Januš Goleo:13 Ponarejevalci Po pripovedovanju strica z Dravskega polja iz pretekle in sedanje dobe Za 50 kron mu je prepustil cigan na mestu svoje capje in medveda, da ga je ^ržal za lanec. Lotil se je pohajkovanja s cigani po vasi, po kateri so se kar razlili žandarji ter izpraševali po hišah za skrivnostnim tujcem. Kjcr se jim je zazdelo, so ti.di vse premetali, da bi prepodili s kakega prav prikritega kota ponarejevalca. Preiskava je trpela ves dan in trdno v noč dne 8. septembra 1909. Slednjič so morali poveljniki pogona za ponarejevalcem priznati, da ni Dob sedež in izhodišče falzifikatov. Orožniki so se pora7qrubili. Winklerjevi so želeli tudi Juriju srečno pot. Kdo neki bi _.-_al pod streho človeka, radi katcrega bi bil neprestano z eno nogo v kriminalu! Potočnik je kren.l s cigani dalje po Koroški. Ciganskega medveda je gonil in plesal z njim še po vsej Gornji Tirolski, kjer ga je otela iz rok oblasti njegova tele_na moč. Ko je podil v neki tirolski vasi medveda na dveh n.^dh v krogu in se C ' T.tegnjeno: »Tancaj, tancaj, mrci-na-a«, ie pris^opil k m'emu moški v eosposki oblcki. Pokazal mu je legitimacijo policijskega p~?nta ter ga potrepljal po ~rni z '¦* ^dami: »He, dt :ko, ti nisi cigan. ?topi z menoj na orožrliko postajo!« Jurij je posluhr.il moža postave in mu je sledil na videz čisto ravnodušno ter pokorno. Komaj sta bila iz vasi in proč od Ijudi, je že klečal na detektivu v obcestnem jarku, mu mašil usta s cotami in je omotal vsega s staro medvedjo verigo. Celo med cigani ni bil več varen. Faj mu je preostalo drugega, kakor da je vzel z vso naglico pot pod svoje noge, da bi ušel srečno iz Tirolske na Predarlsko in od tam preko avstrijske meje v Nemčijo. Tolažila ga je zavest, da mu preti nevarnost aretacije samo na avstrijskih tleh. Rajhovski Nemci se niti zmenili ne bodo, kdo in kaj da je bil. Na Nemškem je hofel med rudarje, kateri so tedaj še precej dobro zashrfili. S prihranki je nameraval zapustiti Evropo in se izseliti v kake prekomorske kraje, kjer se ne bosta podila za njim za vsak potvorjen vinar žandar in policijski agent- Prijet in obsojen Tirolsko mejo je še prekoraeil srečno. V Feldkirchenu na Predarlskem je zašel v ro!:e žandarski patrulji kot potepuh brez (^"l.avske knjiaice. Na žandarski postaji v Feldkirchenu so ujetega ptiča preiskali in so prebrskali še njegovo v culo zavito prtljago. Orožniki - kar ploskali z rokarru, ko so se jim prikazale iz svežnja denarne potvorbe in fotografieni aparat s ploščami. Nehote so ujeli nevarno ečuko, katera se je izmikala spretno precej časa nastavljenim mrežam ;n trnekorn. Jurija so uklenili kakor najbolj nevarnega roparskega morilca. Zaprli so ga na licu mesta in uvedena je bila proti njemu obširna preiskava. Z zapisnikom vred je bil pod močnim orožniškhn spremstvom prepeljan v MaTibor, kjer je že bil ustanovljen sedež okrožnega sodišča. V raariborskem preiskovalnem zaporu se ni vical dolgo. Preiskovalni sodnik je znal takoj, da ima oblast opraviti z že tretjim Potočnikom, katerim je prešla ponarejevalska strast neiztrebljivo v meso in kri. Jurij Potočnik je dajal odgovor kot mlad za ponarejevalne zločine pred mariborsko poroto decembra leta 1909. Kljub dotedanji neoporečnosti si je nakopal v očeh porotnikov toliko krivdo, da je bil obsojen na 15 letno ječo. Kazen je moral nastopiti takoj in je bil kar hitro tamkaj, kjer je končal njegov oče in se je pokoril za iste grehe 12 let njegov st?rejši brat Jože. i IV. poglavje ! Jurij — mali bog Povojm pravrat je odprl marsikateremu vrata kaznilnice ,in ga pustil v ljubo svabodo. Med izpuščenimi je bil tudi Jurij Potočnik. Pojavil se je na domu v Rošnji 8. junija 1919. Prestal je dolgo kazen, izpustili so ga J5 kaljo bolezni, katera je spravila že njegovega brata Jožeta pod ^rudo. Jurija _e sprejela rojstna hiša jetičuega. Njegovega prihcula so. bili veseli vsi domajči, zojstna vas in vse Dravsko polje v pričakovanju, da bo zadnji Patočnilc, ki je izvežban v izdelovanju denarja, ostal doma med poljanci. (Dalje prihodnjič)