VOBODNA SLOVE N DA
LETO (ANO) XLVIII (42) Štev. (No.) 43
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 2 de octobre — 2. oktobra 1989
Smo potomci svobodnega rodu
Letošnja proslava narodnega praznika in dneva slovenske zastave je potekala v veličastnem, prijetnem in prijateljskem vzdušju; poseben poudarek pa je dobila s številnimi gosti, ki so obiskali našo skupnost v Argentini.
Proslava se je pričela 28. oktobra zvečer s slavnostno mašo v slovenski cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši. Daroval jo je prelat dr. Alojzij Starc s somaševanjem dušnih pastirjev Jožeta Guština in Francija Cu-kjatija. Polna cerkev je spremljala s primernim skupnim petjem službo božjo, pri kateri je v nagovoru prelat dr. Starc poudarjal zahvalo, ki smo jo dolžni Bogu in našim vztrajnim in delavnim prednikom, pa tudi
da prosimo Boga za narod in njegovo bodočnost.
Po maši so se gostje še ustavljali na dvorišču, se pozdravljali in pogovarjali, predvsem z gosti iz Kanade in Koroške, nato pa se je pričela slavnost v včliki dvorani, kjer so bile mize polno zasedene.
Večer je pričel predsednik pripravljalnega odbora Marijan Loboda s povabilom, da zapojejo obe himni, argentinsko „Oid, mortales“ ter slovensko „Naprej, zastava Slave“
Pozdravil je vse predstavnike slovenske organizirane skupnosti, od predsednika SNO R. Smersuja preko predsednikov in odbornikov vseh organizacij do gostov iz Koroške. Kanade pa tudi iz Združenih držav.
Nato je dejal:
GOVOR HADŽIJA TOMAŽIČA S KOROŠKEGA
Govor Marjana Loboda
Pred kratikm smo brali, da je komunistična oblast v Socialistični republiki Sloveniji, baje na pritisk ljudstva, določila kot slovensko narodno himno Prešernovo Zdravljico. Kot je pravilno komentiral naš list Svobodna Slovenija v članku „Pozdrav Zdravljici“, „za nas ta odločitev slovenske skupščine nima nobene legalne veljave, saj je bila di-gitirana od zgoraj — tako kot njeni člani niso legitimni predstavniki naroda, saj niso bili izvoljeni na ■svobodnih in demokratičnih volitvah“. Z veseljem pozdravljamo rojake v domovini, ki s petjem Prešernove umetnine izražajo svoj protest proti totalitarni komunistični o-blasti v Sloveniji! Tudi na tej naši prireditvi smo že lansko leto skupno ob sklepu zapeli Zdravljico, kot odlično narodno budnico; tudi nocoj jo imamo natisnjeno na programih, katere ste prejeli in jo bomo ob sklepu te prireditve spet zapeli. Trdno upamo, da ni več daleč dan, ko si bo slovenski narod lahko „prosto volil vero in postavo“ n takrat naj svobodno izvoljeno slovensko predstavništvo odloča tudi o spremembah in menjavah naroodnih simbolov kot so zastava, grb in himna. Do tedaj pa vztrajajmo strnjeni ob naši neoma-deževani slovenski zastavi in ob naši častitljivi narodni himni, ki nas bodri: „Naprej, zastava slave!“
Kot je že običajno, je tudi Mošnje praznovanje v znamenju nekaterih zgodovinskih obletnic: leta 669, pred 1220 leti je umrl karantanski knez Hotimir, ki ima od necerkvenih ljudi največje zasluge za pristop slovenskega naroda v krščanski evropski svet. Leta 869, pred 1120 leti pa je umrl apostol Slovanov Konstantin -— sv. Ciril, ki je tudi med Slovenci sejal krščansko vero in kulturo. Leta 1689, pred 300 leti je Janez Vajkard Valvazor napisal monumentalno delo „Slava vojvodine Kranjske“, v kateri je ohranil dragocene podatke o slovenskih ljudeh, običajnih in naravnih lepotah in posebnostih Slovenije. Leta 1809, pred 180 leti se je rodil neutrudni narodni buditelj in narodopisec, velik koroški Slovenec, župnik Matija Ma-jar Ziljski. Leta 1849, pred 140 leti je umrl največji slovenski pesnik dr. France Prešeren.
Leta 1859, pred 130 leti je velikan slovenstva, škof Anton Martin Slomšek naredil velikopotezno cerkvenopravno dejanje, ki pa je imelo dale-kosežne narodno-politične odmeve, ko je prenesel sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor in tako cerkveno združil štajerske Slovence in jih tudi narodnostno utrdil.
Letos je poteklo tudi 70 let od u-stanovitve ljubljanske univerze, katero smo dobili Slovenci po zaslugi dr. Antona Korošca, velikega slovenskega politika, voditelja Slovenske
ljudske stranke. Upali smo, da bo ob tem jubileju izbrisano iz naslova te vrhunske slovenske znanstvene ustanove sramotno ime komunističnega revolucionarja Kardelja in priznane resnične zasluge, ki so si jih za slovensko univerzo pridobili ljudje iz katoliškega političnega tabora. Kot toliko drugih, se tudi ta krivica še ni popravila.
Letos poteka tudi 45 let, kar je bil sredi grozot vojne in revolucije, leta 1944 ustanovljen Slovenski narodni odbor kot demokratično politično predstavništvo slovenskega naroda, ki to poslanstvo še sedaj opravlja v zdomstvu vztrajno in zvesto. Ob vedno globlji krizi v slovenske političnem prostoru, se bo vedno več oči svobode 'željnih rojakov obračalo v SNO kot edini slovenski demokratični politični forum.
Ko se tako spominjamo raznih važnih dogodkov iz naše več ko 1000-letne zgodovine, delamo to zato. da se spoštljivo poklonimo vsem, ki so v trudu in znoju gradili naš narodni dom —- in da si ob tem utrdimo voljo za delo po zgledu naših slavnih prednikov.
Letošnje praznovanje pa je tudi pod vtisom političnih premikov doma in tudi v ostalem komunističnem bloku. S skrbjo in zanimanjem spremljamo vse te pojave. Bolj kot kdaj prej je še prav danes naša glavna dolžnost pričevanja pred rojaki in pred svetom, da je komunizem največja nesreča za slovenski narod, kateremu je povzročil množico nedolžnih žrtev in vseh mogočih krivic. U-sodno bi bilo, ko bi sedaj, ob vidnih znakih razpadanja komunističnega nestvora, nasedli njegovim prevaram, ko si pred končnim poginom še nadeva lažno masko človečanstva in strpnosti. Kdor komunizem pozna, „ne bo nikdar več verjel njegovim obljubam“, kakor so prisegli vaški stražarji pred padcem Turjaka.
Proslavljanje našega narodnega praznika in dneva slovenske zastave pa ima tudi velik pomen za vse nas, člane slovenske politične emigracije, naše Slovenije v svetu, ki sega od Argentine do Kanade in preko Avstralije in Evrope, kjer živi svoboden slovenski človek, ki pa ima svoje korenine v zemlji pod Triglavom, ki je prepojena s krvjo in znojem naših prednikov v tisočletni borbi za obstanek. Vsako leto se menjajo o-brazi v tej dvorani. Mnogih ni več, a je prav toliko ali še več no-vih. že v svetu rojenih, ki nosijo v svojih srcih ideale svojih svobodnih očetov in dedov in katerim slovenstvo ni le kri in folklora, ampak zakoličenost v zavesti naše skupne slovenske usode, katero premišljeno sprejemajo.
Kot politična emigracija se zavedamo, da je naše poslanstvo osvo-
(Nadaljevanje na 2. str.)
Prav vesel sem, da smem danes spregovoriti pred tem častitljivim zborom v Slovenski hiši in ob taki proslavi. Vesel zaradi tega, ker je nam mladim Korošcem, ko smo začeli z akcijo „Slovenščina, moj jezik“, bilo jasno, da akcija ne more in ne sme biti samo koroška stvar. Seveda pa si nihče izmed nas ni mislil, da bomo to svojo pobudo lahko kdaj osebno predstavili v Argentini. Navdušen odmev, na katerega smo naleteli pri predstavitvi naše akcije slovenskim zdomcem, ¿branim na srečanju v francoskem Merlebachu — na tem srečanju je bila tudi gospa Pozničeva — pa nas je opogumil, da smo tvegali včliki korak čez lužo.
V svojih nekoliko daljših pozdravnih besedah vam želim približati misli in nagibe naše skupine, ki se po glavnem geslu akcije imenuje iniciativna skupina „Slovenščina, moj jezik“. Naj bo to tudi rdeča nit mojega nagovora, saj jo predem izključno na osnovi te pobude mladih iz dežele karantanske. Vse, kar vam danes predstavljamo, so naše enoletne izkušnje z akcijo „Slovenščina, moj jezik“.
Danes se spominjamo tudi 150 obletnice Prešernove smrti, zato bi rad svoja izvajanja začel s Prešernovimi verzi, v nekoliko aktualizirani obliki, ki smo jo prebrali ob sklepu našega do sedaj največjega praznika v okviru akcije, mladinskega kulturnega festivala, pred enim mesecem v Celovcu. Tako je vzpostavljen lok od vseslovenske prireditve v Celovcu na to današnje veličastno slavje v Buenos Airesu.
O slovenščina, moja si beseda
domača,
v njej izvor je mojega očeta, da b’čudno želja me iz tvoj’ga sveta speljala ne bila, goljfiva kača.
Ne vedel bi, kako se v tujščino
prebrača
vse, kar srce si sladkega obeta; mi ne bila bi vera v narod vzeta, nedbil viharjev notranjih in zunanjih
b’igrača!
Zavest in neomajno voljo ' brez napora,
bi bil dobil z odločno držo,
mi mirno plavala bi moja barka; pred ognjem mojo dušo, pred točo
mi življenje
bi varovala slovenščina, moj jezik.
Notranji in zunanji boji so omenjeni v tem prirejenem prvem sonetu nesreče. Tako so tudi tla, na katerih je zrasla naša zamisel, polna teh bojev, polna upanja in obupavanja, rasti in propadanja. Vsi premiki — na boljše in na slabše — pa se odvijajo na ozadju dramatičnih prelomov v Evropi. Prav danes se spominjate razpada avstroogrske monarhije, globoke zareze v evropski zgodovini, ki je odločilno spremenila lice starega kontinenta. Danes . pa smo priče razpada še večjega imperija; kaže, da bije nesrečni duh stalinizma svoje zadnje bitke, da je prišel klavrni konec ideologije, ki mnogim narodom ni prinesla samo sedaj jasno vidne gospodarske bede,, temveč številne, preštevilne žrtve na narodovem telesu in njegovi duši. Da tudi našemu narodu ni bilo prizaneseno, o tem veste gotovo vi veliko povedati; mi mladi na Koroškem, torej na kraju, ki je bil izhodišče ene največjih slovenskih tragedij, vemo o tem vse premalo. Kar pa čutimo, so posledice, glc/bose r. ’ :tve znotraj slovenske narodne skupi, 'sti na Koroškem, ki je nastala pr; / iz ideološkega poseganja povojne Ljubljane in ki je bila gotovo eden odločil-
nih dejavnikov narodnostne asimilacije.
Sedaj, ko se ruši ta nakopičena navlaka, imaš kot politično zainteresirani mladi človek prvič občutek, da tudi sam sodeluješ, ko se piše zgodovina, da si takorekoč z obleke otreseš prah, ki nastane ob teh nenavadnih spremembah in prelomih.
•	Poslušaš pozno v noč ljubljan-■skil radio, da izveš najnovejše predloge za novo slovensko u-stavo;
•	gledaš na ekranih avstrijske televizije poročila o uporu majhnega naroda proti velikemu Beogradu;
•	moliš skupno s starimi gorenjskimi kmeti pri maši ob drugem Krekovem shodu na svetem Joštu nad Kranjem;
•j podpisuješ solidarnostne telegrame za štiri obsojence ljubljanskega procesa;
•	aplavdiraš v nabito polnem Cankarjevem domu prvemu povojnemu predsedniku socialdemokratov ;
® stojiš v snežnem metežu sredi tisočglave množice in veš, da je prišla slovenska pomlad.
Zdi se da je konec nacionalnega nihilizma in svetobežnega zasebni-štva, ki se mu je — kakor se je dolgo zdelo — zapisal slovenski človek. In tisti, ki gleda in hoče videti, in tisti, ki posluša in hoče slišati v dolinah Roža, Podjune in Žile, je lahko prvič po dolgem času ponosen na razvoj v Sloveniji. Prvič preskočijo iskre narodnega prebujenja tudi presneto visoke Karavanke — duhovne Karavanke — med Celovcem in Ljubljano. Vsaj mi mladi črpamo moč iz narodnega prebujenja na sončni strani Alp. V zadnjih letih je namreč že vse kazalo, da smo koroški Slovenci suha veja na narodovem telesu. Vzrokov za tak negativen razvoj je več, vsaj nekaj bi. vam jih rad naštel.
Gotovo je vzrok tega razvoja neprestani asimilacijski pritisk nem-škogovoreče večine, v deželi, neugodno ozračje, kjer brezštevilni majhni, a žal vsakdanji dogodki poniževanja, nerazumevanja in intolerance marsikoga spravijo v obup in omaganje. Navsezadnje pa — glavni krivci na,-ših nesreč in porazov v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti smo mi sami. če bomo nekoč izginili, tako je zapisal Bojan Štih, potem izključno po lastni krivdi. Kar oglejmo si malo podrobneje ta naš prostor in čas, v katerem živimo. Koroški Slovenci smo del avstrijske družbe, za katero sta kot za vse zahodne države značilna potrošništvo in šekularizi-rana družba. To nujno vpliva tudi na slovensko narodno skupnost, v kateri so prelomi in spremembe precejšnje in so se vloge nekaterih družbenih slojev precej premaknile.
Slovenski duhovniki so večinoma zgubili oziroma so sami dali iz rok nalogo, ki so jo skozi desetletja o-pravljali pri koroških Slovencih: kot skorajda edini izobraženci so bili politični in kulturni voditelji ljudstva. To se je odločilno spremenilo. Še so Čedermaci, ki stojijo v prvih vrstah našega boja za preživetje, mnogo pa je trudnih in strtih duhovnikov, ki nemočno opazujejo jezikovni prevrat v naših farah. Tisti pa, ki so stopili oziroma bi morali nastopiti nihovo nasledstvo, so po mojem mnenju večinoma odpovedali. Današnji intelektualci se velikokrat predajajo samozadostnosti, zasebni-
štvu in užaljenemu prepiranju, namesto da bi razvijali dolgoročne načrte in postavljali sodobne ideološke temelje za naše preživetje. Tako tudi ni čudno, da manjka trenutni politični garnituri koroških Slovencev ideološka in strokovna zaslomba. Rezultat sta pogostokrat osebno prerekanje in nevoščljivost. Da potem mladima ne kaže preveč veselja do udejstvovanja, je seveda logična posledica. Študenti, razkropljeni v anonimnosti avstrijskih mest, kamor se odpravijo študirat, se pogostokrat sploh ne vrnejo več domov. Mladinske organizacije, morda z izjemo Katoliške mladine, bolj hirajo. Kar pa zato tem bolj napreduje, je tako imenovana tiha asimilacija, ko se danes ta, jutri drugi neopazno in tiho poslovi od narodne skupnosti. Pa tudi tem, ki se še oklepajo slovenske govorice, pretijo nevarnosti, ki se jih sami večinoma ne zavedajo: določeni procesi so namreč načeli prav jedro slovenske narodne skupnosti na Koroškem.
To je najprej dvoreznost dvojezičnosti. Na eni strani je naše vel liko bogastvo, ki nas dviga visoko nad jezikovno in kulturno raven e-nojezičnih sodeželanov in ki nam odpira marsikatera vrata v svet gospodarske uspešnosti. Na drugi strani pa je nevarnost, da pod okriljem dvojezičnosti izpodriva večinski nemški jezik manjšega slovenskega. Tako na Koroškem skorajda ni nobenih slovenskih prireditev, so samo dvojezične. Mislimo slovenščino, pravimo pa dvojezičnost. In to je dvoreznost, da režemo z geslom dvojezičnosti v temelje slovenščine in jo izpodrivamo. To je zanesljiva pot samouničenja. Saj postajamo vedno bolj „dvojezični“, ko mešamo oba jezika in imamo malomaren odnos do materinščine. In tako se potem vtihotapijo poleg že običajnih nemških izposojenk v naš vsakdanji govor kar že celi nemšk; stavki. Takšne „mešanice“ pa ne slišiš samo iz ust tistih, ki so že z eno nogo v nemškem čolnu, temveč tudi iz ust tistih, ki držijo v rokah krmilo slovenske ladje: učitelj slovenskega jezika, slovenski študent, dijak slovenske gimnazije, voditelj narodne politike. Tako zapažamo po-nem-če-nje, v smislu postati nem, ne znati govoriti.
Pa še nekaj: koroški Slovenci smo (Nad. na 2. str.)
Sporočilo SNO
V preteklem letu so odšli iz vrst SNO v večnost kar štirje njegovi dolgoletni in zaslužni člani. To so bili inž. Ladislav Bevc, dr. Tine Debeljak, ga. Danica Kanale Pe-tričkova in dr. Ludvik Puš.
Izpraznjena mesta so klicala po dotoku novih moči. Zato so bili, po dogovoru med predstavniki strank v SNO, imenovani naslednji rojaki v skupno politično predstavništvo slovenskih demokratov v zdomstvu:
dr. Peter Klopčič iz Kanade, dr. Julij Savelli, dr. Katica Cukjati in g. Marjan Loboda iz Argentine.
Vsi navedeni so na imenovanje pristali in so tako od današnjega dne polnopravni člani Slovenskega narodnega odbora.
Novim članom našega političnega predstavništva se za njihov požrtvovalni odziv iskreno zahvaljujem in jim želim obilo uspeha pri skupnem delu za slovenski narod.
Na dan slovenskega narodnega praznika, 29. oktobra, 1989.
Rudolf Smersu,
predsednik SNO
Smo potomci svobodnega rodu
Svoboda nas odrešuje
GOVOR DR. ANDREJA FINKA
('Nadaljevanje s 1. str.)
boditev Slovenije in javno priznanje vsem, ki so umrli za svobodo našega naroda in za pravo ceno človeka. Da bomo to poslanstvo mogli v polni meri izpolnjevati, zato si prizadevamo za zdravo narodno zavednost, zato hočemo poglabljati v sebi krščanstvo, zato imamo stalno pred očmi, da je naša moč v visoki kakovosti našega dela, v moralni klenosti, kulturni globini, trdni povezanosti med seboj v solidarnosti in zasidranosti v preteklosti! V veri v narodovo življenjsko ■ silo, v zvestobi slovenstvu kot vrednoti, in v veliki ljubezni do slovenske domovine.
S pogumom v srcu smo blizu vseh pogumnih slovenskih src!
Sledil je kulturni del. K spominu obletnice Prešernove smrti je bil primerno izbran solistični recital njegovih pesmi, ki jih .je mojstrsko podal mladi basist Luka Debevec ob odlični klavirski spremljavi pianista Ivana Vombergarja. Prešernove Kam, Luna sije in Zakaj: pa Smetana in Dvoržak so v perfektni izvedbi očarali poslušalce, ki so nagradili mlada umetnika z dolgim ploskanjem.
Predsednik Slovenskega narodnega odbora Rudolf Smersu je tudi pozdravil vse navzoče in razglasil nove člane Narodnega odbora. Razglas priobčujemo posebej.
Nato je o svojih pogledih na dogodke izpred 70 let govoril dr. Andrej Fink, ki je tudi poudaril našo zahtevo po demokratični in suvereni Sloveniji. Njegov govor prinašamo tu poleg.
V imenu gostov iz Koroške, Iniciativna skupina „Slovenščina, moj jezik“ je nagovoril zbrane Hanzi Tomažič, sourednik verskega tednika Nedelje. Njegov govor je izzval burno odobravanje — tudi vmesno ploskanje — saj smo se Vsi počutili blizu naših obiskovalcev in vseh roja-
(Nad s 1. str.)
najprej Korošci, potem dolgo nič in šele potem Slovenci. Vseslovenska usoda nam je bolj deveta briga, pa čeprav izhaja v Celovcu vseslovenska revija. Ta krčevita zagledanost v ¡samega sebe, ta narcizem, to skorajda trmasto nezanimanje za ostali slovenski svet korenini v naši manjkajoči zgodovinski zavesti. Odkar mi mladi pomnimo^ so nam vedno pred-očevali -- in to v prvi vrsti slovenski politiki — našo majhnost, naše trpljenje, bili smo vedno žrtve drugih, naša usoda da je ena sama dolina solz. Pa imamo ravno na naših tleh kamnite priče, ki govorijo o najbolj svetli preteklosti 'našega naroda, ko so naši predniki tam na Gosposvetskem polju ustanovili neodvisno slovensko državo s politično ureditvijo, ki je postala zgled današnji demokraciji. Mi smo potomci tega rodu in ne dediči brezsgo-dovinskega naroda hlapcev in sužnjev — to bi nam morali povedati V naših šolah, bi morali pisati naši časopisi, govoriti naši politiki. Pa o vsem tem ni nič slišati.
Na tem ozadju se je v deželi karantanski. meseca novembra — listo-pada 1988, sredi velikega jamranja in notranje razklanosti, porodila zamisel o akciji „slovenščina, moj jezik“. Skupina devetih mladih — deloma iz vrst Katoliške mladine, deloma Krščanske kulturne zveze — se sedaj skoraj že eno leto tedensko srečuje in kuje načrte, kaj bi lahko storili za našo materinščino in za našo narodno zavest. „Ne vdajmo se zapeljivemu petju lepih siren, ne obupajmo, uprimo se skušnjavi!“ smo najprej povedali samim sebi, potem pa še drugim.
Geslo „Slovenščina, moj jezik“ smo si pripeli na naše obleke, pa ne samo od zunaj, temveč tudi v naša srca. „Slovenščina, moj jezik“ smo dali na naše zvezke in torbe, na naše letake. „Porušimo duhovne Karavanke“ smo pozivali sredi Ljubljane ob spomeniku moža. ki se ga danes spominjamo; na Ljubelju smo stali v de-
kov na Koroškem. Tudi njegov govor prinašamo v celoti na prvi strani.
Tudi rojaki iz Kanade, ki so v velikem številu ravno na obisku svojih prijateljev iz povojnih taborišč, so pozdravili goste.
Tone Seljak je v njih imenu obudil spomine na skupna povojna leta, pa tudi potrdil skupno voljo slovenskih demokratov iz Severne in južne Amerike po demokratizaciji v osrednji Sloveniji. Njegov nagovor priobčimo prihodnjič.
Navdušeno odobravanje je potrdilo njegove besede in izraz prijateljstva. Za njim je kratko pozdravil zbrane tudi v imenu avstralskih Slovencev dr. Jure Koce, 'bivši narodni poslanec, ki je že nekajkrat obiskal Argentino, še vedno čil pri svojih 86 letih.
Dejal je, da prinaša pozdrave vseh avstralskih Slovencev, predvsem pa dušnega pastirja in urednika Misli
p.	Bazilija. stebra slovenskega življa, pa tudi Petra Mandela, predsednika Zveze avstralskih slovanskih združenj.
Nato je Marijan Loboda povabil vse zbrane, da stoje zapojejo štiri značilne kitice iz Prešernove Zdravljice, ki je mogočno odmevala.
Po koncu tega spominskega in kulturnega sporeda se je pričela prijetna slavnostna večerja, ki so jo pripravile predvsem karapačajske gospe, stregla pa je prijazna slovenska mladina iz Ramos Mejije. Pred dvorano so koroški prijatelji ponujali svoje značke, letake, revije in odgovarjali vprašanjem v pozne ure.
Letošnja proslava, ki je zbrala rekordno število rojakov, je spet povezala v eno vso slovensko skupnost, tako iz, Argentine kot iz Kanade in Koroške po svojih predstavnikih, pa tudi vse demokratične Slovence po svčtu in v očetnjavi, vsaj v duhu in ciljih.
Kot je bilo pisano na odru:
BOG ŽIVI VES SLOVENSKI SVET!
žju in opozarjali naše rojake ob njihovi nakupovalni poti, da prideš tudi s slovenščino do zaželenega cilja; marsikoga smo uščipnili z našimi Kleščami, novim glasilom, ki je nastalo ob tej akciji; marsikaterega smo prebudili, preveč jih je ostalo ravnodušnih in neprizadetih. Toda stvari se počasi spreminjajo, mnogokrat tudi podtalno. Na nas je bilo in je še, da nam ne zmanjka sape, da ne omagamo, tudi če se nam zdi še zelo daleč do vrha.
Ko je bil potem pred dobrim mesecem v Celovcu vseslovenski praznik — prvič spet po več ko sto letih znanih taborov —, smo spoznali, da smo na pravi poti. Množična udeležba rojakov iz Slovenije in Primorske nam je potrdila, da .so tudi pri nas, na naših tleh, možni novi začetki. Doživeli smo, kako je bučen aplavz pozdravil Janeza Janšo, ki je po prestani kazni prvič spet javno spregovoril; kako so samozavestno in odločno zarisali voditelji novih Slovenskih političnih skupin vizije o slovenski bodočnosti; kako sta tržaški pisatelj Alojiz Rebula in vaš rojak Andrej Poznič opozarjala na nujno potrebno duhovno podlago narodnega prebujanja; kako smo mi mladi samozavestno v svoji materinščini izpraševali enojezičnega deželnega glavarja o skupni bodočnosti v deželi. Ko smo vse to doživeli in videli, smo vedeli, da smo izbrali pravi simbol za to prireditev: iz tisočletja starega knežjega kamna raste mlada slovenska lipa, drevo življenja.
Vaša lipa tukaj sredi argentinske pampe kaže — gledano iz naše daljave — že vrsto desetletij bogato zeleno listje. Naša srečanja v zadnjih štirinajstih dneh z vami nam to potrjujejo. Danes smo obiskali vaše šole in bili na obisku pri mladi slovenski družini. Da 14.000 km od domovine ra otroških ust slišimo slovenske besede, ravno nam daje veliko poguma, čim več bo takih lip, čim manj bo suhih vej, tem bolj bo veljalo, kar je zapisal Ivan Cankar
Slovenci v emigraciji smo danes ponovno zbrani ob misli na Slovenijo. Na Slovenijo sicer mislimo vsak trenutek svojega življenja, ne samo zato, ker smo tako pogojeni po rojstvu in jeziku, temveč ker hočemo, da je slovenstvo vsestransko odrešujoč dejavnik naše eksistence. Vsakodnevna slovenska misel nas bogati in usmerja ne samo v narodnostnem oziru, temveč tudi na naši osebni človeški poti. 1 ,
Danes smo se sešli zato, da na poseben in javen način razmišljamo na južni polobli o 'skupni slovenski usodi, ki se iz preteklosti skozi sedanjost prebij^ v prihodnost. Ta u-soda je svojevrstna, polna zaprek ih ovinkov, polna znanega in neznanega, polna jasnosti in nejasnosti, polna zmag, porazov, junaštev, slabosti, stranpoti, trdoživosti in vprašljive opreznosti. Zanimivo in poučno je za nas danes gledati na prehojeno pot’ slovenstva...
Zgodovinski razvoj naših teženj in hotenj od naselitve pa do danes nam v svoji pestrosti kaže življenjsko silo, ko se še brez dokončne jasnosti prav v teh letih, mesecih in tednih razvija že tolikokrat obnovljeni proces pomladi. Bujno brstenje, ki se nam kaže med ljudstvom v domovini, nas spominja na prejšnje zorenje in rasti.
Samostojna slovenska država Karantanija in obred ustoličenja koroških vojvod predstavljata za Slovence vseh dob tako močan začetek ter tako energijo in izvirnost, da je zelo verjetno v njih iskati začetno moč naroda, ki po tisočletnem krvavlje-nju ni izkrvavel, če tej energiji dodamo še bistveno duhovno oplemenitenje s krščanstvom, ki nam je poleg duhovne nadnaravne razsežnosti posredovalo kot stranski učinek tudi vključitev v zahodni kulturno-poli-tični okvir, dobimo dovolj zaokroženo predstavo o svojih zunanjih in notranjih bistvenih značilnostih, ki nas razlikujejo od vseh ostalih narodov.
Tem močnim samozavestnim začetkom je sledilo težko tisočletje pomanjkanja državnosti. Ta zunanja o-krnjenost pa ni hromila duhovnega in kulturnega življenja, ki se je sicer s težavo razvijalo z različnimi uspehi v različnih okoliščinah. S prvo slovensko knjigo leta 1551 Smo kmalu stopili v svetovno skupnost narodov s knjižnim jezikom. V zunanjem oziru smo pa dokazovali svojo trdoživost in žilavost v obrambi pred Turki in v bojih za „staro pravdo“ s fevdalci.
Skozi težka stoletja smo Slovenci na podlagi izročil ohranjali življenje in izrabljali vsako priložnost v korist interesov.
V	XIX. stoletju pa se je zgodovina za nas začela vrteti hitreje.
V	na videz mrtvi prvi polovici pod Metternichovim absolutizmom je Prešernov genij ustvarjal svoj opus, Slomšek je opravljal svoje učiteljsko in buditeljsko delo, dobili smo slovenski časopis, ponovno se je začel uporabljati za domovino naziv „Slovenija“. Tako smo ob pomladi narodov 1848 prvič po dolgih stoletjih stopili v politično življenje pod svojim imenom, v znamenju zamisli o slovenski državi, Zedinjeni Sloveniji. Karantanija v drugačni verziji se je spet pojavila, vsaj v namenu in hotenju. Pomlad je bila takrat kmalu zatrta, toda slovenski narod je bil prebujen in osveščen. Slovenski politični program, ki ga je vsebovala ideja Zedinjene Slovenije, se ni dal več ustaviti. Kmalu ga je močno taborsko gibanje še bolj utrdilo in razširilo. Po Mahničevi ločitvi du-
— in zavestno smo izbrali ta zapis za naš prvi letak, saj smo globoko v srcu prepričani, da so te besede resnične. In zato vam za sklep kličem besede našega velikega pisatelja: „Ne boj se, narod se ne da oslepariti, ne da si zavezati oči! Naj ga vodijo po stranpoteh, po močvirju, po temi — sam bo našel pot do sonca! Plevel so sejali, vzrasla pa bo pšenica!“
hov so se v zadnjem desetletju po prvem slovenskem katoliškem shodu osnovale še politične stranke. Tako smo z bujnim in razvejanim političnim pluralizmom doživeli s prvo svetovno vojno razpad Avstro-ogrske monarhije.
Tu se srečamo z datumom, na katerega danes mislimo. Če se je slovensko politično življenje začelo v okviru slovenske države Karantanije, če je ta državna misel ostala živa tisoč let in je vzniknila ponovno v letu 1848 in se pozneje v hotenju u-trjevala, pa jo zaman iščemo v oktobru 1918. leta. Slovenski narodnopolitični program oktobra in novembra 1918 nam danes v veliko začudenje ni vseboval zahteve po slovenski suverenosti. To dejstvo je treba označiti kot stranpot, čeprav se čuti še pomanjkanje kritičnega histo-riografskega prikaza tedanjih dogodkov, so viri iz različnih svetovnonazorskih zorišč soglasni o neeksistent-nosti slovenske državne misli pri vodilnih ob razpadu Avstro-ogrske. 0‘b današnjem srečanju je torej realistično treba dogodkom gledati v oči, brez iluzornega govorjenja o priborjeni svobodi. Takrat smo se kratko-malo znašli zunaj tisočletnega habsburškega okvira, ko je 28. oktobra monarhija zaprosila za mir in razpadla. Namesto da bi takrat mislili na samostojnost, smo Slovenci po naših tedanjih voditeljih iskali in našli drug okvir in drugo nadoblast, kateri se je Slovenija avtomatično podredila. Slovenci namreč nismo takrat sprejeli nobenega pravno političnega akta, ki bi pomenil formalno pretrganje zvez s habsburško dinastijo, in. nismo oklicali politične samostojnosti.
Takrat se je Slovencem nekaj zgodilo, nekaj, nad čemer smo lahko bili zadovoljni. Za večino Slovencev je bilo konec avstrijskega okvira, v katerem smo nacionalno mnogo pretrpeli. Nismo se pa postavili na lastne noge. Ker tega ni bilo, smo padli iz prejšnjega okvira v jugoslovanskega ne da bi popreje samostojno, kritično in dalekosežno odločali o svoji usodi. Tako imenovana narodna vlada se je takoj ob konstituiranju oprijela že 6. oktobra ustanovljenega Narodnega veča v Zagrebu in ga prosila za potrditev. Vlada, ki prosi za potrditev nekoga nad seboj, ni vlada v državno pravnem pomenu, temveč zgolj upravni organ, ki ima na skrbi vsakodnevno reševanje manjših poslov v imenu višje oblasti, ne pa bistvenih in dalekosežnih interesov suverenega naroda, ki ga predstavlja. Poleg tega smo Slovenci dejansko že imeli svojo avtonomno vlado v kranjskem deželnem zboru, ki so jo pa odgovorni ob prevratu žal prezrli.
' Današnje praznično srečanje je pravzaprav nekaj svojevrstnega. Spominjamo se važnih dogodkov v prelomnih časih. Stvarno ocenjevanje tistih dogodkov pa meče tudi drugačno luč na današnje spominjanje. V tem smislu proslavljamo iz nasprol* ja, kajti takrat ni bilo oklica samostojnosti, ki jo mi danes izrecno terjamo; ni bilo slovenske vlade v polnem pomenu besede, kar danes posebej zahtevaiho; ni bilo izražene misli o slovenski narodni suverenosti, kar danes jasno izrekamo. Takrat smo hoteli v Jugoslavijo, danes hočemo iz nje. Bila je na tistem razpotju Slovencem takrat dana možnost, da zaokrenejo smer svoje zgodovine. V ljudstvu so te potrebe in želje bile navzoče, takratni voditelji pi jih niso mogli, niso znali ali niso hoteli izvesti.
Spominjati se nam je torej pomanjkljivosti, da se ne bi ponovile. Spominjati se nam je praznine, da je nikdar več ne bi bilo. Danes po preteku več desetletij, s perspektivo, ki nam jo daje čas in poznejši dogodki, jasneje vidimo nazaj in naprej. Danes, ko smo v politični e-migraciji vsi zedinjeni v cilju suverene slovenske države in ¡slovenske samostojnosti, lahko povzamemo, da je primerno obnavljati spomin na stranpoti iz preteklosti, ker nam te istočasno kažejo smeri, ki se jih moramo izogibati, in vrzeli, ki jih mora-
Cï©v©r Manzija Tomažiča
mo napolniti. Samo tako bo spomin na 29. oktober koristen.
Morda bi pa za praznovanje narodnega praznika našli dan drugega zgodovinskega trenutka, ki bi nam bolj zadeto predstavljal naše narodno-politične ideale.
Če pa gledamo na tedanje dogodke zgolj faktografsko, je lahko za mnoge konec avstrijske faze pašega političnega življenja res neke vrste oddih od večstoletnega jarma Habsburg Žanov. Toda v primerjavi s poznejšim jugoslovanskim okvirom je ta domnevni oddih lahko vprašljiv. Do katere mere in v čem je eden od okvirov boljši od drugega?
Naj bo tako ali tako, razmišljanje nas privede nujno do današnjega prelomnega trenutka, v katerem se Slovenija in Slovenci že nahajamo. Ponuja se nam nova priložnost, da izvedemo načrte iz leta 1848 o notranje Zedinjeni Sloveniji, ki pa bo navzven suverena, samostojna. Nobena oblika federacije niti konfederacije nas v principu ne more zadovoljiti. Skrbeti nam je, da stojimo na svojih nogah, da se ne oziramo drugam, da se ne naslanjamo na druge, ki bi jih imeli za izvor in vzrok naše oblasti. Ta oblast izhaja iz nas samih, ker je v nas dovolj moči, dovolj razuma in dovolj modrosti Če smo samostojni, se bomo lahko kdaj pozneje vezali z drugimi narodi kolikor nam bodo to narekovali naši interesi. V nasprotnem primeru (če ne bi bilo v nas volje biti sami svoji) bi vsak okvir, tudi Združena Evropa, lahko bil za nas nova Av-stro-ogrska ali nova Jugoslavija. I-mejmo to pred očmi, ko izražamo močno in naravno željo za vstop v evropsko skupnost narodov, ki ji sicer po naravi pripadamo. Varujmo se nepremišljenih korakov. Tako kot smo se v letu 1918 odvračali od Avstro-ogrske in gledali nanjo kot zlo, istočasno pa gledali na povezanost z jugom kot na vir vseh dobrot, tako lahko sedaj zapademo prehitremu navdušenju nad dobrinami Združene Evrope.
¡Slovenci smo vedno bili v srcu Evrope. Ni nam torej treba posebej poudarjati evropske usmerjenosti. Dejansko smo v prejšnjem avstroogr-skem okviru, čeprav z narodnostnega vidika krivičnem, bili v neke vrste zmanjšani združeni Evropi, iz katere smo silili ven, ’ se s tem Evropi oddaljili, da sedaj spet iščemo poti vanjo. Varujmo se torej prelahkih rešitev, ki jih za maloštevilni narod ni, predvsem se pa varujmo naslanjanja na druge. Iščimo zvez in opor, toda na podlagi lastne volje, lastnih moči in lastnih iniciativ.
Naše mesto v Evropi in v svetu ni v tem, da se priklopimo temu ali onemu združenju. Niti ni naša rešitev v tem, da avtomatično posnemamo vse, kar je zraslo v zahodni parlamentarni Evropi. Že večkrat je bilo rečeno, da je v Evropo vtisnjen tudi naš obraz. Prelivanje je torej dvosmerno. Na vsak način mora pa naša samostojnost v Evropi odgovar. jati našemu modelu, na podlagi naših izkušenj in naših izročil. Evropski mozaik mora imeti tudi naše elemente iri posebnosti in mi od teh posebnosti ne smemo odstopiti.
¡Samosvojost in samostojnost bodoče slovenske države mora temeljiti na izročilih in vrednotah, ki jih iz preteklosti nosimo kot bistven del svoje bitnosti. Ker so krščanske vrednote zraščene s slovenstvom, je vsak okvir ali sistem, ki bi tega ne upošteval, do določene mere tudi zaradi tega raznarodovalen, ker današnje slovenstvo denaturalizira. Dovolj jasno se nam to kaže po 45 letih totalitarizma, ki se je svoje čase ponujal kot osvoboditelj, zdaj pa brez rešitve pada v katastrofalen poraz.
Prav tako so nam draga javno pravna izročila izza časa ustoličenja. Na teh izročilih naj slonijo institucije naše prihodnje družbene in državne ureditve.
Župančič je svoj čas zapisal: „Obsojeni na molk v prosvetu narodov, od daleč gledamo ko svet gradijo nov. V svobode sveto pesem dano ni, u-pletati nam svojih melodij...“
Naša pesem postaja vedno glasnejša in slovenske roke se vedno bolj vključujejo v delovno verigo pri gradnji novega sveta, v svobodi, ki nas in vse odrešuje.
Buenos Aires, 2. oktobra 1989
SVOBODNA SLOVENIJA
ANDREJ ROT
Taras in Alenka Kermauner
PRED OBISKOM IZ SLOVENIJE
ALENKA GOLJEVŠČEK
30.	maja je bila v Ljubljani slovesna podelitev Levstikovih nagrad za mladinska dela. Komisija Mladinske knjige jo je tokrat naklonila v dvorani Cankarjevega doma pisateljici Alenki Goljevšček.
Alenka je po poklicu profesorica ih poučuje na ljubljanski gimnaziji. Rodila se je v Ljubljani, čeprav je ves njen rod s Primorskega. Alenka je po značaju tiha, navadno opazuje in čeprav na videz miruje, je aktivna in neprenehno iniciativna. Ob poučevanju ,in skrbi za družino je dok doktorirala z Mitom in slovensko ljudsko pesmijo (1981). V knjigi Med bogovi in demoni, ki je izšla lani, so predstavljeni „liki iz slovenske mitologije“ od hostnika, pustne šeme pa do škratov, Torklje ipd.
Se kot študentka se je poročila s Tarasom Kermaunerjem in z njim delila sadove njegove drugačnosti, nevkalupljivosti in Tarasove svobodne poti. Pravzaprav je največkrat sama vzdrževala petčlanko družino, kajti Tarasovi honorarji za knjižna dela so bili občasni zaslužek. Z L. Lenčkom sva molče poslušala njeno pripovedovanje, kako sta s Tarasom načrtno spočela drugega otroka ravno tedaj, ko je Taras bil v sodni preiskavi zaradi suma sovražne propagande (1958-1960). Tedaj, ko bi vsak pameten človek bil preudaren v svojih 'življenjskih korakih, sta se Alenka in Taras trdovratno držala načela, da se nesmislu uspešno lahko upiraš le z ustvarjanjem smisla. In življenje je smiselno.
Alenka pa je predvsem spremljevalka svojega moža. Ob njem se njena aktivnost postavi v ozadje. Taras je že nekaj destletij v prvih vrstah slovenskega dogajanja, medtem ko se Alenka manj pogosto pojavlja v javnosti. Z „Mitom in slovensko ljudsko pesmijo“ je prodrla v krog raziskovalcev, vendar je bolj popularna z odrom in radijskimi igrami. Uprizoritev njene drame „Pod Prešernovo glavo“ je doživela v Ljubljani okrog 150 predstav. Ta in dve drugi drami („Zelena je moja dolina“ in „Lepa Vida 86“) ter pet radijskih iger in televizijska igra „Dopust“ obravnavajo socialno problematiko.
Pred večerjo ona začne molitev tako preprosto, da b.i bila razumljiva vsakemu otroku. Brez obrazcev. Rad bi jo slišal v isti neposrednosti, med otroci, ko jim pripoveduje, „Zakaj avto zjutraj noče vžgati?“
SREČANJE Z BOGOM?
N' vsakemu naklonjeno zateči se v kraški svet. Baje je to bila puščava. Bog daj, da bi bile vse puščave take! Kraj samote? Nikakor. To je kraj srečanja z naravo, z ljudmi, ki imajo ljubezen do narave, ki si želijo mir in zbranost. Hkrati pa svet odprt vsem vetrovom, zato tudi kraj srečanj. Tako sva se z Ladom Lenčkom znašla v Avberju pod jasnim nebom in žarečim soncem. Srečala pa sva se z mogočnim pisateljem in z njegovo ženo, ■ prav tako pisateljico. Gledališki kritik in dramaturginja. Ognjeviti Taras in nepremakljiva Alenka, ki sta v zrelih letih bila zmožna koraka: vrnitve k veri. „Po intelektualnem sodelovanju s Cerkvijo — predavanja itd. —■ sva se z ženo tudi cerkveno poročila in postala katolika, ter sprejemava zakramente. S tem je postalo najino življenje šele smiselno.“ Koliko bi verniki radi vedeli o vsem tem, kako nikdar ne pridemo do dna z vprašanji in to preprosto zato, ker potrebujemo podpreti našo vero. V tem oziru smo večkrat v življenju kon-vertiti, čeprav na zunaj ni nikakršnih vidnih znakov. Zlatega zaključka pa končno ne najdemo in se moramo vsak dan boriti za vero.
TARAS KERMAUNER
V Glasu SKA (avg.-sept. 1989) se Kermauner sam predstavi: „Rojen 1930 v Ljubljani, kjer sem dokončal klasično gimnazijo in diplomiral iz čiste filozofije 1. 1954. Moj oče (Dušan Kermauner) je bil predvojni komunist, velikokrat zaprt; oba z ma-
terjo sta me vzgajala v gorečem komunističnem duhu. Vendar pa sem že poleti 1945 nad komunizmom zdvomil, čeprav sem še nekaj let skušal najti z njim modus vivendi. Ker sem bil tudi kulturni (ški) organizator, sem hitro dojel, kako marksistična ideologija in sistem o-nemogočata svobodo posamezni osebi. Se močneje sem se oddaljil od komunizma, ko so mi zaprli očeta 1. 1948 v zvezi z dachausko buchen-waldskimi procesi; in dokončno 1. 1958, ko so me zaradi sovražne propagande, te .so me obdolžili, vrgli z univerze, kjer sem služboval kot a-sistent, me za leto in pol dali v preiskavo, mi vzeli potni list, me za kratek čas tudi zaprli, mi onemogočili osnovni zaslužek in objavljanje Od tedaj traja tudi moj javni kulturno politični boj s stalinizmom in njegovimi dediči.
Ker sem 1. 1958 izgubil redno službo, sem moral, da bi preživel in da bi pomagal preživeti družino, početi vse mogoče. Bil sem urednik različnih revij, dramaturg v gledališču in filmu, režiser gledaliških predstav in 'kratkometražnega filma, asistent pri filmu, prevajalec iz francoščine in srbohrvaščine, lektor in korektor, upravni urednik, ravnatelj ljubljanske Drame in vršilec dolžnosti upravnika 'Slovenskega narodnega gledališča; v glavnem pa sem se preživljal kot svobodni umetnik tj. s pisanjem.
Objavil sem čez 30 samostojnih knjig in na tisoče člankov. Bavil sem se predvsem s kulturno politiko, filozofijo, literarno zgodovino, polemiko in literarno kritiko, z razmišljanjem o glasbi, slikarstvu, arhitekturi. Moje življenjsko delo je analiza slovenske dramatike, skozi katero bi rad odkril slovensko zgodovino Pisal pa sem tudi precej avtobiografskih esejev. Doktoriral sem iz literarne zgodovine o Cankarjevi dramatiki. Habilitiral sem se kot redni univerzitetni profesor Ljubljanske univerze iz dramaturgije.
Krščanstvu sem se želel in skušal približati že prvič 1. 1947, vendar za to še ni bilo ustreznih pogojev; nisem imel dovolj osebne moči, prepričanje, nuje. A zadevni poskusi so se nadaljevali, notranja nuja je postajala vse močnejša, v tem ko sem čutil praznoto, zgolj liberalizma in kulturniškega avtonomizma, ki sem se mu bil — z večino kritične slovenske inteligence — predajal. V 80. letih pa sem bil zmožen zadnjega koraka: vrnitve k veri, v kateri me je vzgajala stara teta.“
Iz naslovov Kermaunerjevih knjig moremo razbrati vsebino njegovega raziskovanja. Navajam nekatera dela: Trojni ples smrti ali samorazde-janje humanizma v povojni slovenski dramatiki (1968), Na poti k niču in reči (1968), Struktura in zgodovina (1969), Natura in intima (1969), Strukture v poeziji (1971), Avantgardni pesnik pred sodiščem (o T. Šalamunu, 1971), Cankarjeva dramatika (1979), Sreča in gnus (1984). Nekaj tisoč strani v knjižni obliki in tisoč člankov in esejev po raznih časopisih in revijah (Perspektive, Nova revija, Dialogi, Revija 2000, itd.) — to je njegov opus.
Manj obsežen je literarni prispevek Alenke Goljevšček: omenim naj njene Čudozgode (1977), Med bogovi in demoni ter gledališka dela, radijske igre itd.
' Vendar tisoči in tisoči z besedami napolnjenih listov ne naredijo o-sebnosti. Njuni osebnosti se kažeta v povsem drugi plati: njuno iskanje, njuna neprenehna borba za avtentičnost. Konvertitstvo je morda le posledica življenjske drže. Skoraj bi rekel, da gre za majhen korak dlje. Končno je vsak vernik, če le ni še svetnik, vsakdanji konvertit. Tisti, ki ni bil obdarjen s posebno božjo milostjo, svojo krščansko pot doživi z mnogimi težavami: marsikdaj mera z voljo in ne toliko z razumom zagozditi lastno zemskost, da se spet dotakne božjega.
Koliko je takih, ki so dolga leta pripadali partijskemu svetu, najprej fanatično, potem razumsko in se polagoma odtrgavali, čeprav je pri vsakem ostalo tudi nekaj usedlin. Mno-
Vse ti dam,
Počasi dobivamo vesti o raznih pripetljajih okoli volitev dodatkov slovenski ustavi.
8.	septembra so slovenske alternativne skupine objavile izjavo KAKŠNE VOLITVE HOČEMO, poziv javnosti in pristojnim organom SR Slovenije.
Šlo je za 36. dopolnilo ustave, ki bi govorilo o volilnem zakonu. Kot vemo, bodo prihodnje leto volitve v skupščino; veliko vprašanje je, ali bodo svobodne — v zahodnem smislu besede — ali ne. Ravno podpisniki te izjave pravijo, da je to dopolnilo nejasno, nepregledno in zapleteno, in iz njega lahko oblast izvede, kar hoče. Zato so predlagali nekaj jasnih točk, ki bi jih bilo treba vstaviti: poenostavitve sistema, enakopravnosti občin, svobodo kandidiranja, nedvoumnost izbire, dvokrožni sistem volitev, in kar je najvažnejše, proporcionalni sistem, volitev.
Če bi do tega ne prišlo, so pripravljeni tudi bojkotirati volitve, o-ziroma zahtevati referendum o sprejetju boljših amandmajev.
ITe zahteve so podpisali Društvo Slovenskih pisateljev, Zveza socialistične mladine Slovenije, odbor za varstvo človekovih pravic in vse zveze in gibanja alternativnih idej, ki so nastala v zadnjem času.
Te 'zahteve so dvignile veliko prahu, javnost je bila seveda zanje in
le enega ne
tako je bila partija primorana, da nekaj naredi.
Ko so nato alternativci sklicali posebno okroglo mizo — alternativno koordinacijo — se je te seje udeležila tudi partija in SZDL kot enakovreden član — kar je že veliko, kajti dosedaj in po ustavi ima partija vedno volilno vlogo. Seveda pa se je partija takoj začela izvijati, češ da njen predstavnik nima pooblastil, da bi kaj sklenili. Po dveh dnevih partijskega motanja in po grožnji, da bodo alternativci nadaljevali brez nje, se je končno udala.
Tako so nato debatirali predložene ustavne dodatke, katere so morali čez nekaj dni voliti v skupščini. Partija je v nekaterih točkah sprejela popravke alternativcev in te amandmaje so nato tudi v skupščini izvolili. O tej smo že pisali.
A problem je nastal pri 36. amandmaju, ki govori o načinu volitev. Tu se je pokazalo, kaj hoče pravzaprav Zveza komunistov. Pristala je na pravico odcepitve, ki pač trenutno ni nujna, pristala je na pravico slovenske vlade, da ona odloča izredno stanje, saj je tudi v Sloveniji partija na oblasti; in druge take pripombe, ki niso tako aktualne ali jih lahko partija administrativno pozneje opravi po svoje.
A bistveno drugače je z volitvami. Mudi se! In še to — na njih partija lahko in celo verjetno — iz-
Svoj čas smo že opisali, da Menem tudi stopa po stezi svojega prednika (Alfonsina), kar se tiče zunanje politike. Psihologi še niso ugotovili, če je to naravno nagnenje po prestižu, ki ga daje mednarodno delovanje, ali res iskreno nagnjenje in želja po pomoči potrebnim. Dejstvo je le, da so Alfonsinu mnogi očitali, da zanemarja domače probleme, medtem ko se posveča nastopanju na mednarodnem odru. Kaj takega se lahko pripeti tudi Menemu, ki je v nekaj mesecih vladanja že ponudil svoje sile V reševanju problema med A^ rabci in Judi, v problemu protima-milnc- vojne v Kolumbiji, in sedaj sporom v Nikaragvi.
BRATCI, VESELI VSI...
Že stara je pesem o latinskoameriškem bratstvu. Le žalostno je, da jo vsak poje na svojo vižo. Koliko je skupnih vrednot, ki jih imajo narodi tega predela sveta, bi bilo dolgo opisovati. Resnica je le, da vsak vleče na svojo stran, včasih ker ni razumevanja, drugič ker je le premalo politične razgledanosti za prepotreben skupen nastop, mnogokrat pa tudi zato, ker svetovni interesi, finančni ali mnopolični, store vse. da bi se ti „bratje“ med seboj kregali, ker je znano tudi, da „deli in vladaj“.
Zato je razumljivo, da se zadnja leta napenjajo sile za skupen latinskoameriški nastop; kakor je tudi ra-
go je še takih, ki čakajo na odločilen korak. Milost deluje skrivnostno.
Tarasa Kermaunerja in Alenko Goljevšček je gotovo privlačevalo krščanstvo že tedaj, ko sta bila „Bogu najdlje“, ker ju je „postavljalo na isto raven z drugimi: krščanska demokratičnost, plebejskost, pozicija, da smo vsi enaki, vsi kreature“.
Kermauner je svoj avtoanalistični model „razvil kot osnovno antitezo stalinistom. Nisem prešel v antikomunizem, ki je le zamenjana ideologija, prepojena s skrajnimi strastmi“. Neizprosem je v avtokritiki; sam si pravi „Nihče te ne bere, ker so vse tvoje knjige fragmenti knjige, ki se je ne da napisati“. Svoj o-pus gradi na poeziji, dramatiki, na grlu drugih, „skozi katere čutim, slišim, dojemam Boga; kolikor ga dojemam“.
Alenka Goljevšček in Taras Kermauner — dobrodošla med Slovenci v Argentini!
zumljivo, da ta nastop ostane največkrat le pri deklamacijah, in ga ni mogoče uresničiti v vsakdanjem življenju. Koliko je bilo že poskusov kakega skupnega latinskoameriškega trga, po vzoru Evropske gospodarske skupnosti, pa je prav tolikokrat vse padlo v vodo. Edino kar se je obneslo doslej, so bili dvostranski poizkusi integracije, kot primer Argentine in Brazila in podobni.
Te dni sta bili mesti San José de Costa Rica in Perú v središču latinskoameriške pozornosti. Predsedniki „skupine osmih“ so se sestali. Seveda rezultatov ni bilo, vsaj vidnih ne. V Brazilu se nahajajo pred volitvami in najbolj verjetno je, da se bo vlada zamenjala. Enako v U-rugvaju. O Peruju ni govora; Venezuela po svoje izstopa. Torej je jasho, da je Menem bil središče pozornosti, ne le zaradi svojevrstne o-sebnosti, marveč tudi zaradi argentinskega zbliževanja z ameriško prestolnico. Ponoven sestanek med argentinskim predsednikom in Bushom o tem jasno govori.
Menem je torej prevzel baklo sub-kon ti n entai n ega delovanja. In tako je tudi postal neke vrste „posredovalec“ za nikaragovsko krizo. Tam je v nevarnosti premirje med, sandi-nistično vlado in uporniki. In čeprav je komandant Ortega skušal prikazati Menemov poseg kot oporo njegovemu stališču, so mnogi opazovalci označili vlogo argentinskega predsednika 'kot enostaven „kurirski“ posel, s katerim naj bi sporočil v Managvi skrb ameriške vlade glede volilnega razvoja, ki ga mora izvesti sandinizem. Naj bo tako ali drugače, res je da, kot svoj čas Al-fonsinova, sedaj tudi Menemova zvezda še kar močno sveti na kontinentalni ravni.
NOVI PREMIKI
Problem pa je kako bo z bliščem tukaj. V trenutku, ko pišemo te vrstice, se predsednik vrača v državo. In tu bo našel novo skrb, ki se je pojavila na gospodarskem področju. Ali bolje, v sklopu gospodarske ekipe.
Časopisje je mnogo pisalo o sporu med ministrom Rapanellijem in pa državnim tajnikom za finance. Frigeriju ni bil po volji sklep ministra, po katerem mu je hotel odrezati kontrolo nad državno davčno ustanovo, ki je bila doslej pod o-kriljem tega državnega tajništva. Seveda je bila Rapanellijeva odlo-
gubi! In to je neposredna nevarnost zanjo. Zato pa v tem ni hotela popustiti. Zagovarjala je večinske volitve, tako da bi nastopala samo ona proti SZDL, V kateri naj bi se združile v;se alternative — in bi se med seboj kregale za mesta. Medtem, ko so vsi ostali zahtevali princip proporca — kolikor procentov glasov, toliko mest za posamezno skupino (ali stranko).
Revija Mladina komentira v svoji 33. številki to partijsko tezo: „Dobro, pristanemo na zahtevo po gospodarski in politični suverenosti, na pravico do odcepitve, do suverenega odločanja slovenske skupščine o u-vedbi izrednega stanja na njenem o-zemlju..., na vse, kar ste-zahtevali, le na zahtevani proporcionalni način volitev ne moremo pristati.“ In ravno tu mora biti alternativa neizprosna in povedati, da so vsi ti dosežki nični, če partija ne pristane na zahtevani princip volitev! — Tako Mladina.
In alternativa ni bila neizprosna. Ker partija ni popustila, so se domenili, da predlaganega amandmaja ne bodo vstavili oz. izglasovali, da bodo tako volilni sistem določili s poznejšim zakonom (skupščino ima itak partija popolnoma v rokah), in da bodo našli neko vmesno rešitev. In še to, kar niso povedali, da bo ZK pridobila čas, da si domisli kake nove poteze, s katero bo spet odložila odločitev, in na koncu bo morebiti le našla :— mišjo luknjo, da skozi njo doseže večino na volitvah. In z njo oblast!
čitev le posledica dejstva, da je Frigeri pripravil davčno reformo na svojo roko, ne da bi o njej bil točno poučen niti minister, niti skupina okoli korporacije Bunge y Born Še več, Frigeri je to reformo že predstavil delegaciji Mednarodnega denarnega fonda.
Ko je Rapanelli objavil svoj sklep, je Frigeri predstavil ostavko. A tu se je pravzaprav šele začel pravi boj. Vršita osebnosti, iz same vlade in iz peronistične stranke, je izrekla osporavanemu tajniku svojo solidarnost : podpredsednik Duhalde, senator Menem (predsednikov brat), notranji minister Bauza, guverner Cafiero... Kmalu se je videlo, da je ta boj dejansko med stranko in korporacijo BB. Vladna ekipa postaja vedno bolj enolična, kar je po svoje pozitivno, saj iso v začetku precej kritizirali neenotnost njenih članov. A postaja tudi vedno manj „peronistična“, kar se tiče stranke. In to mnoge skrbi. Vsaj to pot pa je izid viden kot neizbežen poraz za stranko in nova afirmacija mož iz vrst korporacije. Tako vsaj napovedujejo.
Še nekaj skrbi stranko: vedno močnejša oddaljitev od tistega “ideala”, ki je bil svoje čase eden mitov pe-ronizma: populizem. Ta teden je Menem javno opeval kapitalizem, kar seveda ne spada v peronistično tradicijo. Že skoraj pozabljena druga kitica peronistične himne je vedela povedati, da si je Peron osvojil „veliko maso ljudstva“ s svojiln bojem „proti kapitalu“. Da, tudi tu se nekaj premika.
KAM SEDAJ
Medtem, ko je dolar poskočil, ra-stel in znova padal, kar ni ravno pomirljivo znamenje, se je sindikalni položaj še zaostril. Kljub novim pozivom vlade, naj se sprte organizacije znova združijo v enotni CGT, o tem nihče ne sanja. Sama vlada je že pričela manevre, da bi pritegnila kovinca Lorenza Miguela in petro-lejca lhkneza nazaj v svojo čredo in tako onemogočila Ubaldiniju močan nastop. A to je težko, še težje, če pomislimo, da se trenutno sindikati pogajajo za šestmesečne povišice in da nihče ni zadovoljen s ponudbami, niti z vladno politiko na tem področju. Celo menemistični sindikati dejansko prehajajo v opozicionalne vode, ko gre za plače.
Trenutno še vlada socialni mir, čeprav je v mnogih gremijih zaznati premike. Ni še prišlo do večjih stavčnih podvigov, a v posameznih podjetjih se nezadovoljstvo pozna. Enako tudi v mnogih državnih podjetjih.
Da je mera problemov polna, so
(Nadaljevanje na 4. str.)
MALI OGLASI
PRODAJA
Prodam. Chalet v Miramaru po ugodni ceni. T. E. 441-5111.
ZOBOZDRAVNIKI Viktor Leber - splošna odontologija, im-plantes oseo-integrados; sreda in petek od 14 do 18; Belgrano 382:6 -7. nadstr. B . San Martin - T. E. 755-1353.
ARHITEKTI
Andrej Duh — načrti, gradnje in vodstvo del v mestu in okolici; nepremičninski nosli — P. Moreno 991, 5. nadstr. “C”, Bariloche, T. E. 0944-20733-
TURIZEM
Potovanja, skuoinske ekskurzije, letalske in pomorske vožnje poskrbi po ugodni ceni Marjeta Šenk. — T. E. 762-2840.
ADVOKATI
dr. Vital Ašič — odvetnik - ponedeljek, sreda, petek od 17 do 19, Don Bosco 168 - San Isidro. T. E. 743-5985.
dr. Franc Knavs — odvetnik; ponedeljek, torek, petek od 16 do 20. Tucu-man 1455 9. nastr. “E”, Capital -
T.	E. 45-0320 in 46-7991.
ZA DOM
POHIŠTVO: za jedilnice, spalnice, dnevne sobe, moderno in angleški stil. Tine Kovačič. — T. E. 765-1682.
REDECORA — celotna oprema stanovanj: blago za naslanjače, odeje, zavese, tapete, preproge. - Bolivar 224, Ramos Mejia - T. E. 654-0352
Garden Pools — konstrukcije bazenov -filtri - avtomatično zalivanje — Andrej Marolt, Martinez de Hoz 211, San Miguel - T. E. 664-4374.
NOVICE IZ SLOVENIJE
LJUTOMER — Prleški sejem, peti po številu, je bil v tem kraju. S svojo ponudbo so se predstavili samostojni obrtniki, izdelovalci domače in umetne dbrti, trgovci in gostinci s prleškimi kulinaričnimi specialitetami in domačo kapljico. V kulturnem programu so nastopili tamburaši, folklorne skupine, kinološko društvo, godba na pihala in harmonikarji.
VIDEO.KASETO OB GALLUSOVI 40-LETNICI
lahko dobite pri Terezki Prijatelj Žnidarjevi, T. E. 766-0334.
Cena 35 dolarjev.
Vsebuje ves koncert v Slovenski hiši, pogovor z dirigentoma ter prikaze iz Slovenije.
OBVCSTILA
SOBOTA, 4. [novembra:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
SKA: ob 20. uri razstavlja kipar in slikar Marjan Grum.
V	Slovenskem domu v San Martinu
igra Figoie-Fagole ob 20. uri.
V	Hladnikovem domu v Slovenski vasi ponovitev Županove Micke.
NEDELJA, 5. novembra:
24.	obletnica Cankarjevega doma v
Berazateguiju in 4. mladinski dan.
SREDA, 8. novembra:
Občni zbor ZSMŽ in predavanje dr. Jureta Rodeta.
ČETRTEK, 9. novembra:
Seja izvršnega odbora Zedinjene Slovenije ob 20. uri.
PETEK, 10. novembra:
SKA: kulturni večer ob 20. uri v Sip. venski hiši. Predaval bo Taras Kermauner: Kako gledana na sedanji slovenski trenutek kot kristjan.
SOBOTA, 11. novembra :
Seja Profesorskega zbora Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 9. uri.
NEDELJA, 12. novembra:
Skupni mladinski dan v Našem domu v San Justo s celodnevno prireditvijo.
SOBOTA, 18. novembra:
Zaključna prireditev Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši.
NEDELJA, 19. novembra:
V Slovenski vasi 30-letnica slovenske cerkve Marije Kraljice. Sv. maša bo oh 11.30, ob 16.30 pete litanije.
SOBOTA, 25. novembra:
Pivo veselica v Carapachayskem domu.
NEDELJA, 3. decembra:
Rožmanov dom — odkritje spomenika naši materi.
BOŽIČNE NALEPKE
Zveza slovenskih mater in žena (ZSMŽ) je tudi letos pripravila prodajo božičnih nalepk za pisma. Naprosila je nekaj slikarjev, da jih lastnoročno narišejo in pobarvajo. Andrejka in Marjeta Dolinar, Tone Kržišnik, Helena Klemenc in Janika Omahna Jeločnikova so opremili z božičnimi motivi nalepke v velikosti znamk, katere sedaj SZMŽ nudi v aakup.
ESLOVENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE Director: Valentín B. Debeljak REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Teléfono: 6 9 - 9 5 0 3
Glavni uredni k :
Tine Debeljak ml.
Uredniški odbor: Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N? 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nac. de la Propiedad Intelectual N9 85.462	
N.-ročnina Svobodne Slovenije za 1989:
za Argentino A 6.000; pri pošiljanju po pošti A 7.000; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA. Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol.
V Evropi lahko kupite Svob. Slovenijo: v Trstu: knjigama Fortunato, Via Pa-ganini 2;
v Celovcu: knjigarna Mohorjeve družbe, Viktringer 26.
TALLERES GRAFICOS "VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -T. E. 362-7215
Poravnajte naročnino!

Slovenska kulturna akcija
11. kulturni večer
MARJAN GRUM kipar In slikar
Odprtje razstave bo v soboto, 4. novembra ob 20 v gornji dvorani
Slovenske hiše.
i	I
Slovenska kulturna akcija :	s
12. kulturni večer
TARAS KERMAUNER
s
Kako gledam na sedanji slovenski trenutek kot kristjan?
■
Predavanje bo v petek, 10. novembra, ob 20 v Slovenski hiši.
VllliMBBIIinil
Društvo Slovenska vas - Lami s
vabi na igro
Alpe Hogar — Stane Mehle - vse za vaš dom - L. Vernet 4225 - 1826 Rem. de Escalada - T. E. 2:48-4021.
TRGOVINA
Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital - (1 kvadra severno od postaje Liniers).
SANITARNE NAPRAVE Sanitarne in plinske naprave — privatne - trgovske - industrijske odobritev načrtov — Andrej Marolt, Avellaneda 216, San Miguel - T. E. 664-1656.
GOSPODARSTVO
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sarmiento 385, 1. nadstr., pis. 10 .. Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 325-2127.
Kreditna zadruga SLOGA — Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574/654-6438. Od ponedeljka do petka od 10. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E,. 658-6574, 654-6438. Od ponedeljka do petka od 10. do 19. ure.
SLOGA — PODRUŽNICA SLOVENSKA VAS — Hladnikov dom - Msgr. J. Hladnik in Hemandarias Uraduje ob sredah od 19. do 21. ure in ob nedeljah od 10.30 do 12.30 (ga. Marija Gorše).
SLOGA — PODRUŽNICA CASTELAR Slovenska Pristava - Monte 1851 -
Uraduje ob sredah od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10.30 do 12.30 (g. Nande Češarek).
SLOGA — PODRUŽNICA SAN JUSTO Naš dom (pisarna) H. Irigoyen 2756 T. E. 651-1760. Uraduje ob torkih od
18.	do 20. ure in ob nedeljah od
9.30	do 11.30 (gdč. Julka Moder).
LOGA — PODRUŽNICA SAN MARTIN — Slovenski dom - Córdoba-129 T. E. 755-1266 - Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10. do 11. ure (g. Stanko Oberžan).
«jkbb * a » a »fl »b s ■ n « a« m «si b ■ «« * *« m b b m a w m n * m m a m m b m m m v
Cena največ štirih vrstic A 150.. za enkratno objavo, za vsak mesec — 4 številke — A 500.-.

V INTERE S U
članov Zedinjene Slovenije, ki še niso poravnali članarine za tekoče ali mogoče celo za prejšnja leta, je, da jo poravnajo najdalj do konca leta, ko se tudi zaostala članarina obračunava v višini letošnje, t. j. A 120 za samske odn. A 180 za družine za vsako leto. Po 1. januarju 1990 pa se bo vsa zaostala članarina, torej tudi letošnja, obračunavala po novi, tedaj veljavni, ki bo v zvezi z letošnjo inflacijo precej višja.
í I
A. T. LINHARTA
ŽUPANOVA MICKA,
s katero gostuje ¡karapachayska igralska družina v Hladnikovem domu 4. novembra ob 20. uri.
Vabljeni!
CANKARJEV DOM
BERAZATEGUI
iBBaaaBaBijBBSBaaBBBflBBBBMaaaaaBBaai
MIIMMHmi
JMIMHRMSUIHUBI
Šolska počitniška kolonija
Zedinjena Slovenija organizira tudi letos šolsko počitniško kolonijo v domu dr. Hanželiča v kordobskih hribih. Odpotovala bo iz Retira 27. decembra zvečer in se vrnila 12. januarja 1990 dopoldne. Cena za prevoz, stanovanje, hrano in izlete je A 30.000 za otroke članov ZS odnosno A 33.000 za otroke nečlanov, če se plača do 20. novembra, zadnjega dneva prijave. Lahko se plača tudi v dveh obrokih: polovico do 20. novembra, drugo polovico, ki bo „indeksirana“ v soglasju z inflacijo — „costo de vida“ — v mesecu novembru, pa do 20. decembra.
Otroke morete prijaviti tudi po telefonu v pisarni ZS med 16. in 20. uro od ponedeljka do petka; eden od staršev pa mora pozneje priti osebno v pisarno ZS, da podpiše dovoljenje za potovanje in da zdravstvene podatke in dobi navodila za kolonijo. Prednost za kolonijo imajo otroci, ki obiskujejo slovensko šolo.
Í I
24. OBLETNICO NAŠEGA DOMA
in
5. MLADINSKI DAN	\
B B
K
bomo praznovali v nedeljo, dne 5. novembra t. 1.
a-
B
spored slavnosti:	■
Ob 9 pričetek tekmovanj v odbojki	j
Ob 12 pozdrav zastavam in slovesna sv. maša
Pozdrav predsednika doma	|
Kosilo
Ob 16 kulturni program. Slavnostni govor: inž. Andrej Grohar 5
a	g
Sledi prosta zabava ob orkestru “ISKRA”	!
|	i
Pričakujemo obisk naših rojakov iz Kanade.	■
!	;
Lepo vabi odbor doma in mladinske organizacije.	£
(Če mogoče, prijavite kosilo telefonsko: 258-8952)	■
!	■
•BaaBaBBBaaaaBaaaBaaiaaaflaflBaBBaaaaBaBifliBNaBaflBaiaaaBaaBiaaaaaaaaaaaBaaaaaBBBaiaaaBaaaaBaBBiBBiBBiaaBaaaaaa
Le življenja v Argentini
(Nad s 3. str.)
pričele padati hude kritike na vlado zaradi ogromnega tiskanja denarja. Rekordna količina bankovcev je v teh mesecih preplavila denarni trg, kar je očividna sabotaža vladnim načrtom stabilizacije. Celo Al'sogaray, družabnik peronistične vlade, se je spotaknil ob to dejstvo, in tudi opozoril, da -ne bo stabilizacije brez re-aktivacije notranjega trga. Do te reaktivaeije ne bo prišlo, če se ne poviša delavskih plač. In tako smo zopet na isti točki, kjer smo se nahajali na začetku. In mnogi se sprašujejo: kam sedaj?
Spomenka Hribar; „Naša žena“ ; 6.89
(4)
Sprava je klic k ljubezni
37. SKUPNI MLADINSKI DAN	
»! X	12. novembra
Ä	NAŠ DOM - SAN JUSTO
i	8.00 sv. maša v sanhuški katedrali
	. 9.30 dviganje zastav
N rv.	nato zajtrk
35	10.00 do 15.00 skupne igre
i	(keglanje, namizni tenis, odbojka,
e	papi-futbol)
s	13.00 kosilo
	15.30 18.00 finale turnirja odbojka SDO-SFZ
1	18.30 kulturni program
	prosta zabava ob zvokih orkestra
Si	
Si	PRISRČNO VABLJENI VSI, KI SE ČUTIJO
pN	MLADE.
— Tu v Sloveniji ste vi doživeli pravi linč. Mnogi so vas obsojali, ne da Bi sploh vedeli, za kaj se zavzemate. Miniti je morala dolgo časa, da ste na obtožbe lahko: javno odgovorili.
„Res, tedaj mi ni bilo prijetno, lahko bi celo relkla, da sem zelo trpela ob vseh tistih nesmiselnih napadih, polnih sovraštva.
Vendar so bile vse te šikane daleč od linča! Veliko ljudi je bilo za manj ali za nič dejansko linčanih, tudi u-bitih ali umorjenih. Nanje moramo misliti, njim se moramo pokloniti.
In koliko ljudi je bila zgolj zato, ker so bili v sorodu z domobranci ali celo samo verni, šikaniranih! In to desetletja! Da so to prenesli in še posebej, če so vse to prenesli brez sovraštva v srcu, jih moramo dejansko spoštovati in se jim zahvaliti; če bi se vdali sovraštvu, bi bilo naše današnje življenje še veliko bolj bru-talno, kakor je.
Kar mene zadeva, sem vedela, da bo prišlo do trčenja dveh perspektiv, resnic, in sem to morala vzeti nase. Zdi se mi, da ni bilo zaman, da je od tedaj, ko je poboj domobrancev postal sestavni del naše javne zavesti, drugače; da smo bliže spravi. Morda se tudi motim — človek ni nikoli dovolj dovolj skromen.
Res nisem imela široko odprtih vrat za objavljanje; tedaj se me je sama od sebe spomnila le Mladina,
ki je v času najintemzivnejšega .razčiščevanja' z mojimi stališči naredila z menoj intervju.
Ne vem, kaj me je pravzaprav rešilo hujšega? Morda to, da akterjev roškega poboja nisem klicala na absolutno odgovornost; da nisem klicala k sovraštvu, ampak, nasprotno, k spravi in' ljubezni. Morda to, da sem tudi naredbodajalce in izvrševalce zločina na Rogu skušala razumeti kot ljudi svojega časa, kot ljudi, ki so sicer pobijali in varali, a so bili tudi sami v temelju prevarani: namesto odrešitve in Raja na zemlji so nam ,pribojevali‘ mrak in brezizhodnost. Kako smemo biti povsem gotovi, da jim za to ni hudo? Kdo od nas ve, kakšne so njihove samotne noči.
Morda pa me je rešilo to, da sem ženska? Včasih ti prav pride, da si ženska.
No, čisto resno: imela sem srečo, da sem se rodila kot ženska."
O ŽENSKAH
„Malokdaj sicer, včasih pa se vendarle peljem s prvim avtobusom ob pol petih zjutraj. In tedaj vidim, ka. ko matere spijo skupaj s svojimi o-troki, ki jih peljejo v vrtec, same pa gredo na delo. In popoldne ob petih spet ista slika. Večkrat mi je prišlo na misel in menim, da je to tudi res, da ves standard! v socializmu — ko-
likor o tem sploh lahko govorimo — izhaja predvsem, iz presežnega dela žensk in mater. In na račun zdravja naših otrok, isaj je vstajanje ob štirih zjutraj proti njihovemu normalnemu življenjskemu ritmu.
Kaj je to enakopravnost žensk? To, da moreš in smeš garati kot črna živina? Bojim pa se, da so moški komaj kaj bolj «enakopravni kot smo ženske. Vse skupaj je ena velika žalost“.
SPRAVA NA KOSOVU
„Če bi v tem hipu po nekem čude. žu prišlo na Kosovu do demokracije (pravne države, politične svobode...), bi to ne šlo, ker je med Srbi in Albanci preveč sovraštva, iz preteklosti in sedanjosti. Najprej se bodo morali spraviti med seboj, vzeti nase svojo zgodovino, vsak svoje grehe, in pristati na to, da so pač vsi samo ljudje, doma na isti zemlji, in na tej podlagi poiskati pota sožitja. Dokler pa bo vsakdo objokoval le svoje žrtve, krivde zanje pa natikal izključno drugemu — sprave ne bo, s tem pa tudi nikakršne osnove za demokracijo ne!
Pa tudi za rešitev vprašanja Kosova ne. Dokler bodo Srbi za vse krivili samo Albance, dokler bodo posiljevali samo Albanci, dokler bodo Kosovo imeli le za srbsko nacio. nalno i istorijsko ožemije, ne pa za skupno, izvorno albansko in srbsko, dokler bodo same sebe imeli za bolj enakopravne, ne bo sprave — s tem pa tudi rešitve ne!“
Spraševala: Neva Železnik