, da mi jih kdo ne ukrade." To rekši zaklene podobo v omaro k svojim zakladom.                                            f
Prigodi se pa, da ulomijo Cez nekaj časa ven-darle tatjc v njegovo hišo. Pobero rau vse zaklade in puste le podobo sv. Miklavža. Ko Saracen to opazi, se razljuti in zbesni. Zmerja in preklinja sv. Miklavža ter ga v svojem srdu celii s Sibo natepe. Tudi se za-priseže, da bo podobo vsak dan zopet pretepel, dokler mu spet zakladov ne spravi v omaro.
Pa glejte čudo! Sv. Miklavž se prikaže že na-slednjo noč talovom ter od njih odločno zahteva ukra-dene zaklade. Ko tatovi ugledajo sveto in resnobno obličje škofovo, se tako prestrašijo, da mu jih izroče brez ugovora. Sv. Miklavž jih vzatne ter skrivnostno zopet vrne zamorcu.
Otroci, od tako mogočnega zavetnika, kakor je sv. Miklavž, ki je celo svojemu razžalniku izkazal do-brofo, pričakujefe lahko tudi vi kaj dobrega. Le pri-bežite zaupljivo k njemu,  saj vas ima  rad,  tako rad.
'. Iz pridig o. Ivana Svctokriškega.
-   190   —
2. Sv. Miklavž in osliča.
Sv. Miklavž je nekdaj potoval s svojim služab-nikom v daljnje kraje. Panista šla peš, ampak jezdila sta vsak svojega osliča. Že pozno v noč prideta do samolne gostilne, kjer se utrujena ustavita. A zaželep« krščanske gostoljubnosti nista našla, kajti gostilničar je bil pogan. Ko zve, da ima pod streho dva kristjana in da je eden celo škof. sklene maščevalen načrt. Po noči se splazi v hlev ter odseka glavi popotnikovima osloma.
Druzega dne ukaže sv. Miklavž služabniku še pred zorom osedlati osliča, da bi zarano odrinila. Sluga uboga. Pa kako se ustraši, ko opazi, da sta osliča končana. Nemudoma sporoči to sv. Miklavžu. Sveti mož pa mu zapove, naj brez odloga prišije glavi živinčet k truploma. Toda v naglici in zmedi se zgodi, da prišije sluga v polumraku glavo sivčevo k truplu črnčevemu, a glavo črnčevo k truplu sivčevemu. A pri vsem tem oživita oslička koj po dovršenem delu ter vstaneta mahoma samaodsebe. Sluga ju na to osedla ter prižcne pred krčmo.
V tem se zdani. Zdaj šele opazi sluga, da ima sivec glavo črnčevo, a črnec glavo sivčevo. Osupel pokliče domače na vse grlo. Prvi prilečc seveda krčmar, ki stoji kakor očaran pred oživelima osličema. Zdaj pač spozna, da premore Bog kristjanov vendarle več, nego njegovi maliki. Nehote poklekne pred došlega škofa ter ga potrt prosi odpuščenja.
Kako prav ima apostol, ki piše: Če je Bog z nami, kdo je zoper nas ?                                        Jos. Balič.