14
Slovstvini pomenki.
Iz Reke smo 20. p. m. prejeli v »Novicah" že omenjeni dopis. Ker smo te dni tudi iz Dunaja od gosp. Navratila prejeli o ravno ti zadevi pismice, ki nam razodeva radost učenega gosp. Rečana, smo dali zdej oba natisniti. Gosp. K. iz Reke piše takole:
wNe morem dopovedati, kako mi je oveselil serce tisti spi«, ki ga je napisal g. Navratil v »Novicah" zastran glagola. On je od vsih strani razjasnil pravo, in pravo bof ako se slovenski pisatelji poprimejo teh vodil brez brezkončnega pravdanja. Kjer je veliko babic, ondi je dete kilavo. Ko so »Novice" htele vvesti novi pravopis, niso se mnogo pričkale; na naglem je zarumenela zarja v Vaših listih (ako se ne motim o novem letu 1845). Storite ravno tako z glagolom. Ako bo tudi težje: Slovenec je s trudom veliko pridobil, — pridobi tudi to. Za „imperfektivatf <>b-deržite svoj »bodem", kakor so Slovenci tudi doslej prav pisalu — Gospod C—e — vsemu našemu narodu tako mili sin — dubro je zapazi, da slo viličarji slovenski branijo rabiti »participium perfectivum praesentis", aii zato, ker ne pripoveduje tega, kar latinski ^particip. praes.", bodi per-fektiven ali imp erfekti ven; toda tega ni upazil, da je to pravi pravcati latinski „-rm, -ra, -rum". Pa zakaj neki ne bi bil, ker pomenja perfektivni praesens indicativi nekaj, kar bode C00)? tako ne more tudi njegov particip pomenjati druzega kot nekaj prihodnjega. Po tem takem bi dobili tudi particip prihodnjega časa: latinski „-rus, -ra, -rum". Ne bi škodovalo, ako bi dal g. Navratil spis svoj na posled posebej natisniti".
S tem dopisom se vjema sledeče gosp. Navratilova pismo:
»Pisavec jugoslovenski gosp. P. me pozove k sebi. češ, da Vam je pisal zastran spisa mojega od glagolov boje iz Reke tudi gosp. K., zato ker se peča z glagolom ze dolgo tudi on. Doma mi prebere gosp. P. prepis rokopisa gospoda K. iz Reke. Ne morem Vam povedati, kako sem se oveselil, da se ujemajo misli moje z njegovimi, kar se tiče slovenščine, popolnoma, dasi ni vedil poprej on za me, jaz ne za-nj, da se peča tudi on s to rečjo.
Posebej meni on le to, da naj bi rabili Jugoslovenci particip praes. glagolov perfektivnih za latinski: »-rus,-ra, -ruma, n. pr.: pojdoči mož, vir iturus. Tudi neki razumni Slovenec je bil sprožil v pomenku že poprej to misel, rekši, da imamo lep izgled v besedi: ^človeška duša je „neumerjočau. Ali meni se dozdeva, da je to le napačna izpeljava, kakor „rekoč", ki ga rabimo namesto ..govoreč" in namesto „rekši", ki ni še potehinil med ljudstvom našim. Pa ako so tudi taki participiji (jieležja) enaki latinskemu ,,-rus, -ra, -rum", — oblike, ki so se po-gubile že do cela, so mertve; naj tedaj na miru počivajo! Skušnja nas uči, da se mertvec, ki ga kdo s kakoršno koli močjo po koncu postavi, spet zgrudi. Mi imamo več ostankov tistega ,,-ši", w-avši"; ali ljudstvo se ga noče poprijeti tako čvcrsto, kakor ga pišemo. Moja misel je tedaj: za živ Darod živ jezik, — žive besede, žive oblike. Z mertvimi jeziki, z mertvimi besedami itd. naj se pečajo učeni".