ZVONČEK ' XXVII—1 JOSIP JERAS V. ,'.,-. Deklice iz preteklosti. *^^!iSm^h~\h t(> bo nekaj novega za deklice, ki ste čitateljice jfK^^~"L 1 našega ljubega »Zvončka«. ^^^^('^fet I »Kaj pa bo lepega, kaj?« radovedtio izpra* ^^^^^j^^fl šujete. Le bodite radovedne! Čim bolj boste, tera ^¦JVuOfe^Plifl ^°^ se bom potrudil, da bom kar najbolj ustrezal V^S&ŠSBsfcZ^ttt vaši radovednosti. ^¦^**^^"***3" Čisto dobro vem, da je vsaka od vas radovedna, kako so živele deklice v minulih časih, kako so se oblačile, kaj so 4elale. O vsetn tem je napisal francoski pisatelj J. Jaquin (izgovori Žaken) lepo knjigo, ki jo bom v slovenskem jeziku deloma priobčil v letošnjem »Zvončku«. Prej pa se naj še nekaj pomenimo! Ozrimo se za trenutek v preteklost! Vprašanje, kdaj je bil rojen Kristus, marsikateri izmed vas ne dela nobene preglavice. Med mlajšimi pa so gotovo tudi take, ki bi ne mogle odgovoriti na to vprašanje. Zato jim povejmo tni: Kristus je bil rojen pred tisoč devetsto dvajset in petimi leti. Od njegovega rojstva dalje štejemo leta in teh je sedaj že 1925. Kaj pa pred Kristusovim rojstvom? Tudi pred njim je bil svet, je bila zemlja, so živeli Ijudje in živali. Poznamo precej dobro zgodo* vino starih Rimljanov, Grkov, Egipčanov, Perzijcev, Indijcev. Toda čimbolj se pomikamo od Kristusovega rojstva nazaj v prošlost, tem bolj je vse zavito v tajnost, in končno pridemo pri najstarejših dobah samo še do ugibanj. Pri tem zadenemo tudi na zaganetno vprašanje: Odkdaj abstoji svet. Na to vprašanje odgovarja naša vera: Od takrat, ko ga je ustvaril Bog. Kdaj pa je to bilo? Koliko let je od tega? Tu se ustavimo in nikjer ne najdemo odgovora. Tudi učenjaki so v tem siromaki in ne vedo odgovarjati. Mogoče je bil svet in je bila naša zemlja pred milijonom in še več leti; toda vse to je samo ugibanje. Zato si tudi mi ne belimo glave s tem vprašanjem! Nekaj vendar vemo: da je bila pred več tisoč leti pred Kristu* sovim rojstvom tako zvana kamenena doba. Takrat so živeli ljudje v skalnatih votlinah, niso imeli oblek in so se zavijali v kože divjih živali, ki so jih pobijali z različnim kamenenim orožjem. Uživali so njihovo meso. Pozneje so se ljudje na&eljevali na strmih gričih, obda* nih od vode, ali pa so gradili tako zvana mostišča; to so bile stavbe na koleh, zgrajene nad vodo. Ostanke takih mostišč so odkrili pri nas na Ljubljanskem barju. Bavili so se mostiščarji z ribištvom, lovom, živinorejo in deloma tudi s poljedelstvom. Sejati so začeli pienico, ječmen, lan in mak. 24 I. XXVII—1 ' ZVONČEK V bronastem veku so ljudje precej napredovali. Iz različnih rud so pridobivali kovine in kovali iz njih vsakovrstne predmete. Mešali so baker in cin in pridobivali na ta način zlitino bron. Takrat so se začeli ljudje pečati z obrtom in trgovino, z rudarstvom in plavžar* stvom; povzdignili so poljedelstvo. Stanovali so že po vaseh v kočah, ki so bile zgrajene iz prsti in lesa. Izdelovali so z rokami lončeno posoda. Žito so mleli na čisto preprost način z neobdelanimi mlinskimi ploščami. Zdaj postajate že nestrpne in se vprašujete: A kje so obljubljene deklice? Samo še malo potrpljenja, zakaj o teh preteklih časih vam moram nekoliko povedati, da boste bolje razumele, kako in kaj je bilo v tistih časih. V železnem veku, ki je pričel za bronastim, so narejali ljudje vse orožje in orodje iz železa, iz brona le okraske, posode, čelade itd. Zidali so dobro utrjena mesta, ki so stala ali na osamljenih gorah ali pa v nižini, ponajveč ob sotočju dveh rek. In tu smo pri starih Grkih, o katerih nam pripovedujejo zgodo* vinske Iknjige jako obširno, in potem pridejo IRimljani, stari vek, srednji vek, novi vek in najncvejši vek — doba, v kateri živimo tudi mi. Le ne zamerite mi, če sem vas zadrževal tolika časa pri teh raz« ličnih vekih ali dobah; saj dosti vam o tem itak nisem povedal, mo* goče še premalo. — Sedaj pa k deklicam! KRA-GULA, DEKLICA IZ KAMENENE DOBE. Kra-gula je sedela ob širokem kamenu, na katerem je gorel ogenj domačega ognjišča. Kra-gula je bila žalostna. Mislila je na bolesten obred, ki ga je videla prejšnji dan: Gro-ha, njenega starega očeta, lovca, poglavarja plemena, so pokopali v votlino mrtvecev čisto blizu jame, kjer so bivali svojci. Pred pokopom so na nagrobni kamen položili Gro-ha, ki je bil zavit v medvedovo kožo. Za pas so mu vteknili njegovo sekiro iz obdelanega kamena in zraven njega je ležala sulica, čije ost je bila iz kresilnika (kremena). To je bilo potrebno, da se bo mogel na novem svetu, kjer bo večno živel, braniti in pokazati, da je bil močan in vedno hraber. Možje niso pozabili priložiti njegovemu orožju hrane za dolgo in končno pot, ki jo je nastopil: velikega jelena, ki so ga zanj ubili. Pred pokopom je bil pri vhodu v jamo zadnji obed v njegovi družbi, pogrebni obed, ki se ga je udeležilo vse pleme s sitiovi in vnuki. Nato so za vedno zaprli grob nad starim poglavarjem. Kra-gula je bila žalostna., Odkar so ji bili umrli starši, je bila vedno ljubljenka Gro-hova. Gro-ho je bil sicer krut in divji lovec sirovega pogleda; napram njej pa je bil blag in nežen. 25 ZVONČEK___________________________________________________XXVII-1 Na večer, ko je zašlo solnce in ko je padel hlad na dolino, sta sedla stari oče in vmikinja na prag jame blizu ognja, ki je ponoči odganjal nevarne živali: hijeno, leva., medveda. Izpred jame je bil lep pogled na bistro reko, ki se je vila med rdečkastimi kameni, in oči so objele vse jame plemena, ki so zijale v polkrogu med skalovjem, na katerem so se vzpenjale divja trta in figova drevesa s širakimi zobčastimi listi. Gro-ho ji je pripovedoval dosti zgodb, ki so navduševale Kra-gulo. Med temi je bila zgodba o Ognju. Gro-ho jo je čul od pradeda, katerega stari oče jo je bil doživel. — Takrat ni nihče videl Ognja. Da so se ljudje ubranili mraza, so se morali umakniti globoko v jame in se pokrivati s težkimi kožami divjih živali. Nekoč pa se je nebo stemnilo kakor ponoči; zlonosen zastor je zakril solnce in nena* doma se je nad ljudmi odigrala strašna zgodba. Nastalo je strahovito grmenje in treskanje, strašnejše od narašča^ jočih hudouTnikov in bolj vznemirjajoče kot hrušč in trusč črede mamutov tam v dolini. Po nebu so svigale svetle luči, in goreč trak je padel na bližnji gozd. Drevesa so se užgala. Ko se je jeza tam gori pomirila, so se ljudje približali drevesom, ki so gorela. Na sebi so začutili nenavadno toploto; uganili so, da so dobili čudovit dar in da jim je bila razodeta nova sila. Prinesll so ogenj na svoje domove z velikim spoštovanjem in od tedaj naprej gori v vseh jamah. Ogenj je radost in zaščitnik vsake 26 XXVII—1 ZVONČEK družine, z njim sta premagana noč in zima, in z njegovo pomočjo je postalo meso divjih živali užitno. Nihče ne sme dopustiti, da ugasne ogenj na domačem ognjišču; če izgine ogenj z zemlje, človek ne bo mogel več živeti brez njega. Gro-ho je pripovedoval tudi o burnih doživljajih z lova, ki so Kra-gulo jako zanimali. Tako je zvedela med drugim, kako se ujame mamut, velikanska žival, ki je petikrat i