Izhaja vsak drugi in četrti četrtek v mesecu. Naročnina stane Posamezne številke se dobivajo po 5 kr. Krščanski delavci, združite se! Naročnino in dopise pošiljajte uredništvu »Glasnika« Poljanska cesta 58. Oglasila delavcev, ki nimajo dela, ali delo-dajavcev, ki iščejo delavcev, se vspreje-majo zastonj! Štev. 3. V Ljubljani, 12. decembra 1895. Letnik II. Narodnost in krščanski socijalizem. Da je dožnost vsacega človeka ljubiti svoj rojstni kraj, ljubiti narod, med katerim je zagledal luč sveta, ljubiti govorico ali jezik, katerega govorijo njegovi roditelji, o tem menda ni treba veliko govoriti. Narava sama nam je dala nagon ljubiti svoj narod, ljubiti svojo domovino. Ker pa ima narava svoje zakone in nagibe od svojega stvarnika, nam Bog sam zapoveduje ljubiti svoj dom, ljubiti svoj narod. In res! Naš Odrešenik sam je ljubil neizmerno svoj narod. Ljubil ga je tako, da je jokal nad njim in njegovo nesrečo. Zbral je okoli sebe uboge može iz svojega naroda. Kakor je pa ljubezen do svojega naroda vtemeljena po božji naredbi v naravnhi zakonih, vendar moramo ljubiti tudi druge narode. Tako je zapovedal naš Odrešenik svojim apostolom, naj ne učč samo svojega naroda, temveč vse narode sveta jednako. S tem je pokazal, da smo vsi ljudje otroci jednega Očeta, ter da Oče hoče, da se ljubimo med seboj. Klanjajoč se volji Očetovi, postavila si je krščanska socijalna stranka kot načelo, da deluje vsak narod za se v svojem okrožju ter da noben narod ne sme dru-zega zatirati, da se dajo od držav vsakemu narodu potrebna sredstva do naj višje izomike na podlagi narodovega jezika. Vsak narod naj slobodno goji svoje slovstvo. Vsakemu narodu naj se dela pravica v njegovem jeziku. Načelo krščanskega socijalizma je pa tudi spoštovati in ljubiti tudi druge narode. Le tedaj, ako se bodo posamezni narodi spoštovali, ko bode zavladala med njimi odkritosrčna ljubezen do bližnjega, kadar ne bo več preganjal in zatiral močnejši slabejšega, le tedaj bo zavladal na svetu blaženi m r. Krščanskega socijalizma načelo pa ni, samo tarnati in le z besedo se potegovati za razne narode. Krščansko socijalno načelo je, priboriti posameznim narodom gospodarsko neodvisnost. Narod, ki je v gospodarskem oziru odvisen, tisti narod ne more napredovati. Z gospodarsko neodvisnostjo hoče kršč. soc. uvesti tudi ravnotežje med posameznimi stanovi vseh narodov. Za vso človeško družbo je sramotno in pogubno, da mora toliko milijonov ljudij pri trdem delu stradati kruha, trpeti sploh pomanjkanje samo zato, da si more majhna peščica bogatašev spravljati milijone v svoje žepe in blagajne. Kedor v resnici ljubi svoj narod, komur bije srce za vesoljno Človeštvo, mora pač delovati v tem smislu. Drugače mu ne morem verjeti, da je »naroden,« da deluje za svoj narod. Rudečica me je oblila, ko sem bral nekoč »Slov. Narod«. Ta list, ki je prevzel monopol narodnosti, ta list, ki trdi, da stoji za njim cvet slovenskega razumništva, ta list si upa zapisati v svoj vvodni članek, da narodna stranka do sedaj še ni imelav časa izdelati gospodarskega programa. Toraj tisti, ki po shodih obetajo našemu narodu srečo, še sami he vedo poti, ki pelje do sreče. Ne vedo za njo, ker niso imeli časa je iskati. O, liberalna ljubezen do narodh, kakšen sad vendar rodiš! Napačno j'e v tem oziru tudi načelo socijalne demokracije, ki ne pozna nobenega naroda; napačno prvič zato, ker s tem zametuje naravo velevajočo ljubiti svoj rod. Napačno je pa tudi zaradi tega, ker nobena narodnost, kadar bo zavladala splošna medsebojna ljubezen in spoštovanje, nO more ovirati vzajemnega delovanja posameznih narodov na socijalno gospodarskem polju. To, da ljubimo svoj rod, ne sme biti nikdar povod k nerazporazumljenju z drugimi narodi v gospodarskih zadevah. Popolna mednarodnost je pa tudi nemogoča, ker ima vsak narod toliko svojih po-sebnostij, da bi se tiste ne dale spojiti s posebnostmi druzega naroda. Razvidno je toraj, da vsakdo lahko deluje za skupne interese ljudij, ne da bi mu bilo treba zatajiti lastni svoj rod. Tudi v tem smo si poleg verskega vprašanja navskriž s socijalno demokracijo. Socijalna demokracija sama nam je pa priča, de imamo v tem mi prav. Nemški socijalni demokratje čutijo se odločno Nemce. Gorje mu, kdor bi se predrznil kratiti jim ta čut. Tudi naši ljubljanski socijalni demokratje so prav za prav nemška zalega. Med seboj govorč največ v nemščini ; časopise in knjige vsiljujejo vsakomur v nemškem jeziku. Nemške agitatorje in agitatorice si naročajo in nemškim kolovodjem pošiljajo zagorskih rudokopov groše. »Arbeiterzeitung« se je svoje dni norčevala iz slovenske zahteve, naj se osnuje v Celju slovenska nižja gimnazija. Vse to nam priča, da nemštvo sili k nam tudi v obliki socijalne demokracije. In škodljivi vpliv te ,nemške1 spake je še hujši zavoljo tega, ker socijalna demokracija na jedni strani nenemške delavce sama po sebi zvodi na nemško plat, na drugi strani jim pa napolni srce s sov- ->‘■€3 18 €3*- raštvom do laslne narodnosti in domovine. Socijalni de-mokratje trdč, da so mednarodni, v resnici so pa pro-tinarodni. »Prokleta b o d i t a ko i m c n o v a n a domov i n a!« tako beremo v nekem socialističnem oklicu*). Ali je to mednarodno? Ali ni naša dolžnost, da se z vsemi silami upremo takim nazorom? Prva muftija socijalne demokracije Marks in Engels sta že 1. 1848 v svojem »oklicu komunistične stranke« zapisala: »Komunistom seje očitalo, da hočejo odpraviti domovino in narodnost. Delavci nimajo domovine. Ne more s e j i m vzeti, česar nimajo.« Taki divji nazori so judovskega vpliva. Jud nima več svoje domovine; njegov narod je razkropljen po celem svetu, zato ne privošči tudi drugim veselja nad domom. Kakor jud skuša vse drugo uničiti, kar je svetega in vzvišenega krščanskemu ljudstvu, kakor mu hoče ugrabiti njegovo vero, njegovo poštenje, njegove vzore, njegov mir in srečo, tako mu hoče vzeti tudi ljubezen do domovine. Socyalno demokracijo so osnovali judje; judje so jo prvi podpirali; judje jo vodijo še zdaj, Zdaj žugajo, da bodo vsi, tudi najbogatejši, vstopili v soci-jalno demokratično stranko, če jim vlada ne uniči proti-semitov in krščanskih socijalistov. Ta judovski vpliv je vzrok grozne besnosti socijalnih demokratov tudi proti domovinski ljubezni. Temu nasproti povdarjamo mi: »Krščanski delavci imamo domovino in jo ljubimo.« Kakor so nam svete dolžnosti, ki nam jih nalaga Kristusova vera do Boga, tako so nam svete tudi tiste, ki nam jih ukazuje do vladarja in do domovine«. Nadi liberalni nasprotniki se družijo tudi s soci-jalnimi demohrati proti nam, Liberalcu je namreč sovraštvo do vere in duhovnika večje, nego ljubezen do domovine, ker so jim ljubši tisti, ki trdijo, da je ta ljubezen »predsodek«, ali celo »neumnost«, kot značajni krščanski možje. Misel mednarodnosti je v sedanjih brezsrčno sebičnih časih zelo pogubna političnemu obstanku malih narodov. In ker se med te male narode šteje tudi naš slovenski narod ,moramo posebej še buditi čut narodnosti med svojimi sorojaki. Krščanski socijalizem nas tudi tega uči. Naprej toraj, na delo, v korist narodu in človeštvu na podlagi krščanske pravičnosti. Vsakemu svoje 1 Najnesrečnejše bele sužnje. Noben dan skoraj ne mine, da ne bi čitali v časopisih o gnjusni trgovini z dekleti. Po celem svetu lazijo nesramni judovski agentje in spravljajo uboge žrtve svoje hudobnosti — v propad. Te dni smo zopet brali, da je policija v Dženovi (Genua) na Laškem opozorila vlado v Budimpešti, da je na potu na Ogersko znani *) Dr. R. MeVer. Der Emaneipationskampf/dcs vierten Standes. II. 116. prekupčevalec s človeškimi dušami jud Lazar Švare in da hoče ondu nabrati deklic za Kajiro in Aleksandrijo; pred par tedni so celo v Ljubljani zaprli takega lopova. Javno življenje pa vrh tega še kaže, da policija zve le za malo tacih slučajev. Judovski agentje so zviti. Po vsakovrstnih spletkah dela prihajajo v dotiko z mladimi dekleti, ki nimajo ravno dela in jim začnO obetati najlepše službe v tujih mestih — Kajiri, Carjemgradu, Port Saidu, Bombaju itd. Neskušena bitja se dadč preslepiti mamljivim obljubam in se vdajo. Jud jih pelje takoj seboj in jih izroči potem na odločenem mestu, toda seveda ne v pošteno službo — marveč naj-grjemu obrtu, ki ga vodijo večinoma tudi judje. Ubogo dekle se navadno dalje časa ustavlja, toda — kaj naj počne neznanka v tujem svetu. Gospodar je ne spusti, dokler mu ne plača dolžne potnine in obilih stroškov za agenta; revica pa navadno nima beliča. Obup ji roji v srcu, solze ji zalivajo lice, gospodar jo sili, posti, pretepa. Po groznih notranjih bojih pa vender največkrat premaga stiska, katero podpirajo slabi vzgledi in vedne skušnjave in zapeljevanja, da naposled — pade. S tem je vjeta za vedno, propadla za ta in oni svet. Kadarkoli jo vzbujajoča vest privede do tega, da hoče izstopiti, vedno ji njen satanski gospodar ali gospodinja pokažeta račun, po katerem jima še vedno dolguje. Iz dolgov se ne izkoplje in s tem tudi iz grehov ne. Bolezen in zgodnja oslabelost jo še-le vržeta na ulico med beračice, hudodelke, samomorilke. Število teh revic je ogromno in nikogar ni, da bi jim pomagal. Konzuli nimajo potrebne moči in večkrat tudi ne volje. Primerilo se je že čestokrat, da je konzul ubogo žensko, ki se je zatekla k njemu, spodil ali jo celo grdo ozmerjal, če ni imela »posa«; v njeno rešitev pa ni storil ničesar. Samo katoliška cerkev ponuja tudi tem nesrečnim sužnjam tolažbo in zavetje. Navlašč zato, da vsprejema padle ženske, se je ustanovila redovna družba »sester dobrega pastirja«, ki imajo po celem svetu že 160 hiš, kakih 5000 redovnic in nad 30.000 spokornic v svoji skrbi. Sestre vsprejemajo nesrečnice zastonj in jih oskrb-ljujejo z vsem toliko časa, dokler se ne vtrdijo v dobrem življenju. Potem jim najdejo kako pošteno službo in jih tako poboljšane zopet vrnejo kot koristne ude človeški družbi. Da je število judovskih zapeljivcev res ogromno, nam pričajo vedno se ponavljajoče sodne obravnave. Jeseni 1. 1892 je bilo 27 judov v Levovem v Galiciji zaradi nesramne trgovine pred sodiščem. Tu se je izkazalo, na kako grd način varajo judovski agentje neizkušene deklice in kako velike dobičke delajo s prodajanjem krščanskih suženj. Med seboj so bili v zvezi in dopisavali so si tako, da jih drug ni mogel razumeti. Tako je n. pr. pisal jud judu iz Carigrada v Levov: »Pošlji mi dva zaboja blaga (t. j. dve dekleti), pa ne sme biti košer (t. j. judovsko). Blago mora biti prima.« Jud Še-ferštajn je pri ti obravnavi zatrjeval, da je taka kupčija prav tako dovoljena, kot vsaka druga. Ta trguje s sadjem, oni z obleko, on je pa z ženskami, tako je dejal. ~»*Q 19 €3*-t Vse je bilo tiho, in nihče ni vedel zakaj? Ko je hotela oditi deklica, je stopila k očetu in mu poljubila roko. Ta je položil roko otroku na glavo in ginjen spregovoril: »Ti dobro dete, moli v cerkvi še za svojega očeta.« Nato se je naslonil na posteljo in britko razjokal. Dvomiti ne moremo, da je uslišal Bog molitev tega nedolžnega otroka in naklonil po otroku v kratkem času srečno spremembo v celi družini. Ko je zapazila Hildegarda podobne uspehe pri otrocih, se je klešč zahvalila Bogu, ki na tako čudovite načine ponuja svojo milost človeku. Sklenila je ustanoviti zavetišča za zanemarjene deklice. Dobro je spoznala, da smemo le tedaj upati na boljšo bodočnost, kadar bode mladina krščansko vzgojena in bodejo zgubljeni zopet pridobljeni za čednostno življenje. V zaupanju na neskončno previdnost božjo je vselej dobila zgubljeni pogum. Večkrat ni imela nobenega denarja v pokritje stroškov; tedaj je navadno rekla: »Moja služba obstoji v tem, da sprejemam uboge otroke; ljubi Bog naj jih potem sam preživi.« — Na vprašanje, odkod dobiva tolike svote, katere porabi za odgojo otrok, je odgovorila: »Denar imam naložen v hranilnici, ki Se ni nikdar opešala. Ljubi Bog vsak dan toliko izda, a vendar Se ni zašel v dolgove.* — Tako je delovala Hildegarda celo svoje življenje in bila je pri tem delu srečnejša, kakor če bi bilo njeno vse zemeljsko premoženje. Socijalni pogovori. Delevske pogodbe. Vsakdo, kedor kaj kupuje, najema ali prodaja, izvršuje kupčijo ali najem na podlagi gotove pogodbe. In zelo čudno bi bilo, ko bi veljalo načelo brezpogojnosti. Tisti, ki bi bil močnejši, bi vzel, kar bi mogel slabejšemu, ne da bi se oni mogel temu protiviti. Odločevala bi pravico pest. Naši zakoni sicer skrbijo zato, da nobeden komu drugemu ne more vzeti njegove lastnine zoper njegovo voljo, tudi ne za tako ceno, za katero lastnik stvari noče dati. Toraj ima osebna last zakonito varstvo. In kedor je še tako srečen, da more reči, to-le je moje, more tudi tisto po svoji prosti volji upravljati in gospodariti brez vsakega pri-krajševanja lastninske pravice. Ker ima vsak človek neomejeno pravico do svoje lastnine in jo sme uporabljati po svoji volji, je naravno, da velja to načelo tudi za človeško delavno moč. Kdor nima nikakega posestva ali sploh premoženja, tisti je naravno primoran, živeti od dela svojih rok — od svoje delavne moči. Bog je vse ljudi vstvaril za delo. Toraj bi morali prav za prav vsi ljudje živeti od dela. Toraj brezsrčna sebičnost in neomejeno poželjenje po »še več« nekaterih ljudij, pritiralo je »čolnič pravičnosti«, da je prav in dovoljeno živeti od žuljev druzih ljudij. Da ! Sebičnost in nenasilna dobička-željnost kapitalizma, kateremu varujejo zakoni njegovo imetje, prijadrala je tako daleč, da neomejeno gospodari nad osebnim in edinim imetjem druzih ljudij — nad delavno močjo. Da je temu tako, nas prepričujejo delavske pogodbe, ki jih delajo tvorničarji s svojimi delavci. Ker za delo preostaja delavskih moči, navadno ni potreba tovarnarju popraševati po delavcih. Delavci se prihajajo sami ponujat pred tovarne. Ako se vsprejme kak delavec v delo, se mu navadno nič ne pove, koliko bo imel plače, sam pa tudi navadno ne'stavi nobenega pogoja za svoje delo. Gorje mu, ko bi se drznil vprašati, koliko da bo zaslužil. Gotovo bi ga ne vsprejeli. V tovarni po stenah vise razne table s »službenim redom* in raznimi »opomini«, ki so navadno tako urejeni, da služijo v korist posestnikov. O kakih pravicah delavcev dostikrat niti govorjenja ni. Delavec zve za svoj zaslužek šele, ko je ob tednu prejel svojo »plačo«. Marsikateri zmaje z glavo, ko prešteje »kebre*, za katere je cel teden težko delal. Dostikrat preklinja sebe in cel svet iz nevolje, ker v6, da njegov trud, njegova edina last, njegovo edino blago — njegova delavna moč ni plačana po vrednosti. Mora trpeti, dasi je krivično! Tako gospodarijo vsled kapitalistično-liberalne svobode bogataši skoro neomejeno nad tujo lastnino in tujo voljo. Zaradi delavskih pogodb je bilo že mnogo šlrajkov. Toda kaj posebnega se ni doseglo. Ker ni nobene pogodbe, se prepirajoči stranki ne moreta opirati na kako podlago. Kapitalist, ki lahko malo čaka, neče o kakem redu gledč pogodbe nič slišati. Delavci pa, ker nimajo živeža, so prisiljeni, da začn6 zopet brezpogojno delati. Ako se pa kje kaj doseže, se pa tisto toliko časa polagoma vrti in popravlja, da se nazadnje izgubi. Ker je dolžnost države varovati vsestransko vse državljane, zato bi morala skrbeti država zadostno tudi zato, da se varuje delavskemu ljudstvu edino premoženje — delavna moč. Država je poklicana v to, da varuje pravico in izvršuje pravičnost. Zadnji čas je že, da bi se v to postavljeni ljudje začeli malo bolj zanimati za delavske razmere, ter skušali odpraviti zla, ki tlačijo kakor mora delavski stan. Ako se brani last posestniku, brani naj se tudi pravica in last delavcev. Dela naj se tudi na to, da se bodo sklepale dejansko pogodbe med delavci in delodajavci. Določi naj se tudi strogo, da se ne bodo delavci silili sklepati njim samim škodljivih pogodb. Določi naj se najnižja plača, ki mora biti taka, da je mogoče ob nji pošteno živeti. Določi naj se najnižja delavska doba. Fred vsem so mora omejiti svoboda kapitala nasproti delavcem. 7 Delavcu pa se mora priboriti svoboda, prodajati svojo delavno moč tako, kakor je vredna. S tem, da je liberalizem proglasil svobodo kapitala nasproti delu, postavil si je na glavo »vredno in častito« krono ljudskega ubožanja in brezpravnosti. Ljudstvo pa, ko je spoznalo »demante« te krone, mora delati na to, da se osvobodi te žuljave svobode ter si pribori za življenje potrebnega varstva. Pekovski mojstri — in nedeljski počitek. V »Glasniku« smo že razpravljali, kako malo se brigajo pekovski mojstri za zakon o nedeljskem počitku. Pomočniki trpč, kot preje. Na Dunaju se je vložilo že 3300 naznanil proti mojstrom pri obrtni gosposki. Pomisliti se mora, da pomočnik s takim naznanilom kaj lahko pride ob delo in da zato velika večina prestopkov ostaja neznana gosposki. Mestni magistrat dunajski se pa nasproti mojstrom kaj milo obnaša. Tako je bil n. pr. neki pek še-le, ko so ga šestdesetič naznanili, obsojen za ogromno svoto — 3 gld. Ljubljanska obrtna gosposka dozdaj še niti tacega čina nima izkazati, dasi bi imela v prid prenapetim pekovskim pomočnikom dovolj dela. Ženske tvorniške nadzornice na Angleškem. Dozdaj sta na Angleškem za delavke postavljeni dve ženski nadzornici. V poročilu o 1. 1894 zelo hvali to ustanovo vrhovni nadzornik in pravi, da samo ženska more pri delavkah dobiti zaupanje ih presoditi razmere ženskega dela. — Na Nemškem so deželni zbori prošnje, naj bi se nastavile tudi nadzornice, kar kratko malo odvrgle. — Nam se zde Angleži mnogo pametnejši in ker so rabijo ženske delavske moči v tvornicah, se nam zdi popolnoma pravično, da poslujejo zanje ženske nadzornice. -5WO- 24 £3«*- Drobtine. Ljubljanski socijalni demokratje iščejo pomoči z Dunaja. Njihovi domači »frajtarji« so že vse povedali, kar so vedeli in sicer že tolikrat, da so jih že najzvestejši članovi, ki nikedar ne zamudč prilike, da bi ne prišli k socijalističnim shodom in ki nosijo vedno svoje rudeče capice pod brado, do grla siti. Ljudje se jim ne dajo vjeti, pa se ne dajo. Zato se glasč poročila na Dunaj vedno bolj žalostno in vedno manj grošev jadra v široke žepe osrednjega vodstva. Socialistični generali so zavoljo tega vsi nesrečni in tuhtajo, kako bi rešili nesrečno krščansko-socijalno Ljubljano svoji stvari in tudi ljubljanske delavce dobili med svoje davkoplačevavce. Poslali so nam Rajmana — nič ni pomagalo; poskusili so z nežnim spolom, tudi Rezika ni prinesla druzega seboj na Dunaj, nego hripavo grlo. Sedaj mislijo začeti s še hujšimi kanoni na nas. Sama njegova judovska svitlost dr. E1 b o g e n , po svojem rokodelstvu advokat, se obeta v Ljubljano za prihodnjo nedeljo dramit kovinske delavce. Za sv. Štefana dan se pa obeta, da se vidimo v kazinski dvorani celo s poslaucem Pernerstor-ferjem. Ta mož ni nevaren, ker se je zadnji čas pokazal vladi dostopnega in je tudi on jel Badeniju piskati po-voljneje pesmi; vzlasti proti dr. Luegerju je tudi on že parkrat prav v vladnem smislu zatrobil. Ta dva moža, prvi jud, drugi judovski zagovornik, bosta torej misijo-narila med nami, če se vsa stvar preje ne skazi. Nam bosta s svojim prihodom dokazovala, da socijalni demokratje, ki sicer vedno povdarjajo, da morajo delavci sami in jedini se organizovati, vsprejmo vsakega, juda, turka, advokata itd. med se, samo katoliškega duhovnika ne. Soc. demokratje zopet v Idriji. Dva ljubljanska socija-listiCna preroka sta predpretečeno nedeljo prišla zopet v Idrijo, ker je bil napovedan soc. dem. shod. K shodu so prišli tudi naši možje. Socijalisti sicer mnogokrat neumno zborujejo, a idrijski zadnji shod presega vse njihove dosedanje. Predsednik shodu je namreč izjavil, da ne bo nobenega shoda, ker-------ni nobenega poroče- valca. To so socijalisti! Shode sklicujejo in zabavljati znajo, toda če nimajo seboj živih orgeljč kakega Brozoviča, potem ne morejo ničesar. To je vendar gotovo znamenje, da niti sami ne vedč zakaj se gre. Kar se na-dudlajo iz kake zmedljane knjižice, v kateri se za 5 kr. dobi socijalizem, to znajo; samostojnega mišljenja ali govorjenja boš pa pri njih iskal zastonj. Železniškemu vodstvu! Velika zapreka in napaka za cestni promet je na ljubljanski Dunajski cesti to, da morajo ljudje in vozovi tolikrat in po tako dolgo čakati na premikanje tovornih vlakov. Posebno težavno in sitno je pa to za tovarniške delavce. Delavec, ki mora biti ob določenem času pri svojem delu, mora dostikrat čakati pri železnici do 10 minut, da more skozi. S tem zamudi delo, in je zato tudi še kaznovan, ker ni prišel ob pravem času k delu. Ali bi se ne moglo to tako urediti, da bi se tisti čas, ko hodijo ljudje v tovarne in pa iz tovaren, premikanje voz ustavilo? Koliko nevolje, kletve in sitnosti hi se s tem delavcem zabranilo. Poleg tega je pa tudi nevarno; ako mora biti delavec ob 6. uri v tovarni^ pa mora čakati vlaka, se pač ne bo čuditi, ako kedo odpre ramlo in se pri tem ponesreči. Koliko sitnosti ima pa tudi dotični čuvaj z ljudmi, ki mu hočejo skozi uteči. Vse to se lahko odpravi brez vsake škode za promet. Poučna predavanja. Avstrijsko šolsko ministerstvo je dovolilo 6000 gld. dne 14. oktobra, da so se prvo polovico meseca novembra pričela poučna predavanja za ljudstvo, ki sicer nima priložnosti obiskavati višjih šol. Predavajo vseučiliščni učitelji. Dozdaj se je odločilo 25 predmetov, katerih vsak ima svojega učitelja. Ta predava 6 tednov, vsak teden jedenkrat od y,8—9 zvečer. Vstop imajo moški in ženske, ki so že dovršili ljudske šole. Nekaj predavanj bo na vseučilišču; druga pa po raznih krajih v mestu. Dozdaj so vsprejeli predmete iz zgodovine, prava, zemljepisja, zdravilstva, računstva, slovstva in umetelnosti. — Naprava se nam zdi pametna in koristna. Le bojimo se, da ne bi predaval marsikak učitelj pri teh predavanj — tudi svojega brezverstva. Določeno je sicer, da se ne smejo dotikati verskih in političnih vprašanj, toda ne verjamemo, da bi se to tudi držalo. Taka predavanja mora pred vsem prešinjati živo versko prepričanje, ker je to pri vsakem človeku najpoglavitnejše. Zato naj bi katoliški možje po mestih (tudi pri nas) poprijeli se te misli in osnovali poučna predavanja ljudstvu v časno in večno korist! Dobro so plačali dunajski delavci nekemu ondot-nemu krčmarju, ki se je branil dati vrček pive nekemu delavcu, ki je prišel v delavni obleki v njegovo gostilno. V nedeljo popoludne prišlo je v dotično restavracijo (pri Spatenbrau) toliko delavcev, da so zasedli vse gostilniške prostore. Gostilničar je debelo gledal, kaj da to pomeni. Delavci so si naročili vsak svoj vrček pive, ter so mirno sedeli celo popoludne pri njem. Seveda je začelo iti krčmarju po glavi, ko so pričeli prihajati njegovi navadni »nobel« gostje, pa niso imeli nobenega prostora. Delavr cev ni mogel ven pometati, iti pa niso hoteli. Začel jih je lepo prositi, naj odidejo, ter obetati, da se bo tudi naročil na delavski časopis. Ob 7, uri zvečer so vsi vstali in šli. Krčmar je tako zvedel, da se delavcev ne sme zaničevati, tudi ne v »riobel« gostilni. Iz dolgega časa. Nedavno se je na Dunaju ustrelil mlad človek. Pri njem so našli pismo na policijo, ki se je pričelo z besedami: »Jaz se ustrelim, ker mi je tako grozno dolgčas«. — Kam smo prišli? Delavci se mučijo 10, 11 ur na dan in nimajo časa niti za izobrazbo, niti za svojo družino, niti za pošten počitek. Ce zahtevajo, naj se jim primerno zniža delavska doba, se jim roga cel svet. Življenja siti lahkoživci, ki jih je vzgojil novodobni svet, se pa streljajo, ker jim je dolgčas. Delavska revščina. V dunajskem okraju Otakringu je zvabil te dni jok majhnega otroka več ljudij v neko hišo. Tam so zagledali sestradano dete, ki je iz lakote klicalo na pomoč. V stanovanju (soba, izbica in kuhinja), kjer biva nesrečni otrok, prebiva 21 oseb, ki imajo vsega skupaj 4 postelje. Grozno 1 Prihodnja številka Glasnika izide 24. decembra.