Leto III.	Lelovec, 11. aprila 1947	v	Številka 16
HBESEai
Speča smaitta vest
Mnogo tožba o slabih časih slišimo. Toda, ali smo se pa že kedaj vprašali, kaj je vzrok, da je danes toliko zla na svetu? Ali so časi res tako slabi, kakor trdimo? Se je mar podnebje spremenilo, ali se je zemlja izrodila? Ne eno in ne drugo? Naravne katastrofe so bile in bodo. Krivda je drugje! Človek je postal slabši. Človek je pozabil na svoje dolžnosti, ki jih ima na eni strani do Boga kot svojega Stvarnika, na drugi strani pa do »svojega bližnjega«, ki mu je po besedah apostola: »brat in sestra v Kristusu«. Otopela je vest.
Kaj je socialna vest? Socialna vest je sodba o moralnosti naših dejanj, ali sodba o moralnosti naših odnosov do bližnjega in do družbe. Moralna dejanja so tista dejanja, ki jih vršimo svobodno, v soglasju z najvišjimi načeli načina življenja. Kar je proti tem najvišjim, od Stvarnika v dušo slehernega človeka položenim načelom, je nemoralno. Socialni čut ima oni, ki izvršuje vse dolžnosti, ki jih ima do bližnjega ali družbe v telesnem, materialnem, duhovnem in nadnaravnem življenju. Vpliv liberalizma, ki je oznanjal neomejeno svobodo od vseh božjih in nravnih zakonov, je pustil strahotne posledice. Zamajali so se vsi temelji, na katerih je slonela družba. Kaj me briga moj bližnji! Kaj me briga družba! Posameznik je vse, družba, obči blagor ni nič! Vse je dovoljeno, nihče ne sme človeku omejevati njegove svobode. Podjetnik sme neovirano početi s svojo lastnino. Nobena dolžnost do družbe ga ne veže. Iz tega načela izvira nebrzdana tekma za dobičkom. Vest, ki je otopela, se ni več oglasila, ko je delavec postal suženj stroja in le gola številka v računih gospodarja.
Ta vpliv sega še v našo dobo. Lastno ugodje in lastno dobro hodi še vedno pred občim blagrom. Pesnik Gregorčič pravi: »Za vse je svet dovolj bogat, in srečni lahko vsi bi bili, če kruh delil bi z bratom brat s prav srčnimi čutili«. Ker je socialna vest otopela, zato tudi danes ni vse tako, kot bi biti moralo. Nesocialno je, da se ne zgane nikdo, če v soseščini trpi nekdo pomanjkanje. Nesocialno je, če delavec ne zasluži toliko, da bi lahko dostojno preživel svojo družino. Nesocialno je, da mora tudi mati pustiti otroke in iti na delo, samo da lahko nudi otroku košček kruha, zanemari pa pri tem vzgojo. Krivično in vnebovpijoče je, če nekdo na ra* čun bližnjega živi v razkošju, ali če v času stiske drago, po črnoborzijanskih cenah prodaja živila ter tako na račun bednih in lačnih množi svoje premoženje. Mnogo ta= kih socialnih krivic bi lahko našteli, ki vpijejo po rešitvi, in ki obenem povzročajo strašne družabne pretrese. Kaj so drugega revolucije, ki vzplamtevajo zdaj tu zdaj tam, kakor klic ponižanih in razžaljenih, katere spretni demagogi izrabljajo v svoje strankarske in često tudi brezbožne namene. Ne smemo pa misliti, da socialna vest narekuje dolžnosti le delodajalcem, gospodarjem in onim, ki imajo kaj pod palcem. Tudi delavec ima svoje dolžno-s t i. Kakor je nesocialno delavcu odtrgo= vati zaslužek, prav tako je nesocialno tudi, če delavec vestno ne vrši svojega dela* če je pri delu len in površen. Tudi delavcu je vest otopela! V delu vidi le neko zlo, ne pa socialno dolžnost. Dela le, ker mora in dela tako dolgo, dokler ga kdo nadzoruje. Nočemo trditi, da to velja na splošno, to= da so taki slučaji. Blagor družbe je odvisen od obeh činiteljev, od delodajalca in delojemalca. Oba morata biti napram drug drugemu pravična.
Kako je otopela socialna vest, pove tudi žalostni pojav — umor nerojenih, otrok. Bela kuga je rak^rana, ki uničuje življenja vsakega naroda. Statistike govore, da število rojstev pada. Pravijo, da je vzrok beda. Morda? Toda kako to, da pada število otrok prav tam, kjer bede ni, v pre=
Nameslniki zunanjih ministrov so končati i zasedanji
Zaključek posvetovanj namestnikov zunanjih ministrov za pogodbo z Avstrijo, ki so se zedinili glede 24 tih od 55 točk državne pogodbe, ni iznenadil, ali neugodno vpliva na razpoloženje* iz dveh vzrokov:
1.	Zunanji ministri še niso določili roka za ponovno obravnavanje avstrijske pogodbe.
2.	Glede nemške imovine so sicer dosegli gotove sporazume, ali dokončno se le niso mogli zediniti.
Najvažnejša vprašanja — nemška lastnina, odškodnina za člane Združenih narodov, koroške meje, vojaške določbe in vprašanje preseljenih oseb — so še vedno nerešena. Zapadni zavezniki so mnenja, da
bi sporazum glede vprašanja nemške lastnine pripravile sovjetsko delegacijo do tega, da bi stopila v pogajanja glede ostalih vprašanj. Doslej pa je ostalo stališče tako zapadnih sil kakor Sovjetske zveze popolnoma neizpremenjeno.
V nekaterih nerešenih vprašanjih osnutka pogodbe namestnikov obstojajo samo malenkostna nasprotja, na drugi strani pa bi sporazum glede poedinih točk privedel do rešitve cele vrste spornih vprašanj.
Nadaljnja usoda avstrijske pogodbe je odvisna od zelo dvomljivega napredovanja posvetovanj glede nemške mirovne pogodbe. Možno pa je, da bodo avstrijsko vprašanje še obravnavali, da bi vsaj glede tega dosegli uspeh.
\ Moskii še nolteiilli uspehov
Posamezna nasprotja v Moskvi niso privedla. doslej do nobene, končne, odločitve tako vprašanja nemške mirovne pogodbe, kakor tudi ne glede vprašanja pogodbe z Avstrijo.
Sovjetska zveza vztraja na tem, da objavijo količino zlata, katero so zapadne sile zaplenile v Nemčiji, pri čemer se je namestnik sovjetskega zunanjega ministra Višinski skliceval na poročilo predsednika medzavezniške reparacijske komisije in časopisja. Višinski je dejal, da so ti podatki netočni in da zahteva točnejše številke.
Na seji 31. marca se je Marshall ponov-- no zavzel za gospodarsko enotnost Nemčije in izjavil, da ne bodo dosegli resničnega sporazuma na podlagi brezpogojnih zahtev posameznih članov pogajanj. Združene države odklanjajo razdelitev Nemčije istotako, kakor niso za deljeno Evropo.
Pozval ,je Velike štiri, da ne pripuste nobenih nesoglasij pri obnovi Evrope. Vsa Evropa rabi najosnovnejše življenjske potrebščine in ne poedini narodi, a Nemčija mora plačati reparacije, toda v odgovarjajoči meri. Nemčijo morajo sicer demilitari-zirati, toda obdržati industrijsko raven, da lahko obstoja. Od izkoriščanja nemških gospodarskih virov je odvisno blagostanje Evrope.
Bevin je zahteval, da stavijo one industrijske izdelke, katere je Sovjetska zveza že prejela od Nemčije, na račun reparacij in da zmanjšajo ruske stroške zasedbe.
Molotov je na to odgovoril, da Sovjetska zveza ni prekršila določbe potsdamskega sporazuma, ali da se morajo držati glede nemških reparacij pogodbe v Jalti. Prepričan je, da se glede težkoč, ki so nastopile v Moskvi, lahko zedinijo in da ne bodo prešli zakonitih pravic Sovjetske zveze.
Na obdolžitve Marshalla, da hoče Sovjetska zveza izstradati Nemčijo, je dejal, da bi bil položaj prehrane v Nemčiji zda-leka ugodnejši, če bi Velika Britanija in Združene države izvedle v svojih zasedbenih področjih tudi zemljiško reformo. Zaključno je izjavil, da Sovjetska zveza ne namerava ustvariti nevzdržnega stanja v Nemčiji.
1.	aprila je Svet zunanjih ministrov objavil, da je bila tajna seja 31. marca, na kateri so razpravljali vprašanje nemških reparacij, neuspešna. Podrobnosti o seji niso objavili. 1. aprila so sejo nadaljevali, a tudi tedaj 'se niso mogli zediniti.
Zunanji ministri so se 2. aprila zedinili za vzpostavo začasne nemške vlade. Tozadeven predlog je stavil zunanji minister Bevin, ki je istočasno zastopal mnenje, da brez začasne vlade tudi ni govora o gospodarski enotnosti Nemčije.
Bevinov načrt predvideva sledeče točke za čas., dokler ne bo. .sestavljena sred-v vlada v Nemčiji:
1.	Vzpostavitev osrednjih nemških upravnih ustanov, da zadostijo najnujnejšim nalogam poenotenja nemškega gospodarstva.
2.	Sklicanje nemških ljudskih zastopnikov, ki naj izdelajo podrobnosti začasne nemške ustave.
3.	Odobritev te začasne ustave s strani zavezniškega nadzorstvenega sveta v Berlinu in volitve stalne nemške vlade.
4.	Ratifikacija nemške ustave po že vnaprej določeni preizkusni dobi. Po poteku te preizkusne dobe naj bi bile mogoče spremembe in izboljšanja izdelane u lave.
Ta predlog sicer v celoti niso sprejeli, služi pa kot podlaga za delo.
V	četrtek 3. aprila so nato zunanji ministri obravnavali vprašanje, ali naj zavezniki zahtevajo od Nemčije proporcialne volitve ali pa naj dovolijo Nemcem, da sami izberejo. Sovjetska zveza in Francija želita proporcionalno volilno pravico, Združene države in Velika Britanija pa želita, da to prepuste Nemčiji sami.
Vso sejo v četrtek so posvetili razpravljanju o poročilu posebnega koordinacijskega odbora glede demokratizacije, dena-cifikacije, notranje preureditve in izmenjave prebivalstva.
V	soboto 5. aprila pa so se zunanji ministri prvič zedinili glede skorajšnje usta-
novitve nemške osrednje uprave. Potem ko so sklenili, da bodo glede prometa, financ in prehrane čim preje ustanovili osrednje upravne ustanove, so nastopila pri pogajanjih o podrobnosti tega načrta nasprot-stva.
Glavna prepreka je bila ruska zahteva, da naj obdrže vojaški poveljniki zasedbenih področij pravico ugovora proti odločbam teh osrednjih upravnih ustanov. Tej zahtevi sta nasprotovala zastopnika Velike Britanije in Združenih držav, ki hočeta omejiti avtoriteto poveljnikov samo na varnostna vprašanja.
Nadalje so se zunanji ministri zedinili, da se ustanovi tri mesece po sestavi omenjenih osrednjih upravnih ustanov upravni svet za Nemčijo, ki bi mogel pozneje tvoriti začasno nemško vlado. Tudi pri podrobnostih glede izvedbe tega predloga so nastopila nasprotstva.
Končno sta zunanja ministra Bevin in Marshall pristala na francoski predlog spo-i&zuiba, po katerem'" Kaj bi sestavljali upravni svet po trije zastopniki vsake dežele. Molotov si je pridržal odločitev glede, tega vprašanja.
. Zunanji minister Marshall je na seji 9. aprila predložil sestavo razmejitvene komisije, katere naloga naj bi bila, da izdela predloge glede revizije predvojnih meja med Nemčijo in Poljsko.
V objasnit vi svojega predloga je izjavil, da je treba Poljski sicer dati na podlagi prevzema velikih področij Vzhodne Poljske s strani Sovjetske zveze precejšnje pokrajine Nemčije. Brez ozira na iztek preiskav razmejitvene komisije, katero naj bi sestavili, pa soglaša Marshall v sledečih treh točkah z odgovarjajočo rešitvijo nemško-poljskega obmejnega vprašanja:
1.	Južni del Vzhodne Prusije naj postane poljski.
2.	Tudi Zgornja Šlezija naj postane poljska, toda zagotoviti morajo, da bo šleski premog in industrijski izdelki na razpolago celokupnemu evropskemu gospodarstvu.
3.	Pri razdelitvi ostalih nemških področij, katere ima sedaj zasedena Poljska, naj upoštevajo potrebe poljskega in nemškega kakor tudi vseh ostalih evropskih narodov.
Molotov se je temu predlogu protivil in zahteval, da ostanejo ta področja v okviru Poljske.
Jiiqoslavija zahteva
Namestnik jugoslovanskega zunanjega ministra Edvard Kardelj je pri zasedanju zunanjih ministrov dne 5. aprila predložil zahteve Jugoslavije napram Avstriji in pri tem zahteval razdelitev Koroške ter denarne reparacije v znesku 150 milijonov dolarjev. V teku svojega govora je Kardelj ostro napadal avstrijsko državo, ki je bila, kakor se je izrazil, dvakrat orodje nemškega imperializma in kateri je treba za vse čase odvzeti možnost, da bi še kdaj igrala takšno vlogo.
Kardelj je podal posamezne zahteve Jugoslavije :
1.	Priključitev dela Koroške k Jugoslaviji.
2.	Izvedbo ukrepov, ki bi za vse čase preprečili nemškim imperialistom in vse-nemškim elementom zadpbiti ponovno vpliv na politično in gospodarsko življenje Avstrije.
3.	Jamstvo narodnostnih pravic onih Jugoslovanskih državljanov, ki bi po priključitvi Koroške ostali v Avstriji in bili po-
zneje v okvirju izmenjave prebivalstva prepeljani v domovino.
4.	Reparacije v znesku 150 milijonov dolarjev. Plačilo reparacij naj se izvede iz tekoče avstrijske proizvodnje, oz. naj izročijo industrijske naprave.
5.	Popolna razorožitev avstrijsko-jugo-slovanskega obmejnega ozemlja V širini 20 kilometrov.
6.	Izročitev vseh vojnih zločincev, kvis-lingov in izdajalcev, ki jih iščejo zavezniške sile.
Dalje je dejal:
»Že dvakrat v, zgodovini se je v zadnjih 40-tih letih Avstrija ponižala kot voljno orodje nemškim imperialistom. Obžalujemo, da smo morali ugotoviti, da se do sedaj v političnem življenju Avstrije še ni ničesar spremenilo, kar bi upravičilo upanje, da Avstrijci v bodoče ne bodo nikdar več igrali slične vloge. Najostreje zavračam trditev, da čuti Jugoslavija sovraštvo napram avstrijskemu narodu.
(Nadaljevanje na 2. strani.)
n Bil
Po zemeljski oblil
možnejših slojih ? Ne! Ni vzrok toliko beda in pomanjkanje, pač pa uživanjaželjnost. Žrtev se ljudje boje, zatp ne marajo otrok. In vest jih prav nič ne peče, če so sokrivi, da narod izumira. Tudi v tem pogledu žal, mnbgokje velja načelo, kaj mi to nese. Ker jim številna družina ne gre v račun radi zabave, uživanja in morda tudi radi tega, da bodo lažje sina edinca ali hčerko edinko oskrbeli, zato se ogibljejo in branijo otrok. In kako nesocialno je, če družina s številnimi otroki ne more dobiti primernega stanovanja!
Ni dovolj, da smo osvetili le gospodarsko in materialno stran pomanjkanja socialnega čuta. Tudi v \duhovnem oziru se veliko greši. Vse premalo se zavedamo, da ima človek tudi pravico do duhovnega življenja in do duhovnih dobrin. K dphovnim dobrinam spadajo: krščanska vzgoja, izobrazba, dobro ime in svoboda.
Še na eno socialno dolžnost vzgojiteljev naj opozorimo. Otrok je tudi član svojega narbda. Zato ima pravico, da se ga poučuje v tistem jeziku, v katerem govorita oeelin mati. Narodno odpadništvo! Grd madež na naro» du, grd madež pa tudi na onih, ki narodno odpadništvo hočejo! Slovenski š o I = ski pouk, slovenske šole, to je-najosnovnejša socialna pravica slovenskih staršev, katere si nikoli ne smejo pustiti vzeti. To je pravica slovenske mladine, dana ji od Stvarnika samega. Kakor v pogledu krščanske vzgoje ne sme biti nikakega mešetarjenja, prav tako ne sme biti nobenega popuščanja na škodo slovenske besede. Tako vzgojo omogočiti pa je dolžnost družbe, t. j. države. Greh proti tem osnovnim socialnim pravicam povzročajo vsi, ki kakorkoli onemogočajo pouk 'slovenske mladine v materinem jezi= ku, greh, ki se bo prej ali slej maščeval .na družbi sami. Ne more biti namreč dober človek oni, ki izgubi bodisi po .svoji krivdi, ali pa po krivdi drugih tako drago« cene svetinje kakor sta vera in materina beseda.
Vzdramiti spečo socialno vest, to bodi naša dolžnost. Ko bo vsak človek storil to, kar .mu socialna vest naroča, to je, da bo izpolnil Gospodovo naročilo:	»Česar
nočete, da bi drugi vam storili, tega tudi' vi drugim ne storite« in zopet: »Kar želite, da drugi vam storijo, to storite tudi vi drugim«, bo zavelo v družbi novo življenje. Slavili bomo vstajenje!
Dr tiraliPr —naria
(Nadaljevanje 1. strani.)
V	nekem razgovoru z zastopnikom International News Service je dr. Gruber izrecno poudaril, da pomeni odcepitev dela Ko-, roške in Štajerske, kakor jo je zahteval, podpredsednik jugoslovanske vlade Kardelj, za avstrijsko vlado, da pogodbe ne bo podpisala.
V	zvezi s tem je navedel, da sp se velesile obvezam, da bodo Avstrijo zopet vzpostavile kot nezavisno in demokratično državo, po sklepih moskovske deklaracije. To pomeni, da naj obdrži Avstrija meje, kakor so bile pred priključitvijo k Nemčiji.
Govoril je tudi o obdolžitvah, katere je navedel jugoslovanski podpredsednik vlade Kardelj zaradi političnega zadržanja avstrijske vlade in zaradi nedovoljne-izvedbe denacifikacije.
Zaključno je dejal, da bo avstrijska vlada kaznovala slehernega vojnega zločinca. Ali v Avstriji ni več, marveč dejansko mnogo manj takšnih zločincev kakor pa v Jugoslaviji.
Drobne novice
ZDRUŽENE DRŽAVE
Kako veliko važnost polagajo v Ameriki odločitvi vlade, da se bo z vsemi silami zavzela za novo politično smer, je mogoče zapaziti iz govorov v ameriškem domu predstavnikov in v kongresu, ki se vrste drug za drugim in ki imajo večin ,ma bolj ali manj jasno za svojo podlago ta najnovejši razvoj.
Javno mnenje v Združenih državah je slej ko prej naklonjeno tesni naslonitvi in sodelovanju ameriške politike z organizacijo Združenih narodov in Američanov so se globoko dojmile nekatere kritike Trumanovega govora, češ, da se je premalo oziral na to sodelovanje. Pokazalo se je sicer, da te kritike niso utemeljene in da potekajo skoro izključno iz gotovih krogov, vendar se hočejo odgovorni ameriški politiki izogniti vsakemu sumničenju, da bo Amerika vodila svojo politiko glede Grčije in Turčije ne glede na svoje obveznosti napram Združenim narodom. V tej zvezi je treba omeniti predlog predsednika ameriškega senata Vandenberga.
Vandenbergov predlog predvideva dodatek k ameriškemu načrtu za pomoč Grčiji in Turčiji in pravi:
»Predsednik Združenih držav bo ukinil delno ali vso pomoč Grčiji ali Turčiji, če bodo nastopile sledeče okoliščine:
1.	Če bo to zahtevala katerakoli grška ali turška vlada, ki bi predstavljala večino naroda.
2.	Če bo to zahteval Varnostni svet ali pa glavna skupščina organizacije. Združenih narodov. Taka. zahteva mora biti sprejeta z zahtevano večino glasov1.
3.	Če ameriški predsednik spozna, da lahko pomoč Grčiji ali Turčiji zaključijo, ali pa da ta 'pomoč ne izpolni svojih namenov.
Vandenberg je, ko je prečita! svoj predlog, izjavil:
»Če in ko bo ta dodatek k odločitvi pomoči Grčiji in Turčiji uzakonjen, ne bo nihče več mogel trditi, da naša pomoč predstavlja; kršitev avtonomije teh dežel, niti da predstavlja kršitev avtoritete organizacije Združenih narodov.
V Ameriki so trdno prepričani, da je mogoče doseči politično svobodo in socialni mi" kateremkoli delu sveta '«• . daj, če ■nerodi tudi na gospodarskem	pro-
rvujjjo. Obnovitev blaginje tv	-. Ju
!c t" - 'eogoj za stalni mir. v-’	r- .urinjo
moreči vsi nerodi sveta.
. Vuiiiost gospodarske obnove niso spo-. znali samo v. Ameriki. Organizacija Združenih narodov se prav tako trudi, da pripomore, kolikor je pač mogoče k normaliziranju gospodarskega življenja v svetu. S to nalogo se, kot je znano, bavi posebni odsek organizacije Združenih narodov, to je Gospodarski in socialni svet.
Na tiskovni konferenci 3. aprila je predsednik Truman izjavil, da ne obstoja nevarnost, da bi prišli v Združenih državah komunisti na vlado. Povdaril pa je, da nihče ne sme zavzemati mesta, v vladi, če obstojajo dvomi glede njegove lojalnosti.
VELIKA BRITANIJA
Osnutek zakona za uvedbo splošne vojaške dolžnosti v Veliki Britaniji so 1. aprila v Spodnjem domu sprejeli. Predlog da predložitev osnutka zavrnejo, so z 386 glasovi proti 25 glasovom odklonili. Med poslanci, ki so predlog zavrnili, je bilo 70 članov delavske stranke.
Britanska vlada je sklenila, da znižajo obvezni vojaški rok od 18 na 12 mesecev. To so sklenili na podlagi dodatnega predloga ministra za delo in ministra za narodno obrambo.
pododbora: za pododbor o svobodi obve-ščevanja ter pododbor za preprečenje razlikovanja. Odboru za obveščevanje so dali nalogo, da izdela načrt za svetovno konferenco o svobodi tiska, radia in filma, ki bo spomladi 1948.
Združene države igrajo glavno vlogo pri gospodarski obnovi sveta ter so do konca leta 1946 odobrile 58 državam kredite v znesku 9.280 milijonov dolarjev. Imenovane kredite so razdelili takole: britanski imperij 4.675 milijonov; Francija 1.946,1; ameriške republike 576,9 milijonov; Nizozemska in kolonije 562,6 milijonov; Sovjetska zveza 241,7 milijonov; Italija 204,5 milijonov; Kitajska 199,8 milijonov; Belgija 147,2 milijonov; Grčija 93.7 milijonov; Poljska 93,3 milijonov; Finska 80,1 milijonov; Norveška 75,9 milijonov; češkoslovaška 72 milijonov; Turčija 40,8 milijonov; Saudova Arabija 27 milijonov; Filipini 25,7 milijonov; Koreja 25 milijonov; Japonska 15 milijonov in druge države 177,4 milijonov.
FRANCIJA
General De Gaulle je imel po nekem govoru v Bruneval-u pogovore z francoskim ministrskim predsednikom Ramadier-om, ki so potekli v precej neprijaznem tonu. Sicer je obljubil, da svojega položaja kot vodja bivšega odporniškega gibanja ne bo izkoristil v propagandne svrhe, toda ni dvoma, da namerava po dolgem času zopet aktivno stopiti na politično pozornico.
Vsi so napeto poslušali govor De Gaulla, katerega je imel v Strassburgu. Takoj po govoru pa so že ustanovili novo francosko stranko. Pri ustanovnem zborovanju pod predsedstvom bivšega froncoskega ministra za informacije Jacques Soustelle-a je bilo navzočih dvajset bivših vodij protikomunističnih odporniških skupin, ki so sklenili, da sestavijo takoj »Unijo francoskega naroda«, da bi izvedli reformacijski načrt, katerega je De Gaulle orisal v-svojem govoru v Strasburgu. Na čelu te unije stoji konzervativni politik Emile Cremer.
ŠPANIJA
V Parizu so ustanovili novo špansko-re-pubiikansko koalicijo, ki bo nadaljevala skupno borbo proti Francovi vladi, V vodstvu so: Felipe Gozslovo (levičarski republikanec), Pedro Pedro Fernande«; Can-.cel'- (Republikanska ur.irt) ,K Juan Mar-* inc ■ >'Federativna stranka).
Tridesetletni španski	prestol o nas iednik
Don Juan je sprejel osebnega odposlanci 'Franca, kateremu je predal svoj odgovor na proklamacijo španskega državnega vodje. Odgovor je sestavil po posvetovanjih s svojimi političnimi svetovalci in v njem odločno zavrnil Francovo ponudbo ter jo označil za »popolnoma enostranski ukrep«.
Falanga smatra Francov načrt kot udarec proti njej, ker je upala, da bo tudi nadalje obdržala nadzorstvo nad državo. Liberalni monarhisti so proti pogojem, ki so predvideni za imenovanje kralja. Konzervativni monarhisti so pa zelo navdušeni zanj.
GRČIJA
1. aprila,je v Atenah umrl kralj Jurij II. na srčni kapi. Po seji vlade v kraljevski palači so proglasili brata umrlega kralja, prestolonaslednika Pavla, za kralja vseh Grkov.. Kralj je 45 let star, poročen s prin-cesinjo Friderike Luiso, hčerko vojvode Braunschweig.
' Grški ministrski predsednik Maximos je predal novemu kralju izjavo o odstopu svoje vlade. Kralj mu je poveril sestavo nove vl^,de.
Vodja romunske opozicije Julius Maniu je zastopnikom tujega tiska izjavil, da so romunski zapori prenapolnjeni s _ številnimi pripadniki opozicije, ki so jih zaprli brez vsakih obravnav. Kakor Manili izjavlja, je vlada samo od meseca, marca ietos zaprla 264 članov opozicije.
#
Jugoslovanski proračun za leto 1947 znaša 85,854.000.000 dinarjev. Na Narodno Republiko Slovenijo odpade 3,223.883 tisoč dinarjev. V republiškem proračunu odpade na administracijo 160,000.000 dinarjev. V primeru s proračunom iz leta 1946 so se zvišali izdatki za ljudske odbore od 165,000.000 dinarjev na 708,000.000 dinarjev, tako je govoril finančni minister Zoran Polič v razpravi k predlogu splošnega proračuna za leto 1947,
■5fr
Varnostni svet Združenih narodov je sklenil, da bo Amerika stalno nadzorovala nekdanje japonske mandatne otoke. To so otoki, ki jih je Japonska dobila od Nemčije po prvi svetovni vojni. Na teh otokih naj bi Združene države zgradile vojaška oporišča in otoke poljubno utrdile.
ORGANIZACIJA ZDRUŽENIH NARODOV
Gospodarski in socialni svet Združenih narodov je 29. marca končal svoje četrto zasedanje. To štiritedensko zasedanje je pokazalo, da je svet prešel iz svojega orga-nizatoričnega obdobja k svoji pravi nalogi v smislu Listine Združenih narodov.
Poleg drugega so obravnavali predvsem tri glavna vprašanja: 1. nujnOstni ukrepi za povojno obnovo, 2. ciaiekosežni načrti za gospodarski razvoj zaostalih področij in mednarodno trgovino, 3. vprašanje človečanskih pravic.
Ustanovili so dve gospodarski komisiji in sicer za Evropo in Azijo. Komisija za Evropo bo lahko začela delovati takoj ter bo prevzela in vzporedila delovanje nekaterih dosedanjih ustanov za nujno pomoč v Evropi. Nasprotno pa se komisija za Azijo ne bo mogla nasloniti na kakšne dosedanje stanove ter bo tako morala šele izdelati načrt za svoje delo.
Svet je posvetil veliko časa vprašanju človečanskih pravic. Ustanovil je> odbor osmih narodov, ki bo. izdelal osnutek mednarodne Listine pravic. Ta osnutek bo preučila glavna skupščina leta 1948. Svet 1 je v gornjem okviru izvolil člane za dva
NEMČIJA
Rudarji v celem Porurju so skozi nekoliko dni stavkali in zahtevali za sebe in svoje družine višje obroke hrane. Merodajna mesta pa niso mogla ugoditi njihovim zahtevam in grozili so jim celo. da jim zmanjšajo še dodatne obroke, katere so dobivali, ee ne nastopijo dela. 5. aprila pa so nepričakovano zopet nastopili delo. Vodje sindikata pa so na neki seji celo razpravljali, da bi s povečanjem dela izenačili izpadlo proizvodnjo.
JAPONSKA
V toku meseca aprila bodo Japonci šli štirikrat k volitvam. 5. aprila so volili župane in krajevne predstojnike, 20. aprila bodo volili 250 članov zgornjega doma in 25. aprila člane spodnjega doma. Končno bodo 30. aprila volili mestne in občinske svetnike.
Politični opazovalci so mnenja, da bo večina od 5 milijonov Japoncev, ki so se vrnili posebno iz Kitajske v domovino, volila levičarske stranke, tako da lahko računajo socialisti in komunisti z zvišanjem glasov. Večina povratnikov ne more dobiti stanovanja in dela in je njih položaj brezupen.
Kdo ie lef : učeaiaK ali yospoti?
(Nadaljevanje in konec.)
Tudi pri živini je treba veliko vedeti, da se dobro razvija. Skoraj nobeno delo na kmetiji ni čisto mehanično, ^povsod je treba premisleka in odločitve. Tako je kmetovo poklicno delo že močno razumsko. Čim bolj napreduje tehnika kmetovanja, tem bolj se ročno delo umika razumskemu, vendar bo kljub temu ostalo slej ko prej telesno.
Podobno je pri umskih poklicih. Tudi polirjevo delo pri gradnji stavbe je razumsko, saj mora po dobljenem načrtu zarisati in položiti temelje in skrbeti, da se dela s pravim materialom, da so prav izvršene armature pri nosilcih itd. Vendar je njegovo dalo bolj pomašano z ročnim kot delo arhitekta, ki je v svojem umu zamislil stavbo samo in izdelal načrte. Težak, ki meša malto m nosi opeko, je popolni ročni delavec.
Sedaj pa odgovor na vprašanje: čigavo delo je več vredno?
Na videz Odgovoriti ni težko. Vsak bo brez premišljanja dejal: na vsak način delo arhitekta. Res je njegov poklic odgovornejši od poklica težakovega. Zato pa mora biti tudi boljše plačan. On je za svoj poklic dolgo študiral in se. trudil ter žrtvoval, dočim težaku tega ni bilo treba. Zato pa zdrava pamet pravi, da pošteno duševno delo ne more biti slabše plačano kot telesno, pač pa obratno.
Ta hip šem se domislil zgodbice. K podeželskemu župniku pride mehač, ki v nedeljo pri maši na orglah meh pritiska, rekoč:
»Gospod, po svetu sem bil med vojno in sem tega mnenja, da zaslužim isto plačo kot organist. Če jaz odneham, organist na tipkah nič ne opravi! Vidite, gospod, oba sva enaka.«
Župnik je bil moder mož. Malo premisli in pravi:
»Že prav! Ustreči ti hočem. Da pa ne bo pri organistu kakega zgledovanja zastran enakih plač, boš eno nedeljo ti meh tlačil, organist pa orglal, naslednjo nedeljo bosta pa zamenjala: ti boš orglal, a organist bo mehove gonil.«
»Orglati.pa ne znam, gospod...«
»Glej ga! Organist zna pa oboje. Kaj praviš?«
Mehač je brez besede odšel in ni nikdar več zahteval enake plače z organi-
■ zgodbico sem . napisal, da .bi spod-
M mnenje7 o ’ enaXoäti ljudi gleSe" za--dužka. To ni in nikoli ne bo mogoče. Poklicno delo se razlikuje od drugega po kakovosti, važnosti za člov. družbo, večji odgovornosti itd. Zato se mora pri plačah to upoštevati.
A vsi poklici so potrebni. Brez težaka bi ne bilo malte, ne opeke, ne drugega materiala. Brez vsega tega- pa bi lepe stavbe ne bilo in bi ostal arhitektov načrt le krpa papirja. Zato pa je vs ak poklic vreden spoštovanja in priznanja ter poštenega plačila, samo da je vestno in pošteno izvrševan. Ne gre toliko za to, kakšen poklic opravljaš v svojem življenju, kakor za to, kako ga opravljaš. Vsak delavec je vreden svojega plačila po svetni oceni.
Poklic pa ni le materialnega, marveč tudi duhovnega značaja. Pred Bogom, ki neskončno pravično sodi, je zvesto delo cestnega pometača prav toliko vredno kot delo visokega uradnika, če dela v prid naroda. Bog ne gleda samo na vrsto in svetovno veljavo poklicnega dela, temveč na človeka, ki ga izvršuje. V tem leži tista, ljudem večkrat skrita veljava poklicnega dela, ki ima svojo visoko ceno v osebni vrednosti, kakor smo že zgoraj omenili. In vprav ta osebna vrednost je tisto merilo, ki tudi najskromnejši poklic dvigne na stopnjo najbolj imenitnih poklicev. Svet dozdaj tega največkrat ni videl in ne vedel, zato pa tudi ne cenii. Prihajajo časi, ko se bo to pristno krščansko ocenjevanje poklicnega dela uveljavilo. In takrat bomo na vprašanje v naslovu odgovorili: Če je vsak na svojem mestu cel mož v svojem poklicnem delu, ni med njima razlike.
Hć&ke v mm ämku,
Poslednje ameriške čete, ki so bile v Islandiji kot zasedbena posadka, so otok zapustile.
V Bombaju in okolici so podaljšali prepoved izhoda za nadaljnih 36 ur.
Italija je priznala neodvisnost Islandije in imenovala svojega poslanika v Reykjavik!!.
Egiptovski kralj Faruk se je udeležil vojaške parade, ki so jo priredili za slovo : n-gleškrm četam, ki zapuščajo Egipt.
Vse rimsko časopisje je v četrtek prineslo poročilo, da je bil italijanski potniški parnik »Rex« od jugoslovanskih potapljačev um'čen.
Vplaninskem svetu
Kjerkoli se na Koroškem ozreš proti jugu ali jugovzhodu, zapirajo pogled strmi grebeni Karavank. Za njimi in med njimi se na skrajnem vzhodnem delu Karavank bleščijo beli vrhovi Kamniških ali Savinjskih planin. V ta najlepši gorski svet, tja, kjer se stikajo Kamniške planine s Karavankami, smo se namenili, da spoznamo ta prelepi košček slovenske koroške zemlje.
Z lokalno železnico se peljemo iz Sinče vasi mimo Dobrle vasi, ‘Goselne vasi in Ži-tare vasi do Miklavčevega. Prijazna naselbina je to ob vhodu v Belsko sotesko. Dobro pivo so kuhali in upamo, da bodo spet kmalu kuhali v pivovarni na Miklavčevem. Malo pod Miklavčevim pridrvi iz soteske reka Bela in se nato po ravnini in prostranih lokah počasi vali proti Dravi.
Reka Bela prihaja izpod Belske Kočne. Malo pred Železno Kaplo sprejme na desnem bregu potoka Remšenik in Lepeno, takoj za Železno Kaplo pa Lobnik. Na levem bregu sprejme v Železni Kapli Obirščico.
Belska dolina je od Miklavčevega proti Železni Kapli in naprej proti izviru Bele po svoji slikovitosti in geologiji najvažnejša in najzanimivejša izmed dolin v Karavankah. Po svojih zdravilnih vrelcih in milem podnebju slovi Belska dolina daleč po svetu.
Takoj za Miklavčevim začne vlak sopihati, navzgor hiti proti Reberci. V ozki soteski smo, pod nami šumi reka Bela, ki je tu večkrat resnič.no bela. Ko se ji primešajo razni odpadki reberške papirnice, postane Bela penasta in bele barve, izgleda kakor bi valila velike mase pršičastega snega s seboj.
Potok Bela postane v svojem spodnjem teku reka Bela. Ob lepem vremenu je Bela ponižna reka, ki ostaja s svojo bistro vodo na dnu svojega korita. Prijazno skaklja vodica od skale do pečine in Šumija v malih brezštevilnih vodopadih, lepih slapovih. Kadar pa po nevihtah in daljših nalivih narastejo vode, kadar se nad vrhovi Savinjskih planin utrga oblak, takrat naraste vodovje v Beli, vsa motno rjava je, z veliko silovitostjo vali kamenje in skalovje s seboj, prestopi in ruši bregove in nasipe'ter preplavlja okolico.
Nad Belo pelje cesta proti Železni Kapli in visoko nad stenami soteske zagledamo zidovje gradu na Re rci. Reberca je zelo obširna župnija, ima pa malo prebivalcev, okrog 600. Njih število pa se stalno menja, kakor je pač zaposlitev v tovarni celuloze na Reberci, ki je zgrajena spodaj v dolini ob reki Beli.
Od postaje Reberca zaide vlak še bolj v pečine, že izgleda, kakor da ne pridemo naprej. Po hudih naporih pa se lokomotivi vendar posreči, ko je menda že izpuhala vso paro, da pripelje naprej do kapelske elektrarne in se nato ustavi na ličnem kolodvoru malo pred trgom Železna Kapla.
Železna Kapla je sodni okraj za dve občini: trg Železna Kapla in Bela, ki pa imata obe svoj sedež v trgu. Sodni okraj ima okrog 4.000 prebivalcev in obsega okrog
23.000	ha površine, od tega je največ goz-
da. Prebivalstvo v trgu Železna Kapla je precej nemško, ne toliko po narodnosti, kolikor po miselnosti. Okolica je stoodstotno slovenska. Železna Kapla je znano letovišče in severno izhodišče za potovanja v Karavanke in Kamniške planine.
Župnija Železna Kapla ima 2.700 prebivalcev, večina seveda izven trga. Cerkev sv. Mihaela se omenja že v letih 1050 do 1065 kot last, brikenških škofov, leta 1106 pa že kot župnija. Sedanjo lepo župnijsko cerkev so zgradili v 15. stoletju.
Skoraj v trgu je znana božja pot Marija v Trnju.
Kraj se je začetkoma imenoval samo Kapla, šele pozneje je dobil po železarski obrti pridevek »železna«. V Kapli je bilo v 14. stoletju skladišče za železo, ki so ga pridobivali v Labudski dolini. Iz Kaple so vozili preko Jezerskega vrha na jug. Mestu Celovcu se je posrečilo polagoma usmeriti in tako preložiti ves promet proti jugu preko Ljubelja. Ko je bila popravljena leta 1650 cesta čez Ljubelj, je Kapla izgubila ves promet z jugom. Razvila pa se je tu močna železarska obrt, ki pa je pozneje tudi skoraj popolnoma propadla. Razpadlo zidovje starih fužin nekaj kilometrov nad Železno Kaplo v dolini Bele še spominja na te čase cvetoče železarske obrti.
Železna Kapla je imela tudi posebne pravice trgovati z morsko soljo. Tudi sol je prihajala v Železno Kaplo in tu naprej na Koroško preko Jezerskega vrha. Po propadu železarske obrti in po propadu trgovine z jugom je trg Železna Kapla skoraj popolnoma zaspal, dokler ga ni spet dvignila zlasti lesna trgovina po otvoritvi ozkotirne železnice leta 1902.
Omenjeno je žet da sprejema potok Bela na levem bregu Obirščico, na desnem bregu pa potoke Remšenik, Lepena in Lobnik. Po teh štirih potokih so tudi nazvane doline Lobnik, Lepena, Remšenik in Obir-sko.
Po Lobniški dolini vodi pot na planinske pašnike Luže pod Peco in se od tu nadalju-* je prehod v Podjuno, v Globasnico. V Lepeni, 10 km od Železne Kaple, je ljudska šola. Iz Lepene je prehod v Toplo, k Sv. Ani v Koprivni in naprej v Črno.
Tudi v Remšeniku, 8 km od Železne Kaple, je ljudska šola. V tej dolini sta dve podružnici župnije sv. Mihaela-iv Železni-Kapli. Podružnična cerkev sv. Marjete je 10 km oddaljena od Železne Kaple in stoji 926 m visoko. Mimo vodi pot na planino pod Olševo in naprej k Sv. Jakobu v Koprivni v Črno.
Podružnična cerkev sv. Lenarta je oddaljena 13 km od Železne Kaple in je 1330 m visoko. Mimo vodi v višini 1432 m prehod k Sv. Duhu in naprej v Solčavo. Za časa turških vpadov so pridrli Turki tudi do Št. Lenarta in ljudstvo pripoveduje, da so krmili konje pri velikem oltarju v cerkvi. Ko so pa drli nato Turki naprej čez Olševo, so se vsi pobili v skalovju. Iz konjskih brzd so nato naredili ljudje verigo in jo v spomin na turške boje ovili
okoli cerkve v višini dveh metrov. Konjske podkve pa so nabili na cerkvena vrata.
Turški navali so povzročili našim deželam strašno nesrečo. Saj so skoro tristo let morale naše dežele vzdržati napade Turkov, ki so s svojimi četami leto za letom požigali in plenili, neštete množice slovenskega prebivalstva pa odvedli s seboj v sužnost. Za vse bodoče čase je turška nevarnost našemu narodnemu življenju vtisnila neizbrisne sledove. Mogoče se ta doba turških navalov da primerjati po svoji grozovitosti le še z dobo v letih 1941 do 1945.
V dobi »turške sile« so večkrat stali Slovenci in Hrvati popolnoma osamljeni močnejšemu sovražniku nasproti. V tem času so mogli severni in zapadni sosedi Slovencev nemoteno gospodarsko in kulturno napredovati. In vendar Slovencem, in Hrvatom ni upadel pogum in ni pojenjala vztrajnost, zopet in ponovno braniti ogroženo domovino. Zato pa živi med slovenskim narodom toliko pripovedk in toliko narodnih pesmi iz teh časov.
Prvič so pridrvele turške čete proti Koroški meji leta 1471. Tega leta so Turki divjali dvakrat po Kranjskem in Južnem Štajerskem. Ena četa je divjala proti Kranju in pp dolini Kokre do koroške meje, pa se je spet umaknila. Koroški deželni stanovi, mesto in kmetije, so sklenili priti svojim sosedom na pomoč. Krištof Un-gnad Ženeški in Viljem Šenk z Ostrovice sta hitela z nabrano vojsko čez Ljubelj in Jezerski vrh na Kranjsko. Toda Turkov ni bilo več, odšli so že preje s svojim plenom in velikim številom sužnjev.
Prvič je videla Koroška Turke v svojih mejah leta 1473. Dne 25. septembra so pridrvele turške čete preko Jezerskega vrha v Železno Kaplo. Turki so prišli tako nenadoma, .da se prebivalci za kak odpor niso imeli časa pripraviti. Pobegnili so prestrašeni na visoke pečine nad reko Belo in valili skale na turške čete v dolino. Ubili so tako 17 Turkov in 200 konj, niso pa ustavili turške čete, ki je divjala naprej proti Reberci. Ko so ropali in požigali po Koroški tja do Trga in Št. Vida na Glini, so se vračali na Hrvaško mimo Dravograda in po Mislinjski ter Savinjski dolini.
Ponovno so hoteli prodreti Turki na Koroško v jeseni leta 1475, zloglasni Miha Cvitar jim je kazal pot. Tedaj pa so bili prebivalci pravočasno obveščeni in na nevarnost pripravljeni. Vse ceste, po katerih vodijo ceste na Koroško, to je čez Podko-rensko sedlo, čez Ljubelj ih Jezerski vrh, so bile tako dobro zavarovane, da Turki niso mogli naprej.
Koncem septembra leta 1476 so vdrli Turki na Koroško preko Trbiža v Podklo-šter ter so ropali in požigali, da je od Vrbskega jezera do Velikovca ostalo le malo hiš. Po isti poti so prišle turške čete na Koroško tudi leta 1478 in so takrat odpeljali Turki s seboj okrog 10.000 sužnjev. Od teh se jih je pa precej vrnilo domov, ker so Hrvati te turške čete na povratku v Bosno popolnoma porazili.
V velikem obsegu so ropali Turki ponovno po Koroškem leta 1480 in 1483.
Ko so na zadnjem pohodu preko Jezerskega vrha na Koroško bili Turki napadeni v dolini Bele pred .Železno Kaplo, so bili kmetje pripravljeni in so Turke odbili.
Ti so pustili takrat, kakor prrvi ljudsk pripovedovanje, pismo z železnimi pečat da ne pridejo več na Koroško. V skalovj nad reko Belo pa še danes kažejo pečini ki ima podobo turškega obraža. »Tu j okamenel eden izmed Turkov, ki se nii pravočasno umaknili«, pripoveduje ljudsk poročilo.
V	okolici Št. Lenarta* in v votlinah pc Olševo so se skrivali begunci v letih prej; njega stoletja, ko so še nabirali« vojake. 1 teh votlinah pa so stanovali ljudje že prc mnogimi tisočletji.
Na Koroški strani je pod Olševo v viš ni 1500 m znana votlina, ki je odprta pro jugu. Ljudje tam okrog pravijo tej votlir Zijavka. Vhod v votlino je 15 m širok :
5 m visok, votlina pa je globoka okrog 1 metrov. V tej votlini so stanovali ljudje zgodnji kameni dobi, torej v letih okro
4.000	pred Kristusovim rojstvom. To ve lino, ki pa je že na jugoslovanskem ozem lju, je natančno preiskala znanstvena ko misija pod vodstvom prof. Brodarja Celja leta 1929.
V	votlini so našli ostanke 50 različni živalskih vrst, največ je bilo kosti jamske ga medveda. Kosti so bile predelane v raznovrstno orodje. To vse dokazuje, da si živeli v teh krajih ljudje že 6.000 let pre Kr. roj., da so se hranili z mesom divji* živali, oblačili pa so se v kože divjih žival
Gorska skupina Olševe doseže višin 1930 metrov. Z Olševe je razsežen razglec po Savinjskih Alpah, po Savinjski, Meži ški in Logarski dolini ter na Julijske Alpe s Triglavom in na Visoki Klek. Olševe tvori nekako zvezo Karavank s Savinjski mi planinami, pada strmo proti jugu, polagoma pa se znižuje proti severu.
Vrhovi Olševe in s tem vrhovi Karavani-se nadaljujejo v zahodni smeri proti Pa-stirkovem vrhu in Pavličevem vrhu, kjer so prehodi iz Belske doline v Solčavo in Logarsko dolino. Na Jezerskem vrhu st stikajo Karavanke s Kamniškimi planinami.
Iz Železne Kaple vodi po dolini Bele lepo izpeljana cesta mimo znane Krištofove peči do letovišča Bela. To leži 843 m visoko, je oddaljeno od železne Kaple 10 km, ima šolo in kapelico. Od tu pel je cesta proti vrhu in doseže po več kot 10 krasno izpeljanih vijugah v višini 1218 m Jezerski vrh.
Krasen pogled se odpre z Jezerskega vrha. Na desni se nadaljujejo vrhovi Karavank, ki dosežejo v Pristovnikovem ali Koroškem Storžiču višino 1760 m. Na nasprotni strani proti jugozahodu zapira obzorje Kranjski Storžič, kjer doseže južna veja Karavank višino 2132 m. Pod nami je široka gorska dolina Jezersko, ena najlepših dolin v Slovenskih Alpah. Jezersko je bila skoraj edina občina v bivši vojvodini Koroški, ki je imela popolnoma slovensko in ne »znamenito« utrakvističo šolo.
Na levo se odpira veličastni pogled na glavne vrhove Kamniških ali Savinjskih Alp. Od Kočne preko Grintovca, Dolgega hrbta in Skute se v višini okrog 2500 m vrstijo grebeni do Rinke in Križa, kjer se v višini 2163 m stikajo meje treh dežel: Koroške, Kranjske in Štajerske. Križ in Rinka kakor prstan vežeta vse te tri de-žeIe-	(Nadaljevanje na 6. strani.)
našega stovdm
3.
Nauk novoporajajočega se humanizma je predvsem poveličeval človeka kot poedinca, na drugi strani ph se je zavzemal tudi za narodnost. Pozneje pa se je močno okrepila renesansa, ki je hotela prenoviti človeški rod po naukih starogrških in rimskih načel. V tem času se je predvsem poglobil študij klasičnih jezikov in klasične kulture.
Izrazito človeško mišljenje se je polastilo tudi Cerkve. Višja duhovščina je v mnogih primerih zanemarjala svoje služSbne dolžnosti, dočim se je nižja zaradi slabih socialnih razmer vdajala trgovini in raznim drugim obrtim. Tudi življenje v samostanih se je pod vplivom humanizma zrahljalo.
Najtežje čase pa je preživljal kmet, ki je bil na milost in nemilost izročen svojim graščakom.
Vse to so bili vzroki za veliko versko revolucijo, povod zanjo pa je bilo oznanjevanje odpustkov in zbiranje denarja za gradnjo cerkve sv. Petra v Rimu, kar so mnogi napačno tolmačili.
Na dan pred Vsemi svetimi leta 1517. je bogoslovni profesor in redovnik Martin Luther nabil na cerkvena vrata v Wirtembergu na Nemškem 95 stavkov proti odpustkom. S tem je nastal spor med njim in med cerkvenimi oblastmi, ki ga ni bilo mogoče več odstraniti. Dve leti za tem je Luther zavrgel vrhovno olJlast papeža in cerkvenih zborov in se skliceval le na sv. pismo in osebno prepričanje. Leta 1520 je sežgal papeško bulo, ki mu je grozila z izobčenjem, če ne prekliče svojih 41 trditev. To je bil dokončen prelom z Rimom. Luthru so se pridružili še številni drugi nasprotniki rimske Cerkve.
Luther je pričel za širjenje svojega nauka prevajati sv. pismo v nemščino. Prevajal ga je na gradu Wart-burgu, kjer je živel skrit pod lažnim imenom. Nekatere stavke sv. pisma je nasilno prilagodil svojim naukom, a kar je bilo neskladnega z njegovim naukom je zavrgel. To je bil začetek protestantske vere, ki se je pričela iz
Nemčije naglo širiti tudi v sosednje dežele in je našl^ svoj odmev tudi v Sloveniji.
■*
Največji oznanjevalec protestantizma na Slovenskem je bil slovenski pisatelj Primož Trubar (1508 ■— 1586). Rodil se je na Rašici pri Turjaku. Z dvanajstimi leti je odšel študirat na Reko, odkoder se je leto kasneje preselil v Salzburg in na Dunaj. Tu si je služil kruh s petjem. Tržaški škof Peter Bonomo ga je vzel k sebi za svojega služabnika in cerkvenega pevca, obenem pa ga je pripravljal na duhovniški poklic. Ker je bil Bonomo pristaš protestantizma, ni čudno, da se je pričel Za novo vero navduševati tudi Trubar.
Še pred mašniškim posvečenjem je dobil Trubar v oskrbo župnijo Loko pri Radečah (1527). Z dohodki župnije se je nato dve leti šolal na Dunaju, nakar ga je Bonomo posvetil za duhovnika. Ker je bil izreden govorniški in pevski talent in ker je znal mnogo jezikov, je bil postavljen za vikarja v Laškem, obenem pa je bil še nadalje upravitelj župnije v Loki. Ker je v svojih pridigah ogreval farane za protestantizem, je prišel kmalu v spor s farani in je zato z veseljem sprejel mesto stolnega pridigarja v Ljubljani. Iz Ljubljane se je moral zaradi svojih naukov umakniti (leta 1540.) v Trst k svojemu zaščitniku. Dve leti nato je ljubljanski škof Kaci-janar, ki je bil tudi pristaš protestantizma, imenoval Trubarja za stolnega kanonika. Kacijanarjev naslednik škof Urban Textor (Tkalčič) je bil odločen katoličan, zato je poslal Trubarja iz Ljubljane v Št. Jernej na Dolenjsko. Ko pa je Trubar zvedel, da je proti oznanjevalcem protestantizma izdano zaporno povelje (1548), je zbežal v Nemčijo, škof mu je vzel vse službe, obenem pa je bilo zaplenjeno tudi njegovo celotno premoženje.
*
V Rotenburgu na Bavarskem je dobil Trubar mesto pridigarja. Tam se je tudi oženil in tako očitno prelomil s katoliško vero. Ker je uvidel, da mu z besedo ni mogoče širiti novega nauka med Slovenci, je pričel pripravljati slovenske knjige.
Leta 1551. je izdal dve slovenski knjigi: ABECED A RTIJM in CATECHTSMUS. Abecednik. Tri je imel osem listov, je obsegal le abecedo, zloge in nekaj
vprašanj in odgovorov iz katekizma. V katekizmu pa je bil izbor iz protestantskih katekizmov in šest pesmi z notami ter nekaj molitev.
Knjižici sta bili tiskani v gotici. Tiskal jih je tiskar Morhart v Tuebingenu. Štiri leta pozneje je izdal Truba** obe knjigi v latinici, leta 1557. pa je izdal debelo knjigo z naslovom »Ta prvi dejl tiga noviga testamenta«. Sredi 1561. leta je prišel Trubar v Ljubljano kot voditelj slovenske protestantske cerkve. Tu je ostal štiri leta. Leta 1562 so izšli »Artikuli oli dejli te prave, stare vere krščanske«, dve leti za tem pa »Slovenska cerkovna or-dninga«. Zaradi te knjige je bil Trubar končno vel javno izgnan v Nemčijo.
*
Tudi to ponovno izgnanstvo ni vzelo Trubarju navdušenja za širjenje protestantizma in pisanje novih knjig. Spisal in izda! je še »Ta celi psalter Davidov« (1566), »Ta celi katehismus... inu peisni« (1567), »Ka-tehismus z dvejma izlagama« (1575) — (Eno leto prej je izšel v Gradcu prvi slovenski katoliški katekizem), »Ta celi novi testament« (1582), na smrtni postelji pa je prevajal in dokončal Luthrovo »Hišno postilo«, ki jo je po njegovi smrti (leta 1595.) izdal njegov sin Felicijan.
*
Trubar je s svojim idealizmom in ljubeznijo do naroda premostil izredne težave. Bil je prvi, ki je pisal slovenski jezik v knjigi. Vedel je, da govore Slovenci različna narečja, a je vkljub temu hotel, da bi njegove knjige vsi razumeli. Pri svojih knjigah se je zato odločil za narečje, ki ga je sam najbolje poznal: to je narečje, ki ga je govoril v svojih detinskih letih. Na ta način je postala dolenjščina temelj slovenskega književnega jezika. Obilo truda je imel Trubar s sičniki in šumniki, kakor tudi s polglasnikom. Ker je hotel biti v svojih sestavkih preprost, je uporabljal besede, ki so jih govorili v domači hiši in se pri tem ni oziral na čistočo jezika. Uporabljal je mnogo tujk, nekatere pa je celo nanovo uvedel. Trubarju je šlo v glavnem za masovno izdajanje slovenskih knjig, zato pri njem ne moremo iskati lepote slovenskegr jezika.
(Dalje prihodnjič.)
\
PASTIR V GORICAH.
(Nadaljevanje.)
Tik zraven so bile skladovnice bukovih polen, ki so kar vabila, naj jih vzame v roke in iz njih kaj napravi. V Ostankovi hosti so. rastle lepe gladke bukve in gospodar ni izbiral najslabših, kadar je z njimi Reberniku plačeval račune za krojaško delo!
Nace je bil zatopljen v svoje delo in je očetov klic preslišal. Izdeloval je iz gladkih polen klepetec in je dolbel ravno ve-ternico.
»Nace! Kaj pa spet delaš? Prav gotovo škodo! Sem pojdi!«
Nerad se je fantiček ločil od ljubega de-, la, ali vedel je, da oče ne poznajo šale. Pospravil je orodje, skril svoj izdelek in šel v hišo.
»Danes bosta s Pepo gnala krave v Gorice. Ali sedaj dobro poslušaj, kaj ti bom naročil: Da živina ne bo hodila v škodo, to je prvo. Pasete z Burjevčevimi lahko spuščeno, ali zraven je Bokalova koruza, na drugi strani pa Španova pesa. Nočem imeti sitnosti zaradi škode.«
Pogledal je sinka, ki je z žarečimi očmi lovil sapo od navdušenja nad pašo v Goricah, in nadaljeval:
»Drugo je, da z Burjevimi ne delate nobenih neumnosti na paši. Bog obvaruj, da kaj zvem!«
Nace je od nestrpnosti kar mencal. Ni računal s tem, da se bo stvar s pašo v Goricah tako hitro uredila.
»Tretje je to, da boš tepen, če se krave ne bodo site vračale z Goric. Glavno je, da se živina dobro pase, ne pa, da jo zavračate vedno na sredo pašnika, vi pa norčije uganjate.«
Rebernik je potem naročil še nekaj malenkosti, nato pa sedel za stroj in začel spet šivati, Nace in Pepa sta dala vsak eni kravi povodec okrog rog in slovesno gnala prvič na pašo v Gorice.
Tam so bili že Burjevi trije: Pepe, Lojz in Albin. Njihove krave so se mirno pasle, oni trije so pa čepeli ob sivem kamnu sredi pašnika in nekaj preučevali.
Nace je Sivki urno ovil vrv okrog rog, jo dobro zadrgnil in kravo slovesno spustil. Popa ga je zvesto posnemala. Nato sta se oba podala v druščino Burjevih pastirjev.
»Tukaj bomo naredili peč«, je menil Lojz.	i
»Kako jo boste naredili, saj vendar nimate vode, da bi si pripravili ilovnato malto!« odvrne strokovnjaško Nace.
»Bomo kar iz kamenja sestavili«, doda Pepe.
»To ni nič!«, hiti Nace ugovarjati. »Ti Albin imaš klobuk. Pojdi hitro v Bokalovo lužo po vodo. Zgradili bomo peč, ki bo imela dimnik. Boste videli, kako se bo lepo kadilo iz njega.«
Rečeno, storjeno. Albin se kmalu vrne s polnim klobukom vode. Za mojstra je bil Nace. ki je bil med vsemi najpodjetnejši. In so res postavili iz kamenja in gline pravcato peč z dimnikom. Ko so prinesli iz gozda nekaj suhega dračja, so zakuril:. Da se je bolj kadilo, so naložili na ogenj nekaj smrekovih svežih vejic.
Skozi dimnik se je kadilo, da je bilo veselje. Da ste videli Naceta! Ce bi mu-lpl kdo rekel, da bo lepše v nebesih, o katerih lepoti je bil že toliko slišal, bi mu bil toj krat oporekal.
Potlej je šla druščina v gabrov gozd. Kaj je s kravami, je skrbel danes Burjevčev Pepe, ki je hodil zavračat, potem pa tudi sam skočil pogledat, kaj je novega.
Hitro je bila gotova prva uičkalniea in prvi se je vsedel vanjo Nace, da jo preizkusi. Drugi so ga poganjali. To je bilo lepo! Kot bi trenil je šlo sonce doli in treba je bilo gnati živino domov. Krave so se lepo napasle in vse je bilo zadovoljno, »
Tako so minevali na paši v Goricah dnevi in tedni. Že dopoldne v šoli se je Nace veselil pastirovanja v Goricah. Ko se je šolsko leto končalo, so gnali včasih že dopoldne, potem pa spet popoldne. Kdo bi popisal življenje v Goricah! Tu in tam se je pastirjem pridružil še kak prijatelj z no-vinii načrti.
Kako je bilo z Bokalovo koruzo in s Španovo peso, so zvedeli pozneje bolj natančno oče. Ali kaj pomeni kratka nevihta v primeri s tolikimi sončnimi dnevi!
*
»Rebernikov Nace pojde pa vendar jeseni v latinske šole v zavod«, je skrivnostno šepnila Lazarjeva Špela v uho Burjevki, ko Sta se sešli v nedeljo meseca avgusta po maši pred farno cerkvijo. Burjevi materi se je potegnil obraz. Da bi šel Rebernikov, ki imajo samo dva repa v hlevu, v latinske šole? In da bi kdaj zapel novo mašo?
»Gospod Karel so preskrbeli, saj pogosto zahajajo na Reber. Zdelo se mi je, da se bo kaj skuhalo iz tega prijateljstva.«
Burjevkin obraz je bil še daljši.
Vest, ki je bila na prvi pogled skoraj neverjetna, se je hitro širila. Otrokom tega niso pravili. Zato je Nace brezskrbno gonil v Gorice in navdušeno vodil pastirsko druščino. Kdo bi mu zameril! Saj je bil še otrok, ki brezskrbno gleda v svet in se veseli vsake lepote mladega življenja iz vsega srca.
Ko je tako ves podjeten nekega dne prignal s setrico Pepo krave iz Goric, je bila k mladi češplji pred hišnimi vrati privezana lepa kobila »Draga«. Nace jo je dobro poznal. Vedel je tudi, da ji je tako ime zavoljo tega. ker so jo gospod Karel zelo drago plačali, ko so jo kupili. Bila je res lepa žival, ki jo je g. kaplan v obširni župniji največ uporabljal za ježo. Tudi danes je bila osedlana — znamenje, da je kaplan Karel v hiši.
Čudno! Nič posebno izrednega ni bil na Rebri obisk duhovnega gospoda, saj je zahajal k Reberniltovim prav pogosto, vendar je Naceta danes spreletela nenavadna slutnja: Kaj če gre zame in če govorijo o meni. ..
Slutnja je imela svoje korenine v zbadljivki, s katero ga je bil nekaj preje-na paši všeipnil Burjev Pepe:
»Ti, Nace, boš pa — gospod!«
Nace teh besed ni vzel zares in se za nje ni zmenil. Ko je pa zagledal pred hišo kaplanovo kobilo, mu je srce napolnil čuden občutek: morda me hočejo poslati v šole ... Slika Goric in gabrov in dimnika nad
»Mama, počijva!«
»No le.« Utrujena odloži jerbas na štor, Jože pa se kar na travo zavali s košem.
-Mama, jaz bom šel maline jest. Saj jih
lahko?«
• Nimata časa; saj vidiš, da je sonce že visoko. Rosa bo kmalu izginila. Morava hitro domov; razstiljati bo treba.«
»Zakaj pa ata ne? In Ivanka jim lahko pomaga. Saj nama tudi.«
Mati ne ve, kaj naj odgovori. Seveda bi oče lahko sam: saj se mu ne mudi tako s sečo. Pa ne. Z Jožem morata hiteti, da pri« deta pravočasno s trga. In pot se tako vleče. Ob dveh vstaneta, da sta ob desetih nazaj.
»Mama, lačen sem.«
»Saj res! Da se nisem spomnila! Na!«, mu da kos kruha. Sebi si ga ne privošči. Doma jih je še. pet in- vsi radi jedo bel kruh. Pekov je; bel in rahel. Doma jim še črnega ne more dovoli dati. Takoj po vojni jim je pogorela hiša. Očeta še doma ni bilo. Ko mu je brzojavila, si je takoj vzel dopust in prišel. Pnav o polnoči. Na pogorišču je sedel kake pol ure in premišljeval. Črni zidovi in ožgano tramovje se mu je režalo v obraz kot zahrbtna pošast. Potem jih je šel iskat. Tam pri materi jih je do bil, natlačene v majhno izbo na hiši. Zajokala je, ko ga je ugledala. In z njo še trije otroci, dva sta se je plašno oklepala, najmlajši pa se je v stari zibelki premetaval in stegoval ročice po njej. Prestrašili so se zagorelega in brkatega moža v sivi vojaški obleki. Prašen ih utrujen se je vse-, de’ na posteljo, si zagrebel prste v lase, da mu je zdrknila vojaška čep'ca na stran.
»Kaj bomo zdaj?«
Moj Bog, kaj sprašuje; saj si že sama ves ta čas razbija glavo s tem. Še huje zajoka. In otroci z njo. Mož pa tudi ne odgovori. Vedno niže mu kloni glava, vedno bolj na stran mu leze kapa. Šele sedaj je opazila, da je na komolcu ves črn. In po kolenih. Seveda, na pogorišču je bil.
»Ne tuli! To nam nič ne pomaga.« Popravil si jc kapo in šel. Zunaj ga je še slišala, ko je z bratom govoril.
Drugi dan pa je že pripeljal s postaje vojaško barako. V enem tednu jo je zvozil. stari Marofar mu jo je pomagal postaviti in še preden so zvozili zadnjo repo domov, so bili pod svojo streho. In potom so garali. Vsi od kraja. Ljudje in živina. V treh letih so se že naselili v novo hišo. Res, lepa in velika je, a koliko so trpeli. Da le dolga niso naredili... In polja imajo premalo, da še za kruh ni. Na trg mora nositi solato in grah, da imajo za močnik pozimi. Za žgance gre preveč moke.
»Mama, zakaj vi nič ne jeste?«
»Lačna nisem!«
»O, ja, pa ste. Saj sem jaz tudi bil. In zjutraj ste tudi tako malo jedli.«
pečico mu je zaplesala pred očmi in se zrušila v nič.
V hlevu danes ni mogel najti verige, da bi nanjo privezal Sivko, čeprav je visela natančno tam kot ponavadi. Ko je Sivki snemal povodec z rogov, mu je nagajalo, da je žival nejevoljno zmajevala z glavo, kakor da bi ji bilo nerazumljivo, kaj neki se je danes moralo zgoditi, da je njen pastirček tako neroden. Ob hlevski prag se je Nace spotaknil in bi se bil skoraj zvrnil, in vendar je stopal čezenj dan za dnem in mu nikoli ni bil napoti.
Srce mu je burno utripalo, ko je odprl vrata v hišo in pozdravil, kakor so ga naučili. Gospod Karel so bili videti veseli in so dečka takoj kar naravnost vprašali:
»Nace, ali bi ne hotel iti študirat? V ljudski šoli si se dobro učil; škoda bi bilo, da bi kar naprej ostal za pastirja. Preskrbel ti bom sprejem v zavod, kjer ti ne bo slabo. Oče se nekaj branijo, češ, da, si sam fant pri hiši in da ni denarja. Zastran plačila bomo že vse uredili. Kaj pa praviš ti k temu?«
Nekaj hipov je bilo v hiši tiho, da se je slišala stara ura na steni, kakor bi tiktakala v Nacetovem ušesu. V njegovi duši pa je divjala velika zmešnjava. Za trenutek so mu stopile pred oči Gorice in vse, khr je bilo tamkaj za otroško srce lepega. Stisnilo ga je v grlu in oči so postale solzne. Pa le za hip. Takoj se je slika Goric in pastirovanja na njih umaknila drugi sliki: Nace se je zagleda! v lepi, veliki in beli hiši tik ob cerkvi. Na strehi hiše je strelovod in na cerkvenem zvoniku tudi. Kako brez strahu se živi v taki hiši. ka« dar treska! Nič ni nevarnosti, da bi strela udarila v belo hišo in jo užgala. In Nace se je strele tako silno bal... Odkar je pri Ihanovi Rezi in leto nato pri Babnici treščilo in sta obe hiši do tal pogoreli, je trepetal ob nevihti kot šiba na vodi. Če pa pojde v šole in postane kaplan kakor gospod Karel, bo brez skrbi...
Slika js ugasnila in prikazale so Se zopet Gorice. V Goricah ne bo vedno rasel. Ko
Seveda je lačna, saj bi rada kruha, pa ga mora otrokom nesti. Kar vidi jih, kako io vlečejo za krilo in z lačnimi očmi strme v jerbas:
»Mama, ali ste kaj prinesli?« In kako so veseli belega kruha .
»Nate, mama, jaz sem že sit«, ji ponudi Jože ostali kos.
»Le sam jej, južina še ne bo koj.«
»Saj sem že sit, tega morate vi snesti. No le, mama!«
In ji kar s silo potisne kruh v roke, ki onemogle počivajo v naročju. In vzeti ga mora. Res, otroci so dobri. Radi pomagajo, kjer morejo. Mar ji ni pozimi Pavle prinesel lepo jabolko? Učitelju je nesel v sosednjo vas pismo in ta mu ga je dal. Pa snežilo je, do kolen je gazil in ves moker in utrujen je prišel domov. Ni čuda: ono uro tja in eno nazaj, pa do kolen snega. In vso pot je hranil jabolko, da ga ji je mogel dati in jo razveseliti. Saj ga je težko dal, ker bi ga sam tako räd pojedel. Dve trhli jablani, tri tepke in par grmov rumenih sliv, to je vse. kar imajo doma. Saj komaj sproti dozorevajo.
Stresla je drobtine skupaj na predpasniku in jih pobrala. Spet bo treba iti. Ozre se na Jožo, a ta se-je naslon'1 na koš in spi. Kar naj! Saj je tudi ona potrebna počitka. Dovolj gara. Šest otrok ni malenkost: Kako vleče in se ubija, da jim more dati kruha. Ljudje jo pa še obrekujejo zraven: še sedaj ji brni po ušesih pijani glas starega soseda: »De te beštja, saj sem te videl! Ven sem šel ponoči, pa si v našem zelniku narezovala solate. Dobro sem videl, ko sem šel ven. Potem si v grmovje skočila, pa sem te vseeno videl... de te beštja«, pogrkava in vpije. Saj je dober sosed — še otrokom rad kaj da, kadar je trezen — samo kadar je pijan . .. Pride v hišo in se vsede na mali stol pri omari, pa govori, govori, da sam ne ve kaj. »Kako pa bi bila drugače otroke zredila. Hišo ste zidali, otrok cel kup, pa nič dolga. Še drugi so ga naredili, ki imajo več polja. In otroci! Strgan ni nobeden.«
Seveda ni, a tega dedec pijani ne ve, da mora včasih dolgo v noč šivati, da jim ni treba strganim okrog letati. In da gara kot črna živina, da bi jih zredila. Da so otroci čedni, vidijo ljudje, njenih upadlih lic pa ne vidijo, ker si je od ust pritrgo-vala. da niso lačni; ne vidijo, kako se ji je upognil hrbet od dela, razpokale roke, s katerimi je iz sleherne grude skušala iztisniti kruha zanje.
Spodaj na poti se začuje govorjenje. Drugi že prihajajo.
»Ježa. Joža. iti ba treba. Poglej, kako visoko je že sonce.« Pravzaprav se jima ne mudi. Ravne so osojne, a tega ne mara, da bd jo drugi videli, kako je trudna, onemogla, da počiva.
S težavo se dvigneta in gresta domov.
bo čisto velik, bo lepot pastirskega življa nja v Goricah konec, neusmiljeno konec. Grmi in treska pa leto za letom, in bela hiša tik ob cerkvi in zvoniku je vendar lepša od njihove, strelovod ima, z opeko je krita, ne s slamo .. .
»Kaj je to, Nace, da molčiš, kot bi bil jezik pogoltnil?«, ga predrami očetov glas. »Odgovori gospodu kaplanu, kar so te vprašali!«
»Ali hočeš v latinsko šolo, da postaneš gospod, če se boš pridno učil?«, je ponovil gospod Karel.
»Hočem«, je s težavo izgoltal Nace. Gorice, vse to mu je zaplesalo pred očmi In se sesulo.
»Dobro«, zaključi gospod Karel, »vse drugo bova že uredila',z očetom.«
Nace se je opotekel iz hiše in odtaval proti kozolcu. Tam je bil njegov klepetfec, ki je čakal popravila. Eno izmed štirih kladvec, ki so tolkla na koso, se je bilo v hudem pišu odtrgalo in nekam odletelo. Treba je bilo novega, da klepetec ne bo še« pal kakor Ambrožev Janez, ki mu je vlak nogo odtrgal.
Zbogom, klepetec... Sedaj ne boš šepal samo na eno kladvece, marveč kmalu na dve in na tri in morda na vse šitiri. Vihar bo morda odtrgal veternico — kdo jo bo popravil?
Deček se je vsedel za mizarsko mizo' in se bridko razjokal.
*
Kako so hitro minevali dnevi in tedni! Kakor bi jih priganjal z bičem. Na Rebri so pripravljali Nacetu potrebne stvari za v zavod. On sam je pa gonil s Pepo in z Burjevimi tremi Sivko v Gorice — a Gorice so bile zdaj čisto drugačne. Ali so bile lepše ali grše? To bi bilo težko povedati. Kakor sanje so bile, ki jih človek z dušnimi očmi ogleduje, ko se zjutraj zbudi, pa vidi, da je vsega konec, kar so mu sanje pričarale pred oči.
10. septembra tistega leta je bil čudovit poznopoletni dan. Nace je zadnjikrat prignal Sivko v Gorice na pašo. Prišel je čas, ko bo treba za vedno vzeti slovo od Goric. Zdaj bo študent, in namesto njega bo pasla ena izmed sester.
Sonce je toplo grelo in rahla sapica je pozibavala z listjem .bogato obložene veje košatih gabrov v gozdu tik Gorice.
Nacetu se je zdelo v Goricah, kakor bi bil na pokopališču. Ali niso bili kamni,* ki jih je poznal vsakega posebej po barvi in obliki do podrobnosti, podobni onim nad grobovi? Ali niso bile veje, iz katerih je bila napravljena ujčkanica, kakor zanjke, na katerih so pravili, da se človek obesi in je vsega konec? Ali ni bila dolina proti Radohi vsa polna dima in prahu? Glej ga, kako se v dolino iz daljave plazi vlak kakor kača! Ta kača bo Naceta v nekaj dneh pogoltnila in ga odvlekla daleč od Goric...
»Danes bom jaz zavračal živino iz škode«, je odločil Nace s takim glasom, ki ne dopušča nikakega ugovora; »vi pa pojdite po svojih opravkih.«
Ubogali so vsi: Burjevčev Pepe, Lojz in Albine pa tudi Nacetova sestra Pepa. Kaj so oni vedeli, kaj se je godilo v Nacetovem srcu! Šli so proti gabrom in izginili za gosto mejo.
Nace je ostal pri živini.
Saj Gorice niso podobne pokopališču! Lepe so in vabljive, kakor bi bile začarane. Od skale do skale je bodil in od vsake se je poslovil. Sredi pašnika ob velikem kamnu je stala peč z dimnikom, kakor jo je bil postavil Nace. Očrnela je bila od dima in dež je bil razmočil ilovico, da so se kazale razpoke med zloženimi kamni. Popraviti bi jo bilo treba ...
»Nič več je ne boš popravljal«,, mu je nekaj reklo. In stegnil je drobno roko in pobožal očrnelo kamenje: Zbogom!
Prikazal se je iz žive meje Lojz m pritekel k Nacetu:
»Nace, ujčkat se pojdi, jaz bom varoval živino!«
Glej, dobri so ti pastirski drugovi. Koliko lepih uric je Nace preživel v njihovi družbi — zdaj je konec.
»Zakaj si prišel, Lojz?«
»Danes si zadnjikrat z nami v Goricah. In smo se tako zmenili, da se boš danes samo ti ujčkal,«
Naceta je stisnilo v grlu. Najstarejši je bil med njimi in sram bi ga bilo, če bi se začel jokati.
Nič ni odgovoril Lojzu. Obrnil se je in namenil korak proti gabrom, kakor da se gre po Lojzovem nasvetu ujčkat. Ko je prišel do žive meje pred gabri, je smuknil vstran in se neopazno zmuznil v grmovje.
Ozrl se je proti Goricam. Sonca, jih je toplo obsevalo, živina je mulila travo in se otepala z repom in z glavo sitnim muham. Pod Goricami je lagodno ležala rodovitna Radohovska dolina. Na postaji v daljavi je stal vlak.
Zbogom. Gorice! Naceta so obHe solze. Zbogom Sivka, zbogom pastirsko življenje!
Zdaj se začenja drugačno, čisto drugačno.
Zares, Nace, zdaj je konec brezskrbne mladosti, začenja se težka pot. Zbogom, pastir v Goricah.	(Konec.):
Janko :

I
t¥li
p ii.i i&47
» K Ü ü O rt K A a H O N < K A«
btt V iiikCL
--	* .J
!P!MO¥l
Večina zemeljskih plasti je nastala iz vsedlin nekdanjih morij. Vode so pred sto in stotisočletji ravno tako kakor danes naplavljale v morje grušč, pesek in blato ter jih ondi odlagale v sklade. Vsled pritiska gornjih,plasti na spo.dnje so se po tisočerih letih poedina zrna grušča in peska sprijela in nastal je kamen. Grušč se je sprijel v konglomerat, pesek v peščenec in tudi blato, ki sestoji iz zelo drobnih delcev gline, tako da se jih s prostim očesom ne razloči, se spremeni v razne glinaste kamenine, kakor laporje, glinaste škriljevce in podobno. Razen tega se pa iz morja samega stalno izločujejo ogrodja raznih odmrlih živali in živalic, ki so po večini iz apnen-ske snovi in iz njih nastanejo po dolgih tisočletjih ter pod pritiskom skladi apnenca. Tako najdemo konglomerat, peščenec, glinaste škriljevce in apnenčeve sklade v stalni menjavi enega nad drugim.
Tako odlaganje v morjih skozi sto in stotisočletja pa naravno ni moglo ostati brez posledice na ravnotežje na zemeljski površini. Po dognanjih znanosti so v- notranjosti zemlje še celi pasovi ognjenote-kočih snovi, iz katerih je celotna zemeljska obla nekdaj, to je pred ohladitvijo v mrzlem vsemirju obstojala. Ti pasovi ognje-notekočih snovi so ostali prožni, to se pravi, da se pod pritiskom udajo. Zato so zgoraj opisani in skozi stotisočletja naneseni, čestokrat ogromni skladi v stanju, da se pod,njimi poda prožna podlaga, ki se pa na kakem drugem mestu zopet dvigne. Najprej seveda tam, kjer se je gorovje vsled stalnega odnašanja kamene snovi že toliko znižalo, da je postal pritisk na podlago občutno manjši. Na ta način pride do nekakega valovanja zemeljske površine, ker odgovarja pogreznjenju skladov na eni točki dvig skladov na drugi. To valovanje si pa ne smemo predstavljati, da se vrši opazno pred našimi očmi, temveč je le delo mnogo sto in sto tisočletij, merjeno po letih pa bi znašala taka premaknitev le nekaj milimetrov. Odkar torej zemeljska površina obstoja in odkar se je tako daleč ohladila, da se je iz. obkrožujoče vodne sopare zgostila in izločila voda, tako dolgo tudi odnašajo vode iz gor kameno snov in jo odlagajo v morja. Ko je bila morska globel napolnjena, se je pričelo valovanje, ki se nadaljuje vse do danes. Pri tem so se preselila morja iz ene tpčke zemeljske oble na drugo, tako da najdemo skoraj vsepovsod uvodoma opisane sklade, ki so nastali kot morske usedline.
Vsled tega valovanja pa najdemo tudi le redkokdaj sklade v prvotni vodoravni legi, kakor so bili naloženi. Njih lega je zelo pogosto poševna ta'ko, da najdemo vsakovrstne uklone od najpoložnejšega do navpične lege in zgodi se celo, da je položaj skladov prevrnjen, to se pravi, da leži plast, ki je ležala prvotno nad skladom, pod njim. Plasti so često tudi nagubane, ena v drugo vrinjene in pogostokrat sploh v zelo zveriženem stanju. Pri tem so se celi skladi nalomili ter so vsevprek'prepredeni s prelomninami in razpokami.
Usadi
Plazove manjšega obsega imenujemo usade. Predstavljajmb si pobočje kolovoza, zaradi katerega smo morali globoko vsekati v hrib. Pri tem smo narezali na primer plast glinastega škriljevca v zelo Strmi, skoraj navpični legi, ki je vrhu tega še močno razpokana. Kakor vobče znano, pre-perevajo ; glinaste kamenine pod vplivom vremenskih sprememb zelo hitro. Vsled razpok je glinasta površina razdeljena v večje in' manjše plošče in ploščice, ki zaradi tega ne preperevajo enakomerno. Pre-perine se nato iz sestava izločijo in padajo kot mastna zemlja na dno kolovoza. Prepe-rine in sploh zemlja se v strmih legah, zlasti pa v razmočenem stanju sploh ne drže. Če najde na vrhu kakega strmo narezanega pobočja voda kje pot v notranjost, razmoči vrhnje dele zemlje, ki se nato vsled lastne teže zrušijo v vznožje. To so usadi, ki jih srečujemo zelo pogosto ob kolovozih in gorskih cestah zlasti v glinastem terenu. Najzanesljivejše sredstvo proti usadom so položna pobočja in zasaditev golih, posebno pa glinastih ploskev s travo, rušo in podobnim, da ne pride preperenje, to je razpad, do njih.
Plazovi
Vzroki za plazove v ožjem smislu besede so tesno povezani z lastnostmi gline. Je to ena izmed najbolj luknjičavih (poroznih) snovi, vsled česar vsesava mnogo vode. Pri tem znatno poveča svojo prostornino, ker se vsled napoja z vodo raztegne ali razleze. Nasprotno se pa pri sušenju zopet skrči. Glina je torej v gotovem oziru prožna snov in to tem bolj, čimveč ima kot primes takozvano koloidno ali mastno glino. Ker so luknjice glinastih snovi zelo male in za prosto oko sploh niso vidne, se voda v njih zelo dolgo drži. Na soncu ali pri umetnem sušenju pa se voda drži v glini često zelo dolgo, tudi mesece in v takem
stanju ne prepušča nobene druge vode, vsled česar velja za nepropustno ali vodotesno snov. Dočim površina suhe ali osušene gline ni gladka in je mnogokrat raskava, je vnanjost z vodo napojene gline mastna, gladka in to celo do polzkosti. Za plasti raznih* snovi, bodisi da gre za prst, pesek, mivko grušč ali tudi za glinaste plasti same, ki leže nad mokro glinasto podlago, obstoji torej pri njeni količkaj nagnjeni legi nevarnost, da zdrsnejo ob njej nizdol.
V suhem stanju je trenje med vrhnjimi plastmi in podlago še zadostno, da se ravnotežje obdrži, pri razmočeni podlagi pa tako trenje več ne obstoja in je treba le neznatnega vnanjega vpliva, ko se morda pobočje kje odkoplje ali «nareže«, da se premik ali plaz sproži. Predpogoji za to so lahko torej že dolgo dani, le zadnji vzrpk ali povod za sprožitev je še manjkal.
. Plazovi te vrste so mnogokrat zelo nevarni in lahko občutno posežejo v gospodarstvo poedinca, kakor tudi kakega celega kraja. Sila in nevarnost takega plazu raste z globino razmočene glinaste podlage, ali takozvane »drsne plasti« v notranjost zemlje. Cim globlje drsna plast leži, tem večja je gruda ali »masa« zemlje, ki pride nad njo v premik. Znani so primeri, da je pri globoki in strmi legi drsne plasti porušil, plaz celo vas ali naselbino.
Kot najboljše obrambno sredstvo proti takemu plazu je, da se zabrani vodi pot v notranjost zemlje povsod tana, kjer nam je znano, da se nahajajo v bližini glinaste plasti v nagnjeni legi in da obstoja nevarnost plazovja. To bi se dalo sicer zelo težko določiti, če bi ne bilo zunanjih znakov, ki kažejo na plazovitost terena. Plazovi se namreč radi ponove, zdaj močneje in zdaj šibkeje in pri vsakokratnem pz-e-miku zapuste sledove na površini. Če vidimo kje pobočje, ki je po zunanji figu-raciji stopnjičasto izoblikovano, potem vemo, da se je že večkrat poplazilo. Tudi razne izbokline v padni črti pobočja kažejo isto. Tudi starejši ljudje iz okolice često vedo, kje se nahaja plazovit svet; v posebno važnih primerih, kjer gre za postavitev važnih zgradb, kakor bolnic, tovarn, šol itd. na zanesljivih temeljih, je pa vsekakor potreben predhoden posvet s strokovnjaki geološke vede, to je znanosti, ki se peča zgolj s- problemi o notranjosti zemlje.
Najboljše se zabrani vodi pot v notranjost s tem, da se jo odvede po površini s pomočjo odprtih in po možnosti tlakovanih jarkov. Načelo pri tem bodi. da se odvede voda po površini in iz območja plazovitega sveta kar najhitreje in po najkrajši poti, tako da nima nikjer prilike za pronicanje v notranjost.
Kjer pa gre za že razmočeno zemljo, ki jo napaja kak notranji vrelec, potem' je potrebno, da se tak vir najde, zajame in po naikrajši poti odvede iz plazovftega območja. V to svrho se morajo odliopati jarki do globine same drsne plasti in do izvirka, odnosno več stranskih jarkov, če je več izvirkov. Ti stranski jarki se potem združijo v en sam zbiralni jarek, ki potem odvede vodo iz plazovnega objnočja. Jarki se nato izpolnijo s kamenjem, ki.se pokrije s vejevjem in šele nato z zemljo, da se votline med kamni radi možnosti propu-sta vode ne zamaše.
Če pa leži glinasta drsna plast pregloboko v zemlji, a se izvirek že preje doseže, se mora zbiralni ali odvodni jarek izgraditi z betonskim ali drugačnim vodotesnim dnom, torej v obliki pravega kanala, ker bi sicer izvirkova voda ponovno pronicala v notranjost in namen odpeljave vode ne bi bil dosežen.
Kjer pa leži drsna plast izredno globoko in koder gre za zavarovanje kake zelo dragocene zgradbe, kakor železnice,, se za odvod vode izkopljejo celo obzidani rovi.
Tudi če se je plaz že pojavil in svoje razdiralno delo že izvršil, je po odpravi eventualnih ruševin in odstranitvi od plazu nanesenega blata prvo delo, da se poiščejo izvirki vode, ki so plaz povzročili in da se voda po najkrajši poti odpelje. Tudi tu se izkopljejo jarki do globine drsne pla-, sti in napolnijo s kamenjem, vejevjem in nato z zemljo. Tudi luknjičaste glinaste cevi, takozvane »drenažne cevi« se s pridom uporabljajo v ta namen. Paziti je le, da leže take cevi na trdi podlagi, ker se sicer in to posebno na stikih rade premaknejo. V takem primeru bi zgubila voda svojo smer po ceveh in bi se spotoma porazgubila v zemljo, kar pa hočemo ravno zabraniti.
Prodni plazovi
V visokoležečih legah planin, na strmih pobočjih, v kotlinah in žlebovih se zbira grušč, ki ščasoma izpada iz gorskega masiva, ki ga stalno razjedajo mraz, dež in sončna pripeka, skratka vremenske spremembe. Strme lege niso ravno prikladne za to, da bi se na njih mogla zbrati večja količina grušča, zlasti ne na pobočjih, ker se tam grušč sproti odkotali raz po-
bočja v nižje lege, kvečjemu, da se manjše količine zaustavijo v zajedah in na pplicah skalovja. V kotlinah in v žlebovih pa, kjer dobi gmota grušča t»di stransko oporo, se lahko zbere že mnogo več tega materijala. Lahko si torej zamislimo položaj, da sta obseg in konfiguracija gorske kotline tolikšna, da se v nji skozi daljšo doho^nabere in obdrži tudi ogromna količina grušča. Na dnu proda teče vedno nekaj vode, nekaj je pride skozi’ grušč, nekaj pa je priteče po dnu kotline ali žleba od'zgoraj. Gmota se drži v višini samo s pomočjo trenja,- ki izhaja od pritiska cele teže prodne mase na podlago. Zgodi se pa lahko, da pri rastoči količini proda doseže sila, ki deluje na premik mase nizdol, velikost trenja. Od tu dalje zadostuje potem le še neznaten dodatek teže ali'pa žmanjšek trenja, da se premik sproži. Slednje se rado zgodi spomladi, ko je množina po dnu tekoče vode večja, ko po eni strani odnehavänje Zmrzline, po drugi pa izpodnašanje proda zmanjšuje trenje.
Prodni plazovi, ki .se na tak način sprožijo, imajo često katastrofalne posledice. Čim se je premik enkrat sprožil, ni sile, ki bi ga mogla ustaviti. Podere in zmelje vse, kar mu stoji na poti. -Velike skale, mogočna debla dreves, mline, žage in podobno odnese ta pošastna gmota s seboj, v dolino. Navadno se vsuje nazadnje preko kake strm? skalne stene Kakor slap in naposled obleži pred njo y obliki polkrožnega stožca. Take stožce strnjenega proda vidimo sem in tja v visokogorskem svetu, ki so večinoma že obraščeni. Na njihovih pobočjih so zopet nastale naselbine in tudi kaka. železnica, ali cesta teče po njih in pri pogledu na nie gotovo ne slutimo, da jih je porodila razdivjana- prirodna sila.
Taki pojavi nastopijo navadno v višinah od 1000 do 2800 metrov nad morjem. V višini več kot 2800 m se pričenja že območje večnega ledu, kjer zabranjuje led, da bi se mogel tak plaz sprožiti. Nižje kot 1000. ali kvečjemu 800 metrov nad morjem pa tak plaz navadno tudi ne pride, ker so v teh legah že zadostno široke stranske doline, kjer se lahko prodni plaz odsuje v
stožec in umiri. K sreči so v takih višinah tudi že človeške naselbine in naprave rccilvG.
Prodni plazovi torej ne posegajo posebno v gospodarstvo in jih omenjamo le zaradi popolnosti in zaradi podobnosti vzrokov, ki jih sprožijo, Istotako naj bodo tu zaradi popolnosti na kratko omenjeni še snežni plazovi.
Snežni plazmi
Teh je več vrst in se imenujejo po vzrokih, ki jih sprožijo. Sneg se često v neznatni količini in iz kakršnegakoli vzroka prikotali z višine in na potu nizdol se snežna kepa vsled prijema s podlago st gin o veča. To utegne zavzeti tak obseg, da je snežni plaz v stanu, da podre vsako oviro in da odstriže debla dreves, kot bi jih odžagal.
Sneg se lahko /proži z višine vsled lastna teže ali pa pod vplivom viharjev na višavah. Najpogostejši vzrok pa je pomladno sonce. Na sončnih višinah se sneg najbolj. razmoči in vsled lastne teže se odtrgajo cele kepe, zdrknejo nizdol in pridobivajo vsled sprijemnosti stalno na količini." Zato so pomladni meseci za snežne plazove najbolj nevarni.
Zakl !i(>k
Iz vsega navedenega sledi, da je glavni, dasi često nevidni povzročitelj plazov, zlasti gospodarskovažnih zemeljskih plazov — voda. Pravilno ravnanje in gospodarstvo z vodo utegne tudi v teh primerih mnogo koristiti, malomarno preziranje in podcenjevanje nje prirodne sile pa zelo občutno škodovati.
Razumen gospodar bo torej imel v območju posestva in bližnje soseščine vse .toke vode pod stalnim nadzorstvom. Tako mu ne more uiti nobena sprememba in nobena njenih skrivnih poti. Doumel bo v razmeroma kratkem času pomen raznih izvirkov in studencev, se pravočasno ubranil vseh škodljivih posledic in raje proučil, kako bi mogel vse to preobrniti v korist svojega gospodarstva.
Zcfrav|e v zeliščih
(Nadaljevanje.)
Melisa
matičnik, rojevica, medenika, medeni list, čebeloperka, maternjak. — Melissa offi-cinalis — Melisse.
Je doma v Prednji Aziji in jo goje pri nas po vrtovih. V zdravilne namene nabiramo liste, pa tudi vso rastlino, preden se razcvete. Sušimo jo v senci.
Lastnosti: vsčbuje precej hlapnega olja, ki pospešuje zlasti potenje, krepi živce, odstranja krče in vpliva blagodejno na prebavila.
Uporaba: zaradi naštetih lastnosti uporabljamo meliso kot zdravilo pri bolečinah v želodcu, če izvirajo iz. bolnih živcev, pri motnjah v prebavi, krčih v črevesju, napenjanju in nervoznosti. Zlasti učinkovito je zdravilo, če dodamo melisi špajke ali bal-driana in hmelja. Za pplivek vzamemo 5 do 8 g mešanice na skodelico vode.
Meta, črna in prava
pepeljuha. jetrna trava, somrak. — Marru-bium vulgare. — Weißer Andora in Mentha piperita. •—; Pfefferminze.
Met je več vrst, toda v zdravilne namene uporabljamo navadno samo ti dve. Prva raste po ograjah in živih mejah, druga po vrtovih. Nabiramo vso rastlino, zlasti; liste.
Lastnosti:	vsebujeta precej hlapnega
olja in vplivata zlasti na sluznice dihal, ledvice in jetra.
Uporaba: uporabljamo ju pri obolenju dihal, raznih katarjih, kašlju, katarju želodca. obolenju prebavil, glavobolu, če prihaja od razdraženih živcev. Kuhamo čaj (5 do 8 g na skodelico vode).
Omela.
imela, lep, lepek, lepen, ptičji klej. ~-Viscum album. — Mistel.
Je vedno zelen grmiček po raznem, zlasti sadnem drevju. Rumenozeleni listi so usnjati, cveti drobni, plodiči pa beli. Nabiramo mladike v marcu in aprilu.
Lastnosti: vpliva na obtok krvi.
Uporaba: zlasti jo uporabljamo kot zdravilo pri poapnenju žil in prevelikem krvnem pritisku. Za čaj vzamemo 8 do 10 g posušenih mladik na skodelico vode ali pa namakamo mladike 6 do 8 ur v vodi in napravimo vodni izvleček. Priporočamo dodati omeli regrata in preslice.
Oreh
Juglans regia. — Walnußbaum.
Je doma v Aziji, pa ss je pri nas udomačil. Nabiramo liste od maja do junija in zeleno ose m en je v avgustu.
Lastnosti: v listih ima mnogo čreslovine in prijetno dišeče olje, v lupinah (osemenjuj pa še razne kisline.
Uporaba: iz lupin in listov kuhamo čaj (2 do 5 g na skodelico vode), kot čistilo
za kri, zlasti pri skrofulozi, oteklih žlezah, raznih kožnih boleznih, izpuščajih, pri revmi, potenju nog in katarju prebavil. Prav uporabno je tudi žganje, v katerem smo namakali lupine (osemenje).
Steznik
bezovec, grižovec, grižnica, grižni koren, peteroprstnik, sedmopernik, srčna moč. — Potentilla tormentilla. — Blutwurz.
Je nizka rastlina s plazečim steblom, tro-števnimi ali peteroštevnimi listi in-lepimi rumenimi cveti, ki raste kot plevel po suhih in vlažnih gozdovih in travnikih. Nabiramo koreniko spomladi ali jeseni.
Lastnosti: vsebuje mnogo čreslovine, zato oži krvne žilice in črevesne resice.
Uporaba: pri griži, čfevesnem katarju, rumenici, kuhamo iz korenike čaj (2—3 g). Tudi tinkturo moremo uporabljati namesto čaja. V isti namen rabimo prašek ali vino, v katerem smo kuhali koreniko.
Svišč, rumeni
svedre, košutnik, srčenjak, grenčica, gorčica, gorečica, encian, lecijan. — Entiana lutea. — Gelber Enzian.
Je nad 1 m visoka rastlina z močno koreniko in rumenimi cveti. Raste po pašni- . kih, grmovju, močvirjih in apnenih tleh. Nabiramo koreniko spomladi in jeseni.
Lastnosti: vsebuje zlasti mnogo grenke snovi, nekaj čreslovine, in sladkorja. Vpliva na delovanje slinavk, krepi želodec, pospešuje tek.
Uporaba: zlasti ga rabimo kot zdravilo za pospeševanje teka, zboljšanje prebave, krčih v želodcu in trebuhu. V ta namen kuhamo čaj (1—2 g zdrobljene korenike) ali vzamemo 10—20 kapljic tinkture na sladkorju aii pa sviščevo (encianovo) žganje, to je v žganju namočimo sviščevo korenino, pa tudi vino in likerji (grenki likerji) so uporabni v iste namene.
Spajka
baldrian, mrtvica, mrtvični koren, božjast-nica, odolin, mačja trava. — Valeriana officinalis. — Baldrian.
špajka ali baldrian, preko pol metra visoka trajnica, raste po vlažnih travnikih, ob parobkih gozdov in v gorovju. Nabiramo koreniko, ki neprijetno diši.
Lastnosti: vsebuje hlapno olje, ki vpliva pomirljivo na živčevje in pospešuje spanje.
Uporaba: rabimo ga kot zdravilo za po-mirjenje živcev, za spanje, pri glavobolu itd. Kuhamo čaj (1—2 g na skodelico vode); navadno dodamo še melise, hmelja in rožmarina. Tudi tinktura (pripravimo si jo sami ali kupimo v drogeriji), ki jo vzamemo 10—20 kapljic na sladkorju ali vo-di in prašek (2—4 krat dnevno po 2 noževi konici) sta dobra v isti namen. (Nadaljevanje prihodnjič.)
Letos bomo vrtnarili
Prav res, letos bo'mo vzeli vrt čisto temeljito v roke! Tudi na kmetih. Razumljivo je seveda, da se bodo letos z vrtnarjenjem bolj kot doslej ukvarjali tudi nekmečki sloji prebivalstva. V zadnjih letih so na svoji koži bridko občutili pomanjkanje vrtnih pridelkov. Kako bi potem ne bili iz lastnega interesa zavzeti za poziv odgovornih oblasti, naj vsak obdela tudi zadnji košček zemljišča! Saj bo vsak sam imel od tega korist, kadar bo užival sadove svojega vrtnarjenja.
Toda korist bo v zadovoljstvu užival le tisti, pa bodi kmet ali meščan, ki se bo vrtnarskega dela prav lotil in ga tekom rasti (vegetacijske dobe) posameznih vrtnin ■ pravilno opravljal.
Da hi do pridelovanja vrtnih pridelkov» ki so za ljudsko prehrano mnogo večje važnosti, kot na splošno ljudje mislijo, tudi mi v »Kroniki« nekaj pripomogli, bomo od časa do časa dali našim bralcem nekaj koristnih nasvetov iz vrtnarstva. Pri tem bomo imeli vedno v prvi vrsti pred očmi kmečke vrtove, vendar bo vse v glavnem veljalo seveda tudi za vrtnarjenje v mestu.
Skušnje učijo, da naše poljedelsko ljudstvo na vrtne sadeže in pridelke — ki jim pravimo kratko: vrtnine — veliko premalo da. Po kmetijah bi se pri dostikrat, enolični prehrani marsikaj dalo izboljšati, okusneje prirediti in doseči večja raznolikost v prehrani, če bi pri naših kmečkih ljudeh kaj več veljal zelenjadni vrt ali harteljc.
VRSTE ZEMLJIŠČA ZA VRT
Če hoče mizar napraviti lepo in dobro pohištvo, mora najprej poznati les, ki ga bo vzel v delo. Tudi krojač mora vedeti, kako se bo lotil obleke, če ima v rokah angleško sukno ali če mu kdo prinese eaj-gasto robo v delo. Enako je čevljarju treba vedeti, kako se da to in ono izdelati iz telečevine, kako iz juhtovine, kako pa iz finega usnja. To je samo po sebi jasno.
Čudno je le, da ni tako samo po sebi razumljivo, da moraš dobro poznati tudi zemljo, preden se je lotiš, hoteč na nji doseči dober pridelek. Na splošno mislimo, da je zemlja zelo enostavna zadeva: zorješ ali prekoplješ, pognojiš,' poseješ, okoplješ in pridelek pospraviš. Tako jaz, tako ti, tako tvoj prijatelj v sosednji vasi in prav tako tvoj stric v čisto drugačni zemlji, in tvoj svak v svojevrstni legi. Zemlja je zemlja!
Le polagoma, dragi moj! Jaz pa pravim: zemlja ni zemlja, ki bi bila povsod enaka, kakor je recimo nespamet nekaterih ljudi, ki mislijo, da so jako pametni, pa so veliki bedaki. In med take štejemo tiste modrijane, ki se držijo gesla: zemlja je zemlja in iz tega sklepajo, da je za povsod vse prav: povsod pač orješ in koplješ, sadiš in seješ ... in tako dalje..
Poglejmo, kako je s to rečjo!
Zemljišča bi po sestavu. tal lahko razdelili v glavnem v pet do šest skupin. Se-
stav tal je pa odvisen od snovi, ki so v zemlji in pa od tega, v kakšnem razmerju so posamezne snovi med seboj.
e) Težka ilovnata zemlja
je tista, ki jo do 60 %, ali skoraj dve tretjini sestavlja ilovka. Tako zemljišče je v vsakem oziru bolj slabo, edino eno dobro lastnost ima, da zelo dobro zadržuje vodo in ji suša ne more do živega. Ali to je 'kaj klavrna lastnost! Take zemlje ni mogoče spomladi dobro obdelati, ker je premokra, kadar se pa osuši, je gosta in zbita kot kamen. Jasno je, da v nji za zrak ni prostora in da je silno mrzla. V nji tudi zemeljske bakterije nimajo ugodnih pogojev za razvoj. Zato pravimo, da je mrtva. Rastlinstvo iz nje le s težavo izvleče hranilne snovi in iz tega razloga za vrtne kulture ne more priti v poštev, ne da bi jo poprej temeljito udelali. To se pravi, dodati ji je treba snovi, ki jo rahljajo in jo tudi v tem smislu obdelovati. Zemljo dela rahlo pesek in humus in teh snovi je težkim ilovnatim tlom treba dodati. Pri obdelovanju pa maramo uporabljati vse tiste mere, ki povzročajo razkroj in rahljanje: jesensko preoranje in prekopavanje ter puščanje v surovi brazdi, da grude mraz razbija; čez poletje pa prav pridno in pogosto okopavanje in rahljanje vrhnje trde skorje. Na ta način se težka ilovnata zemlja pripravi tudi za vrtne sadeže, toda posebnih uspeho” na nji kljub temu ne smeš pričakovati.
b) Lahka ilovka
vsebuje le do 40% ila in nekaj manj prahu. Nekako 20 do 30% njene sestavine pa tvori različno droban pesek. Če je v zemlji ila 40%, jo še vedno štejemo med težke, če ga je pa znatno manj, več pa prahu in peščene snovi, ji pravimo peščena ilovka. Slednja cjaje že prav dobra zemljišča, ki jih je mogoče odlično obdelovati in v njih doseči najboljši grudičasti zlog (Krümelstruktur). Takšno stanje zemlje prav dobro pravaja hranilne snovi rastlinam in ni ne prepočasno ne prebohotno. Za vrtnarjenje je lahka ilovnata zemlja torej kar izborna 1
c| Apnenčasta zemlja
je tista, ki vsebuje visok odstotek apnenih ' sestavin. Take snovi se nahajajo v pesku ali mivki in dosežejo lahko celo do 80% talnega sestava. Takšno tlo je kajpak preveč enostransko in potrebuje dodatka ilov-ke ali humusa (črnice), kar ga na ta način približa lastnosti lahko ilovnate zemlje.
Kjer doseže vsebina tal več kot 80% nad 2 mm debelih kamenitih sestavin, govorimo o kamenitih zemljah, pri katerih rodne plasti. sestavljajo le neznatni deli ilovice, apna in črnice. Na taki zemlji je odstotek kamna previsok in za vrtno obdelavo ni primerna drugače, kakor da nad kamenito plast navozimo vsaj 30 cm debelo peščeno-ilovnato plast. Isto velja za naplavine, kjer se pod tanko rodovitno
plastjo nahaja kamenito morje popolnoma obrušenih okroglih kamenčkov različne velikosti. Tudi taka zemljišča so uporabna le, če je na vrhu dovolj debela plast hu-mozne zemlje in če lahko računamo na dovolj veliko množino padavin. Kajti te vrste zemljišča držijo vodo kot rešeto! Zato pa suša rastlinam zelo škoduje, ako ni poskrbljeno za zadostno zalivanje ali namakanje.
Peščena tis
vsebujejo do 90% (torej izredno veliko!) peska, ki ni debelejši od 2 mm. Ostalih. 10% tvori prah ali pa surova ilovka.
Večina peščenih zemljišč trpi pomanjkanje vode, po svoji sestavini pa vsebujejo mnogo zraka, so topla in zato tudi živa. Njim gnojenje ne zaleže preveč, ker z gnojem dodane hranilne sestavine hitro razkrajajo, jih naglo oddajo rastlinam in odtekajoča voda hranilne vrednote hitro in močno izluži (izpira in odplavi). Navadno so zaradi, pomanjkanja apna take zemlje kisle.
Kar smo ugotovili za težko ilovnato zemljo, velja tudi za peščeno: treba je iz nje rodovitnost šele narediti. Z gnojenjem in s pravilnim obdelovanjem se da iz nje napraviti tudi dobra vrtna zemlja. Glavno je zadosten dodatek črnice (v obliki hlevskega gnoja in komposta), redno apnenje (na vsaka 3 do 4 leta 6 do 10 kg ogljikovo-
kislega apna na 100 m3) in dovolj učinkovito namakanje.
d) Črna zemlja
ali. črnica je tak svet, kjer najdemo vsaj 20% črne rodovitne prsti ali humusa. Zemljišča te vrste so za vrtne namene odlična; v njih je polno živih bitij ali bakterij in njihov zlog je pri pravilni obdelavi kaj lahko obdržati v grudičasti sestavi, katera je za uspavanje rastlinstva najboljša.-Tudi vlago ohranjajo dobro, a je ne zadržujejo tako, kakor ilovica, če le ni talna voda •previsoka. V tem primeru pa imamo opravka z k. očvirsko zemljo, ki v zgornji plasti vodo sicer propušča, a vsebuje zelo malo fosforne kisline in kalija, pa tudi apna nima. Če pa močvirna zemljišča z drenažo osušimo (t. j. znižamo gladino talne vode), jih obdelamo in pognojimo s hlevskim gnojem, fosforno kislino, kalijem in apnom, dobimo prvovrstno vrtno zemljo, kjer uspevajo vse vrtnine izborno.
#
Iz kratko opisanih vrst zemlje bo vsak bralec lahko spoznal, da je prvi pogoj uspeha v tem, da preišče in presodi zemljo, kjer ima vrt ali ga hoče na novo napraviti. Šele potem si bo mogel biti na jasnem, kako naj zemljišče vzame v roke, kako ga obdela in kako gnoji.
Sestav zemlje ugotavljajo kmetijske poskusne postaje.
V planinskem svetu
(Nadaljevanje
Kamniške in Savinjske Alpe imajo svoje ime po mestu Kamnik na Gorenjskem, ki leži na podnožju teh planin in je od tu najlepše izhodišče v te planine. Kamniške Alpe pa se imenujejo tudi Savinjske planine, ker izvira, v osrčju planin na štajerski strani reka Savinja. Na Koroškem naziva jo večkrat te planine Kranjske planine.
Ponosno se vzdigujejo Kamniške planine kot skrajni vzhodni člen Julijskih Alp in Južnih Apneniških Alp. S Kamniškimi Alpami nehajo značilne posebnosti Alp in dalje proti vzhodu ni več mogočnih pogorij s tako strmimi stenami in groznimi prepadi.	•
Savinjske Alpe so v svoji osrednji skupini enotno zgrajena gorska skupina in preko glavnega grebena ni pravih prehodov. Edini, večji prehod je tam, kjer se Karavanke in Savinjske Alpe stikajo, to je ha Jezerskem vrhu. Ta prehod tvori globinska črta iz doline Bele na Koroški strani v dolino Kokre na Kranjski strani. Preko te prometne črte, kjer je razvodje med Dravo in Savo, si podajata roko Kranjska in Koroška. Po teh globelih in višinah je najlepše izpeljana cesta preko Karavank in Kamniških planin in ki veže južni del Slovenije s severnim delom.
Pod stenami Kočne, Grintovca in Dolge ga hrbta se sveti na robu prepada na Spodnjih Ravneh v višini 1543 m planinsko zavetišče češka koča. To kočo je zgradila češka podružnica slovenskega planinskega, društva, otvorjena in blagoslovljena pa je bila 26. julija 1900.
Ravno ko so Nemci hoteli postaviti pod
s 3. strani.)
severnimi stenami Kamniških Alp svojo planinsko kočo, so jih prehiteli Čehi, ki so vzljubili in vsako leto v velikem številu obiskovali ta prelepi del slovenske zemlje. Postavili so tu svojo »Češko kočo«, planinsko zavetišče, ki je zgrajeno v slogu češke kmečke hiše. Od te koče je zgradila nato češka podružnica slovenskega planinskega društva tudi varne in krasno izpeljane steze na glavne vrhove Kamniških planin, na Kočno, Grintovec in Skuto.
Iz Češke koče vodi gorska steza preko snežišča pod Skuto skozi Žrelo preko Vo-din na Jezersko sedlo in naprej na Savinjsko sedlo. Tu v višini 2000 m je križišče gorskih potov v tri doline, v- tri dežele: na Jezersko in naprej po kokrški dolini v Kranj, v Logarsko dolino in naprej po Savinski dolini v Celje, v letovišče Belo in naprej v Železno Kaplo.
S tega prehoda ni niti eno uro daleč na Križ, od koder je krasen razgled po vseh slovenskih deželah; le Primorska in Goriška se skrivata za Triglavom. Nikjer v Sloveniji nima nebo tako temno modre barve kakor nad temi vrhovi.
S Savinjskega sedla pelje steza naravnost navzdol k izviru Bele. Kar naenkrat smo spet v zelenih gozdovih, na sončnih planinskih pašnikih pod Belsko Kočno.
Prebivalstvo vseh teh krajev se preživlja z živinorejo, s prodajo lesa in z drvar-stvom. Poljedeljstvo se je moglo v teh strminah le slabo razvijati in kmetje ne pridelajo toliko, kolikor rabijo za svoje preživljanje.
' •	^	'c ’ .'-K ,V	A,;
11.
Potlej zdrdra budilka, štiri. V breg gre Jernej, na pragu stojita Klevževa dva. Še se vidi okrašeni Jernejev klobuk. Nič več. Žalosten vrisk se utrga z brega in pade pred hišo.
Z roko gre Klevž preko oči, v predpasnik skrije Neža
braz.
Jernej odhaja.
Za poldrugo leto.
X.
Odhod fantov je prinesel tišino v vas. Najboljši so odšli. Gospodarji so nekaj dni kar postopali. Pa kaj hočeš, zemlja ne pozna ločitve in žalosti.
Tako se je morala žalost unesti. Matei*e so čakale na prva pisma.
V Grapi je bilo prav puščobno. Klevž ni vedel, kam bi se del. Mučil se je v mlinu, toda nikjer ni dolgo zdržal. Nekaj mu je manjkalo. Jernejevega glasu ni bilo, nobenega, ki bi vprašal: Kaj pa zdaj, oče.
Brez hlapca ni šlo. ^icer je pastir že veliko ■ zalegel, toda za vsa dela ni bil. Na košnjo in mlačev Klevž še pomisliti ni smel.
Na svetega Urbana dan je prišel v Grapo nov hlapec. Bajtnikov Primož z Bistrice.
Dotlej, da se Jernej vrne.
Zdaj je Klevž še bolj samotaril. Delo se je zvrnilo na hlapca. Po mlinu se je še, sprenašal, toda še tu mu je delo zastajalo. Nekateri iz vasi so začeli voziti mlet na Bistrico.
Klevžu je bilo vseeno. Nobenega veselja ni bilo več v njem. In če bi moral kolesa ustaviti, bi si nič ne gnal
k srcu. Saj ni Jerneja.
Iz dneva v dan se je Klevž staral. Prvič se je spet nasmehnil, ko je prišlo Jernejevo pismo.
»Kako ti jo fant po domače robi.«
Še Klevžarica je bila dobre volje. Pismo je Klevž zataknil za pratiko. Kadar Neže ni bilo blizu, ga je rad vzel v roke in počasi zlogoval.
»Tako kot v Grapi ni nikjer. Tuji kraji in tuji ljudje. Svoje običaje imajo. Pri nas je bilo vse tako domače in lepo. In še to. Vse gre po povelju. Vi niste nikoli ukazovali, vselej samo naročevali.«
In če Klevža ni bilo v hiši, se je po pismu stegnila Klevžarica.
»Mama, takega kruha ni nikjer kakor ga vi pečete. Kako je bila pogača dobra. Tako sveto sem jo jedel» kakor bi molil.«
In Neža briše oči.
»Ti ubogi Jernej.«
Tako je v Grapi, odkar ni Jerneja. Večno čakanje, kdaj bo fant spet pisal.
Pri Bregarju ni dosti boljše. Bregar čaka, kdaj se bo fant oglasil, Minca leta nad Kodranovega, če Jernej ni nemara spet kaj pisal.
»Saj še prvega pisma nisi mogla prebrati«, se smeje Matevž. »Se vidi, da ne poznaš vojaške.«
»Ko mi je tako dolgčas«, je razočarana Minca.
»To je dobro znamenje. Le na Jerneja misli. Saj se bo kmalu spet oglasil.
Kakor hitro je Minca sama v kamri, odpre skrinjo. Med rutami je skrito pismo.
Draga Minca!
Od daleč sprejmi moje pozdrave. Vso pot do sem, so kolesa tolkla samo tvoje ime. V začetku sem mislil, da bom ponorel. Tu ni Slemena, ni Grmade in ni Tebe. Potlej sem se unesel. Vojaška trobenta je moj gospodar. Tiho moraš biti in ubogati. Ne gre drugače. Samo to mislim, kdaj bo konec teh dni. Preračunal sem, da moram služiti točno 544 dni. Nadejam se, da.se bo dotlej marsikaj spremenilo in sicer v najino korist. Reči moram, da vsak prosti čas premisijäm samo to, kako bo z nama. Ne-morem si misliti, da bi bila ti Žalebarj- ali
koga drugega, čeprav nimam nič, vendarle mislim, bi ti pri meni ne bilo hudega.
Bog daj, da bi se vse srečno izteklo. Mene samo to skrbi, da bi oče ne pritiskali nate ...«
Minca zna pismo že na pamet. Pa vendarle ga vsakokrat bere z novim veseljem in novo otožnostjo. Jernejeve so te črke. Lepe so, tako ravne, kot je raven in lep Jernej. In konec pisma, kako je lep.
»Vse noči in vse dneve bom mislil nate. In ko bom prečrtal zadnji dan, bom zavriskal, da me boš slišala v svojo tiho kamrico.
Iz daljave te pozdravlja in poljublja
Tvoj zvesti Jernej. ■
. Kdo bi znal tako napisati? Ga ni v vasi. V šole je hodil Jernej in zna postaviti besedo, da te zgrabi za srce da boža^ in tolaži in daje korajžo. Nič čudnega, da Mine; -tako težko čaka na pošto in da Kodranov s pismi nad ieguje Jerneja. Piši, bučman, da ti Minca ne skoprni.
•»
Zdaj se čas vleče. Vročina je huda, delo se kar val na kup. Košnja, žetev, mlačev. Potlej gre jesen noter. Stelje manjka. Le dela ne zmanjka, še v dežju ga je dosti.
Frone je spet zastavil. Zdaj si ne upa toliko sam. Stari je vzel zadevo v roke. Kaj bi se mladi onegavili, če nimajo pameti. Stari naj se pomenijo, potlej se že kako uredi. Zdaj, ko ni Jerneja, je najbolj pravšen čas. Dekle se bo že omedilo, ko bo Bregar navil strune. Fant se bo pa tudi streznil pri vojakih, če se ni s pametjo sprl.
Jesen je najbolj pripraven čas za take pogovore. Ko je turščica v kraju in repa v zasipnici, ko se že malo sneg ponuja, je glavno delo opravljeno. Ljudje se drže bolj doma in radi poklepetajo.
Žalehar je kar pogosto v vasi. Minci se čudno zdi. Breganci pa prav nič. Kar smili se ji deklič. Končno ne more nič zato, da ima rada Jerneja. Saj tako.šlevo, kot je Frone, res ne more imeti k mari. še ženiti se ne’ zna
sam.
ST. RUPERT PRI VELIKOVCU
Na svojem posestvu v St. Rupertu pri Velikovcu je umrl svoječasni dolgoletni ve-likovški okrajni glavar in poznejši dvorni svetnik Meyerhofer Grünbichl. Velikovško glavarstvo obsega tudi Pliberk, Železno Kaplo in Doherlovas, torej glavni del slovenske Koroške. Zato je Meyerhofer našemu starejšemu kmečkemu rodu dobro znan. Korošcem že ves čas primanjkuje domačih uradnikov. Za duhovniški stan je bilo do zadnje dobe še dosti mladeničev. Za politično upravo ali za službo pri sodišču se je le še slučajno kdo zglasil. Proti Slovencem pa sta stali izprva staroli-beralna stranka in petdeset let sem vse-nemška družba. Nastopanje slovenskih poslancev na Dunaju je navadno malokaj zaleglo, ker je bilo premalo odmeva v domačih krajih. Nekaj uspeha je bilo, ko je bil za predstojnika velikovškega glavarstva imenovani Meyerhofer. Bil je Nemec in zato ga Nemci niso mogli strmoglaviti. Meyerhof er jev o bistro oko je kmalu opazilo, zakaj Slovenci na Koroškem propadajo. Kmalu so morali duhovniki in gospodarji spoznati, da imajo pravičnega in dobrotnega glavarja.
Po plebescitu je šel v pokoj, pod Dollfus-som je vlada starčka poklicala v državni svet, za par let samo. Slovenski narod na Koroškem bo svojemu okrajnemu glavarju, »der windische Hofrat« so ga Nemci sramotili, trajno hvaležen.
VELIKOVEC
Ker se je zima tako neskončno zavlekla, so bili kmetje v strahu, kaj bo s posevkom. Bati se je bilo, da je ozimina zmrznila. Toda Bog je dal, da je setev lepa, kakor že dolgo ne. Rž je gosta in močna, pšenica kar črnozelena in vigredna setev se vrši ob najugodnejšem vremenu. Le za krompir je marsikdo v stiski, ker je precej semenskega krompirja zaradi hudega mraza v kleteh pozeblo. Sadno drevje je že kolikor toliko v popju in je že videti približno pridelek, če ne pride še kaj vmes. Hruške kažejo dobro, jabolka manj. Škoda, da ljudje niso navajeni hrušk sušiti. Zadnja leta so ljudje iz hrušk kuhali dobro žganje in ga kaj lahko prodali. Pri prašičjereji so kmetje hudo prizadeti. Svinje deloma niso postale breje, deloma pa je poginilo mnogo mladih prašičkov. Neki gospodar ima pd sedmih plemenskih svinj troje prašičev. Pplgg tega je veliko prašičev bolnih in živinozdravnik ne more ugotoviti, kaj jim je. Ali so morda nova svinjska plemena tako občutljiva, da ne uspevajo. Drugo zlo, ki je kmete zadelo, je predpis glede živine. Ta predpis predpisuje občinskega' bika in kmet ne sms gnati krave drugam. Tako se je zgodilo kmetu, da mu od petnajstih krav ni nobena povrgla." Kam nas vodi brezsmiselno uvajanje predpisov ?
PREDEL
1 :i' j. aprila je v Predelu pod Podkrno-som umrla' daleč naokoli znana Klamfar-jeva mama. Ranjka je dočakala 74 let.
Bila je vzorna kmetica, nepopisno pridna in globoko verna, ter ena tistih, ki tudi v celovški okolici govorijo še svoj slovenski jezik. Od hitlerjaneev je mnogo trpela. Hoteli so jo tudi seliti, pa se je župan krepko postavil zanjo, da so jo pustili. Sin gospodar se je srečno vrnil od vojakov na njeno prošnjo in priprošnjo njene sinahe. Ko sama ni mogla več v cerkev, je skrbela, da so bodili drugi, ki so lahko šli. Zadnja njena beseda je veljala sinahi, ki se ji je prisrčno zahvalila, da med njima, vsa leta skupnega življenja ni prišlo do žal besede.
GORJANE NA ŽILI
Pri nas smo se letos pripravljali na Veliko noč s slovesno tridnevnico. Župnik je poklical za pomoč pri spovedovanju še enega duhovnika in ljudje so se v velikem številu udeleževali velikonočne spovedi. Že dolgo nismo peli in molili s takšno vnemo kakor letos. Zlasti petje mož in šolskih otrok je bilo lepo. Župnija se pripravlja še ,na dve slovesnosti, ki bosta prihodnje leto: Na novo mašo, ki jo bo pel domačin g. Moertl in na šeststoletnico hude nesreče, ki je zadela našo dolino, ko se je leta 1348 utrgal Dobrač in zasul pokrajino. Pod goro je bila župnija sv. Janeza, o kateri sedaj ni nobenega sledu več. Ostale so samo župnije ob robu stare fare: Bistrica, St. Jurij in Gorjane.
DRAŠČE PRI BISTRICI
V Draščah je začela delati nova tekstilna tovarna, v kateri je sedaj zaposlenih že petdeset delavcev. Upati je, da bo novo podjetje dobilo potrebne surovine in odjemalce v domačem kraju.
REBERCA
Nesreča, ki nikoli ne počiva, je obiskala v nedeljo 30. marca tudi naš sicer mirni kraj. Okoli treh popoldne se je nepričakovano podrl strop Gmajnarjevega hleva, ki ga je bil poškodoval požar že lansko leto. Strop je pokopal pod seboj štiri glave goveje živine. Sosedje so vneto pomagali prizadetemu posestniku pri reševanju ponesrečenih živali. Nekaj živali so rešili. Mlademu gospodarju želimo, da bi si kmalu opomogel od hude nesreče.
ŠT. JAKOB V ROŽU
Na veliki petek je po dolgem in hudem trpljenju, ki ga je prenašal vdano in potrpežljive, preminul daleč na okrog znani T o m a ž Ga b r u c, po domače stari Knezov oče. Dosegel je visoko starost osemdeset let. Zadnja leta je potrpežljivo trpel priklenjen na posteljo, ker mu huda bolezen ni pustila niti toliko, da bi mogel sam v cerkev, kar je najtežje pogrešal. V mladih letih je prevzel trdno Knezovo posestvo, na katerem je s pridnostjo ter deloma tudi z uspešno kupčijo povečal in polepšal stavbe ter gospodarska poslopja pa tudi dokupil nekaj zemlje. Zaradi kupčije z živino je prehodil dokaj zemlje ter je bil zlasti v sosednih slovenskih deželah
na Kranjskem in Goriškem dobro znan. O svojih potovanjih je še v poznih letih rad pripovedoval prijetne zgodbe. Ko se mu je na stara leta njegovo zdravstveno stanje slabšalo, je ubogal nasvete ter se je podal na zdravljenje v Dolenjske Toplice ter v Laško pri Celju, vendar ni mogel dolgo vzdržati tako. brez dela in je prezgodaj prekinil zdravljenje. Ko je obnemogel in ga noge niso več držale, je prišla njegova skrbna sestra Urši, ki mu je več let stregla v bolezni. Z njim je legla v grob zopet trdna slovenska korenina. Bog mu daj, da
se po dolgem trpljenju odpočije v nebeškem raju, vsej Knezovi družini pa naše iskreno sožalje.
MOHLICE
Dne 16. marca je umrl v Mohlićah Jožef Puchreiter, ki je bil več let profesor na gimnaziji v Ljubljani in od leta 1895 • -1930 profesor na realki v Brnu. Od leta 1930 je živel pri svojih sorodnikih v Moh-lieah.' Rajni je bil tudi podobar — akademski slikar. O njem piše neki stari časopis; »Kot dolgoletni profesor na gimna-
Hov lovski zakon
Nov lovski zakon za Koroško so sklenili dne 1. aprila po živahnih razpravah in hudem razburjenju. Koroški Slovenci nimamo svojega zastopnika, zato smatramo za potrebno spregovoriti o stvari svoje mnenje, katero seve zdaj ne bo zaleglo nič več, kakor zvonjenje po toči. V starem času je bila lovska pravica last gospode, graščaka. Sicer se je tudi tedaj pasla divjačina na kmečkem polju in travniku, ali kmet je ni smel streljati in loviti, ker bi ga sodili kot tatu. Od leta 1848 z graščaki nimamo več dosti opraviti, na mesto teh je stopila druga gospoda, ki je hodila na lov. Leta 1849 so izdali postavo, katera določuje, da je lov last zemljiškega gospodarja, in socialistom, ki so zdaj'izvedli spremembo postave, očitajo kršitev »svete* lastninske pravice. Pripomniti je treba, da divjačina ni tako last kakor krava v hlevu, katero si kupil ali vzredil. Srna je od nekod priletela, in divje koze so pridrvele Bog ve odkod, recimo v Košuto ali na Stol. Včasih se je divjačina v naravi sprehajala kakor vrabci v zraku, dandanes ima gospodar svoja lovišča seve že precej zagrajena in lastninska pravica se je utemeljila. Zasebna lovišča, za katera se politika peha, obsegajo na Koroškem 288.000 hektarjev,
848,000	hektarjev pa obsega zdaj že občinski lov. Zasebni lov ima torej samo polovico tega, kar poseduje občinski. Zasebni lov je dal ljudstvu v enem letu 121.000 kg živeža to je 12 vagonov mesa, občinski lov pa je dal na trg samo 7.8 vagonov, torej znatno manj. Ce se vse socializiranje tako slabo obnese, bi bilo pametneje, da ostanemo pri starem.
Naš prvi pomislek je, da bi se morale takšne postave sklepati za vse dežele, ne samo za eno samo, ki ima slučajno socialno demokratično večino. Tako važne postave bi morali sklepati zastopniki države, ne pa posamezna deželna zastopstva.
Lovci in slovenski kmet so se navadno slabo razumeli. Lovci so bili vseskozi zastopniki koristi gospode, ne pa zastopniki kmečkih pravic. In ti prijatelji so bili pred petdesetimi leti voditelji in zastopniki liberalne politike, v naši dobi prijatelji in zastopniki nacizma. Vsaj po večini. Poglejmo v »Mir« in venomer bomo našli kmečke pritožbe, da graščinski gozdar (Forstmeister) ne da slovenskemu kmetu potrebne nastilje, da se brani dajati kmetom, koder sami nimajo gozda, potrebna drva, če se kmet pri volitvah ni hotel pokoriti lovčevemu ukazu. Ta pritisk je bil tako hud, da se je nekoč v deželnem zboru zgražal nemški poslanec Steinwender nad graščinskimi
valpti. Sicer ni dvoma, da so bili med lovci tudi pošteni možje.
Tretji pomislek radi -lovske postave je v tem, da so se kmetje vedno pritoževali, da jim divjačina dela veliko škodo, katere jim ne plača nihče. Ni v vsakem slučaju mogoče, škodo pravično določiti: vzemimo gospodarje med gorjanci, ki dostikrat ne morejo saditi fižola, ker jim vse rastline popasejo srne, ne morejo saditi pese, ker srna vse popase, ne morejo saditi zelja, ker zajec vse poje. Vsak lovec, ki v jeseni ustreli srno, ve, koliko ima v trebuhu suhe ajde. Če je jesen mokra ,da ajde ne morejo takoj pospraviti, kdo naj pove, koliko ajde je pojedlo par srn? In kolikokrat je bilo tako: kmet danes zapazi škodo in jo naznani. Lovski lastnik ne pride in lovca ni na spregled, kmet pa ne more čakati, če je vreme ugodno, mora pridelek zapeljati v skedenj.
četrtič je lov nekaj drugega na polju, in nekaj drugega na planini. Na planini je divjačina, so jeleni zagrajeni in tam najdejo svoj živež, ne da bi kdo trpel škodo. Silno trpijo po lovu kmetje, naseljen^ po hribih in med gozdovi, kakor na Radišah, okoli Hodiš, na Dholici, koder ljudje nimajo dosti polja, in je vse grmovje polno divjačine.
Resnica pa je, da ima lov svojo vrednost; da gospoda rada drago plača divjega petelina in jelenovo rogovje. Tudi kmet rad gre kedaj s puško ven v gozd, zlasti, če je moral prej kedaj puško nositi v vojski. Dvajset vagonov mesa je že nekaj, ali vendar le malenkost. To meso so morali pridobivati, in če bi kdo računal delovne ure, katerih je bilo treba, da so divjačino gojili in lovili, bi videl, da je vsak kg mesa kaj drago plačan. Rajni župnik Vintar v Šmihelu je imel občinski lov s kmeti skupno mnogo let, pa mu je doplačevanje nazadnje le presedalo. Morebiti bi bilo treba v krajih;' kjer "divjačrna dela preveč škode, katere ljudem ljubeznivi lovci nikoli niso plačevali v polni meri, dati ljudem pravico,1 postreliti srne in lisice. Deželo bi morali^v tem oz j rti pač razdeliti. Jasno pa je tudi, če vzamejo -gospodi, bo divjačina v par letih izginila. Ne verjamemo, kar so rekli v deželnem zboru, da je lov v deželi več vreden, kakor konjereja, toda vrednost je velika, vsaj tolika, da morajo ta redni dohodek v deželni bilanci upoštevati. Lov naj bi boljše uredili, da bi bili kmetje lahko z njim zadovoljni. Da se ves lov ta-korekoč uniči, ni pametno in se tega iz gospodarskih vidikov ne da opravičiti.
Malo pred Miklavžem je prišel Bregar z barvo na dan. Minca je ravno prašičem nesla, ko so jo oče ustavili pred svinjakom.
»Minca, z Žaleharjevim bodi bolj prijazna.«
»Ne morem biti, ata. Ga nimam rada.«
»Zakaj ne? Jernej se te malo spomni, hvala Bogu. Komaj pozdrav naroči našemu.«
»Vseeno«, še potuhne deklič. Prav, da oče ne vedo, kam Jernej piše.
»Ti povem, da iz te moke ne bo kruha. Na prstzne roke Bregar ne daje svojih otrok. Ne sovražim Jerneja, Bog ne daj in še danes bi lahko vsak večer prišel v našo hišo, ko bi bil pri pameti. Tako pa je previsoko gledal.«
»Fronca ne maram, pa če me ubijete.«
»Ne bom te pobijal. Samo to ti povem: Žalehar bo na pomlad gospodarstvo spregel. Skrnina mu nagaja. Naprej pa sama veš.«
In je odšel v hlev.
Minca je z jokom pritekla v kuhinjo, vrgla škaf v kot in se zaprla v kamro. K večerji je ni bilo, čeprav so jo
mati klicali.	. .
Razločno je slišala, ko so oče rekli: »Ne zagovarjaj. Čas vse pozdravi. Sama vidiš, da otroka ne moreva dati hlapcu. Jaz ga lačnega ne bom gleda!.«
»Jaz pa nesrečnega ne«, se je postavila Bregarica za dekliča.
»Potuho ji dajaj. Kakor sem rekel.«
Tako je prišla tesnoba v Bregarjevo hišo. Minca Jerneju ni upala nič pisati. Preveč bi se gnal. revež. Dobro ga je poznala. Tudi Kodranovemu je prepovedala. ■
»Imaš prav«, ji je pritrdil. »Jernej bi težko živel, ko bi zvedel. Samo ne daj se. Oče se bodo že unesli.« _
Pa se niso in tudi kazalo ni, da se bodo. Minci je čez-.dalje bolj hodilo na misel, da bi oče radi videli, da bi šla k žaleharjevim prej. preden bi se Jernej vrnil. _
»Ne dam se jim«, je včasih pozno v noč grizla rjuho od same jeze. Zadnji pot je po dolgem času srečala Fronca. Kar nekaj se je slinil spet okoli nje in je ni pustil naprej, dokler ga ni čofnila čez usta.
Potrkon neumni! Naj se kar drugam vtakne. Jernej je zvesto pisaril, Kodranov zvesto nosil pošto. Kar čeden
kup pisem je bilo že v skrinji med rutami. Minci v edino uteho.
V zadnjem pismu je Jernej omenil, da upa na dopust. Tisti, ki imajo samo devet mesecev ga ne bodo dobili, oni z osemnajstimi pa upajo na pomlad. Nemara po Veliki noči.
Minca je vsa srečna. Da bi le Jernej prišel. Potlej bo vse prav. Vse se bo uredilo.
Tudi Bregarjev je pisal nekaj o dopustu po Veliki noči'.
Nerodna reč, prekvato! Jerneja si ni želel domov, dokler se stvar ne bi uredila.
Koj po Treh kraljih je šel Bregar k Žaleharju. O stvari se je treba pomeniti, da bi se napravila pisma.
»Saj ne vem, pri čem sem. Minca ni videti navdušena. Frone je obupan. Dekliču se je Jernej vsedel v srce in amen.«
»To je moja naloga. Jaz sem gospodar. Če po pravici povem, je dosti Frone sam kriv. Preveč je šlevast. Je pa Jernej ves drug. Kar zastavi, drži.«
»Menda ga ne misliš hvaliti«, je skoraj strupen Ža-lehafz
»Ne, poštena sodba je taka. Podjeten je Jernej bolj. Da bi poleg rok imel še zemljo, bi koj udaril z njim.«
Zdaj se Žalehar kar meči.
»Pisma bi lahko koj napravili. Sebi in ženski bom zapisal kot, liter mleka na dan in hrano, obleko in kos gmajne. Pa doto Marički in Johani. To bi se vse natančno zmenili. Ti z dekletom uredi in povej. Potlej gremo lahko precej v mesto.«
»Jaz bi rad videl, da bi bile komedije koj po Veliki noči v kraju, ker kani Jernej priti na dopust. Potlej bo za vse nerodno.«
Minca je čutila, da se nekaj zbira. To je razbrala že z materinega obraza, ki je bil zaskrbljen kakor že dolgo ne.
Tisti dan po Svečnici, ko je Minca odšla v kamro, je stopil Bregar za njo.
»Minca, nekaj bi se rad pomenil.«
Dekle je pri priči pobledelo. Kar slutila je, kaj bo prišlo.
»Kaj pa je,, ata?«
»Z Žaleharjem sem govoril. Rad bi. da bi prišla za mlado k hiši. Jaz sem mu obljubil. Mislim, da me ne boš postavila v sramoto. Dobro ti hočem in želim, da,bi ob svoji smrti mogel videti vse svoje otroke dobro preskrbljene.«
Bregar je govoril mirno, vendar ni mogel skriti nemira, ki se ga je polastil, ko je videl začudene Minčine oči.
»Ne morem vam ustreči, ata. Rada vas imam 'n mamo tudi, toda Fronca nimam rada.«.
Minca je samo dahnila.
Bregar se je krotil.
»Poglej, Minca, jaz bom ostarel. Ce na Jerneja misliš, ti nič ne kaže. Hlapec je hlapec. Večen trpin, toiik' . da rine.«
»Pa če ga imam rada? Fronca pa nimam.«
»Takole je s to stvarjo, Minca. Ljubezen je dotlej, dokler človeku ni treba skrbeti, kaj boš skuhal. Tudi če imaš danes Jerneja rada, bi ga bila čez leta sita, ko bi skupaj z njim mlatila revščino. Fronca danes ne moreš, toda ko boš z njim živela, ko boš postala gospodinja poštene kmetije, ga boš vzljubila. Meni verjemi.«
»Ne morem, ata. Jerneja ne bom nikoli pozabila. Fronca nočem.«	/
V	Minci raste trma.
V	Bregarju vstaja gospodovalnost.
»Ne bova se pregovarjala. En teden imaš časa, da v« premisliš. Potlej gremo k notarju, da naredimo pismi
Bregar zadrleščne z vrati.
Koj, ko je Minca sama, bruhne v jok. Nekam je morala izliti strah, žalost, jezo in trmo. Da bi bil zdaj Jernej tukaj. Naravnost k njemu bi šla in nikdar več nazaj. Jernej bi vedel svetovati.
Minca se je zaprla vase. Jerneju ni o očetovi zahtevi nič pisala, le h Kodranovemu se je zatekla.
»Kaj bi napravila?«
»Jaz Fronca nočem. Raje grem od doma. Večno ne bo tako in Jernej se bo vrnil.«
(Dalje prihodnjič.)
ziji v Ljubljani je vzbudil s svojimi kiparskimi deli veliko zanimanje. Med drugim je zelo znan njegov doprsni kip zgodovinopisca Valvazorja in ljubljanskih županov Dežmana ter njegovega naslednika Hribarja.« Pokojni profesor je bil rojen v Železni kapli. Cerkveni moški zbor mu je pod vodstvom Mihe Povodna zapel v slovo ža-lostinko, ki je znana samo v Mohličah:
Oj spavaj mirno in sladko,
Viharno ti življenje je prešlo.
Le hladni grob nam mir in pokoj da, ki svet ga nepokojni ne pozna.
Naj lahka tebi zemlja bo,
Naj bo za mehko ti posteljico.
In na višavah tam nad zvezdami nebeški naj pojo ti angeli.
V nebesih pa najlepši kraj Marija božja Mati daj.
Nazadnje, dragi, prosimo te še: na nas pri Bogu tam'še spomni se.
VOGRCE
Dolge in hude bolezni je Bog rešil Lu-basovo Mojco, ki smo jo ob številni udeležbi vaščanov pokopali 4. aprila. Naj počiva v miru, ljubi Bog pa ji naj obilno poplača za njeno trpljenje in boguvdano • potrpljenje v hudi bolezni. — Po dolgih zimskih kmečkih počitnicah smo spet poprijeli za delo. Visoko smo si zavihali rokave in tako bodo ostali do prihodnjih kmečkih počitnic, do prihodnje zime. Z novim življenjem v naravi pa gremo tudi mi kmetje novim skrbem nasproti, ki nas tarejo kar naprej. Le poglejte! Tudi na kmetih se nobena stvar sama od sebe ne naredi. Za kmečko delo je treba delovnih moči. Te pa je treba imeti in jih tudi plačati. Dobiti jih ni lahka stvar', ker se mladina otepa kmečkega dela, kar se da. Če pogledamo danes po kmetih, vidimo, da je največ kmečkih delavcev »Ausländer-jev«, ki so marsikateremu kmetu edina pomoč in če bi še ta odpovedala, bi marsikje ljudje niso imeli s kom delati. Po drugi strani je treba ljudi tudi plačati, ker nobeden noče delati samo zaradi dobrega zraka in samo za hrano. Toda kje vzeti denar, za katerega je bila na kmetih vedno trda. Delavca moraš plačati 40 do 60 šil. Za 100 kg pšenice pa dobiš 35 šilingov. Torej te stane delavec mesečno več kot 100 kilogramov pšenice. To nam pride gotovo predrago. Po drugi strani pa moramo plačati za kilogram semenske koruze 2.50 šil. To ni nobeno razmerje. Poleg tega smo dobili še od oblasti, koliko in kaj moramo zasejati in posaditi. Mi bi to prav radi storili, toda vprašanje je, kje dobiti delavce. Oddati pa bomo morali ne glede na to, ali bomo mogli to storiti ali ne. Vidite, take težave nas tarejo poleg mnogih drugih.
LEŽBE
Ker se že dolgo nismo oglasili, morda mislite, da smo zaspali. Pa nismo, je že precej časa, kar smo se prebudili iz zimskega spanja in veselega srca pograbili za spomladansko delo. Sneg je kar naenkrat pobegnil od nas, česar smo bili prav veseli, ker letos je bil predolgo naš gost. Ko se je začel topiti, je bil potok, ki teče
skozi vas, do vrha in še malo čez poln tako, da se je bilo bati poplave. Poleti se potok posuši in nekateri vneti vaščani imajo to slabo navado,, da mečejo vso staro šaro vanj Tako vidiš tu notri stare piskre, razbite kozarce, škatle od konzerv in podobno Letos st je spet pokazalo, kako je to odlaganje napačno Voda je odnesla vso to ropotije na travnike in vse tam odložila tako, da je nevarno za otroke, da se porežejo po nogah, ko se bosi igrajo na travniku. Ker je bilo precej mokro, smo zaceli komaj malo orati in sejati. Prejšnja leta smo že meseca marca vse to opravili in smo letos že malo pozni. Poleg tega nam manjka še delovnih moči. — Pretekli teden so v sosednji vasi pri Pradovčniku neznani tatovi ukradli veliko svinjo in vse kokoši. Zdaj res nobena stvar ni varna pred raznimi dolgoprstneži, ki si jo mora kmet s trudapolnim delom pridobiti.
DOB
Zadnjo nedeljo v mesecu marcu smo imeli lepo uspel občni zbor kmečke zveze za občino Blato. Udeležba je bila nadvse lepa. O delu in uspehu Kmečke zveze od leta 1932 dalje je poročal črčej. S pre-vdarno besedo in izklesano mislijo je razvijal program za splošni dobrobit občine. Kajžrov oče iz Rinkol so z vzglednim delom in živo besedo pozvali k nadaljnemu delu, ki koristi nam in bo koristilo našim zanamcev. Pri volitvah novega odbora so stari in izkušeni delavci pritegnili nove pomočnike, ki jih bodo vpeljali v delo za obči blagor. Božičev oče so bili izvoljeni za predsednika, Klopov Erih pa za tajnika. Upamo, da nihče od udeležencev občnega zbora na poti domov ni bil napaden, ker sedaj zaradi nekaterih prenapetežev, ki se jim budi stara hitlerjanska kri, ni vedno varno sam hoditi niti podnevi. Lep primer nam je Srijenc iz Blata, oče številne družine, ki so ga taki prenapeteži tako s koli in brcami obdelali, ko je šel na Jožefovo zvečer mirno s svojo družino domov, da še sedaj leži in ni nič pomagalo, da je bilo vse tako »skrbno« poskrbljeno za varnost ljudi, ki so prišli gledat igro. Oko postave je pač zato, da mirno gleda in se ne razburja, če kdo koga s kolom po glavi.
ŠMIHEL PRI PLIBERKU
Na velikonočni ponedeljek so nam naši mladi igralci vprizorili veseloigro »Ulica številka 15«. Odrezali so se dobro. Zlasti jih moramo pohvaliti glede dobre izgovarjave, kajti večina igralcev je hodila v šolo v času najhujšega ponemčevanja. Na veliko soboto smo imeli vstajenje in pevci so se zares potrudili in nam lepo zapeli velikonočno »Alelujo«. V našo dolino je že močno pokukala zelena vigred in začeli smo orati ter sejati, da bo pozimi dati kaj v lonec.
Za dobro voljo
Nezadovoljnež:
»Glej, to je pa res lep koledar.«
»Meni se ne dopade, premalo nedelj je v njem.«
Obsodite vojašhih sodišč
DOGODEK V BOROVIM AH
Prvega aprila se je moralo zagovarjati pred britanskim vojaškim sodiščem v Celovcu 12 oseb, ker so dne 23 marca vdrle v prostore Osvobodilne fronte v Borovljah.
Po ugotovitvi krivde je predsednik, podpolkovnik Cohen povdaril, da so takšna dejanja v sedanjem, napetem času nezaslišana ter je obsodil vodjo skupine Siegfrieda Krassnitzerja zaradi kršitve hišnega miru na 4 mesece zapora. Drugi obtoženci so bili vsi obsojeni le pogojno na zaporno kazen 4 mesecev. V slučaju lepega vedenja skozi eno leto, jim ne bo treba kazni odsedeti. Pet jih je bilo dodatno obsojenih na denarno kazen 250 šilingov in nadalj-nih pet na denarno kazen 50 šilingov.
*
Pred vojaškim sodiščem v Celovcu so bili nadalje obsojeni: Andrusiak Ivan, Poljak, 4 mesece zapora zaradi prekršitve odločb o razdeljevanju živil.
Gaal Marija, Madžarka, Gaier Ana, Jugoslovanka in Bardossy Jožef, Madžar, na dva meseca zapora, ker so podali lažne izjave pred vojaškim sodiščem.
Rastner Ljudmila, Avstrijka, na 7 dni in 200 šilingov denarne kazni, Kogler Frieda, Avstrijka, na 14 dni zapora in 300 šilingov denarni kazni; obe zaradi krivične prilastitve blaga iz britanske prodajalne Church of Scotland, kjer sta bili nastavljeni.
Müller Rudolf, Avstrijec, na 6 mesecev zapora zaradi lažnih podatkov v vprašalni poli.
Lukar Osman, Jugoslovan, na 3 mesece zapora zaradi krivične pridobitve usnja.
Popetschnig Eleonora, Avstrijka, na 5 mesecev zapora, ker ni upoštevala nekega odloka.
SLIKE
vseh vrst, povečave in pomanjšanja, umetniške slike, nagrobne slike (po kakršnikoli fotografiji)
VAM NAPRAVI umetniški atelje CARL HEDANEK CELOVEC, Paulitschgasse 13, tel. 20-90.
Zahtevajte cenike!	300
KUPUJEMO
slovenske knjige vseh
UPRAVO »KOROŠKE KRONIKE«, Celovec, Funderstraße 1.
POPRAVEK
k velikonočni nagradni križanki. Manjka: 128 vodoravno: dolžinska mera (kratica).
JImUo- Cetwec fyomd iampisa
V radiu smo slišali v okviru slovenskih oddaj v zgodovinski uri:
Gotovo je zgodovina Slovencev Korošcem malo znana, saj jo šole na tem ozemlju niso poznale in tudi zgodovinska knjiga ni imela možnosti prihoda v koroške domove. Skušali bomo počasi obravnavati dobo. za dobo naše preteklosti, in sicer po nepristranski sodbi posameznih zgodovinskih dogodkov.
Najprej bomo premerili zemljo, na kateri so živeli naši predniki od preselitve izza Zakrpatja v novo domovino, nekdaj mnogo večjo kot je danes. Kakor drugod je tudi pri nas ozemlje, na katerem so živeli in še žive Slovenci, njegova velikost in oblika, meje in prehodnost, fizična struktura, podnebje in rastlinstvo, z eno besedo to, kar se imenuje tudi geopolitičen položaj, vplivalo v veliki meri na njegovo politično, gospodarsko, socialno in kulturno preteklost, in jo tudi določalo.
Ozemlje, ki je bilo in je pozorišče slovenske zgodovine, je kar se da mnogovrstno in v svoji prirodi mnogolično. Slovenska zemlja sega v visoko alpsko pogorje, obsega z gozdom pokrite obširne planote in gorovja, sredogorski svet in gričevje, ravnine v alpskih kotlinah in ob večjih rekah, se razprostira preko velikega dela kraškega sveta — golega in obraščenega, se širi do skrajnega roba zgornjeitalijan-ske in je po drugi strani še del panonske nižine, sega od ozkega primorskega pasu do meja večnih ledenikov. Slovenska zemlja, nekdanja in sedanja; je del zemeljske površine, na kateri se stikajo in križajo morfolške in geološke, klimatske in vegetacijske meje, preko vodijo od prvih zaznavnih časov njene preteklosti pomembna pota vojaškega osvajanja in trgovskega prometa, dovajajoča vanjo v vseh dobah, za več ali manj časa, narode in ljudstva različnih ras in jezikov, ver in kulturnih stopenj.
Mnogolična geografska struktura slovenske zemlje je povzročila, da so geografske komponente v njeni zgodovini vsega upoštevanja vredne, take, ki so njen historičen razvoj odločale in ga pospeševale, pa tudi take, ki so mu podlegale.
Oglejmo si najprej strnjeno ozemlje slovenske naselitve za časa njegovega največjega obsega, to je v 9. stoletju. Takrat gre meja Slovencev za Trstom pred vrati Krmina, Čedada in Humina, v povirjih Drave, Mure, Aniže in Traune na zapadu, do Donave in še preko nje na severu ter do Bakonjskegä gozda in Blatnega jezera na vzhodu.
Danes je zapadna slovenska meja od Rokave (Dragonje) v Istri do Kanalske doline v glavnem ista kot pred 11. stoletji. Silno se je pa premaknila severna meja, ki poteka danes na približni črti Šmohor v Ziljski dolini, Dobrač, izliv Zilje v Dravo, med Osojskim in zapadnim delom Vrbskega jezera, nad Celovcem, na grebenih Svinjske planine, ob Dravi pri Labudu, preko grebenov Kozjaka, ob severnem podnožju Slovenskih goric do Radgone, na črti
Sobota, 12. aprila:
7.10: literarno predavanje. 20.15: poročila.
Nedelja, 13. aprila:
7.25: jutranji pozdrav 18.30: plošče po željah. 20.15: naša pesem.
Ponedeljek: 14. aprila:
7.10: oddaja za gospodarje. 20.15: porpčila.
Torek, 15. aprila:
7.10: zgodovinsko predavanje. 20.15: poročila.
Sreda, 16. aprila:
7.10: iz svetovnega tiska.
20.15: poročila.
Četrtek, 17. aprila:
7,10: pestra glasba.
19.30: polurna oddaja.
20.15: poročila.
Petek, 18. aprila:
7.10: slovenski možje.
20.15: poročila.
Sobota, 19. aprila:
7.10: literarno predavanje.
20.15: poročila.
Morebitne spremembe bomo objavili pravočasno v radiu.
Radgona-Raba zapadno od Monoštra in na črti Monošter-Dolnja Lendava.
Ako primerjamo površino »Sklavinije« frankovskih časov v 9. stoletju, ko je bila po obsegu največja, z zemeljsko ploskvijo, na kateri bivajo Slovenci še danes, vidimo, da so Slovenci izgubili v teku enajstih stoletij približno dve tretjini svojega ozemlja. Odgovor na vprašanje, ki se nam ob tej porazni številki vsiljuje, kako so mogli Slovenci izgubiti tako ogromen del svoje nekdanje zemlje, nam bo dalo proučevanje geografskega položaja slovenske zemlje, zgodovina le-te ter Slovencev samih.
Če si ogledamo obliko zemeljske površine, na kateri so bivali Slovenci ob času svoje največ je razširjenosti, se nam ta, prenesena na zemljevid, ne zdi ravno nevarna, kajti dovolj je zaokrožena, nje obseg od juga proti severu in od zapada proti vzhodu približno enako velik, negle-de na to, da se v pasu, ki meri v zračni črti okoli 300 km, naslanja na istorodno narodne telo. Geografska ploskev v dobi največje slovenske razširjenosti kaže kvečjemu eno samo nevarno mesto, to je klin, ki se zadira ob zgornji Dravi proti zapa^ du, kjer je onstran Lienca že v 7. stol. tekla najzapadnejša slovenska meja. Prav ob tej skrajni, v zapadno smer porinjeni tipalnici Slovencev, je. prišlo do prvih zmag in porazov naših prednikov, o katerih nam zgodovina poroča.
Dravska vrata v alpski meji so prva pripeljala Nemce do Slovencev in mednje. Ti so jih v 7. stol. še odbili in do srede 8. stol. obranili svojo osrednjo pokrajino, Karantanijo, pred tujci. Pregrada visokih Alp, ki je sto in petdeset let branila slovensko zemljo pred tujim vplivom, je padla takoj, ko se je s politično in versko priključitvijo karantanskih Slovencev na zapad v temeljih začel rušiti njihov stari red. Visoke Alpe, od furlanskih meja do Dachstcina navidez prirodni branik, ki bi si ga alpski Slovenci težje boljšega želeli, se izkažejo kot gorovje, ki ni branilo, marveč, navzlic majhnemu številu visokogorskih prehodov, dovajalo med Slovence politično in kulturno močnejši tuji rod in red.
Mnogo nevarnejša in prej nego alpska je bila propadu zapisana obdonavska meja Slovencev. V prastarem evropskem prehodnem ozemlju so postali tamkajšnji maloštevilni Slovenci žrtev narodov, ki jim je šlo za gospodarstvo nad velikimi vrati, vodečimi iz Nemčije v Panonijo. Slovenski element v Obdonavju med Bavarsko in panonsko nižino je strlo premikanje nomadskih osvojevalcev (Obrov, Madžarov) ter politična, kulturna ofenziva Nemcev, ki si prav v obdonavskem koridorju ustanove najmočnejšo dinastično tvorbo na vzhodu, jedro bodoče Avstrije.
V geografskem oziru zelo ugodna je bila tudi severozahodna slovenska meja, ki jo moramo imenovati panonsko. Odprta ravnina ob Donavi in spodnji Rabi ter lahko valovit svet ob Zali, zgornji Rabi in Blatnem jezeru je bil ugodno torišče nomadskih narodov, ki so, sledeč velikemu azijsko-evropskemu stepnemu pasu, dospeli do Alp in se s svojimi lahkimi konjeniškimi krdeli zadrževali v odprtem in ravnem terenu kot v' gorah in hribih, za konjeniške trume težje dostopnih. Slovenci na panonski meji so bili izpostavljeni močnemu pritisku, podložništvu od strani obeh nomadskih narodov, s katerima so v novi domovini prišli v dotik, Obrov in Madžarov. Trenje narodov v panonski nižini je Slovane v njej deloma strlo, deloma potisnilo ob njene robove. Najprej so se Slovenci pod obrskim pritiskom umaknili v predalpski in alpski svet. Po propadu obr-ske sile je prišlo do slovenskega protisun-ka in celo do neke vrste državotvornosti Slovencev v panonskem odseku; to dokazuje panonska kneževina Pribine in Koclja. Panonska nižina izkazuje za kratek čas celo privlačno silo za slovenski element. Toda istočasno s slovensko ekspanzijo se vrže v Panonijo germanizatorični val, ki je med Slovence gosto nasejal nemške koloniste. Nemški pritisk v Panonijo sicer ni bil dolgotrajen, kajti že ob koncu 9. stol. ga je uničil naval drugega nomadskega naroda, Madžarov, ki so nekdanje panonsko-slovensko ozemlje v teku enega tisočletja zmanjšali od približno najmanj 10.000 km3 na okroglo 1000 km2.
Proti jugovzhodu, med Muro in Istro, je vsa geografija slovenskega ozemlja najožje povezana z zgornjim jadranskim Primorjem, dinarskim Krasom, srednjim in spodnjim Posavjem ter Podravjem, tako da bi po nujnosti geografskih činiteljev morali ob Savi, Dravi in Kolpi pričakovati veliko in enotno državno tvorbo. Le enkrat v prvem obdobju naše preteklosti naletimo na tak poizkus za Ljudevita Posavskega, ki pa pod težo močnejših političnih sil propade.
(Dalje prihodnjič.)
»Koroška kronika« izhaja tedensko vsak petek in stane dostavljena po pošti Britanska obveščevalna služba. Uredništvo in uprava lista sta
ali raznašalcu 90 grošev mesečno. Naročnino je treba plačati v naprej. — List izdaja v Celovcu. Völkernarkter Ring 25/1. Telefon 3651. Rokopisi se ne vračajo.