EVIDENCA NOVEMBER 2019 FOKUS Crno-bela klasika 30 32 Hitrost tiskanja 32 Opremljenost 34 Tisk iz telefona 36 Stroški 37 Kaj pa neoriginalni tonerji? 38 Grafikoni 39 Tabela DOSJE Ko ne moreš zaupati niti Pujsi Pepi Otroci ne spremljajo vsebin le po televiziji, v videotekah in kinu, kjer se lahko starši zmeraj zanesejo na priporocilo primerne starostne oznake, temvec preživljajo vse vec casa pred zaslonom na Youtubu. NOVE TEHNOLOGIJE Elektricno vozilo ali elektricna baterija? Elektricnih avtomobilov je za zdaj še zelo malo. Imajo svoje omejitve, so dragi in bi – tega se premalo zavedamo – v velikih kolicinah pomenili hudo obremenitev za obstojeca distribucijska omrežja elektricne energije. Razen ce bodo postali nelocljivi del le-teh. 44 48 2 november 2019 NOVEMBER 2019 VKLOP U MONITOR PRO 04 Beseda urednika VKLOP 06 Cudežni Fortnite 08 Novice 12 Nowwwo IZVIDNICA 15 Zunanje oko 16 Skrinja s polno tipali 20 Pocasna nadgradnja 23 Androidna alternativa NA KRATKO 24 Bralniki elektronske pošte MOBILNO 26 Naš izbor na Androidu 27 Sam svoj zdravnik 28 Naš izbor na iPhonu 29 Kruha in iger FOKUS 30 Crno-bela klasika NAJBOLJŠI 42 Telefoni DOSJE 44 Ko ne moreš zaupati niti Pujsi Pepi NOVE TEHNOLOGIJE 48 Elektricno vozilo ali elektricna baterija? 52 Avtomobil kot hranilnik, bo to kdaj sploh mogoce? 56 Brezsticna prihodnost NASVETI 62 Napredne igrace 66 Potrebuje Mac protivirusno zašcito? 70 Spletni in valovni radijski sprejemnik 74 Pisma bralcev 76 Pro et contra IZKLOP 78 Legende – 50 let Unixa 80 Pogled nazaj 82 MONITOR PRO NAPOVEDNIK 96 26. novembra nadaljujemo MONITOR PRO 82 82 Uvodnik 84 Novice 88 Kibernetske varnosti se ne (na)uci v šoli 90 Intervju: Ljudje so pametnejši od algoritmov 92 Odpornost proti napakam 94 Tudi podatkovni centri se (pospešeno) spreminjajo NAJBOLJŠI Sony Xperia 5 Xperia 5 je v resnici model »Compact«, a ker pri Sonyju delajo carovnije z imeni svojih naprav, tokrat v imenu nima besede Compact. Zmedeni? Tudi mi. Carovnija z imeni. 42 TELEFONI 42 Samsung Galaxy A30s 42 Sony Xperia 5 november 2019 3 Google usmerja naša življenja, ker smo leni. Ker informacij ne išcemo vec, ampak si jih pustimo dostaviti. Ker je enostavneje v nedogled »frcati« novicke in na koncu izbrati tisto, ki nas vsaj približno zanima, kot se do nje potruditi (vsaj) z iskalnikom. MATJAŽ KLANCAR odgovorni urednik, matjaz.klancar@monitor.si Kdo potrebuje možgane, ce imamo algoritme? Kaj danes beremo, gledamo in poslušamo na spletu, nam odmerja umetna inteligenca. Nekoc smo potrebovali še nekaj možganske telovadbe, da smo našli informacije, ki smo jih iskali, danes nas informacije najdejo same. Ce to želimo ali pa ne. pomnimo se, kako je splet deloval vcasih – v spletni brskalnik smo vpisali naslov spletne strani, ki smo jo želeli, in z nekaj srece se nam je ta tudi prikazala. Ni jih bilo veliko, zato je bilo tako po­cetje popolnoma obvladljivo. Nato so prišli seznami »uporab­nih« strani v mnogo kategorijah, kjer se je najbolje izkazal Yahoo. Nekje tam smo zajadrali tudi v modo »portalov«, ki so poleg la­stnih vsebin na prvi strani zapi­sovali tudi spiske spletnih stra­ni s podobnimi vsebinami. (Med njimi se je trudila biti tudi Moni­torjeva spletna stran, prav spo­mnim se našega takratnega sple­tnega mojstra, ki nas je moril z idejami za tovrstne vpise …). In nato – so prišli iskalniki. Najprej malce slabši (Altavista), nato pa tisti, ki je vedel vse – Google. In zdelo se je, da je svet zakolicen – za brskanje po spletu smo kma­lu izumili celo glagol – guglanje. Za trenutek je kazalo, da bo informacije namesto Googla za­cel dostavljati Facebook (In­stagram, Twitter), vendar je bilo kmalu jasno, da se družab­nim medijem posreci le obcasna viralnost, splošna informativnost pa nikakor ne. Malce daljši trenutek se je zde­lo, da se bo stanje spremenilo, ko bomo racunalnike postopo­ma zamenjali za tiste žepne mo­dele, po domace – telefone. Ni se. Google je vizionarsko kupil ope­racijski sistem Android, ga po­nudil zastonj in – 80 odstotkov tega sveta za dostop do mobilne­ga spleta uporablja Googlove te­lefone, ki imajo privzeto name­šcen Googlov brskalnik Chrome in aplikacijo Youtube. Pri cemer je, vsaj na naši spletni strani www.monitor.si, spletnega prometa, ki pride iz telefonov, že 80 odstot­kov. Kako je spletna stran prireje­na za telefone, je danes kljucno. Tako zelo, da tudi Googlov iskal­ni pajek med brskanjem po sple­tu emulira delovanje telefona. In – je to to? Uporabljamo tele­fone in uporabljamo mobilni is­kalnik Google? Napaka! V resni­ci »uporabljamo« Google Disco­ver, skupek algoritmov, ki jih je Google vgradil v mobilni Chro­me in aplikacijo Google. Algorit­mov, ki nam ob odprtju novega zavihka predlagajo clanke, ki nas bi morda zanimali. To so clanki, ki so »priporoceni« za nas, su­ggested articles. Nekako tako, kot smo že dolgo vajeni, da nam vi­deo posnetke predlaga Youtube. Google res zelo dobro ve mar­sikaj o nas, pozna tudi temati­ke, ki nas zanimajo. Ce v tem ni najboljši, lahko predloge popra­vimo z drsnikom »vec tega« ali »manj tega« ali z rocno izbiro te­matik, ki nas zanimajo, denimo »huawei« ali »samsung«. In oci­tno je, da to uporabniki tudi poc­nemo, kajti Discover zmaguje – na naši spletni strani je že 60 od­stotkov Googlovega prometa z Discoverja, le še 40 odstotkov ga do nas pride z iskalnika. Clanke nam torej servira (in promet odmerja) umetna inte­ligenca oziroma strojno ucenje, ki dokaj uspešno predvideva, kaj uporabnike zanima. Algoritem za Googlov iskalnik temelji (je temeljil) na tem, koliko je sple­tna stran »polinkana« na drugih straneh, in na tej podlagi oce­nil njeno stopnicko na iskalni le­stvici, algoritem Discover to oce­ni s poznavanjem navad uporab­nikov. Kako algoritem natanc­no deluje, je seveda skrivnost, ceprav ne dvomim, da se bodo kmalu zaceli pojavljati »znal­ci«, ki bodo lastnikom spletnih strani namesto danes obicajnih ponudb »SEO« (Search Engine Optimization) zaceli ponujati Di­scoverO (Discover Optimization). Google pa, klasicno, ponuja le en nasvet: »Pišite prispevke, ki zani­majo vaše bralce.« Google je sicer postal velik, res, gigantsko velik. Vsega pro­meta, ki prek njega pride do na­šega spletnega strežnika, je že 91 odstotkov! Promet nam to­rej skoraj v celoti odmerja en sam monopolist, kar zagotovo ni koristno in je lahko tudi ne­varno. Nekaj se s suggested for you trudi tudi Facebook, vendar so njegovi predlogi, kar se mene osebno tice, še kar smešni. Re­dno klikam, da so ti predlogi ir­relevant, pa mu tega kar ne mo­rem dopovedati. Prav nic me ne cudi, da imamo pri Monitorju prometa s Facebooka le slabe 3 odstotke … Google usmerja naša življe­nja – življenje uporabnikov in življenje ponudnikov. Ker smo leni. Ker informacij ne išcemo vec, ampak si jih pustimo dosta­viti. Ker je enostavneje v nedo­gled »frcati« novicke in na kon­cu izbrati tisto, ki nas vsaj pribli­žno zanima, kot se do nje potru­diti (vsaj) z iskalnikom. Pa seve­da zastonj mora biti, to je kljuc­no. Toda to je že druga tema. . S Upam si staviti, da bo Epic Games kot eno zadnjih potez izdal knjigo – pa ne o igri, ampak o izjemnih in drznih poslovnih odlocitvah, ki so jih sprejemali hitro, natancno in vsaj do zdaj brez napak. DAVID VIDMAR Cudežni Fortnite Ce igrate, spremljate ali vsaj poznate nekoga, ki ga Fortnite zanima, verjetno veste, da se je pred kratkim koncala 10. sezona te fantasticno popularne igre. Konec je bil res konec, saj je igra preprosto izginila in prikazovala animacijo crne luknje. nak prizor je bil prika­zan na uradni spletni strani, na Youtubu, In­stagramu in Twitterju ter ura­dnem kanalu na Twitchu. Svet Fortnita se je zaustavil, igral­ci so zadrževali dih in se spraše­vali, ali se je Fortnite res koncal. Seveda se to ni zgodilo. Kdo pri zdravi pameti bi želel ukiniti naj­bolj donosno igro vseh casov, iz­delek, ki nese zlata jajca in je iz proizvajalca Epic Game naredil tehnološko cudo. Fortnite je res ogromen. Zad­nje ocene števila registriranih igralcev se gibljejo okrog 300 mi­lijonov, še bolj impresiven je po­datek, da ima igra rekord po šte­vilo socasnih igralcev – dobrih deset milijonov. To je za veli­kostni razred vec, kot je bil re­kord pred pojavom iger PUBG in Fortnite. Še vec kot igralcev pa je gledalcev igre. Na Youtubu in Twitchu na tisoce mladcev igra v živo, zraven pa govorijo in poc­nejo marsikaj. Ninja, najpriljubl­jenejši med njimi, naj bi zaslužil kar pol milijona dolarjev na te­den. Fortnite drži tudi razne re­korde socasnih ogledov na You­tubu in Twitchu. Koncert izvajal­ca Marshmello, ki ga je izvedel kar v igri, si je v živo ogledalo vec kot 10 milijonov gledalcev, uradni turnir v igranju pa kar 40 milijonov. Vse se je zacelo poleti 2017, ko je Epic Games izdal nic kaj obe­tavno igro, v kateri se je sto igral­cev hkrati spopadlo na razgiba­nem otoku. Ko so avtorji opazi­li uspeh konkurencne igre PUBG, so eksperimentalno dodali brez­placen nacin igranja, imenovan Battle Royal, in igra je cez noc ek­splodirala v globalni fenomen. Hard-core igracarji nad njo viha­jo nosove, a za svojo so jo vzeli najstniki in otroci, priljubljenost pa gre gotovo pripisati kul barv­nim likov, risankastim podobam pa tudi tehnicni dovršenosti. Igra povsem zadovoljivo deluje tudi na starejših racunalnikih, igra­ti jo je moc na igralnih konzolah in zmogljivejših telefonih. Zares impresivno je, da so mogoce ve­cigralske igre prek razlicnih pla­tform – družba se lahko zbere in spopade, ce so nekateri pri tele­fonih, drugi za PC, tretji ob kon­zolah. Preizkušeno deluje igran­je med vožnjo na hrvaško obalo s prijatelji, ki so na križarki v Sredo­zemlju. Še pred nekaj leti si tega niti predstavljati nismo znali. Splošno znano je, da igra po­vzroca sive lase staršem, ucitel­jem in trenerjem, ki opažajo, da mladina pri pouku ali treningu ni zbrana kot nekoc, da razmišlja in se pogovarja (le) o igri. Otroci mi redno pripovedujejo o sošol­cih, ki si k boljšemu pocutju po­magajo z energijskimi pijacami, ceprav so za te obcutno premla­di. Z igro so okuženi predvsem fantje, a med igralci ne manjka niti deklet. Za rojstne dni in dru­ge praznike se podarjajo gejmer­ske slušalke in tipkovnice, mladi­na pa prihranke vlaga v igricar­ske prenosnike in racunalnike. Igra je mladini preprogramirala možgane in besede, kot so glitch, noob, lag, hacker, se jim vanje vtisnejo, še preden v šoli zacne­jo pouk anglešcine. Poleg tehnicne odlicnosti in kopice nakljucij, ki so tlakovala nesluten uspeh, moramo avtor­jem priznati tudi marketinško in poslovno odlicnost. Prvi uspehi so bili rezultat plesa Floss, ki je obnorel staro in mlado, avtorji pa so pravocasno zaznali evfori­jo in hiteli dodajati nove plese ter gibe, ki po vecini izhajajo iz po­pularne kulture in viralnih video posnetkov z družabnih omrežij. Sledila je še glasba in igra je pre­skocila v stratosfero popularne kulture. Avtorji so ves cas krma­rili na robu tožb in robu vprašan­ja, ali je igra primerna za mla­dino. A starši ne moremo otrok strašiti, da gre za »streljanje«, ker v igri ni krvi. Igra je zastonj, kar je staršem, seveda, pogodu. Da so osnovnošolci množicno zaceli hoditi na plesne vaje ravno zara­di Fortnita, tudi ni ravno grozno slabo. Starši smo namesto precej dragih Lego kock kupovali 10 ali 25 EUR vreden kupon Paysafe, ki so ga igralci uporabili za na­kup »mesecne karte«. Spet tocka za starše, saj je to ceneje in hitre­je. A ena prvih genialnih potez, ki mi je dala misliti, da pri Epi­cu res nekaj pocnejo prav, je ta, da je (v nekaterih sezonah) mo­goce naslednjo mesecno karto priigrati brezplacno. Ce že nis­mo tega rekli na glas, pa smo si starši vsaj mislili: »Pojdi še malo igrat, da mi prihraniš 10 evrov.« Igralce so odlicno zaklenili v igro z relativno enostavnimi izzivi in unikatnimi nagradami, ki so jih dobili, ce so le dovolj dolgo in dobro igrali. Nekatere nagrade si je mogoce priigrati le kratek cas, in ce imaš takšno nagrado, nisi noob, sošolci in prijatelji pa te trepljajo po rami. A pozor! Ne­koc bo ta nagrada za kratek cas na voljo tudi v trgovini in takrat bo završalo na Viberju, What­sAppu in še kje in v-cekini bodo leteli na bancne racune družbe Epic Games. Popularnost Fortnita bo nekoc izzvenela, a upam si staviti, da bo Epic Games kot eno zadnjih potez izdal knjigo – pa ne o igri, ampak o izjemnih in drznih po­slovnih odlocitvah, ki so jih spre­jemali hitro, natancno in vsaj do zdaj brez napak. . E Telefonski del Motorole, ki je podružnica podjetja Lenovo, je novinarjem poslal vabilo na do­godek v Los Angelesu, kjer bo predvidoma predstavljen pre­pogljivi telefon RAZR. Predsta­vitev se bo odvila 13. novem­bra. Telefon naj bi bil moderna razlicica nekoc zelo priljublje­nega preklopnega Motoroline­ga RAZR, ki je takrat bil v rokah marsikaterega poslovneža. Ce gre verjeti nepreverjenim informacijam, naj bi bil tokratni telefon narejen s prepogljivim zaslonom OLED, ideja pa bi bila podobna – iz dokaj velikega in pokoncnega telefona se bo spre­menil v žepno napravico. Za predvidoma 1.500 dolarjev ... Ideja prepogljivosti je torej ena­ka kot pri Samsung Fold in Hu­awei Mate X, le da se tam tabli­ca spremeni v telefon oziroma obratno. Kako bo izdelek videti v pra­ksi, bomo še videli. Samsung zna povedati, da tovrstne naprave ni ravno lahko dovolj zanesljivo iz­delati … U Novi prepogljivi telefon – Motorola RAZR U Britanci opustili blokado spletne pornografije U Samsung bo odpravil napako pri branju prstnih odtisov Pri Samsungu so se odzvali na hrošca, ki omogoca odklepanje telefo­nov Galaxy S10 s prstnimi odtisi, ki niso prijavljeni v telefon. Odkrila ga je uporabnica, ki je cez prednjo steklo telefona dodala zašci­tno folijo. Ta naj bi vsebovala gel, zato slabo deluje bralnik prstnih odti­sov, ki je pod zaslonom. Pri Samsungu priporocajo uporabo originalnih zaslonskih zašcit, a hkrati pravijo, da bodo v kratkem objavili programski popravek za ome­njeno napako. U Najbogatejši Kitajec je soustanovitelj Alibabe Jack Ma Najbogatejši clovek na Kitajskem ostaja soustanovitelj kitajske spletne trgovine Alibaba Jack Ma. Njegovo premoženje je ocenjeno na 39 mili­jard dolarjev (35,4 milijarde evrov), je razvidno iz raziskave Hurun. Premoženje Maa, ki se je pri 55 letih pretekli mesec poslovil od mesta izvršnega direktorja Alibabe in se upokojil, se lani ni spremenilo, poroca nemška tiskovna agencija dpa. Na drugem mestu lestvice se je znašel ustanovitelj tehnološkega veli­kana Tencent Pony Ma s premoženjem v vrednosti 37 milijard dolarjev (33,6 milijarde evrov). Povprecno premoženje 1.819 najbogatejših Kitajcev je po izracunih raz­iskave na letni ravni poskocilo za 10 odstotkov, na 1,4 milijarde dolar­jev (1,3 milijarde evrov), in to kljub dolgotrajni trgovinski vojni med ZDA in Kitajsko. U Googlov podizvajalec izkorišcal brezdomce za pridobivanje biometricnih podatkov Google je pred casom potrdil, da so po ameriških mestih iskali mimoi­doce, ki bi bili pripravljeni gigantu predati biometricne podatke svojega obraza za 5 dolarjev v obliki darilnega bona. Te podatke uporabljajo za izboljševanje sistema za prepoznavo obrazov, uporabljenega na pame­tnih telefonih (konkretno telefonih Pixel 4). Po pisanju casnika New York Daily News pa naj bi eden izmed podizva­jalcev (konkretno naj bi šlo za agencijo Randstad) nacrtno izbiral brez­domce, temnopolte in študente, pri tem pa naj bi jih celo na skrivaj sne­mal. Eden izmed bivših zaposlenih pri omenjeni agenciji je povedal, da naj bi merili predvsem tiste, za katere obstaja najmanj verjetnosti, da bi komunicirali z mediji, in da vecina brezdomcev sploh ni vedela, za kaj gre. Nekaterim naj bi celo povedali, da fotografirajo obraze za neko »sel­fi igrico«. Britanska vlada je opustila ide­jo o striktni verifikaciji starosti za dostop do spletne pornografije. Ideja se je prvic pojavila leta 2015, po nacrtih naj bi do apri­la 2018 vpeljali strogo prever­janje starosti vseh, ki bi si želeli ogledovati spletno pornografijo. Cilj je bil seveda prepreciti obisk tovrstnih strani mladoletnim. A že v osnovi je bilo to preverjanje slabo zastavljeno, saj naj bi delo­valo samo v primeru namenskih spletnih straneh, ne pa tudi od­prtih družabnih omrežij, kakr­šna sta Reddit, Twitter in Tum­blr. Hkrati je bilo že od zacetka jasno, da bi bil obvoz z uporabo omrežij VPN trivialen. Kritike so prišle tudi na racun varovanja zasebnosti, saj bi mo­rale pornografske spletne strani od uporabnikov zahtevati (in se­veda hraniti) fotografije veljav­nih osebnih dokumentov. Vlada sicer od ponudnikov pornogra­fije še vedno pricakuje, da bodo »vestno skrbeli za izboljšanje spletne varnosti«. Kaj tocno to pomeni, pa v tem trenutku nih­ce ne ve. U Googlov Pixel 4 se odklene, tudi ce imamo zaprte oci Google je potrdil varnostno luknjo v novem telefonu Pixel 4 – odklepanje z obrazom deluje tudi, ce imamo zaprte oci. Gre za skoraj smešno pomanj­kljivost, sploh v luci Googlo­vih samohval, da je njihov sis­tem eden izmed le dveh, ki po­nujata res visoko raven varno­sti (drugi naj bi bil Applov). Naj­bolj ociten primer zlorabe te po­manjkljivosti je odklepanje tele­fona, ko uporabnik spi, denimo s partnerja ali otrok. Pri Googlu odgovarjajo, da lahko uporab­niki vedno preklopijo v t. i. lock­down nacin, ki onesposobi od­klepanje z obrazom, obljubljajo pa tudi izboljšave sistema. Prodaja novega Pixel 4 se bo po Evropi zacela proti kon­cu tega meseca. Upamo, da bo v kratkem na voljo tudi pri nas. Cene se v ZDA zacno pri 800 do­larjih, vecji model XL pa bo še sto dolarjev dražji. NOVICE VKLOP U DOGODKI U Google Pixel 4 in ostale novosti oogle je na posebnem dogodku predstavil dol­go pricakovani telefon Pixel 4, ob tem pa novi preno­snik Pixelbook Go, brezžicne slu­šalke Pixel Buds ter zanimive no­vosti iz družine izdelkov za do­maco rabo Nest. Google bo, kot doslej, novi te­lefon ponudil v dveh izvedbah – s 5,7-palcnim zaslonom bo opre­mljen Pixel 4, razlicica Pixel 4 XL pa bo imela vecji, 6,3-palcni za­slon (gostota pik 444 oziroma 537 pik na palec). Velikost za­slona je edina razlika med obe­ma izvedbama, ki sta opremljeni s procesorjem Snapdragon 855, 6 GB velikim pomnilnikom RAM in 64 ali 128 GB veliko shrambo. Posebnost novega telefona je radarsko tipalo za zaznavo gi­bov, nastalo iz projekta Soli, ki sega v leto 2015. Radarsko tipa­lo omogoca odklepanje zaslonov v kombinaciji z razpoznavo obra­zov, ki zaradi nove tehnologi­je deluje bistveno hitreje kot pri konkurenci. Radar in tipala giba­nja zaznajo potrebo po odklepu, že ko uporabnik zacne dvigova­ti telefon, prav tako pa omogoca­jo krmiljenje glavnih funkcij te­lefona s kretnjami. Zanimivo, da Pixel 4 prav zaradi te lastnosti ne bo naprodaj v Indiji, saj je tam uporaba radarja s to frekvenco prepovedana. Ceprav na zadnji strani telefo­na najdemo podoben kvadraten blok s tipali kot pri novih iPhonih 11, sta tu le dve fotografski tipali: glavno tipalo z 12,2 milijona pik (f/1.7) in telefoto tipalo s 16 mi­lijoni pik (f/2.4). Ocitno »manj­ka« širokokotni objektiv, ki je v današnjih telefonih, a ne le vr­hunskih, že skorajda standard. Tu sta še bliskavica in tipalo za globino. Google podpira kombi­nacijo opticnega in digitalnega zuma, ki skupaj z algoritmi ume­tne inteligence omogocata foto­grafiranje tudi z zelo veliko po­vecavo, a še vedno dobro kako­vost slike. Celota zagotavlja sne­manje video posnetkov 4K s hi­trostjo 30 slik na sekundo (FPS) oziroma 1.080p do 120 FPS. Telefon podpira hitro polnje­nje prek priloženega 18-vatnega polnilca – prek vmesnika USB­-C. Telefona imata razmeroma majhne akumulatorje z zmo­gljivostjo 2.800 oziroma 3.700 mAh, vendar s programskimi izboljšavami menda dosegata enake ali boljše case delovanja kot predhodniki. Posebnost novega telefona je tudi nova generacija vgrajene­ga digitalnega pomocnika Goo­gle Assistant, ki ima med delova­njem spremenjen videz na zaslo­nu, predvsem pa omogoca nad­vse uporabno novost – zmožnost razpoznave govora in samodejne izdelave zapiskov pogovorov, ki jih posluša. Za namecek z razpo­znavo na napravi, brez posredo­vanja podatkov v oblak. Ohišje je tanjše kot doslej, Pixel 4 pa bo na voljo v crni, beli in posebni oranžni barvi. Cena novih telefonov se v ZDA zacne pri 799 dolarjih (Pixel 4, 64 GB), pri vecjem modelu je še za dolar­skega stotaka višja. Poleg telefona je Google pred­stavil tudi nov prenosnik Pixel­book Go, ki je zmogljivejši in ce­nejši od predhodnika, vendar še vedno drag za Chromebook: za­cetna cena je v ZDA 649 dolar­jev. Prenosnik ima hitrejšo ele­ktroniko, vec pomnilnika in po­sebno valovito zgradbo pokrova, ki omogoca boljši oprijem z roko. Ni pa ga vec moc prepogniti in spremeniti v priložnostni tablic­ni racunalnik. Zanimiva novost so brezžic­ne slušalke Pixel Buds, ki imajo vgrajenega pomocnika Google Assistant. Z enim polnjenjem akumulatorja delujejo do pet ur, vmesnik bluetooth pa omogo­ca prenos na precej daljše razda­lje od konkurence – menda cez tri zidove v obicajnem stanova­nju in tja do dolžine nogometne­ga igrišca na odprtem. Google je menda tudi našel nacin, kako za­gotoviti, da uporabnik brez te­žav sliši zvoke iz okolice, pred­vsem zaradi varnosti. Slušalke bodo nared šele leta 2020, stale pa bodo 179 dolarjev. Google je prikazal tudi novo generacijo pametnih zvocnikov Nest Mini (zdaj so ti izdelki zbra­ni pod blagovno znamko Nest). Izboljšali so kakovost zvoka (predvsem base), vgradili tri mi­krofone za boljši zajem govora, nov je tudi utor za možnost pritr­ditve na steno. Na voljo bo v šti­rih barvah in s ceno 49 dolarjev. Zanimiva je tudi nova genera­cija porazdeljenih (WiFi mesh) usmerjevalnikov Google Nest WiFi. Nova generacija omogo­ca hitrejše brezžicne prenose in stane manj kot doslej (usmerje­valnik in satelit skupaj 269 do­larjev, dodatni modul 149 do­larjev), vsak modul ima vgrajen tudi zvocnik in digitalnega po­mocnika Google Assistant. Ena naprava lahko torej doma opra­vlja dve koristni funkciji. G november 2019 9 Waymo, podjetje, ki je nasta­lo iz Googlovega projekta za sa­movozeca vozila, je svoje stranke obvestilo, da se lahko zgodi, da jim bo ustavilo vozilo, kjer za kr­milom ne bo nikogar, tudi ne šo­ferja, ki je tam sicer zaradi var­nostni. Podjetje je preizku­šanje tehnologij, ki so potrebne za samodej­na (samovozeca) vo­zila, zacelo že 2016, leta 2019 pa je projekt toliko napredoval, da v Phoenixu, Arizona, omogoca prevoz obi­cajnih smrtnikov, ki prevoz naro­cijo prek aplikacije Waymo One. Potnike pride iskat prirejen Chryslerjev kombi, ki vozi sam, vendar je za njegovim krmilom še vedno Waymov uslužbenec, za vsak primer. Vozila vozijo le v manjšem delu Phoenixa, ki ga sistem do potankosti pozna, pri cemer velja omeniti, da je Pho­enix v pušcavskem delu ZDA, kjer so vremenske razmere ide­alne, dežja vecinoma ni, ceste pa so prav »po ameriško« široke in med seboj pravokotne. Zanimivo bo spremljati, kako bo potekala naslednja faza pro­jekta, ko bo potnik v avtomobi­lu dejansko sam in brez šoferja. Družbe Mastercard, Visa, eBay in Stripe so se premisli­le in ne bodo podprle Faceboo­kovega virtualnega denarja Li­bra. Cetverica sledi preklicu so­delovanja, ki ga je že pred tem izvedel PayPal. Ta korak je za­gotovo mocen udarec za priho­dnost projekta Libra in priha­ja v casih, ko so proti Faceboo­ku nastrojeni tako v politiki kot v bancnem sektorju. Med vecjimi ponudniki pla­cilnega prometa za zdaj Libro podpira le še nizozemski PayU, kar pa utegne biti premalo, da bi se prebila med pomembnej­ša placilna sredstva. Facebook med tem še vedno vztraja pri nadaljevanju projekta, Mark Zuckerberg pa naj bi v kratkem sodeloval na zaslišanju v komi­teju predstavniškega doma v ZDA, ki želi pojasnila in zagoto­vila, da se Libra ne bi spremeni­la v sredstvo za pranje denarja. Ceprav je vecina partnerjev preklicala sodelovanje, pa vsi po vrsti navajajo, da bi se ute­gnili v prihodnosti ponovno pri­družiti usklajeni pobudi za nov globalni digitalni nacin place­vanja, ce lahko razvijalci zago­tovijo varnost in transparen­tnost uporabe sistema. U Waymo (Google) brez varnostnega šoferja U Digitalna valuta Facebook Libra je izgubila podporo Google za letošnji november pripravlja splavitev igralne plat­forme Stadia, ki bo omogocila igranje vrhunskih iger na »pre­tocni« (streaming) nacin – igra se bo v resnici izvajala v oblaku, ne na lokalnem racunalniku. Še vec, napovedujejo, da bo njihov igralni servis kaj kmalu celo bolj odziven od lokalnih iger. Sam koncept Google Stadie je tak, da bo igre teoreticno mogo­ce igrati na katerikoli s spletom povezani napravi, ceprav bo v za­cetku podpora zagotovljena za PC z brskalnikom Chrome (prek Chromecasta bo podprt tudi pri­kaz na televizorju) ter telefo­ne Pixel 3 in 3a. Scasoma bodo podprti tudi drugi telefoni z An­droidom. V Googlovih podatkov­nih centrih bodo za izris (render) skrbeli posebni graficni proce­sorji AMD z mocjo 10,4 teraflo­pa (Xbox One X zmore 6 teraflo­pov, Playstation 4 Pro pa 4,2), za dovolj hitro delovanje pa bo tre­ba imeti spletno povezavo s hitro­stjo vsaj 20 Mb/s. Za polno izku­šnjo (locljivost 4K in 60 slik na se­kundo) bo nujna pasovna širina 35 Mb/s. Podprti bodo obicajni igralni plošcki, vendar bo Google proda­jal tudi svoje. Servis bo v zacet­ku na voljo v ZDA, Kanadi, Veliki Britaniji in Evropi (upali bi si sta­viti, da tudi tu ne bo Slovenije). Najbolj zanimiva je v resnici tr­ditev, ki jo je v intervjuju izrekel Googlov podpredsednik za razvoj. Napoveduje, da bo Google Stadia ob uporabi umetne inteligence kmalu hitrejša od »lokalnih« kon­zol, denimo od Playstationa 5. Pocasnejšo povezavo med stroj­no napravo, ki »izdeluje« slike, in napravo, ki jih izrisuje na zaslonu (Chrome) namrec kompenzira s tem, da poskuša statisticno pred­videti, kateri premik ali gib bo v naslednjem trenutku izvedel igra­lec. Racunalniki v podatkovnih centrih bodo tako vnaprej izdelali vec razlicnih stanj igre za vec sce­narijev in jih po potrebi že vnaprej poslali Chromu. Ta pa bo izrisal ti­stega, ki ga bo uporabnik s premi­kom igralne palice ali plošcka tudi dejansko potreboval. Sliši se kar neverjetno. Bomo morda v prihodnosti igrali tako, da bo »oblak« igre igral kar sam, saj bo predvidel vse naše gibe? U Google meni, da bodo igralne konzole odmrle U Galaxy Fold naj ne bi zdržal obljubljenega števila preklopov Samsung je v zacetku septembra napovedal prodajo svojega preklo­pnega telefona Galaxy Fold, po preizkusih spletišca CNET pa naj ne bi bil tako vzdržljiv, kot obljubljajo. Samsung namrec trdi, da naj bi telefon zdržal do 200.000 preklopov, to naj bi bilo okoli pet let povprecne uporabe. Kot se je pokazalo že pri prvi, razvojni razlicici telefona, so tecaji in del zaslona, ki se prepogiba, naj­šibkejši clen. Pri spletišcu CNET so z robotom preizkusili, koliko pregibov telefon v praksi zdrži, preizkusna naprava pa je zdržala dobrih 120.000 pregibov. Pri takemu številu je odpovedala polovica zaslona, tudi tecaji so že kazali resne znake obrabe. U Applov patent za osvetljeni logotip Apple je dobil patent za logotip, osvetljen od zadaj, z možnostjo spre­minjanja barv. Nekaj podobnega so pred leti že ponujali na prenosnikih, kjer je bil jabolcni logotip osvetljen od zadaj, zdaj pa bi lahko tak logo­tip prišel na telefone. S spreminjanjem barv ali z utripanjem bi lahko ka­zal razlicne notifikacije. Sam patent to opisuje kot »dekoracijo« na zadnji strani telefona, seveda pa velja omeniti, da podjetja pogosto prijavljajo patente za reci, ki jih v praksi nikoli ne uporabijo. U Facebook kupil bralnik misli Facebook je prevzel razvijalca naprav za branje možganskih signalov, ki upravljajo motoricne funkcije telesa. CTRL-Labs je zadnja pridobitev najvecjega družabnega omrežja na sve­tu. Facebook se je ogrel za tehnologijo podjetja, ki možganske signale prevede v racunalniški jezik. Vodja oddelka za navidezno resnicnost pri Facebooku, Andrew Bosworth, pravi, da bodo s tehnologijo lahko razbra­li uporabnikov namen, tako da bo v prihodnosti posameznik poslal foto­grafijo prijatelju zgolj z uporabo misli. Bosworth priznava, da jih do za­stavljenega cilja caka dolga pot. Preden bo tovrstna tehnologija povsem nared za množicno uporabo, lahko pretece še vrsto let. Prevzem podjetja CTRL-Labs je Facebook neuradno olajšal za nekje od pol milijona do milijona ameriških dolarjev. NOBELOVA NAGRADA U Litij-ionske baterije prinesle Nobelovo nagrado ilovitega razvoja tehno­logije, ki nam omogoca v žepu nositi vec racun­ske moci, kot je je bilo pred de­setletji sploh na svetu, ne bi bilo brez cesto spregledane tehnolo­gije. Danes so litij-ionske baterije nepogrešljiv del vseh prenosnih naprav. Pomembnost tega od­kritja je prepoznala tudi Kraljeva akademija znanost na Švedskem, ki letošnjo Nobelovo nagrado za kemijo podeljuje za odkritje litij­-ionskih baterij. Prejeli jo bodo John Goodenough iz ZDA, Stan­ley Whittingham iz Velike Brita­nije in Akira Jošino iz Japonske. Baterije so same po sebi so­razmerno preprosta tehnologi­ja. Ce z elektricnim vodnikom povežemo kovini (ali kateri dru­gi vrsti materiala), ki imata razli­cen elektrokemicni potencial, bo med njima stekel elektricni tok. Poskrbeti moramo še, da lahko prehajajo tudi pozitivno nabiti ioni, sicer bi se tok zaradi locitve nabojev hitro ustavil. Tipicen pri­mer je šolska baterija – v bakrov sulfat namocimo bakreno plo­šcico, v cinkov sulfat pa cinko­vo. Raztopini povežemo tako, da se ne mešata, a lahko med njima prehajajo ioni, hkrati pa elektro­ni tecejo po žici s cinka na baker. Cinkova elektroda se raztaplja, ko se cink spreminja v cinkov sul­fat, bakrena elektroda pa debe­li, ko se bakrovi ioni iz raztopi­ne reducirajo v baker in nalaga­jo na njej. Hudic je vedno v podrobno­stih. Takih baterij namrec ni mo­goce ponovno napolniti in so na­sploh neprakticne, ker prihaja do sprememb elektrod. Pa tudi zelo težke so. Letošnji Nobelovi na­grajenci so odkrili, kako deluje­jo litij-ionske baterije. Whitting­ham je v 70. letih delal v podje­tju Exxon, ki je financiralo tudi razvoj drugih nacinov shranje­vanja energije kakor z nafto – na primer baterij. Ugotovil je, ce je katodni material titanov disul­fid, anoda pa litij, se bodo litijevi ioni vgrajevali v titanov disulfid (temu pravimo interkalacija, ker ne pokvarijo strukture, le v vme­sne prostore se vgradijo). Goodenough je kasneje, ko je v 80. letih Exxon nehal financi­rati baterije, koncept izpopolnil. Odkril je, da je namesto titano­vega disulfida bolje vzeti litij-ko­baltov oksid. Preizkusil je stotine spojin in omenjena se je izkaza­la najbolje. Akira Jošito pa je na­redil kljucni korak v zacetku 90. let, ko je namesto litija uporabil ogljikov material za anodo. Re­zultat je litij-ionska baterija, ki se dandanes uporablja povsod, kjer potrebujemo velike kapacitete ob majhni masi. Litij-ionske baterije imajo vec prednosti, med katerimi velja iz­postaviti odpornost proti šokom, odsotnost spominskega efekta in lahkost. Ker gre le za potova­nje litijevih ionov z anode na ka­todo in nazaj, kjer ne pride do spremembe strukture nobene od elektrod, se baterije lahko vec­stokrat ali vectisockrat napolni­jo. Staranje baterije je zelo po­casno. Poleg tega je litij najlaž­ja kovina, zato so take baterije zelo lahke. Razvoj se seveda še ni ustavil, temvec se baterije neo­pazno, a vztrajno izboljšujejo. Ali bo v prihodnosti litij nadomesti­lo kaj drugega, bomo videli. Ve­liko pricakujejo od magnezija, a imajo te baterije še toliko težav, da za zdaj niso zapustile razisko­valnih laboratorijev. O litij-ionskih baterijah smo v naši reviji pisali že dvakrat: o liti­ju in potrebnih primeseh. S U Epic Games na sodišcu, ker igra Fortnite nalašc povzroca odvisnost Starši dveh otrok (10 in 15 let) v Quebecu, Kanada, so prek odvetniške družbe sprožili so­dni postopek, ki naj bi dokazal, da je ameriško podjetje Epic Ga­mes igro Fortnite nalašc izdelalo tako, da povzroca odvisnost med otroki. V tožbi tožniki dokazujejo, da je Epic Games pri izdelavi igre najel psihologe, ki so igro poma­gali narediti »nalezljivo«. Igra je v tožbi primerjana z odvisnostjo od kokaina (odvisni otroci ne jedo vec, se ne tuširajo …), skli­cuje pa se tudi na odlocitev sve­tovne zdravstvene organizaci­je (WHO), ki je lani igranje iger klasificirala kot zdravstveno mo­tnjo. Hkrati je v tožbi prikazana vzporednica s tožbo proti tobac­nim tovarnam, ki uporabnikov niso eksplicitno posvarile pred nevarnostmi njihovega izdelka. Tožba poskuša pridobiti status skupinske tožbe (class action), ki bi se ji lahko pridružili tudi dru­gi starši. Fortnite je igra, ki jo igra 250 milijonov ljudi po vsem svetu in igralce »drži« z rednimi opravi­li (challengi), ki jih morajo opra­vljati, obcasnimi množicnimi dogodki (eventi), ki jih mora­jo spremljati, in seveda s trgova­njem z interno valuto (bucksi), ki je vmesni korak do realne va­lute (evrov). Igra je zastonj, upo­rabniki pa kupujejo preobleke za svojega igralca in zmagoval­ne plese ob koncu bitke. Podjetje Epic Games je s Fortnitom v letu 2018 zaslužilo 3 milijarde dolar­jev! Javni prevozi Zima je pred vrati. Ce bo huda, bomo jeklenega konjicka marsikdaj pusti­li doma in se v službo ali po drugih poteh odpravili z javnim prevozom. O odhodih avtobusov, vlakov in še cem nas bodo obvešcale naslednje sple­tne strani. T BugMeNot Sodobne spletne strani veckrat zahte­vajo prijavo z elektronsko pošto, kar je ob prvem obisku casovno zamu­dno, v nadaljevanju pa vsaj varnostno sporno. Ce radodarno delimo svoj elektronski naslov, nas nesreca slej ali prej najde. BugMeNot je spletišce z deljenimi prijavami na najrazlicnej­še spletne vsebine. Po vpisanem sple­tnem naslovu spletišce postreže s pri­javo in z ocenjeno uspešnostjo. Da je BugMeNot precej obiskana zade­va, prica dejstvo, da smo s storitvijo uspešno poiskali tudi delujoco prijavo na znano slovensko spletno stran, do katere je sicer pregovorno težko priti že po uradni poti. bugmenot.com T Scr.im Podobno kot BugMeNot tudi scr.im varuje elektronske naslove pred ne­povabljenimi gosti. Storitev vnese­ni naslov elektronske pošte zamaski­ra z lastno okrajšavo, ki jo lahko vne­semo v poljubno spletno storitev, ne da bi nas skrbelo, da bodo program­ski roboti in nepridipravi odkrili pravo identiteto naslovnika. scr.im T Zero Dollar Movies Spletna stran Zero Dollar Movies predstavlja zbirko vec kot 15.000 ce­lovecernih filmov v razlicnih jezikih, ki so prek video storitve Youtube na voljo za ogled popolnoma brezplac­no. V zbirki ni napovednikov ali del­nih stvaritev. Uporabniški vmesnik je preprost za uporabo. zerodollarmovies.com T A Good Movie To Watch Vsak vecer vedno ista pesem. Kaj bi gledali po televiziji. Ker so televizij­ski programi vedno slabši, ali pa se samo staramo in je okus drugacen, najveckrat sežemo po dobrem filmu. A kaj, ko vprašanje ostaja isto, ka­teri film? Z odgovorom postreže re­dno ažurirana spletna stran A Good Movie To Watch, ki filme loci po ža­nrih ali vzdušju. Spletišce se osredo­toca na manj znane, a dobro ocenje­ne filmske izdelke. agoodmovietowatch.com T Instructables Instructibles je neke vrste družab­no omrežje domacih mojstrov, name­njeno objavi in iskanju navodil za iz­delavo najrazlicnejših stvari. Med ka­tegorijami na spletišcu najdemo po­pravila v stanovanju, vrtna opravila, odpravljanje okvar v avtomobilih ter drugih prevoznih sredstvih, nasvete za cišcenje, vzgojo otrok, kuhanje in še marsikaj. www.instructables.com T Ice Cream Apps Spletna stran ponuja vrsto pripomoc­kov za vsakodnevna racunalniška opravila, med katerimi ne manjkajo pripomocki za manipulacijo datotek PDF, obdelavo slik in video posnetkov, orodja za izdelavo predstavitev, bral­nik elektronskih knjig, upravitelj ge­sel in še kaj bi se našlo. icecreamapps.com T The True Size Zemljevidi sveta nam obicajno laže­jo o resnicni velikosti posameznih de­lov Zemlje, pravi obcutek za velikost izbranega kontinenta ali države dobi­mo le z neposredno primerjavo z dru­gimi obmocji. The True Size nam omo­goca, da z iskalnikom poišcemo že­leno obmocje ter s primerjalnim ze­mljevidom razkrijemo njegovo dejan­sko velikost. thetruesize.com T Caffeine Calculator Ljubitelji kave s priljubljenim to­plim napitkom radi pretiravamo. Da bi omejili vnos slastne pijace in po­skrbeli za svoje zdravje, je priporo­cljiv obisk spletne strani Caffeine Cal­culator, ki nam glede na osebno težo in izbrani strup izracuna priporocljivo dnevno dozo ter usodni odmerek, ki zagotovo vodi v smrt. www.caffeineinformer.com T Little Alchemy 2 Little Alchemy je zabavna in kratko­casna spletna stran, ki nas pouci, kaj dobimo, ce zmešamo razlicne sestavi­ne. Iz osnovnih, zraka, ognja, voda in zemlje, tvorimo nove, ki jih nato me­šamo naprej. Cilj spletne vsebine je ustvariti cim vec razlicnih materialov in si razširiti obzorja. littlealchemy2.com T Mental Floss Tudi spletna stran Mental Floss je na­menjena izpopolnjevanju znanja, le da se ukvarja s tocno dolocenimi vprašanji, ki se ticejo sveta umetno­sti, zgodovine, biologije, jezikov, za­bave in drugih med seboj razlicnih tem. Ena izmed njih se imenuje Big Questions, kjer najdemo odgovore na vprašanja, za katera nismo niti vedeli, da si jih zastavljamo. Na primer, zakaj nismo vec zaspani takoj, ko se uleže­mo v posteljo. mentalfloss.com T I Waste So Much Time Za konec tokratnega pregleda pred­stavljamo spletišce za zabijanje casa. Že naslov spletne strani nas opomni, da pametnih stvari na njej nimamo kaj iskati. Gre za zbirko najrazlicnej­ših slik in krajših besedil, ob katerih se vsakdo prej ali slej nasmeje. iwastesomuchtime.com T LPP Na spletni strani Ljubljanskega po­tniškega prometa najdemo vozne rede v obliki PDF, razdeljene po lini­jah. Zadeva je dokaj nepregledna, a jo ucinkovito dopolnjujejo napovedi prihodov avtobusov v realnem casu. Stran omogoca med drugim še sple­tni nakup vozovnice Urbana ter na­laganje dobroimetja nanjo. Informa­cij je dovolj, spletišce odgovori na vecino zastavljenih vprašanj tudi v anglešcini, kot se za ponudnika jav­nih prevozov v prestolnici spodobi. www.lpp.si T Nomago Pri prvem izmed velikanov avtobu­snih prevozov v Sloveniji je na sple­tni strani poleg preglednega voz­nega reda, ki informacijo poda na osnovi vpisane zacetne ter koncne postaje, mogoc tudi nakup najrazlic­nejših vozovnic, vkljucno z medna­rodnimi linijami InterCity. Spletišce je prevedeno v vec tujih jezikov, po­leg Angležev in Nemcev se bodo na njem odlicno znašli tudi Hrvati, Itali­jani, Madžari in Slovaki. www.nomago.si T Arriva Velikan, ki deluje pod okriljem nem­ških železnic Deutsche Bahn, ima najpreglednejšo stran med tekme­ci. Informacije o odhodih avtobusov so preprosto dostopne, hitre in izcr­pne. Prav tako je na strani mogoce enostavno in varno kupiti vozovni­co subvencioniranega javnega potni­škega prometa IJPP in poiskati ustre­zne informacije o izvajanju mestne­ga prometa v Kopru, Kranju, Novem mestu, Piranu, Škofji Loki, na Ptuju in Jesenicah. arriva.si T AP Murska Sobota Avtobusni promet Murska Sobota ima na videz dokaj dolgocasno sple­tno stran, vendar uporabniku pri­jazne vozne rede odpira najhitreje med vsemi, informacije pa so dosto­pne sleherniku, ki se znajde na zace­tni postavitvi spletišca. V današnjem casu dejansko pogrešamo le spletno prodajo vozovnic in prevod vsebine v katerega od tujih jezikov. www.apms.si T Slovenske železnice Spletna stran Slovenskih železnic ima prakticno vse, Googlu podo­ben osrednji pas z voznim redom, ki potnika poleg odhodov in pove­zav obvešca še o morebitnih zamu­dah in ovirah v prometu. Mednaro­dnega voznega reda ni, temvec nas stran odpelje do nemških železnic Deutsche Bahn, kar po svoje ni na­pacno, le slovenšcino bomo tam za­man iskali. Spletišce seveda omogo­ca spletni nakup vozovnic in postre­že z goro informacij ter dodatno po­nudbo izletov in prireditev. www.slo-zeleznice.si T AP Ljubljana Poleg združenih voznih redov pre­voznikov ponuja Avtobusna posta­ja Ljubljana, ki ima lepo, pregle­dno spletno stran, katere bodo vese­li tudi tuji turisti z znanjem anglešci­ne, nakup vozovnic. Vsem turistom je namenjen celoten razdelek Turi­zem, kjer so zbrane informacije o pri­ljubljenih slovenskih turisticnih toc­kah, mogoc pa je tudi nakup vsto­pnic s popusti. www.ap-ljubljana.si Pravica do pozabe zgolj znotraj evropskih meja Leta 2015 je francoski varuh zasebnosti (CNIL) od Googla zah­teval, da spoštuje uporabnikovo pravico do pozabe. Ce uporabnik na spletnega velikana naslovi pri­tožbo zaradi posamezne poveza­ve in se Google strinja z njenim izbrisom, naj bi bila sporna vse­bina z iskalnika v celoti odstra­njena. Google tovrstne zahtevke obravnava geolokacijsko, z blokado spornih povezav na obmocju Evrope, iz osrednjega imenika pa jih ne izbriše. CNIL se s pristopom ni strinjal, zato je zadevo predal evropskemu sodišcu, ki je zdaj razsodilo, da ima Google prav. V Evropski uniji naj ne bi bilo pravne podlage, ki bi upravitelja iskalnika prisilila, da ob zahtevi za izbris povezavo izbriše iz vseh razlicic spletnega orodja. IZVIDNICA Pocasna nadgradnja Nove generacije Applovih telefonov pritegnejo vsako leto malo manj pozornosti. Saj ne, da bi bile nadgradnje slabe, gre bolj za to, da je postal tempo novosti samoumeven in zvezen. Enako velja tudi letos za modele iPhone 11, 11 Pro in 11 Pro Max. 14 Skrinja s polno tipali Naši domovi so menda polni zdravje ogrožajocih pasti. Ponekod se lahko nabira radioaktivni radon, drugje imamo preveliko vlažnost in rast plesni, spet tretji pozabljamo zraciti in zadržujemo povecano kolicino ogljikovega dioksida v sobah. Vse te težave nam pomaga odpravljati Nuvap N1Plus. Androidna alternativa V zacetku poletja smo naredili manjši preizkus tablic, kjer se je zelo solidno izkazala tablica manj znanega proizvajalca Chuwi. Tokrat smo preizkusili njegovo malenkost zmogljivejšo tablico Hi9 Plus. 18 18 14 november 2019 D-LINK DCS-8600LH Zunanje oko Kaj: spletna kamera za zunanjo rabo Prodaja: Bolje založene trgovine. Cena: 154 EUR X Preprosta uporaba in montaža, od­pornost proti vremenskim vplivom. Z Cena, nima podpore za RTSP/HTTPS. re za razmeroma majh­no kamero z oznako DCS-8600LH. Belo ohiš­je je kakovostno in se hvali z vo­dotesnostjo po standardu IP65 – kamera je torej odporna proti dežju in tudi snegu ter tempera­turam do –25 stopinj Celzija. Na­pajalni kabel je dolg 3 metre, pri tem je na sredini vmesnik USB (torej lahko napajalnik enostav­no zamenjamo). Tudi kabel je vremensko zašciten. Namestitev je izredno prepro­sta: komplet vsebuje manjšo plo­šcico, ki se pritrdi na zid (s pri­loženimi stenskimi vijaki), ka­mera pa se nanjo prime z moc­nejšim magnetom. Tako imamo zelo dobre možnosti, kar se tice kota namestitve oziroma snema­nja, smo pa imeli pomislek o var­nosti take namestitve, saj je ka­mera zares pritrjena le z napajal­nim kablom. Tako obstaja boja­zen, da bi ravno ta lahko posta­la predmet kraje. Priporocljiva je torej montaža na manj dosto­pnem mestu. Prva postavitev kamere je zelo enostavna, poteka pa prek te­lefona in namenske D-Linko­ve aplikacije myDlink. Nekoliko smo bili zgroženi ob ugotovitvi, da v Applovem AppStoru obsta­ja kar 13 razlicnih aplikacij tega podjetja (ob še nekaterih neura­dnih) ... S telefonom preberemo kodo QR, skrito na napajalniku, in aplikacija se poveže s kamero. Vnesemo še podatke našega Wi­-Fi omrežja (podpira le omrež­ja v frekvencnem prostoru 2,4 GHz) in to je vse. Aplikacija je dovolj enostav­na za preprosto upravljanje ka­mere, video si lahko ogledamo v živo (prek D-Linkovega oblaka), hkrati ga lahko shranjujemo. Na žalost smo tu kar omejeni – prva možnost je uporaba micro­SD kartice v sami kameri, druga pa shramba v D-Linkov oblak. Brezplacno lahko tja shranju­jemo le videe treh kamer ene­ga dne – za 2,5 evra na mesec lahko to zvišamo na en teden. Škoda, da kamera ne podpira standarda RTSP, prek katerega bi se lahko povezala še z enoto NAS ali pa bi prek enostavnega HTTPS uredili spremljanje prek spleta. Nastavimo lahko tudi opozori­la, ena izmed koristnej­ših možnosti je do­locitev aktivne­ga podrocja. Tako lahko enostavno dolocimo le del kadra, v katerem bo pre­mik aktiviral opozorilo ali zace­tek snemanja, nastavljamo lah­ko tudi obcutljivost. Kamera ima vgrajena mikrofon in majhen zvocnik, nastavimo lahko tudi aktivacijo ob zvoku, z zvocnikom pa je omogocena tudi dvosmer­na komunikacija oziroma pogo­vor. (Bi se pogovarjali s poštar­jem, ki vas je obiskal, ko vas ni doma?) Koristna je tudi podpora za spletne storitve, med njimi velja izpostaviti storitvi IFTTT in Goo­gle Assistant. Prvi omogoca na­predne kombinacije dejanj (de­nimo aktivacijo luci, ko se za­zna premik na hodniku), drugi pa upravljanje kamere z glasov­nimi ukazi (recimo prikaz videa iz kuhinje na televizorju v dnev­ni sobi). S kamero smo bili zadovoljni, pohvalimo lahko predvsem eno­stavno rabo. Škoda, da ne podpi­ra prenosa videa še prek katere­ga drugega standarda, tudi cena bi lahko bila po našem mnenju nižja. Zaradi podpore naprednih spletnih storitev jo lahko poveže­mo tudi v širšo organizacijo pa­metnega doma.. Spletne kamere sicer red­ko preizkušamo, toda D­-Linkova obljublja izre­dno enostavno rabo, podporo za pametne oblacne storitve ter ohiš­je, odporno proti vre­menskim vplivom. Jure Forstneric G . Aplikacija je dovolj enostavna, med drugim omogoca tudi dolocitev aktivnega podrocja. Skrinja s polno tipali o je po eni strani hva­levredno pocetje, na drugi pa takšne napra­ve hranijo skritega hipohondra v nas. Preizkušana naprava Nu­vap N1Plus, ki so jo razvili v ena­ko imenovanemu italijanskem podjetju nedalec od Pise, se od podobnih naprav (npr. PiCO in Pocket Lab) razlikuje po nekoli­kanj vecji velikosti in predvsem številu tipal. Ta omogocajo hkra­tno meritev prek deset okoljskih parametrov, ki vplivajo na naše pocutje. A v resnici so naši do­movi polni zdravje ogrožajocih pasti. Ponekod se lahko nabira radioaktivni radon, drugje ima­mo preveliko vlažnost in rast ple­sni, spet tretji pozabljamo zraci­ti in zadržujemo povecano koli­cino ogljikovega dioksida v so­bah. Vse te težave nam pomaga odpravljati preizkušena naprava. Opis Nuvap N1Plus je nevpadlji­va škatla zaobljenih robov, glad­ke bele barve, široka in globoka slabih dvajset centimetrov in vi­soka deset. Na zgornji strani na­prave je velik gumb, ki omogo­ca preklapljanje med razlicnimi nacini delovanja. Poleg vtica za zunanje napajanje (temu zado­sti že klasicen USB-napajalnik) ima na prednji strani le gumb za vklop, poleg tega pa še nekaj ne­vpadljivih LED-diod, ki pomaga­jo razumevati stanje naprave. Na spodnji strani je veliko luknjic, ki omogocajo zajemanje zraka in njegovo analizo s tipali, poleg pa sta dve plasticni epruveti za ana­lizo vode, h katerima se bomo vrnili kasneje. Naprava omogoca merjenje številnih parametrov, od elektro­magnetnega onesnaženja in hru­pa do kakovosti zraka in v njem plavajocih delcev. Ce zacnemo z elektromagnetnim (neionizira­jocim) onesnaženjem, lahko iz­merimo tako nizko- kot tudi vi­sokofrekvencno sevanje. Pri pr­vem merimo gostoto magnetne­ga polja, ki naj ne bi presegla 1 µT (mikro tesla; za primerjavo, gostota zemeljskega magnetne­ga polja v naših zemljepisnih širi­nah znaša nekje 20 µT, je pa res, da je stacionarna), pri zadnjem pa jakost elektricnega polja z V/m. Nuvap pa prešteje še signa­le WiFi in nas tudi tako spodbu­ja, da jih sproti ugašamo. Nasle­dnja meritev je zvocno onesna­ženje, ki je merjeno z glasnostjo (ravnijo zvocnega tlaka) v dB. Meritev se opravi v povprecju na 15 minut, tako da je ne vrže iz tira cisto vsak zvok, a vseeno dovolj natancno, da se loci mir­na noc od glasnejšega dneva in podobno. Zelo zanimiva je me­ritev radioaktivnosti, ki je še ni­smo zasledili v podobnih nara­vah. Merimo kar dve stvari: pri­sotnost radona, strupenega pli­na, ki naj bi bil drugi najvecji povzrocitelj pljucnega raka, ta­koj za kajenjem, in splošno radi­oaktivnost. Radon merimo v šte­vilu razpadov na volumen zra­ka (Bq/m3), pri razpadu pa po vecini odda alfa delec (alfa se­vanje deluje res na zelo kratke razdalje, a kaj, ko je radon plin, ki zaide tudi v pljuca). Za meri­tve radioaktivnosti je naprava opremljena s pravim geigerjevim števcem, ki meri beta in gama razpade v µSv/h. Ker naravno ozadje v Sloveniji znaša nekje okoli 2,4 mSv/leto, kar v pov­precju znaša 0,27 µSv/h, so naše meritve dosegale med 0,1 in 0,2 µSv/h, kar je nekaj manj. Stanje zraka kaže kar ne­kaj skupin meritev, ki pa se zdi­jo nanizane bolj kot ne nakljuc­no. Tako pod onesnaževalci zra­ka najdemo temperaturo in vla­žnost, delež onesnaževalcev zra­ka (merili naj bi delež etanola, toluena, amonijaka, ogljikov di­oksida in utekocinjenega plina) ter ogljikov monoksid. Sosednja skupina meri pline v zraku in ugotavlja deleže metana (tipalo je obcutljivo tudi na ogljikov mo­noksid, alkohol, vodik in ostanke zgorevanja), ogljikovega dioksi­da in formaldehida. Naslednje je obcutljivo tipalo (meritve izvaja kar v ppB oziroma parts per bil­lion, torej v delcih na milijardo), namenjeno hlapnim organskim spojinam (angl. volatile organic compound oziroma VOC). Števec delcev, kot zadnje tipalo za kako­vost zraka, pa meri maso prašnih delcev PM10 na kubicni meter zraka. Prav delež hlapnih organ­skih spojin in število prašnih del­cev pa sta zelo pomembna za lju­di, ki imajo alergije. Tako lahko tudi ob pomoci naprave Nuvap nadzorujejo svoje okolje. Že poprej smo omenili dve epruveti. Vsebujeta merilne listi­ce za trdoto vode, vsebnost klo­ra, alkalnost in pH ter kolicino ni­tridov in nitratov. Seveda je tovr­stna meritev rocna in jo moramo tudi sami vpisati v sistem. Razno­vrstnih tipal je za morje in zasto­pnik nam je celo posredoval do­datno gradivo, ki kaže, da je na­prava zelo smelo zastavljena. Vsako tipalo ima seveda popisano natancnost ter tudi kalibracijski postopek ter odgovorno družbo. Tako, recimo, koncentracijo rado­na certificira italijanska nacional­na tehnološka agencija ENEA, ge­igerjev števec radioaktivnosti pa Cubit, poseben aplikativni labo­ratorij univerze v Pisi. Vsako tipalo ima nastavljeni tudi mejo za opozorilo in mejo za alarm, ki ju lahko spremljamo tudi na telefonski aplikaciji. Po vecini so te meje celo pojasnje­ne v priloženih navodilih, tako da uporabnik zna sam pravilno ukrepati. Vsemu temu pa je do­dan še sinteticni indeks pocutja, ki lahko niha med 1 in 10. Vre­dnosti nad 9 doseže, ce nobena izmed merjenih lastnosti ni do­segla obmocja opozorila. Prigode in nezgode Namestitev naprave naj bi bila preprosta. Iz telefonske aplikaci­je naj bi skenirali kodo na spodnji strani naprave in se prek poveza­ve Wi-Fi sparili z uporabniškim racunom na Nuvapovem strežni­ku v Italiji. A to je bilo vse prej kot lahko. Naš razmeroma sodob­ni telefon oziroma aplikacija je na sredi povezovanja odpoveda­la poslušnost. Da bi bila zadrega še vecja, se je aplikacija navlekla italijanskih navad in kot prekleto prenehala uporabljati anglešci­no ter se zacela z nami pogovarja­ti v italijanšcini. Kar bi morda de­lovalo, ce bi telefon lahko govoril z rokami, a tega se korejski proi­zvajalci še niso spomnili. V zadre­gi smo vzeli nekoliko starejši tele­fon, kjer pa je aplikacija naredila samomor že med zaganjanjem. Nazadnje smo poskusili še s sta­rejšim telefonom, ki je navezal ravno dovolj kontakta, da smo nato povezavo nadaljevali spet s prvim. Zanimivo, po tej odiseja­di sta aplikacija in tudi povezava s strežnikom delovali dobro. Apli­kaciji se na žalost pozna, da so jo pisali na hitro. Nekateri deli niti niso prevedeni v anglešcino, prav tako je dalec od prijaznosti. Hkra­ti nic ne pomaga, da poizvedba po Nuvapovi trgovini z aplikaci­jami izvrže kar štiri podobne za­detke. A da je naprava oziroma aplikacija dokaj nova, kaže tudi to, da je bila aplikacija prenesena le nekaj tisockrat (od tega je zna­ten delež kar naš, glej opis dogo­divšcine povezovanja s telefoni). Delovanje Napravo smo preizkusili tako v domacem okolju kot tudi na delovnem mestu. Izmerjene vre­dnosti parametrov so bile po ve­cini podobne pricakovanim. Ob prvem vklopu nas je presenetila le visoka vrednost metana, ki pa je v nekaj urah upadla. Od uvo­znika smo dobili zagotovilo, da gre le za umirjanje tipala in na­daljnje meritve so res nakazova­le na to. Zaradi 15-minutnega in­tervala meritve ne skacejo kot se­izmograf, a vseeno lahko z njimi odcitamo življenjski ritem. Vre­dnosti parametrov so tam nekje, prav tako pa je zaznaven življenj­ski ritem. Tako se, recimo, kolici­na CO2 poveca, ce smo v sobi z napravo, in zmanjša, ko jo zapu­stimo, podobno velja za hrup in vecino ostalih merjenih kolicin. Kolicina radona je zelo odvisna od stopnje prezracevanja, sama radioaktivnost pa malo manj in podobno. Pri tem se seveda lah­ko zacnemo spraševati tudi o za­sebnosti, saj merilna naprava od­daja podatke v oblak. Kot smo že omenili, naprava omogoca tri nacine delovanja: stalno samodejno delovanje, kjer se na približno 15 minut odcita­vajo vsi parametri, trenutno, kjer lahko v poljubnem trenutku pri­dobimo podatke vseh tipal, ali pa stalno za en sam parameter. Po­mena zadnjega sicer nismo po­polnoma dojeli, a morda pride prav takrat, ko želimo, da vgrajeni akumulator zdrži kar najvec casa. Akumulator omogoca nekajdnev­no samostojnost naprave, poleg tega pa se ni treba bati, da bi na­prava pozabila nastavitve pri pre­našanju z ene lokacije na drugo. Zelo uporabno je delovanje na­prave tudi brez delujoce poveza­ve. Vmes nabrani podatki pa se ob vnovicnem priklopu v medmrežje pretocijo samostojno. Najlepše pa je, da je moc po­datke tipal izvoziti in jih upora­biti za dodatne analize. S tem so se verjetno avtorji otresli nava­la kritik, naj izboljšajo aplikacijo, ki lahko trenutno prikazuje le en podatek in še to ob zelo okrnje­ni navigaciji po zajetih podatkih. Na žalost nismo imeli alterna­tivnih merilnikov, da bi preveri­li vsa tipala oziroma merjene ko­licine. Pri podatkih o temperatu­ri smo opazili +2 °C odstopanje v primerjavi s termometrom (ki si­cer niso umirjeni, je pa res, da ve­cina kaže podobno temperaturo, po cemer sklepamo na natanc­nost njihovih meritev). Prav tako se zdi, da nekatere meritve neko­liko drsijo. Pri premikanju napra­ve na drugo lokacijo in nato vrni­tvi na prvotno so nekatere meri­tve (npr. radon, CO2, VOC) kaza­le precej drugacno sliko. Vzrok je lahko tudi v drsecih stacionarnih stanjih dolocenih tipal, a ker na­prava ni namenjena prenašanju, smo jo tako vsekakor zmedli. Kakorkoli že, navkljub neka­terim težavam pa potrošnik lah­ko kvantificira udobnost svoje­ga domacega okolja in se v pri­meru odklonov ustrezno pri­lagodi. Nuvap poleg naprave N1Plus nudi tudi nekoliko manj opremljeno in predvsem cenej­šo N1R, ki nima tipala za oglji­kov dioksid, in N1Basic, ki je tudi brez tipala za radon. . Malodane vsakodnevno lahko v casopisju in na spletu beremo, da ta ali ona rec povzroca raka, infarkt ali vsaj srbeci­co na nerodnih mestih, zato naprave, ki prever­jajo, kako zdravo je (še) naše okolje, poganjajo kot gobe po dežju. Marko Kovac T . Naluknjan spodnji del zagotavlja dovolj pretoka zraka za vsa tipala. NUVAP N1Plus Kaj: merilna naprava za številne okoljske parametre Kdo: SRC www.src.si/nuvap-prosystem/ Cena: 2.475 € za enoto + 2-letno ?? (N1Basic od 715 € dalje) X Veliko meritev na enem mestu. Z Cena, slaba telefonska aplikacija. . Vsa mogoca merjenja . Telefonska aplikacija je licna (ce deluje). . Anglešcino obcasno zamenja - italijanšcina... s Kolicina radona je zelo odvisna od stopnje prezracevanja, sama radioaktivnost pa malo manj. Pocasna nadgradnja a zacetek je smiselno po­janiti, kako Apple ume­sti te telefone na trg. Za­dnjih pet let so nacelno vedno predstavili dve napravi – »na­vadni« iPhone s številko, ki je v grobem oznacevala generaci­jo, ter »povecani« iPhone, spr­va s pripono »Plus«, od lani dalje pa s pripono »Max«. Lani so po­leg te dvojice prvic uvedli še ne­koliko cenejši model, a ker gre za Apple, ta ni bil ravno poceni (ob zacetku prodaje je pri nas veljal 899 evrov). S to novostjo so vpe­ljali nekoliko nejasno poimeno­vanje modelov – cenejši model se je (brez neke ocitne razlage) imenoval iPhone XR, klasicni je bil iPhone XS, povecan pa iPho­ne XS Max. Letos so pri novih telefonih po našem mnenju vpeljali nekaj vec reda in smisla v prodajno linijo. Tako se vse skupaj zacne s telefo­nom preprostega imena iPhone 11. Ceprav gre za najcenejši mo­del, imamo obcutek, da ga ima­jo pri Applu v mislih kot privzeto izbiro za nekoliko manj zahtev­ne uporabnike. Torej za tiste, ki bi zamenjali svoje stare telefone in hocejo iPhone. Kakšnega, niti ni pomembno, važno, da je nov in da ima pravi logotip na zadnji strani. Tega sicer še nismo dobi­li v roke. Njegova cena je malen­kost nižja od lanskega iPhone XR (konkretno 843 evrov). Umestitev tega vstopnega mo­dela kot privzete izbire (vsaj po imenu sodec) pa pomeni, da sta dražja modela po novem dobi­la predpono »Pro«, podobno kot je to že leta v navadi pri Applovih racunalnikih. Z njima seveda me­rijo na vse dosedanje, malenkost zahtevnejše uporabnike teh na­prav. Kot smo omenili v uvodu, je tempo novosti tu zelo linearen – zasnova se od dve leti starega iPhone X ni zares spremenila. Zacnimo pri ohišju: s spre­dnje strani ga ne locimo od nje­govih predhodnikov. Tu je odli­cen zaslon OLED enake diagona­le kot pri predhodnikih (torej 5,8 palca pri modelu Pro in 6,5 pal­ca pri modelu Pro Max). Zaslon ponuja obcutno vecjo svetlost, v navadnih pogojih gre do 800 ni­tov (pri iPhone XS je šla do 670 nitov), pri dolocenih vsebinah HDR pa vse do 1.200 nitov. V praksi je zaslon na mocnem son­cu res videti svetlejši, bolj pa je opazen vecji kontrast, ki ga lah­ko zaradi tega dosežemo. Ta sve­tlost je sicer primerljiva z boljši­mi napravami iz sveta Androi­da. Na vrhu ostaja zareza s pred­njo kamero in tipali, v primerja­vi s konkurenco (denimo Galaxy S10) pa je tu še vedno vec roba okoli zaslona. Zanimivo, da so pri teh napravah upokojili funk­cijo Force Touch, torej zaznavanje moci pritiska. To jim omogoca vgradnjo vecjega akumulatorja (vec o tem malo kasneje), po nji­hovih besedah pa je šlo za funk­cijo, ki jo je razmeroma malo uporabnikov dejansko koristilo (kar povsem verjamemo). Zaslon naj bi bil tudi malen­kost trši oziroma bolj odporen proti udarcem, drugacna pa je tudi obdelava zadnje, steklene stranice. Ta je po novem malen­kost bolj hrapava kot pri predho­dnikih, zato je nekoliko manj do­vzetna za prstne odtise. Za naš obcutek je nevarnost, da tele­fon zdrsne iz roke, malenkost ve­cja kot prej, a gre za subjektivno oceno – nekaterim se namrec zdi nova obdelava varnejša, manj iz­muzljiva kot prej. Zadaj pridemo tudi do glavne novosti letošnjega ohišja – tam se je obcutno razrastla izbokli­na, namenjena fotoaparatom. Telefona imata po novem tri sete tipal in objektivov. Klasicnemu širokemu objektivu gorišcne raz­dalje 26 milimetrov in malenkost daljšemu teleobjektivu gorišcni­ce 52 milimetrov se je pridružil še ultraširoki objektiv gorišcni­ce 13 milimetrov. Applova odlo­citev za široki objektiv (namesto še daljšega, recimo) je zanimiva, v praksi pa gre za osebno prefe­renco – nekaterim (tudi nam) so bolj všec široki objektivi, drugim daljši, teleobjektivi. Izboljšali pa so zaslonko pri teleobjektivu, kar pomeni, da lahko zajame dobro tretjino vec svetlobe in še malen­kost lepše zamegli ozadje. Za vsakim izmed objektivov je tipalo z 12 milijoni pik, seve­da pa je za vse vecji del obdela­ve odgovorna programska opre­ma. Znotraj nekoliko preno­vljene aplikacije za fotografira­nje imamo sicer diskretno mo­žnost konkretne izbire objekti­va (sicer z nekoliko neintuitivni­mi zapisi 0,5x, 1x in 2x), ce s pr­stom za trenutek obstanemo na teh oznakah, pa se odpre kolesce za zvezni prehod med ponujeni­mi gorišcnicami. Telefon menju­je med objektivi, a tega skoraj ne opazimo, izkušnja je zelo dobra. Odlicno se izkaže tudi dru­ga novost, nocni nacin. Ta je si­cer uporaben le pri srednjem in daljšem objektivu, a smo bili pre­seneceni, kako dobro se obnese. V prakticno popolni temi (naši strežniški sobi, kjer so glavni vir osvetlitve razlicne svetilke LED) je v treh sekundah izdelal prese­netljivo dobro fotografijo. Tele­fon zajema vec posnetkov in jih digitalno združi, pri tem seveda pomaga, da je cim bolj pri miru, zajem fotografije traja do tri se­kunde. V primerjavi z doslej naj­boljšim nocno fotografskim te­lefonom, Huaweijevim P30 Pro, so fotografije nekoliko ostrejše in svetlejše, imajo manj šuma, a hkrati se tudi hitreje izgubijo po­drobnosti v zelo svetlih delih. Kot vsako leto so tudi tokrat v telefon vgradili zmogljivejšo strojno opremo. Prav nenavadno se nam zdi, da sta ta trenutek najzmogljivejša telefona v naših tabelah lanskoletna iPhone XS in XS Max. Tako pac pokaže preiz­kus procesorske zmogljivosti Ge­ekbench. Ocitno pa ima Apple pri svojem procesorju vsaj leto prednosti pred vso konkurenco. Novi par telefonov je namrec še 15 odstotkov hitrejši pri enojedr­nih opravilih in 20 odstotkov pri vecjedrnih. V praksi tega sicer ne opazimo – po vecdnevni rabi no­vinca se nam njegov predhodnik ni zdel nic pocasnejši. Res pa je, da se te razlike scasoma (torej z zahtevnejšimi aplikacijami in operacijskim sistemom) stopnju­jejo. Ena izmed bolj obcutnih raz­lik je vecji akumulator. Pri Applu pravijo, da je v iPhone 11 Pro vgrajen 20 odstotkov vecji aku­mulator kot pri predhodniku, pri vecjem modelu Max je 25 odstotkov vecji. Merjenje vzdr­žljivosti akumulatorja je sicer sizifovo delo – nekatere kom­binacije strojne in programske opreme dlje zdržijo pri zahtev­nejših opravilih, druge pri mi­lejših. Razlicni uporabniki ima­mo razlicne navade in zahteve – od tistih, ki igrajo energijsko zah­tevne igre, do onih, ki s telefo­nom predvsem brskajo po sple­tu. Po naših izkušnjah bi rekli, da je Applova nazivna izboljšava akumulatorja oziroma njegove vzdržljivosti kar tocna. Nam zdr­ži iPhone XS slaba dva dni oziro­ma je pri opoldanskem polnjenju nekje okoli 40 odstotkov, novi 11 Pro pa se je ob enaki rabi držal pri okoli 50. Nacelno bi lahko koncno po­hvalili Apple, saj po novem dobi­mo ob telefonu tudi hitri napajal­nik. Ta je po velikosti primerljiv z napajalnikom, namenjenim tabli­cam iPad, ki ponuja moc 18 W, te­lefon pa do 50 odstotkov napol­ni v pol ure. A iskreno povedano, Apple bi moral to zaceti ponujati že pred leti – pri zmogljivejših napravah Android je to že nekaj casa tako rekoc samoumevno. Poleg opisanih strojnih no­vosti imata telefona namešcen novi iOS 13. Ta je seveda na vo­ljo tudi za starejše naprave (vse do vkljucno iPhone 6S izpred šti­rih let), o njem smo sicer že pisa­li. Vseeno pa velja omeniti naj­vecjo novost – temni nacin Dark Mode. Ta je namrec na telefonih z zasloni OLED še lepši in priroc­nejši kot pri napravah s klasicni­mi zasloni LCD, hkrati pa poma­ga tudi pri varcevanju z energi­jo. Sami smo na omenjen temni nacin preklopili tudi na osebnem iPhone XS in moramo priznati, da nam je v nekaj tednih prirasel k srcu. Temni nacin lahko vklopi­mo rocno (in celo v Control Cen­ter dodamo ikono za hitrejši pre­klop), lahko pa nastavimo samo­dejno menjavo ob soncnem za­hodu. To sicer ne vpliva na apli­kacije tretjih razvijalcev, ceprav ti pogosto ponujajo lastno temno prevleko, hkrati pa bodo tudi spletne strani ostale bele. Apple sicer ponuja možnost Smart In­vert Colors, ki poskuša inteligen­tno popraviti tudi te barve, a se ta možnost pogosto skrega s te­mnimi preoblekami posameznih aplikacij. Tako dobimo crne sple­tne strani z belim besedilom, a postanejo sicer temne aplikacije spet svetle. Letošnja nadgradnja Applovih telefonov ne prinaša nic zares kriticnega, vseeno pa gre za so­liden napredek. Telefona sta hi­trejša, ponujata zmogljivejši aku­mulator in kakovostnejši ter bolj uporaben fotoaparat. Seveda pa se moramo ustaviti ob ceni, ki je, kot smo pri Applu vajeni, visoka. Sicer je praktic­no enaka, kot je bila lani pri mo­delih XS in XS Max, a vseeno – skoraj 1.200 evrov za manjši in 1.300 za vecji model ni malo de­narja. Kot smo omenili v uvo­du, je sicer na voljo tudi vstopni model iPhone 11 za slabih 900 evrov, njegova glavna hiba pa je slabši zaslon. Ob tem nas je zmo­tila tudi velikost pogona, ki je na voljo pri teh vstopnih modelih – ponujajo namrec le 64 GB, pol manj kot vecina konkurence. Na­slednji korak navzgor je že 256 GB, a velja 1.400 evrov za model Pro in 1.500 evrov za vecji Pro Max.  . Nove generacije Applo­vih telefonov pritegne­jo vsako leto malo manj pozornosti. Saj ne, da bi bile nadgradnje slabe, gre bolj za to, da je po­stal tempo novosti sa­moumeven in zvezen. Enako velja tudi letos za modele iPhone 11, 11 Pro in 11 Pro Max. Jure Forstneric Z IPHONE 11 Pro Prodaja: Bolje založene trgovine. Cena: Od 1.180 EUR (64 GB). X Hitrost delovanja, kakovost izdela­ve, vzdržljivost akumulatorja, foto­aparat. Z Cena, velikost pogona pri osnov­nem modelu. HITROST DELOVANJA 10 KAKOVOST IZDELAVE 10 IPHONE 11 Pro Max Prodaja: Bolje založene trgovine. Cena: Od 1.300 EUR (64 GB). X Hitrost delovanja, kakovost izdela­ve, vzdržljivost akumulatorja, foto­aparat. Z Cena, velikost pogona pri osnov­nem modelu. HITROST DELOVANJA 10 KAKOVOST IZDELAVE 10 Fotografiranje v Nocnem nacinu . Dejansko stanje pri polni luni . Dejansko stanje igrišca . Huawei P30 Pro . Huawei P30 Pro . Apple iPhone 11 Pro Max . Apple iPhone 11 Pro Max Novi iPhone ponuja tudi t.i. nocni nacin fotografiranja, kot ga že nekaj casa zmorejo najzmogljivejši Huaweievi in Samsungovi modeli - nekajsekundni za­jem algoritem sestavi v presenetljivo svetlo fotografijo. Po eni strani smo nad zmogljivostjo navdušeni, po drugi strani pa tako nare­jene fotografije nimajo kaj prida povezave s tem, kar dojame naše oko. To lepo pokaže fotografija Lune, kjer je videti, kot da bi bila sonce, nebo pa je cudne, rjavo-sive barve. Težko bi se odlocili, kdo je pri nocni fotografiji boljši – iPhone 11 ali Huawei P30 Pro. Fotografije z iPhone so nekoliko svetlejše in z boljšimi barvami, foto­grafije Huaweija pa temnejše in hladnejše, a bližje temu, kar vidi cloveško oko. . Temni nacin je zelo koristen ponoci, ko nocemo, da bi nas zmotil svetel, beli zaslon. Presenetljivo dobro se obnese pri Applovih zemljevidih, ki so tudi z barvno shemo dobro prilagojeni. . Novi temni nacin ucinkuje v vseh sistemskih zaslonih (denimo nastavitvah, vmesniku za klicanje) in vseh Applovih aplikacijah. re za tablico z 10,8-palcnim zaslonom in s sistemom Andro­id, njena najvecja prednost pa ostaja res ugodna cena – stane le 270 evrov. Za to ceno sicer ne pricakujemo ravno veliko, a vse­eno se je presenetljivo dobro od­rezala. Ohišje je solidne kakovosti, tako pri uporabljenih materia­lih kot po kakovosti in natancno­sti izdelave. Robovi okoli zaslona so kar široki, a je to pri tablicah manj problematicno kot pri tele­fonih, zaradi malce širših robov je tudi lažje delo z njo. Ohišje je do­volj tanko, teža pa dovolj majhna. Pozitivno nas je presenetila ka­kovost zaslona. V uporabi je namrec matrika IPS z lepimi barvami, zelo enakomerno osve­tlitvijo in odlicnimi vidnimi koti, tudi kontrastno razmerje je zelo dobro. Svetlost zaslona je dovolj­šna, le pri najmocnejšem soncu bi si morda želeli malenkost vec. Locljivost zaslona je sicer zelo dobrih 2.560 × 1.600 pik, kar je povsem primerljivo z obcutno dražjimi napravami. Tablica ima vgrajen modem za povezavo 4G, sprejemnik za GPS, povezava WiFi podpi­ra tudi standard 802.11 ac in omrežja v frekvencnem obmocju 5 GHz. V nasprotju z malenkost cenejšim modelom Hi9 Air so tu prešli na vmesnik USB-C (za na­pajanje in priklop na racunal­nik), vstavimo lahko tudi po­mnilniške kartice MicroSD. Pogon ponuja 64 GB pro­stora, ob operacijskem sistemu nam jih sicer ostane okoli 55 GB. Strojno zasnovo predstavlja Me­diaTekov procesor Helio X27, ki kljub desetim jedrom ni rav­no najhitrejši. Delovanje je sicer povsem zgledno, a kakih presež­kov pri tem cenovnem razredu ne gre pricakovati, pomnilnika je sicer povprecnih 4 GB. Chuwijeva Hi9 Plus je presene­tljivo solidna tablica, sploh glede na ceno. Ni sicer ravno hitra, a pri manj zahtevnih uporabnikih ne bi smelo biti težav, saj zmore pognati tudi kako manj zahtevno igro. Pozitivno nas je presenetil zaslon, tudi natancnost izdelave je zelo solidna. Edina resna graja je uporabljen operacijski sistem. Sicer gre za cisti Android, kar je pohvalno, a žal v razlicici Andro­id 8. Ta je star že dve leti, dana­šnji telefoni imajo vecinoma na­mešcen Android 9, na nekaterih napravah pa se je že zacela poja­vljati desetka. Ob tablici smo sicer preizkusili tudi ovitek, v katerega je integri­rana nizka tipkovnica. Ta se do­bro obnese, na tablico se pripne z mocnejšimi magneti. Ob neu­porabi lahko z njim zašcitimo za­slon tablice, sicer pa jo drži v po­koncni legi. Škoda, da jo lahko drži le pod enim, razmeroma po­koncnim kotom.  . Androidna alternativa V zacetku poletja smo na­redili manjši preizkus ta­blic, kjer se je zelo soli­dno izkazala tablica manj znanega proizvajalca Chuwi. Tokrat smo pre­izkusili njegovo malen­kost zmogljivejšo tabli­co Hi9 Plus. Jure Forstneric G CHUWI Hi9 Plus Prodaja: www.bonajo.si Cena: 270 EUR, etui s tipkovnico 45 EUR. X Cena, zaslon, kakovost izdelave (glede na ceno). Z Stara razlicica Androida. Bralniki elektronske pošte Monitor DVD Na tokratni Monitorjev DVD smo priložili še: • film Ko izgubiš vse • MonitorTV – Apple iPhone 11 • arhiv Monitorja in Monitorja Pro v obliki PDF in še 3 GB najrazlicnejših programov! Programi, ki smo jih tokrat priložili na naš DVD. lektronsko pošto vendar beremo v brskalniku ali na telefonu, boste pore­kli. Toda ne, resno delo z njo je še vedno najucinkovitejše in naj­udobnejše v posebnem progra­mu, ki poskrbi za preglednost in sodelovanje z drugimi programi, ki jih uporabljamo. A ce menite, da na tem podrocju kraljujeta le Microsoftov Outlook in v Win­dows vgrajeni program Mail, se motite. . The Bat! je priljubljen odje­malec »starejših poznavalcev«, uporabnikov, ki so se z inter­netom srecali že v njegovih roj­stnih dneh, in to se mu pozna. Tudi v našem uredništvu imamo posameznike, ki (še vedno!) pri­segajo nanj, in to predvsem zato, ker je hiter, enostaven za upora­bo in špartanski. Njegov uporab­niški vmesnik je tak, kot smo jih bili vajeni v prejšnjem tisocletju, toda hkrati omogoca delo z vec racuni, podpira šifriranje PGP (in GnuPG), vsebuje bralnik RSS in celo »igracke«, kot je genera­tor kod QR. Kot receno, ko se ga enkrat na­vadite, ga je težko zamenjati, bo­ste pa potrebovali nekaj casa, preden vam bo to uspelo. The Bat! Ritlabs www.ritlabs.com thebat_64_8-8-9.msi Cena: Preizkusna razlicica, nato 48 evrov. . Mailbird . Pravo nasprotje The Bat! je pro­gram MailBird, ki je zelo veliko vložil v uporabniški vmesnik – ta je moderen, všecen in ucinkovit. V resnici je videti tak, kot smo jih zadnja leta vajeni na mobilnih napravah, kar je vsekakor do­bro. Omogoceno je oznacevanje prispelih sporocil in njihovo ure­janje po razlicnih parametrih (in zastavicah) pa tudi povezovanje z drugimi programi, ki jih upora­bljamo. Konkretno – uvažanje in izvažanje podatkov. Na koncu omenimo še to, da nas bo program prijazno po­hvalil, ce bomo vzdrževali In­box Zero, torej ce bomo sporoci­la sproti prebirali in se nam ne bodo (neprebrana) kopicila. Mailbird Mailbird www.getmailbird.com MailbirdInstaller.exe Cena: Preizkusna razlicica, nato 40 dolarjev. . IncrediMail je bil svoje case skorajda sinonim za »packanje«, saj je bila elektronska pošta, ki so jo uporabniki poslali z njim, polna smeškov in drugih animiranih ele­mentov. Razlicica, ki smo jo preiz­kusili tokrat, je še vedno takšna, da uporabnike nagovarja k takim igrackarijam, toda brez težav se temu tudi izognemo, ce želimo. Uporabniški vmesnik je nekaj povprecnega – uporaben in ucin­kovit, vendar ne pretirano pri­jazen. Omogoca delo z vec ra­cuni hkrati, izdelavo lokalnih varnostnih kopij, povezovanje z modernimi oblacnimi servisi (Gmail, Facebook) in še kaj. Ah, da, smo že omenili, da omogo­ca izdelavo pošte z množico sme­škov in podobnih »okraskov«? IncrediMail Perion Network www.incredimail.com IncrediMailSetup.exe Cena: Zastonj. . Mailspring je izredno eno­staven za namestitev (in na voljo tudi za Mac in Linux). Predvsem znane poštne servise (Gmail, YXahoo, Outlook.com …) lah­ko namestimo v slabe pol minu­te. Uporabniški vmesnik je lep in ucinkovit ter omogoca delo z vec racuni, cesar smo vajeni pri bolj ali manj vseh izdelkih. Odstopa v rešitvah, ki jih bodo veseli resni uporabniki, vendar so v zastonj­ski razlicici casovno omejeni. Omenimo sledenje elektronski pošti (obvešceni smo, ce uporab­nik pošte ni prebral), odlog pre­jete pošte (pojavi se še enkrat, kasneje, ko imamo cas) in pri­vzeto nekaj sekund zamaknjeno pošiljanje trenutne pošte. Saj ve­ste, zato, da imamo cas prekiniti pošiljanje, ce smo se morda zmo­tili v naslovniku … Posebej mo­ramo pohvaliti zelo dobro vgra­jeno iskanje. Mailspring Foundry 376 getmailspring.com MailspringSetup.exe Cena: Zastonj, na voljo placljiva razlicica. . eM Client. Tudi eM Client (na voljo tudi za Mac) ima za­stonjsko in placljivo razlicico, pri cemer je prva za vecino uporab­nikov v resnici popolnoma funk­cionalna, saj je razlika le v tem, da smo omejeni na dva poštna racuna. Ker je bil program razvit z mi­slijo na obstojece uporabnike, omogoca enostavno uvažanje pošte, stikov in koledarskih za­pisov, enako enostaven pa je tudi priklop na storitve, kot sta Gmail in Microsoft Exchange. In seve­da povezovanje z njihovimi raz­širitvami, kot so koledar, opravi­la in klepet. Omogoceno je barvno oznace­vanje prejete pošte, uporabniški vmesnik pa je lep, temen, kot da­nes postaja moderno tudi na mo­bilnih napravah. eM Client Em Client www.emclient.com emclient.msi Cena: Zastonj, razlicica Pro 25 evrov. E . Thunderbird. Mozillin program Thunderbird je legenda, tako stara, da ni veliko manjkalo, pa bi program (od starosti) izumrl. Toda odgovorni v podjetju, kjer je kljucni izdelek se­veda brskalnik (Firefox), so še pravocasno potegnili zavoro in Thunderbird posodobili. Današnji Thunderbird je sodoben odjemalec za elektron­sko pošto, ki podpira delo z vec racuni in vec zavihki, vkljucu­je koledar in je razširljiv z dodatki iz Mozilline spletne trgovi­ne. Vsebuje dober iskalnik, omogoca lokalno izdelavo varno­stne kopije in vsebuje celo bralnik virov RSS. Podprtih je tudi nekaj sistemov za klepet, med njimi je celo Twitter. Vcasih je bil Thunderbird sinonim za pocasno delovanje, tokrat tega nismo opazili. Pogrešali smo le enostavno integra­cijo s spletnimi poštami, kot je Gmail. Thunderbird Mozilla thunderbird.net Thunderbird Setup 68.1.2.exe Cena: Zastonj. MOBILNO NOVO NA ANDROIDU Naš izbor na Androidu Boris Šavc . Volume Control Panel. Aplikaci­ja Volume Control Panel zamenja pri­vzeto nadzorno plošco za upravljanje zvoka s preprostejšim nacinom delo­vanja in z bogatejšo zmožnostjo pri­lagajanja. . BLOB Live Wallpaper. Živo ozadje BLOB omogoca, da nastavimo lastne vzorce, oblike in barve, ki bodo v bodoce krasili pametnjakovica z za­slonom OLED. . Twobird. Novi odjemalec elek­tronske pošte Twobird se ponaša z bo­gato bero najrazlicnejših zmožnosti, med katerimi je poleg obicajnih spo­rocil mogoce najti še beležke, opomni­ke in drugo. . Earlynote. Sveža aplikacija za ne­posredno sporocanje omogoca, da sporocila pošiljamo z zakasnitvijo, in nam tako prihrani marsikateri trenu­tek sramu. . Firefox Preview Nightly. Testni spletni brskalnik Firefox Preview Ni­ghtly je v osnovi namenjen razvijal­cem, a ga lahko uporablja slehernik, ki želi videti prihajajoce zmožnosti Mo­zillinega izdelka. . Wanna Kicks. Obogatena razlic­nost nam priskoci na pomoc na naj­razlicnejših podrocjih, s programom Wanna Kicks tudi pri izbiri obutve. . Arrive. Digitalni sledilec paketov Arrive lahko povežemo s priljubljeni­mi poštnimi storitvami in trgovci, med katerimi so Amazon, Wish, eBay, Ali­Express, UPS, DHL in drugi. . MindManager Go. Podjetje Co­rel predstavlja mobilno aplikacijo za branje datotek z miselnimi vzorci pro­grama MindManager. . Threads from Instagram. Pro­gram Threads družabnega omrežja In­stagram predstavlja zanimiv koncept, ki zaprtim skupinam ponuja vse zmo­žnosti maticne storitve. .. Infinity for Reddit je svež od­jemalec vsebin s spletišca Reddit, ki uporabnikom zagotavlja brskanje brez nepotrebnih motenj ali oglasov. .. Glintter je družabno omrežje za deljenje naslovov, ki vodijo do upo­rabniku ljubih restavracij, trgovin, mu­zejev in podobno. .. Interact Light play. Zabavna aplikacija omogoca, da svetovne zna­menitosti osvetlimo z navideznimi lu­cmi v izbranem barvnem odtenku. .. Pocketcoach – Anxiety Helper. Uporabniki, ki jih ob stresnih situaci­jah spreletavajo negativne misli, bodo veseli medicinskega pristopa progra­ma Pockecoach. .. Brightmind je še ena aplikaci­ja za lajšanje stresa, ki v nasprotju s Pocketcoachem stavi na trening me­ditacije. .. Automaton. Pol igra pol resen program Automaton uporabnika na zabaven nacin nauci osnov razlicnih programskih tehnik in podlag, vkljuc­no s pogonom Unity ter programskim jezikom C. .. Brain Out. Bolj igralen od ucno usmerjenega Automatona je naslov Brain Out, ki z vrsto ugank in drugih zabavnih aktivnosti trenira igralceve možgane. .. Bombr.io je zabavna razlicica pri­ljubljene igre Bomberman s šestdese­timi razlicnimi igralnimi liki in z vrsto izboljšav, ki nadgradijo sposobnosti posameznika med igranjem. .. Hand Guillotine. Hitrost refle­ksov lahko preverimo z zadnjim naslo­vom razvijalca iger, ki zasvojijo sleher­nika. Ketchapp predstavljajo digitalno giljotino Hand Guillotine. .. AntVentor je predstavitvena raz­licica težko pricakovane trilogije An­tRilogy, avanture v povecanem svetu, polnem humorja in zanimivih prigod. .. Mario Kart Tour. Ljubitelji iger podjetja Nintendo imajo nov razlog za veselje, dolgoletni ljubljenec tega ob­cinstva predstavlja zabavno dirkanje s konzol na telefonih z Androidom. . . . . . . . . . .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. NOVO NA ANDROIDU MOBILNO . . . . . Sam svoj zdravnik Telefoni z operacijskim sistemom Android so z ustreznimi aplikacijami lahko marsikaj. Z naslednjimi programi se prelevijo v cisto prave domace zdravnike, ki na podlagi vnesenih simptomov postrežejo s prvo diagnozo ali predpišejo ustrezna zdravila za lajšanje nastalih težav. Boris Šavc plikacija Babylon . pa­ciente povezuje z oseb­nimi zdravniki, omogo­ca narocanje receptov in na pod­lagi vpisanih simptomov oceni, katero bolezen ima uporabnik. Povezovanja z zdravniki v Slo­veniji (še) ni, je pa splošna oce­na na podlagi vpisanih bolezen­skih znakov dovolj dobra, da jo lahko s pridom izkoristimo tudi na soncni strani Alp. Postavljeno diagnozo je seveda treba spreje­ti s šcepcem razuma ter ob vecjih težavah vseeno obiskati izbrane­ga zdravnika. Med novejšimi aplikacijami v ponudbi je CareZone ., ki olaj­ša skrb za bolnika s prirocnim seznamom predpisanih zdra­vil, z vgrajenim koledarjem, ki poskrbi, da ustrezne odmerke pravocasno vzamemo, dnevni­kom za beleženje poteka bole­zni in s prostorom za shranjeva­nje zdravnikovih napotkov. Apli­kacija je popolnoma brezplac­na, brez reklam in kasnejših stro­škov v podobi nakupov znotraj programa. Figure 1 . je sicer aplika­cija za profesionalce, zdravni­ke in bolniške sestre, a jo lah­ko naloži slehernik, ki ga zani­ma medicinsko podrocje. Gre za neke vrste družabno omrež­je, katerega clani med seboj iz­menjujejo izkušnje na podrocju diagnosticiranja najrazlicnejših bolezni in poškodb. Objavljena vsebina je anonimna in name­njena zgolj izobraževanju. Ob zapletenih izvidih, ki nam jih ponavadi posredujejo zdrav­niki, da pokažejo, kaj jim je nji­hovo dolgotrajno šolanje prine­slo, je dobro pri roki imeti slo­var Medical Terminology ., ki razvozla zapletene in nenava­dne pojme, latinske izraze in po­dobno. Brskanje po zares boga­ti zbirki lajšajo vgrajeni zaznam­ki. Malce zastarelo oblikovanje reši odziven in ucinkovit uporab­niški vmesnik. Znanja, ki ga po­nuja aplikacija, bodo najbolj ve­seli študenti medicine. Placljiva razlicica brez oglasov nas olajša za tri evre in drobiž. Za konec predstavljamo naj­obsežnejšo aplikacijo na zdra­vstvenem podrocju. WebMD . je mobilni podaljšek najvecje­ga spletišca v branži, ki ga sesta­vljajo številni zdravniki in stro­kovnjaki z najrazlicnejših podro­cij. Zbirka njihovega znanja nam ob posredovanih simptomih sama postavi diagnozo, predsta­vi ustrezno zdravljenje, zdravila in druge informacije. V njej naj­demo celo nasvete za prvo po­moc. Isto spletišce ponuja na tr­žnici Google Play tudi locene aplikacije za alergije, otroke in drugo.. A MOBILNO NOVO NA IPHONU Naš izbor na iPhonu Jure Forstneric . PDF Expert 7. Ena najzmogljivej­ših aplikacij za obdelavo dokumentov PDF, ki si jih lahko omislimo na iOS. . Helios. Enostavna aplikacija, na­menjena beleženju casa, ki ga preživi­mi ob razlicnih opravilih. . Logo Maker. Preprosta, a zmo­gljiva aplikacija za ustvarjanje najra­zlicnejših logotipov in podobnih gra­fik. . Notebook – Take Notes, Sync. Odlicna aplikacija podjetja Zoho (znanega po istoimenskem pisarni­škem paketu), namenjena pisanju be­ležk, ki jih lahko razdelimo po razlic­nih zvezkih. . Tapatalk. Pred družabnimi omrežji so se spletne skupnosti zbira­le na forumih in teh je še vedno ogro­mno, aplikacija Tapatalk pa olajša nji­hovo rabo na iOS. . Expensify: Receipts & Expen­ses. Aplikacija, v katero lahko bele­žimo osebne in poslovne stroške – omogoca tudi napredno razdeljevanje stroškov po kategorijah. . Plates by Splitwise. Enosta­ven program, namenjen razdeljeva­nju stroškov v restavracijah, kjer lah­ko beležimo tudi jedi, ki si jih je kdo razdelil. . DuckDuckGo Privacy Browser. Spletni brskalnik, razvit v skladu z na­celi varovanja zasebnosti, izpod rok programerjev istoimenskega spletne­ga iskalnika. . Roomle 3D&AR Room Plan­ner. Zmogljivi program za urejanje notranjih prostorov, ki deluje s tehno­logijo AR, da si cim lažje predstavlja­mo, kako bo videti dolocen kos pohi­štva v prostoru. .. Centr. Nova aplikacija za zdravo življenje, za katero jamci znani igra­lec Chris Hemsworth. Vsebuje vodene, strokovne vadbe. .. Tide: Sleep. Focus. Meditation. Pregledna, minimalisticna aplikacija, namenjena meditaciji, osredotocanju in ucinkovitemu pocitku, ki ga spod­budimo z zvoki narave. .. PlantSnap. Odlicna aplikacija, namenjena predvsem samodejni pre­poznavi rož in drugih rastlin, ki jih fo­tografiramo s telefonom. .. Afterlight – Photo Editor. Zmogljivi program za napredno ustvarjanje fotografij, vsebuje cez 130 razlicnih filtrov in veliko naprednih možnosti. .. Topo Maps+. Solidna aplikacija za vse, ki radi pohajkujejo po naravi, omogoca tudi lokalno shrambo topo­grafskih zemljevidov. .. Assassin's Creed Rebellion. Nova igra v svetu priljubljene serije Assassin's Creed. Tokrat gre za strate­ško igro, v kateri prevzamemo ekipo razlicnih likov in z njimi opravljamo razlicne naloge. .. Fishing Paradisio. Preprosta, a nalezljiva igra ribolova z mocno pou­darjeno zgodbo – igramo v vlogi fan­ta, izgubljenega na tropskem otoku. .. Silver Card Game. Odlicna igra s kartami je na voljo tudi kot igra za iOS. Cilj je cim nižji seštevek na kar­tah pred nami, to pa dosežemo s pa­metno menjavo kart in z igranjem po­sebnih efektov. .. Potion Punch 2. Nova razlicica izredno barvite in priljubljene igre Po­tion Punch, v kateri upravljamo lastno trgovino napojev in zvarkov. .. Krystopia – A Puzzle Journey. Izredno lepa avantura, polna razlicnih ugank, kjer se sprehajamo po cudovi­tih, tridimenzionalnih stopnjah in išce­mo koncni izhod. .. RollerCoaster Tycoon Touch. Predelava izredno popularne igre Rol­lerCoaster Tycoon za naprave iOS po­nuja odlicno igro gradnje in upravlja­nja zabavišcnega parka. . . . . . . . . . .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. NOVO NA IPHONU MOBILNO . . . . . Kruha in iger Apple je socasno z novim operacijskim sistemom za mobilne naprave iOS 13 svetu dostavil narocniško storitev Arcade. Gre za priljubljen poslovni model, s katerim želijo v Cupertinu uporabnike razvajati s kakovostnimi igrami brez reklam in dodatnih stroškov. Prvi mesec je igranje zastonj, nato se placa pet evrov mesecno. Boris Šavc pple je v storitev Arca­de vložil veliko denarja, zato ne cudi, da so igre, ki jih je uporabnik deležen, zelo kakovostne. Med biseri najprej izpostavljamo Grindstone ., mešanico priljubljenih naslovov Bejeweled in Candy Crush, s pridihom igranja vlog. V cevljih osrednjega junaka Jorja se od­pravimo na nevarno potovanje, kjer nam preglavice povzrocajo simpaticno narisane pošasti. Z mecem si utiramo pot med ena­ko obarvanimi nasprotniki, ce jih pokosimo vec kot deset na­enkrat, smo nagrajeni z drago­cenim kamnom Grindstone. Ta omogoca, da med risanjem poti s prstom izbrano barvo zamenja­mo. Uspešno rešena stopnja nas opremi s surovinami, ki jih po­rabimo za izdelovanje orožja in opreme ter okrepcilo v bližnji kr­cmi. Pocasno stopnjevanje težav­nosti in nadgrajevanje igralne mehanike poskrbita, da igre zle­pa ne zapustimo. Bleak Sword . je navide­zno manj privlacen naslov zbirke Apple Arcade, ki istocasno v sebi skriva lepoto in globino sodob­nih igricarskih naslovov. Osem­bitna razlicica kriticno priznane serije Dark Souls je hitra, vzne­mirljiva in nadvse zabavna ak­cijska pustolovšcina, ki jo je naj­bolje igrati s povezanim igralnim plošckom, saj je v duhu svoje vzornice hkrati tudi težavna. Razvijalski studio Ustwo, ki se je proslavil s cudovito miselno igro Monument Valley, se v sklo­pu Apple Arcade predstavlja z na­slovom Assemble With Care ., ki je manjši možganski zalogaj, a se za manko izziva odkupi z gan­ljivo zgodbo, odlicno zvocno pod­lago ter s pomirjujocim tempom igranja. Popravljanje stvari še ni­koli ni bilo tako zadovoljujoce. Med izbiro storitve Apple Ar­cade ne manjka cudaških iger, ki se obicajno izkažejo za pravi za­klad. Mednje vsekakor sodi fli­per Pinball Wizard ., kjer smo carovnik, ki se želi povzpeti na vrh zacaranega stolpa. Vsako nadstropje predstavlja nov igral­ni avtomat, ki ga mora carovnik v vlogi krogle z magicnimi pripo­mocki premagati, da bi dosegel stopnice naslednjega. Zadnja predstavljena igra po mnenju mnogih sodi v sam vrh zacetne ponudbe na Apple Ar­cade. What The Golf . se zac­ne kot simulacija priljubljenega športa, a se hitro spremeni v eno najzabavnejših stvari na telefo­nu. Golf za ljudi, ki ne marajo golfa, je poln humorja in prese­necenj, ki nas dolgo ne izpustijo iz rok. Samo še eno stopnjo, pro­sim, da vidim, kaj so si razvijalci tokrat izmislili. . A FOKUS LASERSKI TISKALNIKI X 30 november 2019 Crno-bela klasika Laserski tiskalniki so tako samoumeven del klasicnih pisarn, da jih ima marsikdo že skorajda za pohištvo. Gre za dolgocasne naprave, za katere pogosto pozabimo, koliko casa jih sploh že imamo. Jure Forstneric o daljšem casu smo se lotili pregleda trga klasicnih, crno-be­lih laserskih tiskalni­kov. Cenovno smo se tokrat ome­jili na 600 evrov (maloprodajne cene z vkljucenim davkom). Gre torej za tiskalnike, namenjene domacim uporabnikom, samo­stojnim podjetnikom in manjšim pisarnam oziroma delovnim sku­pinam. Ta segment je vsaj pri nas tre­nutno manj zanimiv kot v prete­klosti, predvsem na racun barv­nih in vecopravilnih naprav – barvni laserski tiskalniki (in ve­copravilni) so cenovno še bolj dosegljivi, kot so bili pred dese­timi leti. To se je izkazalo tudi že pri dogovarjanju s podjetji za testne modele. Od Xeroxa, de­nimo, nismo dobili nobenih no­vih modelov (vkljucili smo dva starejša, ki sta še vedno v proda­ji), tudi od proizvajalca OKI smo dobili model B412dn, ki smo ga prvic preizkusili že pred ne­kaj leti. Nekateri, denimo Koni­ca Minolta, pa merijo na poslov­ne uporabnike, kjer gre za nakup vecjega števila zmogljivejših ti­skalnikov. Kakorkoli se trudimo, kakor­koli gre svet v digitalne, oblacne vode, kjer dokumenti frcijo med racunalniki s svetlobno hitrostjo, potreba po tisku ostaja – vsaj v podjetjih. In bo ostala. Mogoce se bodo, ko bo prišlo do menjave generacij in se bodo izpopolnili razlicni sistemi za spletno pripra­vo ter oddajo dokumentov, stva­ri kaj spremenile, a pot do tja je še dolga in pocasna. Tudi pri Mo­nitorju do tega nismo imuni. Re­vija sicer nastaja povsem v digi­talni obliki, brez potrebe po ti­sku, a resnici na ljubo v našem marketingu še vedno tiskajo, v tajništvu prav tako, da o racuno­vodstvu sploh ne govorimo. Tudi napovedi razlicnih anali­tikov kažejo, da se potreba po ti­sku ne zmanjšuje. Svetovno gle­dano se celo povecuje – pred­vsem na racun razvijajocih se trgov, a vseeno. Obcutno se zmanjšujejo le potrebe domacih uporabnikov. Ti vse vec naredi­jo neposredno na telefonih, tudi šole in druge ustanove so (konc­no) prešle na druge, naprednej­še tehnologije (za nekatere to si­cer pomeni prenašanje kljuckov USB, a je tudi elektronska komu­nikacija vse bolj uveljavljena). V poslovnih vodah pa se, vsaj v Evropi, pocasi zmanjšuje potre­ba po klasicnih pisarniških na­pravah, vrzel pa polnijo namen­ske naprave, denimo za tisk na­lepk, etiket in podobnih materi­alov. Tiskalniki tako ostajajo, so pa že dolgo casa »dovolj dobri«. Tudi pri »novih« modelih se nam je že zgodilo, da smo bili ob vno­su specifikacij v našo tabelo zme­deni, saj so bile te identicne kot pri nekaj let starejšem predho­dniku. Izboljša se kakšna malen­kost, a zasnova ostaja ista. Kot pravijo Americani: Ne popravljaj tistega, kar ni pokvarjeno. P s Tiskalnike pogosto opazimo le, ko gre kaj narobe – ko ne delujejo ali utripa kakšna lucka. Ce imamo sreco, moramo le vstaviti papir ali pa zamenjati toner, za bezanje zataknjenega papirja iz razlicnih kotickov pa najraje poklicemo dežurnega racunalnicarja. Hitrost tiskanja Hitrosti se pri laserskih tiskal­nikih v zadnjih letih niso bistve­no spremenile, bolj gre za to, da so današnji modeli za enak de­nar pac hitrejši. Tiskalnik s spe­cifikacijami, ki bi pred desetimi leti veljal tristo evrov, bo danes z enakimi malce cez sto evrov. Današnji vstopni laserski tiskal­niki tako zmorejo že okoli dvaj­set strani na minuto (denimo HP LaserJet Pro M102w, Brotherjev HL-1222we ali Xeroxov Phaser 3052ni), primerljivi modeli iz­pred desetih let pa so beležili pri­bližno polovico te hitrosti. Hitrosti so zanimiv znak, da je kljub pocasnemu tempu tudi pri tiskalnikih še vedno nekaj razvo­ja. Tiskalniki imajo v primerjavi z vecino racunalniških naprav še vedno razmeroma veliko premi­kajocih se delov – laserski mode­li sicer še vedno manj od brizgal­nih, a vseeno. Glede na hitrosti (sploh zmogljivejših modelov) je tako pravzaprav presenetlji­vo, kako malo je z njimi težav in kako redka so zatikanja papirja. Hitrost je sicer najbolj otiplji­va in objektivna lastnost, ki jo pri preizkusu izmerimo. Gre za zelo standarden preizkus s ko­pico razlicnih datotek, pri kate­rih izmerimo cas izpisa. Preveri­mo tako izpis klasicnih besedil­nih datotek kot tudi grafik (tako bitnih kot vektorskih) ter grafic­nih datotek v obliki PDF. Za izracun gole hitrosti upora­bimo 50 strani dolgo datoteko v obliki Word. Ta ima sicer vecjo pokritost kot datoteke, ki se jih uporablja pri standardnem pre­izkusu (ISO) za zmogljivost to­nerjev (naša datoteka ima na­mrec 14-odstotno pokritost, standard pa veleva 5-odstono), a pri hitrosti izpisov pri laserskih tiskalnikih pokritost ne igra vlo­ge. Zanimiv je tudi preizkus hi­trosti pri dvostranskem tisku. Re­zultate si lahko ogledate v tabeli. Po našem mnenju je ta preizkus danes pomembnejši od preizku­sa pri enostranskem izpisu. Dvo­stranski tisk je sicer tudi privze­ta nastavitev pri vecini današnjih tiskalnikov, ce imajo to možnost vgrajeno. Pred leti smo vcasih še nalete­li na kak tiskalnik, pri katerem je bila opazna upocasnitev pri zah­tevnejših graficnih datotekah, danes pa tega ni vec. Tako se tudi vektorske in bitne datoteke natisnejo prakticno enako hitro kot ena stran besedila. Pri manj zmogljivih tiskalnikih se sicer pri tisku dolgih datotek opazi, da potrebuje tiskalnik vmes nekaj casa za obdelavo, kar je všteto v izmerjeno hitrost izpisa. Nekoc so bila tudi vecja od­stopanja pri izpisu prve strani, a so tudi tu danes razlike zelo majhne. Cenejši modeli bodo prvo strani natisnili v desetih se­kundah, tisti dražji, zmogljivej­ši pa za to potrebujejo šest ali se­dem sekund. Pred desetimi leti in vec smo še srecevali modele, pri katerih je bilo za izpis prve strani potrebnih po dvajset se­kund ali celo vec, a je bilo to že takrat prej izjema kot pravilo. Opremljenost Industrija tiskalnikov pri opre­mljenosti na hitro spominja na avtomobilsko industrijo. Tako imamo nek konkretni model, ki je na voljo v dveh ali treh pake­tih oziroma kombinacijah, pri zmogljivejših modelih pa si lah­ko omislimo še nekaj dodatne opreme. Prodajne palete so se nekoli­ko zmanjšale, v uporabi je nekaj razlicnih pogonov (to še najlaž­je prepoznamo po nazivni hitro­sti), kombiniranih z razlicnimi vmesniki in funkcijami. Enaki pogoni se sicer vcasih uporabi­jo tudi v razlicnih serijah tiskal­nikov z manjšimi ali vecjimi to­nerji. Že po imenu je pogosto ocitno, ce ima tiskalnik dodan omrežni vmesnik. Ti imajo v oznaki pra­viloma dodano crko »N« (Net­work) za klasicni, ožiceni omre­žni vmesnik ter crko »W« (Wire­less) za brezžicnega. Dražji mo­deli to vcasih tudi opustijo, saj je tam vsaj ožiceni omrežni vme­snik samoumeven. Pri vseh ti­skalnikih je samoumeven tudi vmesnik USB, dražji modeli ima­jo dodan tudi gostiteljski (Host) USB, prek katerega lahko na njih priklopimo kak podatkovni no­silec (denimo kljucek USB) za neposredni tisk. To je sicer bolj obicajno pri dražjih vecopravil­nih napravah, kjer se na napra­ve USB lahko shrani opticno pre­brane dokumente. Omrežni vmesnik je res klju­cen za pisarniška okolja, po na­šem mnenju pa je izredno do­brodošel tudi v domacem oko­lju. Resda ima vecina domacih usmerjevalnikov vgrajen tudi vmesnik USB in možnost deli­tve tiskalnika USB v omrežju, a je že vgrajeni omrežni vmesnik enostavnejša rešitev. Omogoca predvsem vecjo fleksibilnost pri postavitvi in delitvi tiskalnika, sploh v zadnjih letih, ko doma­ci racunalnik ni vec fiksno po­stavljen namizni model, temvec prenosnik, ki pogosto nima stal­nega mesta. V tej maniri so tudi tiskalniki zaceli dobivati brezžicne vme­snike. Slišali smo tudi že mnenja, ce je že racunalništvo brezžicno, naj bo tudi tiskalnik. V primeru takega vmesnika lahko tiskalnik prikljucimo na obstojece omrež­je, lahko pa deluje kot samostoj­no omrežje oziroma dostopna tocka le za priklop na tiskalnik. Že pred leti sta glavna ponu­dnika mobilnih naprav, Apple in Google (zadnji vsaj v prime­ru operacijskega sistema), razvi­la svoje standarde za tisk nepo­sredno iz teh naprav. Vec o obeh tehnologijah oziroma uporabi lahko preberete v okvirju, v splo­šnem pa lahko recemo, da gre za dobri rešitvi, za kateri pa smo nekoliko v dvomih, koliko upo­rabnikov ju sploh uporablja. Merita namrec na presek upo­rabnikov, ki so hkrati dovolj ve­šci, da to uporabijo (in se sploh zavedajo, da je to mogoce), in ki imajo potrebe po tisku. Mladi, ti, za katere se zdi, da živijo prek telefona, so sicer idealna cilj­na skupina, a ti imajo res majh­ne potrebe po tisku. Zahtevnejši uporabniki tiskalnikov pa imajo vecinoma resnejše dokumente, ki pocivajo na »resnejšem« racu­nalniku. Ob vmesnikih se v imenu ti­skalnika pogosto pojavlja tudi crka »D«, ki oznacuje enoto za samodejni dvostranski tisk, v an­glešcini znano kot Duplex. Tako kot omrežni vmesnik je ta pri po­slovnih napravah samoumevna in spet lahko recemo, da je vsaj po našem mnenju izredno kori­stna tudi v domacem okolju. Ti­skalniki sicer omogocajo tudi rocni dvostranski tisk, kjer mo­ramo papir, potisnjen z ene stra­ni, pravilno obrniti in vrniti na pladenj ali v predal. To je zamu­dno, pogosto pa pride do napak, ko papir narobe obrnemo ali za­vrtimo, zato moramo dokument še enkrat natisniti. Najcenejši ti­skalnik na tokratnem preizkusu z dodano enoto za dvostranski tisk je HP LaserJet Pro M203dn, brez te enote pa so vstopni Xe­roxov Phaser 3052ni, Brotherjev HL-1222ew in HP M102w. Nekoliko zmogljivejši modeli ponujajo tudi vec možnosti razši­ritve. Zacne se pri dodatnih pre­dalih, s katerimi zmanjšamo po­trebo po pogostem vstavljanju papirja. Najcenejša tiskalnika, ki omogocata tak dodatek, sta Okijev B412dn in Ricohov SP­3710DN, pri obeh lahko doda­mo še en predal. Dražji mode­li seveda ponujajo vec tovrstnih možnosti, zmogljive tiskalnike iz višjega razreda, konkretno Kyo­cerino P3145DN, Brotherjev HL­-L6300DW in Ricohov P501, pa lahko spremenimo v samostojne enote z zmogljivostjo cez dva ti­soc listov. Dražjim modelom lahko vgra­dimo tudi disk, kamor se lahko shranijo natisnjeni dokumenti, dodamo lahko tudi sortirnike in spenjalce papirja. A to so že mo­žnosti, ki presegajo okvire na­šega preizkusa in so namenjene uporabnikom s specificnimi po­trebami in željami. Poudarili bi, da se pri veci­ni preizkušenih tiskalnikov dobi tudi sorodne modele, ki imajo brezžicni vmesnik namesto žic­nega ali pa enak pogon, vendar brez samodejnega dvostranskega tiska. Tako lahko vseeno privar­cujemo, sploh ce imamo tiskal­nik prikljucen le na en racunal­nik prek vmesnika USB. Primer je preizkušena Kyocerina napra­va P2040DW, kjer je na voljo tudi cenejši model P2040DN. Ta po­nuja popolnoma vse kot preizku­šeni model, le da nima brezžicne­ga omrežnega vmesnika (obdrži pa seveda navadni omrežni vme­snik). Seveda se moramo zaveda­ti, da so laserski tiskalniki hkrati tudi osnova za vecopravilne na­prave – tam je številcna oznaka pogosto enaka, le da sta spredaj dodani crki MP (Multi Purpose) ali MF (Multi Function). Pri opremljenosti velja ome­niti tudi to, da omogocajo zmogljivejši tiskalniki tudi pri­klop in upravljanje prek obstoje­cih IT-sistemov – priklopimo jih lahko v Microsoftov Active Di­rectory za upravljanje uporab­niških pravic, povežemo z vrsto razlicnih programov za racuno­vodstvo, vodenje poslovanja in upravljanja zalog. Prek vgraje­nih spletnih vmesnikov ponuja­jo ogromno razlicnih nastavitev, podjetja pa ponujajo tudi celovi­te sisteme za upravljanje doku­mentov, kjer so tiskalniki pravza­prav le en clen poslovne verige. Stroški Pri nakupu tiskalnika je stro­šek izpisa za marsikoga najpo­membnejši podatek. Od naših bralcev redno dobivamo vpraša­nja v zvezi s tiskalniki, skoraj vsi pa omenijo, da si želijo tiskalnik s cenovno ugodnimi tonerji ozi­roma da iz tega naslova ne želijo neljubih presenecenj. Domaci uporabniki imajo po­gosto v mislih še brizgalne ti­skalnike izpred nekaj let, ki so jih takrat dobili po smešno niz­kih cenah, a so bile kartuše tako majhne, da jih je bilo treba izre­dno pogosto menjevati. Na dru­gi strani pa so cenejši laserski ti­skalniki, kjer je bil tiskalnik res ugoden, a je veljal toner skorajda vec kot sam tiskalnik. Te prodajne taktike so se v za­dnjih letih obcutno umirile. Pri brizgalnih tiskalnikih so proizva­jalci le doumeli, da tak nacin pro­daje morda ni najbolj smotrn. Najresnejši obrat sta tako naredi­la Brother in Epson, ki sta zacela ponujati kar posodice z barvilom, kasneje so jim z nižanjem cen po­trošnega materiala sledili še osta­li proizvajalci. Omenjene posodi­ce omogocajo tisk vec tisoc stra­ni, in sicer po ceni, primerljivi s ceno kartuš, ki so nekoc omogo­cale izpis kakih sto strani. Pred uvedbo teh cenejših po­sodic smo tudi pri Monitorju strošek izpisa izracunali tako, da smo izpraznili set kartuš, po teh spremembah pa tak preizkus ni bil vec smotrn. Tako z ekološke­ga vidika kot zaradi dejstva, da so proizvajalci prišli na enotni standard za ocenjevanje zmoglji­vosti kartuš. Sicer še vedno naj­demo kak model, ki uporablja res majhne kartuše, a gre za naj­cenejše, vstopne brizgalne mo­dele, ki jih ne priporocamo. Cene izpisov pri laserskih ti­skalnikih so že tradicionalno raz­meroma nizke, v zadnjih desetih letih so se še malenkost znižale. Nekoga, ki je vajen kupovati bri­zgalne kartuše po cenah med de­setimi in dvajsetimi evri, zna pre­senetiti cena laserskega tonerja. Ta je tudi pri najcenejših tiskalni­kih lahko v rangu sto evrov – od tod tudi ideja, da je morda cene­je kupiti kar drug tiskalnik. A v resnici ponuja naknadno kupljen toner tudi pri vstopnih laserskih tiskalnikih obcutno vec kot pa tisti, ki ga dobimo pri novem ti­skalniku. Pri najcenejših laserskih ti­skalnikih, recimo kak Xeroxov Phaser 3260 dni, je dodan to­ner z zmogljivostjo 1.500 stra­ni, naknadno kupljeni pa omo­goca izpis 3.000 ali (pri tonerju višje zmogljivosti) 6.000 strani. Podobne razlike so tudi pri dru­gih proizvajalcih, je pa zanimivo, da so nekateri tudi pri laserskih modelih zaceli opušcati te zace­tne tonerje in se spustili v cenov­ni boj pri izpisu. Tako kot pri brizgalnih tiskal­nikih se je tudi pri laserskih prvi v to podal japonski Brother. V okviru tržne znamke Toner Be­nefit dobimo pri nekaterih mo­delih enak zacetni toner, kot ga lahko tudi kasneje kupimo po presenetljivo nizki ceni. Lep pri­mer je tokrat preizkušeni vstopni model HL-1222WE, pri kate­rem dobimo pri novem tiskal­niku toner za 1.500 strani, toc­no takega pa kasneje dokupuje­mo za dobrih dvajset evrov. Cena posameznega izpisa je bila tako najnižja na tem preizkusu, seve­da v tej vstopni cenovni skupini. Pri laserskih tiskalnikih sicer ni bojazni, da bi nas presenetile visoke cene izpisov. Ti tiskalniki sploh pri crno-belih modelih že tradicionalno ponujajo poceni izpis, tokrat preizkušena bera to le potrjuje. Kot vedno omenimo pri tovrstnih preizkusih, se cena izpisa obicajno giblje obratno so­razmerno s ceno samega tiskal­nika. Dražji kot je tiskalnik, nižja bo cena izpisa. Tonerji bodo na prvi pogled sicer dražji, a njihove zmogljivosti obcutno narastejo. Cene izpisov si lahko ogledate v tabeli, v racun smo vzeli najve­cji toner, ki se ga lahko za dani tiskalnik dobimo, vedno pa upo­rabljamo cene originalnih to­nerjev. Presenecenj ni, najbolje se obneseta zmogljivejša mode­la – Kyocerin P3145DN in Rico­hov P 501. Preskok se zgodi pri tiskalnikih, ki veljajo od dvesto evrov navzgor, niti ne strogo po ceni izpisa, bolj po tem, da tam dobimo že tonerje, ki jih manj zahtevni uporabniki bolj redko menjujejo. Cenejši modeli ima­jo namrec tonerje za nekaj ti­soc strani, ti, ki so v malenkost višjem cenovnem razredu (de­nimo Okijev B412dn, HP La­serJet Pro M404dn in Kyocerin P2040DW), pa že ponujajo po sedem tisoc in vec strani. Opozoriti velja tudi na to, da cena izpisa sama po sebi ne sme biti glavni dejavnik pri izbiri ti­skalnika. Zavedati se moramo, koliko izpisov nameravamo s ti­skalnikom narediti v izbranem casovnem obdobju – denimo v enem mesecu. Dražji tiskalnik ima vse komponente narejene z mislijo na pogostejši in intenziv­nejši tisk. Ce v pisarno, kjer se vsak dan natisne po vec sto izpi­sov, postavimo vstopni tiskalnik nizkega cenovnega razreda, ga bomo lahko po kakem mesecu uporabe enostavno zavrgli. Podjetja pri specifikacijah ti­skalnikov podajajo najvecjo pri­poroceno zmogljivost na mesec – torej neko oceno, koliko naj bi bil tiskalnik zmožen, preden se zac­no težave (v anglešcini je to duty cycle). Te številke so pri vstopnih modelih nekaj deset tisoc izpi­sov, pri dražjih pa tudi po nekaj sto tisoc. A to so le nekakšni te­oreticni maksimumi – vecino­ma se priporoca mesecni izpis do okoli deset odstotkov tega, kar obljublja ta duty cycle. Pri neka­terih modelih sicer najdemo tudi locena priporocila. . . Za povezavo v Googlovo oblacno storitev moramo registracijo potrditi tudi na tiskalniku. Dodamo lahko tudi naprave, ki nimajo vgrajene podpore za Cloud Print, a bo pri tem posrednik racunalnik, ki bo moral biti dostopen. . Vmesniki so že dolgo ustaljeni na izhodu USB in ožicenem omrežnem vmesniku. Zmogljivejši modeli dodajo še gostiteljski USB za priklop dodatnih naprav, ponekod zmore omrežni vmesnik tudi gigabitne hitrosti, obcasno lahko izberemo tudi Wi-Fi. . Brother HL-L5100DN ecina uporabnikov je vajenih tiskati iz ra­cunalnika, a tudi telefoni že dolga leta ponujajo možnost pošiljanja datotek ti­skalnikom. To so dejansko poznali tudi že nekateri telefoni iz casov Symbian OS, torej pred prihodom današnjih pametnih telefonov. Tisk neposredno iz telefonov je dovolj enostaven, imajo pa telefoni s sistemom Android nekaj prednosti. V najboljšem primeru imamo tiskalnik, ki nepo­sredno podpira Goolov Cloud Print ali Applov Air­Print, pac odvisno od tega, s katerim telefonom ali tablico želimo tiskati. To je danes podprto na vecini tiskalnikov, ki ponujajo povezavo z brezžic­nimi omrežji Wi-Fi, praviloma je vgrajena podpo­ra za oba standarda. Zanimivo, da je Googlov Clo­ud Print pogosto podprt tudi pri tiskalnikih z oži­cenim omrežnim vmesnikom. Applove naprave morajo biti na istem omrežju kot tiskalnik – v tem primeru se med opcijami de­ljenja datoteke (fotografije, elektronske pošte, do­kumenta itd.) pojavi tudi možnost tiska. Ce tiskal­nik ne premore omenjenega standarda, je najbolj­ša alternativa aplikacija proizvajalca tiskalnika. Googlov standard deluje podobno, a ker gre za povezavo prek Googlovega oblaka, ni nujno, da je telefon na istem omrežju kot tiskalnik. Pravzaprav lahko tiskamo na daljavo, prek spleta, hkrati pa imamo obcutno vec fleksibilnosti tudi s starejšimi tiskalniki oziroma tistimi, ki nimajo vgrajene pod­pore za Cloud Print. Prijaviti tiskalnik za delo z Googlovim oblakom zna biti sicer zahtevnejše, kot bi si želeli. Najprej moramo odpreti brskalnik Chrome, tam vtipka­ti naslov chrome://devices. Tu so najprej naniza­ne omrežne tiskalnike, ki podpirajo oblacno pove­zavo, pod tem pa imamo možnost dodati tudi ti­skalnike, ki ne podpirajo take povezave. V tem pri­meru je racunalnik posrednik med tiskalnikom in oblakom, torej mora biti racunalnik vkljucen in povezan s spletom. Ko izberemo tiskalnik z vgrajeno podporo Clo­ud Print, moramo prej preveriti, ali je v aktivnem stanju – torej, da ni v mirovanju. Povezavo sproži­mo prek brskalnika, potrditi jo moramo tudi na ti­skalniku – pri vecini primerih se moramo z brskal­nikom prijaviti v spletni vmesnik tiskalnika (eno­stavno vpišemo njegov IP-naslov), tam pa poiska­ti nastavitev za aktivacijo Google Cloud. Pri tem se nam je tudi zgodilo, da se je tiskalnik povezal šele ob drugem ali tretjem poizkusu. Tiskalnike in opravila upravljamo prek spletišca www.google.com/cloudprint. Na napravi preverimo, ali je že namešcena pod­pora za Cloud Print. To najdemo pod nastavitva­mi, ki se nekoliko razlikujejo med napravami. V našem primeru smo morali pod Device Connec­tivity, nato Printing, tam izberemo Add a service in v izbiri aplikacij namestimo Cloud Print. Tiska­nje je tako omogoceno za vse aplikacije, pri ve­cini prek tipke Share, ce smo dodali vec tiskalni­kov, pa lahko izbiramo med njimi. Koristna je tudi možnost shranjevanja dokumenta v obliki PDF na Google Drive. OMREŽNO TISKANJE Tisk iz telefona V . Tisk iz telefonov je enostaven, a tudi program opozori, da bodo dokumenti pri tem »leteli« cez tuje strežnike. . Hewlett-Packard M501dn . Majhni zasloni so koristni predvsem za hitro podajanje napak, za upravljanje nastavitev pa bo koristnejši spletni vmesnik. . Kyocera P2040DW s Dražjim modelom lahko vgra­dimo tudi disk, kamor se lahko shranijo natisnjeni dokumenti. ako kot pri brizgalnih tiskal­nikih, kjer smo pred vec kot desetimi leti celo naredili preizkus neoriginalnih barvil, se tudi za laserske modele najdejo toner­ji tretjih proizvajalcev , t. i. »kompa­tibilni« tonerji. V splošnem so ti vsaj nekaj deset odstotkov cenejši od ori­ginalnih, v nekaterih primerih pa za njih odštejemo tudi le polovico toliko denarja kot za originalne. Sicer težko podamo neka objek­tivna priporocila, saj gre za nekaj, kar je težko na dolgi rok preveriti in izmeriti. Kako dobro (ali slabo) se neka dolocena znamka tonerja (ali kateregakoli drugega potrošnega materiala) obnese, lahko pokažeta le cas in redna uporaba, a še tam je ogromno razlicnih dejavnikov, ki lah­ko vplivajo na kakovost izpisa in mo­rebitne težave. Med drugim na delo­vanje tiskalnika vplivajo tudi tip upo­rabljenega papirja, vlažnost in tem­peratura prostora, prah itd. Po naših (sicer subjektivnih) izku­šnjah se neoriginalni tonerji nekoliko slabše odrežejo od originalnih. Vec­krat pride do kake težave, tiskalniki so s temi tonerji pogosto bolj prašni, vec je zatikanja papirja (vsem ljubi paper jam). Tudi tonerji se vcasih iz­kažejo za malenkost manj zmoglji­ve (po številu strani), kot bi po speci­fikacijah pricakovali. Res pa je, da je cena nižja – v nekaterih primerih kar drasticno. Koncna odlocitev je sicer na strani kupca, a nacelno priporocamo upo­rabo originalnih tonerjev. Tam bo tudi manj težav pri uveljavljanju ga­rancije in morebitnih servisnih po­segih, enostavno bomo imeli eno skrb manj. Podobno bi lahko zapisali za nakup rabljenega tiskalnika. Laserski tiskal­niki imajo nacelno solidne življenjske dobe, a je po našem mnenju nakup ra­bljenega modela vseeno nekoliko pre­vec tvegan, da bi ga lahko zares pripo­rocili. V teh napravah je kar nekaj pre­mikajocih se delov, ki se scasoma ob­rabijo. Nekatere se sicer da zamenjati, vseh pa tudi ne, scasoma pa se degra­dirajo tudi sami materiali (predvsem plastika, denimo pri vodilih predalov). TONERJI Kaj pa neoriginalni tonerji? T . Tonerji vstopnih laserskih tiskalnikov zmorejo nekaj tisoc strani, pri zmogljivejših modelih je številka lahko tudi desetkrat višja. . Ricoh P 501 Brother HL-1222WE Brother HL-L2372DN Brother HL-L5100DN Brother HL-L6300DW Hewlett-Packard LaserJet Pro M102w navedena hitrost tiskanja CB (strani A4/minuto) 20 34 40 46 23 navedena cas tiskanja prve strani (s) 10 10 7,2 7,2 7,3 zmogljivost podajalnika (listov) 150 (pladenj) 250 (predal) + podajalnik za posamezne liste 250 (predal) + vecnamenski podajalnik za do 50 listov 520 (predal) + vecnamenski podajalnik za do 50 listov 150 (pladenj) + 10 (vecnamenski podajalnik) zmogljivost odlagalnika (listov) 50 (lice zgoraj) 150 (lice zgoraj) 150 250 100 zmogljivost tonerja 1.500 2.600 8.000 12.000 1.600 dodatek za dvostranski tisk } | | | } vgrajeni vmesniki USB 2.0, WiFi USB 2.0, omrežni USB, omrežni USB, omrežni, WiFi, USB Host USB, WiFi mere (mm) 356 × 360 × 183 356 × 360 × 183 373 × 388 × 255 400 × 396 × 288 390 × 247 × 241 masa (kg) 7 7 10 13 5 cena (EUR) 107 EUR 173 EUR 315 EUR 527 EUR 87 EUR spletni naslov prodajalca www.avtera.si, www.elkotex.si, www.biromat.si www.avtera.si, www.elkotex.si, www.biromat.si www.avtera.si, www.elkotex.si, www.biromat.si www.avtera.si, www.elkotex.si, www.biromat.si www.hp.com/si/retailpartnerji Hewlett-Packard LaserJet Pro M203dn Hewlett-Packard LaserJet Pro M404dn Hewlett-Packard M501dn Kyocera P2040DW Kyocera P3145DN navedena hitrost tiskanja CB (strani A4/minuto) 28 38 43 40 45 navedena cas tiskanja prve strani (s) 6,7 6,3 5,8 6,5 5,3 zmogljivost podajalnika (listov) 250 (pladenj) + 10 (vecnamenski podajalnik) 250 (predal) + 100 (vecnamenski podajalnik) 550 (predal) + 100 (vecnamenski podajalnik) 250 (predal) + 100 (vecnamenski podajalnik) 500 + 100 (vecnamenski podajalnik) zmogljivost odlagalnika (listov) 150 150 250 250 (lice zgoraj) 250 zmogljivost tonerja 3.500 10.000 18.000 7.200 12.500 dodatek za dvostranski tisk | | | | | vgrajeni vmesniki USB, omrežni USB, omrežni, USB host USB, omrežni, USB Host USB, omrežni, WiFi, USB host USB, omrežni, USB Host mere (mm) 370 × 407 × 234 381 × 357 × 216 418 × 376 × 289 375 × 393 × 272 380 × 410 × 285 masa (kg) 7 9 12 14 15 cena (EUR) 150 EUR 275 EUR 408 EUR 279 EUR 389 EUR spletni naslov prodajalca www.hp.com/si/retailpartnerji www.hp.com/si/retailpartnerji www.hp.com/si/retailpartnerji www.xenon-forte.si www.xenon-forte.si Oki B412dn Ricoh Aficio SP3710DN Ricoh P 501 Xerox Phaser 3052ni Xerox Phaser 3260dni navedena hitrost tiskanja CB (strani A4/minuto) 33 32 43 26 28 navedena cas tiskanja prve strani (s) 5 7,5 4,3 8,5 8,5 zmogljivost podajalnika (listov) 250 (predal) + 100 (vecnamenski podajalnik) 250 (predal) + 50 (vecnamenski podajalnik) 500 + 100 (vecnamenski podajalnik) 250 (predal) + podajalnik za posamezne liste 250 (predal), podajalnik zmogljivost odlagalnika (listov) 150 125 250 150 (lice zgoraj) 150 (lice zgoraj) zmogljivost tonerja 7.000 7.000 14.000 6.000 6.000 dodatek za dvostranski tisk | | | } | vgrajeni vmesniki USB, omrežni USB, omrežni USB, omrežni, USB Host USB, WiFi, omrežni USB, WiFi, omrežni mere (mm) 245 × 387 × 364 370 × 392 × 262 375 × 412 × 311 368 × 335 × 213 368 × 335 × 214 masa (kg) 12 13 19 7 8 cena (EUR) 237 EUR 232 EUR 518 EUR 103 EUR 169 EUR spletni naslov prodajalca www.mikroing.si www.vibor.si www.vibor.si www.elkotex.si www.elkotex.si NOVEMBER 2019 Higienski minimum V tokratni številki Monitorja sta se med nenehnimi preizkusi znašla prenosnika, za katera sem skoraj zapisal besedo »zanimiva«, a sta v resnici dalec, dalec od tega. Jure Forstneric re pravzaprav za resnic­no dolgocasna preno­snika. A s tem ni nic na­robe! Prej obratno, gre za preno­snika, pri katerih je pravzaprav težko najti kak resen razlog pro­ti nakupu oziroma kakšno resno slabost. Dobro, vedno se najde kakšna malenkost. Ce ne druge­ga bi lahko bil vsak še kak evro cenejši, ponudil malenkost vecji SSD ali rahlo boljši zaslon. Prejšnji mesec sem v clanku s splošnimi napotki za nakup pre­nosnika zapisal, da so cenejši v zadnjem desetletju najbolj na­predovali. Po mojem mnenju so tu najbolj zaslužni pogoni SSD, seveda skupaj s splošnimi ceni­tvami drugih komponent (proce­sorjev, zaslonov itd.). Vseeno pa obcasno dobim vprašanje koga, ki že res mora zamenjati kak pra­stari racunalnik, a si tega skoraj­da ne more (ali pa noce) privo­šciti. Torej nekdo, ki bi za preno­snik (ali namizni racunalnik) dal res cim manj denarja. Po eni strani se moram kar po­truditi, da se postavim v to vlo­go. Konec koncev sem navduše­nec nad racunalniki, to podrocje me že od nekdaj zanima. Tudi v prostem casu z veseljem spre­mljam dogajanje na tem podro­cju, zato bi vedno raje posegel korak više kot niže. Za racunal­nikom tudi preživim toliko casa (oziroma se z njimi toliko ukvar­jam), da mi tudi tisti odstotek zmogljivosti in hitrosti kar veli­ko pomeni. Vseeno pa imam dovolj stika s koncnimi uporabniki, da tudi ra­zumem, da sem tu prej izjema kot pravilo. Vse vecji delež upo­rabnikov na racunalnik gleda kot na nujno zlo. Nekaj, kar danes enostavno rabiš. Tako za službe­ne kot (sicer vse manj pogosto) tudi osebne zadeve. Pred dnevi je me je tako zna­nec prosil za priporocilo za cim cenejši prenosnik. Ta dva, ki ju tokrat preizkušamo, bi sicer oba z veseljem priporocil (kot tudi HP 250 G7 ali Lenovo IdeaPad 330, ki sem ju omenil v clanku prejšnji mesec), a je cenovna meja, ki mi jo je postavil, okoli 400 evrov. Zanimivo, za ta denar že do­bimo prenosnik, ki odkljuka ve­cino mojih zahtev po dana­šnjem higienskem minimumu. Priporocam namrec sestavo z In­telovim procesorjem i3, 8 GB po­mnilnika in s pogonom SSD. Pri taki kombinaciji za 400 evrov ve­cinoma ne dobimo namešcenih Windows 10, a vseeno se mi zdi pohvalno, da se pri takih cenov­nih okvirih že lahko pogovarja­mo o solidnih prenosnikih. Lahko gremo sicer še malen­kost niže, a se moramo zavedati omejitev. Po mojem mnenju je še najlažje stopiti rang niže po pro­cesorski lestvici. Tu se najbolje izkažejo Intelovi procesorji Pen­tium zadnjih generacij, proce­sorje AMD serije »A« ter Intelove starejše Pentiume in Celerone pa res težko priporocimo. Drugi mogoci varcevalni ukrep je pomnilnik – 4 GB name­sto 6 ali bolj tipicnih 8. Windows 10 so namenoma nekoliko prija­znejši do pomnilnika kot prejšnji Windows 7, a vseeno se nam zdi 4 GB za vecino današnjih opra­vil premalo. Sicer se da prežive­ti, toda zanimivo, še najbolj bo trpela izkušnja brskanja po sple­tu, vsaj ce smo uporabniki vec zavihkov. Moj priporoceni higienski mi­nimum torej ostaja tak, kot je na­veden zgoraj, z izjemami pa lah­ko gremo tudi korak niže, a se moramo pac zavedati, da tak ra­cunalnik nikoli ne bo hiter, prej »pocasen«. Mogoce velja omeniti, da ima­jo v tem najnižjem razredu na­mizni racunalniki kar zanimi­vo prednost. Kot prvo so cene za osnovne sestave res nizke (še nižje kot pri prenosniku), kot drugo (in pomembnejše) pa omogocajo razmeroma enostav­no kasnejšo nadgradnjo. Še naj­lažje je dodati ali zamenjati po­mnilnik, zahtevni uporabniki pa se lahko spustijo tudi v menjavo procesorja. Resda moramo ra­cunati tudi na nakup monitorja, miške in tipkovnice, a to so kom­ponente, ki obicajno zdržijo ob­cutno dlje casa kot sam racunal­nik. . G s Zanimivo, za 400 evrov že dobimo prenosnik, ki odkljuka vecino zahtev po današnjem higienskem minimumu. MONITOR LABORATORIJ NAJBOLJŠI > TELEFONI Samsung Galaxy A30s Samsung je s svojimi telefoni ubral podobno strategijo kot nekoc Nokia – preplaviti tržišce z množico najrazlicnejših modelov. Cilj je bil dosežen – Nokia je bila pri prodaji telefonov zelo uspešna. Tako kot je danes Samsung. 42 PRENOSNI RACUNALNIKI Sony Xperia 5 Xperia 5 je v resnici model »Compact«, a ker pri Sonyju res delajo carovnije z imeni svojih naprav, tokrat v imenu nima besede Compact. Zmedeni? Tudi mi. Carovnija z imeni. 42 Je visoko res lepo? ? Ocenjevanje telefonov Pri preizkusu vse telefone, ki jih preizkusimo, razvršcamo na lestvi­co. Vsak mesec popravimo njihove cene, dodamo nove modele in zbrišemo tiste, ki niso vec naprodaj. Ocenjujemo: hitrost delovanja, kakovost izdelave, kakovost zaslo­na, kakovost zvoka, velikost in teža, zmogljivost akumulatorja, eko­sistem. Ocene so odvisne od trenutne konkurence, zato se (lahko) vrstni red najboljših zaradi spremenjenih cen ali novih modelov na tržišcu iz meseca v mesec nekoliko spreminja. Sony vztraja, da morajo biti njegovi telefoni nekaj posebnega. V zadnjem letu to pomeni – visoki. Nenavadno visok format je vcasih koristen, prepricani pa smo, da vecino uporabnikov odvrne od nakupa. . Samsung Galaxy A30s. Samsung je s svojimi telefoni ubral podobno strategijo kot ne­koc Nokia – preplaviti tržišce z množico najrazlicnejših modelov. Verjetno v upanju, da bo na ta na­cin dosegel res popolnoma vsake­ga morebitnega kupca. Stranski efekt je bil (in je še danes) zmede­nost uporabnikov, cilj pa vsekakor dosežen – Nokia je bila pri prodaji telefonov zelo uspešna. Tako kot je danes Samsung. Kakorkoli že, v množici »gala­ksij za smrtnike«, kot lahko re­cemo telefonom serije Galaxy A, smo pri Monitorju videli že vse, od najcenejših modelov s ceno okoli 100 evrov do najdražjih, ki stanejo prek tisoc evrov. Tokrat je na vrsti model Galaxy A30s s ceno nekaj manj od 300 evrov. Kaj pomeni tisti »s« na koncu imena? Oznaka, da je namenjen evropskemu tržišcu, so nam po­jasnili. A30s je telefon s 6,4-palcnim zaslonom AMOLED (!), ki ima nenavadno nizko locljivost 720 × 1.560 pik. Povejmo kar takoj – zaradi te delo s telefonom ni prav nic moteno. Priznamo, da je locljivost nizka, smo prebrali šele v specifikacijah telefona, ob delu tega nismo zaznali. Opazili pa smo, da je zaslon v resnici temno siv in ne crn, kot smo tega vaje­ni pri zaslonih AMOLED. Kljub temu je kakovost prikazane sli­ke veliko boljša kot pri modelih z LCD, zelo dobro pa je zaslon vi­den tudi na soncu. Zaslon seveda ni zaobljen kot pri dražjih mode­lih Galaxy S, sega pa cez vecji del sprednje strani, le spodaj ima te­lefon okoli 4 mm roba. Na zgornji strani zaslona je zareza, v njej pa objektiv za ka­mero selfi. Ta izdeluje dovolj do­bre fotografije locljivosti 16 me­gapik, ce izberemo možnost približanja, pa isti objektiv na­redi malce izrezano fotografijo, locljivosti okoli 11 megapik. Na zadnji strani so trije objektivi, s katerimi lahko izdelujemo »obi­cajne« fotografije (s preracuna­no gorišcnico 27 mm) in široke z gorišcnico 13 mm. Enako gorišc­nico imajo tudi vrhunski mode­li Galaxy S10, vendar gorišcni­ca seveda ni vse. Obicajne foto­grafije imajo locljivost 12 mega­pik, široke pa le 8, pri cemer lo­cljivost sploh ni kljucna, kljucno je, da je ostrina širokih fotografij na meji sprejemljivosti. Za foto­grafiranje panoramskih fotogra­fij bo zadostovala, ne smemo pa pricakovati, da bo ob robovih fotografije še moc razbrati po­drobnosti. Sicer je ohišje izdelano iz pla­stike (kar je za ta cenovni razred obicajno), strojno pa bi si žele­li malce vec. Procesor Exynos 7904 na papirju sicer obeta, ven­dar v praksi telefon obcasno mal­ce »cuka«, ko preklapljamo med aplikacijami ali ko zacnemo upo­rabljati kompleksne aplikaci­je, kot je Facebook. Pomnilni­ka je sicer 4 GB, shrambe pa 64 GB, kar bo dovolj, ce telefona ne bomo uporabljali kot shrambo za video datoteke. Pohvaliti moramo še veliko ba­terijo 4.000 mAh, ki brez težav zvozi ves dan, in še vedno vgra­jeno vticnico za obicajne slušal­ke, nato pa zakljuciti – dober te­lefon, vendar lahko za borih tri­deset evrov vec (kar je 10 odstot­kov) dobimo precej boljši telefon iz istega tabora – Samsung Ga­laxy A50. Anže Tomic . Sony Xperia 5. Sony v naj­višjem cenovnem razredu ni­koli ni bil zares na vrhu, ker so bili njegovi telefoni vedno malo predragi. Ali pa je bil fotoapa­rat slabši. Ali pa so vsi imeli za­slone OLED, Sony pa še kar LCD. Vedno je obstajal vsaj en razlog ali vec, da Sony ni imel »najbolj­šega« Android telefona. Kar ne­kaj casa pa je imel »najboljši An­droid telefon, ki ni tako velik kot ostali«. Ta naslov so pridobili za­radi serije Compact, ki so jo ve­dno predstavili hkrati z »veli­kim« osrednjim telefonom ti­stega leta. Medtem ko je vsa in­dustrija (na koncu tudi Apple) vzljubila velike zaslone, so pri Sonyju verjeli v zmogljiv tele­fon, ki bo imel manjši zaslon. Vsi ostali so v naprave z manj­šimi zasloni dajali manj zmo­gljive procesorje in fotoaparate, Sony pa je tudi v Compact raz­licice vgrajeval najboljšo stroj­no opremo. Xperie Compact smo tako vedno omenjali kot tisti te­lefon, ki naj ga clovek kupi, ko bi rad najnovejšo strojno opremo in »normalno« diagonalo zaslona. Letos je tak telefon Xperia 5, a ker pri Sonyju res delajo carov­nije z imeni svojih naprav, tokrat v imenu nima besede Compact. Predhodnik tega telefona je Xpe­ria XZ2 Compact, Xperia 5 pa je v bistvu Xperia 1 Compact, ker je enka letos njihov najboljši tele­fon in petica je Compact razlici­ca tega telefona. Zmedeni? Tudi mi. Carovnija z imeni. Strojno je Xperia 5 zelo po­dobna vecji sestri in tako kot v preteklosti je tudi tokrat najve­cja razlika v zaslonu. Ne gre le za velikost, saj ima zaslon Xpe­rie 5 locljivost 2.520 × 1.080 pik, medtem ko je imela enka zaslon 4K. Pri uporabi se to ne opazi in zasloni OLED, ki jih Sony uporablja letos, so na zelo spodobni ravni in jim manjka le nekaj svetlosti. Zaslon v diago­nalo meri 6,1 palca, kar se sliši veliko, a ker gre za razmerje 21 : 9, je to zelo zelo ozek in visok zaslon. Prav zaradi višine je tež­ko reci, da gre za kompakten te­lefon, kar morda malce opravici Sonyjevo poimenovanje. Vsee­no gre za veliko manjšo napra­vo in razmerje 21 : 9 je še ve­dno zanimivo, saj je na zaslonu hkrati veliko informacij, telefon pa v roko lepo sede. Ta oblika nam je bila všec že pri vecji Xpe­rii 1, pri manjšem telefonu pa ima še nekaj vec smisla, saj po­vršino uporabniškega vmesni­ka še bolj racionalno razpore­di. Takšno razmerje zaslona se bo težko zares prijelo, a vseeno gre za nekaj svežega in Xperia 5 zna biti za marsikoga zanimi­va. V trgovini se jo izplaca vze­ti v roke in se prepricati, ali nam bo visok in ozek zaslon res všec. Ostala strojna oprema je veci­noma podedovana od Xperie 1. Bralnik prstnih odtisov je na de­sni stranici med gumboma za uravnavanje glasnosti in gum­bom za vklop ter izklop, zato je gumb za vklop in izklop preniz­ko in Sony bi moral bralnik ter gumb združiti. Nižje je sicer še namenski gumb za zajem slik. Fotoaparat ima širokokotni objektiv, kar vedno pozdravi­mo, in ker je Sonyjeva aplikaci­ja za fotografiranje koncno mal­ce »lažja«, so tudi izdelki boljši, kot so bili navadno na Xperijah. Baterija je malce manjša kot pri enki, a 3.140 mAh in nižja loclji­vost (ki porabi manj energije) za­gotavljata daljšo avtonomijo. Procesor je Snapdragon 855 in pomnilnika je 6 GB, shrambo pa je mogoce razširiti s kartico microSD. Sony Xperia 5 je zanimiv te­lefon zaradi razmerja zaslona in svoje »majhnosti«, torej še ve­dno odgovarja zahtevam tistih, ki bi radi malo manjše telefo­ne s sodobno strojno opremo in so pred leti kupovali iPhone SE in Sonyjeve kompaktne Xperie. Xperia 5 to bolj ali manj dosta­vi, le da Sony tokrat zahteva, da nam bo všec razmerje 21 : 9, kar pa še zdalec ni samoumevno. Anže Tomic SAMSUNG Galaxy A30s Prodaja: Operaterji. Cena: 290 EUR X Ugodna cena, zaslon AMOLED, zmogljiva baterija, širokokotni objektiv. Z Malce prepocasen procesor, široko­kotne fotografije so precej slabše od obicajnih, zaslon ima nizko lo­cljivost (cesar pa ne boste opazili). HITROST DELOVANJA 7,5 KAKOVOST IZDELAVE 7,5 SONY Xperia 5 Prodaja: Operaterji. Cena: 800 EUR X »Majhna«, visok zaslon ... Z ... ki pa ni za vsakogar. HITROST DELOVANJA 9 KAKOVOST IZDELAVE 8,5 outube je uradno sicer namenjen zgolj uporab­nikom, ki so starejši od 13 let, a to ne pomeni, da ga ne uporabljajo tudi mlajši, tudi tisti stari dve, tri ali štiri leta. Nekate­ri video posnetke izbirajo in gle­dajo skupaj s starši, drugi sami, tretji si ogledajo, karkoli se jim po osnovnem iskanju priljublje­ne vsebine pac zavrti. Seveda, tri epizode Tack na patrulji, ki se trenutno v kinu pretvarjajo, da so »film«, tja najverjetneje ne sodijo, a pri Tackah tocno vemo, kaj pricakovati in koliko stare­ga otroka peljati na ogled. You­tube pa je povsem druga zgod­ba, predvsem, ko se podamo on­kraj preverjenih kanalov prilju­bljenih otroških vsebin, kot je na primer Pujsa Pepa, pa tudi sicer se med priporocenimi video vse­binami lahko skriva množica ne­primernih. Tako Youtube kot Youtube Kids omogocata množico na­stavitev, ki otroke varujejo pred vdorom nezaželenih vsebin, a poglejmo, kaj vse se na teh pla­tformah dogaja in kako se You­tube že leta bori z neprimernimi vsebinami. Otroci vs. oglaševalci Youtube se je mnoga leta bra­nil pred ocitki javnosti o nepri­mernih vsebinah za otroke z argumentom, da platforma ni­koli ni bila namenjena otrokom, a kot je razvidno iz tožbe, ki jo je vložila ameriška zvezna ko­misija za trgovino (FTC), kadar podjetju to seveda ustreza, pred­stavlja Youtube kot vodilni me­dij, prek katerega lahko ogla­ševalci nagovarjajo otroke med šestim in 12. letom. Neprimerne otroške vsebine pa niso edini problem, ki tare Youtube, saj na platformi naj­demo resnicno vse, od teorij za­rot, lažnih novic, neonacistic­nih pozivov, šovinisticnih izpa­dov, zanikanja podnebne kri­ze do mnenj o tem, da je Zeml­ja plošcata. Kdorkoli, kjerkoli na svetu lahko namrec objavi karko­li, kar ni v nasprotju z ohlapnimi dolocili storitve. Mnoge od teh vsebin so povzrocale skrbi ogla­ševalcem, tako da so se pred dve­ma letoma množicno odzvali, saj niso želeli biti povezani z nj­imi in njihovimi ustvarjalci. You­tube je takrat oglaševalcem ob­ljubil vecji nadzor nad tem, kje se bodo prikazovali njihovi ogla­si, bolj jasno so definirali nekate­re neprimerne vsebine in ustvar­jalcem ponudili navodila ter pri­pomocke za pripravo vsebin, pri­mernih za oglaševalce. V tem casu so mnogi popu­larni ustvarjalci v svoje delo vkl­jucili tudi otroške vsebine, saj so ugotovili, da jim te prinašajo gle­dalce, vcasih celo ugled »družini prijaznega ustvarjalca«, s tem pa seveda oglaševalski denar. Neka­teri so zaceli produkcijo vsebin, ki bi zanimale otroke, drugi so otroke povabili tudi pred kame­ro. Priljubljen, a izredno proble­maticen vloger Jake Paul (brat še bolj zloglasnega Logana), ki je znan po svojih potegavšci­nah in izzivih (pa tudi nepri­mernih opazkah), je, denimo, k sodelovanju povabil štirilet­nega Tydusa. Njun prvi skup­ni video je doslej pritegnil že kar 37 milijonov ogledov in kot je po porocanju portala The Ver­ge razložil Jake, po tem uspehu ni imel vec izbire, saj je bilo jas­no, kje je denar. In tako jih je po­snel še vec, ob tem pa tudi nadal­jeval s svojimi že ustaljenimi vse­binami. Ce so vsebine namenjene otrokom, to nikakor ne pomeni, da so kakovostne, izobraževalne ali zabavne, vsekakor pa so mnoge od njih naravnost hipnoticne. Otroci radi gledajo iste vsebine veckrat, ustvarjalci pa na Youtubu nenehno posku­šajo ustvariti vsebine, ki so po­dobne najbolj priljubljenim, da bi tudi oni bili med najbolj gleda­nimi. Tako smo dobili neskonc­no število video posnetkov odpi­ranja jajck presenecenja in nešte­to variacij priljubljenih otroških pesmic. James Bridle, avtor kn­jige New Dark Age: Technology, Knowledge and the End of the Fu­ture, v svojem prispevku iz leta 2017 o temnih straneh interne­ta razlaga, da so otroške vsebi­ne na Youtubu postale dober vir zaslužka, saj so estetski standar­di nižji, mnogi pa tudi uporablja­jo že obstojece vsebine, ki jih lah­ko nenehno ponavljajo in prede­lujejo. Vse te vsebine pa se borijo za pozornost algoritma, ki velik po­men daje trajanju ogleda. TV brez urednika Youtube je v veliki meri za­menjal televizijo in videoteke, ki ponujajo preverjeno in izbrano vsebino za otroke, kar seveda ne pomeni, da se tudi tam ne znaj­dejo vsebine slabše kakovosti. A algoritem na Youtubu bo poskr­bel, da bo tisto, kar mlade mož­gane pritegne, vedno na voljo. Z vkljucenim samodejnim pred­vajanjem in s priporocilnim sez­namom predvajanja otroke pre­pricuje, naj gledajo naprej, ven­dar se v ta priporocila hitro priti­hotapijo tudi bolj temne plati in­terneta. Že pred casom so otroke pretresli posnetki priljubljene Pujse Pepe, ki jo nadlegujejo pri zobozdravniku, in pa seveda af­era Elsagate, ki se nanaša na po­plavo okorno digitalno animira­nih video vsebin, v katerih so na­stopali priljubljeni otroški junaki (npr. Elza iz Ledenega kraljestva in Spider man), a so nato vkl­jucevale rezanje glav in podobne neprimerne scene. Za podrobno analizo neprimernih vsebin na Youtubu priporocam TED Talk Jamesa Bridla. Youtube je posnetke umak­nil, a nenehno nastajajo novi, saj po njihovih podatkih uporabniki vsako minuto naložijo približ­no 500 ur vsebin. Takšno števi­lo posnetkov je seveda nemogo­ce sproti pregledovati, zato je na­loga algoritmov in pozornih upo­rabnikov, da najdejo in oznacijo neprimerne posnetke. Šele nato v podjetju zasveti rdeca luc. Neznani vir Posnetki niso pretresli le ot­rok, ampak so sprožili tudi za­nimivo debato o zaupanju, saj na Youtubu tudi Pujsi Pepi, ene­mu najbolj priljubljenih otroških likov tega tisocletja, ne more­mo zaupati. Ce video ni na urad­nem kanalu, potem pravzaprav ne moremo vedeti, kdo je ustva­ril to vsebino ter v kolikšni meri jo je spremenil. Ko otrok sam kli­ka na videe ne glede na to, kdo jih je objavil, mu pravzaprav spo­rocamo, da vir ni pomemben. Ce vedno izbere prvi zadetek, je to slaba popotnica za naprej, saj sta preverjanje in poznavanje vero­dostojnih virov v sodobni družbi vse pomembnejša. V množici popularnih vsebin – dejansko na novo zmontiranih scen iz priljubljenih risank, ki so jih priredili neznani ustvarjal­ci – lahko hitro in nepricakova­no najdemo vse, od nasvetov za samomor (kako si rezati žile na zapestju) do spodbujanja nasil­ja, poskusov normalizacije trgo­vine z ljudmi itd. Prvih par mi­nut teh video vsebin je obicajno primernih, ko pa nekako napoci cas, da se odrasle osebe umak­nejo in gledanje prepustijo otro­kom, pa se v vsebino vtihotapi­jo omenjeni posnetki. Youtube se sproti trudi tovrstne vsebine odstranjevati, ampak mnogih ne zazna samodejno, temvec je od­visen tudi od prijav uporabnikov; problem pa nastane, kadar jih vi­dijo zgolj otroci. Algoritmi za priporocila so problematicni, saj otroci nimajo znanja, da bi prepoznali škodlji­ve vsebine, in tako preprosto se­dijo pred zaslonom ter gleda­jo posnetke, ki jim jih algoritem ponuja enega za drugim. S tem, ko požirajo video za videom, pa hkrati algoritmu potrjujejo, da je bila izbira vsebin pravilna. Problematicni uporabniki Poseben problem predstavlja­jo tudi posebej »aktivni« gledal­ci. The Verge je v zacetku leta po­rocal o skupini pedofilov, ki so uporabljali komentarje ob video posnetkih za medsebojno obveš­canje. Ta združba je razvila sis­tem za oznacevanje delov po ve­cini nedolžnih domacih video posnetkov, v katerih so se poja­vili goli ali pomanjkljivo oblece­ni otroci, Youtubov algoritem pa jim je pri tem veselo pomagal s seznamom podobnih videov. Youtube sicer sodeluje z or­ganizacijami, ki jim posreduje­jo podatke o že znanih vsebinah otroške pornografije, a jim v tem primeru to ni pomagalo, saj je šlo za družinske posnetke zaseb­nih uporabnikov, ki so jih zlora­bili izprijenci. Doslej je bila You­tubova praksa, da so umaknili vi­deo, vcasih tudi izbrisali uporab­nike, a na Youtubu se nic ne zgo­di v trenutku. Zato koristi tudi nasvet, da je družinske posnetke mogoce nastaviti kot zasebne in jih deliti zgolj s sorodniki prek povezav, prav tako pa je mogoce pri objavi videa izklopiti mož­nost komentiranja. Ali pa doma­cih videov sploh ne objaviti. Kazen in spremembe Youtube je pred kratkim konc­no zadela denarna kazen ame­riške zvezne komisije za trgovino (FTC), ker je oglaševal otrokom brez soglasja staršev in s tem kr­šil ameriško zakonodajo. A kot je porocal NPR, je znesek 170 mi­lijonov dolarjev po mnenju cla­na uprave FTC Rohita Chopre bolj spodbuda kot kazen, saj za Google ta vsota ne predstavlja posebej velikega stroška, vsaj v primerjavi z resnimi omejitvami pri objavah ali vecji odgovornos­ti. Tako sta poslovanje s podatki uporabnikov in serviranje ogla­sov še vedno dobickonosna. Kljucni prekršek v tem pos­topku je bil, da je Youtube zbiral in obdeloval podatke o otrocih, mlajših od 13 let. Youtube in druga družabna omrežja, ki jih pestijo podobne težave, trdijo, da so njihove storitve namenjene odraslim in da seveda odstranijo vsakega uporabnika, ki je mlaj­ši. V praksi to seveda ne drži in množica mlajših otrok uporablja te storitve brez kakršnekoli ome­jitve. Da bi najmlajše odvrnili od Youtuba, so že leta 2015 pred­stavili posebno aplikacijo zanje, Youtube Kids, ki naj bi otrokom omogocila varno uporabo sto­ritve. Seveda pa se tudi tam spo­padajo z istimi problemi, med­tem pa je osrednja spletna stori­tev še vedno polna otrok. Letos so se stvari nekoliko premaknile, saj bodo od zacetka naslednje­ga leta vse gledalce otroških vse­bin obravnavali, kot da so otro­ci, Youtube Kids pa je od nedav­no dostopen tudi v brskalniku. Omejili bodo tudi zbiranje po­datkov in uporabe na otroških vsebinah, prav tako ne bodo pri­kazovali prilagojenih oglasov. To je morda prvi korak, a kakršna­koli sistemska rešitev Youtubo­vega problema z otroškimi vsebi­nami je še zelo dalec. Za zdaj je še vedno najbol­je, da z majhnimi otroki vsebi­ne gledate skupaj. Slaba izvedba pesmi jim ne bo škodovala, izkri­vljene podobe priljubljenih juna­kov pa jim lahko povzrocijo trav­me. Starejše otroke dobro pod­ucite o pasteh, saj lahko lažne novice in dejstva, ki to niso, izkri­vijo njihovo podobo sveta. Seve­da pa lahko izberete tudi nasta­vitev samo odobrene vsebine; tako otrok ne bo mogel sam iska­ti vsebin, ampak bo lahko spre­mljal le odobrene kanale in po­snetke. V nepregledni knjižnici brez nadzora kakovosti mora biti starš kurator, saj Youtube le z enim ocesom spremlja, kaj se do­gaja.. Ko ne moreš zaupati niti Pujsi Pepi Y Trenutno v kinu vrtijo množico filmov za otroke, spletne videoteke, kot so HBO GO, Voyo in Netflix, so še bolj izdatno založene s tovrstnimi vsebinami, tako da se najde nekaj za vsak okus in moralni nauk. A otroci ne spremljajo vsebin le po televiziji, v videotekah in kinu, kjer se lahko starši zmeraj zanesejo na priporocilo primerne starostne oznake, temvec preživljajo vse vec casa pred zaslonom na Youtubu. Tamara Harb s Youtube se je pred ocitki o neprimerni vsebini dolgo branil z argumentom, da platforma ni namenjena otrokom. . Film Moj dedi je padel z Marsa je trenutno v kinu. Ob filmu je na straneh kino dvoran, vkljucenih v Art kino mrežo, zapisana tudi priporocena starost, ki je v tem primeru 7+. Foto: Kinodvor . Jake Paul in Tydus. Vir: Kanal Jake Paul na Youtubu . Eden od številnih priljubljenih kanalov, kjer lahko spremljamo odpiranje jajck presenecenja. Vir: Kanal Baby Big Mouth na Youtubu s Uporabniki na Youtube vsako minuto naložijo približno 500 ur vsebine. Zanimive povezave Tožba FTC proti Youtubu www.ftc.gov/system/files/documents/cases/youtube_complaint.pdf Napovedane spremembe po poravnavi Youtuba in Googla s FTC youtube.googleblog.com/2019/09/an-update-on-kids.html Clanek in TED Talk Jamesa Bridla o nevarnostih Youtuba medium.com/@jamesbridle/something-is-wrong-on-the- internet-c39c471271d2 www.youtube.com/embed/v9EKV2nSU8w Video o odpiranju jajck presenecenja na kanalu FunToys Collector Di­sney Toys Review www.youtube.com/embed/Hkfl6LiKlF8?list= PL6_sFBhUhTxtS9EtlfZZN22SmLN9_rUj4 Pogovor z Rohitom Chopro www.npr.org/2019/09/05/757803879/ftc-fines-google-170- million-for-youtube-childrens-privacy-violation s Otroci nimajo znanja, da bi prepoznali škodljive vsebine skrite v video vsebine o priljubljenih junakih. . TED Talk Jamesa Bridla iz 2018 o nevarnostih interneta. Vir: Kanal TED na Youtubu . Leta 2017 so številne otroke pretresle video vsebine s priljubljenimi otroškimi liki, a povsem neprimerno vsebino. Vir: Kanal BBC trending na Youtubu NOVE TEHNOLOGIJE ELEKTRICNA VOZILA IN OMREŽJE O 48 november 2019 Elektricno vozilo ali elektricna baterija? ovolite mi, da zacnem uvod z nekaj dolgoca­snimi številkami. Glo­balno gledano je elektricnih vo­zil le približno 2 odstotka, ven­dar v prihodnjih letih pricakuje­mo hitro rast tega deleža. Tržni delež si bodo razdelili prikljuc­ni hibridi (avtomobili, ki imajo motor na notranje izgorevanje in elektricni monitor ter jih lahko polnimo iz elektricnega omrež­ja) in popolnoma elektricna vo­zila. Po oceni globalne energet­ske agencije je mogoce racunati na 250 milijonov tovrstnih pro­danih avtomobilov do leta 2030 in letno prodajo od 23 do 45 mi­lijonov primerkov. Take številke bodo seveda mocno obremenile distribucijska omrežja, saj avtomobili za svo­je delovanje potrebujejo neza­nemarljive kolicine (elektricne) energije. Bo za take penetracije elektricnih vozil potrebno ojacati distribucijska omrežja, da bomo sploh lahko sledili njihovi popu­larnosti? Veliko strokovnjakov meni, da je odgovor v inovacijah na di­stribucijskem omrežju in pravil­nem pristopu k implementaci­ji pametnih rešitev, saj bo v na­sprotnem sledenje potrebam di­stribucije elektricne energije ne­ucinkovito in enostavno pre­drago. Kljucni za distribucijsko omrežje, kjer bo neposredno ali prek polnilnice prikljucena velika vecina osebnih in vecjih transportnih elektricnih vozil, bodo pametni pristopi k upra­vljanju in razdeljevanju moci oziroma energije. Še vec, nekateri v elektricnih vozilih vidijo priložnost za traj­nostno transformacijo prometa in celotne družbe k manj ogljic­ni, saj promet predstavlja kar 32 odstotkov vseh izpustov ogljiko­vega dioksida. Treba bo le za­gotoviti, da se bo vsa potrebna energija za polnjenje elektric­nih vozil proizvedla iz zelenih tehnologij. V razumevanje celo­tnega konteksta je treba vkljuci­ti tudi oceno, da vozila v povpre­cju uporabljamo le 3–5 odstot­kov celotnega casa. Torej ta ve­cinoma stojijo in so z energet­skega vidika neizkorišceno sred­stvo. Ce povedano v uvodu in vse te številke postavimo v kontekst, lahko strnemo, da so kljuc­ni element pri inovacijah ravno baterije v elektricnih omrežjih, ki lahko blažijo nepredvidlji­vo proizvodnjo obnovljivih vi­rov, avtomobil pa si lahko pred­stavljamo kot zalogovnik na ko­lesih oziroma do danes manjka­joci element tovrstnih inovacij. Zveni zanimivo? Sam menim, da ne dovolj, zato se bo le redko­kdo odlocil za nakup elektricne­ga vozila. Kaj pametno omrežje pomeni za uporabnika? Elektricni avtomobili so tihi, mirni in manj onesnažujejo oko­lje, v primeru pametne povezave z distribucijskim omrežjem pa bi za uporabnike, voznike, družine in seveda podjetja imeli še nekaj prednosti. Poglejmo, katere ino­vacije so predvidene v tej smeri in kako bodo krojile spremembe našega vsakdana. Prilagodljivo polnjenje je po­jem, ki danes na tržišcu deluje tudi že v praksi. Polnjenje elek­tricnega avtomobila v taki kon­figuraciji se v polnilnici prilaga­ja, denimo, moci soncne elek­trarne, odjemu stavbe ali hiše. Odvisno je od delovanja ostalih porabnikov v hiši. Ce imamo, na primer, v hiši toplotno crpalko in ta deluje s polno mocjo ter torej porablja veliko elektricne moci, se lahko polnjenje v avtomobilu s pametno polnilnico temu pri­lagodi in tako zagotovi nemote­no delovanje znotraj prikljucne moci. Temu nacinu polnjenja so strokovnjaki dodelili kratico V1G in je že popolnoma delujoc kon­cept ter standardiziran in imple­mentiran v vecini pametnih pol­nilnic. Pojdimo naprej – vkljuci­mo soncne elektrarne! Treba je vedeti, da se po elektricnem omrežju v vsakem trenutku po­rabi enako energije, kot je je pro­izvedene. Kadar ni tocno tako, ce nastopijo razhajanja, lahko pride do prenihajev frekvence (50 Hz) in ogrožanja stabilnosti omrežja kot tudi vseh naprav, ki so nanj prikljucena. Vecji del ne­gotovosti v tem ravnovesju smo bili do zdaj odjemalci (porabni­ki) sami, a so naše rutinske na­vade in s tem povezana poraba precej predvidljive, zato so tovr­stne težave v omrežju zelo red­ke. Ce pa bomo v omrežje vklju­cili soncne elektrarne, kar bo za zagotavljanje trajnostnega pre­voza v kombinaciji z elektricni­mi vozili in prehod k manj ogljic­ni družbi nujno, se bo to spre­menilo. Soncne elektrarne so vir ne­stabilnosti v omrežju, ker elek­tricno energijo proizvajajo nere­dno oziroma takrat, ko sije son­ce. Ponoci sploh ne, ob oblac­nih dnevih pa le malo. Potrebu­jemo torej shrambe, ki bodo cez dan oziroma ob soncu proizve­deno energijo znale shraniti za cas, ko jo bomo potrebovali. Ko je govora o elektricnem vozilu, se o njem ne razmišlja le kot o prevoznem sredstvu, temvec kot o digitalni platformi oziroma di­gitalizirani bateriji na kolesih. Ce je ta opremljena z možnostjo upravljanja in prilagajanja ne­predvidljivim navadam uporab­nikov ter predvsem nepredvidlji­vi proizvodnji elektrarn, je mo­goca popolna uravnovešenost med proizvodnjo in porabo, ce­lotno elektroenergetsko omrež­je pa tako spet postane stabil­no, kot je bilo, preden smo vanj vkljucili množico soncnih elek­trarn. Ko bi bilo proizvodnje v dolo­cenem trenutku prevec, bi lah­ko polnili vozila, ko bi bilo te pre­malo, kot ob vecerni konici, ko bi ob prihodu domov vsi polnili vo­zila, bi lahko energijo iz avtomo­bilov, ki je ne potrebujejo, vracali v omrežje. S tem bi lahko zagoto­vili obvladljivo umešcanje mikro­proizvodnje v oskrbo z elektricno energijo. V tem trenutku imamo to­rej tihe, varcne in za oko­lje neškodljive avtomobile, ki povrh vsega še uravnavajo elektrodistribucijsko omrežje. Sem v nakup morda že preprical ekološko osvešcene navdušen­ce in tiste, ki nam je skrb za oko­lje na prvem mestu? Morda, a za veliko vecino to, žal, še ni dovolj. Pojdimo naprej. Potencial elektricnega avto­mobila kot »baterije na kolesih« se ne konca tu. Najnovejši pro­totipi vozil v primeru prekinitve napajanja iz omrežja omogocajo tudi oskrbo doma. Ob vecjih uj­mah ali nestabilnosti sistema bi lahko z elektricnimi avtomobi­li, ki omogocajo dvosmerno pol­njenje in praznjene energetskega hranilnika, zagotovili nemoteno napajanje in oskrbo. Koliko ener­gije je v elektricnem avtomobi­lu srednjega dosega sploh na vo­ljo, ce privzamemo, da ima liti­jev akumulator zmogljivosti 75 kWh? Povprecna poraba gospo­dinjstva, ki za ogrevanje upora­blja toplotno crpalko, je dnev­no 24 kWh. V primeru preki­njenega napajanja bi lahko tak avtomobil zagotavljal tri dni oskrbe za ves dom. Ce upošte­vamo, da bi na strehi imeli še soncno elektrarno, je stanje še boljše, da ne govorimo o tem, ce bi imeli doma dva avtomo­bila, kar dandanes ni vec red­kost (res pa je, da imamo trenu­tno bencinska in dizelska vozi­la). Tako bi lahko, upam si celo trditi, da bomo, v prihodnosti z avtomobili in strešno soncno elektrarno napajali kar ves te­den. Upam, da sem s tem pri­dobil še tisti del morebitnih pri­hodnjih kupcev elektricnega avtomobila, za katere je po­membna samooskrba. Toda, res je, današnje omrež­je bolj ali manj deluje vedno, sko­rajda 100 odstotkov casa, vsaj za tiste, ki živijo v mestih. Naj po­skusim še z enim prepricevalnim bombonckom – meri na tiste, ki zabavo išcejo na odrocnih kra­jih, v vikend hiškah predalpske­ga sveta Slovenije ali skritih ko­tickih hrvaških otokov na morju. Pomislite, vedno imate s se­boj veliko energije, kadarko­li lahko uporabite vticnico, ki se nahaja v vašem avtomobi­lu. Kako bi jo lahko uporabili? V prostem casu, denimo, za na­pajanje prikolice ali avtodoma, morda elektricnega colna. Ali pa za otroško zabavo z neizmerno kolicino energije za ozvocenje ali oskrbo odrocne vikend hiške, ki bi jo lahko ogrevali kar s kalori­ferjem, si skuhali kavo in prebra­li dobro knjigo ob enaki gotovo­sti oskrbe z elektricno energijo kot doma. Kaj pa žuri? Namesto glasnega, težkega generatorja bi lahko uporabili baterijo avtomo­bila – ste frajerji in obenem rešu­jete planet. V resnici ne znam oceniti, ko­liko sem s primeri prepricljiv. Ocenjujem pa, da bo nekoliko drugacen pogled na avtomobi­le marsikomu v prihodnje mar­sikdaj olajšal vsakodnevne za­gate in oskrbel potrebe po ener­giji. Eno pa je gotovo: elektricni avtomobili so lahko veliko vec kot le prevozno sredstvo in zato morda že danes s tega gledišca poceni in ne dragi, kot meni šir­ša javnost. . Elektricnih avtomobilov je za zdaj še zelo malo. Imajo svoje omejitve, so dragi in bi – tega se premalo zavedamo – v velikih kolicinah pomenili hudo obremenitev za obstojeca distribucijska omrežja elektricne energije. Razen ce bodo postali nelocljivi del le-teh. Sandi Kavalic, vodja raziskav in razvoja GEN-I D s Kljucni bodo pametni pristopi k upra­vljanju in razdeljevanju moci oziroma energije. . Projekcija prodaje elektricnih vozil. Vir: IEA, Global EV Outlook 2019 . Elektricno vozilo ali baterija na kolesih? . Vizualizacija koncepta modernega doma, napajanega iz kombinacije soncne elektrarne in elektricnega vozila s Ko bi bilo proizvodnje prevec, bi lah­ko polnili vozila, ko bi bilo te pre­malo, bi lahko energijo vracali v omrežje. Avtomobil kot hranilnik, bo to kdaj sploh mogoce? a temo potenciala, pred­nosti in predvsem upo­rabne vrednosti dvo­smernega polnjenja/praznje­nja elektricnih vozil je bilo v re­viji Monitor že veliko napisane­ga. Ce povzamemo ali poenosta­vimo, lahko recemo, da bo vozilo prihodnosti lahko pokrivalo po­trebe po mobilnosti in tudi ener­getske potrebe uporabnika ter družbe kot celote. Bistvena prednost, ki jo ima (bo imelo) tovrstno vozilo priho­dnosti, je z energetskega pogle­da integriran baterijski usmer­niški sklop, ki nudi možnost in­tegracije v obstojeco zasnovo elektricnega omrežja, s poslov­nega stališca pa integracijo v tr­žišce elektricne energije. In se­veda nudenje rezerve energije ob izpadih in prekinitvah doba­ve elektricne energije oziroma omogocanje delovanja avtono­mnih otocnih energetskih mikro­sistemov, ki niso vkljuceni v ele­ktroenergetski sistem. Zapisov o takih vozilih prihodnosti je veli­ko, tokrat pa si bomo podrobneje ogledali, kaj je tehnološko mogo­ce že danes in kje so ovire, da se tehnologija, ki bo poganjala traj­nostno transformacijo prometa, še ne uporablja. Kljucni »zamašek« pospeše­vanja zelene preobrazbe na po­drocju mobilnosti se v tujini za­pisuje kot interoperability, kar si bom upal posloveniti v inte­roperabilnost. Poenostavlje­no to pomeni sodelovanje in povezovanje vec razlicnih po­drocij ali sistemov, ki težijo k skupnemu cilju in zasledujejo skupni interes. Podrocja, ki so tu kljucna, so avtomobilsko industrija, financ­na industrija za razvoj placilne infrastrukture, logistika, regu­latorni organi, ki skrbijo za pra­vilno izvajanje in implemen­tacijo takih poslovnih mode­lov ter energetska industrija, ki je odgovorna za prehod na niz­koogljicne tehnologije. Na za­dnjem se najbolj omenja mikro­proizvodnja iz obnovljivih vi­rov elektricne energije s podpo­ro hranilnikov predvsem na di­stribucijskem omrežju ali jedr­ska tehnologija v kombinaciji z vecjimi hranilniki in s pametni­mi omrežji za ucinkovito delitev energije. V idealnem svetu bi se vsi ak­terji strinjali in povezali ter ome­njene procese in storitve razvi­li na enotni platformi, z uskla­jenimi in definiranimi standar­di. Vzpostavila bi se tekmoval­nost, ki bi spodbujala izboljšave na posameznem podrocju, zaprti sistemi, ki bi jih onemogocali, pa bi odmrli. Kako pa je v resnici? Standard! Leta 2010 sta organizaciji ISO (International Organization for Standardization) in IEC (Inter­national Electrotechnical Com­mission) združili moci pri pripra­vi mednarodnega standarda za integracijo elektricnih vozil v pa­metni elektroenergetski sistem. To je bilo prvic, da sta skupaj na­stopili avtomobilska in elektro­energetska industrija. Standard ima zdaj, po dveh iteracijah, oznako ISO 15118-20 in naj bi bil implementiran sredi leta 2020. Standard pokriva ozka, a kljucna podrocja s stališca e-mo­bilnosti, in sicer polnjenje in pra­znjenje elektricnih vozil, komu­nikacijo in izmenjavo podatkov med vozilom in drugimi sistemi (na tej sloni Plug & Charge na­cin polnjenja in praznjenja elek­tricnega vozila ter izmenjave po­datkov), informacije o energet­skem stanju vozila in upravljanju polnjenja, izmenjavo podatkov za namene placil in seveda po­drocje uporabniške izkušnje. Te opredeljujejo razlicni nacini pol­njenja, tako AC (izmenicni tok) kot DC (enosmerni tok) pa tudi brezžicni nacini in uporaba kon­taktnih metod. Težav z medsebojno pove­zljivostjo sistemov torej naj ne bi bilo – imamo enotno platfor­mo elektricnega vozila, ki zmo­re avtonomno vožnjo, se lah­ko prikljuci kjerkoli in kakorko­li, samostojno placuje in izvaja sistemske storitve uravnavanja stabilnosti elektricnega omrežja. Tako teorija. Pa si oglejmo stanje pobliže. Ce vzamemo avtomobil kot tehnološko napravo izzivi ne predstavljajo težav. Usmerniška tehnologija je že dobro razvita, predvsem zahva­ljujoc izrednemu napredku so­larne industrije. Na strojni, ko­munikacijski in upravljavski rav­ni izmenjave podatkov med pol­nilnico in vozilom ter oblika­mi prikljuckov sta se uveljavi­la dva protokola, standarda, ki podpirata dvosmerno polnjenje hranilnikov elektricnih vozil. To sta Chademo in CCS (Combined Charging System). Prvi zagota­vlja enosmerno polnjenje (DC) na nacin, da se razsmernik naha­ja v polnilni napravi, ta pa nudi tudi komunikacijo in upravlja­nje. CCS poleg tega dopušca mo­žnost polnjenja z izmenicnim to­kom (AC). Dva standarda za proizvajal­ce avtomobilov seveda pomenita negotovost – s stališca izbire teh­nologije in s tem povezanimi stro­ški za implementacijo se lahko razsmernik integrira v vozilo ali polnilnico, pri kombiniranih sis­temih pa celo v oboje. Proizvajalci bolj stremijo k uporabi prikljucka CCS, vkljucno s Teslo (ki velja za enega najbolj zaprtih sistemov). Ocitno je torej, da ne želijo tvegati ob regulatornih spremembah di­rektiv in standardov, ki jih bo zah­tevala Evropska unija, in na neki nacin izbirajo pristop »implemen­tirajmo vse«. Vedeti pa moramo, da tak pristop (DC – hitro polnje­nje in praznjenje z razsmernikom v polnilnici, AC – pocasno polnje­nje in praznjenje z razsmernikom v avtomobilu) ne draži le vozil, ampak tudi zapleta implementa­cijo zaradi pravil v elektroener­getski industriji. Dosedanje pilotne izvedbe »vozila kot hranilnika« vecino­ma temeljijo na protokolu in pri­kljucku Chademo. Pretvornik AC/DC se nahaja v polnilni na­pravi, zato je vozilo potencial­no cenejše, a žal cena izvedbe celotnega sistema ostaja enaka, kot ce bi bil v avtomobilu. Laž­ji sta le implementacija in prila­goditev razlicnim elektroener­getskim zahtevam za prikljuce­vanje naprav. Nissanova rešitev ima tudi integriran enofazni pol­nilec za AC-polnjenje prek pri­kljucka Mennekes Type 2, a ta žal ne omogoca dvosmernega polnjenja. Tesla in evropski proi­zvajalci avtomobilov kot potenci­alno univerzalno rešitev izbirajo CCS2, ki ravno tako omogoca pocasno polnjenje z uporabo pri­kljucka Mennekes Type 2. CCS2 potencialno omogoca dvosmer­no polnjenje tako prek integri­ranega pretvornika v avtomobi­lu kot pretvornika v sami polnil­ni postaji. Pravne težave Vozilo je s stališca elektroener­getskega sistema premicna na­prava, ki nastopa tako v režimu porabnika kot proizvajalca elek­tricne energije. Lahko spreminja lokacijo ne samo znotraj ene dr­žave, ampak prosto prehaja prek meja. Prikljucevanje naprav na omrežje pa urejajo zahtevne in striktne direktive, pravila in akti. V EU so to t. i. Grid Code. Ti opre­deljujejo režime proizvodnje, po­rabe pa tudi ustrezne zašcite in odzive ter pogoje za prikljucitev naprav na elektricno omrežje. Kljub relativno poenotenim pravilom v prenosnem delu omrežja se pojavljajo vecja raz­hajanja in nacionalne razlicice na distribucijski ravni, kar pome­ni, da vsaka naprava, sploh pa pretvornik v primeru dvosmer­nega polnjenja/praznjenja AC v avtomobilu, zahteva sprotno pri­lagajanje in konfiguracijo raz­licnih Grid Code ter spreminja­nje režima delovanja glede na lo­kacijo in državo. V Sloveniji, de­nimo, to regulira SONDO – Sis­temska obratovalna navodila za distribucijsko omrežje elektric­ne energije. Najlažje bi bilo to urediti na nacin, da bi platforma vozila s prostim dostopom omogocala konfiguracijo in nastavljanja pa­rametrov delovanja ter prilaga­janja operaterjem omrežij. Pred­vsem v povezavi s fleksibilnostjo mikroodjema/proizvodnje v so­delovanju z dobavitelji elektric­ne energije. Tehnološko za to ni nobenih omejitev. To lahko izve­demo na daljavo (kar prek ustre­zno implementiranega program­skega protokola API) ali lokalno. Glede na vrsto prikljucitve vozi­la lahko v primeru žicnega pol­njenja izvedemo izmenjavo po­datkov kar neposredno prek ko­munikacije PLC oziroma Wi-Fija v primeru brezžicnega. Žal se zaplete pri samih proi­zvajalcih vozil. Prosti dostop in nastavitev parametrov za zdaj ni­sta mogoca, podrocje ni regulira­no in proizvajalec zunanjim par­tnerjem ne dovoli vpogleda, kaj šele nastavitve parametrov in nji­hovega upravljanja. Kar je razu­mljivo predvsem s stališca odgo­vornosti za delovanje vseh sklo­pov vozila, tudi energetskega, ter seveda garancije za nemote­no delovanje v celotni življenjski dobi vozila. Še posebej, ker gre za hranilnike z uporabo litijeve tehnologije in njene (ne)varnosti ob neprimernem ravnanju. Uporabniki, banke in še kaj Omenili smo tudi uporabni­ško izkušnjo. Uporabnik si želi prikljucitev vozila in odvijanje storitev na nacin, ki bo cim bolj prikrito. Uporabnik se s tem noce obremenjevati, v primeru av­tonomnih vozil je to celo kljuc­ni predpogoj. Za izvajanje vseh procesov avtonomne vožnje je poleg avtonomne izvedbe same prikljucitve in polnjenja kljucna ravno izmenjava vrednosti ener­gije. Verjetno si ne želimo, da bi bili stevardi za polnjenje avtono­mnih vozil, mar ne? Ce želimo polno izkoristiti po­tencial standarda, ga je treba in­tegrirati tudi v informacijske sis­teme bank. Naprave bodo mora­le namrec tudi samodejno izvajati placila. Stroj stroju. Zaradi poten­cialno velikega prometa in zato morebitnih zastojev bi bilo to naj­bolje izvesti trenutno. In, seveda, placilni promet bi bilo treba pove­zati tudi z informacijskimi sistemi dobaviteljev elektricne energije, zaradi avtomatizacije izmenjave sistemskih in drugih vrednosti, ki so povezane s storitvami trga ele­ktricne energije. Brez strahu lahko še enkrat zapišemo – za vse to tehnolo­ško ni prav nobenih omejitev. Potencialne storitve uvajanja novih storitev, ki jih ponujajo elektricna vozila, bi lahko bile že danes realnost. Menim, da imamo celo izjemno priložnost, da te kmalu poženejo energet­sko, avtomobilsko in financno transformacijo k trajnostnim rešitvam. Žal pa bo preteklo še veliko casa, da bo za to dose­žen širši konsenz, ki bo odpravil omenjene ovire za implementa­cijo. Misija nemogoce? Morebiti, a del rešitve se skri­va v inovacijah na podrocju, ki je izmed vseh najbolj regulirano. V mislih imam trenutna placila in tehnologije tipa »stroj stroju«, tehnologije izmenjave vrednosti prek tehnologije veriženja blo­kov ali z uporabo kriptovalut. Morebiti se bodo tudi v ener­getski in avtomobilski industri­ji odvili podobni inovacijski pre­skoki. Navsezadnje elektricno vozilo ni samo hranilnik elek­tricne energije, temvec omogo­ca tudi njen prenos. Morebiti se rešitev skriva v osnovni napac­ni zastavitvi koncepta in imenu Vehicle to Grid (V2G). Sam me­nim, da je kljuc v kratici VasG (avtomobil kot omrežje).. Zakaj že danes ne uporabljamo hranilnikov v elektric­nih vozilih za ogrevanje pametnih domov in stabiliza­cijo energetskega sistema? Sandi Kavalic N . Dvosmerno polnjenje/praznjenje je, s stališca omrežja, dvakrat bolj »koristno«, tudi za uporabnika. . Vsestranskost ravni standarda ISO 15118-20. . Pregled nad razlicnimi tipi prikljuckov. . Shematski prikaz avtonomnega delovanja avtomobila kot dela omrežja. s Podrocje žal še ni regu­lirano in proizvajalec avtomobila zunanjim partnerjem ne dovoli dostopa. Brezsticna prihodnost obena skrivnost ni, da veliko današnje tehno­logije temelji na voja­ških raziskavah, toda da se novo­sti resnicno uveljavijo, je odloci­len ekonomski dejavnik. Šele ko se tehnologija dovolj poceni, da postane dostopna sleherniku, ali tedaj, ko bistveno poceni neko pogosto opravilo, postane resnic­no vseprisotna. Crtne kode so bile patentirane leta 1951, a so samoumevne postale šele v 70. letih, ko so se znašle na izdelkih v trgovinah, kar je bistveno po­spešilo postopke pri blagajnah. Crtne kode imajo nekaj po­manjkljivosti. Biti morajo na zu­nanjem, jasno vidnem delu em­balaže. Odcitavanje ni samodej­no, temvec moramo bralnik pri­bližati vsaki crtni kodi in jo lo­ceno odcitati. Predvsem pa je to enosmerna tehnologija, ki omo­goca zgolj branje informacije (obicajno številke, ceprav zlasti vecdimenzionalne kode – npr. QR – omogocajo tudi zapis be­sedila). Kaže pa, da bo te težave od­pravila in v prihodnosti crtne kode nadomestila tehnologija RFID (radio-frequency identifica­tion). Namesto da so izdelki na vidnem mestu polepljeni s crtni­mi kodami, bodo imeli kar v no­tranjosti embalaže majhne cipe, ki jih bo zaznalo vezje na izho­du iz trgovine. Zadošcalo bo, da bomo vozicek zapeljali skozi iz­hod, pa se bo v trenutku izpisal seznam izdelkov v njem. To ni opis iz znanstvenofantasticnih filmov, temvec že zelo zrela teh­nologija, katere trg danes pre­sega 10 milijard dolarjev letno. Z RFID danes spremljajo vozila, potnike, živino, izdelke in – mor­da bodo tudi vas. RFID Tehnologija RFID ni nova, saj je bil prvi patent s tem imenom podeljen že leta 1983. Char­les Walton je sprva delal v IBM, v 70. letih pa je ustanovil lastno podjetje Proxi­mity Devices. Že dese­tletje pred tem pa je Ma­rio Cardullo patentiral pasivni radijski transponder, ki ga je lah­ko prebudil z zunanjim poljem in prebral 16-bitni zapis v njem. Koncept delovanja RFID je po­doben kakor pri brezžicnem pol­njenju mobilnih telefonov (Elek­trika po zraku, Monitor 07–08/19), in sicer gre za indukci­jo z magnetnimi polji. Sistem se­stavljata pasivna komponenta (transponder, tag), namešcena na predmetu, ki ga želimo iden­tificirati, in aktivna komponen­ta (sprejemnik). Ta ima anteno v obliki zanke oziroma spirale, ki ustvari magnetno polje, nad­zorno enoto in radiofrekvenc­ni modul. Pasivni oddajnik pa ima zgolj anteno in mikrocip, ki vsebuje in procesira informacije. Za branje morata biti najprej obe napravi tesno druga ob dru­gi. Sprejemnik ustvari mocno magnetno polje, da v zanki (tu­ljavi) pasivnega oddajnika indu­cira elektricni tok, ki ga napaja. Cip se zbudi in se odzove z ob­delavo podatkov (lahko gre zgolj za branje ali pa kompleksnejše operacije), ki jih potem prek an­tene pošlje nazaj sprejemniku. Vso energijo dobi od sprejemni­ka, ki mora pasivno komponen­to izpostaviti tudi do tisockrat mocnejši energijski gostoti, kot je potem dejansko potrebna za od­dajanje. Pravimo, da sta induk­tivno sklopljena (glej okvir). Pri RFID je torej oddajnik lah­ko pasiven, ni pa nujno. Mogoca je tudi komunikacija med dvema aktivnima napravama, ki imata svoj vir energije, magnetno po­lje pa uporabljata zgolj za pre­nos informacij. Tak primer je, denimo, komunikacija med dve­ma telefonoma, ki ju prislonimo enega k drugemu. Vmesna pot so semipasivne komponente, ki imajo zunanje napajanje za delo­vanje integriranega vezja, med­tem ko za samo komunika­cijo uporabljajo polje sprejemnika. Induktivno sklopljeni siste­mi RFID komunicirajo pri niz­kih (135 MHz) ali visokih (obi­cajno 13,56 ali 27,125 MHz) fre­kvencah. Obstajajo pa tudi seval­no sklopljeni RFID, ki imajo do­met nekaj metrov, a so bistveno redkejši in delujejo pri ultra ali super visokih frekvencah (do 5,8 GHz), zato jih bomo izpustili. Komunikacija po RFID obicaj­no poteka z bremensko modula­cijo. Ce v elektromagnetno polje sprejemnika postavimo oddaj­nik, se to kaže kot sprememba toka v tuljavi sprejemnika (spre­menila se je impedanca). Komu­nikacija poteka s spreminjanjem upornosti bremena (amplitudna modulacija) ali kapacitete kon­denzatorja (frekvencna modu­lacija) na oddajniku. Sklopitev med oddajnikom in sprejemni­kom je zelo nizka (okrog 0,01), zato pri višjih frekvencah v oko­lici frekvence, ki jo oddaja spre­jemnik, oddajnik ustvari dva fre­kvencna pasova (npr. 13,772 in 13,348 MHz okoli 13,56 MHz), ki ju sprejemnik odcitava s pa­sovnim filtrom. Od neumnih znack do pametnih kartic RFID se uporablja tako v »neu­mnih« znackah (tag), kjer je na­men zgolj prebrati neko števil­ko (denimo za identifikacijo pa­ketov v skladišcu), kakor tudi v pametnih karticah in napravah, kjer je varnost pomembna. Pre­preciti, na primer, želimo, da bi lahko kdo kloniral pametno kar­tico za javni prevoz ali zlorabil placilno kartico. Pametne karti­ce so v bistvu racunalniki v ma­lem, ki zmorejo komunicira­ti prek RFID. Imajo prostor za shranjevanje podatkov in mikro­krmilnik. Zapisane lahko imajo šifrirane kljuce, ki so nedostopni in jih prakticno ni mogoce ukra­sti, ker je vse skupaj zalito v en cip v plastiki. Ker imajo mikrokrmilnik, lah­ko izvajajo napredne operaci­je, denimo šifriranje AES. Spre­jemnik jim pošlje izziv (crypto­graphic challenge), ki ga karti­ca reši, ker ima ustrezen šifrir­ni kljuc, in vrne odgovor. Kljuc nikoli ne zapusti kartice, ceprav kartica uspešno potrdi istove­tnost. Kartice so lahko nespre­menljive, torej ne moremo spre­minjati niti podatkov v pomnil­niku niti algoritma mikrokrmil­nika, lahko pa so tudi programir­ljive. Urbana uporablja tehnologi­jo MIFARE DESFire EV1 s proto­kolom ISO/IEC 14443-4, ki pod­pira 128-bitni šifrirni algoritem AES, ima procesor združljiv z In­tel 8051 s podporo za 3DES/AES in 2, 4 ali 8 kB prostora. NFC V modernih telefonih najde­mo NFC (near-field communica­tion), ki omogoca hitro komu­nikacijo združljivih naprav na kratke razdalje, kar je obicajno zgolj nekaj centimetrov. V praksi se NFC najveckrat uporablja za mobilne placilne sisteme, kot so Google Pay, Apple Pay ali Sam­sung Pay (ki sicer deluje malce drugace kot ostala dva). NFC je poimenovanje skupi­ne komunikacijskih protoko­lov (standard ISO/IEC 18092 / ECMA-340), ki omogocajo pre­nos podatkov med dvema preno­snima napravama v neposredni bližini. Kot vse tehnologije RFID (NFC je podpomenka, saj ozna­cuje specificno izvedbo) upora­bljajo elektromagnetno indukci­jo med dvema antenama v obliki zanke (loop antenna). Komunici­rata v frekvencnem pasu 13,56 MHz s hitrostmi 106, 212 ali 424 kb/s. Naprava, ki pod­pira NFC, lahko potem deluje v treh nacinih: kot emulator kartice, kot citalnik zapisanih informacij ali za izme­njavo poljubnih podat­kov. V praksi ena napra­va deluje kot pobudnik komunikacije, druga pa kot tar­ca. Pobudnik ustvari elektroma­gnetno valovanje v frekvencah radijskih valov, ki pasivno tar­co prebudi in ji nudi napajanje. Na ta nacin lahko v komunika­ciji NFC delujejo zelo »neumne« naprave, denimo znacke, pasiv­ne kartice itd. Kadar je ena na­prava povsem pasivna, torej brez lastnega napajanja, je izmenja­va informacij omejena na branje. Kadar pa sta obe aktivno napaja­ni, lahko NFC služi kot pravi ko­munikacijski kanal za prenos in­formacij, katerih oblika ni vna­prej predpisana. Ce ima napajanje le ena na­prava, bo ta ves cas ohranjala magnetno polje, ki bo dovajalo energijo tudi drugi napravi. Ka­dar pa poteka prenos podatkov aktivno in imata napajanje obe napravi, bosta magnetno polje ustvarjali izmenicno. Vedno bo torej »govorila« le ena naprava, druga pa bo »poslušala«. Toda že pred NFC je obsta­jal standard za hitro brezžic­no povezovanje, in sicer blueto­oth, ki ima celo nekaj prednosti. Bistveno je hitrejši, saj zmore do 2 Mb/s (NFC najvec 424 kb/s) in ima daljši doseg (nekaj me­trov in ne le nekaj centimetrov). Toda za mobilna placila je manj primeren, ker ima dve kljucni pomanjkljivosti. Bluetooth po­vezavo vzpostavi precej poca­snejše kot NFC, kjer zadostuje že desetinka sekunde, poleg tega pa zaradi induktivnega skla­pljanja ne potrebuje posebnega prepoznavanja in povezovanje (pairing). NFC je tudi bistve­no varcnejši pri porabi energije, zato ga je moc uporabljati s pa­sivnim oddajniki. To so razlogi, da bosta obstala tako NFC kakor bluetooth. Prvi bo namenjen mo­bilnim placilom, drugi pa preno­su podatkov, komunikaciji in po­vezovanju naprav. Podrobnejša primerjava obeh tehnologij je v okvirju. NFC v praksi Vsi moderni pametni telefo­ni srednjega ali višjega razreda dandanes podpirajo NFC. Poleg programske podpore, ki jo imajo vsi moderni operacijski sistemi, je kljucna antena. Ta je zelo tan­ka, v obliki zanke in mora imeti presek nekaj kvadratnih centi­metrov. Pri frekvenci 13,56 MHz je valovna dolžina 22,12 metra, kar je v telefonu nedosegljiva dolžina, zato se znajdemo dru­gace – s spiralno anteno. Antena tudi ne sme biti pre­blizu kovinskim elementom, kar zahteva v tesnem telefonskem ohišju precej nacrtovanja. Ideal­no je, ce je vsaj centimeter stran, cesar vcasih ni mogoce zagoto­viti, zato se tedaj med anteno in kovino vstavi feritna plast. Obi­cajno ima 4–5 navojev, presek okrog 3–4 kvadratne centime­tre, faktor kvalitete (dobrost, Q) 40, dielektricno konstanto mate­riala okrog 4 in debelino 0,6 mi­limetra. Po anteni (zanki oziroma tu­ljavi) tece tok do 15 mA, kar omogoca komunikacijo na raz­dalji do 10 centimetrov. Najvecja hitrost je 424 kb/s. Placilni sistemi Poleg ustreznega pametnega telefona, ki ga danes ni težko do­biti, pa za uporabo Apple Paya ali Google Paya potrebujemo še banko, ki storitvi podpira. V Slo­veniji je bilo to še donedavna ne­mogoce, zdaj pa obstaja nekaj nišnih nacinov, kako ju dobiti. Apple Pay je k nam prispel pole­ti, ko ga je Mastercard podprl v sodelovanju z bankami N26, Mo­nese in Revolut. To so moderne, internetne banke (fintech), o ka­terih smo v naši reviji v preteklo­sti že pisali (Banka brez opeke, Monitor 02/17; Povsem digitalno bancništvo, Monitor 09/18). Slo­venske banke Apple Paya še niso podprle. Z Google Payem je situacija še slabša, saj ga uradno v Sloveniji sploh ni mogoce uporabljati. Ce­prav ga N26, Revolut, Monese in Bunq s svojimi karticami Master­card podpirajo, je geografsko za­klenjen. Vsaka kartica ima na­mrec številko BIN (bank identifi­cation number), iz katere je raz­vidna država izdajateljice. Ome­njene banke Google Pay podpi­rajo le s karticami s tujimi števil­kami, ki jih lahko dobimo le, ce imamo tam stalno prebivališce (oziroma ob registraciji tako na­vedemo in si kartico potem pre­pošljemo domov). N26 je letos septembra celo obvestil uporab­nike, da lahko zdaj uporabljajo Google Pay, a se je pri vnosu kar­tice v zacetku oktobra še zatakni­lo. Tudi Google na uradni strani Slovenije še ne navaja kot podpr­te države. Slovenske banke obljubljajo, da bodo omenjeni storitvi pod­prle letos jeseni ali prihodnje leto. Ne pomeni pa to, da NFC v Sloveniji sploh ne moremo uporabljati. Po podatkih iz ju­nija letos kar 93 odstotkov pro­dajnih mest že podpira NFC, ce ga podpira naša banka. Za tujce (in Slovence s tujimi bankami) to ni problem. Domacini pa lah­ko uporabimo katero izmed lo­kalnih rešitev. NLB je predsta­vil NLB Pay (za Mastercard in Maestro), Abanka ima Abade­narnico (za Mastercard in Ma­estro), Intesa Sanpaolo ima Wave2Pay (za Viso in Master­card), Delavska hranilnica ima DH Denarnik (za Mastercard in Maestro), Sberbank pa sodelu­je z mBills. Vse te digitalne de­narnice so omejene na Android, medtem ko za Applove uporab­nike slovenske banke rešitev ni­majo. NFC v druge namene Ni pa NFC v telefonu name­njen le placevanju, ceprav ga naj­veckrat vidimo v tej funkciji. Ne­kaj drugih opravil zmore že te­lefon z osnovnim operacijskim sistemom, obstaja pa še kopica aplikacij, ki lahko NFC uporabijo za druga opravila. Telefon je na­mrec aktivna naprava RFID (za NFC), torej lahko z drugim tele­fonom prek NFC prenaša podat­ke kakor prek bluetootha, le po­casneje gre (a se hitreje zacne, glej okvir). Z nekaterimi aplikacijami lah­ko delimo geslo za Wi-Fi (npr. InstaWiFi), kar je uporabno, ce imamo zelo zapleteno geslo. RFID-kartice, ki uporabljajo fre­kvence NFC, lahko s telefonom in z ustrezno aplikacijo prebere­mo in uporabljamo, ce niso ši­frirane. Android Beam je (bila) Googlova aplikacija, ki omogoca deljenje datotek med telefoni, ce podpirajo NFC. V Androidu 10 namrec Beama vec ni. NFC na telefonih omogoca še številne druge, mestoma fu­turisticne uporabe. Na telefon bi lahko naložili kljuc od hotel­ske sobe, kartico za javni promet (Urbano že lahko), digitalne vi­zitke za izmenjavo s poslovnimi partnerji itd. Ko crtnih kod vec ne bo Ceprav imajo cipi RFID nekaj prednosti pred crtnimi kodami ali QR-kodami, jih najbrž niko­li ne bodo povsem nadomestili. Kode so namrec brezplacne, cipi pa, dasi ravno cedalje cenejši, za­stoj ne bodo nikoli. Ima pa RFID svoj prostor pod soncem, deni­mo pri dražjih izdelkih v trgovi­nah, v pametnih karticah ipd. Podobno tudi telefoni ne bodo nikoli povsem nadomestili pla­cilnih kartic ali gotovine. Ceprav so v številnih primerih bolj prak­ticni, se lahko telefon pokva­ri, se mu izprazni baterija ali ga preprosto ne moremo ali želimo vzeti s seboj. Tedaj bo navadna kartica (ali pa šop bankovcev) še vedno koristnejša. Gotovo pa bodo RFID, NFC in sorodne teh­nologije v prihodnosti postajali cedalje priljubljenejši, kar je tudi prav. Svet se razvija. Bolj futuristicne ideje pa so vgradnja RFID pod kožo, kar bi nam omogocalo odpiranje vrat, placevanje v trgovinah, zapis po­membnih informacij (osebni po­datki, alergije, zdravila) itd. Ne­kateri tehnološki zanesenjaki že imajo implantate RFID, ki merijo zgolj kakšen centimeter. Na Šved­skem je to storilo že vec tisoc lju­di. To pocetje odpira široko polje osebnih, eticnih in moralnih po­mislekov, a tehnologija je že tu.. Številne tehnologije so nastale na temeljih, ki jih je postavilo raziskovanje v vojaške namene. Medtem ko je ponekod ta provenienca manj ocitna, je pri cipih RFID ta navdih zelo ociten. Iz vohunskih tehnologij iz casa hladne vojne smo desetletja pozneje dobili metodo za brezsticno identifikacijo, ki poenostavlja odpremo v skladišcih, placevanje pri blagajnah in prenos informacij. Nekateri jo imajo že pod kožo. Matej Huš N . Pri RFID sta oddajnik in sprejemnik induktivno sklopljena prek magnetnega polja. Slika: RFID-Handbook.de . Nacini delovanja RFID. Slika: Marko Mravlak, Fizika RFID, FMF lektrika in magnetizem sta dve plati istega kovanca, ki ju po­vezujejo Maxwellove enacbe. Vemo, da vsako gibanje nabitih delcev povzroci nastanek magnetnega polja. Elektricni tok ni nic drugega kakor gibanje elektronov, zato v zanki povzroci nastanek magnetnega polja v okolici. Hkrati pa spreminjajoce se magnetno po­lje (npr. zaradi izmenicnega elektricnega toka) v vodnikih v okolici in­ducira elektricno napetost, ki požene elektricni tok. V RFID sta spreje­mnik in oddajnik induktivno sklopljena, ko prvi drugemu dovaja energi­jo skozi magnetno polje. Da je prenos ucinkovit, morata imeti obe vez­ji enako impedanco. To dosežemo z natancnim nacrtovanjem, kjer mo­ramo upoštevati števil ovojev v tuljavi, kapaciteto dodanega kondenza­torja (pri višjih frekvencah ga ne potrebujemo, ker zadostuje parazitska kapacitivnost tuljave), polmer oziroma obliko zanke, elektricni tok, raz­daljo in orientacijo. Tuljav ne moremo namestiti na kovinske predmete, ker bi to povzroci­lo nastanek induciranih vrtincnih tokov v kovini, ki bi nasprotovali spre­membi magnetnega pretoka. Med tuljavo v oddajniku RFID in kovino je zato treba vstaviti feritni material z visoko permeabilnostjo. Iz istega razloga ne moremo oddajnika RFID postaviti v notranjost kovinskega predmeta, ki bi se obnašal kot Faradayeva kletka. Poskrbeti moramo, da ima dielektricno špranjo (izolator, npr. plastika, guma, zrak), skozi katero se bo širilo magnetno polje sprejemnika. Upoštevati je treba tudi, da elektromagnetno polje interagira s snov­jo v okolici. Oddajniki RFID, ki jih vgradimo živalim pod kožo, so obda­ne z (vecinoma) vodo, ki je prevodna. Elektromagnetna polja v prevo­dnike prodirajo do znacilne globine, ki je odvisna od frekvence, perme­abilnosti in elektricne prevodnosti. Nacelno velja, da so polja nizkih fre­kvenc bolj prodorna. S frekvenco 125 kHz v živem tkivu prodrejo 2 me­tra globoko, s frekvenco 2,4 GHz pa le še 8 milimetrov. TEHNICNO Fizikalno ozadje E . Preprosta shema induktivno sklopljenih tuljav . Shema pametne kartice MIFARE DESFire EV1, kakršna je tudi Urbana. Slika: NXPCorp . Shema delovanja NFC v telefonu . Antena za NFC v iPhonu 8. Slika: SOSav o se je leta 1945 druga sve­tovna vojna koncala, so v znak prijateljstva med dr­žavama clani pionirske organizacije Sovjetske zveze ameriškemu velepo­slaniku izrocili darilo. Velik, rocno iz­delan grb iz lesa je ambasador Ave­rell Harriman obesil na zid v svoji pi­sarni, s cimer so Sovjeti dobili ideal­no mesto za svojo prisluškovalno na­pravo. Dolgih sedem let so poslu­šali pogovore v pisarni, ne da bi Americani kaj posumili. Le kako bi lahko sklepali, da je leseni iz­delek brez baterij ali elektricne­ga napajanja vohunska napra­va? Sovjeti so uporabili ena­ko tehnologijo, kot je v da­našnjem RFID. Šele ko so na britanskem veleposlani­štvu ugotovili, da lahko na od­prtem kanalu sliši­jo pogovore iz ameri­ške ambasade, se je za­cel lov na hrošca. Prisluškovalno napra­vo je izdelal ruski izu­mitelj Léon Theremin. Sestavljala sta jo reso­nancna votlina (reso­nant cavity) in konden­zatorski mikrofon (con­denser microphone). Pod kljunom ameriškega orla sta bili manjši odprtini, skozi ka­teri je zvok (valovanje zraka) pronical v notranjost grba. V njem je bil manj­ši bakreni cilinder s srebrnim prema­zom na notranji strani. Na eni stra­ni je imel obcutljivo 75 mikrometrov debelo prevodno membrano, ki je vi­brirala zaradi zvoka. Približno 230 mikrometrov pod njo je bil kovinski disk, tako da sta skupaj tvorila kon­denzatorski mikrofon. Pravokotno na cilinder je bila vstavljena 23 centime­trov dolga antena, ki je bila kapaci­tivno sklopljena z njim in je oddajala pri frekvenci 330 MHz. Antena je oddajala le, ko je bila iz­postavljena elektromagnetnemu valo­vanju z ustrezno frekvenco (800 MHz). Ko so Sovjeti sumili, da poteka kakšen pomemben sestanek, so pred velepo­slaništvo parkirali kombi, iz katerega so obsevali (prebujali) prisluškovalno napravo. Kadar tega niso poceli, je šlo za neumen in neaktiven kos kovine. PRISLUŠKOVANJE Sedemletna prevara K . Shema prisluškovalne naprave. Slika: Crypto Museum . V velikem lesenem grbu se je na ameriškem veleposlaništvu v Moskvi skrivala pasivna pri­sluškovalna naprava. Slika: Austin Mills, CC BY-SA 3.0 Primerjava bluetooth in NFC bluetooth NFC Oddajnik je lahko pasiven ne da Cena oddajnika nekaj dolarjev nekaj centov Domet do 100 metrov do 10 centimetrov Frekvenca 2,4 GHz 13,56 MHz Prepustnost 2,1 Mb/s 424 kb/s Hitrost vzpostavitve povezave cca 5 sekund 0,1 sekunde Šifriranje da ne zgolj z RFID Standard IEEE 802.15.1, SIG ISO 13157 Zlorabe niso velik problem Pri brezsticnem placevanju, kjer za nizke zneske sploh ni treba vne­sti kode, je pogosto vprašanje, kako varno sploh je. V teoriji bi se nam resnicno lahko približal zlikovec in nam ukradel nekaj denarja. A v pra­ksi takih primerov v Sloveniji sploh še niso zabeležili, so septembra po­vedali pri SI-CERT. Za sorazmerno nizke zneske (po novem pri nas do 25 evrov, v tujini pa je višina drugacna) bi namrec potrebovali zelo izpo­polnjeno in drago opremo, hkrati pa bi se izpostavili tveganju, ki ga pri­naša potrebno približanje na javnem mestu. Ponudniki placilnih stori­tev so namrec precej strogi pri odobravanju terminalov POS in malo ver­jetno je, da bi kriminalna združba lahko dobila terminal in ga dlje casa uporabljala. To velja za kartice, ki jih imamo pri sebi. Ce jo izgubimo ali nam jo iz­maknejo, jo seveda lahko nepošteni najditelj zlorabi. S telefoni je druga­ce. Da ga lahko uporabimo kot mobilno denarnico, pa mora imeti funk­cijo zaklepanja in ga moramo odkleniti, kar z modernimi telefoni ni tri­vialno. Precej bolj se moramo bati »klasicnih« zlorab, torej skimminga placilnih kartic na sumljivih bankomatih, kraj in spletnih zlorab številk kredite kartice ali vdorov v racunalnik ter s tem v e-bancništvo. . Cipe RFID lahko vgradimo tudi pod kožo. Slika: Zerohedge Napredne igrace rva razlicica zbirke sis­temskih orodij za ope­racijski sistem Windows 10 PowerToys 0.11.0, ki jo dobi­mo na spletišcu GitHub, olajša uporabo bližnjic in razširi obzor­ja okenskemu upravitelju. Pripo­mocki PowerToys so popolno­ma brezplacni in odprte kode, zato jih brez bojazni namestimo na racunalnik z Windows 10. Po preprosti namestitvi, kjer izbere­mo le želeno lokacijo in bližnjice, se med ikonami v opozorilnem središcu Notification Area pojavi nova podoba, ki predstavlja ma­vricni žepni racunalnik. Napre­dne sistemske igrace PowerToys so pripravljene za delo. Gumb Windows nam razkri­je prvo pridobitev, pomoc pri uporabi bližnjic Shortcut Guide. Ce gumb pridržimo za sekun­do ali dve, se na zaslonu izriše plast s prirocnimi informacijami o bližnjicah v operacijskem siste­mu Windows 10. Prikazana plast je razdeljena v tri sklope. V spo­dnjem so prikazane številke, ka­terih pritisk preklopi na ustre­zen program iz opravilne vrsti­ce, v zgornjem levem upravljanje z aktivnim oknom, v zgornjem desnem pa druge vedno dosto­pne bližnjice, ki jih je zdaj lažje odkriti in uporabiti. Odzivnost gumba Windows in prosojnost prikazane plasti nastavimo v na­stavitvah Settings / Shortcut Gui­de, do katerih pridemo z desnim klikom na ikono mavricnega že­pnega racunalnika. Druga funkcionalnost od za zdaj skromnega nabora se ime­nuje FancyZones. Gre za napre­dnejše pripenjanje odprtih oken na namizje. Ce smo si v preteklo­sti želeli delati s tremi okni, ki bi bila enakovredno razstavljena po tretjinah namizja, si z vgraje­no podporo nismo mogli poma­gati. Z opcijo FancyZones v zbir­ki PowerToys željo uresnicimo s Settings / FancyZones / Edit zo­nes, kjer izberemo predlogo Columns. Po želji z zmožnostjo Custom ustvarimo popolnoma lasten kalup za pripenjanje ak­tivnih oken. Med dodatnimi nastavitvami za pripenjanje oken FancyZones najdemo Hold Shift key to enable zones while dragging, ki ob vlece­nju okna z gumbom Shift takoj aktivira obmocja za pripenjanje in celotno telovadbo z odprtimi okni precej olajša. Obmocjem za pripenjanje oken po želji spreme­nimo barvo (Zone Highlight Co­lor), onemogocimo privzeto na­vezo gumbov za pripenjanje Win­dows + pušcice (Override Win­dows Snap hotkeys (win+arrow) to move windows between zones), prezremo spremembe locljivo­sti zaslona (Keep windows in the­ir zones when the screen resolution changes), okno zaklenemo v za­dnje uporabljeno obmocje (Move newly created windows to their last known zone) in podobno. Zbirki PowerToys se pozna, da je na zacetku svoje poti, zato je seznam zmožnosti skromen in ne brez napak. Uporabniki z vec zasloni bodo pri pripenjanju ak­tivnih oken imeli težave. To bo Microsoft bržkone odpravil že v naslednji razlicici, ki bo obenem pricakovano razširila funkcio­nalnosti zbirke. V Redmondu so z izcrpno dokumentacijo, s pri­pomocki in z odprto kodo zbirke k sodelovanju povabili vse zain­teresirane razvijalce. Ste vedeli, da je nekaj podobnih pripomoc­kov že vgrajenih v operacijski sis­tem Windows 10? Prvi vgrajeni pripomocek, za katerega marsikdo ne ve, je Ti­meline. Microsoftova casovnica je podobna zgodovini spletnega brskanja, s pritiskom tipk Win­dows in Tab se na zaslonu v kro­nološkem vrstnem redu pojavi­jo zagnani programi. Izbira ene­ga izmed njih izbranca ponov­no zažene. Zmožnost Timeline je povezana z Microsoftovim ra­cunom, kar pomeni, da je nada­ljevanje dela neodvisno od na­prave, ki jo uporabimo. Casovni­co najbolje izkorišcajo sodobne aplikacije, kakršna je pisarniška zbirka Microsoft Office, ki zna­jo nadaljevati delo od tocke za­dnje zaustavitve. Zmožnost Ti­meline je privzeto omogocena, ce je ne želimo, jo izklopimo v na­stavitvah Settings / Privacy / Ac­tivity History (Nastavitve / Za­sebnost / Zgodovina dejavno­sti). Možnost Let Windows collect my activities from this PC (Shra­ni mojo zgodovino dejavnosti v tej napravi) omogoci ali onemo­goci delovanje casovnice Time­line, medtem ko jo Let Windows sync my activities from this PC to the cloud (Pošlji mojo zgodovino dejavnosti Microsoftu) sinhroni­zira z oblakom. V casovnici Timeline poleg zgodovine dejavnosti najdemo tudi navidezne zaslone. Zadeva ni nova niti v operacijskem sis­temu Windows, od nekdaj pa jo poznajo tudi uporabniki racunal­nikov s sistemoma Linux in ma­cOS. Kljub priljubljenosti loce­nih delovnih namizij je Micro­soft iz neznanega razloga funk­cionalnost skril. Najdemo jo na vrhu zaslona casovnice Timeline. Z miško preklapljamo med na­mizji, ki jih množimo ali brišemo z znakoma + in x. Navidezna na­mizja so zelo uporaben program­ski pripomocek, ki poveca pro­duktivnost posameznika. Ce smo dovolj iznajdljivi, nam pomagajo pri neredu na delu. Eno namizje, na primer, namenimo pisanju, drugo raziskovanju. Še lažje kot s casovnico med njimi prekla­pljamo s kombinacijo tipk Ctrl + Win + pušcica v levo ali desno. S tipkami posamezno namizje tudi zapremo ali odpremo novo, ustrezni navezi sta Ctrl + Win + F4 in Ctrl + Win + D. V svetu številnih povezanih naprav je odložišce ena priroc­nejših zmožnosti slehernega operacijskega sistema. Windows 10 so z vecjo jesensko posodobi­tvijo pred letom dni (2018) pri­dobili zmožnost kopiranja med napravami. Tovrstno prepisova­nje z racunalnika na racunalnik je vezano na Microsoftov racun. Vklopimo ga v nastavitvah Set­tings / System / Clipboard (Na­stavitve / Sistem / Odložišce), kjer prestavimo gumba za be­leženje zgodovine odložišca in gumb za samodejno sinhroniza­cijo kopiranega besedila z drugi­mi napravami, povezanimi z is­tim Microsoftovim racunom. Vec od besedila z drugimi na­pravami deli funkcionalnost Ne­arby Sharing, ki jo najdemo pod Settings / System / Shared Expe­riences (Nastavitve / Sistem / Iz­kušnje, deljene z drugimi). Iz­brano datoteko z bližnjimi na­pravami delimo tako, da z de­snim klikom na zaslon prikli­cemo seznam akcij, iz katere­ga izberemo opcijo Share (Sku­pna raba). Ce je v nastavitvah vklopljena možnost Deljenje z vec napravami / Vsebine lahko delim ali prejemam / Od vseh v bližini, se bo oznacena datoteka prek brezžicnih povezav Wi-Fi in bluetooth prenesla na bližnji ra­cunalnik ali napravo. Hitri diski SSD so v svet pri­nesli marsikaj dobrega, a hkra­ti tudi težavo, ki smo jo pozna­li v preteklosti, prostorsko sti­sko. Terabajtov vajeni uporab­nik pogosto naleti na pomanj­kanje prostora v lokalni shram­bi. Pomaga si lahko z zmožno­stjo Storage Sense. V nastavitvah Settings / System / Storage (Na­stavitve / Sistem / Prostor za shranjevanje) lahko vklopimo tako imenovani senzor prosto­ra, ki v prihodnosti samodejno sprosti prostor z brisanjem da­totek, ki jih ne potrebujemo, na primer zacasnih datotek in vse­bine koša. Senzor po želji doda­tno nastavimo z možnostjo Kon­figurirajte senzor prostora ali ga zaženite zdaj, kjer programske­mu pripomocku dolocimo, kdaj naj se zažene, kako stare dato­teke naj briše in ali naj pri delu uporablja tudi oblak. Zadnja op­cija je zelo uporabna, saj dolgo casa zapostavljene datoteke sa­modejno prestavi v oblak in iz­briše njihove lokalne kopije. Sto­rage Sense za zdaj deluje zgolj z Microsoftovim oblakom One­Drive. Zelo uporabna je tudi zapo­stavljena funkcija File History ali Zgodovina datotek, ki za delo potrebuje zunanji disk, kljucek USB ali omrežno mesto za shra­njevanje podatkov. File History redno shranjuje datoteke z lokal­nega diska v povezano shram­bo in scasoma ustvari zajeten katalog prejšnjih razlicic shra­njenih podatkov. Shranjevanje zgodovine in povezane pogone omogocimo v nastavitvah Set­tings / Update & Security / Bac­kup (Nastavitve / Posodobitev in varnost / Varnostno kopiranje). Najprej z ukazom Dodaj pogon povežemo zunanji medij, nato z Vec možnosti / Oglejte si napre­dne nastavitve / Dodatne nasta­vitve storitev podrobneje prila­godimo lastnemu okusu. Stare razlicice datotek so dostopne z ukazom Nastavitve / Posodobi­tev in varnost / Varnostno kopi­ranje / Vec možnosti / Obnovite datoteke iz trenutne varnostne kopije ali s preprostim obiskom ustrezne poti v raziskovalcu. Varnost je skupni imenovalec, ki ga Zgodovina datotek deli z na­slednjo skrito zmožnostjo ope­racijskega sistema Windows 10. Zdrava pamet nam govori, da vkljucenega in odklenjenega racu­nalnika ni dobro pušcati brez nad­zora, a še vedno ob odhodu na stranišce, cigareto ali celo na ma­lico prevec ljudi pozabi na magic­no kombinacijo tipk Win + L, ki namizje zaklene pred radovedni­mi ocmi sodelavcev ali nakljucnih mimoidocih. Spametovala nas bo že prva nesrecna prigoda. Ker se je na lastnih napakah najbolj bole­ce uciti, pozdravljamo Microsofto­vo zmožnost dinamicnega zakle­panja namizja racunalnika. Dyna­mic Lock se prek povezave blueto­oth poveže z izbranim pametnim telefonom in v primeru, ko se ta oddalji od racunalnika, zaklene namizje, kot bi ga sami s kombi­nacijo tipk Win + L. Telefon z ra­cunalnikom povežemo v nastavi­tvah Settings / Devices and Prin­ters (Nastavitve / Naprave, kjer uporabimo ukaz Add a device (Do­dajte napravo bluetooth ali dru­go napravo). Po uspešnem spar­jenju obišcemo še Settings / Ac­counts / Sign-in options (Nastavi­tve / Racuni / Možnosti za vpis), kjer pod Dynamic Lock (Dinamic­no zaklepanje) obkljukamo Allow Windows to detect when you’re away and automatically lock the device (Dovoli sistemu Windows, da samodejno zaklepa vašo na­pravo, ko ste odsotni). Orodje Windows Reliabili­ty Monitor (Nadzornik zaneslji­vosti) je pri uporabnikih ope­racijskega sistema Windows 10 po krivici zapostavljeno, saj nas lahko reši pred bližajoco se katastrofo v podobi programske ali strojne odpovedi. Redni pre­gled dnevnih porocil o zdravju sistema nas predcasno opozori na morebitne nevšecnosti, obe­nem pa olajša identifikacijo ob­stojece problematicne aplikacije ali dela sistema. Porocila najde­mo, ce v iskalnik vpišemo View reliability history (Pokaži zgodo­vino zanesljivosti). Ce nas prica­ka množica rdecih krogcev s crko x, je cas, da preverimo stanje za­dnje varnostne kopije. Za konec še najslajše, pra­vo velikonocno jajce progra­merjev iz Redmonda. Imenik, ki ga preimenujemo v God Mode.{ED7BA470-8E54-465E-825C-99712043E01C}., se bo spre­menil v bližnjico do številnih na­prednih zmožnosti operacijske­ga sistema Windows 10, zdru­ženih v enoten uporabniški vmesnik God Mode. Gre za lic­no urejen seznam funkcional­nosti, ki jih drugace težje najde­mo. Microsoft ga je prvic skril v Windows 7, a še danes marsik­do ne ve zanj. God Mode ni ma­gicen ali vsemogocen program­ski pripomocek, temvec le hitro dostopen imenik do pogosto is­kanih zmožnosti, ki ga bo cenil sleherni vzdrževalec racunalni­kov ter obicajni uporabnik z že­ljo po enostavnejšem življenju.. Microsoft je uporabnikom operacijskega sistema Windows 10 že pred casom obljubil, da bodo deležni zbirke sistemskih pripomockov, znanih pod skupnim imenom PowerToys. Prva razlicica je na voljo, zato si oglejmo, kaj zmore. Dominik Cigala P . Pripenjanje odprtih oken na aktivno namizje je z zmožnostjo »FancyZones« dvignjeno na povsem novo raven. . Zaslonska plast »Shortcut Guide« nam olajša uporabo koristnih in ucinkovitih bližnjic v operacijskem sistemu Windows 10. . V nastavitvah naprednejših zon »FancyZones« je med drugim mogoce spreminjati barvo vnaprej dolocenih obmocij. . Casovnica »Timeline« prikaže preteklo delo na racunalniku na nacin, kot ga poznamo iz zgodovine spletnega brskanja z izbranim brskalnikom. . Poleg besedila v odložišcu lahko z drugimi napravami delimo tudi datoteke. . Prostorsko stisko na lokalnem disku nam z razlicnimi prijemi pomaga rešiti storitev »Storage sense« ali Senzor prostora. . Zgodovino starih razlicic datotek na disku lahko z zmožnostjo »File History« ali Zgodovina datotek hranimo na zunanjem mediju oziroma na poljubnem omrežnem mestu. . Dinamicno zaklepanje »Dynamic Lock« poskrbi, da se racunalnik samodejno zaklene, ko se oddaljimo s povezano napravo. . Programsko velikonocno jajce »God mode« je urejeni seznam naprednih zmožnosti operacijskega sistema Windows 10. . Ce nas pri pregledu Zgodovine zanesljivosti pricaka prevec rdecih krogcev z znakom x, takoj preverimo stanje varnostne kopije podatkov z racunalnika. repricanje o nepreboj­nosti operacijskega sis­tema macOS ni iz trte iz­vito. Ker 90 odstotkov racunalni­kov na trgu poganja Windows, je vecina škodljive programske opreme namenjena njim. Za na­mecek je macOS zelo varen ope­racijski sistem. Vgrajeni požarni zid, omejevanje delovanja apli­kacij in druga protivlomna orod­ja že s privzetimi nastavitvami udobno varujejo Mac pred mo­rebitnimi grožnjami. Programi so zaprti v peskovnike in ne mo­rejo do kriticnih sistemskih de­lov diska. Programski varnostnik Gatekeeper je privzeto nasta­vljen, da ne spusti »divjih« pro­gramov v racunalnik. Sleherni programski izdelek morajo pre­gledati strokovnjaki v Cupertinu. Uporabnik to varnost sicer lahko omili, a je tuja aplikacija še ve­dno pod budnim Applovim oce­som. Seznam znanih ranljivosti XProtect deluje v ozadju in pre­preci, da bi posamezen program pocel kaj brez dovoljenja upo­rabnika ali blagoslova v obliki di­gitalnega jabolcnega certifikata. Najnovejša razlicica operacij­skega sistema macOS Catalina je namešcena na datotecni sis­tem APFS zgolj z bralnimi pra­vicami, locena od drugih podat­kov in zašcitena pred nenamer­nim ali nacrtovanim pisanjem cez sistemske datoteke. Maci s cipi T2 podpirajo zaklepanje Ac­tivation Lock, ki lastnikom ukra­denih naprav omogocajo odda­ljeni nadzor nad podatki. Ali ob vsem naštetem lastnik Applo­vega racunala sploh potrebuje protivirusni program? Thomas Reed, direktor podjetja Malwa­rebytes, je preprican, da ga. Ja­bolcna zašcita ni neprebojna, digitalne podpise je moc zaobi­ti, varnostna pravila XProtect so maloštevilna, T2 cip pa ni vse­mogocen. Omejevanje aplikacij se v praksi dostikrat izkaže za co­klo. Ce protivirusni program na­mestimo s tržnice App Store, bo takisto omejen in kljub uporab­niškemu dovoljenju ne bo imel dostopa do vseh datotek na dis­ku, kar ga bo oviralo tako pri is­kanju morebitnih groženj kot nji­hovem odstranjevanju. Sami sebi smo najvecji sovražnik Raziskave so pokazale, da je najvec okužb in napadov na Macu plod uporabniške neu­mnosti. Posameznika prej kot klasicen virus prevara na videz neškodljiva aplikacija ali spletna povezava. Ne glede na to, ali se z gospodom Reedom strinjamo ali ne, je pri uporabi racunalnika Mac treba biti previden. Osnov­na priporocila o varni rabi ra­cunalnika so enaka ne glede na operacijski sistem, ki ga upora­bljamo. Redno posodabljanje sis­tema, pazljivost ob izbiranju po­vezav na spletu in izbircnost pri nalaganju dodatne programske opreme so varna praksa, ki nas zavaruje pred morebitnimi ne­všecnostmi. V nastavitvah System Preferen­ces / Security & Privacy najprej vklopimo požarni zid. Prilože­ni gasilec v macOS resda ni tako zmogljiv kot sorodnik iz sveta Windows, a kljub temu zadostu­je za najosnovnejše omrežne na­pade, ki bi drugace zlahka ško­dili jabolcnemu sistemu. Nasta­vitve požarnega zidu poišcemo pod System Preferences / Security & Privacy / Firewall. Z gumbom Turn On Firewall požarni zid za­ženemo, nato z izbirami Firewall Options nastavimo podrobnosti. Požarni zid v macOS v osnovi de­luje po istem nacelu kot pripomo­cek v operacijskem sistemu Win­dows, povezave nadzoruje glede na aplikacijo, ki jih zahteva. Poleg posameznih vnosov ter prepovedi lahko z nastavitvijo System Preferences / Security & Privacy / Firewall / Firewall Op­tions / Block all incoming connec­tions prepovemo vse spletne po­vezave, razen najnujnejših. V na­sprotju z okenskim požarnim zi­dom jabolcno obarvani pripomo­cek izhodnih povezav ne prever­ja. Ce bi bila taka potreba, svetu­jemo obisk tržnice App Store ali spleta, kjer podobnih pripomoc­kov ne primanjkuje. Med boga­to izbiro priporocamo programa Little Snitch in Hands Off, ki ju na Applovi tržnici sicer ni, a ju ponu­jajo na uradnih spletnih straneh za 45 evrov. Opcija Enable steal­th mode nam pride prav v javnih omrežjih, kjer ne želimo, da bi bil racunalnik viden, onemogoceno je preverjanje dosegljivosti ICMP, kakršen je, na primer, programski pripomocek Ping. Drugi pogoj za varno rabo ra­cunalnika in programov, name­šcenih v njem, je redno posoda­bljanje operacijskega sistema in aplikacij. Operacijski sistem nas o cakajocih popravkih in osveži­tvah namešcenega operacijske­ga sistema obvešca v nastavitvah System Preferences / Software Up­date, kjer z zmožnostjo Automa­tically keep my Mac up to date po želji nastavimo, da se Mac posodablja brez rocnega posre­dovanja. Programsko kodo apli­kacij lahko osvežujemo sami ali pa opravilo preložimo na vgra­jene mehanizme, kar storimo z nastavitvijo System Preferences / Software Update / Advanced / Install app updates from the App Store ali z izbiro App Store / Pre­ferences / Automatic Updates, ki se skriva pod ikono ugriznjenega jabolka. Programe, ki smo jih ku­pili zunaj Applove uradne trgovi­ne, posodabljamo sami. Ce posa­mezna aplikacija tretje vrste sa­modejnega nadgrajevanja ne po­zna, moramo popravke z ustre­znih spletnih strani razvijalcev prenesti rocno. Zelo pomemben vidik racu­nalniške varnosti ne glede na operacijski sistem, ki ga upora­bljamo, so uporabniški racuni. Geslo osnovnega racuna, s kate­rim se prijavljamo, spremenimo v nastavitvah System Preferen­ces / Security & Privacy / Change Password. Pri nastavljanju nove prijavne kode moramo upošte­vati pravila izdelave varnih ge­sel. Strokovnjaki pravijo, naj bo geslo dolgo nekje med 8 in 14 znaki, vsebuje naj velike in male crke, številke in posebne zna­ke. Geslo nam po želji poišce po­ljubni generator gesel, med ka­terimi je tudi operacijskemu sis­temu priloženi programski pri­pomocek Keychain Access. Ta si vsa gesla in druge obcutljive informacije, ki mu jih zaupamo, zapomni ter z njimi postreže, ko jih potrebujemo. Ce je Mac nastavljen, da smo ob zagonu samodejno prijavlje­ni v sistem, tovrstno prijavo one­mogocimo z nastavitvijo System Preferences / Users & Groups / Lo­gin Options / Automatic login / Off. Nevaren je lahko tudi prikaz uporabniškega imena ob prija­vljanju z osebnim racunom. Z vi­dika varnosti je bolje, ce ob prija­vi sistem zahteva vnos obeh pri­javnih podatkov. Vnos tako upo­rabniškega imena kot tudi gesla omogoci nastavitev System Pre­ferences / Users & Groups / Login Options/ Show fast user switching menu as Icon. Ako naše vsakdanje delo z ra­cunalnikom ne zahteva upravi­teljskih privilegijev, je pametno odpreti uporabniški racun, ki upraviteljskih zmožnosti nima, in ga uporabljati za obicajna ra­cunalniška opravila. Z upravitelj­skim racunom in izbiro System Preferences / Users & Groups / + ustvarimo novega uporabnika tipa Standard, ki mu odstranimo kljukico pred opcijo Allow user to administer this computer. Da bi bile tudi druge splošnejše na­stavitve v sistemu zgolj v dome­ni upravitelja, izberemo System Preferences / Security & Privacy / General / Advanced / Require an administrator password to access system-wide preferences. Gostom je namenjeno zaca­sno prijavljanje, ki ga omogoci­mo System Preferences / Users & Groups / Guest User / Allow gue­sts to log in to this computer. Z zacasno prijavo se družinski cla­ni, prijatelji in znanci v racunal­nik nebolece prijavijo brez spe­cificnega uporabniškega racuna ter racunalnik povsem normal­no uporabljajo. Zacasni uporab­niški racun se ob odjavi izbriše. Vec možnosti za deljenje racu­nalnika z družinskimi clani in s prijatelji ponuja novo orodje Sc­reen Time, ki poleg omejevanja ponudi podrobno statistiko upo­rabe racunalnika. Uporabniški vmesnik programa je temu pri­merno razdeljen v dva dela: v prvem so podatki o uporabi apli­kacij, številu opozoril in aktiva­cij racunala, v drugem omeje­vanje uporabe racunalnika, po­sameznih programov, dolocanje izjem ter nastavitve privilegijev, od kupovanja na tržnici App Sto­re do predvajanja vecpredstav­nih vsebin. Program najdemo v nastavitvah System Preferences / Screen Time. Za miren spanec Kljub pregovorni nesmisel­nosti protivirusnih programov v sistemu macOS je vanj vgra­jena osnovna zašcita pred pro­gramsko nadlogo. Gatekeeper je pripomocek, ki onemogoci namešcanje programov, ki niso s tržnice App Store. V nastavi­tvah System Preferences / Secu­rity & Privacy / General doloci­mo, ali bomo namešcali zgolj programe z uradne tržnice (Al­low apps downloaded from: App Store), izdelke preverjenih raz­vijalcev (Allow apps downloaded from: App Store and identified de­velopers) ali pa vse, kar nam pri­de pod roke (Allow apps down­loaded from: Anywhere). Sleher­no spreminjanje zahteva admini­stratorsko geslo, ki ga vnesemo pod Click the lock to make chan­ges, medtem ko je za prikaz za­dnje opcije treba uporabiti ter­minalski ukaz sudo spctl --mas­ter-disable, saj so jo v Cupertinu v imenu vecje varnosti privzeto skrili. Gatekeeper v zadnji raz­licici operacijskega sistema ma­cOS poleg podpisovanja kode ter preverjanja s spleta prenesenih programov skrbi tudi za periodicne preglede program­ske kode, ki jo namešceni izdelki uporablja­jo pri izvajanju. Racunalniki Mac so v rokah uporabni­ka s pravo dozo zdrave pameti precej var­ni pred zlonamerno programsko kodo in vdori, a dodatna plast obrambe zagotovo ne bo odvec. Sodobni protivirusni progra­mi racunalnikov ne obremenjujejo vec kot v preteklosti, zato bodo hitri Macov disk, procesor in pomnilnik kljub dodatni zašci­ti drveli z nezmanjšano hitrostjo naprej. Iz­bire je veliko. Med uspešnejšimi protiviru­snimi programi je zagotovo Avast Security for Mac, ki je za domaco rabo brezplacen, odkrije vse nevarnosti in je dokaj prizane­sljiv do Macovega drobovja. Hiter je pri iz­vajanju popolnega pregleda, zna preveri­ti elektronska sporocila skupaj s priponka­mi, nadzoruje uporabnikovo pohajkovanje po spletu, prenose in izvajanje JavaScripta. Tuji mu niso zunanji mediji niti tehnike ri­barjenja. Podobno zanesljiv in poceni je Avira Free Antivirus for Mac, ki pa za svoje storitve že zahteva vec sistemskih virov. Poleg protivi­rusne zašcite se ponaša še z lovljenjem vo­hunskih programov in oglasov, ponuja hi­ter dostop do naprednih pripomockov in je preprost za uporabo. Ce program naleti na okuženo datoteko ali imenik, ju pozdra­vi, tako da si uporabniku z grožnjo ni treba vec beliti las. Enako velja za Sophos Home, ki za zagon delovanja zahteva zgolj nekaj osebnih informacij. V zameno ponudi na­crtovane preglede, naprednejšo karanteno za neozdravljive datoteke ter redno poso­dabljanje knjižnic s prežecimi nevarnostmi. Omeniti moramo še ljubljenca Windows obcinstva, protivirusni program Malware­bytes for Mac, ki je nastal kot orodje za od­stranjevanje programov z oglasi. Cez cas se je program prelevil v sposobnega bojevni­ka, ki uspešno varuje racunalnike pred ško­dljivo programsko kodo ne glede na ope­racijski sistem, ki tece na njih. Prvi virus je podjetje Malwarebytes na Macu odkrilo leta 2017. Hitri pregled protivirusnih programov za Applove racunalnike koncujemo s prvakom tržnice App Store. Antivirus Zap najprej preveri najbolj ocitne koticke diska, šele nato se loti casovno potratnejšega popolne­ga pregleda. Omogoca tudi, da sami nasta­vimo predele datotecnega sistema, za kate­re sumimo, da bi lahko vsebovali kaj ško­dljivega. Prirocno je obnavljanje spletnega brskalnika, ki samodejno izbriše razširitve, predpomnilnik, piškotke in drugo navlako, za katero oceni, da upocasnjuje prikazova­nje spletnih strani. Uporabniški vmesnik je preprost. Omogoca hiter pregled lokalne­ga diska, omrežij in celo razdelka z opera­cijskim sistemom Windows, ce je na Macu namešcen po uradni poti Bootcamp.. Potrebuje Mac protivirusno zašcito? Racunalniki Mac so pregovorno varni, odporni proti virusom, vdorom in ne potrebujejo programske zašcite. Ceprav so strokovnjaki že davno dokazali, da ta trditev popolnoma ne drži, se uporabniki Applovih naprav še danes pocutijo bolj varne kot posamezniki v nasprotnem, Windows taboru. V Mace vgrajena orodja so tako ucinkovita v boju z neželeno programsko opremo, da protivirusnega programa macOS ne potrebuje. Je to res? Boris Šavc P . Osnovne napade odbije že vgrajeni požarni zid, ki ga omogocimo v nastavitvah »System Preferences / Security & Privacy«. . Operacijski sistem macOS Catalina je namešcen na svojem diskovnem razdelku, locen od drugih podatkov. . Boljših požarnih zidov na trgu mrgoli, med njimi priporocamo uporabniku prijazni Little Snitch. . Redno posodabljanje operacijskega sistema, ki poganja racunalnik, je osnovni pogoj za varno uporabo. . Applov upravitelj gesel Keychain nam lahko pomaga pri izdelavi varne prijave. < Ce je Mac nastavljen, da smo ob zagonu samodejno prijavlje­ni v sistem, tovrstno prijavo one­mogocimo. . Vsakdanje delo z racunalnikom obicajno ne zahteva upraviteljskih privilegijev, zato je varna praksa uporaba omejenega, standardnega uporabniškega racuna. . Namešcenim programom pod prste gleda Gatekeeper, ki po novem periodicno preverja zagonsko kodo aplikacij in nadzoruje morebitne spremembe v njej.v . Vec možnosti za deljenje racunalnika z družinskimi clani in s prijatelji ponuja novo orodje Screen Time. APPLE NASVETI = . Pregovorni odpornosti proti virusom navkljub je na Macu priporocljivo uporabljati protivirusni program. < Racunalniki Mac so v rokah uporabni­ka s pravo dozo zdrave pameti precej var­ni. Spletni in valovni radijski sprejemnik redi osemdesetih let preteklega stoletja je bil analogni prenos radij­skega signala samoumeven, va­lovni radijski sprejemniki pa na­tancno in premišljeno zasnovana analogna vezja iz nepregledne množice tuljav, kondenzatorjev, uporov in tranzistorjev. Internet je bil šele v povojih, saj smo s po­casnimi in z dragimi modemi le s težavo prenesli vecje kolicine po­datkov. Ceprav naj bi prva sple­tna radijska postaja nastala že leta 1993, kakovosten avdio zvo­kovni tok prek interneta ni bil mogoc do uvedbe širokopasov­nih prikljuckov. Valovni radijski sprejemnik z digitalnim upravljanjem Devetdeseta leta so prinesla ve­cjo integracijo, ne le v digitalnih, temvec tudi v analognih integri­ranih vezjih. Gradnja kakovostnih dolgovalovnih (LW, angl. long wave), srednjevalovnih (MW, angl. middle wave), kratkovalov­nih (SW, angl. short wave) in ul­trakratkovalovnih (USW, angl. ultra short wave) radijskih spreje­mnikov je s cipi, kot je TEA5710, postala enostavnejša. TEA5710 omogoca poslušanje amplitudno (AM) in frekvencno modulira­nih (FM) radijskih signalov. Vse­eno pa samogradnja radijskega sprejemnika z njim ni za zacetni­ke, saj moramo dodati še kopico zunanjih komponent, med kateri­mi so nastavljive tuljave, konden­zatorji in upori (trimerji), s kate­rimi uravnamo nihajne kroge in s tem zagotovimo dober sprejem na vseh frekvencnih obmocjih. Do cipov za enostavno (samo)gradnjo radijskega sprejemni­ka smo morali pocakati še vec kot dve desetletji, saj je šele TEA5767 uspešno združil kr­milna digitalna in demodulator­ska analogna vezja. Za delovanje radijskega sprejemnika pa smo morali na tiskanino z integrira­nim vezjem dodati le še pešcico kondenzatorjev in uporov (vse­ga skupaj 18) ter povezavo s pa­licno anteno. Cip upravljamo z racunalnikom prek zaporednega digitalnega vodila I2C ali 3-wire (denimo TEA5767HN podpira oba protokola), a zaradi obilice drobnih prikljuckov, širine oko­li 0,5 mm, ni primeren za roc­no spajkanje, si pa lahko za do­maci projekt v kateri od svetov­nih spletnih trgovin z elektron­skimi komponentami omislimo že izdelano miniaturno tiskamo vezje z obicajnim razmikom pri­kljuckov (2,54 mm), ki ima že vgrajene tudi vse potrebne zuna­nje elektricne komponente. Po­vejmo še, da omenjena Philipso­va cipa omogocata le sprejem si­gnala na podrocju USW (od 76 do 108 MHz), pri cemer sta zaje­ta evropski in japonski standard. V zadnjem casu postaja vse bolj popularen tudi RDA Microelec­tronicsov enocipni radijski spre­jemnik RDA5807M, ki zna zaje­mati tudi tekstovne podatke RDS in RBDS (navadno le ime radijske postaje), ki jih radijske postaje pri­lepijo v avdio signalu, da jih laž­je poišcemo. Vendar RDA5807M namesto analognih vezij za deko­diranje frekvencno modulirane­ga signala uporablja pretvornik A/D in digitalno logiko ter šele na koncu signal s pretvornikom D/A ponovno spremeni v analogno obliko za levi in desni kanal. Prav zato pogrešamo tudi digitalni av­dio izhod (npr. I2S). Tega (prikljucek DOUT, po standardu I2S) ima Silicon Lab­sova družina enocipnih radijskih sprejemnikov Si473x, v kateri je najzmogljivejši Si4735, ki lah­ko sprejema modulirane valovne radijske signale AM in FM na fre­kvencnih podrocjih LW, MW, SW in USW. Vsekakor velja poudari­ti, da potrebujemo tudi ustrezne antene, ki si jih lahko izposodi­mo tudi s kakega starega analo­gnega radia. Spletni radijski sprejemnik Konec devetdesetih let je pri­nesel v naše domove prve razlici­ce širokopasovnih internetnih po­vezav (xDSL). Telefonske parice so nekaj let kasneje zaceli nado­mešcati tudi koaksialni in opticni kabli, vendar so vsi trije mediji za prenos podatkov z vse zmogljivej­šimi modemi že kmalu omogocili nemoteno poslušanje spletnih ra­dijskih postaj z osebnimi racunal­niki. Ceprav je za poslušanje za­došcal že sodoben spletni brskal­nik, so si mnogi želeli, da bilo me­njavanje radijskih programov po­dobno enostavno kot pri valov­nem radiu. Nastale so namen­ske aplikacije, ki so poznale raz­licne tipe podatkovnih datotek z obsežnimi zbirkami podatkov za dostop do spletih radijskih postaj. Vendar je šele prihod prvih mikroracunalnikov, kot sta Ra­spberry Pi in Banana Pi, omogo­cil samogradnjo spletnih radiev v obliki avdio komponent, ki ima­jo možnost prikazovanja infor­macij o izbrani radijski postaji in drugih nastavitvah na preprostih vgradnih prikazovalnikih LCD, možnosti priklopa stikal, vrtlji­vih stikalnih gumbov, zaslonov na dotik in drugih analognih ter digitalnih pripomockov za eno­stavno izbiro postaj in nastavitev glasnosti. Lahko delujejo tudi kot spletni strežniki. Z ustrezno pro­gramsko opremo jih lahko upra­vljamo iz vseh pametnih telefo­nov, tablicnih racunalnikov in drugih domacih racunalnikov z žicno ali brezžicno ethernetno povezavo (WiFi). Prav zato ne potrebujemo klasicnih infrarde­cih daljinskih upravljalnikov, a jih lahko kljub temu najdemo v pestri ponudbi komponent za sa­mogradnjo spletnih radiev. Ker imajo novejši mikroracunalni­ki na voljo tudi vmesnik WiFi, s katerim se lahko povežejo z do­macim brezžicnim usmerjeval­nikom, zadošca za delovaje sple­tnega radia že napajalni kabel. Pametni telefoni Skoraj vsi novejši mobilni tele­foni imajo vgrajeno aplikacijo za sprejem valovnega radijskega si­gnala. Pametni telefoni omogo­cajo tudi poslušanje spletnega ra­dia, vendar z obicajno program­sko opremo nudijo manj možno­sti upravljanja od namenskega spletnega radijskega sprejemni­ka, obenem so namenjeni pred­vsem enoosebni rabi. Kot pred­vajalnik glasbe in radijski spreje­mnik bi lahko zato uporabili kve­cjemu odslužen pametni telefon. Kakorkoli, za poslušanje sple­tnega radia na pametnem tele­fonu lahko namestimo tudi kate­ro od namenskih aplikacij, kot so TuneIn (iOS/Android/Windows phone), Earbits (iOS/Android) in Beats 1 (iOS), ki znajo same poiskati sezname aktivnih inter­netnih radijskih postaj. Za sobno predvajanje radia iz mobilnega telefona je dovolj kabel, s kate­rim izhod za slušalke povežemo z avdio ojacevalnikom, ali pa se­veda povezava bluetooth. Vseeno opozorimo, da se izplaca internetni radio posluša­ti prek povezave WiFi z domacim brezžicnim usmerjevalnikom in ne prek mobilnih podatkovnih omrežij (3G ali 4G), ce seveda nimamo dovolj velikega podat­kovnega paketa. Kako zaceti? Ob poplavi zmogljivih 32-bi­tnih mikrokrmilnikov in mikro­racunalnikov lahko zacnemo ra­dijski sprejemnik nacrtovati oko­li kateregakoli izmed njih, a veli­ko prikladneje je uporabiti že iz­delan mikrokrmilniški modul (npr. Arduino UNO) ali mikrora­cunalnik (npr. Raspberry Pi). Za izdelavo klasicnega valovnega radijskega sprejemnika z digital­nim upravljanjem potrebujemo le malo procesorske moci (razen ce želimo digitalno obdelavo zvo­ka), zato lahko uporabimo Ardu­ino UNO ali katerokoli drugo mi­krokrmilniško razvojno plošco, ki podpira ustrezno zaporedno po­vezavo (npr. I2C, 3-wire …). Za upravljanje miniaturnega radij­skega modula potrebujemo le še graficni prikazovalnik in enostav­no tipkovnico, zaslon na dotik ali drugo vhodno napravo za prekla­pljanje med radijskimi kanali ter 5-voltni napajalnik. Vendar se zdi, da je Raspber­ry Pi (ali drug mikroracunalnik z operacijskim sistemom) glede na svojo zmogljivost vseeno ce­novno najugodnejši, saj omogo­ca tudi poslušanje spletnega ra­dia. Raspberry Pi 3b+ vsebuje prikljucek na žicno ethernetno omrežje, vmesnik WiFi ter 4 pri­kljucke USB, prek katerih lahko povežemo monitor, tipkovnico in druge naprave USB. Po dru­gi strani lahko celo za oskublje­ni Raspberry Pi Zero dokupimo ethernetni mostni modul, ki ga vtaknemo v prosto vticnico USB in hkrati dodamo zaslon LCD za prikaz izbranega radijskega pro­grama ter drugih nastavitev. Pri vseh razlicicah Raspberry Pi je vec kot dovolj tudi pomnilnika. Ocitamo mu lahko le precej ve­cjo porabo elektricne energije v primerjavi z mikrokrmilniki. Med popularnimi mikroracu­nalniki omenimo še zmogljivejšo in dražjo družino Banana Pi, za­snovano na procesorskih jedrih ARM. Nekateri Banana Pi omo­gocajo celo priklop 2,5-palcnih pogonov SSD in diskov. Sple­tni radio lahko zgradimo celo na osnovi odprtokodnega usmerje­valnika (npr. Asus WL-520GU). Videz in funkcionalnosti V navodilih za izdelavo sple­tnega radia na osnovi Raspber­ry Pi najdemo kopico zanimi­vih projektov, katerih avtorji so za ohišja uporabili najrazlicnej­še predmete, od prastarih radiev na elektronke, škatel za drage pi­jace in ekstravagantnih kovckov do licnih doma narejenih lesenih ohišij ter industrijskih kovinskih in plasticnih ohišij za samogra­dnjo elektronskih naprav, v ka­terih je treba izrezati le odprtine. Najmanjša velikost ohišja je od­visna od tega, ali nameravamo vanj vgraditi le mikroracunalnik z radijskim sprejemnikom in vticni­ci RCA (ali podobni) za povezavo z avdio ojacevalnikom ali pa si že­limo kompakten radio z vgrajeni­mi ojacevalnikom in zvocniki, ki ga bomo lahko vzeli na pocitnice. Velikost ohišja je odlocil­na tudi pri izbiri zaslona za pri­kaz radijskega programa in osta­lih nastavitev. Nostalgiki nimajo težav, saj je bila vecina prvih ra­diev na elektronke v velikih le­senih škatlah, ki so se uporablja­le tudi kot resonancne skrinje. Vanje je mogoce namesto origi­nalne programske skale vgraditi tudi sodobne prikazovalnike TFT in LCD z zasloni na dotik, ki lah­ko prikazujejo programsko ska­lo v bolj ali manj izvirni grafiki. Mnogi so se kljub temu raje od­locili za nekajkrat cenejše dvo­barvne (znakovne) zaslone LCD. Nacine upravljanja radijskega sprejemnika lahko v celoti prila­godimo svojim željam. V samo­stojni radijski sprejemnik nava­dno vgradimo gumbe in stikala za izbiranje kanalov. Avtorji raz­licnih projektov radi uporabljajo tudi preklopne gumbe, potenci­ometre itn. ali pa vse nadomesti­jo z zaslonom na dotik. Nekateri mikroracunalniki Banana Pi ima­jo vgrajen tudi infrardeci spreje­mnik za upravljanje s klasicnim daljinskim upravljalnikom. Za gradnjo valovnega radij­skega sprejemnika navadno ne potrebujemo veliko procesne zmogljivosti, saj radijski mo­dul zgolj krmilimo, medtem ko potekata demodulacija in pre­nos zvoka v avdio ojacevalnik po dveh analognih kanalih. Va­lovni sprejemnik lahko dodamo tudi sprejemniku spletnega ra­dia, vendar moramo v tem pri­meru ustrezno prilagoditi pro­gramsko opremo, oziroma njene nastavitve. Le redki enocipni ra­dijski sprejemniki premorejo tudi digitalni avdio izhod. Ce se odlo­cimo za uporabo teh, enostaven mikrokontroler (npr. tisti na Ar­duinu UNO) ne bo dovolj. Tako se ponovno vrnemo k že omenje­nim mikroracunalnikom, med katerimi je trenutno najbolj pri­ljubljen Rasberry Pi. Res pa je, da pri digitalni obdelavi zvoka ne potrebujemo dodatnih analo­gnih vezij za nastavljanje jakosti in barve zvoka. Programska oprema Ce nameravamo pri gradnji ra­dia uporabiti programsko opre­mo s spleta, pri kateri bomo iz­brali zgolj ustrezne nastavitve, moramo pri izbiri komponent paziti na združljivost. Program­ski paketi, kot je piRadio, vselej podpirajo le omejen nabor stroj­nih komponent, za nepodprte komponente pa moramo sami iz­delati ustrezne programske vme­snike. Veliko programske opre­me omogoca izbiro prikljuckov za zaporedna podatkovna vodila (npr. I2C), prek katerih poveže­mo prikazovalnik LCD, valovni radijski sprejemnik in druge pe­riferne module. Pri sestavljanju spletnega radia imamo zato pre­cej svobode in se nam ni vedno treba držati referencnih nacrtov. Na svetovnem spletnem porta­lu GitHub najdemo številne pro­gramske knjižnice za komunika­cijo z razlicnimi perifernimi mo­duli za mikrokrmilniške razvojne plošce in mikroracunalnike, kot so Arduino UNO, Rasberry Pi in Banana Pi. V programskem jezi­ku Python tako ni težko izdelati enostavne aplikacije za upravlja­nje valovnega radia. Za osnov­no upravljanje valovnega radia prek tipkovnice lahko z GitHuba prenesemo katero od aplikacij v programskem jeziku Python, ki jo lahko tudi dokaj enostavno prilagodimo svojim potrebam. Med izdelanimi aplikacijami za poslušanje spletnega radia z Raspberry Pi so KRadio, Gnome­radio, RDS-Surveyer in ipRadio z vticnikom za valovni radio, ka­terih zasnova je bolj ali manj pri­lagojena namenski strojni opre­mi za gradnjo spletnih radiev. Vecina programskih paketov se lahko prilagodi majhnim vgra­dnim zaslonom, ki jih upora­bljajo spletni in valovni radii na­mesto monitorja s prikljuckom HDMI ali DVI. Ustrezen gonilnik lahko izberemo ob namestitvi. Prenos, namestitev in prilagajanje programske opreme Programsko opremo za mi­krokrmilnike navadno dobimo v oblikah izvorne kode in izvedljive kode. Izvedljive kode ni treba pre­vajati, zato nam ni treba iskati po­trebnih programskih knjižnic in prevajalnikov, imamo pa zato ve­liko manj svobode pri dodajanju nepodprtih perifernih enot. Pre­vajanje izvorne kode je mogoce samo, ce imamo na voljo ustrezno razvojno okolje, katerega name­stitev navadno ni ravno trivialna. Vecina mikroracunalnikov ima tak ali drugacen operacijski sis­tem. Nekatere vrste programske opreme so na spletu na voljo v obliki slik podatkovnih pogonov (*.img), zato ni potrebno name­šcanje operacijskega sistema in podatkovnih paketov, temvec le izvedba nastavitev. Po drugi strani je rocno name­šcanje zastonjske programske opreme v Linux sorazmerno do­bro avtomatizirano, a se vseeno pogosto ne moremo izogniti bra­nju navodil, saj moramo pred na­mestitvijo in izvedbo nastavitev nemalokrat dodati še manjkajo­ce sistemske module in program­ske knjižnice. Namestitev spletnega radia na Raspberry Pi Vecina namestitvenih vodni­kov predlaga, da kot prvi korak namestitve izvedemo ukaz sudo apt-get update, s katerim v vlogi skrbnika na spletnih strežnikih posodobimo zbirko razpoložlji­vih dodatnih programskih mo­dulov. Z ukazom sudo rpi-update lahko nadgradimo tudi vgrajeno programsko opremo. Ta posodo­bitev je namenjena starejšim mi­kroracunlanikom. Sledi obvezen ponovni zagon z ukazom reboot, nakar ponovno izvedemo sudo apt-get update, ki prenese do­datne posodobitve, ce smo prej uporabili sudo rpi-update. Naslednji korak je prilagaja­nje nastavitev Linuxa z ukazom sudo raspi-config, s katerim v vlo­gi skrbnika zaženemo orodje za izbiro nastavitev Linuxa v teks­tovni grafiki. Z njim lahko spre­menimo nacin zagona racunal­nika, tako da se izvede samodej­na prijava v operacijski sistem in se hkrati zažene aplikacija za upravljanje radia. Po želji lahko izklopimo namizje operacijske­ga sistema in zahtevamo, da se ta zažene v konzolnem nacinu, še posebej, ce za prikazovanje uporabljamo namenski zaslon. Izberemo lahko tudi jezikovne možnosti in casovni pas ter pred­nastavimo omrežna vmesnika za žicni ethernet in WiFi. Ce uporabljamo prikazoval­nik HDMI (z zaslonim na do­tik), je zdaj pravi cas za name­stitev pretvornika za video, ffmeg, ki jo izvedemo z ukazom sudo apt-get install ffmpeg. Ve­liko samograditeljev se raje od­loci za majhen in prirocen za­slon Olimex OLED s 128 x 64 pi­kami (ali združljivega), za kate­rega lahko z ukazoma sudo apt­-get install libffi-dev in sudo apt­-get install build-essential libi2c­-dev i2c-tools python-dev prene­semo tudi ustrezne gonilnike. Ce smo namestili okrnjeno razlicico Linuxa za Raspberry Pi, Rasbian­-Lite, ki porabi manj pomnilnika in veliko manj prostora na kartici SD kot obicajna razlicica, je zdaj cas za namestitev programskega paketa python-pil, ki ga izvede­mo z ukazom sudo apt-get install python-pil. Opcijski programski paket Anarcon, ki ga namestimo z uka­zom sudo apt-get install anar­con, omogoca samodejni teden­ski prenos in posodobitev sezna­mov spletnih radijskih postaj. V zadnje razlicice Rasbiana je tre­ba namestiti tudi Scratch (sudo apt-get install scratch), ki omogo­ca poljubno izbiro ozadja namiz­ja. Z ukazom reboot ponovno za­ženemo Raspberry Pi. Koncno se lahko lotimo na­mestitve aplikacije za predvaja­nje spletnega radia, z ustreznim vticnikom pa tudi valovnega ra­dia. Najprej namestimo storitev za predvajanje glasbe Music Pla­yer Demon: sudo apt-get install mpd mpc python-mpd. Ce apt-get ne najde namesti­tve, predhodno poženemo še sudo apt-get update. Zdaj lahko po želji namestimo aplikacijo pulseradio (sudo apt­-get install pulseradio), ki doda funkcionalnost espeak. Ta omo­goca branje tekstovnih besedil v razlicnih jezikih. Ce je ne potre­bujemo, je bolje, da aplikacije pulseradio ne namešcamo. Zadnji korak je namestitev sto­ritve za upravljanje spletnega ra­dijskega sprejemnika, Raspber­ry PI Internet Radio. Programski paket najprej z ukazom wget www.bobrathbone.com/raspberrypi/packages/radiod_._ar­mhf.deb prenesemo na Raspberry Pi, nato pa ga z ukazom sudo dpkg -i radiod_._armhf.deb namestimo. (Seveda namesto besedi­la . vnesemo dejansko razlicico in podrazlicico programskega pa­keta, npr. 6.10). Sledi izvedba nastavitev, ki jo iz datotecne mape /usr/share/radio zaženemo z ukazom sudo ./configure_radio.sh. Nastavi­tve nato izvedemo v tekstovnih oknih. Velja omeniti še pestri iz­biri podprtih opcij za pretvorvo digitalnega avdio signala v ana­lognega ter tekstovnih in grafic­nih prikazovalnikov, med kate­rimi so popularni prikazovalni­ki LCD in OLED pa tudi možnost, da še naprej uporabljamo zaslon HDMI z zaslonom na dotik. Po­gosto pride prav tudi možnost, da izpis na prikazovalniku obr­nemo na glavo, saj lahko tako v nekaterih primerih bolje izkori­stimo ohišje radijskega spreje­mnika. Jakost in barva zvoka Le boljši in novejši digitalno krmiljeni enocipni radijski spre­jemniki omogocajo digitalno na­stavljanje barve in jakosti zvo­ka, medtem ko lahko pri ostalih v serijo vežemo dodatne digital­no krmiljene analogne cipe, ki jih prav tako upravljamo prek za­porednega podatkovnega vodila (npr. I2C). Denimo kot digitalno krmiljen analogni potenciome­ter lahko uporabimo cip PT2257. Po drugi strani z enocipnimi valovnimi radijskimi sprejemni­ki z digitalnim izhodom in prek spletnega radia zvok sprejme­mo v digitalni obliki in ga lah­ko z aplikacijami za sprotno ob­delavo zvoka v mikroracunalni­kih tudi programsko obdelamo, še preden ga pretvorimo v analo­gno obliko za predvajanje. Doda­tnih analognih vezij zato ne po­trebujemo. Številni projekti samogradnje radijskega sprejemnika vklju­cujejo tudi avdio ojacevalnik in zvocnika, saj tako za predvaja­nje zvoka ne potrebujemo doda­tnih naprav, a to podrocje prepu­šcamo bralcem, saj je na spletu vec kot dovolj nacrtov za vsako­vrstne glasbene sladokusce. Pre­dloge in povezave na nacrte naj­dete tudi v prirocniku za samo­graditelje spletnega radia Ras­berry Pi Internet Radio Construc­tors Manual …. Spletni radio dobiva z vse hitrejšimi nacini dostopa do interneta primat nad klasicnim valovnim radijem. Ceprav so sprejemniki spletnega radia v obliki avdio komponent sorazmerno dragi, jih lahko z malo truda in iznajdljivosti naredimo tudi sami. Izdelamo pa lahko tudi valovni radio. Simon Peter Vavpotic S . Kot kovanec za cetrt dolarjev velik digitalni enocipni valovni radijski sprejemnik Si4735 na vgradnem tiskanem vezju. . Spletna stran, s katere lahko dosežemo avstralske spletne radijske postaje. Preklapljanje med postajami je enostavno, vendar je njihov nabor omejen. Zakaj digitalni radio vecinoma le prek spleta? Razmah hitrih internetnih povezav po naših domovih je zabavno in­dustrijo že pred vec kot desetletjem spodbudil k množicnemu oddaja­nju radijskih in televizijskih programov prek spleta. Vecina radijskih po­staj danes prenaša programe tudi s svojih racunalniških strežnikov. Po drugi strani lahko spletno »radijsko postajo« vzpostavi vsakdo, ki ima stalni internetni prikljucek in fiksno številko IP. Prenos zvoka v digitalni obliki prek interneta je pogosto kakovostnejši od prenosa amplitudno ali frekvencno moduliranega signala po zraku. Digitalni radio za kakovosten prenos signala ne potrebuje tako velike pasovne širine kot digitalna televizija, radijski signal v obliki podatkov­nih paketov zato z lahkoto potuje tudi po širokopasovnem internetu. . Digitalni radijski sprejemnik v licnem lesenem ohišju domace izdelave z vgrajenimi zvocniki in ojacevacnikom ter daljinskim upravljanjem. . Kot daljinski upravljalnik sodobnega digitalnega radia lahko uporabimo tudi pametni telefon. Spletna varnost mikroracunalnikov Operacijski sistemi in pro­gramski paketi, s katerimi vzpostavimo delovanje sple­tnega radia, imajo navadno prednastavljena gesla, ki jih moramo obvezno spremeniti pred povezavo naprave z inter­netom. V nasprotnem tvegamo možnost nakljucnega heker­skega vdora v mikroracunalnik . Digitalni radijski sprejemnik v ohišju LEGO z zunanjim ojacevalnikom in zvocniki. . Pestra izbira podprtih (alternativnih) A/D pretvornikov za kakovostno predvajanje digitalnega avdio signala, ki jih lahko izberemo med izvedbo nastavitev spletnega radia. Za nostalgike Številni se navdušujejo nad predelavami prvih radijskih sprejemnikov na elektronke v spletne radie ali sodobne digitalno krmiljene valovne radie. Nekateri pri tem celo ohranijo ojacevalnik na elektronke, na ka­terega pripeljejo signal iz mikroracunalnika, ki služi kot spletni radijski sprejemnik. Pri tem se morajo pogosto odreci stereofonskemu zvoku in avdio kanala prek preprostega uporovnega vezja združiti v enega. Dru­gi namesto tega vgradijo sodoben tranzistorski ojacevalnik in dva sre­dnjetonska zvocnika oziroma kompleta zvocnikov, ki pa sta pogosto preblizu skupaj za kakovosten stereofonski zvok. Zanimivo, da se pri tem le malokdo spomni, da bi namesto tega upo­rabil dva (enaka ali podobna) stara radia, od katerih bi vsakega upora­bil kot ojacevalnik po enega avdio kanala. . Poslušanje spletnega radia na Raspberry Pi z namensko programsko opremo: sodoben videz kanalnika (levo) in starinski (desno). Koristni spletni naslovi Prirocniki za samograditelje spletnih radijev bobrathbone.com/raspberrypi/pi_internet_radio.html www.elektormagazine.de/labs/fm-radio-receiver-rds-for-ras­bery-pi mightyohm.com/blog/2008/10/building-a-wifi-radio-part-1- introduction Predelava starodobnega valov­nega radia www.bobrathbone.com/ raspberrypi/documents/ Raspberry%20PI%20Radio.pdf Gradnja brezžicnega spletne­ga radia iz Asusovega usmer­jevalnika mightyohm.com/blog/2008/10/building-a-wifi-radio-part-1- introduction/ Portal za razvijalce programske opreme, GitHub www.github.com Piškotki in njihovo potrjevanje Že nekaj casa opažam, da postaja internet vse bolj nasilen. Obvestilo o piškotkih zasede polovico ekrana. Druga polovica pa potemni in posi­vi in postane nedostopna. Prav prisi­liti me hocejo, da sprejmem piškot­ke. Drugace pa ne bom dobil dosto­pa do nobenega dela domace strani. To je že v redu, da te obvestijo o pi­škotkih in te povprašajo, ali se stri­njaš z njimi. No, seveda jih ne moreš zavrniti. Zgolj odobriš jih lahko. Am­pak ali morajo to res delati na tako nasilen nacin? Saj se da tudi bolj pri­jazno. Tako, da je v spodnjem vogalu okna obvestilo o piškotkih. Saj tako še delajo marsikje. Vendar imam ob­cutek, da je teh novih, nasilnih vsak dan vec. Najhuje je pa to, da se zdi, da vecina uporabnikov tega sploh ne opazi. Hm, mar so res od vsega tega dogajanja vsepovsod postali tako otopeli, da sploh niso vec spo­sobni prepoznati psihicnega nasilja? Matic Žal je tako, da smo mediji od piškotkov življenjsko odvisni. Ce uporabnik ne klikne »O. K., do­volim piškotke«, mu ne more­mo prikazati oglasov, njegovega obiska pa ne moremo zabeležiti v statistiko obiskov. Brez tega pa ostanemo še brez tisto malce drobiža, ki nam ga prinesejo za uporabnika sicer zastonjske spletne strani. Je že tako, da se brez denarja ne da živeti, cetudi bi po drugi strani vsi radi imeli vse zastonj. Zato se pac potrudimo, da je gumb za potrditev piškotkov kar cim bolj ociten, da ga bo upo­rabnik vendarle kliknil … V upanju, da sem vam dovolj »plasticno« pojasnil dileme sple­tnega oglaševanja ;), vas lepo pozdravljam. Matjaž Klancar odgovorni urednik Neželena pošta Zacel sem dobivati vse vec neke pošte, ki jo dam v Neželeno, Bloki­raj pošiljatelja, a se spet pojavi z enakim zacetkom pošiljatelja in na­daljuje spremenjeno. Zakaj se je to zacelo dogajati? Kako naj ukrepam, da se to ne bi vec dogajalo? Zdravko Nezaželena pošta je teža­va od nekdaj, poštni strežniki uporabljajo razlicne sisteme za njeno prepoznavo, vcasih jim gre bolje, spet drugic slab­še. Enolicnega odgovora na ža­lost ni. Lahko se sicer obrnete na ponudnika elektronske po­šte, do neke mere se da prepo­znavo prilagoditi tudi na ravni programa za prejemanje elek­tronske pošte. Niste sicer pove­dali, kaj tocno uporabljate, am­pak vecina programov (recimo Outlook) ima vgrajeno tudi za­šcito proti tovrstni nezaželeni pošti, a je ta v zadnjih letih manj ucinkovita, sploh ker je postala taka pošta bolj »domaca«, torej manj ocitno nevarna. Vecinoma ne vsebuje nevarnih priponk, ampak je njen cilj, da uporab­nik nanjo odgovori ali klikne na kako povezavo, kar pa samodej­ni sistemi težje zaznajo. Blokada DNS Že nekaj casa se bodem z bloka­do samovoljne vzpostavitve pove­zav iz mojega racunalnika navzven. Enostavno nimam nobene toleran­ce vec do tega, da se iz mojega ra­cunalnika raznašajo podatki v svet, brez mojega pristanka ali vednosti! Datoteka hosts je sicer koristna, vendar za invazivne domene, kot je amazoaws.com ali 1e100.com, enostavno ne pomaga, ker imajo »malo morje« poddomen. Odnehal sem, ko sem polovil in vpisal 150 poddomen, pa so se še vedno vzpo­stavljale nove in nove povezave z drugimi poddomenami. Uporabil sem AcrylicDNS, ki z enim vpisom *amazoaws.com po­lovi vse poddomene in lepo deluje na PC oziroma s pingom. Problem je, ker ga Firefox ali Chrome popol­noma ignorira. Prosil bi za DNS, po možnosti brezplacen, ki ga ni mo­goce na noben nacin zaobiti. Take­ga, ki se »usede« na komunikaci­jo in filtrira vse, kar mu ni dovolje­no, in da lahko polovi tudi zahtev­ne hekerske prijeme. Ker imam pol­no drugega dela, želim za uporabo enostaven program. Lahko poma­gate z nasvetom? Marko Mislimo, da Firefox in Chro­me delujeta strogo s sistemski­mi nastavitvami (torej podata DNS-zahtevo sistemu, ta pa naj­prej preveri hosts, nato DNS, ki ga ima nastavljenega). Skratka, nacelno bi morala delovat z Ac­rylicDNS, vsaj ce je ta pravilno namešcen v Windows. Pred kratkim smo sicer pi­sali (Življenje brez velikih pet, avtor Matej Huš) o tem, kako je videti splet, ce res blokira­mo vse povezave do najvecjih ponudnikov (Amazon je s svo­jim AWS najvecji, zraven so še Google, Microsoft, Facebook ...). V clanku je kar nekaj kori­stnih nasvetov, kako to izvesti, ampak zakljucek je, da je splet v taki obliki skoraj neuporaben. Enostavno je prevelik del sple­tnih strani in storitev tako ali drugace povezanih z Amazono­vim oblakom. Ce pa bi si vseeno žele­li z lastnim DNS povecati var­nost omrežja, smo lani pisali o paketu Pi-Hole, namenjenem majhnemu racunalniku Ra­spberry Pi. Gre za strežnik, ki deluje kot domaci DNS, torej bodo z njim delovale vse na­prave, prikljucene na domace omrežje. Na njem lahko (po­dobno kot pri AcrylicDNS) na­stavimo pravila in blokade za spletne oglase, sledilce itd. Pi­-Hole bi se sicer dalo namestiti tudi v virtualno okolje na Win­dows racunalniku (Virtualbox ali celo Docker), bi pa to zahte­valo vec dela. Najbolj varcen tiskalnik? Kateri brizgalni tiskalnik za do­maco rabo porabi najmanj ali nic crnila za cišcenje glav tiskalnika? Matej Nacelno vsi brizgalni tiskalni­ki uporabijo nekaj malega crni­la za cišcenje glav – koliko je to, nismo nikoli merili, ker gre za zelo majhne kolicine, vsaj v pri­merjavi s tem, koliko barvila se porabi pri samem tisku. V primeru, da uporabljate ti­skalnik nekoliko bolj redko, bi raje svetovali nakup laserskega modela. Ti imajo barvilo v pra­hu in nimajo težav z morebi­tnim sušenjem barve, zato delu­jejo tudi po daljšem, celo vecle­tnem premoru. Ce pa bi si želeli brizgalni ti­skalnik, pa velja kupiti mal­ce dražjega, denimo Epsonov ali Brotherjev model, ki so v za­dnjih petih letih zaceli ponujati obcutno vecje kartuše kot nekoc. Trendi so ocitni – vse vec proizvajalcev programske opreme, ponudnikov kulture, take in drugacne in celo strojne opreme, nas poskuša navleci na placevanje mesecne ali letne narocnine. Se vam to zdi prav!? Dobro za ponudnike ali za nas? Z narocnino ali naje-­ mom pridobimo vsi! casih imam prav sre­co, da zapis na tej stra­ni tipkam malce za ko­legom, cigar mnenje lahko pre­berete levo od mojega. Boris mi zna namrec prav lepo polo­žiti na jezik tocno tisto, kar si o aktualni tematiki mislim tudi sam. Kar preberite njegov za­dnji stavek: »In prav vse poslu­jejo z odliko.« Seveda poslujejo z odliko, poslovni model je brez dvoma odlicen, ce nam le uspe prepricati dovolj strank! Zakaj bi nekomu prodali izdelek za 500 evrov, ce mu lahko proda­jamo mesecno narocnino nanj, ki bo v nekaj letih nanesla ne­kajkrat vec?! To je seveda osnova vseh »na­rocniških modelov«, kot se jim uceno rece. Ce se bo nekdo na­rocil na nekaj, karkoli, bo pla­ceval veckrat po manj, kar ga bo cisto psihološko »manj bole­lo«, hkrati pa se bo na tak manj­ši znesek pocasi navadil in bo nanj bolj ali manj pozabil. Kar seveda velja tudi za nakupe na obroke, denimo za nakupe mo­bilnih telefonov. Verjetno se vsi strinjamo, da je za najnovejši iPhon lažje placevati 50 evrov na mesec, pa cetudi 24-krat, kot pa iz žepa potegniti 1.430 evrov (številke so realne, pobral sem jih s Telekomovega cenika). Sam se zato, ce le imam denar, vedno raje odlocim za nakup v enem kosu, z gotovino. Krediti pac stanejo, narocnine pa tudi. Narocnine na programske iz­delke (denimo na Microsoftov Office 365) nas okoli prinese­jo tudi drugace. Poskušajo nas namrec prepricati, da je na­rocnina nujna, saj bomo na ta nacin vedno imeli zadnjo in naj­sodobnejšo razlicico »naroce­nega« programa. Kar je seve­da res, toda vprašajmo se, ali to zares tudi vedno potrebujemo. Poznam uporabnike, ki še da­nes brez težav uporabljajo Offi­ce 2007, program, ki je star 12 let. Predstavljajte si, koliko na­rocnine bi šlo v nic, ce bi se tak uporabnik že leta 2007 naro­cil na tak servis, kot ga Micro­soft ponuja danes (namig – le­tna narocnina stane okoli 70 evrov). Narocnine na pretocne ser­vise (glasbene in filmske) pa so sploh svoja zgodba. Ce so glasbeni servisi vsaj do neke mere popolni, filmskim do tega manjka še zelo veliko. Kaza­lo je že, da bo Netflix postal ti­sto, kar edino potrebujemo od narocnin, in nudil vse dobre se­rije ter vse dobre filme … Toda ne, casi se spreminjajo. Bolj ali manj vsi resni ponudniki vsebin so ugotovili, da se jim dolgoroc­no bolj izplaca vzpostaviti lastni sistem – uganili ste – narocnin kot prepustiti Netflixu, da si od­škrne svoj delež. Netflix je tako že ostal brez nekaterih zanimi­vih vsebin, prav kmalu pa mu jih bo zmanjkalo še precej vec. Uporabnik pa se bo, ce bo hotel imeti na voljo vsaj vecino zani­mivih vsebin, moral narociti še na HBO, Disney, Amazon Prime in Apple+. Najmanj. Zaokroži­mo – 60 evrov mesecno. Naj­manj. Poslovni model narocnin je vsekakor odlicen. Le da nisem preprican, ali ta odlicnost velja tudi za nas, uporabnike. Matej Šmid d nekdaj poslušam, da smo Slovenci prevec privrženi lastništvu. Medtem ko ima direktor pod­jetja v Nemciji hišo v najemu in avte menja kot mi spodnji­ce, je na soncni strani Alp še ve­dno precej siromakov s social­no pomocjo, ki vseeno živijo v trdo prigarani lastni hiši, avto pa je od nekdaj družinski clan, ki se ga ne proda pred dopol­njenim desetim letom starosti. Ne cudi me, da privzeto vihamo nos nad svežim trendom iz tuji­ne, kjer se narocniški model za najrazlicnejše dobrine vzpenja po lestvici priljubljenosti hitreje kot Janja Garnbret po steni sve­tovnega prvenstva v športnem plezanju. Zakaj so narocnine tako priljubljene, je vprašanje, s katerim si beli glavo marsikate­ri slovenski skeptik. A odgovor je na dlani. Lastništvo je precenjeno, vec kot polovica vprašanih ljudi na svetu je jasno izrazila željo, da bi raje imela manj stvari. Ce so naši starši zbirali plošce in fil­me na najrazlicnejših medijih, danes v glasbi in filmih raje uži­vamo z narocniškimi storitva­mi, kakršni sta Netflix in Apple Music. Prostora v stanovanju ali hiši je vec, vsebin pa toliko, da jih v vsem življenju ne more­mo »prebaviti«. Uporabniki ce­nimo dostopnost in udobje na­rocniškega pristopa. Zanemar­ljivi niso niti prihranki, deset fil­mov ali sto pesmi nas tudi digi­talno mesecno stane precej vec kot izbrana narocniška storitev. Hiter izracun mi pokaže, da sem za aplikacije za Mac v zadnjih letih zapravil vsaj ti­socak evrov. Upraviceno, saj ga uporabljam vsak dan in je zame nujen pripomocek, s kate­rim si služim kruh. Ceprav po­rabljenega denarja nisem objo­koval, me je danes, ko upora­bljam narocniško storitev Se­tapp, sram moje naivnosti. Ku­pljene programe sem vsako leto ali dve placljivo nadgraje­val, medtem ko mi je zdaj ve­dno na voljo najnovejša razlici­ca poljubnega programa. Ko se pojavi opravilo, za katerega ni­mam programskega pripomoc­ka, mi ga na pladnju in brez do­datnih stroškov prinese Setapp. Podobno se mi godi v zadnjem casu z igrami, kjer je Apple splavil narocniško storitev Ar­cade, ki s kakovostnimi naslo­vi povsem zadostuje mojim po­trebam. Dejstvo je, da si vsebin ni mogoce lastiti, filma, pesmi ali knjige nikoli zares ne bomo imeli. Ce hocemo uživati v njih, nam z njimi postreže izbrana narocniška storitev. Ta poslovni model je v tujini že zdavnaj pre­segel okvire storitev in digital­nih vsebin. Uporabniki se mno­žicno narocajo na športno opre­mo (Peloton), knjige (Book of the Month), hrano (HelloFre­sh), kozmetiko (Beauty Box), kavo (Atlas Coffee Club), no­gavice (Sock Panda) ter igrace in priboljške za pse (BarkBox). Verjemite mi, našteto je zgolj vrh ledene gore, podobnih po­slovnih avantur je iz dneva v dan vec. In prav vse poslujejo z odliko. Boris Šavc V O godba o operacijskem sistemu Unix se zacne v šestdesetih letih prej­šnjega stoletja, ko so racunalni­ki sicer že imeli operacijski sis­tem z osnovnim naborom stroj­nih ukazov, ki je omogocal pre­nosljivost programov, a vecopra­vilnosti niso poznali. Projekt, ki so ga pri Bell Labs zasnovali v sodelovanju z GE in MIT, naj bi racunalništvo naredil tako do­stopno, kot sta bili dostopni ele­ktrika in telefonija. Raziskoval­ci so se želeli iz pisarne priklo­piti na osrednji racunalnik in v realnem casu dostopati do nje­govih virov, vkljucno s shranje­vanjem in z branjem datotek na njem. Danes preprosto opravilo je bilo v casu, ko je bil datotec­ni sistem še v povojih, vecopra­vilnost pa zaprta v ozko in nad­zorovano okolje, slišati kot znan­stvena fantastika. Racunalniki so v šestdesetih le­tih prejšnjega stoletja zaganjali programe enega za drugim, pro­gramer je napisal kodo, jo z lu­knjanjem kartic pretvoril v racu­nalniku berljivo obliko in jo od­dal operaterju v racunalniškem centru. Ta jo je prikljucil cakalni vrsti, jo ob pravem casu zagnal in po izvedbi skupaj z natisnje­nimi rezultati vrnil programer­ju. Postopek je bil tudi po najbolj uspešnem scenariju precej za­muden, posebej zapletlo pa se je v primeru napak. Luknjanje kar­tic, romanje v racunalniški cen­ter in cakanje na rezultate, da bi racunalnik javil sintakticno na­pako, so programerje spravlja­li v obup. S kompleksnostjo pro­gramov, ki je hitro narašcala, je tovrstno iskanje napak postajalo vedno bolj zamudno. Ker niti bo­gate razvijalske ekipe niso imele denarja, da bi programerje opre­mile z lastnimi racunalniki, se je porodila ideja o delitvi racunalni­škega casa (time sharing), kjer bi vec programerjev na istem racu­nalniku hkrati izvajalo programe in rezultate prejemalo na odda­ljene terminale v svojih pisarnah. Programov racunalnik ne bi bral s kartic, temvec bi bili shranjeni v njegovem po­mnilniku, tako da bi pro­gramerji lahko programe pisali, urejali in zaganjali v udobju lastnih pisarn. Razvoj operacijskega sis­tema Multics, ki bi predsta­vljeno teorijo o vecopravil­nosti ter hkratnem progra­miranju na daljavo prene­sel v prakso, so zagnali leta 1964. Na tehnološkem in­štitutu MIT, kjer so že uporabljali preprost sistem deljenja racunal­niškega casa CTSS, so pripravili razvojni nacrt, v GE so zagotovi­li strojno opremo, medtem ko so pri Bell Labs sestavili ekipo pro­gramerjev, ki naj bi vse skupaj razvila. Casa za dokoncanje pro­jekta so imeli tri leta. Osrednji imeni ekipe, zadolže­ne za razvoj operacijskega siste­ma Multics, sta bili Ken Thomp­son in Dennis Ritchie. Ceprav sta izhajala iz razlicnih okolij, sta skupaj pristala v najvišjem nad­stropju laboratorijev Bell Labs, v stisnjeni pisarni brez klimatske naprave, a z dostopom do racu­nalnika, vrednega toliko kot po­tniško letalo. Ekipi se je leta 1966 pridružil Rudd Canaday, ki je za obrambni program Nike missile defense program že razvil preprost sistem deljenja racunalniškega casa. Razvoj Multicsa je nadziral Malcolm Douglas McIlroy, ki je bil v podjetju Bell Labs že od leta 1958. Zaradi zapletene sestave racunalnika GE 645 so vsi štirje prepoznali zgrešenost razvojne­ga nacrta MIT in bili prepricani, da bi zagotovo razvili boljši ope­racijski sistem, ce bi se lahko za­deve lotili cisto od zacetka. Priložnost se jim je ponudila marca 1969, ko je vodstvo pod­jetja Bell Labs sklenilo, da uki­ne projekt Multics, katerega re­zultati so zamujali dve leti, pod­jetje olajšali za precej vec denar­ja, kot je bilo sprva nacrtovano, za namecek pa je bil dotlej raz­vit sistem uporaben le v najbolj prostem pomenu besede. Pro­gramerji, ki so že prej imeli pre­cej casa za stranske projekte, so naenkrat ostali brez resnejše­ga dela. Pod vodstvom McIlro­ya, ki jim je dopušcal ogromno svobode, so se podali v razvoj la­stne vizije. Ko so se zaceli kazati prvi rezultati – Thompson je pre­prical z racunalnikom povezane terminale, da so hkrati izpisali pozdrav Hello –, so zaradi odpo­vedi Multicsa ostali brez glavne­ga racunalnika. Vodstvo o nabavi novega ni želelo slišati, mislili so, da programerji želijo nadaljevati delo pri propadlem projektu. Rešitev so našli v odvrženem racunalniku DEC PDP-7, ki so ga v skladišce pospravili s sosednje­ga, precej bogatejšega oddelka akustike. Šefa Maxa Mathewsa, pionirja racunalniškega prepo­znavanja glasu, so prepricali, da so racunalnik obudili in postavi­li na njegov oddelek. S tem so re­šili prostorsko stisko ter stroške za pogosta opravila obesili od­delku akustike. Razvoj je spet za­živel, poleti 1969 so Thompson, Ritchie in Canaday na racunal­niku PDP-7 že imeli osnovnega upravitelja datotek, kar v tistem casu ni bil zanemarljiv dosežek. Programi so se obicajno izvajali eden za drugim, zato je bila po­treba po pomnjenju informacij redka. Vecina racunalnikov zato ni imela zunanjih pomnilnih medijev, tracnih enot ali diskov. Razvijalci ekipe Bell Labs pa so razmišljali drugace. Zaljubili so se v zunanje pomnilnike in spisa­li dovolj dobrega upravitelja datotek, ki je omogocal hkra­tno delo z njimi, brez bojazni, da bi se podatki pri istoca­snem delu uporabnikov pre­pisali ali izgubili. Programerji niso imeli obi­cajnega delovnega casa, pri­hajali in odhajali so, kot se jim je zljubilo, najmanj di­sciplinirana sta bila Thomp­son in Ritchie. Delo vseeno ni trpelo, ko je namrec posa­meznika zagrabil ustvarjalni navdih, je bil pripravljen delati tudi vec dni skupaj. Thompson je v casu pocitnic v treh tednih spi­sal strojni prevajalnik, urejeval­nik datotek in jedro za procesor racunalnika PDP-7. Skupaj z upraviteljem datotek so tvori­li delujoc operacijski sistem, ki z Multicsom razen osnovne ide­je ni imel nicesar skupnega. Kr­stili so ga z imenom Unics, kar je po uradni razlagi okrajšava za UNIplexed Information and Com­puting System. Nov racunalnik DEC PDP-11 so razvijalci dobili šele leta 1971, ceprav so dotlej razvili že spodo­ben operacijski sistem s številnimi programerskimi orodji, od katerih jih precej obstaja še danes. Prido­bitve so bili deležni na racun oro­dij za oblikovanje besedila, ki so jih potrebovali v pravnem oddel­ku podjetja. Ekipa je v zelo krat­kem casu in z majhnimi stroški prilagodila že razvita programska orodja, da so ustrezala pravnikom pri pripravi dokumentacije za vla­ganje patentnih zahtevkov, zato tudi Unics ni cakal dolgo, da je za­živel na racunalniku PDP-11. Novica o naprednem operacij­skem sistemu za racunalnik PDP-11 je hitro zakrožila med podjetji z omenjeno napravo, marsikate­ro med njimi je na Bell Labs na­slovilo prošnjo za sodelovanje. Pri Bell Labs so operacijski sistem interesentom dali zastonj, placati so morali le poštnino in ceno me­dija, na katerem je bila kopija sis­tema. Ena izmed teh je zajadra­la na univerzo Berkeley, kjer so jo na zacetku osemdesetih let prila­godili za racunalnike PC. Razlici­co Unixa, ki je postala zgodovina, so poimenovali Berkeley Software Distribution oziroma BSD. To so izbrali razvijalci podjetja NeXT, na celu z vizionarjem, ki je sli­šal na ime Steve Jobs. Ko je leta 1996 NeXT kupil Apple, je BSD postal osnova za operacijski sis­tem OS X in kasneje iOS. Brezplacno distribucijo opera­cijskega sistema Unix je prekinila protimonopolna delitev podjetja AT&T leta 1984. Nova podjetja niso bila zavezana k spoštova­nju sporazuma, ki je prepove­doval dobickonosnost poslov z izumi podjetja Bell Labs. Uporabniška skupnost ope­racijskega sistema Unix je bila zgrožena ob spoznanju, da bo vsaka kopija placljiva, spremi­njanje kode pa prepovedano. Razvijalci na celu z Richar­dom Stallmanom so se odlo­cili, da naredijo svoj Unix. Po­imenovali so ga jasno in gla­sno GNU, GNU’s Not Unix. Finski študent Linus Torvalds je leta 1991 na njegovi osnovi spisal jedro sistema, ki je deloval na racunalnikih PC. Linux je po­stal osnova za mobilni operacij­ski sistem Android.. Zgodba o prelomnem neuspehu Unix je vecopravilni in vecuporabniški operacijski sistem, ki je luc sveta ugledal že pred daljnimi petdesetimi leti. Zacelo se je z neuspehom, iz katerega se je rodil prelomni izdelek, ki še danes v takšni ali drugacni obliki napaja številne naprave, med njimi vecino pametnih telefonov na trgu. Dominik Cigala Z . Racunalnik GE 645, ki je bil namenjen razvoju operacijskega sistema Multics, je stal toliko kot potniško letalo Boeing 737. . Osrednji imeni ekipe, zadolžene za razvoj operacijskega sistema Multics, sta bili Ken Thompson in Dennis Ritchie. . Ideja o operacijskem sistemu Unix se je porodila v casu, ko so programerji kodo racunalniku posredovali eden za drugim prek preluknjanih kartic. . Prekinitev razvoja sistema Multics je programerje stala racunalnik GE 645, rešitev so našli v manjši in v skladišcu pozabljeni napravi DEC PDP-7. . Šef ekipe Malcolm Douglas McIlroy je programerjem nudi dovolj svobode, da so lahko razvili svoje ideje. . Z racunalnikom DEC PDP-11 so leta 1971 razvili že popolnoma delujoc operacijski sistem s številnimi programerskimi orodji, od katerih jih precej obstaja še danes. . Unix je bil podlaga za razvoj tako sistema BSD kot GNU, ki sta cez cas med drugim rodila tudi mobilni platformi iOS in Android. PRED 10 LETI Windows Mobile 6.5 je tu icrosoft je po dolgotraj­nem napovedovanju ob­javil novo razlicico ope­racijskega sistema Windows Mo­bile, ki bo še pred koncem leta na voljo v vec kot 30 razlicnih te­lefonih izdelovalcev, kot so HTC, Samsung, LG, Toshiba in drugi. Nova razlicica prinaša vnovic op­timiziran uporabniški vmesnik z izboljšano podporo izbiranju funkcij s prstom namesto s pere­som, izboljšani spletni brskalnik in podporo Adobe Flashu. Morda najpomembnejša no­vost pa je podpora novi spletni trgovini Windows Marketplace, narejeni po vzoru konkurencne­ga Apple iPhone App Store, v ka­teri lahko uporabniki kupujejo in nalagajo dodatne programe ter se narocajo na številne mobilne storitve. Druga zanimiva spletna storitev je My Phone, ki omo­goca komunikacijo z mobilnim telefonom prek spletnega vme­snika na osebnem racunalniku. Med številnimi novostmi je zani­miva predvsem placljiva storitev (5 $ za enkratno uporabo), prek katere lahko na daljavo izsledi­mo svoj lasten telefon, ce so nam ga ukradli ali pa smo ga zgolj za­ložili. Uporabnik ima prek stori­tve tudi možnost zaklepanja te­lefona in celo brisanja vsebin na daljavo, ce je pod vprašajem za­upnost in varnost podatkov. Doslej Microsoftu zvesti iz­delovalci so se takoj odzvali s prenovljenimi telefoni, med nji­mi tudi nekaterimi povsem novi­mi modeli, kot je HTC Tilt 2, ce­prav ne gre spregledati, da so se nekateri ocitno preusmerili na druge platforme - predvsem Mo­torola in Palm. V celoti je videti, da je Windows Mobile 6.5 prav­zaprav »obvezna « novost s strani Microsofta, ki bolj ali manj lovi konkurenco, a v novosti vnaša malo inovacij. Prav zato analitiki ostajajo previdni glede možnosti za vecji uspeh in poudarjajo, da bo Microsoft moral v že napove­dani razlicici 7.0 precej popravi­ti vtis, ce želi racunati na dolgo­rocni uspeh. M PRED 10 LETI Google Wave elekom je problematicno podjetje že vse od svojega na­stanka. Po eni strani daje vtis, da je tako rekoc lastnorocno omogocilo napredek slovenskih komunikacij, po drugi pa nanj letijo vsakovrstne obtožbe, od korupcije do onemogocanja kon­kurence in prostega trga. Ce bi zmaga SDS pomenila dejanski konec klientelizma, protekcio­nizma in korupcijske naveze med politiko in gospodarstvom, ki so se razrasli pod LDS, bi država pod Janšo prodala Telekom z Mobitelom vred in porabila denar za kaj nujnega in koristnega, telekomunika­cije pa prepustila prostemu razvoju. Tega seveda ne gre pricakovati, kajti tako dobre krave molznice noben kmet ne proda. Ce smo pov­sem odkriti, tudi ne gre pricakovati, da bi SDS na isti geografski širini in v istem podnebju delovala toliko drugace od LDS. (iz uvodnika takratnega urednika Sama Kušcerja) PRED 15 LETI Bo Janša prodal Telekom? al (Wave) je nova, obe­tavna pogruntavšcina Googlovih inženirjev, ki naj bi vsaj nadgradila, ce že ne povsem spremenila nacin, kako med seboj komuniciramo, sode­lujemo in ustvarjamo v internetu. Googlov Val je bil predstavljen maja letos na konferenci Google I/O, kjer je požel silno veliko za­nimanja, vendar je bil vse do sep­tembra bolj ali manj nedostopen širšim množicam. Konec sep­tembra pa so koncno sistem od­prli dodatnim 100.000 uporab­nikom, od katerih je vsak dobil možnost povabiti še osem novih. Tako je tudi nam uspelo priti do uporabniškega racuna za preiz­kusno razlicico Vala, ki nam je omogocila, da tudi v praksi pre­verimo visoko letece obljube o povsem prenovljenem skupin­skem delu v internetu. Val združuje e-pošto, takojšnje sporocanje, urejanje wiki in šte­vilne razširitve ter robote v im­presivno tehnologijo živega so­delovanja, kjer se vse spremem­be in popravki dogajajo neposre­dno pred našimi ocmi. Nastaja­nje in spreminjanje blipa lahko spremljamo v živo, med njego­vim vnašanjem, ce smo tedaj se­veda prijavljeni v sistem. Soca­sno vidimo vse vnose v val, ce­prav jih izvajajo razlicni sogovor­niki. Odjemalec za val, ki je v resni­ci spletna aplikacija HTLM5, de­luje tudi v sodobnih prenosnih napravah, ki so opremljene z operacijskimi sistemi, kot sta iPhone OS in Android. Verje­tno pa se bo družina odjemal­cev v prihodnosti še zelo razširi­la, tako z domorodnimi aplika­cijami za mobilne naprave kot s specializiranimi odjemalci, ki se bodo osredotocili na posamezno znacilnost Vala, npr. sodelovanje pri izdelavi vecpredstavnih do­kumentov. Prav nic se ne bomo cudili, ce bo Val postal tehno­loška podstat vecine Googlovih aplikacij v oblaku (Google Apps, GTalk, Gmail …), saj potencial za to gotovo ima. V T 84 Novice Kibernetske varnosti se ne (na)uci v šoli Intervju: Ljudje so pametnejši od algoritmov Odpornost proti napakam Tudi podatkovni centri se (pospešeno) spreminjajo 88 90 92 94 Paranoja je (lahko) zdrava MIRAN VARGA ktober je mesec kiber­netske varnosti, me­sec, ko mediji javnost še bolj obsežno ozavešcamo o tem, kako morata vsak posameznik in sleherno podjetje skrbeti za ki­bernetsko higieno ter kako po­skrbeti za varnost in zasebnost na internetu. Novinarji z vsega sveta s(m)o vse bolj zaskrbljeni za njiju. Kako tudi ne bi bili? Mar res vemo, kaj ponudniki oblac­nih storitev delijo s posamezni­mi državami oziroma z njihovi­mi službami domovinske varno­sti (oziroma ustreznimi vohlja­škimi organi)? Tudi ce ne vemo, lahko vsaj sumimo. Ko beseda nanese na rabo oblacnih rešitev, sam zagovarjam tezo, da je para­noja celo zdrava in koristna. Samo pomislite, kako po­gosto uporabljate oblak oziro­ma racunalnik nekoga druge­ga, ce vam je ta opis ljubši. Od dokumentnih rešitev, hrambe datotek do e-pošte – vse našte­to je prakticno v vecini primerov že v oblaku. V razvitih državah 8 podjetij izmed 10 že uporablja oblacne platforme za produktiv­nost, kakršni sta Microsoft Office 365 ter Google G Suite. Hkrati pa narašca tudi število zlorab zasebnosti in varnostnih incidentov. Oboje skrbi tako (za­vedne) posameznike kot podje­tja. Med kolegi novinarji ni malo takih, ki jih resno skrbi, da se lahko Kitajska, ZDA ali Sloveni­ja ali pa kar njihov ponudnik do­stopa do interneta ali celo ponu­dnik oblacne storitve dokoplje do njihovih dokumentov in dru­gih podatkov. A ne le novinarji, slehernik bi moral mocno razmi­sliti o tem, kaj hrani v oblaku. S stvarmi v oblaku je nekako tako­le: ce jih lahko vidite vi, jih lah­ko zelo verjetno vidi tudi skrbnik sistema, ce jih vidi ta, potem jih verjetno vidi tudi Google. In ce jih vidi Google, potem jih lahko »na zahtevo« pogleda tudi ka­kšna vladna agencija. Tovrstne skrbi niso nic nove­ga, so nekakšen odsev trenu­tnega stanja tehnologije in poli­ticne volje. Vse odkar je Edward Snowden razkril zaupne infor­macije o tem, kako vlada ZDA nadzira in zbira podatke o dr­žavljanih (Kitajska pa verjetno to pocne še bolj ucinkovito), so po svetu vzklile skupine ljudi, ki zahtevajo digitalne pravice in va­rovanje zasebnosti. Ker pac nekoliko bolj spre­mljam svoje podrocje dela, ta­koj opazim, kako novinarji po svetu pospešeno postajajo tarce kraj podatkov in zlorab zasebno­sti. A to bi moralo skrbeti vsako­gar, sploh pa podjetja. Se bomo morali vsi ukvarjati z enkripcijo, dvofaktorsko avtentikacijo, s po­vezavami VPN in z drugimi var­nostnimi ukrepi – tudi ce nima­mo cesa skrivati? Žal je odgovor pritrdilen. Vsaj ce nam je mar za zasebnost. Kultura varovanja podatkov in zasebnosti nam mora preiti v kri. Naj smo še tako osredotoceni na varnost, bo vedno prisoten strah ali vsaj nelagodje zaradi situacij, v katerih lahko posamezna vla­da prisili ponudnika v razkritje podatkov posameznika, da stva­ri, kot so avtomatizirano skeni­ranje, zbiranje metapodatkov, vi­deo nadzor in podobnih, sploh ne omenjam. Danes se moramo posamezni­ki in podjetja bati treh osnovnih groženj: hekerjev, ponudnikov oblacnih storitev in držav. Raz­mišljajmo o tem – ne le oktobra – in ustrezno ukrepajmo. V lastno dobro.. O MONITOR PRO NOVICE U VMware zna samodejno zamenjati operacijski sistem na virtualnem strežniku V casih kontejnerjev, storitev v oblaku in mikrostoritev se vca­sih zdi, da so klasicne tehnologi­je za virtualizacijo strežnikov že nekoliko zastarele. Toda VM­ware z novimi posodobitvami dokazuje, da še ni bila recena zadnja beseda. Ne nazadnje pa tehnologijo VMware še ve­dno uporablja cez pol milijo­na uporabnikom po vsem sve­tu. Nov komplet posodobitev prinaša nova orodja za upravlja­nje strežnikov v novi dobi ne gle­de na to, ali gre za fizicne ali vir­tualne strežnike oziroma pro­gramske kontejnerje, na lokaciji ali v oblaku. A VMware je z eno novostjo vseeno presenetil svoje stranke – nova posodobitev oro­dij za upravljanje omogoca pre­prosto zamenjavo operacijskega sistema Linux v navideznih stro­jih, ne da bi morali pri tem nare­diti nove virtualne strežnike ter migracijo strežnika. Da se namrec zamenjati stre­žnike z operacijskim sistemom SUSE (SLES) s precej bolj eko­nomicnim strežnikom Photon OS 3.0. Ta še morda ne sodi med najbolj znane izvedbe Li­nuxa, vendar je vse bolj upo­rabljen kot gostitelj za poga­njanje kontejnerjev in mikro­servisov v oblaku. Zamenja­va se zgodi povsem samodej­no, in ker Photon OS zaseda resnicno malo prostora, lahko po zamenjavi SLES pusti na dis­ku v mirujocem stanju. Za vsak primer. Poleg prostorske ucinko­vitosti Photon OS predstavlja pri­hranek pri licencah. Za zdaj še ni jasno, ali bo VM­ware tehnologijo razširil tudi na druge razlicice Linuxa ali ope­racijske sisteme (kjer je to mo­goce). Med zanimivi novimi po­sodobitvami je tudi novo orodje za izvoz dnevnikov (log datotek) delovanja virtualiziranega oko­lja. Log Insight 8.0 namrec nima vec omejitve na 20.000 sporocil, kar je bila v primerih napadov na strežniške sisteme kar precej ve­lika omejitev. V nekaterih prime­rih 20.000 sporocil pomeni zgolj nekaj minut delovanja siste­ma. Ob pregledu revizijske sledi v primeru napadov je seveda to precej omejujoca možnost. U Podpora za Windows 7 se koncuje januarja 2020 Microsoft je zdaj tudi uradno potrdil to, kar je bilo napoveda­no že dlje casa: uradna podpora za operacijski sistem Windows 7 se zakljucuje s 14. januarjem 2020. Po tem datumu Microsoft ne bo vec pripravljal popravkov, niti tistih, povezanih z varnostjo delovanja sistema. Skladno s to namero so upo­rabniki, ki še uporabljajo Win­dows 7, na zaslone zaceli dobiva­ti obvestila o prenehanju podpo­re in povezavo na možnosti nad­gradnje na novejši Windows 10 že od letošnjega marca dalje. Iz­jema so poslovni uporabniki, po­vezani v poslovne domene, ki jih upravljajo upravitelji sistema v podjetju. Ti tovrstnih sporocil ne prejemajo, so pa zato o preneha­nju podpore obvešceni upravitelji. Windows 7 je preživel skoraj 11 let dolg življenjski cikel, kar je izjemno dolgo obdobje za racu­nalniški operacijski sistem. Ura­dno so ga objavili v letu 2009, redno podporo pa ukinili leta 2015, ko je izšel zadnji komplet popravkov. Od tedaj je Microsoft nudil le tako imenovano podalj­šano podporo in zanj pripravljal le najnujnejše popravke, vecino­ma povezane z varnostjo. Ceprav Windows 10 danes uporablja že cez 900 milijonov uporabnikov po svetu, je Win­dows 7 še vedno zelo razšir­jen, še posebej v poslovnem sve­tu. Analitiki zato pricakujejo, da bodo podjetja, ki tega še niso sto­rila, v prihodnjih mesecih mno­žicno opravljala migracije na novo okolje oziroma kar nove racunalnike. Obseg teh nadgra­denj naj bi bil tako velik, da za­radi tega pricakujejo »umetno« povecanje prodaje racunalnikov in višine proracunov v podjetjih. Kdor je pac stiskal do zadnjega, bo moral zdaj na široko odpreti denarnico. U Oracle širi prisotnost v oblaku Oracle nacrtuje bistveno po­vecanje ponudbe storitev v obla­ku in namerava v prihodnjih le­tih mocneje konkurirati ponud­bi tekmecev, kot sta Microsoft in Amazon. Rast naj bi dosegli z dodajanjem novih storitev, pred­vsem pa s širjenjem svojih podat­kovnih centrov v nove regije. Do konca leta 2020 naj bi tako dodali kar 20 novih regij (z enim podatkovnim centrom ali vec) v Evropi, Aziji, Južni Ame­riki, Afriki in na Bližnjem vzho­du. Ob tem napovedujejo 2.000 novih delovnih mest. Širitev je obenem del strategije za prehod na novo generacijo poslovnih programskih rešitev za podro­cja financ in prodaje, ki bodo domovale v novih oblacnih do­movih. To je za Oracle že druga gene­racija storitev v oblaku. Prva ni bila pretirano uspešna, doloce­ne storitve (predvsem s podro­cja Iaas) pa je med tem že celo ukinil. Ravno zato so letos tudi zmanjšali številno zaposlenih – za okoli 350 strokovnjakov z opušcenih podrocjih. Toda zdaj odpirajo novo poglavje, ki je bolj usmerjeno na tocno dolocene skupine poslovnih kupcev. U Microsoft podjetja opozarja – ne namešcajte zadnjega popravka! Microsoft podjetja opozarja, naj ne namešcajo zadnjega popravka za Windows 10 in Windows Server 2019, ki je izšel 15. oktobra, saj ta lahko povzroci, da neha delovati varnostni sistem Windows Defender Advan­ced Threat Protection (ATP), ce ga podjetje uporablja. Popravek je sicer izbirni in se ne namesti samodejno, odpravlja pa ne­varnostne težave. Windows Defender Advanced Threat Protection (ATP) je Microsoftova platforma, ki poslovnim omrežjem pomaga biti »na var­ni strani«. Zbira podatke, ki mu jih pošiljajo postaje Windows 10, in ugo­tavlja morebitne anomalije, analizira varnost oblacnih storitev (denimo Office 365) in varuje delovne postaje pred zunanjimi grožnjami. Microsoftovo opozorilo navaja, da lahko popravek KB4520062, ce se ga vseeno namesti, povzroci izklop servisa ATP, ki zato ne bo vec obve­šcal o morebitnih grožnjah. Priporocajo, da podjetja malce potrpijo, ne­kje do sredine novembra … NOVICE MONITOR PRO PRORACUNI U Podjetja bodo v letu 2020 povecala sredstva za IT liža se tisti cas v letu, ko podjetja sestavljajo in potrjujejo proracune za naslednje leto. Sodec po najnovejši raziskavi družbe Spiceworks, ki je zajela cez 1.000 pod­jetij v ZDA in Evropi, bodo podjetja v nasle­dnjem letu v povprecju povecala proracune za kar 18 odstotkov. Dvoštevilcna rast se sicer sliši zelo lepo, vendar so razlogi za to precej manj navdušujo­ci. Namesto da bi pod­jetja povecevala sred­stva za razvoj in ino­vacije, bodo vec vlagala v var­nost in nadgradnje. Veliko podje­tij navaja, da bodo mocno pove­cali investicije v varnost, ker so v zadnjem casu imeli varnostne in­cidente. Kar v nobenem primeru ni spodbudno. Drugi veliki razlog za tolikšno povecanje proracunov je nad­gradnja temeljne infrastrukture zaradi konca življenjskega cikla operacijskih sistemov Windows 7 in Windows Server 20008 R2. Pri obeh se podpora konca janu­arja 2020. Med anke­tiranimi podjetji je bil pri kar 79 odstotkih Windows 7 še vedno dominantni operacij­ski sistem, tako da je jasno, kaj bodo ta pod­jetja pocela konec leto­šnjega leta in v nasle­dnjem. S tem se neka­ko zakljucuje 10-letni investicijski cikel in za­cenja novi. Kljub omenjenim glavnim dejavnikom v proracunih za nasle­dnje leto podjetja vseeno razu­mejo pomen novih tehnologij, tako da bodo sredstva namenje­na tudi za nove projekte. Vecina podjetij v ospredje postavlja tri podrocja: avtomatizacijo IT, umetno inteligenco in naprave IoT. 32 odstotkov anketirancev meni, da bo najvecji pecat pusti­la umetna inteligenca, in teh je vec kot v podobni raziskavi pred letom dni, ko jih je bilo 26 od­stotkov. Med ostalimi tehnologi­jami, ki so na spiskih podjetij, so veriženje blokov, tehnologija 5G ter koncept racunalništva na ob­robju (edge computing). Raziskava navaja tudi najve­cje izzive, s katerimi se podjetja soocajo v povezavi z oblikova­njem proracunov. Na prvem me­stu so posodobitve infrastruk­ture (50 odstotkov vprašanih), nadgradnje programske opre­me (48 odstotkov ) in izboljšanje varnostnih mehanizmov (39 od­stotkov ). B IBM je objavil poslovne podat­ke za tretje cetrtletje, ki so slabši od lanskoletnih, predvsem pa od pricakovanj vlagateljev. Analiti­ki so napovedovali prihodke v vi­šini 18,2 milijarde dolarjev, IBM pa je uradno potrdil rahlo manj, 18 milijard dolarjev, kar je obe­nem 3,9 odstotka manj kot v is­tem obdobju lani. Skrb vzbujajoce je predvsem dejstvo, da so se prihodki zmanj­šali kljub pricakovani injekci­ji svežih prihodkov družbe Red Hat, saj so vsi pricakovali, da bo nakup, zakljucen julija letos, za­krpal morebitno izgubo maticne družbe. Prihodki iz naslova pod­jetja Red Hat so se namrec zvi­šali, na 371 milijonov dolarjev, kar je bolje od ocen analitikov pri 350 milijonih dolarjev. Red Hat sodi v divizijo oblacnih storitev, ki je ustvarila skupno 5,3 milijar­de dolarjev, zdravih 6,4 odstotka vec kot lani, a to še vedno ni bilo dovolj za pozitiven izid celotne korporacije. Krivec za težave je pred­vsem oddelek globalnih storitev (Global technology Services), kjer so zabeležili upad proda­je za 5,6 odstotka, ta oddelek pa predstavlja približno tretji­no vseh prihodkov v cetrtletju. Analitiki menijo, da slabi rezul­tati prihajajo za IBM v zelo ne­ugodnem trenutku, ko vlagate­lji budno spremljajo, ali zgodo­vinsko podjetje lahko uspe tudi v casih oblacnih storitev. Splošno mnenje je, da bodo najbrž sledile nove reorganizacije, da bi vnovic dosegli dobickonosnost in pomi­rili delnicarje. U IBM pod pricakovanji kljub nakupu Red Hata MONITOR PRO NOVICE U Gartnerjev cikel navdušenja za umetno inteligenco Kdor se uci uporabljati tehno­logijo umetne inteligence, tve­ga in dela napake. Toda kdor ne tvega, ne more racunati na rast v svojem poslovnem segmentu. To bi lahko bil osnovni povzetek Gartnerjeve najnovejše raziskave in grafa cikla navdušenja (Gart­ner Hype Cycle) nad tehnologija­mi, ki jih skupno oznacujemo kot umetno inteligenco. Gartnerjeva raziskava namrec kaže, da so podjetja, ki so v svo­je poslovanje že vkljucila tehno­logije umetne inteligence, v le­tih 2018 in 2019 zabeležila rast prihodkov med 4 in 14 odstot­ki. To pomeni, da je umetna in­teligenca že konkurencna pred­nost, ki jo nekateri pridno izko­rišcajo. Najvec podjetij uporablja digi­talne pomocnike, kot so Amazon Alexa in Google Assistant, ali pa ima kratkorocne nacrte poveza­ne z njihovo uporabo v poslov­nem okolju. Med tehnologija­mi, ki so že dozorele, je racunal­niški vid, ki ga je moc uporablja­ti v številnih poslovnih scenari­jih, prav tako pa je strojno ucenje pripomoglo k precej bolj ucinko­viti razpoznavi govora. Nekatere tehnologije s po­drocja so šele v povojih, a kaže­jo velike priložnosti na podro­cju rabe: odlocitvena inteligen­ca, strojno ucenje na koncnih napravah (na primer dronih, ro­botih) in umetna inteligenca kot storitev v oblaku. Najbolj vroca tehnologija ta hip pa je AutoML oziroma zmožnost programa na osnovi strojnega ucenja, da samodejno zgradi, uporabi in upravlja nove algoritme umetne inteligence na ciljnih podatkov­nih modelih. U Veriženje blokov, umetna inteligenca in naprave IoT za upravljanje narocil Nove tehnologije, kot so veri­ženje blokov, umetna inteligen­ca in naprave IoT, naj bi mocno vplivale na nacin dela in proce­se v logistiki, vendar so bile do­slej te novosti le delno uporablje­ne v razširjenih poslovnih reši­tvah za to vertikalo. IBM v rešitvi Sterling Order Management Sy­stem zdaj združuje vse v celovi­tem sistemu za upravljanje na­barvanih verig. Nova generacija je na voljo predvsem kot storitev v oblaku in ponuja možnost povezova­nja deležnikov v logisticni verigi prek veriženja blokov na teme­lju tehnologije Hyperledger. So­delujoci v logisticni verigi, kot so proizvajalci, špediterji, prevozni­ki, skladišca in trgovci, lahko na preprost nacin objavljajo podat­ke o stanju, zalogi in lokaciji po­sameznega izdelka, kar postavlja temelje za novo kakovost upra­vljanja podatkov. Rešitev temelji na odprtokodni tehnologiji, pridobljeni z naku­pom družbe Red Hat, med dru­gim pa podpira odprte spletne vmesnike API za povezavo z ob­stojecimi sistemi ERP, WMS, sis­temi za narocanje in s trgovski­mi rešitvami. Ob tej priložnosti je IBM rže pripravil namenski vme­snik za povezavo s poslovnimi rešitvami SAP. Rešitev Sterling se da obogatiti tudi z zapisi na­prav IoT, ki so lahko uporabljene za sledenje izdelkom. IBM je v rešitev Sterling Or­der Management System vgradil tudi tehnologijo svoje lastne tržne znamke Watson, ki z umetno in­teligenco omogoca ucinkovitejše in hitrejše upravljanje podatkov o dogajanju v nabavni verigi. Kljuc­ni del je novi pomocnik Supply Chain Business Assistant (SCBA), ki z uporabo algoritmov strojne­ga ucenja omogoca optimizacijo transportnih poti, spremljanje za­log in obvešcanje o spremembah, ki zahtevajo ukrepanje pri nacrto­vanju proizvodnje in transporta. IBM je družino izdelkov Ster­ling kupil leta 2010 od družbe AT&T in jo medtem spremenil v sodobno oblacno rešitev. Upora­blja jo okoli 7.000 velikih družb s podrocja proizvodnje, logistike in trgovine, ki skupno upravljajo okoli pol milijona trgovskih par­tnerjev v razlicnih verigah. U SUSE opušca OpenStack na racun kontejnerjev in Kubernetesa V casih hitrega razvoja storitev v oblaku še vceraj sveža tehnologija lahko hitro postane zastarela. To še posebej velja za podrocje virtualiza­cije in upravljanja aplikacij, kjer je prihodnost vse bolj povezana z mikro­storitvami (microservices) in s tem povezanimi rešitvami. Podjetje SUSE, eden od pionirjev na podrocju odprtokodnih rešitev in Linuxa, je tako nekoliko presenetljivo objavilo, da bodo opustili razvoj dosedanje platforme za virtualizacijo SUSE OpenStack Cloud, ki je pred­stavljala temelj strategije družbe v casu storitev v oblaku. Odlocitev je še toliko bolj nenavadna, ker je SUSE eden od ustanovnih clanov konzorci­ja OpenStack Foundation, ki je razvijalo to platformo za virtualizacijo in upravljanje navideznih strojev v oblaku. SUSE bo namesto tega vse moci usmeril v novejšo tehnologijo, pro­gramske kontejnerje in predvsem orodje za orkestracijo in upravljanje mikrostoritev Kubernetes. S tem so priznali, da je nova razvojna paradi­gma CaaS (container as a service) postala pomembnejša kot podpora za upravljanje dosedanjih tehnologij. Korak, ki ga je naredil SUSE, je znanilec podobnih potez, ki jih lahko pricakujemo tudi pri drugih proizvajalcih. Vecina meni, da je bolje inve­stirati v domorodne rešitve v oblaku (cloud native) kot pa iskati združlji­vost z dosedanjo paradigmo strežnikov in aplikacij, ki delujejo v virtuali­ziranem strežniškem okolju. Za obstojece uporabnike platforme OpenStack Cloud bo seveda SUSE ponujal podporo še nekaj casa, obenem pa bo tudi ponudil orodja in sto­ritve svetovanja za migracijo na novejše tehnologije. NOVICE MONITOR PRO POSLOVANJE V OBLAKU U Podjetja zaostajajo z varnostno politiko pri rabi storitev v oblaku ajnovejše raziskave ja­sno nakazujejo, da so podjetja dokoncno po­svojila koncept hrambe po­datkov s storitvami v obla­ku, vendar ob tem tudi vse bolj zaostajajo pri uvelja­vljanju in upravljanju var­nostne politike tam hranje­nih obcutljivih podatkov. Raziskava, ki jo je opra­vila organizacija Ponemon Institute med okoli 3.000 stro­kovnjaki za varnost IT v podje­tjih, kaže na to, da kar 48 odstot­kov podjetij uporabljajo poslov­ne podatke v oblaku. Toda manj kot tretjina (32 odstotkov) hrani take podatke z ustrezno stopnjo varnosti, zaupnosti in sledljivosti. Med najbolj perecimi težava­mi je kompleksnost, ki izhaja iz uporabe vec oblacnih storitev in ponudnikov hkrati. Kar 48 od­stotkov vprašanih strokovnjakov uporablja vec oblakov, od tega je vec kot 28 odstotkov takih, ki uporabljajo štiri ponudnike ali vec. Taka strategija pelje k zmedi in težavam pri upravljanju po­datkov. Veliko podjetij v hitenju, da bi prišla do želenih poslovnih ucinkov, sploh nima pre­gleda, kateri podatki so kje shranjeni. Zanimivi so odgovori na vprašanje analitikov, ciga­va je odgovornost za varo­vanje obcutljivih podatkov, kjer mnenja vprašanih ne bi mogla biti bolj razdvojena. 35 odstotkov vprašanih meni, da je odgovornost na strani po­nudnikov, 31 odstotkov pa, da je odgovornost v samih podjetjih. Še najbolj so se dejanski odgo­vornosti približali preostali (33 odstotkov), ki so odgovornost porazdelili med ponudnike in uporabnike podatkov. Odgovornost je v praksi po­razdeljena na naslednji nacin: ponudnik storitev je odgovoren za infrastrukturo, podjetja pa za aplikativni nivo. Toda analitiki opozarjajo, da se to spreminja in najboljši ponudniki z napredni­mi tehnologijami vse bolj prevze­majo tudi odgovornost za same aplikacije. Ne nazadnje ukvarja­nje z varnostjo ni primarna de­javnost vecine uporabnikov sto­ritev v oblaku. Podjetja se tega zavedajo, saj menijo, da je kla­sicne politike varovanja v podje­tju zelo težko uveljaviti v oblaku (67 odstotkov). N Bill McDermott, direktor družbe SAP v zadnjih desetih letih, je presenetil javnost s svo­jim takojšnjim odstopom s po­ložaja, kmalu pa bo tudi v za­pustil družbo. McDermott je po mnenju mnogih najbolj zaslužen, da je SAP popeljal v case oblacnih storitev in posta­vil nove temelje družbe še za vr­sto let. V vodstvu družbe ga bo­sta nadomestila dva direktor­ja, Jennifer Morgan in Christi­an Klein. Strokovno javnost je odhod McDermotta pošteno presenetil, saj je SAP letos prevzel družbo Qualtrics ravno na pobudo do­sedanjega direktorja, ki je korak oznacil za tako pomembnega kot nekdanji Applov nakup družbe Next ali pa Facebookov prevzem Instagrama. McDermott navaja, da je pac 10 let na celu družbe dovolj in da išce nove izzive. Tovrstne izjave so obicajno le krinka za dejanske vzroke, toda družba SAP ta hip posluje zelo dobro. Po drugi stra­ni pa je res, da je SAP v zadnjih mesecih zapustilo kar nekaj vo­dilnih kadrov, na primer Brigette McInnis-Day, operativna direk­torica hcerinske družbe SAP Su­ccessFactors, in Robert Enslin, ki je vodil sektor storitev v oblaku. Najbrž bomo prave vzroke izve­deli šele cez nekaj casa. U Zamenjava na vrhu družbe SAP Kibernetske varnosti se ne (na)uci v šoli ibernetska varnost je po vsem svetu skrb vzbu­jajoca, saj podjetja želi­jo izdelovati varne izdelke in va­rovati poslovne podatke. Teža­va pa je v tem, da je kibernetska varnost razmeroma novo podro­cje, zato zanjo preprosto ni do­volj usposobljenih kadrov. Ob­stajajo sicer razlicne iniciative po svetu, ki pricajo o tem, kako svet potrebuje varnostne stro­kovnjake, a se šolski sistem moc­no povecanemu povpraševa­nju še ni prilagodil. Oziroma se sploh ni, ce vprašate strokovnja­ke, ki zagovarjajo tezo, da bi se morali mladi kibernetski stro­kovnjaki kaliti in vzgajati že v srednji šoli. Dodatno težavo pa predsta­vlja dejstvo, da krajina kiber­netske varnosti postaja vse bolj zapletena, spremembe pa hitrej­še, kar v praksi pomeni, da tisto, kar se naucimo danes, morda že jutri ne bo dovolj za rešitev nove težave. Štejejo prakticne izkušnje Kibernetska varnost je tako le redko na programu dodiplom­skih študentov, ce ti ravno ne študirajo ved s podrocja infor­macijske tehnologije. Kako bi le bila, ce študentom niso na voljo ustrezni mentorji. Takšni, ki bi poleg teoreticnega znanja pre­mogli še prakticno. Tako se tudi študenti na fakultetah za racu­nalništvo ucijo predvsem progra­mirati, kodirati in razvijati apli­kacije, dela s podatki idr., var­nostni vidik pa je med celotnim študijem na stranskem tiru. Prav zato so takšni kadri za podjetja manj zanimivi, saj morajo še svežega diplomiranca marsikaj sama nauciti – in to predvsem na podrocju zagotavljanja kibernet­ske varnosti. Novinci v svetu pro­gramiranja nimajo skoraj nobe­nih prakticnih izkušenj, kako na­rediti svoje izdelke trpežne, od­porne proti napakam in pred­vsem varne. Razmišljati kot hekerji Študente je torej treba naj­prej nauciti, naj razmišljajo kot hekerji, šele tako bodo lahko v celoti dojeli ustvarjanje varnih aplikacij. Podjetja si namrec že­lijo strokovnjakov, ki se znajo proaktivno lotiti podrocja var­nosti, saj je to zanje znatno ce­neje od iskanja in krpanja lu­kenj, ki lahko podjetju povzro­cijo veliko škodo. Stroški od­pravljanja varnostnih ranljivo­sti so namrec tedaj, ko se reši­tev že uporablja na trgu, veliko višji kot v fazi razvoja. Razvijalci morajo varno programirati že v zgodnjih fazah, saj le tak pristop vodi do zmanjšanja težav v na­daljevanju. Hkrati ta nacin pripomore tudi k ustvarjanju kreativnega pristo­pa do kibernetske varnosti, štu­denti morajo razumeti, da pri ki­bernetski varnosti ne gre samo za tehnicni vidik. V realnem sve­tu je pac tako, da mora varno­stni strokovnjak razmišljati pred­vsem o tem, kako prepreciti na­pade, ki se še niso zgodili. Tu pa so novinci precej šibki. Ceprav se posameznik lahko dobro zaveda varnostnih tehnologij in koncep­tov, morda ne razume, kako upo­rabiti varnostno logiko v poslov­nem kontekstu. Izdelki in apli­kacije so postali vse bolj izpopol­njeni, zato podjetja za odpravlja­nje težav z njimi potrebujejo vec kreativnosti in spretnosti zapo­slenih. V iskanju mehkih vešcin Ob zaposlovanju strokovnja­ka za kibernetsko varnost se tako kadrovski oddelek kot di­rektor informatike pogosto osredotocita na tehnicna zna­nja. Skoraj nihce pa ne prever­ja mehkih vešcin kandidatov za delovno mesto na podrocju ki­bernetske varnosti. Teh namrec v visokošolskih programih ne ucijo. A prav strokovnjaki za ki­bernetsko varnost potrebujejo mocne komunikacijske in med­osebne spretnosti, saj najve­cjo grožnjo kibernetski varnosti predstavljajo prav drugi ljudje. Varnostne politike, usposablja­nja za varnost pred napadi so­cialnega inženiringa in raba do uporabnikov prijaznih sistemov so pogosto celo bolj pomembni kot kakršnokoli specificno teh­nicno znanje. Ne nazadnje so t. i. mehke ve­cine potrebne tudi za to, da od­delek IT pridobi ustrezen pro­racun, ucinkovito komunicira o grožnjah in obvešca vodstvo ter druge deležnike o trendih kiber­netske varnosti. Te vešcine so po­trebne tudi za to, da varnostni strokovnjak socutno nastopa do drugih zaposlenih in sooblikuje uporabnikom prijazne ter varne sisteme in rešitve. Iskanje talentov med obstojecimi kadri Ocitno je, da bo šolski sistem potreboval vec let ali celo dese­tletij, da bo zacel dostavljati ka­kovostne kadre s podrocja kiber­netske varnosti. Podjetja pa se bodo morala ustrezno znajti že prej. Podjetja z lastnimi IT-oddel­ki in drugimi tehnicnimi profili zaposlenih se lahko iskanja bo­docih varnostnih strokovnjakov lahko lotijo kar z iskanjem talen­tov med obstojecimi kadri. Tako lahko organizirajo kakšen inter­ni hekaton, seminar, delavnico, tecaj poklicnega razvoja oziroma vec njih ter tako zaposlenim pre­dajajo vec znanja s podrocja ki­bernetske varnosti ter prepozna­jo posameznike, ki se na tem po­drocju znajdejo. Ne nazadnje se morajo tudi obstojeci varnostni strokovnjaki stalno izobraževati in dodatno usposabljati.. Obseg groženj s podrocja kibernetske varnosti se vsako leto povecuje, podjetja pa porocajo o pomanjkanju kvalificiranih kadrov, ki bi se jim ustrezno zoperstavili. Priprava naslednje generacije strokovnjakov za kibernetsko varnost ni hitro rešljiva naloga, zato bo treba zanjo strateško poskrbeti. Vinko Seliškar K t Izdelki in apli­kacije so postali izpopol­njeni, zato za odpravlja­nje težav z njimi potrebujemo vec kreativnosti in spretnosti zapo­slenih. Ljudje so pametnejši od algoritmov . Ko govorimo o umetni inteligen­ci – ali sploh obstaja etika? Obstaja, seveda. Ljudje algo­ritme umetne inteligence nava­dno ustvarimo po nekih pravilih, tudi eticnih. Že v zacetku velja lociti med mocno in šibko ume­tno inteligenco. Prva bo znala misliti, rešiti tudi naloge, za ka­tere ni bila programirana, med­tem ko je druga danes že v upo­rabi, in sicer za ožje naloge, kot smo jo naucili. Etika se v teh pri­merih razlikuje. Mocna umetna inteligenca še ne obstaja. Smo šele na zacetku oziroma niti tam ne, saj ne vemo, kako tja priti. Z vidika etike velja omeniti še to, da lahko umetna inteligenca vpliva na nas in mi nanjo. Lahko nas celo napade, a to se zdi malo verjetno in rezervirano bolj za filmske scenarije. Preprican sem, da umetni inteligenci ne bomo dali prevec moci. Na podrocju etike in umetne inteligence se poraja ogromno vprašanj, a še niso relevantna, ker prave ume­tne inteligence še ni. . Mar obstaja nacin, kako zapove­dati etiko umetni inteligenci? Mo­rebiti s pravili, standardi ali z za­konodajo? Ljudje niti sami ne vemo, kaj je dobro in kaj slabo, vsaj ne ve­dno. Te »neidealnosti« našega sveta se nato prenašajo v algorit­me. Lahko imamo pravila, ki do­locajo, kaj je dobro in kaj slabo, a jih bo težko implementirati. Do­datna težava je v tem, da algo­ritmi lahko vidijo povezave tam, kjer jih ni oziroma jih ljudje ne zaznamo. . Je mar umetna inteligenca ne­varnost za cloveka, se nam res obe­tajo izgube delovnih mest? Srednjerocno bodo lju­dje izgubljali službe, ki jih bo nadomešcala umetna inteli­genca. Cez nekaj let ali desetle­tij bodo odvec vozniki vseh vrst, saj se bomo okoli prevažali v av­tonomno vozecih vozilih. To se pravzaprav dogaja že celotno 20. stoletje, ljudje izgubljajo službe na racun tehnologije. Tudi uvaja­nje umetne inteligence v posel in družbo bo bolece, a sprejemljivo. . Toda algoritme je moc zlomiti ali pretentati. Kaj to pomeni za našo prihodnost? Predvsem to, da jih bo treba ustrezno (za)varovati. Algorit­mi s podrocja strojnega ucenja so zasnovani tako, da nam po­magajo in sprejemajo (dobre) odlocitve. Žal so izpostavljeni tudi napadom, ki jih bo v priho­dnje vse vec. Pogosto gre za na­pade s t. i. zastrupljanjem, pose­bej ce razvijalci algoritmu omo­gocijo, da se uci »v naravi«, torej na internetu. Microsoftov klepe­talni robot je v ucecem se nacinu na omrežju Twitter prej kot v 24 urah postal pravi rasist. A tudi ce algoritem ni v ucecem nacinu in sprejema le programirane odlo­citve, ga lahko hekerji zlorabi­jo. To storijo s posebej oblikova­nimi vhodnimi podatki – deni­mo uporabijo prilagojena barv­na ocala z namenom, da algori­tem osebo prepozna kot kakšne­ga zvezdnika. Kdor podrobno ve, kako deluje prepoznavanje obra­za, lahko pretenta tak algoritem. V splošnem velja, da smo ljudje pametnejši od algoritmov, in to je eden kljucnih odgovorov, za­kaj se ne moremo zanesti na al­goritme. Še najbolj zanesljive so igre, kjer obstajajo jasna pravila in omejitve. . Menite, da bo umetna inteligen­ca na dolgi rok poskrbela, da bo naš planet varnejši? Nisem preprican. Vem pa, da bo spremenila naša življe­nja, obetajo se nam dramaticne spremembe. Ta trenutek algo­ritmi strojnega ucenja že zmo­rejo rešiti veliko stvari, tudi po­iskati (potencialne) kriminalce, kar je dober znak za cloveštvo. Mogoce je, da bo umetna inte­ligenca v prihodnje odgovorila tudi na vprašanja, na katera mi ne znamo. . Kako veliko grožnjo pa umetna inteligenca predstavlja na podrocju kibernetske varnosti? Se nam obe­tajo povsem nove digitalne gro­žnje, ce jo vprežejo zli fantje? Ne bo tako hudo. Sicer že zdaj spremljamo tehnike, kako ki­bernetski kriminalci izkorišcajo tehnologijo strojnega ucenja. Ni jih še veliko. Znajo pa, denimo, »uganiti« geslo telefona, in si­cer na nacin, da pretentajo upo­rabnika v namestitev aplikacije, ki v ozadju zbira podatke z raz­licnih senzorjev, prepozna giba­nje roke in ugane geslo, druge besede itd. Strojno ucenje v ro­kah napadalcev predvsem avto­matizira njihovo delo, ga naredi bolj robustnega, tudi na podro­cju pošiljanja nezaželene pošte že skrbi za personalizacijo napa­dov. Ta hip je sicer najvecja teža­va, povezana z omenjeno tehno­logijo, ustvarjanje lažnih novic in pristnih ponaredkov (angl. deep fake). In to ne le e-poštnih spo­rocil, temvec tudi zvocnih in vi­deo zapisov, s katerimi je v na­daljevanju žrtve še lažje preten­tati z metodami socialnega inže­niringa. . Kako pa vi, ki skrbite za varnost? Uporabljate tehnologije umetne in­teligence? Kot receno, zavedamo se, da je algoritme mogoce pretentati. Prav zato ne stavimo vsega na strojno ucenje, ne dajemo vseh jajc v eno košaro. Ta tehnologi­ja predstavlja le eno izmed vec ravni zašcite. V laboratoriju al­goritme ucimo na primerih, kjer jasno povemo, kaj je dobro in kaj slabo, ucimo jih zaznave su­mljivega obnašanja. Vsekakor pa algoritmov na teren ne spu­stimo v ucecem se nacinu, tudi Skynet v filmu Terminatorja ni poslal nazaj v ucecem se naci­nu. (smeh) . Pa hekerji že poskušajo vplivati na vaše varnostne rešitve? Da. Sploh pošiljatelji nezažele­ne pošte so resnicno neumorni. Pošiljajo na tone e-sporocil, s ka­terimi želijo zastrupiti naše siste­me odkrivanja. Algoritem želijo speljati iz prave smeri.. Alexey Malanov, varnostni raziskovalec v podjetju Kaspersky, je preprican, da bodo tehnologije s podrocja umetne inteligence vse bolj krojile podrocje kibernetske varnosti. Žal na obeh straneh. Miran Varga Odpornost proti napakam krbniki IT-okolij v pod­jetjih si želijo, da bi bilo njihovo okolje karseda podobno podatkovnemu centru. Vedo namrec, da tehnologija od­pušca nekatere napake. Katere? Hja, tudi takšne, ko nekdo po­motoma izbriše imenik ali mapo, pozabi izdelati varnostno kopi­jo ali pa naloži popravek, ne da bi prej opravil temeljit preizkus, kako se bo ta sploh obnašal. Vsa­ka od naštetih in relativno pre­prostih napak lahko v podatkov­nem centru privede do vec ur ali celo dni odpravljanja napak in z njimi povezanih obnovitvenih stroškov, kar podjetja stane veli­ko denarja. Koliko? Glede na po­rocilo o razpoložljivosti IT-opre­me, ki ga je pripravilo podjetje Veeam, lahko ena ura prekinitve dela podatkovnega centra pod­jetje stane kar 108.000 dolarjev oziroma dobrih s 100.000 evrov. To pa ni malo denarja, ki bi vse­kakor bil bolje naložen v rešitve, ki preprecujejo nastanek napak ali pa jih vsaj omilijo. Tehnologija, zasnovana za odpornost Odporna IT-okolja namrec skoraj v celoti odpravijo izpa­de in varujejo podatke pred ne­sreco ali katastrofo, skrbniku pa omogocijo, da jih obnovi v sta­nje pred incidentom. Sodobna infrastruktura tako zagotavlja, da preprosta napaka ne posta­ne velik problem. Moderna IT­-arhitektura pogosto vkljucu­je vsaj en sloj varovanja podat­kov. Hiperkonvergencna infra­struktura (HCI) je zasnovana za odpornost, zato nenehno varuje podatke in podjetju/skrbniku IT omogoca, da po napacnem ko­raku IT-okolje, aplikacijo ali po­datek obnovi z varnostne kopi­je. V nasprotju s tradicionalni­mi infrastrukturami IT je vsako vozlišce HCI nekakšen samosto­jen mikro podatkovni center, ki v sebi združuje zmogljivosti ob­delave in shranjevanja podatkov ter omrežno rešitev in se povezu­je s podatkovnimi storitvami, kot sta varnostno kopiranje in obno­va po nesreci ali katastrofi. Re­dundancna strojna oprema (kri­ticni deli sistema so pogosto pod­vojeni) pomaga zagotoviti raz­položljivost podatkov, ce, deni­mo, odpove posamezen pogon strežnika. Da bi zagotovili viso­ko stopnjo razpoložljivosti v po­datkovnem centru ali na lokaci­ji podjetja, vecina hiperkonver­gencnih rešitev podvaja poslov­ne podatke in tako shrani kopije podatkov na dve vozlišci ali vec v grozdu. V primeru, ko se vozlišca HCI nahajajo v locenih stavbah, me­stih ali celo celinah, so podat­ki aplikacij zavarovani pred od­povedjo vozlišca ali odpoved­jo lokacije tudi v primeru kata­strofalnega dogodka, kot je po­plava, požar ali potres. S celovi­tim nacrtom varovanja podatkov in pravo rešitvijo za HCI so kri­ticni podatki podjetju znova na voljo po vsega nekaj klikih z mi­ško, kar je resnicno minimiziran vpliv na poslovanje, ki ga podje­tje tako lahko obnovi na drugi lo­kaciji ali v podatkovnem centru. Sveži pristop prinaša hitro okrevanje Letošnja raziskava podjetja IDC pojasnjuje, zakaj tradicio­nalna programska oprema za varnostno kopiranje/obnovo po­datkov ni zadostna za današnje delovne obremenitve in grožnje izgube podatkov. Silosne arhi­tekture, morebitne posamicne tocke odpovedi in omejeni viri IT, ki jih imajo podjetja oziroma oddelki IT na voljo za podporo in vzdrževanje, lahko resno ogrozi­jo podatke v dinamicnem virtua­liziranem okolju. Varnostne ko­pije, ki naj bi se izvajale enkrat dnevno, ne nudijo vec ustrezne podpore za vedno krajše cilje pri casu obnove poslovanja (RTO). IDC organizacijam priporo­ca, da oddelki IT prenovijo svoj pristop k varovanju podatkov in razpoložljivosti. Le sodobna ra­cunalniška infrastruktura, kot je HCI, ki je obenem tesno integri­rana z rešitvijo za varovanje po­datkov, se lahko sooci z grožnja­mi izgube podatkov pa tudi t. i. izsiljevalskimi virusi. V prime­ru hekerskega napada, naravne katastrofe ali pa cloveške napa­ke takšna arhitektura omogoca skoraj popolno obnovo podatkov in poslovanja. Raziskava podjetja HPE ugotavlja, da so podjetja, ki že uporabljajo hiperkonvergenc­ne rešitve SimpliVity, dosegla: • 54,5-odstotno izboljšanje na podrocju izdelave varnostnih ko­pij in obnovitve poslovanja v pri­meru katastrofe • 44-odstotno zmanjšanje casa, porabljenega za varnostno kopiranje • 33,4-odstotno zmanjšanje števila izpadov in izboljšano raz­položljivost aplikacij HCI kot kratica prenov podatkovnih centrov Rešitve HCI z vgrajenimi funkcijami za varovanje podat­kov zagotavljajo prožno arhitek­turo za shranjevanje podatkov, na katero se podjetja, ki išcejo stalno razpoložljivost IT-okolja in varnost podatkov, lahko zane­sejo. Tovrstne arhitekture odpu­šcajo tudi napake, kot so prepis datotek, izbris virtualnega stroja ipd. In kar je najlepše – za uved­bo hiperkonvergencnega oko­lja podjetje ne potrebuje lastne­ga podatkovnega centra, temvec lahko izkoristi že obstojece stre­žniško okolje, poskrbeti mora le za ustrezno napajanje, hlaje­nje in povezljivost, saj so gruce HCI strojno veliko bolj goste in na kvadratni meter opreme zah­tevajo bistveno vec elektricne energije ter odvajanja toplote. A to je pravzaprav nizka cena za odpušcanje napak v podatkov­nih centrih.. Ne slepimo se. Tudi v podatkovnih centrih prihaja do cloveških in drugih napak. Po zaslugi vrhunske tehnologije pa so te le redko usodne. Miran Varga S Tudi podatkovni centri se (pospešeno) spreminjajo ogled v prihodnost po­datkovnih centrov da hi­tro vedeti, da se tudi v njihovem svetu razmere pospe­šeno spreminjajo. Ceprav so naj­vecje pozornosti deležni gromo­zanski podatkovni centri pod­jetij, kot so Google, Microsoft, Apple in Facebook, se pomen­ljive spremembe dogajajo tudi v podatkovnih centrih podjetij. Za vecino velja, da že dolgo vec ne opravljajo le nalog, za katere so bili sprva postavljeni, temvec iz meseca v mesec »prežvecijo« vec IT-bremen, in to na nove, zani­mive nacine. K temu namrec pri­speva poplava podatkov v nave­zi z analitiko in s projekti umetne inteligence. Zakaj podjetja sploh imajo ozi­roma gradijo podatkovne centre v casu, ko se malodane vse seli v oblak? Bolj pragmaticni strokov­njaki ob tej ideji hitro zamahne­jo z roko, ceš, saj bodo vedno ob­stajale tehnologije, poslovni pro­cesi in podatki, ki jih bo podje­tje želelo imeti povsem zase, pod popolnim nadzorom. In prav zato podatkovni centri ostaja­jo pomemben del IT-okolij ve­cjih podjetij. A s spremembami tehnologij, ki smo jim prica, se spreminja tudi raba podatkovnih centrov. Dogajanje na robu Pristop centralizacije in ob­delave IT-bremen na eni »vse­ga zmožni« lokaciji pospeše­no zamenjuje obdelava podat­kov na robu omrežja – torej tam, kjer nastajajo. Podjetja postavlja­jo vse vec manjših podatkovnih centrov na svojih lokacijah, kar je še posebej ocitno pri ponu­dnikih storitev iz oblaka, ki že­lijo zmogljivosti premakniti bli­že strankam. Tovrstna relokaci­ja obdelave podatkov v navezi s poplavo podatkov, ki jo za seboj pušcajo naprave interneta stva­ri, zahteva obdelavo podatkov v realnem casu in skoraj brez za­kasnitev. Ce se bo internet stva­ri še naprej s tako vnemo selil v naša življenja in posel, bomo lah­ko obcudovali vse vec (manjših) podatkovnih centrov. Razmah kolokacij Podjetja, kot receno, selijo svoje vire na mesta, kjer jih naj­bolj potrebujejo. A gradnja la­stnih podatkovnih centrov na porazdeljenih lokacijah za mar­sikatero med njimi ni financno upravicena, zato išcejo partnerje za t. i. kolokacijo, tj. ponudnike, ki jim v svojih obstojecih podat­kovnih centrih omogocijo posta­vitev lastnih strežnikov. Ta stra­tegija oddelku IT vraca podpor­no vlogo – skrbeti mora za mini­aturne ali celo mikro podatkov­ne centre (podatkovni center v škatli) pri razlicnih ponudnikih. Zasebni oblaki se ne dajo Številna podjetja pa se kljub premiku poslovanja v oblak ne želijo odreci nadzoru nad infra­strukturo. Tista z dovolj denarja gradijo svoje zasebne oblake. Ta­kšnih je, po podatkih IDC, danes 28 odstotkov. Javna oblacna in­frastruktura pa se uporablja tam, kjer je to »nujno zlo«, oziroma za poslovanje manj kriticnih aplika­cij in storitev. Koncni uporabniki seveda ne locijo, od kod prihaja njihova storitev, niti jih to ne za­nima, dokler storitev deluje. Za­sebni oblaki torej tudi skrbijo, da povpraševanje po podatkovnih centrih še dolgo ne bo upadlo. Podatkovni centri in visoko zmogljivo racunalništvo Aplikacije s podrocja viso­ko zmogljivega racunalništva (HPC) prav tako skrbijo za rast številk na podrocju podatkovnih centrov. Prednjacita tehnologi­ji umetne inteligence in strojne­ga ucenja, ki zahtevata izjemne strojne zmogljivosti, ce naj ob­delujeta masovne podatke in po­magata podjetjem ustvariti kon­kurencno prednost. Razlicni pro­jekti, prototipiranje in poskusi so tudi stalne stranke podatkovnih centrov s podrocja HPC. Hibridni oblak Ko beseda tece o prihodnosti podatkovnih centrov, malodane vsi v IT-industriji na prvo mesto postavljajo hibridne oblacne po­stavitve, saj te obljubljajo najucin­kovitejše izkorišcanje virov – rabo aplikacij v obliki storitev iz oblaka in obdelavo podatkov na lokaciji. Kombinacija velikega podatkov­nega centra (oblak) in vec manj­ših (na kljucnih lokacijah) bo kro­jila prihodnost informatike. Izzivi na podrocju upravljanja Zahteve po nadzoru oziroma upravljanju ali vsaj boljšem vpo­gledu v delovanje podatkovne­ga centra so prisotne tako v jav­nih kot zasebnih oblakih. Skrb­niki podatkovnih centrov mora­jo imeti natancen vpogled v to, kako posamezna aplikacija ali storitev deluje, ne glede na to, kje se nahaja, in zagotavljati nje­no razpoložljivost ter dogovor­jeno raven storitve. Za kaj take­ga seveda zgolj orodja za upra­vljanje infrastrukture niso do­volj in jih ponudniki nadgraju­jejo ter kombinirajo z drugimi upraviteljskimi orodji, ki spre­mljajo delovanje aplikacij ter sto­ritev. Podatkovni center na ta ra­cun postaja vedno bolj program­sko opredeljen (SDDC), saj je na vrhu prioritet ponudnikov zah­teva po možnosti dodajanja sto­ritev na zahtevo. V programsko opredeljenem podatkovnem cen­tru pa uspevajo le tehnologije, kot so hiperkonvergencna infra­struktura in programsko oprede­ljena omrežja, saj le te lahko za­gotovijo želeno prilagodljivost in upravljanje.. Podatkovni centri ostajajo eden temeljev IT-okolij podjetij, a nacini njihove rabe se spreminjajo. Vinko Seliškar P IZKLOP DECEMBER 2019 q 26. novembra nadaljujemo »Davek na linke« Bo državam, predvsem evropskim, uspelo vzpostaviti moc nad velikani informacijske dobe? Bomo Google, Amazon in Facebook res uspeli prepricati, da tudi zanje veljajo enaka pravila kot za vsa druga podjetja? Ali igra Fortnite res povzroca odvisnost? Zgodba je v resnici že stara – ali igre povzrocajo odvisnost ali mor­da celo vzpodbujajo nasilje? Tokrat je na tapeti mega priljubljena igra Fortnite - poglobili se bomo v to, kaj pravijo strokovnjaki. MonitorPRO V prilogi MonitorPro bomo pisali o telekomunikacijah in prihajajoci tehnologiji 5G. .w ODGOVORNI UREDNIK Matjaž Klancar POMOCNIK ODGOVORNEGA UREDNIKA Jure Forstneric UREDNIK Uroš Mesojedec LEKTURA Simona Mikeln PREVAJANJE Petra Piber LIKOVNA ZASNOVA Peter Gedei OBLIKOVANJE NASLOVNICE Peter Gedei RAC. GRAFIKA IN STAVEK Peter Gedei FOTOGRAFIJE Peter Gedei, fotoarhiv Monitorja, iStock NASLOV UREDNIŠTVA Monitor, Dunajska 51, 1000 Ljubljana, tel.: (01) 230 65 00 faks: (01) 230 65 10 e-pošta: urednistvo@monitor.si MONITOR V SPLETU www.monitor.si Revija Monitor posebej odlicnim izdelkom pri svo­jih preizkusih podeljuje priznanje »zlati Monitor«. To je priznanje za konkretni izdelek na konkre­tnem testu. Zato lahko uporablja zlati Monitor v propagandne namene vsako podje­tje, ki ta izdelek trži, s tem da jasno navede, v kateri številki Monitorja je bil objavljen test in kateri izdelek je prejel priznanje. IZDAJATELJ Mladina casopisno podjetje d.d., Dunajska cesta 51, 1000 Ljubljana, dav. št. 83610405 PREDSEDNICA UPRAVE Denis Tavcar PRODAJA OGLASNEGA PROSTORA tel.: (01) 230 65 36, e-pošta: marketing@monitor.si VODJA MARKETINGA IN OGLASNEGA TRŽENJA Ines Markovcic, tel.: (01) 230 65 33 NAROCNINE IN PRODAJA tel. (01) 230 65 30, e-pošta: narocnine@monitor.si RACUNOVODSTVO e-pošta: racunovodstvo@monitor.si TISK Shwartz Print, Ljubljana NAKLADA 4.350 izvodov DISTRIBUCIJA Izberi d.o.o., Ljubljana Poštnina za narocnike placana pri pošti 1102, Ljubljana. V ceno izvodov v malopro­daji s priloženim DVDjem je vkljucen DDV v višini 22%, v ceno ostalih izvodov pa DDV v višini 9,5%. ISSN 1318-1017 Izid je financno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Nenarocenih rokopisov in fotografij ne vra­camo. Vse gradivo v reviji Monitor je last družbe Mladina d.d. Kopiranje ali razmno­ževanje je mogoce le s pisnim dovoljenjem izdajatelja. BERITE MONITOR 25% CENEJE Revijo Monitor lahko narocite tako, da pla­cate letno narocnino in jo od naslednje šte­vilke naprej prejemate na želeni naslov. • Fizicne osebe imajo 25 % popusta na pol­no ceno. • Narocite se lahko po telefonu, po fa­ksu, ali po elektronski pošti narocnine@monitor.si. • Placilo je mogoce tudi s placilnimi kar­ticami. • Narocnina se placuje enkrat letno. Ce na­rocnik ne zahteva odpovedi, se narocnina podaljša za naslednje obdobje. • Odpoved je možna pisno ali po telefonu. • Vse dodatne informacije lahko dobite po telefonu (01) 230 65 30 ali po elektronski pošti narocnine@monitor.si. KATERI LASERSKI TISKALNIK KUPITI ISSN 1318-1017 ZABAVNA ELEKTRONIKA I RACUNALNIŠTVO I NOVE TEHNOLOGIJE NOVEMBER 2019 U LETNIK 29, ŠTEVILKA 11 U WWW.MONITOR.SI CENA: 4,90 EUR Novi iPhone 11 s kamero, ki je koncno enako zmogljiva kot tista v Samsungih in Huaweih Informacijska varnost Podatkovni centri: - trendi - odpornost na napake elektricna vozila in omrežje vse o brezsticnih tehnologijah RFID in NFC otroci in Youtube legende – 50 let Unixa PODROBNO: