iiSMMKL KVUUZKB AK<NE
LETO (ano) XLIX št. 1-2	EL VOCERO DE LA ACCION CULTURAL ESLOVENA januar-junij 2002
FRANCE PAPEŽ
ŠOPEK VERZOV IZ ZBIRKE DVA SVETOVA - SKA (1985)
Čas je, kljub vsemu, nas večni prijatelj. Mislim: preteklost - prijatelj, s katerim smo bili vedno skupaj, v dneh miru, v dneh bojev in slave in v krajih
dolenjskih, notranjskih in belokranjskih.
Tudi preteklost dejanj, grozotnih vojnih in revolucijskih, ki ostanejo neizbrisna le v srcu in pri Bogu ...
A prišlo je - prijatelj se je umaknil, ni ga več,
morda se je izgubil, kakor popotnik, ki gre na tuje, vendar se ga še spominjamo in se ga bomo vedno.
(Izgubljeni prijatelj, str.40)
Moj slovenski dom v svetu -da sem prišel do tebe, sem moral iti po poti zdoma, in da sem te našel, po poti izgube;.....
(Dom, str. 13)
Biti zdoma je biti drugje, a ne izgubljen.
Ni važno, kje - tu ali tam, ne izgubljen.
Imam svoj dom, priboril sem si ga
in se zajedel v to širno zemljo kot črv.
(Biti z doma, str.68)
UVODNE MISLI	Katica Cukjati
-m £-| orda bi bilo zanimivo ugotoviti, zakaj se človeku, ko |\/l prelistava starejše izdaje različnih revij, članki predsta-vijo kot izredno zanimivi in bogati. Še bolj pa je presenetljivo, da se nam tisti članki, ki jih včasih imenujemo načelne - verjetno bi bilo bolje imenovati jih globlja razmišljanja - razodenejo kot napisani za vse kraje in čase. Imajo neko univerzalno razsežnost, ki teži k večnosti.
V Glasu iz meseca avgusta - septembra 1979 (v letu 25. jubileja SKA) nam dr. Milan Komar po drugih tehtnih mislih v uvodnih besedah zaključuje razmišljanja s sledečim odstavkom. »Jasno je, da kjer ni sprejetja drugačnosti in različnosti, ni mogoča nobena krščanska ljubezen, noben duh resnice, kajti ljubezen je prav odpoved vsakemu gospodovanju, vsaki kontroli, vsaki reifikaciji. Duh resnice zahteva od človeka, da pusti svoje sheme, predale, navdušenja, antipatije in se odpre svartnosti taki, kot je, in jo sprejme in prizna tako, kot je, brez korektur. Priznati resnico pa je težko ravno, kadar je drugačna od naših shem«.
Zanimivo je, da so ta razmišljanja bila povzeta iz daljšega članka, ki ga je dr. Milan Komar napisal za Glas 7. maja 1957. Članek je bil že takrat neverjetno sodoben in napisan s perspektive resničnosti, ki sega v prihodnost in presega meje časa. Bogastvo in širina že tega samega stavka, navidezno samo po sebi umevnega, nam daje okvir za mnoga tolmačenja in aplikacije.
Današnja skrb človeštva je ravno za bodočnost mladine; vzpostaviti most za posredovanje mlajšim generacijam vrednot in smernic, ki se oddaljujejo od gole sebičnosti in hedonizma. Tudi v naši skupnosti in organizacijah, ki imajo tako svojsko stvarnost, je najvažnejša skrb, kako posredovati mladini naše ideale in doživetja ter hkrati razumeti nje različnost, težnje, skrbi, razmišljanja in sanje.
Seveda, da to ni lahka naloga. To nikoli ni bilo enostavno v zgodovini človeštva. Nadaljevati pa moramo na tej poti, kar pomeni, da se čimbolj približamo mlajšim generacijam. To je, da jih bolj poslušamo, kot pa da jim narekujemo, ker le tako se bomo približali njihovi realnosti, ki je po vsej verjetnosti precej različna stvarnost od drugih - starejših generacij. Njihova izkušnja, doživetja, zanimanja in zamisli so drugačna od naših. Organizacije in ustanove, ki skozi čas rutinarno ponavljajo vzorce, metode in načine delovanja so zapisane v smrt.
Organizacije in ustanove, ki pa so s krščansko širino odprte širokim obzorjem, novim pobudam in idejam (verjetno drugačnih od naših) in sodobnim izzivom, so pa na poti novih, morda celo bogatejših misli in kreacij.
Življenje, predvsem izživljanje na kulturnem področju, je verjetno neke vrste »božanska avantura«, na katero se pa moramo podati s sopotniki, ki jih spoštujemo take, kot so. Edino, kar je važno, je isti cilj, ista težnja po lepoti in Resnici.
Odmeve
JULIO CORTAZAR IN SERGIO SERGI
Mendoški dnevnik LOS ANDES je avgusta lani objavil članek o pisatelju Juliu Cortazarju, le-ta je namreč v letih 1944-45 delal in živel v Mendozi. Poučeval je literaturo na filozofski fakulteti, a ker je prišel navzkriž s peronizmom je odpovedal službo in po dveh letih odšel. Mimogrede izvem tudi novico, ki me takoj dirne, da bi se pozanimal kaj bolj podrobno: da je tu navezal »globoko prijateljstvo z znanim likovnim umetnikom Sergio Sergi - in z družino Hočevar.
Pokličem po telefonu Sergija Hočevar - na slepo -in res je pravi. Zmeniva se za pogovor. Tako sem zvedel marsikaj. Med drugim, da je Sergio Sergi psevdonim za Sergija Hočevar st., tržačana slovenskega porekla, ki je leta 1927 prišel v Argentino. Dve leti je bil v Buenos Airesu, nato 14 let v Santa Fe, končno se je leta 1943 naselil v Mendozi, kjer je ostal do smrti (1973). Njegova sinova Sergio in Fernando sta tudi likovnika; oba živita v Mendozi, a smemo reči, da sta svetovno priznana umetnika. Lani so vsi trije, oče in sinova, razstavljali v tukajšnjem muzeju F. Fader pod geslom: »Asuntos de familia«, torej, kot »Družinska zadeva«.
In kako je prišlo do poznanstva s Cortazarjem? Sergio ml. je imel takrat sedem let, pisatelj pa trideset. Stanoval je pol kvadra (50 m) od njih, bil je še samski, oboji so bili novodošli v mestu. Od preje se niso poznali; verjetno jih je zbližalo zanimanje za umetnost. Cortazar jih je obiskoval zelo pogosto; verjetno ni imel poznanstev v Mendozi. Sergio se spominja, da ga je nekoč vprašal, če si lase barva, ker se mu je čudno zdelo, da bi imel črne lase in plave oči. Spominja se tudi, da mu je podaril zbirko znamk.
Ko je Cortazar zapustil Mendozo, je ostal povezan z družino Hočevar po pismih. Sin ne ve, koliko
O&CeteUca,
MARIJAN MAROLT
Leto 2002 bi se v resnici moralo poimenovati Maroltovo leto, saj smo se letos 21.januarja spominjali stoletnice rojstva, 11 .januarja pa tridesetletnice smrti enega naših največjih likov slovenske zdomske kulture. Marijan Marolt je presegal ozke meje kulturnih zvrsti, saj je deloval na zgodovinskem, literarnem, umetnostno-kritičnem, arhitek-turno-kritičnem in še na kakšnem področju. Bil je eden naših najplodnejših in najzvestejših sodelavcev. SKA se ga je leta 1998 spomnila z objavo v Meddobju diplomske naloge Darinke Koderman Patačko z naslovom »Marijan Marolt kot pripovednik«. Letos, v prvi številki Meddobja bo pa izšla diplomska naloga Terese Kores z naslovom: »Marijan Marolt, umetnostni zgodovinar«. V pripravi je tudi poseben umetniški večer z govori in recitacijami, v drugi polovici leta.
pisem je bilo, ve pa, da mu oče ni odgovarajal, zato se je dopisovanje prekinilo. Pisma ima menda neki mendoški časnikar. Pač pa je v katalogu lanskoletne razstave Hočevarjev v muzeju F. Fader objavljena pesem Jangada para Sergio Sergi, ki jo je Cortazar posvetil prijatelju likovniku.
Važno bi bilo pregledati pisateljevo korespondenco. Večidel le-te je objavila njegova prva žena Luciana Bernardez (Alfaguara, 2000, tri knjige). Malo verjetno je, da bi med prijateljema kdaj padla beseda o slovenstvu. Morda pa le - v zvezi s priimkom. Kot vejo naši Mendoščani, se je Sergio Sergi smatral za Italijana. A v omenjenem katalogu o njem beremo, da je bil »de ascendencia eslovena« (slovenskega izvora).
Vinko Rode
O STAROSVETNIH SPEVIH LEVA DETELE
Človek lahko leta in leta piše in pisari, potem pa pride trenutek, ko se v njem prebudijo rodovi in prarodovi, pa napiše speve, kakršni so Detelovi, ali pa napiše sonetni venec ali kaj podobnega. Starosvetni spevi so globoko in magično podoživetje Detelove in slovenske narodove usode:
Na njihovih obrazih je skrita bolečina.
V očeh se jim riše zatrta domovina.
Iz duš jim šviga razgreti bes,
Žari kot plamen, se razrašča v kres...
Kakor balzam, kakor praspomin legajo ti Detelovi v novi bohoričici brez strešic natisnjeni verzi na moje in na naše rane. Nekaj prabitnega, nekaj, kar prepoznava le duša, je v teh pesmih.
Marjan To?nšič (Koper)
flcdUtejC
Letos slavimo kar pet živečih osemdesetletnikov, ki jih bomo našteli po časovnem za-povrstju:
17. februarja je slavila svoj rojstni dan naša dolgoletna sodelavka, v ZDA živeča slikarka Milena Soukal . 27 marca letos je obhajal rojstni dan pisatelj in slikar Božidar (Ted) Kramolc. V mesecu juliju pa bomo slavili kar tri ustvarjalce: dne 5.7. bo izpolnil osemdeseto leto v Argentini živeči slikar Milan Volovšek, 18. 7 bo praznovala isto obletnico prav tako v Argentini živeča gospa Marija Fink Geržiničeva, dolgoletna članica glasbenega odseka in pevovodkinja. Dne 26. 7. bo v Sloveniji dopolnil 80 let eden prvih sodelavcev SKA, pisatelj Rafko Vodeb.
Vsem jubilantom iz srca čestitamo in jim želimo še mnogo let zdravja in obilo ustvarjalnega duha za njihovo plodno delovanje.
'Pitona
Dragi Marijan!
Na hitro sem preletel anketo iz leta 94/95. Kaj reči o prihodnosti SKA?
V teh sedmih letih se je problem nadaljevanja le še zaostril. V glavnem sem, osebno, še istega mnenja kot takrat. Položaj SKA je v anketi dobro opredeljen. Za sabo ima pomembno zgodovino, izpolnila je bistveno važno nalogo v zdomstvu in tako, posredno, v slovenskem kulturnem prostoru. Zato se raje oziramo na prehojeno pot kot pa v prihodnost, kjer ne vidimo jasnih možnosti. V željah smo seveda za nadaljevanje poslanstva, a problem je zdaj ta: na katera ramena naj ga naložimo? Ko odhajajo predstavniki že druge zdomske generacije, se odpira pred nami - ne le generacijski prepad, ampak tudi jezikovno in kulturno razpotje.
A ne smemo se prenagliti. Ako bi pred leti, ob nekaterih glasovih v anketi, ukinili Akcijo, bi bil zdomski doprinos k slovenski kulturi znatno manjši. Pomislimo samo na Meddobje in na Arkov zbornik -ter na lepo število kulturnih dogodkov v Bs.Airesu.
Prevladujoče mnenje v anketi je, da je z delom treba nadaljevati. Da nimamo pravice, da bi jo po odloku ukinili. Naravne smrti da bo umrla (kot pač vse, kar je človeškega), ko ne bo ničesar več - na kulturnem polju - kar bi bilo treba pobujati, usmerjati, omogočati in organizirano udejanjati. A nekaj tega je še v naši diaspori. Kulturni večeri in publikacije o tem pričajo...
Sicer pa mislim, da je ob tej priložnosti treba prerešetati in znova premisliti anketo. More biti dober kažipot.
Iskren pozdrav!
Vinko Rode (Mendoza) (pismo v zvezi z Zborom SKA 2002)
NEKAJ MISLI
O NADALJNEM OBSTOJU SKA IN PREDVSEM REVIJE MEDDOBJE:
1.	Ko se odloča o tem, je nujno potrebno, da izlju-čimo nekatera vprašanja. Npr.: ali smo še SPE; ali je treba računati z dvokulturnostjo (oz. celo s mno-gokulturnostjo), še posebej z dvojezičnostjo;
Pač pa bi bilo primerno misliti na to, da smo na nek način bili - in smo še - posebne vrste diaspora.
2.	Zelo je treba upoštevati dejstvo, da imamo še slovenski verski mesečnik in tedensko Oznanilo. Predvsem pa dejstvo, da imamo še (do neke mere strankarsko politično usmerjen) tednik, čeprav je za večino morda predvsem obveščevalec o argentinskih Slovencih in o domovini ter o odnosih med RS in tukajšnjo skupnostjo.
Zdi se, da bi s prenehanjem Meddobja izginila revija, ki zajema še drugo, prav tako važno področje.
3.	Poudarek bi bil torej na tem, da gre za kulturno delovanje (in objavljanje) v diaspori živečih kulturnih ustvarjalcev.
4.	Zelo važno bi bilo, da bi pri tem delovanju ne pozabljali na to, da gre za kulturno delovanje slovenske diaspore.
Seveda diaspora ne pomeni živeti v zaprtosti do okolja, saj so - in morajo biti! - člani diaspore navadno zvesti državljani dežele, katero so (morda za zmerom) izvolili za svoje bivališče in bivališče svojih sinov.
5.	Prav tako pa diaspora tudi ne bi smela pomeniti sicer počasnega, a vendarle vidnega - morda celo namernega - prehajanja iz dvokulturnosti s pretežno slovenskim naglasom v dvoježičnost s pretežno drugojezičnim kolikostnim nadvladjem. To se pravi, v zmerom večje kolikostne in kakovostne pomembnosti drugega jezika (oz. drugih jezikov).
To zame pomeni, da bi Meddobje nehalo biti Meddobje in slovenska kulturna revija, če bi postalo pretežno drugoježično. Samo po sebi se razume, da bi v takem primeru RS ravnala pravilno, ako bi odvzela Meddobju podporo.
6.	Zmanjševanje naročnikov in bralcev je seveda dejavnik, ki nujno ima močen in hud vpliv na preobstoj revije. Vendar je treba imeti pred očmi nesporno dejstvo, da je kulturno ustvarjanje bolj važno kakor golo dejstvo naročevanja ali prebiranja kake tiska-nine. Nikdar vsi naročniki niso brali celotne revije, morda nekateri sploh ne. Toda kar nekaj jih je bilo, ki so kulturno delovali, ustvarjali in s tem ohranjali slovensko ime na tem oddaljenem koncu južne poloble in o njem seznanjali argentiske sodržavljane, pa rojake v zdomstvu in domovini.
Samo tisti, ki bi resno sodil, da ne moremo ničesar več doprinesti k razvoju slovenske kulturne dejavnosti na njenih mnogoterih področjih, bo za to, da naj Meddobje že preneha, ali pa da naj postane špansko-slovenska (niti ne slovensko-španska) križanost, oz. bolje mešanost ali hibrid.
Jože Rant (18.3.2002)
ODBOR SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE __________za obdobje 2002-2004____________
Izvoljen na Občnem zboru dne 13. aprila 2002.
Predsednica Podpredsednika Tajnica Upravnik Nadzorni odbor
dr. Katica Cukjati
dr. Jure Rode in Marijan Eitetz
Milena Ahčin
Lojze Rezeij
arh. Jure Vombergar, Milan Volovšek
Obenem so člani odbora vsi vodje posameznih odsekov oz. referenti:
Literarni referenti Tine Debeljak, lic. Vinko Rode, Tone Rode Filozofski referenti dr. Mirko Gogala, prof. Martin Sušnik Teološki referent dr. Jure Rode Družbeno-zgodovinska referentka
dr Katica Cukjati Gledališki referent Lojze Rezeij Glasbena referentka Ani Rode
Likovni referenti Andreja Dolinar Hrovat in Milan Volovšek Prirodoslovno-znanstveni referent Tine Debeljak
Uredništvo Meddobja: konzorcij, ki ga sestavljajo referenti odsekov, glavni urednik:	Tine Debeljak
sourednik:	Branko Rebozov
pomočnik:	lic. Vinko Rode
predstavnik za Evropo: Lev Detela
Uredništvo GLASA: odbor SKA, pod koordinacijo predsedništva
PISMO IZ TOKIJSKE ZIME
Dragi Glas!
"Dolgujem" ti že nekaj časa misli o Medu 2001, 1-2 in Medu 2001,3-4 (tega sem prejel - vesel kot zmeraj - točno 7. februarja 2002, obenem z dvema Glasovoma (januar-julij 2001, avgust-december 2001). Na prvi Med nisem mogel pismeno reagirati; pozno sem se vrnil iz Slovenije (ne po svoji izbiri) in že me je ovilo socialno delo s svojimi japonskimi predbožičnimi in prednovoletnimi možnostmi in zahtevami.
In zdaj moram nekaj reči najprej o Medu 2001/1-2. Iz obeh Mizeritovih zgodb veje pristni argentinski veter - a zgodbi se mi zdita prehitro napisani, tako da še nista pravzaprav umetniško izdelani povesti. Tudi če je snov še tako blizu naravi sami, mora biti umetniško zagrabljena, izražena v pravi meri besed, ne preveč ne premalo - ohraniti mora lepoto, tudi golo, tudi tragično. G. Mizerit ima talent, o tem ne dvomim! Moral bi nadaljevati s pisanjem, se pravi z delom; umetnost zahteva delo. Isto izpričuje zgodovina svetovno znanih (in ljubljenih) romanopiscev. Torej s svojim nasvetom ne pretiravam.
Všeč sta mi sliki Toneta Kržišnika, posebno "Drevesa v pampi", pri katerih se prijetno počutim, kot da bi bil na pampi, čisto blizu njenim barvam.
Vombergarjeva ocena Brulčeve "Argentina" je objektivno, mojstrsko in obenem usmiljeno napisana kritika. Uredništvo založbe, ki je knjigo v Ljubljani izdala, bi moralo poznati Brulčevo preteklost, preden bi si upalo na zadnji strani plat nic trditi, da s to knjigo "prihaja na dan še nikdar izpovedana stvarnost emigracijskega 'čudeža'". Brulčevega očeta so partizani "nečloveško mučili in ubili. Ubili so mu tudi brata Jožeta. Okoli bližnje gabrske šole, pravijo, je 200 grobov in še več žrtev, ki so jih pobili partizani." (str. 105 v Medu.) Z Brulcem sva si od časa do časa dopisovala; v pismih se mi je razodeval kot silno čustven človek, ki ga je že sam videz zla in krivice bolestno vznemiril, kot da mu je pomankanje formalne izobrazbe to čustvenost stopnjevalo do bega v črno-belo razsežnost. Kljub tej obremenjenosti so ga ta pisma razodevala kot dobrega človeka.
:
Carlos Cesar Bizai (Bizaj): CRONICA DE DNA F AMILI A ESLOVENA EN ENTRE RIOS (157 afios de historia, 122 afios en la Argentina)
(Kronika slovenske družine v Entre Rios - 157 let zgodovine, 122 let v Argentini).
Lansko leto je izšla v Buenos Airesu (Editorial Dunken, 130 strani) zanimiva knjiga o zgodovini te slovenske družine, ki izhaja iz bližine Gorice in, ki se je naselila v Argentini leta 1879. Ker ima knjiga svojo zgodovinsko zanimivost in je napisana v prijetnem pripovedovalnem slogu, je urednik našega tednika Svobodna Slovenija Tine Debeljak objavil zanimivo recenzijo o tej knjigi v št. 16 (2. maja 2002).
Lev Detela: STAROSVETNI SPEVI, s številnimi pesnikovimi lastnoročnimi ilustracijami, založba revije SRP, zbirka POGUM REVIJE SRP, št. 3, Ljubljana 1999, 75 strani.
Lev Detela: EMIGRANT, založba Nova Revija, zbirka PRIČEVANJA,
Lev Detela: romunski prevod kratkega nemškega romana ZA OGNJENIM GOZDOM, pod naslovom (»Dincolo de Feverwald«), Romania Press, leta 2000.
Eiletzovo Razmišljanje... je dognano: odkriva "srčiko" političnih (in tudi stalnih gospodarskih) zdomcev: "Treba je rešiti jezik" (str. 7). Na največij tokijski državni umiverzi (ki ji Japonci na kratko pravijo Todaj) uči slovenščino ga. Biba Sethna; Japonci se zanimajo za slovenščino tudi zato, ker jim je lahko podlaga za umevanje ostalih slovanskih jezikov. Kaj je takšen tečaj na argentinskih univerzah nemogoč? Če vsaj med Slovenci v Argentini tak jezikovni tečaj ni privlačen, ga napravimo privlačnega, npr. z naslovom "Uvod v slovenščino kot sredstvo umetniškega ustvarjanja."
Poglajenina pesem Jarabe... je čudovita: čestitam! Se pravi: čestitam k špansko pisani pesmi, ki s svojimi besedami in podobami kar zveni, česar ne čutim ob slovenskem prevodu. Naj mi oprosti žlahtna pesnica, a menjajoči se ritem posebno zadnjih četrtih vrstic me moti. In še nekaj: Španski izvirnik ima 5 kitic, slovenski prevod pa le štiri; tretja kitica ima od izvirne četrte le prvo vrstico...
V drugi Poglajenini pesmi Carta... mi je slovenski prevod zadnje vrstice druge kitice nerazumljiv: "- mar pogosto Venus ne zaljubi?" Oba SSKJ (1991) in SP (2001) poznata samo "zaljubiti se, zaljubljati se".
Rebozovi pesmi iz leta 1962 sta polni doživetih podob in barv in spominov, a ritem ni dovolj izdelan. "Ciciban" ohranja štirivrstične kitice, "Noč..." pa naenkrat preide v petvrstično kitico, nadaljuje spet s štirivrstično, in konča z dvema vrsticama. Morda bi obe pesmi pridobili z bolj svobodno obliko izpovedi.
Sušnikov filozofski esej "Odpreti oči" me je razveselil: spet imamo Slovenca, ki filozofira! Zdi se mi, da bi potreboval še nekaj časa, da izrazi svoje uvide natančno tako, kot jih v sebi dojema; besede še včasih za temi uvidi zaostajajo. Npr. str. 71: "/Potreben nam je/ začetni skok naravne vere. Vera v to, kar je očitno, v dejstvo..." Moje vprašanje: kako imam lahko vero v nekaj, kar je očitno, kar je dejstvo? Ali na str. 72: "K eksistenci stvari ne pridemo s sklepanjem..." Včasih je sklepanje edina pot do eksistence: nihče še ni videl atomov pod mikroskopom, in vendar sklepamo, da so -namreč, da so s svojimi delci temeljne prvine snovnega sveta. Po pojavnih sklepamo, da mora biti nekaj, kar povzroča rak v različnih oblikah, a zares splošnega zdravilnega sredstva proti njemu še nimamo. Sicer pa ima esej zakladnico koristnih, temeljnih uvidov! Mimogrede: ali bi ne bilo bolje, tiskati (na str. 76, spodaj) namesto "destitutie in elongatie": destitucije in elongacije? Ne SSKJ ne SP ne poznata izraza "destitucija"; oba razumeta "elongacijo" le v astronomskem pomenu... Občudujem trud in tehtnost, ki sta bila potrebna, da je g. Jože Rant lahko napisal tako zahteven esej kot je njegov "Sprava je mogoča..." K četrtemu delu te razprave "Krščanska dolžnost kesanja in prošnje za odpuščenje" bi rad dodal (pod črto kot neke vrste opombo 16 b) to, kar navaja sedanji papež v encikliki "Dives in misericordia" (30.11.1980): "Kristus zares vztrajno poudarja potrebo, da sočloveku odpuščamo... Predpostavlja torej, da je človek zmožen odpuščati vsakomur o vsakem času. Jasno je, da tako velikodušna potreba po odpuščanju ne odpravlja objektivnih zahtev pravičnosti. Ce pravičnost pravilno razumemo, je pravzaprav cilj odpuščanja. Ni ga mesta v evangelijskem oznanilu, kjer bi odpuščanje - odnosno usmiljenje, ki je njegov vir - pomenilo popuščanje zlu, popuščanje pohujšanju, popuščanju krivici ali sramotenju. V vsakem primeru je pogoj za odpuščanje: popravilo zla in pohujšanja, odškodnina za poškodbo, zadoščenje za sramotenje." (Odlomek št. 157.) In v odlomku št. 158: "Odškodnina in premirje sta značilni za pravičnost; toda šele odpuščanje razodeva ljubezen, ki se edina srečuje s človekom kot - človekom." Naj mi bo dovoljeno dodati še eno opombo pod črto, recimo št. 48b: V skladu s pravkar navedenim tekstom bi bilo za spravo dovolj, da RS popravi zlo in pohujšanje, določi odškodnine za poškodbe, in da zadoščenje za sramotenje. To bi vsebovalo, kot pravi sv. oče, "pogoj za odpuščanje". Najbrž je krivcem pozvročenega zla - v kolikor še živijo - naravno moralno nemogoče, da se priznajo za krive javno (v kakršnikoli obliki). Po tako uresničenem "pogoju" bi jim na nasprotni=katoliški strani morala priti nasproti usmiljena ljubezen. Morda se bo vse to lahko uresničilo šele, ko bo padla gruda na krsto zadnjega krivca slovenske tragedije iz vrst nekdanje, obževane KPS.
če je prva svoje vrste, mora biti zmožna prilagoditve na življenju sovražne vplive, sicer se ne more obdržati pri življenju. Nežive snovi, ki bi naj zmogle prvo živo celico, bi morale biti zmožne misli, ki edine lahko predvidevajo obrambo, vdelano v ustroj celice. "Tolmačenje biokemičnih kontrolnih mehanizmov se je razvijalo vzporedno z razvojem v smeri avtomatičnega delovanja tovarn. V luči tozadevnih novih teorij se nam celica zmeraj bolj razodeva kot, kolikor nam je znano, najbolj avtomatično delujoča tovarna." (Kemija življenja. V angl. izvirniku Števen Rose with Cath Sanderson: The Che-mistry of Life. Penguin Books, 1987; 2. izdaja, str. 208.) Ker g. Zorec ne kritizira posebej stavka na str. 193, prvi odlomek, naj mi bo dovoljeno, da o njem izrazim dvom tukaj. Stavek se glasi: "Najprej je dobila svojo identiteto gravitacijska sila, ko se je ločila od elektromočne sile." Torej je bila domnevo del elektromočne sile; nekaj lastnosti te elektromočne sile bi še zdaj morala imeti, pa je nima. "Naš snovni svet pozna tri osnovne oblike gibanja: premočrtno in krivu-Ijasto težnostno; premočrtno in rotacijsko inercijsko; in dolžinsko in prečno valovno gibanje. Pojem težnostnega gibanja je povezan s pojmom mase, a še ne razumemo, kako; k razumevanju niso pripomogla niti najtančnejša merjenja učinkov težnostne sile, ki ostaja skrivnost." (Francis J. Collingwood: Filozofija narave, str. 209-210; v angl, izv.: Philosophy of Nature, Prentice-Hall, Englevvood Cliffs, N. J. 1961) Če se strahotno ne motim, je elektromočna sila oblika valovanja." Če primerjamo težnostna in inercijska gibanja - neodvisna od medija - z valovnim gibanjem, je slednjega posebnost to, da je njegov medij edina snovna stvar, ki se giblje." (Pravkar naveden Collingvvood, str. 207.)
V poglavju Čas beremo na str. 199: "Šele z nastopom relativnostne teorije je čas izgubil svoj absolutni značaj". Vsaj v aristotelsko-tomistični filozofiji čas ni bil nekaj absolutnega; primerjal Aristotelovo fiziko Phys. IV, 11-14, 219 bsl.; Tomaža Akvinca komentar k Aristotelu: Expos. in Arist. Phys. IV, lect. 17. Ali kaj pravi Milič Čapek v Dictionary of the History of Ideas (Ch. Scribner's Sons, Nevv York 1973, IV, 392a); "Po Aristotelski in srednjeveški kozmologiji je čas nekaj, kar označuje odnos(e)."
Zadnji odlomek na str. 207, ki se nadaljuje na drugi strani v (na tej strani) treh prvih odlomkih je odlično moderno razmišljanje o neverjetnosti slučajnega nastanka živih bitij (kar sem bil skušal razložiti z bolj tradicionalnimi pojmi na prej-šnih straneh). Toda na str. 209 ne razumem, kako je življenje nekoč lahko ohranjalo "samo osebek kot tak", ki je bil neumrljiv
-	šele na drugi stopnji biološkega razvoja postanejo bitja umrljiva, ohranjajoč le vrsto. Po tem scenariju nastane človek "v višjih stopnjah razvoja"; torej se razvije njegov razum s svobodno voljo - kar ga dela drugačnega od živali! - iz snovno-biološkega sveta? Toda še tako kompleksno sestavljena snov
-	npr. tista najbolj razvitih živali - ne more dati tega, kar nima, sicer bi vsaj najvišje živali bile ljudje! S tega vidika ne moremo reči, da je bil "tek k popolnosti vse od začetka sveta pa do danes nepretrgan proces"; v tej točki se (sicer svetniško živeči jezuit) Teilhard de Chardin moti. In v čem je "duhovna popolnost nad-osebljanja"?
Kakor rečeno: vesel sem tako tehtnega eseja kot je Janeza Zorca Človek... - izpolnjuje vrzel v Medu in neprisiljeno vabi k razmišljanju. Hvala, gospod Zorec!
Horvatov "Sodobni hlapec Jernej išče pravico" postavlja Med na svetovno pozorišče, kjer se trenutno krešejo debate z ozirom na globalizacijo. Na str. 217 berem, da je globalizacija nekam tesno povezana z mitom 'novega reda'. Osebno se mi zdi, da se človeštvo počasi, a nenehoma pomika v smeri globalizacije. Dejstvo je, da je človek zmožen poenostavljati sicer večkrat zamotane postopke življenja, tako npr. z uvedbo denarja; ali z rabo angleščine po celem svetu, vsaj za politične in gospodarske mednarodne odnose. So misleci, ki označujejo leto 1492, to je odkritje Amerike, za prvi javni pomik h globalizaciji; in leto 1945, to je atomski napad na Hirošimo in Nagasaki, za prvi javni premik v zavest, da je lahko cel svet smrtno ogrožen. Globalne ure ni mogoče več obrniti nazaj. Tudi se mi osebno zdi, da globalizacija ni nekaj čisto novega; že od nekdaj je znanost - skupaj s tehniko - delovala globalno; in da ne pozabim: misijonsko delovanje Katoliške Čerkve je že dva tisoč let globalno... Morda se konflikti najnovejšega zavestnega odkrivanja globalizacije odigravajo najprej na
gospodarskem polju, ki pa je dinamično povezano s političnim. Revija "Concilium", ki z angleškimi prevodi mednarodnih člankov izhaja v Londonu (SCM Press), objavlja v lanski peti številki (ki je vsa pod geslom "Globalizacija in njene žrtve") med drugim zanimiv esej Franza Hinkelammerta: "Globalizacija kot krinka za ideologijo, ki skuša prikriti in opravičiti sodobne krivice." (V angl. izvir. Globalization as Cover-Up: an Ideology to Disguise and Justify Current Wrongs) Avtor konča svoje razmišljanje z ugotovitvijo: "Soočati se moramo s konfliktom med pravicami človeka po-edinca in kolektivnimi pravicami ustanov; zajamčiti moramo pravice človeka poedinca, da jih bodo priznale pravne in kolektivne osebe ...Kolektivne osebe namreč trdijo, da nadomeščajo pravice človeka poedinca." (Str. 34.)
Zalke Arnšekove dve keramiki moram priporočiti bralcem Meda - kakor živi se zdita! In če bi bil kdo v zadregi, kam naj jo, če katero (ali obe) kupi... z ozirom na lepe japonske hiše bi rekel: v vežo. Se pravi tja, kjer - vsaj na Japonskem - gost (pa tudi redno stanovalec) pride pod vpliv nečesa lepega, kar mu / ji lahko olajša srce pri vstopu.
Rantove kritike o knjigah Kremžarja, Eiletza, in Silvina in Maidi Eiletza so tako tehtno in lepo izražene, da bi odslej te tri knjige ne smele manjkati na zdomčevi polici, če ga najnovejša devalorizacija denarja ni pahnila na dno. Pri nas v Tokiu je možno knjige - za manj kot je cena knjige - kopirati oziroma dati kopirati; sam sem tako prišel do dragocenih in cenenih tekstov... Mimogrede: g. Rant pravi na str. 256, drugi odlomek, da je še zmeraj mnenja, da bi-bolje kot g. dr. Kremžar -"katoliško zamisel o pravični družbeni ureditvi Slovenije ...predstavil kak v domovini živeči strokovnjak"; zanima me, zakaj. Saj je, vsaj po osamosvojitvi Slovenije, možno prenašati knjige iz Argentine v Slovenijo, kjer tozadevni strokovnjaki (najbrž tudi dober čas po osamosvojitvi) niso mogli najti za takšno delo primerne založbe. -Kako koristen je Med, čutim posebno ob predstavitvi tretje knjige o kolaboraciji boljševikov z Nemci. Zanima me, skušal jo bom naročiti. Izvlečke iz te dokumentarne knjige bi morali prinašati vsi časopisi v Sloveniji: neposredna kolaboracija z narodnim sovražnikom je značilnost KP. Čudim se, da nihče v Sloveniji ne dolži KPS neposredne kolaboracije s sovjetsko, torej neslovensko, KP: za vzpostavitev sovjetsko nadzirane Slovenije, pripravljene po članih KPS na politično in gospodarsko delo v prid SZ.
Na koncu Škuljevega članka "Slovenske protestantske pesmarice"sem si mislil: kakšna škoda, da Primož Trubar in njegovi niso ostali katoličani!
Dragi Glas! Bliža se prelepi postni čas, bliža se pomlad na severni polobli, bliža se naš največji praznik Gospodovo Vstajenje. Že zdaj ti želim tudi takšnih milosti, ki ti bodo omogočale vztrajanje! Že samo izdajanje Glasa in Meda je ustvarjanje, ki je v prid tudi tistim Slovencem, ki si Med in Glas samo izposojajo...
Prisrčen pozdrav ti pošilja iz Daljnega Vzhoda vdani
Vladimir Kos
OdUcfa
Mezzosopranistka Bernarda Fink Inzko je bila letos meseca februarju deležna nagrade Prešernovega sklada za njen solistični delež v Božičnem oratoriju J. S. Bacha ter izvedbo duhovnih koncertov skladatelja Isaaca Poscha. Naši rojakinji in članici iz srca čestitamo!
Zdaj pa k Medu 2001/3-4. Ne vem, kdo je odgovoren za ureditev tega Med-a, a je tako bogat po vsebini, da bi ga jaz kupil - če bi ga ne bil dobil po prijaznosti SKA zastonj -, četudi bi stal dvojno ceno! Kaj se mi zdi tako zelo dragoceno, vsaj meni, ki živim sredi japonskega oceana? Jožeta Ranta "Tri nove knjige" in istega avtorja "Znanstveno delo o SPE v Argentini", ter Janeza Zorca esej "Človek, namen ali naključje". Toda Mizeritova zgodba "Očala" ne zaostaja za temi pravkar naštetimi biseri; tokrat se je Mizeritu res posrečilo ustvariti zgodbo, ki je vsezkozi napeta in ki se odigrava sredi argentinskega življenja na cesti - koliko prizorov v njej je podobnih tokijski periferji! Zdi se mi, da je pisatelj napravil velik premik v uspešno pripovedovanje: prizori so postali bolj zgoščeni in človek ima vtis, da gre za eno samo zanimivo zgodbo, čeprav sluti v njej tragedijo; in vendar so prizori umetniško podani; pripovedovalec se ne izgublja. Seveda bi bilo mogoče to in ono podati še bolj skrčeno, a za to strategijo potrebuje pripovedovalec novega zorenja, ki mu ga iz srca želim in privoščim!
V	uvodniku gospe Cukjati beremo: "/Pri SKA je/, obetajoč pojav številnih, mladih, ki se zanimajo za likovno umetnost." Čestitam! A kje so mladi, ki bi se zanimali za - literarno umetnost? Da bi začeli - sami pripovedovati...?.
Oba, Rode in Poglajen, tokrat prepevata v svobodnih verzih; g. Rode otožno, gdč. Poglajen obmorsko-barvito-sveže. Če smem predlagati: Rodetova zadnja dva verza bi slovensko močneje "odbila", če bi se prevod glasil: "in se vprašujem ob svoji ustaljeni uri: zakaj, le zakaj." Poglajenin španski jezik me privlačuje; toda vsebina mi ostaja tuja: nimam pojma, kdo je Finn Bell. Ali ga pesnica doživlja ob pogledu na morje, ki kot zaliv osvaje kopno (kar lahko pomeni španski "golfo"; v tem primeru bi pesmi dal naslov Umetnost zaliva. A morda se strašno motim.) Slovenski prevod na str. 170 konča tretjo kitico z besedo "Ženska", ki jo v španskem izvirniku zaman iščem.
Na str. 170 je tudi popravljena prevedena pesem "Sirup...", ki sem jo omenil z ozirom na Med 2001/1-2.
Tudi Gregor Papež in Branko Rebozov prepevata v prostih verzih. Podobe so žive. Zaključka obeh pesmi pa me ne zadovoljujeta: prehitro se pride do njih. Ne uvidim Papeževega zaključka: "Solo una hoja en el fondo de las aguas basta para que todo sea enorme e infinito." Prelepo zvenijo te besede, a nekaj manjka z ozirom na predhodno vsebino pesmi. Nekaj podobnega velja za Rebozovo Vrnitev: preveč je kričečih postav, da bi se naenkrat vsi "objeli"... Prehod je prehiter.
G. Zorec mi mora oprostiti, da sem se na str. 187 ob drugi odlomek spotaknil: "med drugimi vedami pa je biologija verjetno še najbolj upravičena, da o tej skrivnosti izpove svoje mnenje," pravite. Menim, da tega biologija kot naravoslovna znanost ne more. Kvečjemu, če postane filozofija biologije. Saj sami tako lepo pravite na str. 189: "V fiziki je namreč metafizična dimenzija izključena." In na str. 188-189: "Nematerialni vzroki... ne spadajo v svet fizikalnih zakonov." Na str. 195, drugi odlomek, bi slovensko pravilno moralo stati: "...ocena bi se morala primerjati vsaj s polmerom..." in "morala bi se primerjati s kritično"
Str. 201, drugi odlomek (in naprej) ima besedo "kompleksi-fikacija". Ne SSKJ (1993) ne SP (2001) je ne poznata. Iz pridevnika ob tej besedi "nadaljnja" (kompleksifikacija) bi se ta čudno zveneča beseda lahko podala z "razvojem kompleksnosti" (slednjo besedo priznavata oba slovarja).
V	istem odlomku beremo: "Celice so končno sestavile višja živa bitja..." Zdi se mi, da je s takšno besedno izrazitvijo nekaj narobe. Naj najprej navedem zanimivo ugotovitev fizika VVernerja Heisenberga: "V mehaniki npr. se poslužujemo pojmov kot so položaj v prostoru, čas, hitrost, masa in sila. Toda na ta način dobimo omejeno podobo resničnosti - če hočete, si jo prilagajamo -, saj istočasno izpuščamo vse tiste poteze pojava, ki jih z zgoraj omenjenimi pojmi ne moremo zajeti. Če se takšnega osiromašenja zavedamo, smo zmožni trditi, da je mehanika z Newtonovo teorijo dosegla popolnost; se pravi, da se pojavi mehanike, v kolikor jih je Newtonova fizika zmožna opisati, zares dogajajo v skladu z zakoni te fizike. ... Prepričani smo, da bo tovrstna trditev veljala tudi po preteku milijonov let in to celo v najbolj oddaljenih ozvezdjih; zaupamo, da Newtonove fizike ne moremo izboljšati, v kolikor pridejo
v poštev pojmi tega sistema. Toda enostavno ne moremo zatrjevati, da lahko vsak pojav opišemo s temi pojmi... Izkustvo pozna še druga območja..." ("Onstran meja", v angl. Across the Frontiers, Harper Torchbooks New York etc, 1975, str. 185-186). Izkustvo tako pozna bitja, ki se od drugih snovnih bitij razlikujejo po tem, da so -živa. Leta 1996 je v Ljubljani izšel prevod (pri DZS) angleškega izvirnika (Borin Van Loon: DNA-the Marvellous Molecule) pod naslovom "DNK ta čudovita molekula. O njeni vlogi v življenju in evoluciji pomočjo modela." V Mini knjigi, v sekciji B, beremo: "Žive reči se razlikujejo od neživih prav po tem, da imajo DNK, ki se lahko tako obnavlja kot tudi vodi nastanek drugih molekul... /DNK/ je zelo dolga molekula v obliki dveh povezanih spiral, imenovana dvojna vijačnica. To je določena oblika nukleinske kisline.. Ker je ime te kisline deoksiribonukleinska kislina tako zapleteno, jo navadno imenujemo kar... DNK. /Molekula/ je neke vrste baza podatkov za vse informacije, ki jih potrebuje živeči organizem za preživetje, rast in razmnoževanje. Ta informacija je spravljena v obliki koda, imenovanega 'genski kod'." Na str. 201 v Medu stoji: "/Molekularne/ verige/ so nato/ pripomogle k nastanku živih celic." Nobena celica te molekularne verige ni živa; torej se ne more zavedati, da so za DNK nujno potrebni estri adenina, gvanina, citozina in thimina (ki ga v RNK nadomešča uracil). Tisti, ki ne morejo računati pri problemu življenja s posegom Boga-Stvarnika, se morajo zateči k tkzv. Slučaju: slučajno so se znašle skupaj snovi, ki so se tako združile, da je nastala prva živa celica. Če je živa, ima vsaj RNK v sebi; a ta RNK omogoča le ponovitev tako nastale celice; nima in ne more imeti mehanizma za višjo obliko RNK, se pravi za DNK. Mimogrede: samo RNK je značilen za nekatere viruse; strokovnjaki na tem področju si še zdaj niso edini, ali gre pri takšnih virusih - odnosno sploh pri virusih - za živa bitja kot takšna, to je za organizacijo iz celic. Toda tudi sama podmena Slučaja "boleha"; pozabljamo, da je "živa celica, čeprav po človeškem merilu morda najmanjša, strahotno zamotana stvar, tako po svojem kemijskem sestavu kot po celičnih povezavah." (Asimov: Nov vodič po znanostih, 1987, str. 598. V angl. izvir.: Asimov's New Guide to Science. Isaak Asimov, Penguin Books.) In živa celica, tudi
Vladimir Kos
ZAKUP
"Na svidenje v tem gozdu," reče sonce. "Na svidenje," mu ponovim še jaz.
In nagne z žarki s svoda se v poklon -res, 'gentleman' predvojne, stare faze...
O, rad bi hodil spet po gozdni stezi in s pesmijo čez dolgo leto dni -kljub poljem skritih šahovskih potez, kljub krokarjem, ki z lepih smrek prežijo.
Le komu s to željo sem se zaupal? Neznaten sem do dna in omejen.
Bo kdo verjel mi, da sem dal v zakup življenje svoje za najboljšo ceno?
Ne beri, ne poslušaj zadnje stroje, če ne poznaš Njegovega Daru.
Od dneva binkoštnih je zvočnikov nam dal živeti v Svojem Silnem Duhu.
izven okvira SKA
LIKOVNIKI ODSEK
Helena Klemenc: bila je deležna treh nagrad v Časa de la Cultura v Haedo (Buenos Aires), v mesecu aprilu 2002.
Veronika Šparhakl: v salonu »de la Mujer« v Lanusu je dobila 3. nagrado za slikarstvo, v mesecu aprilu 2002. V mesecu juniju 2002 je prejela v »Salon de Arte Sacro« (Direccion de Cultura de San Isidro) tretjo nagrado.
Tilka Močnik: Aprila letos je razstavljala reliefe v galeriji »Los Argonautas« ter olja in reliefe v galeriji Roca-Canai v Pilarju (Buenos Aires).
Andrejka Dolinar: meseca marca je razstavljala v »Salon Nacional de Artes Plasticas v Museo de Bellas Artes v mestu La Plata (skupinska).
V	mesecu aprilu je sodelovala z delom pri skupinski razstavi »Banderas de Artistas« v Vilas Club, Palermo (Buenos Aires).
V	salonu SAAP (Sociedad Argentina de Artistas Plas-ticos) de Pequeno formato je bila deležna 2. nagrade za slikarstvo in 4. pohvale za grafiko.
S slikarko Elgo Botto je razstavljala grafike v ACIM (Asociacion Comercial e Industrial de Moron) v Moronu (Buenos Aires), v mesecu juniju letos.
‘Kučtuntti vec&U
16. 02. 2002 Bariloche: predstavitev knjige »V kraljestvu kondorjev in neviht«.
Pred polno zasedeno dvorano Slovenskega Stana v Bariločah se je vršila prva predstavitev v Argentini te izredne knjige, prav posebno pomembne za bariloške Slovence. Začela se je s pozdravom predsednika SPD arh. Andreja Duha, ki je na kratko orisal nepozabnost tega knjižnega spomenika slovenskemu gorništvu v Andih. Nato je domači moški kvartet Lipa zapel nekaj domovinskih pesmi, zatem je glavni urednik te knjige arh. Marijan Eiletz povedal nekaj besed o njenem nastanku. Zamisel za knjigo in zbiranje večine člankov in fotografij je dolga leta pripravljal pokojni bariloški »patriarh« dr. Vojko Arko, ki je sanjal o njeni uresničitvi, dokler mu ni tik pred njegovo smrtjo priskočila na pomoč SKA in dosegla s sodelovanjem skupine prijateljev v zdomstvu in v matični domovini ter finančno podporo Ministrstva za kulturo in Urada za Slovence po svetu, pa z uredniško profesionalnostjo Mohorjeve založbe, ta lep knjižni dokument. Za zaključek se je predvajal video-film iz ljubljanske predstavitve knjige 1. februarja 2002 v prostorih SSK, pod pokroviteljstvom predsednika SVS Boštjana Kocmurja in pod vodstvom dr. Andreja Vovka, s sodelovanjem ravnatelja Mohorjeve družbe g. Janeza Jeromna in pisatelja Zorka Simčiča. Večer se je pričel tudi z umetniško točko solista Janeza Vasleta, ob klavirski spremljavi prof. Ivana Vombergarja. Po začetnih predstavitvah se je razvnel prijeten in zanimiv raz-
govor, v katerega so posegle mnoge vrhunske osebnosti iz slovenskega gorniškega življenja in razni prijatelji. - Po končani predstavitvi tega video-filma se rojaki posedli še dolgo v noč ob razgovoru in spominih.
23. 03. 2002 Informativni sestanek ustvarjalnih članov z razgovorom o bodočnosti SKA.
13. 04. 2002 Zbor SKA z volitvami novega odbora (glej informacijo posebej).
4. 05. 2002 Bs. Aires: predstavitev knjige »V kraljestvu kondorjev in neviht«. Za buenosaireško publiko je SKA ponovila predstavitev knjige v Slovenski hiši, ki se je pričela z nagovorom urednika arh. Marijana Eiletza in nato s predvajanjem prej omenjenega video-posnetka iz ljubljanske predstavitve. Večer se je nadaljeval z razgovorom z občinstvom, ki je pozorno sledilo izrečenim besedam in sodelovalo s vprašanji in osebnimi spomini.
18. 05. 2002 Solistični recital: Luka Debevec. V dobro zasedeni dvorani Slovenske hiše nas je spet nagradil naš argentinsko-slovenski bas-baritonist s presenetljivo izdelanim programom izbora iz Schu-manovih, Mozartovih, Wagnerjevih, Rossinijevih in Verdijevih skladb ter venčkom slovenskih narodnih pesmi. Na klavirju ga je mojstrsko spremljal Christian Usciatti, vso organizacijo koncerta pa je prevzela naša glasbena referentka Ani Rode. Večer je bi izveden na izredni umetniški višini in je navdušeno občinstvo izkazalo svojo odobravanje z dolgotrajnimi aplavzi. 1. 06. 2002 Likovna razstava: Tilka Močnik: v Mali dvorani Slovenske hiše je razstavljala 32 reliefov in štiri olja. Razstavo je odprla s pozdravom navzočim Andrejka Dolinar, za tem je pa dr. Katica Cukjati opisala umetniško delovanje slikarke ter analizirala rastavljena dela. Celoten nagovor objavljamo posebej.
'Pn,eddta(Act(Ae
Nagovor ob odprtju razstave slikarke Tilke Močnik (dne 1. junija 2002 v Slovenski hiši)
Tilka MOČNIK se je rodila v Buenos Airesu. Leta 1984 je pričela študije na Umetniški šoli v Lujanu. Leta 1989 je diplomirala kot profesorica vizualnih umetnosti s poudarkom na sllikarstvu.
Že isto leto je pričela sodelovati na številnih skupinskih razstavah. Med drugimi je razstavljala v Lujanu v knjižnici Florentino Ameghino, v Museo de Bellas Artes Felbc Amador, v knjižnici v Bernalu, trikrat na občini v Pilarju, na lujanski univerzi, v country-u Highland v Pilarju, itd. Leta 1997 je imela samostojno razstavo v okviru SKA v Slovenski hiši, pa tudi samostojno razstavo v Mercedesu v Časa de la Cultura. Sodelovala je na natečaju »Marcelo Ram« v Mercedesu, kjer je dobila drugo nagrado. Sedaj nadaljuje po-univerzitetno licenciaturo v Inštitutu Prilidiano Pueyrredon. Čeprav je diplomirala na področju slikarstva, ji zaenkrat bolj ležijo pri srcu kreacije reliefov. Zato je razumljivo, da razstavlja le štiri olja pretežno abstraktnega značaja, čeprav se na nekaterih pojavi kak realistični element kot so cvetlice in rančo.
Kar se tiče reliefov, tehnika ni tako enostavna. Najprej je treba narediti vzorec iz ilovice s tematiko, katere
inspiracija v primeru Tilke Močnik je nepričakovana, nagla - dobesedno privre. Idejo direktno upodobi v ilovici, brez razmišljanja, brez popravkov. Nato se zalije figura z mavcem. Ko se ta posuši, nastane kalup, v katerega se vlije ponovno mavec. Ko se to vlitje posuši, razbije kalup in tako se rodijo reliefi, ki se nato pobarvajo z oljnimi barvami in dopolnijo s potrebnimi izrezi. Vse stvaritve so enkratne. Tako prvotni osnutek iz ilovice kot kalup se v tem procesu morata razbiti.
Kot je sama ustvarjalka komentirala, ji ugajata kot osnovna podlaga modra barva (ki jo zaznamo kot hladno barvo) in nekako nevtralna zelena barva. Reliefi so pa zelo živi, ker jih Tilka izpopolni s toplimi barvami v najrazličnejših odtenkih: rumenih, vijoličastih, roza in rdečih.
Manjši reliefi so se rodili pred dvema letoma. Večji reliefi so sad navdiha teh zadnjih mesecev. Najvažnejša razlika seveda ni v velikosti. Starejši reliefi nam predstavljajo precej poenostavljene obrise. To pa sovpada z upodobitvijo preprostih ljudi in nam daje vtis miru, tišine, molka, razmišljanja. Na teh reliefih je nebo skoraj enobarvno in le kot ozadje. Na novejših kreacijah se ustvarjalka čedalje bolj približuje ekspresionizmu. Na reliefu so bolj poudarjene oblike; figure raznih elementov so bogatejše, izrazitejše: na pr. kamni, koruza, cvetlice, vrči. Na teh podobah je polno zaokroženih linij, polnih življenja, moči, celo razkošja pri poudarku rastlin, zelenja. Na vseh reliefih se hiša »rančo« kaže kot simbol varstva, miru. Na reliefu Nočne stene nam s strogimi črtami, ki ločujejo med hišami, v katerih sveti luč, ustvarjalka želi prikazati, da je vsaka hiša - družina - svet zase ter polna življenja. Medtem pa je ulica prazna, samotna, hladna. Središče tematike je človek. Samo na enem reliefu je ta odsoten (.Nočne stene), na drugi pa ga nadomestijo živa bitja: golob, kuščarji. V zadnjih bogatih barvah in oblikah je tehnika čedalje boljša. Važna sta tudi okolje in nebo. Nebo je polno energije, življenja, valovanja in izžarevanja.
Na nekaterih reliefih so prisotni inkovski elementi in indijansko okolje (Let metuljev. Pot v Purmamarco, Hrib sedmih barv. Pihala in druge) , včasih v sami tematiki, včasih s prisotnotjo stiliziranih simboličnih indijanskih figur, kar je zaznavno tudi na olju »Duhovi v pampi«.
Od zadnje samostojne Tilkine razstave v Slovenski hiši se opaža napredek v tehniki, kompoziciji, oblikah in kombinaciji ter spojitvi in moči barv.
Gospod J.B. (SLO) je daroval mecensko naročnino za Meddobje v znesku USD 100,-
Nekateri drugi neimenovani so tudi darovali za stroške pri prireditvah SKA.
Vsem dobrotnikom se iskreno zahvaljujemo.
Tilka, vsi ti želimo, da bi uspešno nadaljevala in napredovala na tej poti ustvarjanja, ki nam nocoj nudi priložnost, da uživamo poezijo oblik in barv.
•	V tukajšnjem dnevniku La Nacion z 14. 6. letos smo brali daljše poročilo o dejavnostih združenja Centra de Estudios Danubianos (Center podonavskih študij), ki ga je ustanovila v Argentini pisateljica hrvaškega porekla Carmen Verlichak, ki je znana po svojih člankih in predavanjih v vzhodnoevropskih temah ter avtorica knjig in razprav zgodovinskega značaja. Poznana je tudi v Zagrebu, Pragi in Ljubljani, pa tudi v Bolgariji in na Madžarskem. Med člani omenjene inštitucije se nahajajo madžarski psihiater Pedro Horvat, sociolog Luis de Imaz, pisatelj in diplomat Abel Posse, ekonomist hrvaškega porekla Joža Vrljičak in naš Tone Mizerit, vodja slovenske skupnosti v Argentini. (Delujejo na spletu www.danubio.com.ar)
•	V mariborskem dnevniku Večer je bil objavljen v soboto 18.maja 2002 eno in pol strani dolg razgovor s pisateljem Zorkom Simčičem. Razgo-varjala se je z njim Melita Forstnerič Hajnšek, ki nam je že znana po raznih drugih člankih v zvezi s slovenskim eksilom, predvsem pa z intervjujem z Zorkom Simčičem ob izidu njegove knjige o Majcnu (ponatisnjeno v Meddobju 2001 št. 1-2) . Razgovor je izredno zanimiv, saj poteka povsem brezskrbo preko vseh mogočih pisateljevih srčnih poteh. Dotika se zgodovine, ideologije, politike, kjiževnosti, prehaja na sociološka in psihološka področja, ne izogne se filozofiji in umetnosti, govori o spravi in ljubezni do domovine. Res zanimiv in dobro povezan mozaik Simčičeve duhovne »brezmejnosti«, v kateri se je odvijalo njegovo razgibano in s tisočerimi odtenki napolnjeno življenje.
•	V mesecu juniju je v Buenos Airesu razstavljal znameniti slikar Vladimir Makuc (Centro Cul-tural Recoleta 13.6-30.6). Razstava, ki jo je organiziralo Veleposlaništvo Republike Slovenije, je nosila naslov »Signos de tiempo detenido - Znamenja zaustavljenega časa«. Makuc, po rodu iz Solkana, je eden vidnih predstavnikov slovenske grafike (imel je nad 60 individualnih razstav) in bil deležen 22 nagrad v Sloveniji in inozemstvu. Njegova dela so razstavljena na številnih razstaviščih in muzejih širom sveta. Na odprtju rastave se je zbralo večje število rojakov in argentinskih prijateljev.
-------------------------OBVESTILO
Kljub težkim finančnim spremembam v Argentini bo SKA obdržala za letošnje leto na področju te države naročnino za MEDDOBJE v vrednosti $ 30.- (trideset pesov). Za ostali svet pa ostane v vrednosti USD 30,- na leto.
o2		TARIFA REDUCIDA CONCESKDN 232
1|	O	R. P. 1. 201682
GLAS Je glasilo Slovenske kulturne akcije. GLAS es propledad de la Aceton Cultural Eslovena. Ram6n L. Falcdn 4158. 0407) Buenos Aires. Argentina. Urejuje ga odbor, pod koordlncljo tajništva. Glavni urednik: Marijan Elletz. Dlrector: la Comlston dlrectlva baja la coordinacton del secretarlo. Tisk / Impreso en: Edltorlal Baraga del Centro Mlslonal Baraga. Colčn 2544. (1826) Remedlos de Escalada. Buenos Aires, Argentina. Izhajanje GLASA SKA denarno podpira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Vsa nakazila na Ime In naslov: Alojzij RezelJ, Rarrton L. Falcon 4158. (1407) Buenos Aires. Argentina.