61    Da čista je, sledi iz   volje  njene: kar naenkrat na pot odtod zleteti, vsa svobodna, vsa radostna to sklene.
64    Sicer to če že prej; a prej trpeti
ji Pravda de za slo, ki voljo boljo nagnila prej bila je, greh hoteti.
67    Trpel sem bol, ki tod trpe okol jo,
nad petsto let; dnes sem začutil v sebi oditi v boljši dom svobodno voljo.
70    Zato potres; zato v uho je tebi
duhov bil svetih slavospev h Gospodi, naj k sebi vzel jih skoro s te gore bi.««
73    Končal je s tem; in ker, pohlep po vodi čim večji je, pitje tem bolj ustreže, o j kak mi ta odvet je bil po godi!
76    In modri voj: »Poznam zdaj trdnost mreže, ki vas drži, in kak se ji oteti, odkod potres, vaš vrisk, zdaj to se ve že.
79    Zdaj rad bi vedel, kdo si bil na sveti? In to z odgovorom! obsezi tudi, zakaj si ležal tukaj pet stoletij?«
82    »»Takrat, ko dobri Tit je ob pobudi
vseh kraljev Kralja osvetil svete rane nad Judi, in kri, prodano jim po Judi,
85    sem živel, v stanu, ki najdelj ostane
v časti; slovel sem v vsem, le razodetje neznano mi bilo, ki uči kristjane.
88    Tak milo se glasilo moje petje,
da — Tolozanec — v Rim dobil sem zvanje, ki mirte mi krog čela ovil je cvetje.
91    Ime mi — Stacij — tam do dobe zdanje živi; opeval Tebe sem, Ahila, a pal pod težo pesmi te sem skrajnje.
94    Razgrela me, mi ogenj zanetila je iskra tiste divne plamenice, ki pevcev že nebroj je razpalila;
97    Eneide plamen mislim s tem, rednice in majke mi, ki učila me je peti; brez nje moj spev ne tehtal bi mrvice.
100    O, da živel z Vergilom sem na sveti! Rad eno leto delj, kot Bog odmenil, bi hotel za to srečo tu trpeti.««
103 To čuvši v me pogled Vergil je krenil, zaukazuje molče mi molk najstroži; a zmir ne zmore človek, kar bi sklenil,
106    ker smeh se — ali jok — tak naglo sproži iz čustva (ki obeh je korenika), da slušna sta najmanj resnice moži.
109    Smehljal sem se, kot kdor komu mežika; koj duh je umolknil in v oči zenici mi zrl, ki duša najbolj v njih se slika;
112    nato: »»Zvrši — privoščim ti v resnici! — srečno to težko pot: a kaj zablisnil — mi de — smehljaj se baš je v tvojem lici?««
115    Tako precep me z dveh strani je stisnil: eden roti me, drug mi brani, izdati skrivnost. Le vzdihnil sem, ni slovca pisnil.
118   Razumel me je mojster: »Nič se bati! Povedi vse, — nič se ne mudi! — kar čul si ga tak vneto vpraševati.«
121    In jaz: »Morda te radovednost grudi,
duh davni, kaj smehljanje hoče moje? No, večji zdaj novici se začudi:
124    Glej, ta, ki moje poti v breg oko je,
je tist Vergil, ki od njega moč dobil si, opevati bogove in heroje.
127    Zato, če moj smehljaj drugač dolžil si, dolžil si napak; vzrok je le slavljenje, s katerim baš sedaj njega slavil si.«
130    Že htel oklenit Mojstra se kolen je, pokleknivši; a ta mu to zanika: »Nikari, brat; glej, tenja — lik zreš tenje.«
133    Vstajaje on: »»Ljubezen kak velika
do tebe žge me, vidiš zdaj zaresno, ko zabil sem, da oba sva votla lika,
136    in storil, ko da si telo telesno.««
(Dalje.)