GLAS
LETO XXIV. ŠT. 6 (1116) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 14. FEBRUARJA 2019
NOVI
CENA 1,20 EVRA 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Uvodnik
Jurij Paljk
Do kdaj še?
  e sam naslov priložnostnega zapisa pove veliko
o stanju duha med nami, ki smo bili te dni ne-
močne priče Dneva spomina, kot v Italiji ime-
nujejo dan, ko se najvišji vladni predstavniki po-
dajo na bazovski šoht in tam vedno znova pona-
vljajo, kako so bili “v fojbe vrženi in zverinsko po-
biti ljudje samo zaradi tega, ker so bili Italijani”.
Neprijetno nas je tokrat presenetil tudi italijanski
predsednik Sergio Mattarella, ki ga cenimo predv-
sem zaradi njegove umirjene besede, a tokrat ni
bilo tako. Tudi on je podal enostransko in do nas
Slovencev krivično gledanje na zgodovino.
Samo nekaj dni prej so v Gorici mladi črni skraj-
neži nalepili na stranski zid slovenskih šol svoje
žaljive plakate, čemur je sledila spontana dveurna
stavka goriških slovenskih dijakov, ki je pokazala
predvsem to, da smo ljudje tega naveličani, kot je
tudi pokazala, da se v Italiji spet pojavljajo tisti de-
sničarji, ki v javnosti ne bi smeli imeti več prosto-
ra. Miren protest slovenskih goriških dijakov je tu-
di pokazal, kakšno je stanje v naši in širši javnosti;
predvsem na spletu, na družbenih omrežjih, so
imeli tako podporo, kot je danes nima nihče. In
naj mi zdaj ne govorijo, da objave na spletu niso
verodostojne, češ da gre za objave večnih ner-
gačev, prej nasprotno! Podpora protestu goriških
slovenskih dijakov je pokazala, da je večina naših
ljudi nezadovoljnih z vso našo uradno politiko,
pa naj gre za stranke ali za krovni organizaciji, naj-
večji očitek je ta, da so vsi naši vidni predstavniki
preveč mlačni, da se ne odzivajo dovolj na take
napade in predvsem pa ne z jasno besedo. Že dol-
go opažam, da so objave na družbenih omrežjih
predvsem zapisi ljudi, ki se vse bolj oddaljujejo od
naše “družbene organiziranosti”, da so vse bolj ti-
hi, javni in odločni protest proti vsem nam, ki de-
lujemo v ustanovah naše manjšine, da, tudi proti
nam, časnikarjem.
Naša edina senatorka v Rimu prof. Tatjana Rojc je
bila na spletu deležna sramotilnih in žaljivih za-
pisov, a v sami manjšini deležna (pre) malo soli-
darnosti, prav pa je storila, da je šla na bazovski
šoht ob Dnevu spomina in tam umirjeno medi-
jem povedala, da bi se morali zavzemati za skupno
dobro, da mrtvih ne moremo deliti, predvsem pa
se je zavzela za skupni spomin.
Zadnji dogodki so tudi v trenutku zabrisali dejstvo,
da so v Rimu spet pokazali, kakšen odnos ima se-
danja vlada do slovenske manjšine, saj so vsi pre-
dlogi, da bi naša manjšina končno dobila za-
jamčeno zastopstvo v Rimu, propadli. Razlogov je
gotovo več, a dejstvo je, da tudi tokrat nismo uspe-
li, za kar nosi odgovornost tudi tisti del naše na-
rodne skupnosti, ki v zajamčeno zastopstvo nikdar
ni verjel in še danes ne verjame.
Do kdaj še torej, do kdaj bomo še zmogli vedno
znova v naših vrstah najti moč, da se bomo še
združevali in vedno znova rekli ne, ko nas, vedno
znova, vedno isti, a tudi vedno novi, grobo napa-
dajo?
Da je bila te dni zmeda še večja, je poskrbel pro-
sluli film Red land, ki so ga vrteli po italijanski
javni televiziji, v njem je pa nastopil kot posiljeva-
lec in “slovanski” morilec istrskega dekleta igralec
in režiser letošnje osrednje Prešernove proslave v
Čedadu.
Kako malo damo na simboliko!
Kako malo damo na simbole, ki so nas ohranili
skozi stoletja, v času črnega fašizma in v težkih
povojnih letih!
Prešernovo proslavo v Čedadu so vrhunsko izvedli
pevci in glasbeniki Glasbene matice in Slovenske-
ga centra za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gori-
ce, blaga, lepa in odločna beneška govorica iz-
vrstne Margherite Trusgnach je bila pravi obliž na
rane, ki so nam jih prizadele laži, žalitve in pot-
varjanja zgodovine te dni!
Ž
Juri Faggiani in Nikolaj Hlede iz Goriške
sta se konec januarja udeležila
Svetovnega dneva mladih v Panami 5
V spomin
Umrl je naš
prijatelj in
sodelavec prof.
Tomaž Pavšič.
Pogreb bo v Idriji
v petek, 15. t. m.,
ob 12. uri. 9
Ilka Štuhec je na svetovnem smučarskem prvenstvu
na Švedskem osvojila zlato medaljo v smuku, 
Štefan Hadalin pa srebrno v alpski kombinaciji. 
Iskreno se veselimo in čestitamo!
foto dd
Trst / Knjižno središče TS360
Mi, Slovenci 
v Italiji
  vet slovenskih organizacij in Slovenska
kulturno-gospodarska zveza sta v petek, 8.
februarja, v Tržaškem knjižnem središču
predstavila trojezično publikacijo Mi, Slovenci
v Italiji. Publikacija je sad sodelovanja dveh
krovnih organizacij in je prava vizitka naše na-
rodne skupnosti. Namenjena je nam, našim
prijateljem italijanske večine, našim prijateljem
iz matične države in dijakom, ki še vedno pre-
malo poznajo bogastvo naše skupnosti, je po-
vedal predsednik SKGZ Rudi Pavšič. Predsednik
SSO Walter Bandelj pa je poudaril, da gre za
promocijsko publikacijo, v kateri so opisana
naša društva in njihovo delovanje s posebnim
poudarkom na mladino, ki je prihodnost naše
narodne skupnosti. Knjigo bodo predstavili tu-
di v širšem kontekstu, saj bo s pomočjo sena-
torke Tatjane Rojc in deželnega svetnika Igorja
Gabrovca (oba sta bila prisotna na predstavitvi)
dosegla tudi deželne in državne organe.
/ str. 2
MČ
S
www.noviglas.eu
“Zrasli smo iz 
trdnih korenin, 
ohranimo jih!”
Naša osrednja proslava ob kulturnem prazniku v Čedadu
Stališče Slovenske skupnosti
Proti izkrivljanju
zgodovine!
  lovenska skupnost odločno obsoja sta-
lišča, ki so jih ob dnevu spominjanja izre-
kli visoki predstavniki italijanske države.
V govoru predsednika republike Mattarelle na
Kvirinalu, v posegih notranjega ministra Salvi-
nija ter predsednika evropskega parlamenta Ta-
janija v Bazovici se prikazuje Slovence kot ge-
nociden narod, ki naj bi se polastil italijanske
zemlje s pobijanjem nedolžnih italijanskih pre-
bivalcev Istre. Nasproti temu genocidu pa stoji
genocid Židov v nacističnih taboriščih.
Gre za popolnoma izkrivljeno zgodovino naših
krajev, ki ne spoštuje sklepov slovensko-itali-
janske vladne komisije zgodovinarjev iz leta
2000 in ki pozablja, da že od leta 1920 v krajih,
ki so bili dodeljeni kraljevini Italiji po prvi sve-
tovni vojni, z zasedbo Ljubljane pa tudi v osred-
nji Sloveniji, obstajajo dokumenti Mussolinija
in fašističnih veljakov, ki jasno načrtujejo iztre-
bljenje slovenskega naroda s te zemlje na naj-
bolj okruten način.
/ str. 2
S
Goriški dijaki protestirali
Historia magistra
vitae?
  petek, 8. februarja, na dan slovenske kultu-
re, so učenci slovenskega višješolskega cen-
tra v Gorici ob vstopu v šolo naleteli na neo-
fašistične plakate, ki jih je organizacija Blocco stu-
dentesco nalepila na šolski zid.
Napisa Tamburo dell'avanguardia in Devoti alla
vittoria so učenci doumeli kot posredno provoka-
cijo in poniževanje slovenske manjšine v Italiji. Di-
jaki in učno osebje so takoj poklicali orožnike, ki
so na mesto takoj pristopili in odstranili plakate.
Dijaki vseh smeri višješolskega centra so se takoj
zbrali in s skupnimi močmi organizirali protest.
Naslednjega dne so se v jutranjih urah zbrali pred
šolo ter pripravili letake s slovensko zastavo ter šte-
vilnimi napisi in citati. Ob tem pa je organizacija
Blocco studentesco spet poskrbela za hud udarec.
Čez noč so namreč postavili dva transparenta z na-
pisom Onore ai martiri delle foibe: enega na ograjo
tehnične šole Galileo Galilei, drugega pa pred ita-
lijanski klasični licej Dante Alighieri.
/ str. 6
Katarina Visintin
V
Pogovor
Svet okrog nas14. februarja 20192
Povejmo na glas
Temna stran kulture
Predsednika SSO in SKGZ v Ljubljani
Govor je bil o položaju
Slovencev v zamejstvu
  redsednika krovnih orga-
nizacij, Rudi Pavšič za
SKGZ in Walter Bandelj za
SSO, sta se v kabinetu predsedni-
ka slovenske vlade Marjana Šarca
srečala z njegovimi sodelavci, da
bi jih seznanila s položajem slo-
venske narodne skupnosti v Ita-
liji. Posebej sta se zaustavila pri
vprašanju zakonskega predloga o
zmanjšanju števila poslancev in
senatorjev ter možnosti, da bi v
P okviru spreminjanja ustave odo-brili predlog, ki zagotavlja mestoza slovensko predstavništvo v se-
natu in poslanski zbornici.
V zvezi s tem sta predsednika
krovnih organizacij prosila slo-
venskega premierja, naj na to
problematiko opozori italijanske-
ga predsednika vlade Conteja v
želji, da bi se tudi na tej ravni
sprožili potrebni mehanizmi za
uresničitev predlogov o zvišanju
števila mest v deželi FJK, ki bi bila
namenjena Slovencema.
Ob drugih aktualnih problema-
tikah, ki zadevajo organizirano
obliko manjšinske skupnosti in
njeno večjo povezanost s Slove-
nijo, sta Pavšič in Bandelj izpo-
stavila tudi potrebo po redefini-
ciji odnosov (in samega zakona)
med matično državo in Slovenci
v sosednjih državah. Predlagala
sta, da bi o tem razpravljali v Sve-
tu za Slovence v zamejstvu, ki jo
vodi sam predsednik vlade.
Predsednika SSO in SKGZ sta pre-
mierja povabila na obisk k Slo-
vencem v FJK; to bi pomenilo ve-
liko priznanje naši skupnosti in
bi obenem utrdilo dobrososed-
ske odnose.
Županja Forti sprejela delegacijo SSO
V občini Prapotno raste
skrb za slovenski jezik
  poraba slovenskega jezi-
ka, ovrednotenje krajev-
nih uprav in dvojezični
pouk so bile teme, o katerih je
tekla beseda na Občini Prapot-
no. Predsednik Sveta slovenskih
organizacij se je namreč srečal s
tamkajšnjo županjo Marioclaro
Forti in jo seznanil z nameni in
delovanjem krovne organizaci-
je, ki vključuje tudi sodelovanje
z občinskimi upravami,
vključenimi v seznam 32 občin,
v katerih se izvaja zaščitni zakon
38/2001.
Srečanja v občinski hiši v Pra-
potnem so se udeležili še videm-
ski člani izvršnega odbora SSO
Ezio Gosgnach in Luciano Lister
ter član nadzornega odbora Mi-
chele Coren. Prisotna sta bila tu-
di odgovorna za videmski in go-
riški urad SSO Susanna Scude-
rin in Julijan Čavdek.
Županja Forti je predstavnikom
SSO predstavila občino, ki je
sklenila pogodbo za dvojezično
okence z občino Špeter in bo
imela nekajkrat na teden na raz-
polago osebo z znanjem slo-
venščine. V kratkem bodo po
U
občinskem območju postavili
tudi dvojezične table.
Zelo pozitivno gledajo na sode-
lovanje z občinami s slovenske
strani meje, v prvi vrsti s Kana-
lom in Občino Brda, na kateri si
prizadevajo za vključitev v sez-
nam Unesco. Županja je pohva-
lila tudi štirinajstdnevnik Dom,
ki redno poroča o dogajanju v
beneških občinah.
Posebno poglavje je bilo šolstvo.
Osnovna šola v Prapotnem ima
dober vpis, kar je za občinsko
upravo izreden uspeh, saj je bila
pred leti na robu zaprtja. Učenci
se učijo tudi slovenščine, vendar
je za županjo Fortijevo premalo
ur, namenjenih slovenskemu je-
ziku. V tem smislu je bilo ugo-
tovljeno, da bi bilo potrebno
zahtevati izvajanje 12. člena
zaščitnega zakona, ki predvide-
va kurikularno učenje slo-
venščine na območju, kjer v vi-
demski pokrajini živi slovenska
narodna skupnost.
Srečanje se je končalo z oboje-
stransko obvezo o tesnejšem so-
delovanju.
  e rečemo temna stran kulture, nimamo
v mislih senc in pomanjkljivosti, ki bi
jih ta žlahtna dejavnost vsebovala, pač
pa dejstvo, kako določena družba, v tem pri-
meru slovenska, kulturo vrednoti in v kakšni
meri jo upošteva. Za nami so praznični dnevi
in osrednja proslava v Ljubljani, dnevi, ki naj
bodo upravičeno slovesni in polni novega za-
nosa, zatorej je šele zdaj čas, da iz našega tu-
kajšnjega prostora pogledamo v dušo in srce
matične domovine, s katero smo tesno preple-
teni, nemara najbolj prav na področju kulture,
njenega poslanstva in ciljev. Kljub temu, da za
kulturo in vse t. i. nepridobitne dejavnosti ver-
jetno nikjer ni prevelike zavzetosti, saj vse bolj
prevladuje pridobitniška miselnost, ki jo stop-
njujejo veliki kapitali, pa nam ne more biti
všeč, da temu vplivu podlega tudi Republika
Slovenija. Ne glede na zgodovinsko priznano
dejstvo, da je bila kultura skozi stoletja hrani-
teljica naše identitete, kar je bila tudi vera z za-
vezanostjo slovenskemu jeziku, in ne glede na
uradno priznanje tej kulturi, ki se kaže med
drugim v dnevu, namenjenem prav njej, pa
družbeno, se pravi politično odločanje ne kaže
ustreznega razumevanja in ji ne namenja do-
volj sredstev. Podatki namreč zelo jasno govo-
rijo, da so se “izdatki za kulturo, kulturne sto-
ritve in storitve radia, televizije in založništva”
v bližnji preteklosti ves čas zmanjševali. Če so
ti izdatki, torej sredstva, namenjena kulturi, le-
ta 2010 znašali 480 milijonov evrov, so leta
2016 dosegli le nekaj več kot 390 milijonov
evrov, kar pomeni skoraj 20 % odbitka, in to
sploh ni malo. Kasneje za kakšne temeljitejše
popravke ni bilo slišati, pri čemer je upati, da
bo do njih prišlo v sedanjem času, ko Slovenija
beleži res lepo gospodarsko rast, izdatno višjo
od evropskega povprečja. Pri vsem tem se ni
mogoče ubraniti vtisa, da morda naša matična
domovina brez pomisleka premalo kritično
sledi silovitemu toku mednarodnih kapitalov,
ki želijo še posebej razviti svet vse bolj potisniti
v hlastno pehanje za materialnimi dobrinami
in pridobitvami, kjer postajata dobiček in de-
nar gospodujoči cilj in smisel ne samo posa-
meznih držav in narodov, ampak skoraj vsake-
ga človeka. Kot da bi bilo premalo zavedanja o
tem, da smo kot maloštevilni narod vse bolj
drobna lupina v valovih svetovne ekonomije,
ki nam kroji življenje ter nas že kar neusmilje-
no in z vse večjo naglico usmerja nekam naprej
na način, da se niti dobro ne ve kam in zakaj.
Kultura pa je v tem razburkanem oceanu ena
od tistih dejavnosti, ki našo notranjost lahko
usmeri v mirnejše in vsekakor srečnejše počut-
je in razpoloženje ter ne nazadnje na sodoben
način obuja našo skupinsko, se pravi narodovo
identiteto, brez katere postajamo tiste vrste sve-
tovljani, ki so odtrgani od svojih korenin, od
samih sebe. Kultura je torej svetloba, tema je,
kadar se njenega pomena v svojo škodo pre-
malo zavedamo in se nam zdi, da ni več
življenjskega pomena in da je več ne potrebu-
jemo.
Janez Povše
ČPismo predsednika SSO in SKGZ predsedniku Dežele FJK M. FedrigiZa dosego zajamčenega
slovenskega zastopstva v Rimu
  redsednika krovnih Rudi
Pavšič, SKGZ, in Walter
Bandelj, SSO, sta v zvezi
z zajamčenim mestom za slo-
venskega predstavnika v itali-
janskem parlamentu v četrtek,
7. februarja, pisala predsedniku
Dežele FJK Massimilianu Fedri-
gi:
“Piševa Vam kot izraz sloven-
ske narodne skupnosti v Italiji
v želji, da nam boste z razume-
vanjem in konkretno pomagali
v prizadevanju za dosego za-
jamčenega mesta slovenskega
predstavnika v obeh vejah ita-
lijanskega parlamenta.
Kot dobro veste, poteka v tem
času v senatu razprava o zakon-
skem predlogu o spremembi
56., 57. in 58. člena italijanske
ustave, to je členov, ki zadevajo
zmanjšanje števila senatorjev
in poslancev, kar bo še bolj
otežilo, če že ne omogočilo,
nadaljnjo prisotnost sloven-
P skih predstavnikov v rimskemparlamentu. Zakonski predlogpotrebuje določene spremem-
be. O tem so že bili predlagani
določeni amandmaji, ki zade-
vajo zvišanje števila senatorjev
in poslancev v deželi FJK, od
katerih naj bi bil eden v vsaki
veji parlamenta izraz slovenske
narodne skupnosti, kot je
omenjeno v samem zaščitnem
zakonu.
Veva, da ste se večkrat izrekli v
podporo slovenski prisotnosti
v rimskem parlamentu, ne na-
zadnje med uradnim obiskom
v Ljubljani pri slovenskem zu-
nanjem ministru Miru Cerarju
in pri predsedniku države Bo-
rutu Pahorju. Zaradi tega se
obračava do Vas, da kot pred-
sednik Dežele FJK storite po-
trebne korake v Rimu, zato da
se spoštuje tisti del specifično-
sti FJK (3. člen Posebnega sta-
tuta), ki priznava “enake pravi-
ce in enakopravno obravnava
vse državljane, ne glede na nji-
hovo jezikovno skupino in nji-
hove etnične in kulturne
značilnosti”. Prepričana sva, da
bo Vaš poseg pozitivno vplival
na odločitve pri sprejemanju
ustavnega zakonskega predlo-
ga glede jamstva za slovenske
predstavnike v parlamentu.
Prepričana sva tudi, da bosta
ugodna rešitev in ustavno jam-
stvo za našo stabilno prisotnost
v obeh vejah parlamenta po-
menila nadgradnjo zdajšnjega
odnosa države in dežele do
naše narodne skupnosti ter
obenem okrepila bilateralne
odnose med Slovenijo in Italijo
in še posebej z Deželo Furlanijo
Julijsko krajino. In to predvsem
zaradi dejstva, da je italijanska
manjšina v Republiki Sloveniji
omenjena v Ustavi in ima za-
gotovljen sedež v Državnem
zboru”.
S 1. strani
Proti izkrivljanju ...
  o je bilo uresničeno s po-
bijanjem, zapori, konfina-
cijami, zapiranjem v tabo-
rišča, v katerih so umirali otroci
in nedolžne žrtve, požiganjem
vasi, da ne govorimo o uničenju
slovenskih šol in kulture ter o
zamplembi podjetij in pre-
moženj.
Ne gre tu za skrivanje ali zani-
kanje ideoloških obračunavanj,
kar pa ne pomeni, da gre tu za
genocid Italijanov. Zgodovina se
ne začne in konča maja 1945. Za-
to bi se moral notranji minister
Salvini zavzeti za celotno pozna-
vanje zgodovine naših krajev v
italijanskih šolah, od leta 1918
dalje. Predsednik evropskega
parlamenta Tajani pa bi se moral
spomniti, da je Evropa kraj miru
in sožitja, ter ne vzklikati, da sta
Istra in Dalmacija italijanski, kar
T pomeni destabiliziranje mejaznotraj Evrope. Župana Dipiazzopa bi veljalo vprašati, ali se misli
zavzeti za to, da bi se Italija opra-
vičila Slovencem za vse žrtve ita-
lijanske vojske in fašistične
državne oblasti, od Bazovice do
Gramozne jame in požganih va-
si ter njihovih pobitih prebival-
cev v zaledju Trsta in Gorice, da
se spomnimo samo nekaterih
dogodkov.
Če se glavne oblasti tako
izražajo, potem naj se ne čudi-
mo, da Casapound izvaja provo-
kacje na slovenskih šolah in sre-
di Trsta, saj se počutijo zaščitene
s strani tistih, ki bi morali skrbeti
za javni red in spoštovanje vred-
not. Tako zadržanje oblasti lahko
povzroči neslutene reakcije do
vseh, ki so z njihove strani oz-
načeni kot pobijalci otrok in ne-
dolžnih žrtev. Družba ne sme
sloneti na strahu in sovraštvu, ki
se povrhu še razpihujeta s filmi
in publikacijami s sporno vsebi-
no.
Volilne računice italijanskih
vladnih oseb ne smejo biti ra-
zlog za destabiliziranje miru in
sožitja na območju, kjer se je z
dolgoletnimi napori doseglo
spoštovanje med različnimi na-
rodi, jeziki, kulturami in čutenji.
Saj se s tem postavljajo v dvom
podobne izkušnje in primere po
celi Evropi, kar postaja izredno
nevarno za celotno strategijo mi-
ru, v duhu razdiralnih sil, ki
ogrožajo mirni obstoj celotne
Evrope in Sredozemlja.
Pravilno je zato, da se na zelo re-
sen in odločen način vsi zavza-
memo za to, da vse najvišje itali-
janske oblasti vzamejo v poštev
nevarnosti takega početja in da
s popolnim informiranjem po-
sebej mladih generaciji podprejo
skupne vrednote in temelje miru
ter medsebojnega spoštovanja.
S 1. strani
Mi, Slovenci v Italiji
  a oblikovanje vsebin je
poskrbel Slovenski razi-
skovalni inštitut. Knjiga
je sestavljena iz več tematskih
poglavij in zajema vsa temeljna
področja življenja in delovanja
naše skupnosti. Prikazani so
pravna ureditev, politično
predstavništvo,
mreža šol s sloven-
skim učnim jezi-
kom in delovanje
naših društev, je
prisotnim orisal
ravnatelj inštituta
Devan Jagodic.
Pomembna zah-
vala gre avtorjem,
med katerimi so
Devan Jagodic, Ju-
lijan Čavdek, Mar-
tin Lissiach, Ma-
rianna Kosic, Ja-
ruška Majovski,
Maja Mezgec in
Zaira Vidau. Za
grafično podobo
Z knjige je poskrbel Andrej Pisa-ni, medtem ko so slikovno gra-divo dali na razpolago poleg
krovnih organizacij tudi Novi
glas in Primorski dnevnik.
Krovni organizaciji sta zamisel
o knjigi dobili na obisku pri
Južnih Tirolcih, ko so jim po-
nudili vsak svojo brošuro. To
se je zdelo precej nesmiselno,
kajti skupaj bi se bolje in
močneje prikazali, se je spom-
nil Martin Lissiach. Knjigo ne
smemo držati na policah in v
omarah, temveč jo širiti, da se
čim bolj spozna lepota naše
skupnosti, je ob koncu povedal
Julijan Čavdek.
V naslednjih tednih bodo pu-
blikacijo predstavili v Gorici,
Benečiji, Ljubljani in Celovcu.
Foto Matevž Čotar
Aktualno 14. februarja 2019 3
  Govor: Margherita Trusgnach
“Kultura je naša edina moč”
ČEDAD 
   vet gre naprej, čas z
njim! Vse ima svoj
konec, svoj za-
ključek... morda se podre... mor-
da enostavno strohni... včasih
zgori... včasih se samo stopi,
splahni in izgine. In nekoč, nek-
je vse postane prah...
Kar ostane v naši duši, vse do-
kler je življenje v nas, in potem
živi naprej v srcih naših znan-
cev, prijateljev in vseh tistih, ki
pridejo za nami, so spomini.
Spomini se počasi preraščajo v
pravljice, v zgodbe, v pripovedi,
v pregovore...
V spominih je naše znanje...
Naša modrost... Naše izročilo. Pa
tudi naša šibkost in vsa naša bre-
mena. Brez spominov ni življen-
ja. Brez spominov bi človek ne
bil človek. Čeprav spomini pre-
pogostokrat bolijo. A v njih je
tudi veliko pozitivne energije,
saj je človeku prirojeno, da v
spominu najraje ohranja ravno
to, kar je najlepšega.
V časih, ko se je pri nas v Be-
nečiji začenjal kulturni prepo-
rod, nam ni bilo lahko. Bila so
težka leta. Mladi so bili nave-
ličani, ker so morali služiti tuje-
mu gospodarju, namesto da bi
se borili za svoj narod. Našega
jezika nas je bilo sram. Bil je ti-
sočkrat poteptan. Treba je bilo
vzeti vajeti v svoje roke, verjeti v
staro ljudsko modrost, vrniti
dušo in zavest našim ljudem in
zahtevati naše pravice. V tistih
težkih letih so v naši pohojeni
zemlji pognale korenine, ki so
rodile ideje, moč in samozavest.
Vendar sprva, ko so se te koreni-
ne začele razraščati v ranjeno be-
neško zemljo, ni šlo vse, kot bi
si želeli. Težko je bilo, sadov
našega dela ni bilo videti.
Včasih se je zdelo, da gre vse sa-
mo še navzdol. Da ni prihodno-
sti za Benečijo.
Treba je bilo čakati, da bo pla-
men postal kres. Potem se je za-
slišala pesem. Novi glasovi so
napolnili te ranjene doline. Naj-
prej eden, nato dva, potem že
trije. Nazadnje smo zapeli v zbo-
ru.
“S Pred petdesetimi leti, ko je naLiesah nastajalo društvo Rečan,v naših dolinah ni bilo ničesar.
Nobene opore nismo imeli...
Slovenska beseda je živela v do-
movih, odmevala je v cerkvah,
slišalo se jo je v gostilnah. To je
bil ranjeni glas naše zemlje in
naših duš. V javnem življenju je
bila naša beseda zaničevana, po-
nižana, zatajena in preganjana.
Protislovenska gonja je bila v ti-
stih letih izredno močna.
Začelo se je razmišljati in govo-
riti o naši narodnostni identite-
ti, o potrebi, da nam z zaščito
pomagajo ohraniti in obvarova-
ti svoj jezik in kulturno de-
diščino.
Prepričani smo, da ni važno sa-
mo, da ne pozabimo na svoje
narečje, ampak, da se moramo
s pomočjo šol in tečajev naučiti
literarne slovenščine. Le tako
bomo rasli in si počasi pridobili
aktivno vlogo v sklopu evrop-
skih narodov. Zagovarjati je tre-
ba skupno vizijo vseh Slovencev
in enotni kulturni prostor, ker
samo v okviru le teh, bomo de-
jansko uresničili načrte in san-
je.
Delo za skupnost zahteva
ogromno truda, časa in energije,
rezultati pa se vidijo šele po dol-
gih letih.
Po štiridesetih letih kulturnega
delovanja, predvsem v KD
Rečan, lahko rečem, da sem zra-
sla prav s temi vodili: ne poza-
biti na kulturno dediščino, lju-
biti slovensko pesem, gojiti le-
poto besede tudi s pisanjem,
združevati ljudi s kulturo.
Prepričani moramo biti, da je
kultura edino sredstvo, ki bo
premagalo pritisk in spet
združilo Benečane, boriti se mo-
ramo proti silam pozabe, da bi
rešďli spomin.
Zavedati se moramo, da tisto,
kar ostane za človekom, ko ga ni
več, je le delo, ki ga je opravil...
Moja generacija ni imela sloven-
skih šol, imeli smo pa prave
mentorje, ki so znali združevati
mlade, jim zaupati, delali so z
nami, vedno so bili pripravljeni
pogovarjati se z nami in nam
pomagali rasti v pravem sloven-
skem duhu in s pravimi idejami.
Meni, ki sem doma iz Rečanske
doline, veliko pomenijo osebe,
kot so bili Izidor Predan, Rino
Markič in še posebno Aldo Klo-
dič...
Druge doline so
imele Pavla Petri-
ciča, Viljama Čer-
na.
Takim ljudem še
dandanes dolguje-
mo vse.
Kaj pa danes?
Oni so nam zapu-
stili ponos, da pri-
padamo slovenski
zemlji in slovenski
kulturi.
Vrnili so pogum
in samozavest ran-
jenim dušam, ki
so se zaradi krute
zgodovine sramo-
vale svojega ma-
ternega jezika. S
svojim delom so
nam dali razume-
ti, da ne moremo
ljubiti le v bese-
dah. Ljubiti mora-
mo tudi v dejan-
jih. In dejanja bo-
do ostala, tudi ko
nas ne bo več. Po-
trebna je pot, da jo
prehodimo s cil-
jem v srcu. Potreb-
na je vera v človeka. Potrebno je
spoznanje, da je kultura boga-
stvo, ki nas ohranja pri življenju,
ne pa potrošniška dobrina, ki jo
vrednotimo z denarjem.
Vsi se zavedamo, da bomo v tre-
nutku, ko bomo izgubili svoj je-
zik, svoje pesmi, svojo pisano in
govorjeno besedo, svoje običaje
in svojo identiteto, spet tako
ubogi, kot smo bili pred petde-
setimi leti. Kultura je vrednota,
kultura so sanje, besede, spomi-
ni, pesmi, molitve... vsega tega
pa ni mogoče kupovati ali pro-
dajati za denar. Ponosni mora-
mo biti na to, kar smo do sedaj
zgradili, ne smemo pa se ustavi-
ti, ne smemo se ustrašiti garanja.
Kot pravi naš beneški pregovor,
brez diela nje pardiela...
Zahvaliti se moramo tistim, ki
so se borili pred nami, da ima-
mo dandanes društva, ki so duša
Benečije, dvojezično šolo, ki
skrbi za materinščino in vzgojo
naših mladih, zbore, ki v pesmi
združujejo različne generacije in
krepijo našo srčno zavest.
Tem ljudem smo dolžni, da na-
daljujemo in uresničujemo nji-
hove sanje in njihovo hrepenen-
je... da ohranjamo jezik, besedo,
pesmi, molitve in vse, kar je del
naše dragocene preteklosti in
pomeni obljubo lepše prihod-
nosti.
Da bomo vse to lahko uresničili,
moramo podpirati kulturne de-
lavce, ki se trudijo in prostovol-
jno žrtvujejo svoj čas. Ne sme-
mo dovoliti, da ostajajo osam-
ljeni. Kultura je hrana za dušo.
In v tej kulturi, v tej slovenski
besedi, smo vsi povezani. Bese-
da je namreč nit, ki veže prete-
klost s sedanjostjo, nit, ki nas
pelje v prihodnost. Tudi mi smo
nit, ki veže čas, ki je bil, in čas,
ki prihaja. Sedanjost s preteklo-
stjo.
Zrasli smo iz trdih korenin,
ohranimo jih!
Spoštovati jezik pomeni spošto-
vati človeka, ki ta jezik govori.
Jezik je sapa naše duše, je kot vo-
da, ki napaja studenec, je moč
vseh nas. V jeziku je življenje, je
pripoved, je duša, je vera v pri-
hodnost. Jezik je temelj naše
kulture. In ravno v tej kulturi je
moč!
Kultura ne pozna meja.
Kultura ne ločuje, kultura
povezuje. Kultura gradi.
Zdravi. Kultura prinaša
svetlobo in briše sence,
prinaša jeziku čast, člove-
ku pa veličino in dosto-
janstvo.
Ravno zaradi tega bi mo-
rali delati vsi za kulturo,
enotno, brez razprtij, brez
sporov, ki ločujejo. Morali
bi iskati skupnih poti, ki
gradijo prihodnost in kre-
pijo korenine preteklosti.
Razhajanja krepijo tiste,
ki so nam sovražni, rušijo
dolgoletni trud naših
prednikov, prinašajo smrt
in pozabo.
Če ne bomo enotni, bo-
mo z razdorom pomagali
tistim, ki si želijo, da pro-
pademo, da nam ne uspe,
da nas poteptajo.
Kultura je tudi energija
prihodnosti.
Misliti moramo na mla-
de, na tiste, ki bodo kma-
lu hodili po naši poti.
Prav zaradi mladih je po-
trebno, da delujemo mi
vsi, ki ustvarjamo na področju
kulture, v povezavi z našo dvo-
jezično šolo in z drugimi šolami
na teritoriju, da sledimo potre-
bam mladine, da jo razumemo
in podpiramo. Mladi potrebuje-
jo novih načrtov, da bodo ostali
zvesti naši kulturi, da se bodo
našli in videli v njej.
Mladim moramo tudi zagotoviti
bodočnost. Benečija umira, na-
povedi so vse prej kot rožnate,
mladi odhajajo, ker so v to pri-
siljeni. Da bi spremenili to ne-
prijazno prihodnost, moramo
delati in predvsem sodelovati s
tistimi, ki so v podobnem po-
ložaju. Sodelovati moramo s Po-
sočjem; kulturna izmenjava s
furlanskim svetom mora postati
nekaj vsakdanjega.
Kultura je lahko pomemben de-
javnik razvoja. Tudi turističnega
razvoja, saj bomo lahko na tem
področju konkurenčni in pre-
pričljivi le, če bomo naravne le-
pote naših dolin povezali s tra-
dicijo, jezikom, navadami, in
preteklostjo. Naša kultura je
namreč naš prepoznavni znak.
Nalog, ki so še pred nami, je ve-
liko... Važno je, da bomo še na-
prej spodbujali rabo slo-
venščine, tako v javnem kot v
vsakdanjem življenju, v upravi,
doma, v cerkvah, po šolah in
društvih. Ljudi moramo
osveščati (informirati) o naših
pravicah, o skrbi za jezik, o po-
menu, da ga vsak dan uporablja-
mo tudi v javnosti. Obenem pa
ne smemo pozabiti na naša na-
rečja, ki nas povezujejo z našo
identiteto. V tem okviru mora-
mo nadaljevati pobude, kot je
Senjam beneške piesmi, ki skrbi
za živo uveljavljanje naših na-
rečij v glasbi in je v zadnjih letih
odprl vrata sosedom in zbudil
zanimanje za sodelovanje tudi
pri furlanskih izvajalcih. Sode-
lovanje s Furlani, ki tako kot mi
govorijo manjšinski jezik, mora
ostati pomembna komponenta
naše kulturne izmenjave in naše
odprtosti.
Z dejavnostjo pa moramo biti
prisotni povsod, v vseh naših
dolinah, od Idrske, Nediških, do
Terske, Rezije in Kanalske doli-
ne. Dogajanje ne sme ostati
osredotočeno na večja središča,
ampak mora doseči tudi najbolj
osamljene vasi. Tako kot na pri-
mer naša devetica božična, ki
povezuje vsako leto številne do-
move v skoraj izpraznjenih va-
sicah v številnih občinah. Letos
prvič tudi v Idrski dolini.
Ljudje so najpomembnejša se-
stavina kulture in najpomem-
bnejša sestavina naroda. Delati
moramo za ljudi in z ljudmi. Z
zavestjo, da bo vsak trud prej ali
slej pognal cvet, iz cveta pa bo
počasi zorel sad.
Na kulturo ne smemo pozabiti.
Nikoli. Prisotna naj bo povsod.
Prisotna naj bo v naših srcih in
naših dejanjih.
Kajti kultura je naša edina moč”. 
  Osrednja proslava Slovencev v Italiji ob dnevu slovenske kulture
“Kultura ne ločuje, kultura povezuje.
Kultura gradi. Zdravi.”
ČEDAD 
  srednja proslava Slo-
vencev v Italiji ob dne-
vu slovenske kulture je
bila 10. februarja 2019 v cerkvi
sv. Frančiška v Čedadu. V režiji
krovnih organizacij, SSO in
SKGZ, sta jo tokrat priredili naši
glasbeni šoli, SCGV Emil Komel
in Glasbena matica; plemenit,
žlahten ton večeru je s slavno-
stnim govorom, pravo himno
kulturi, dala beneška kulturna
delavka Margherita Trusgnach
(objavljamo ga v celoti) .
Med uglednimi gosti so v prvih
vrstah sedeli minister RS Peter
Jožef Česnik, senatorka Tatjana
Rojc, gen. konzul RS Vojko Volk
in številni predstavnikih našega
kulturnega, političnega in
družbenega življenja s Tržaške-
ga, Goriškega in Videmskega.
Protagonistka dogodka z naslo-
vom Kot ptice prešerno - glasbe-
no popotovanje od morja do go-
ra, ki ga je zrežiral Romeo Gre-
benšek, je bila glasba, res kako-
vostna glasba, ki jo znajo pou-
stvarjati na naših šolah. Priredi-
tev je uvedel Harmonikarski
O orkester Glasbene matice Syn-thesis 4, ki je pod taktirko Fulvi-ja Jurinčiča izvedel Premrlovo
Zdravljico in Pet malenkosti Ma-
rija Kogoja/Pavleta Merkuja. Ob
harmoniki Polone Tominec in
violini Pavle Verzjak sta v koreo-
grafiji Sanje Vogrič zaplesali
mladi baletki Aleksija Primosig
in Kea Vogrič, izbrane stihe treh
velikih pesniških duš iz treh po-
krajin - Iga Grudna, Ljubke Šorli
in Ivana Trinka - je občuteno
zrecitirala Federica Bello. Slo-
vensko ljudsko v Komelovi pri-
redbi, Quaggiatovo na besedilo
Luke Paljka, dve beneški ljudski
v priredbi Hilarija Lavrenčiča in
Davida Bandlja je izvrstno odpel
Mešani mladinski pevski zbor
Emil Komel, ki pod Bandljevo
taktirko nenehno raste v kako-
vosti. Komorni godalni orkester,
ki mu je umetniški vodja La-
vrenčič, je izvedel Zanettoviche-
ve pesmi Nadiških dolin in Sre-
botnjakov rezijanski ljudski ples.
Po dolgem in gromkem aplavzu,
ki si ga je prislužila Margherita
Trusgnach, in preden je odlično
prireditev kronala Vrabčeva
Zdravljica v izvedbi pevcev, har-
monikarjev in godalcev pod Ju-
rinčičevim vodstvom, je bila na
sporedu še svečana podelitev
priznanj, ki jih krovni organiza-
ciji podeljujeta ob dnevu sloven-
ske kulture priznanim kultur-
nim ustvarjalcem. Iz rok pred-
sednika SSO Walterja Bandlja in
SKGZ Rudija Pavšiča sta ga pre-
jela Franko Vecchiet in prof.
Lojzka Bratuž. Tržaški grafik in
umetnik raznolikih disciplin, ki
se je rodil v Trstu leta 1941, je
perfekcionist, povezan s težnjo
po neutrudnem eksperimenti-
ranju. Nanj je odločilno vplival
Avgust Černigoj. Številne so nje-
gove samostojne razstave v Evro-
pi in ZDA; doma in po svetu so-
deluje na mnogih skupinskih
razstavah, prejel je več nagrad.
Pedagoško delo ga je pripeljalo
do Benetk, Pariza, ZDA in dru-
god. Vecchiet je odraz Trsta in
širšega območja, na katerem se
srečujejo različne kulture.
Goriška slavistka, literarna zgo-
dovinarka, kulturna in prosvet-
na delavka je poučevala na slo-
venskih šolah v Gorici, nato pre-
davala na videmski univerzi.
Preučevala je slovenske književ-
nike v 19. stoletju, goriške lite-
rate in cerkvene dostojanstveni-
ke. Pomembne so njene študije
o prvem goriškem nadškofu K.
M. Attemsu. Italijanski prostor
je seznanjala s slovenskim jezi-
kom, literaturo in kulturo.
Bila je predsednica Slavističnega
društva Trst-Gorica-Videm. Je
članica komisije za nagrado
Vstajenje in soustanoviteljica
goriškega združenja Concordia
et Pax. Predsedovala je ZCPZ-ju
iz Gorice in imela vidno vlogo
pri SSO-ju. Delovala je kot zbo-
rovodkinja in organistka ter ob-
javila več knjig in zbornikov. Le-
ta 1998 je postala častna članica
Slavističnega društva Slovenije.
Za delo na področju slovenskege
književnosti in kulture je prejela
papeško odlikovanje Pro Eccle-
sia et Pontifice in nagrado Vsta-
jenje. Odlikovali sta jo Republi-
ka Slovenija in Republika Itali-
ja.
Margherita Trusgnach
Priznanje prejema Franko Vecchiet
Priznanje prejema prof. Lojzka Bratuž
Kristjani in družba14. februarja 20194
Vzpostavljanje Božjega
kraljevanja v svetu
V zgodovini Jezusovo delovanje poteka v moči
Svetega Duha. On je drugi Tolažnik in zagovor-
nik, ki spominja verne na Jezusa in jim prinaša
njegovo velikonočno zmago. Tiste, ki se mu od-
prejo, vodi k vzpostavljanju Božjega kraljestva.
Po njem je to Kraljestvo že prisotno in prihaja,
zlasti v življenju Cerkve, ki je Kristusovo skriv-
nostno telo v človeški zgodovini. Tako se sliši
klic k spreobrnjenju, ki predstavlja življenje,
čutenje in delovanje v skladu z Božjim kralje-
vanjem. V moči Svetega Duha je mogoče prema-
govati zlo, trpljenje in nesvobode sveta in jih
povezati z Jezusovim odrešenjem. Jezusovo po-
vabilo k spreobrnjenju je bilo najprej namenje-
no njegovim sonarodnjakom, potem se je prva
Cerkev obrnila k poganom iz različnih narodov.
Ob koncu sveta bo prišel Jezus v slavi svojih an-
gelov in bo preobrazil svet ter končal človeško
zgodovino. To bo dokončna zmaga Svetega Du-
ha v svetu, v kateri ne bo nihče poražen, nekate-
ri pa se bodo oddaljili. V njegovi ljubezni bo za
vse prečiščenje, prišlo bo do odprave ovir in zve-
ličani bodo stopili v Očetovo hišo, zaradi česar
je prišel Jezus na svet. On nam je v svoji molitvi
zapustil veliko prošnjo, da
bi prišlo Božje kraljevanje
na svet in bi se ljudje
odločili za pot k tej izpolnit-
vi. Očenaš je molitev, v kate-
ri počastimo Boga Očeta in
priznamo njegovo ljubezen
ter presežnost. Prav tako pa
je prošnja za uresničevanje
Božjega kraljevanja v našem
vsakdanjem življenju in od-
vrnitev od vsega hudega.
Ratzinger pravi, da je “tiha
božja navzočnost naposled
tudi to, kar mislimo z lju-
beznijo do Boga, ki je hkrati
najgloblji pogoj in gonilna
sila ljubezni do bližnjega”.
(146) Nič ne more biti pra-
vilno, če nismo v pravem
odnosu do Boga, pot od tu
nas vodi k človečnosti. “Za-
to je prvo in bistveno poslušajoče srce, da bo
vladal Bog in ne mi”.  (161) Sveti Duh nas
očiščuje od vseh vrst sebične zaprtosti in nas od-
pira za sprejem Božjega delovanja ter njegove
volje. V tej smeri je zanimiva molitev v priliki, ki
jo je sestavil Jezus: “Vstal bom in šel k očetu in
mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred te-
boj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj
sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov”.
(Lk 15, 18-19) Solovjov pravi, da je Božje kralje-
stvo v povsem uresničenem človeku in skupno-
sti. Zato je očenaš tudi velik klic po odpuščanju
in odpravljanju zla v ljudeh in v svetu.
Božje kraljestvo je svet, kot si ga je zamislil Bog,
in je prežetost vsega z njegovo modrostjo ter lju-
beznijo. V njegovem središču so spokorjeni in
spreobrnjeni grešniki, ki so se vrnili k usmilje-
nemu Očetu.  (Lk 15) V znani priliki je Jezus ra-
zodel skrivnost Božje ljubezni, ki ne pozna me-
ja. Bog kot Oče dejavno čaka vsakega izgubljene-
ga sina in hčerko, da bi ga mogel sprejeti v svoj
dom. Zato so odprti predvsem ubogi in vsi, ki si
želijo rešitve ter osvoboditve.
V njihovi luči je Jezus predstavil svoje blagre, ki
so nekakšna ustava Božjega kraljestva. Ti niso
socialni program, ker more socialna pravičnost
rasti samo tam, kjer izhaja iz vere moč zaniman-
ja in odgovornosti za bližnjega in skupnost. Cer-
kev se mora zavedati, da mora biti prepoznavna
kot občestvo Božjih ubožcev, pravi Ratzinger.
(98) Blagor ubogim, ker jim je blizu prihod
Božjega kraljevanja. Prav tako blagor lačnim,
žejnim, žalostnim, krotkim, miroljubnim,
čistim v srcu, pravičnim, preganjanim, ki pove-
zujejo svoje bolečine in
težave z Jezusovim križem
in jih prenašajo, ker so nje-
govi učenci. Blagri niso ni-
kakršna zagrenjenost in sad
bojazljivcev, kot je dejal
Nietzsche, ampak so odsev
življenja v svobodi in resni-
ci. V njih je potrditev zdra-
vega ter izpolnjenega
življenja. Prav tako se pri
blagrih srečujemo z značil-
no dvojnostjo, da je Božje
kraljestvo že prisotno v Je-
zusovi poveličani osebi in
prihaja v Svetem Duhu.
Povezava z Jezusovo iz-
kušnjo in bližino v najbolj
temnih trenutkih prinaša
veselje in blagoslov, ki se
bo v polnosti razodelo ob
koncu časov. V tem vme-
snem času poteka dejavno pričakovanje Kralje-
stva, ki zahteva svobodno sprejemanje milosti
in sodelovanje ljudi. Zato je mogoče gledati na
vse zgodovinske okoliščine, zlasti na revščine,
razočaranja, težave, bolečine, nemoči, kot na
kraj srečanja z Jezusom, ki je Odrešenik in začet-
nik Božjega kraljevanja v svetu.
ZAKAJ PRAV JEZUS? (56) PRIMOŽ KREČIČ
  rančiška Saleškega, du-
hovnega učitelja, pridigar-
ja in škofa v Ženevi, je pa-
pež Pij XI. leta 1923 razglasil za
zavetnika katoliških novinarjev.
Morda se kdo sprašuje, ali in za-
kaj se še danes sklicevati na
zgled človeka, ki je živel pred
skoraj pol tisočletja, sicer v iz-
jemno zahtevnih časih družbe
in razkola v Cerkvi, a vendar ne-
koč. A pred tisočletji je tudi pi-
sec Knjige modrosti zapisal, da
“so zemljanom pota izravnana
in so ljudje poučeni o tem”, kaj
je Bogu “po volji”, ter “so bili
po modrosti rešeni” (Mdr 9,18).
Ali bo torej še kdo prisluhnil tej
Božji modrosti danes, posebej
če naj bi duhovnik ne štel ozi-
roma naj bi ga nihče ne več
upošteval? A časi so postali zah-
tevni, če že ne usodni, ne le za
krščanstvo, pač pa sploh za
preživetje človeštva. Na to opo-
zarjajo poznavalci razmer v rev-
nejših deželah, protestniki v
Davosu in razumniki po celem
svetu. Peter Opeka govori o kra-
ji, ki jo delajo ne le bogati, pač
pa celo organizacije za pomoč
revnim. Kdor se je sposoben
vsaj malo vživljati v družbene
F razmere in posebno v revščinopo svetu in tudi v razvitihdeželah, vključno s Slovenijo,
priznava, da smo vse bolj pred
dilemo biti ali ne biti. Če so v
času Frančiška ali modreca iz
Stare zaveze ljudje reševali pro-
bleme z vero v Boga, se ta te-
melj maje. Kako torej do zavze-
te, iznajdljive in odgovorne ve-
re? Je pri katoličanih in tudi pri
klerikih še kaj te smelosti in
prepričljivosti, ki bo zmogla so-
dobnemu človeku posredovati
veselo oznanilo?
Drugi vatikanski cerkveni zbor
opozarja na presojo znamenj
časov. Smo se katoličani kar
prepustili sodobnim tokovom,
ne da bi jim bili sposobni klju-
bovati v luči evangelija? Je zdaj
le še bolj očitno, kar je zapisal
nemški teolog Fries že leta
1989, da v Cerkvi namesto kon-
cilskega veselja in upanja, pre-
vladujejo potrtost, utrujenost in
pozaba sporočilnosti. Pri pod-
pisu peticije “vatikanum 2” je
takrat milijon in pol vernih
zahtevalo več dialoga v Cerkvi.
Leta 1982 je slovenski teolog in
vzgojitelj v bogoslovju Mün-
ster, zdaj 80-letni duhovnik
Aleksander Rajšp, pri ugled-
ni nemški založbi Patmos v
zbirki Teološke perspektive,
pri kateri so izšle knjige
vplivnih koncilskih teolo-
gov, izdal knjigo 'Duhov-
nik' in 'laiki'. Novo razu-
mevanje. V njej na podlagi
teološkega izročila dokazuje
odgovornost vseh
krščenih za oznanjevanje
evangelija. To zahteva go-
rečnost in nesebično življen-
je po veri ter pripravljenost
za dialog o problemih vere in
Cerkve. Javno mnenje v Slo-
veniji sicer meni, da smo du-
hovniki na dnu lestvice pril-
jubljenosti. Za nami so le še
politiki. Morali bi se vprašati,
ali lahko to kaj izboljšamo, in
se dogovoriti kako. Nemški
novinar Resing je zapisal, da
je zgrešeno in neodgovorno
ukinjati krajevne cerkve, saj
s tem žagamo vejo, na kateri
sedimo. Več pa je treba storiti
za prepoznavnost vere v
družbi in vsi kristjani smo
odgovorni za to. Če mediji radi
povezujejo duhovnike s škan-
dali in finančnim okoriščan-
jem, to sicer vpliva na javnost.
A ne bi se smeli kar tako prepu-
stiti takim težnjam. Verni kato-
ličani, duhovniki in laiki že
opravljamo karitativno in dru-
go delo doma in po svetu ter ta-
ko lajšamo revščino in bedo.
Opravljamo tudi vzgojno po-
slanstvo v družinah, v cerkvi pri
verouku in v drugih vzgojnih
ustanovah in smo verodostojne
  o v molitvi očenaš
šesta prošnja “in ne vpelji
nas v skušnjavo” le dobila
tako obliko, da bo v vseh
jezikih povsem jasno: Bog
ni skušnjavec, to je Satano-
vo delo. Zmotno bi bilo
zato sedanje besedilo ra-
zlagati, češ da moramo Bo-
ga izrecno prositi, naj nas
ne vpelje v skušnjavo. Ra-
zlog za morebitno zava-
janje je v glagolu “vpelja-
ti”, ki je sicer dobesedni
prevod iz latinščine “indu-
care”. Razmislek o ustrez-
nosti prevoda je gotovo na
mestu, kajti napaka je že v
osnovi, latinščini, jeziku,
iz katerega smo besedo
prevedli v slovenščino.
Evangelija po Mateju in
Luku pa sta bila napisana
v grščini. Latinski glagol
“induco” je v Bradačevem
Latinsko-slovenskem slo-
varju preveden kot “peljati
v, vpeljati, uvesti, zapelja-
ti”. Slovar slovenskega
knjižnega jezika daje za
glagol “vpeljati” naslednje
povezave: 1. vpeljati je seznaniti
koga z lastnostmi, pravili kake de-
javnosti z namenom, da postane
sposoben vključiti se vanjo; 2.
seznaniti nekoga s člani kake
skupnosti, da se kahko vključi
vanjo, 3. narediti, da se kaj prične
uporabljati, 4. narediti, da kaj
začne obstajati kot obveznost, 5.
narediti, da kaj začne biti, obsta-
jati kot sestavni del in 6. napeljati.
Slovar slovenskega knjižnega je-
zika pa ne predvideva povezave z
vpeljati v skušnjavo.
Prevodi iz enega jezika v drugega
so vedno problematični, ker so
poudarki iste besede različni,
večkrat celo nasprotujoči.
Težave s prevodi in razlagami so
že dalj časa na dnevnem redu raz-
nih liturgičnih komisij pri Ško-
fovskih konferencah. Pred dese-
timi leti je dozorelo mnenje, po
B
katerem se prošnjo spremeni v
“ne dopusti, da pademo v
skušnjavo”. Odobrila jo je komi-
sija kardinalov, škofov in biblici-
stov, kljub temu pa nova dikcija
še ni v rimskem misalu iz leta
2008, govori se, da bo morda v le-
tošnjem. Francoska škofovska
konferenca je novo dikcijo šeste
prošnje uvedla decembra lani. Po-
dobno so se odločili tudi v Španiji
in na Portugalskem.
Tudi papež Frančišek je mnenja,
da sedanji prevod ni dober in da
bi namesto “vpelji” uvedli “ne
prepusti nas skušnjavi”.
Predlogov je še več, nekateri se na
primer zavzemajo, da bi skušnja-
vo zamenjali s preizkušnjo, kar pa
predstavlja povsem novo inter-
pretacijo šeste prošnje. Skušnjava
je namreč velika želja storiti kaj
neprimernega, nedovoljenega,
medtem ko je preizkušnja vezana
tako na odločitev posameznika
kot na nepredvidljivost življenja.
Zato bi šesta prošnja, upoštevajoč
to interpretacijo, “obvaruj nas
preizkušenj”, dobila povsem dru-
gačen pomen. Skozi vse življenje
so pred nami najrazličnejše preiz-
kušnje. Za upravičenost te inter-
pretacije bi lahko navedli prošnjo
Jezusa na križu: “Moj Oče, ako je
mogoče, naj gre ta kelih mimo
mene, vendar ne, kakor jaz
hočem, ampak kakor ti (Mt 26,
29) ”. Odprlo pa bi se vprašanje
meje med vdanostjo in svobodno
voljo, kajti, če ne bi bilo preiz-
kušenj, ne bi bilo niti svobod-
ne volje, torej nobene osebne
odgovornosti. Preizkušnje so
potrebne, ker nas bogatijo in
krepijo zaupanje: Moj Bog, ki
slišiš moje prošnje, daj mi le to,
kar je zame dobro, pa četudi te
tega ne prosim, slabega pa mi
ne daj, pa četudi te prosim s
solzami.
Kako pa se bo glasila novo obli-
kovana šesta prošnja očenaša v
slovenščini? Za prevod je pri-
stojna liturgična komisija pri
Slovenski škofovski konferen-
ci. Predsednik komisije Slavko
Kranjc je za radio Ognjišče de-
jal: razmišljamo, ali se zdi tudi
nam, da bi bilo v pastoralno
dobro, ko bi se slovenska ško-
fovska konferenca odločila za
kakšen nov prevod. Posodobi-
tev slovenskega prevoda rim-
skega misala še ni pripravljena,
zato bo očenaš v slovenščini še
nekaj časa ostal nespremenjen.
Pa še to. Ob vsaki božični pol-
nočnici me izredno moti branje
odlomka preroka Izaije: Zbudil si
silno radost, naredil si veliko ve-
selje, ljudje se veselijo pred teboj,
kakor se vesele ob žetvi, kakor se
radujejo, ko se deli plen.  (Izaija
9, 2) Čemu sledi dodatek “To je
božja beseda”, saj gre vendar za
prerokove besede. In kdor se ra-
duje, ko se deli plen, je do plena
prišel po krvavem napadu na so-
seda, sosednje pleme, in se verjet-
no prekršil proti šestim božjim za-
povedim. Prav gotovo peti “Ne
ubijaj”, sedmi “Ne kradi”, deveti
in deseti “Ne želi svojega bližnje-
ga žene in ne želi svojega bližnje-
ga blaga”. Zelo verjetno pa je kršil
še šesto “Ne nečistuj” in osmo
“Ne pričaj po krivem”. Kaj ne bi
Izaijev odlomek pri prihodnji
božični polnočnici izpustili?
Saša Rudolf
Potrebujemo več dialoga v družbi in Cerkvi
Krščansko upanje
in prenova družbe
priče evangelija. Še bolje bi se
lahko organizirali za to in tudi
za javno promocijo tega dela.
Zato je nujen strateški dogovor
ne pa zgolj samoukinjanje in
umikanje iz družbe. Frančišek
Saleški je bil iznajdljiv in vztra-
jen, priložnostno ali ne.
V ZDA so vse bolj iskani filozo-
fi. Študij humanistike sploh, tu-
di filozofije spet postaja družbe-
na težnja. Modrost je torej na
pohodu. Pri nas – tudi po Evro-
pi število teologov upada. Po
spremembi leta 1990 smo imeli
dobre študente teologije, ki so
iskali svoje delo tudi v Cerkvi, a
smo jih komaj kaj zaposlili, v
družbi pa so še vedno odrinje-
ni. Potrebovali bi jih za obdela-
vo nasilne polpreteklosti in po-
globljen družbeni dialog, a jih
pristojni niso vključili. Nasil-
nost, kot potrjujejo primeri mo-
binga, v družbi obstaja in ovira
njeno dialoško poslovanje. Šte-
vilo klerikov se zmanjšuje, zato
se bo treba dogovoriti za nova
pota in kako vključili vernike,
ki so še pripravljeni oznanjati,
da bi resignirani Cerkvi povrni-
li veselje in upanje in pripomo-
gli k reševanju družbenih pro-
blemov. Za to pa je nujen kon-
struktiven dialog med kleriki –
škofi in papežem ter z njihove
strani pripravljenost, da gradi-
mo na posvečenosti v krstu
vseh vernih. Dialoška strategija
v Cerkvi za razreševanje teh
problemov bo zahtevna, zato
potrebujemo Frančiškovega po-
guma in žive vere. Od politikov,
ki svoje uveljavljanje vidijo
predvsem v odrivanju vernih,
kar smo bili priča ob nastopu
levičarskega politika v zvezi z
Univerzo in Teološko fakulteto,
težko pričakujemo takih spre-
memb, še posebej ker je levica
nadvlada v vladi. Žalostno je
slišati, da je nasilni komedijant
in plagiator lahko uveljavljal
svoja dela nasproti mladim per-
spektivnim kadrom. Odpravlja-
ti nasilje v družbi je torej
zahteven proces, pri nas
povezan tudi s prikritim
nasiljem iz polpreteklosti,
saj spravnih procesov v
Sloveniji nismo zadovolji-
vo opravili. Potrebovali bo-
mo še teologe in duhovni-
ke ter odprte in neideo-
loške filozofe in psihologe
za dialoško reševanje teh
zahtevnih in družbeno pri-
kritih in nerešenih proble-
mov, ki kot Damoklejev
meč visijo na slovensko
družbo in hromijo njen
odprti in svobodni razvoj.
Zato bi se morali v družbi
in Cerkvi bolj kot o tako
imenovanem sovražnem
govoru, ki je posledica pretekle
neobdelane, prikrite ali celo še
danes vzdrževane nasilnosti,
posvetiti problemu svobode in
osvoboditve slovenskega člove-
ka in družbe. Ukrepi za to pa so
toliko bolj nujni, čeprav se pre-
malo zavedamo, kako zelo smo
zaznamovani z nasilno polpre-
teklostjo. Le več dialoga v
družbi in Cerkvi bo širilo pota
svobode in zmanjševalo nasilje
med nami.
Janez Juhant
Razmišljanje 
Molitev
Kristjani in družba 14. februarja 2019 5
  Juri Faggiani in Nikolaj Hlede
Nepozabna izkušnja v Panami, še
močnajša pa v Mehiki
POGOVOR 
  a Svetovni dan mladih
(SDM) v Panamo (22.
- 27. 1. 2019) je iz go-
riške nadškofije šla peščica
mladih. Dva izmed njih sta Ju-
ri Faggiani in Nikolaj Hlede.
Prvi se je rodil leta 1996 in živi
v Šlovrencu, drugi je štiri leta
mlajši in je doma v Števerjanu.
Nagovorilo ju je srečanje s pa-
pežem, še močneje pa zazna-
movalo srečanje z ljudmi na
misijonu v Mehiki.
Sta bila prvič na SDM?
Nikolaj: Da, jaz sem bil prvič.
Juri: Jaz sem bil julija 2016 v
Krakovu.
Sta že doživela kakšno po-
dobno izkušnjo?
Nikolaj: Enkrat sem bil v Lurdu
z Unitalsijem, pomagali smo bol-
nikom.
Juri: V Lurdu sem bil že večkrat.
Nekaj podobnega sem doživel le-
ta 2015 na italijanskem srečanju
mladih s papežem v Rimu.
Kakšna pričakovanja sta imela
pred potovanjem? So se izpol-
nila?
Nikolaj: Ker sem prvič šel na tako
srečanje, nisem imel posebnih
pričakovanj. Kvečjemu sem
pričakoval, da se bom vrnil poln
novih izkušenj in spoznanj. To se
je tudi zgodilo. Tam sem spoznal
drugačno kulturo, drugačno
življenje. Videl sem, kako živijo
ljudje na drugi strani sveta. Obi-
skali smo revne predele Mehike.
Vedel sem, da je v Mehiki
revščina; nisem si pa predstavljal,
da je tolikšna! To me je globoko
prizadelo.
Juri: Pričakoval sem nekaj podob-
nega kot v Krakovu, morda, da bo
še malo bolj veselo, pač po
južnoameriško! In to se je izpol-
nilo. V Krakovu se je zbralo več
ljudi, v Panami jih je bilo razme-
roma manj, toda več je bilo
Južnoameričanov in vzdušje je
bilo bolj veselo. Tudi jaz sem ve-
del, da bomo videli revščino, ne
pa toliko. Na začetku mi je bilo
prav hudo: je bila prav revščina!
Na koncu pa pravim: bolje tako!
Zame je to bila močna izkušnja.
S katero skupino sta šla na pot?
Juri: Organizirala je škofija Porde-
non, z nami je bil škof Giuseppe
Pellegrini, organiziral in vodil je
mladi don Davide. Skupno nas je
bilo okrog 45. Iz Trenta je prišlo
okrog pet mladih, dva iz Gonarsa,
eden iz Trsta, eden iz Vidma, trije
iz Tržiča, iz Goriške samo midva,
ostali so bili iz Pordenona in oko-
lice. Pridružila se je še skupina
šestih mladih iz Neaplja. Poleg
škofa so iz Pordenonske prišli trije
duhovniki, dva iz Neaplja, iz Go-
rice don Nicola Ban.
Samo vidva iz Goriške?
Nikolaj: Panama je daleč in za do-
godek očitno ni bilo veliko “re-
klame”.
Juri: Januar ni najprimernejši me-
N
sec za taka potovanja, ki, med
drugim, tudi precej stanejo.
Pred SDM ste bili v Mehiki, v
misijonu don Alda Vittorja. Kaj
sta delala tam in kako sta to
doživljala?
Nikolaj: Izkušnja Mehike me je
gotovo bolj zaznamovala kot Pa-
nama. Živeli smo v misijonu, po-
magali ljudem. Nekega dne smo
v zelo revnem predelu, kjer so sa-
me njive in, kdaj pa kdaj, kakšna
revna hišica, podrli neko barako
in postavili na noge malo boljše,
leseno bivališče. Prejšnja je bila iz
plastike, polistirola in azbesta...
Tam je živela družina. V bivališču,
velikem 5 m x 5 m, je živelo šest
oseb. Spali so na dveh pogradih.
Juri: Don Aldo veliko dela za re-
veže. Gradi hiše, pomaga otro-
kom, pripravlja razne tečaje za
ženske, ki so tam še zapostavlje-
ne, da lahko najdejo delo in živijo
bolj dostojno. Z otroki plešejo,
pojejo in se igrajo, tako da se
malčki družijo in vidijo, da je
življenje lahko tudi lepše. Zelo le-
pa maša je bila, ko so nas sprejeli;
ljudje so nas gostoljubno sprejeli
z aplavzom, petjem in plesi. Por-
denonski in tamkajšnji škof sta
nas skupaj blagoslovila, preden
smo se odpravili v Panamo. V
Mehiki smo bili tudi kot turisti:
videli smo starodavne piramide,
središče Ciudad de México. Po
manjših skupinah z duhovnikom
smo hodili blagoslavljat
hiše.
Kako pa je bilo v Panami?
Kakšne vtise sta imela, ko
sta srečevala mlade od
vsepovsod?
Juri: Ob prihodu v Panamo
so me presenetili nebotični-
ki. Iz revnega naselja, kjer v
sedmih živijo v baraki, smo
prešli v mesto, kjer smo spa-
li v 31. nadstropju … So ra-
zlike, ki dajejo misliti. Naj-
bolj me je presenetilo, da so
nas tako revnejši kot boga-
tejši enako lepo sprejeli in
enako imeli radi.
Z ljudmi sem si malo poma-
gal s španščino, tako sem s
kom načel kakšen pogovor. Je le-
po, ker se ob takih priložnostih
lahko približaš komurkoli. Lepo
je bilo tudi srečati skupino okrog
30 mladih iz Slovenije. Izmenjali
smo si številke in se še slišimo.
Čeprav nas je bilo 700 tisoč, smo
se z njimi našli; ugotavljali smo,
da živimo kar blizu, in vendar je
med nami precej razlik.
Nikolaj: Tudi mene je šokiralo vi-
deti tako velike kontraste. Nebo-
tičniki ob morju v glavnem me-
stu skoraj spominjajo na New
York. V istem mestu so še starejše
jedro, kolonialni predel, in seve-
da revne četrti. Za Evropejce vi-
deti srednjeameriške ljudi v živih
barvah, ki plešejo, je lepa iz-
kušnja.
Ko smo bili v morju mladih, sem
si s težavo predstavljal, kaj pome-
ni, da je tam bilo 700 tisoč oseb.
Videl sem tiste, ki so bili okrog
mene.
Juri: Ko v domačem kraju grem k
maši, pomagam župniku ali kaj
podobnega, pogosto vidim, da
sem skoraj vedno sam, da smo ja
ali ne dva ali trije. Tam pa nas je
bilo ogromno. Zaveš se, da nisi
sam.
Nikolaj: Videl sem mlade z
močno vero. Maše so seveda bile
drugačne, bolj animirane, z mla-
do glasbo, plesi itd. Take maše te
prevzamejo.
V Panami ste imeli tudi dru-
gačna srečanja?
Juri: Dva dni smo imeli ka-
teheze z raznimi škofi, kjer
smo brali odlomke iz Sv.
pisma, v manjših skupinah
odgovarjali na vprašanja in
se pogovarjali. V četrtek,
24. januarja, smo doživeli
papežev prihod; dan ka-
sneje smo imeli s papežem
križev pot, ki smo ga seve-
da bolj spremljali na veli-
kih zaslonih.
Nikolaj: V petek zjutraj
smo namesto kateheze
imeli spoved. V naši skupi-
ni smo imeli zvečer nekaj-
krat možnost poglobiti
kakšno temo, se pogovar-
jati, povedati, kako smo se
v tem času morda spreme-
nili, kako smo na stvari začeli gle-
dati z drugačnimi očmi.
Vrhunec SDM sta bila sobotno
bdenje in nedeljska maša …
Kakšno je bilo vzdušje v taki
množici?
Nikolaj: Zame je bilo močnejša iz-
kušnja bdenje. Bili so trenutku,
ko so na zaslonih kazali osebe v
tišini in molitvi, ki so jokale.
Močni, ganljivi trenutki! Govori
se, da mladi nimajo vere ipd. Tam
jih je bilo ogromno, ki so tudi
dolgo časa klečali po tleh. Ljudje
tam imajo več vere kot pri nas.
Juri: Pri nedeljski maši je imel pa-
pež Frančišek res lep govor. V Kra-
kovu je mlade pozval, naj bomo
dejavni in naj ne poležavamo na
divanih. V Panami nam je posta-
vil za zgled Marijo, da bi znali reči
“DA” temu, kar nam ponudi Bog
v življenju. Videli smo dosti mla-
dih, ki so jasno izražali svojo vero,
niso se bali je pokazati.
Na dan odhoda, v ponedeljek, 28.
januarja, smo imeli mašo s ško-
fom iz Paname. Slišal sem na-
jlepšo pridigo v svojem življenju!
Govoril je konkretno, tudi o nas
Evropejcih, ki kot kristjani nismo
vedno dosledni. Mlade je pozval,
naj rečejo “DA” življenju, naj
sprejemajo dokončne odločitve,
saj je vedno več takih, ki se ne
odločajo ne za zakon ne za du-
hovništvo ali redovništvo.
Kako gledata na papeža
Frančiška?
Nikolaj: Papež Frančišek se mi zdi
zelo povezan z mladimi, to je le-
po! Predvsem v Evropi se mora
osredotočiti na mlado generacijo.
Poudaril je, da mladi smo sedan-
jost, ki pripravlja prihodnost.
Juri: Papež Benedikt je bil bolj
teolog, Frančišek je bolj “konkre-
ten”. Mladim veliko pomaga, če
vidimo papeža, ki živi to, kar go-
vori. Če papež govori o revnih in
vidim, da on sam naredi kaj zan-
je, se tudi sam opogumim in
skušam kaj narediti.
DD
Skozi drugačno prizmo (2)
Nedelja in nakupovanje
  o govorimo o odprtih trgo-
vinah ob nedeljah, ima za-
deva v resnici precej več
opraviti z verskimi svoboščinami
kot z ekonomijo, saj ta nima bistve-
nega doprinosa zaradi nedeljskega
odprtja. Zaslužki se ne izstrelijo v
višave, saj tisto, kar manjka, niso
priložnosti za nakupovanje, tem-
več denar. To pomeni, ekonomisti
pa bodo brez težav to potrdili, da
je priložnosti za “shopping”
ogromno, zmanjšala pa se je kupna
moč ljudi. O tem bi morda še vel-
jalo kdaj kaj reči. Ekonomija je
namreč lahko čisto lepo uspevala
(pač, odvisno od dežele, kjer je kdo
živel) v časih, ko so ljudje delali, kar
so hoteli, a izven neskončnega sve-
ta trgovin in trgovinic. Da pa bi v
sebi čutili neustavljivi človeški
vzgib po nakupovanju, ki se mu res
niso mogli več upirati, se je moralo
spremeniti nekaj v ljudeh, kar
močno diši prav po religioznem.
Ljudje so torej morali en religiozni
sistem zamenjati z drugim, posto-
poma seveda, ta drugi sistem pa je
vdrl po ljudeh tudi v prvi religiozni
sistem. Kakor velja v komunikaciji,
da nista izginila čas in prostor, tem-
več se je njun koncept spremenil,
tako velja tudi tu. Prehod od
družbe potreb k družbi želja po
Baumanu sovpada s prehodom k
mentaliteti “shoppinga”. Ta posta-
ne kod možganov, ki nam narekuje
filozofijo življenja. V resnici nam-
reč ne nakupujemo le takrat, kadar
smo v neki trgovini prav s tem na-
menom, temveč vselej, kadar sle-
dimo logiki “nakupovalnega li-
stka”, kjer je finta prav v tem, da iz-
biramo med številnimi (ali brezšte-
K
vilnimi) možnostmi, ki nam jih
svet daje na izbiro, in sicer na vseh
področjih življenja. Nakupovanje
ali shopping je tako še eden od se-
stavnih delov tekoče družbe, ki jo
je tako dobro opisal prav prej
omenjeni avtor. Paziti moramo, da
ne podcenjujemo tega nakupoval-
nega koncepta, katerega sakralnost
je vsem na očeh. Obred poteka v
nakupovalnih centrih, ki stopajo
na mesto nedeljskega (in ne sa-
mo!) bogoslužja v cerkvi. Tja se gre
skupaj še z veliko množico drugih,
druži pa nas zgolj dejstvo, da gre-
mo tja zaradi istega rituala. Pravza-
prav tudi stopimo iz profanega v
neki sakralni prostor, glede na to,
da sta čas in prostor tam notri
ločena od tistega, ki vlada v zunan-
jem svetu. Gre torej za svetišče, za
“tempelj” prav v etimološkem smi-
slu, kjer “templum” pomeni ogra-
jeni in oddeljeni prostor, pa tudi
zaokroženo časovno obdobje, od
koder beseda “tempus”, čas. Kot
velja za vsa verstva, je tudi nakupo-
vanje zatočišče proti negotovosti,
kar Bauman primerja z ritualom
eksorcizma proti negotovosti, ki pa
ga je treba ponavljati v nedogled,
po možnosti vsak dan, glede na
kratkotrajni učinek tega eksorciz-
ma.
Andrej Vončina
Nagrada Nadja Maganja 2019
Prejemnica je 
s. Gabrijela Koncilija
  etos bodo Nagrado Nadja
Maganja podelili sestri Ga-
brijeli Koncilija in vsem se-
stram tržaške province. Tako sta
najavili v ponedeljek, 11. fe-
bruarja, na sedežu Skupnosti sv.
Egidija Majda Cibic in Federica
Marchi, članici odbora za nagra-
do, ki ga sestavljajo Skupnost sv.
Egidija, Društvo slovenskih izo-
bražencev, Slovenska zamejska
skavtska organizacija in Nadjina
družina. Odbor podeljuje nagra-
do ženski ali skupini žensk, ka-
terih življenje odlikujejo iz-
kušnja vere, sočuten odnos do
sočloveka, pomoč bližnjemu ter
ena ali več vrednot, ki so odliko-
vale življenje in delo Nadje Ma-
ganje. Letos je poseben jubilej,
saj nagrado podeljujejo že 10. le-
to zapored in obenem praznuje-
mo 150-letnico ustanovitve Kon-
gregacije šolskih sester ter njeno
70. leto prisotnosti v Trstu.
Sestra Gabrijela se je rodila v
Kamniku. Po koncu 2. svetovne
vojne se je z družino preselila na
Koroško, kjer je pristopila k se-
L stram v Št. Peter. Pozneje je prišlav Trst, kjer je odkrivala lepoto re-dovnega življenja. Noviciat je
opravila v kraju Grottaferrata pri
Rimu. Obiskovala je papeško
univerzo “Maria Assunta” in se
predala predvsem literarnim
predmetom. Tu je ostala do leta
1975 in se potem vrnila v Trst.
Neutrudna in živahna sestra je
vzgojila generacije naših otrok,
jih pripravljala na prejem zakra-
mentov ter bila zanje trden ste-
ber, saj jim je znala spregovoriti,
ne le z besedo, ampak predvsem
s srcem. Po upokojitvi se ni usta-
vila. Preselila se je za 6 let v po-
družnico v Aleksandrijo in se na-
to vrnila v Trst, kjer še danes ak-
tivno deluje pri šolskem pouku
in pripravi na prejem zakramen-
tov.
Javna podelitev Nagrade Nadja
Maganja (denarna nagrada in
skulptura kiparke Zalke Arnšek)
bo v ponedeljek, 18. februarja,
ob 20. uri na sedežu Društva slo-
venskih izobražencev v Trstu.
MČ
Foto Matevž Čotar
Nikolaj HledeJuri Faggiani
Goriška14. februarja 20196
Povšetovi Vsi smo mladi 2
Potem ko je radijska nadaljevanka Vsi smo mladi pred časom naletela
na lep odziv, je Janez Povše na povabilo Radijskega odra napisal še
drugi niz, ki bo izveden na slovenskem Radiu Trst A ravno tako v
šestih oddajah. Osrednja oseba je mladi Robi, ki piše dnevnik in v
njem z očmi mlade generacije opisuje svoje starše in njihove
probleme. Oče in mama simpatično predstavljata današnjo družino,
ki je vsa vpeta v drvenje sedanjega obdobja in v željo vendarle se
dokopati do miru in družbenega ugleda. Komičnih zapletov ne
manjka, saj si želijo tudi mladi izboriti svoj prostor pod soncem. Vedre
zgodbe izvajajo Danijel Simonetig (Robi), Marjetica Puntar (mama),
Mitja Petaros (tata), Helena Pertot (sestra Nives) ter Tomaž Susič,
Julija Berdon, Manica Maver in Maruška Guštin. Režijsko vodstvo je
prevzel Andrej Pisani, za ton in montažo pa je poskrbel Andrej Babič.
Prva oddaja bo na sporedu v soboto, 16. februarja, ob 18. uri, ostalih
pet v naslednjih sobotah na Radiu Trst A vedno ob isti uri.
Veroučenci s Sovodenjskega so obiskali
starejše občanke
Otroci 5. razreda, ki obiskujejo verouk na področjih župnij Gabrje-
Vrh, Rupa-Peč in Sovodnje ob Soči so si zaželeli narediti nekaj dobrega
za bližnjega. Domenili so se, da bodo obiskali nekatere starejše in
osamljene osebe, ki se zelo razveselijo, ko jih kdo obišče, še posebno,
če so to otroci. V ta namen so med veroučno uro spekli piškote, da
bi jih ob obisku izročili starejšim. Skupaj s katehistinjo Mojco so se
odpravili na dom treh gospe, dveh na Peči in ene v Sovodnjah.
Veroučenci so jim podarili piškote in zapeli nekaj pesmi. Vsaka gospa
je otrokom povedala kakšno življenjsko zgodbo. Nekatere so bile
povezane s hudimi razmerami med vojno, druge so se nanašale na
brezskrbno otroštvo, ki sta ga zaznamovali življenje na vasi in delo
na polju. Srečanje s starejšimi je bilo otrokom všeč, pogovor z njimi
jih je obogatil, ker so za kratek čas nekomu olepšali sobotno
dopoldne.
Šesta Pravljična urica v Feiglovi knjižnici v šolskem letu 2018/2019
Toplina prijateljstva odganja mraz
Zdi se, da se zoprne zimske bolezni niso še odselile iz naših domov
in da v svojih krempljih še zmeraj tiščijo naše otroke. Na šesti
Pravljični urici letošnje sezone, v ponedeljek, 28. januarja 2019, se
je namreč v mladinski sobi Feiglove knjižnice zbralo le dvanajst malih
poslušalcev, ki so sicer pozorno spremljali pravljično zgodbo
Rokavička, vzeto iz ukrajinske ljudske skrinjice. Živahno in razgibano
je pravljično nit razvijala izkušena pravljičarka Martina Šolc, ki je že
večkrat vodila ta prisrčna popoldanska srečanja s pravljico. Tokratno
pripoved je uvedla s petjem pesmice “Zima je prišla, sneg leti z
neba... ”, ki se je ponavljala skozi celotno pripoved, tako da so jo ob
koncu peli tudi mali poslušalci. Z njo in z razgibanim pripovedovanjem
je pričarala pravo zimsko, gozdno idilo, da so si lahko otroci živo
predstavljali padajoče snežinke, ivje na drevesih in škripajoči sneg
pod nogami. S sabo je prinesla tudi nepogrešljivo košarico. V njej so
bile plišaste živalice, ki so nastopale v pravljici, tako da je bila pripoved
podkrepljena z otipljivimi podobami.
Dedek in njegov zvesti pes sta v mrzlem dnevu šla na sprehod v
zasneženi gozd. Dedek je pri tem izgubil svojo toplo, kosmato
rokavičko. Prva jo je zagledala miška in se pred hudim mrazom takoj
zatekla vanjo. Tako prijetno ji je bilo v njej. Pa je mimo priskakljala
prezebla žabica sko -
kica in prosila miško,
ali se lahko še sama
segreje v rokavički.
Miška jo je z veseljem
sprejela, kakor je spre -
jela še zajčka dolgo -
uhčka, lisico zvito rep -
ko, volka požeruha,
merjasca dolgorilca in
celo medveda kosma -
tinca. Toliko jih je bilo,
da bi rokavička skoraj
počila! Tedaj pa je
pridrvel mimo dedkov psiček, ki je šel iskat rokavičko, jo zavohal,
zalajal... in živalice so se iz strahu razbežale. Dedek je dobil spet
svojo rokavičko. Nihče pa ni vedel, da se je prav v njej zgodilo nekaj
zelo lepega: zaiskrila se je topla iskrica solidarnosti in prijateljstva, ki
jo večkrat še kako pogrešamo med pepelom današnje brezbrižnosti
in sebičnosti.
Ob koncu pomenljive vsebine, ki je očarala male in odrasle
poslušalce, je Šolčeva vsakemu otroku izročila majceno rokavičko, v
kateri je bila ena izmed živalic (vse je izdelala knjižničarka Breda, ki
ji je likovna umetnost v veliko veselje). Vsak mali risar jo je pobarval
po svojem okusu, potem pa si je lahko izbral ilustrirano knjižico, se z
njo zglasil pri knjižničarkah Bredi in Martini ter jo nesel domov, da bo
ob njej lahko doživel še marsikaj lepega. / IK
Kratke
  odaten napad ni pre-
strašil dijakov. Glas o
stavki se je hitro razširil
po zamejskem prostoru; dijaki so
dobili veliko moralne podpore in
pohval za pogum. Protesta so se
udeležili tudi pokrajinska pred-
sednica SKGZ Maja Humar ter
pokrajinski tajnik
stranke Slovenska
skupnost in član SSO
Julijan Čavdek ter
občinska svetnica SSk
Marilka Koršič. Blocco
studentesco je na ta
protest odgovoril, da
slovenske manjšine
noče izzivati, in izjavil,
da je hotel le izposta-
viti dialog za združitev
in skupno borbo za
boljšo upravo šolstva.
D Ob takem odgovoru se je porodi-lo veliko dvomov, predvsem ta,zakaj niso bili plakati izobešeni
podnevi, ko bi lahko res prišlo do
dialoga s študenti. Dejstvo, da so
skrivaj delovali ponoči, samo na-
kazuje, da so hoteli slovenski
manjšini zagroziti.
  bjavljamo dve pismi,
eno naslovljeno go-
riškemu prefektu Mas-
simu Marchesiellu, drugo pa
omenjenemu prefektu in go-
riškemu županu Rodolfu Ziber-
ni v zvezi s provokativnimi, žal-
jivimi lepaki, ki so se pojavili
pred slovenskim srednješolskim
središčem. Prvo sta napisa-
li Maja Humar, pokrajin-
ska podpredsednica Slo-
venske kulturno-gospo-
darske zveze, in Franca Pa-
dovan, pokrajinska pred-
sednica Sveta slovenskih
organizacij, drugo pa Juli-
jan Čavdek, pokrajinski
tajnik stranke Slovenska
skupnost.
Cenjeni gospod prefekt,
obračamo se na Vas kot na
najvišjega predstavnika
državne oblasti v mestu,
zato da bi Vas seznanili s hudim
dogodkom, ki se je zgodil čez
noč. Neznanci, pripadniki gi-
banja Blocco studentesco, mla-
dinske veje CasaPound, ki jo se-
stavljajo višješolci in univerzi-
tetni študentje, so na dan slo-
venskega kulturnega praznika
zalepili žaljive plakate na zid ob
vhodu v slovenski višješolski
O center z jasnim namenom, da biustvarili pritisk in ustrahovanjemed slovenskimi študenti. In ni
naključje, da se je to zgodilo rav-
no na Prešernov dan, ki je slo-
venski državni praznik. Dejanje
samo po sebi ne bi bilo toliko
pomembno, če ne bi bil jasen
tudi njegov cilj: ogrožati mirno
sobivanje različnih narodov in
kultur. Prepričani smo bili, da so
tovrstna ustrahovanja že zdav-
naj mimo in da pripadajo samo
še zgodovini, ki je v te kraje in
našim ljudem prinesla že preveč
nepopisnega gorja in trpljenja.
Želimo Vam izraziti našo za-
skrbljenost in Vas opozoriti na
vse bolj pogoste dogodke, ki
ustvarjajo sovraštvo in
ogorčenost v našem mestu, še
posebno takrat, ko jih podpirajo
nekatere javne ustanove in jih
velika večina civilne družbe le
pasivno sprejema. Po našem
mnenju gre za hudo, nedopu-
stno in skrb vzbujajoče dejanje,
ki ga ne gre podcenjevati; še več,
apologija fašizma in njegovo po-
veličevanje sta zakonsko prepo-
vedana. Izhajajoč iz teh dejstev,
Vas torej prosimo, da v tem smi-
slu posežete, zato da se taki do-
godki ne bi več ponovili ali se še
dodatno razširili v bližnji pri-
hodnosti.
***
Obračam se na Vaju glede nepri-
mernega izpostavljanja plakatov
organizacije Blocco studente-
sco, ki so bili postavljeni v
prejšnji noči na zidove sloven-
skih šol v Gorici.
Kar se je zgodilo, predstavlja že
samo po sebi nepotrebno izzi-
vanje, ki škoduje medsebojne-
mu spoštljivemu vzdušju, ki se
je v teh letih ustvarilo. Po-
trebno je pri tem še pou-
dariti, da je dogodek toli-
ko hujši, ker se je zgodil
ravno na dan, ko se v Re-
publiki Sloveniji in v vseh
slovenskih narodnih
skupnostih, ki živijo v ob-
mejnem pasu ter po sve-
tu, praznuje dan sloven-
ske kulture, največji slo-
venski državni praznik.
Končno je potrebno tudi
upoštevati, da plakati ni-
so bili postavljeni na tista
mesta, ki so zanje predvi-
dena, in torej to dejanje predsta-
vlja tudi kršitev veljavnih pravil
o izobešanju.
Še enkrat apeliram na Vaju, kot
glavna predstavnika države in
občine, da se naredi vse, kar je
predvideno in kar je mogoče, ta-
ko da se v prihodnje taki neljubi
dogodki ne bodo več ponavlja-
li.
Otroci, katehistinja Mojca in gospa Slavica s Kržade
Plakati organizacije Blocco studentesco na slovenskih šolah
Odziv SKGZ, SSO in SSk na provokacijo
Blocco studentesco je veja poli-
tične stranke CasaPound, ki jo
predstavljajo višješolski in uni-
verzitetni študentje. Ustanovlje-
na leta 2006, se je takoj razširila
po kar štiriinpetdesetih italijan-
skih mestih; neofašistično giban-
je aktivno deluje in širi svoja pre-
pričanja ter obenem išče nove
kandidate, ki bi se mu pridružili.
Trenutno se število privržencev
bliža vsoti 30 tisoč, kar je dokaj
pretresljivo in skrb vzbujajoče.
Nepričakovan odziv goriškega
župana Rodolfa Ziberne, ki je iz-
javil, da krivce plakatiranja obso-
ja in jih je pripravljen ovaditi, je
organizacijo CasaPound raz-
dražil. Odgovorili so mu, da je to-
krat spet dokazal nepoznavanje
“prave resnice” in da je nesmisel-
no izrazil solidarnost s slovensko
manjšino. Izjava je bila podana
precej agresivno in napadalno.
Med razdraženimi dijaki še ved-
no teče vroča kri. Ponosni so na
to, kar so dosegli s
protestom, obenem
pa čakajo na pojasnila
o krivcih.
Italijanska ustava bra-
ni pred raznimi diskri-
minacijami in po-
niževanji jezikovne
manjšine, a kljub te-
mu je občasno potreb-
no samostojno nasto-
piti in biti združeni.
Naj slovenski glas za-
doni!
S 1. strani
Historia magistra ...
DRUŠTVO ARS
vljudno vabljeni na odprtje likovne razstave
Karmele Rusjan
VODA IN KRAS
slikarko bo predstavil Vili Prinčič
glasbeni poklon MoPZ Skala iz Gabrij
Galerija Ars - Gorica, Travnik 25
sobota, 16. februarja 2019, ob 17. uri
Vljudno Vas vabimo na spominski večer
“Silvanu ... z ljubÊznijo”
glasbeni poklon dragemu ravnatelju
Na večeru bo tudi podelitev štipendij iz Sklada “Silvan Kerševan” 
mladim perspektivnim učencem SCGV Emil Komel
Četrtek, 21. februarja 2019, ob 19. uri
Kulturni center Lojze Bratuž, Gorica
Prvo predavanje iz letošnjega niza v
organizaciji Skupnosti družin Sončnica bo
v četrtek, 21. februarja 2019, ob 20. uri v
dvorani Franca Močnika v Gorici. Andreja
Poljanec (na sliki) bo govorila na temo
“Starševstvo ima okus po sreči”.
Starševstvo ni le način vzgajanja,
discipliniranja, komunikacije, pač pa je
globok in vzajemen odnos, v katerem se
razvijajo tako odrasli kot otrok. Pri vsem
tem so pomembni globok čustven stik z
otrokom, primerna odzivnost, prožnost in sočutje, uglašenost
ter vsakršna odsotnost telesnega in psihičnega kaznovanja.
Nikakor ni enostavno, je pa čudovit izziv, ki prinaša zadovoljstvo,
srečo, ljubezen, hvaležnost in ponos, da nam je nekaj lepega
uspelo. Dr. Andreja Poljanec je po izobrazbi psihologinja,
specialistka zakonske in družinske terapije. Kot predavateljica
je zaposlena na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost S. Freuda
v Ljubljani, predava pa tudi na Fakulteti za uporabne družbene
študije. Je avtorica knjig: Med dvema ognjema, Rahločutnost do
otrok, Rahločutno starševstvo. Posnela je tudi zgoščenko Šest
poti do sproščenega starševstva in sklop 60 oddaj z naslovom
Srce. S sodelavci je ustanovila Študijsko raziskovalni center za
družino, vodi razne skupine in predava doma in v tujini.
Naslednja predavanja: četrtek, 28. februarja 2019, Katja Kogej:
Poiščimo naravne poti do zdravja. Četrtek, 7. marca 2019, Domen
Strmšnik: Življenje na avtopilotu ali kako prevzeti nazaj kontrolo
nad svojim življenjem? Četrtek, 14. marca 2019, Sanja Rozman:
Zasvojenost z delom in zadolževanjem.
SD Sončnica / Predavanja 2019
Goriška 14. februarja 2019 7
  Koncert / Pianist Alexander Gadžijev
Vrhunsko raziskovanje
zvočnosti klavirja
KC LOJZE BRATUŽ 
  a dan slovenske kultu-
re je Kulturni center Lojze
Bratuž pripravil pose-
ben glasbeni dogodek, s kate-
rim se je poklonil obeležbi tega
praznika. V svojo redno koncer-
tno sezono je vključil nastop
domačega, goriškega pianista
Alexandra Gadžijeva. Njegova
navdihujoča igra, ki smo jo v
preteklosti občudovali, ko je bil
še otrok in mladenič, je leta
2015 dobila svetovno potrditev.
Takrat se je Alexander Gadžijev
povzpel na najvišjo stopničko
na japonskem klavirskem tek-
movanju Hamamatsu. Takrat se
je njegovo življenje spremenilo.
Danes že težko sledimo njego-
vim potem po svetu. Zveneča
so imena koncertnih prizorišč,
klavirskih tekmovanj, festivalov
in dogodkov, kjer se pojavlja, in
to vedno z velikim uspehom.
Zanimivo pa je dejstvo, da je bil
tokratni recital v Kulturnem
centru Lojze Bratuž njegov prvi sa-
mostojni solistični koncert v rodni
Gorici. Pred leti je imel odmevna
koncerta v abonmajski ponudbi
Kulturnega doma Nova Gorica in
Gledališča Verdi v Gorici.
Na klavirskem recitalu v centru
Bratuž je predstavil poseben pro-
gram, ki ga je oblikoval za koncer-
te v januarju in februarju. Pred
tem ga je izvedel v Trstu in dvakrat
v Nemčiji, v naslednjih dneh pa
bo z njim gostoval v znameniti
dvorani Southbank Centre v Lon-
donu in nato v La Fenice v Benet-
kah. Osrednja zamisel koncerta
izhaja iz štirih temeljnih elemen-
tov - zraku, vode, zemlje in ognja
– skladb, ki jih je mojstrsko združil
v ciklu tako imenovanih 'šestih
dodatkov' Luciano Berio. Tako je
serija miniatur Wasserklavier, Luft-
klavier, Erdeklavier in Feuerklavier
Luciana Beria predstavljala izho-
dišče programa. Ostale skladbe pa
N so se subtilno spajale z elementiBeriovih skladb. Voda se je nave-
zovala na Barkarolo v Fis-duru, op.
60, Frederica Chopina, zrak na
Szabadban Bele Bartėka, zemlja s
samospevom Franza Schuberta
Der Wanderer v priredbi Franza Li-
szta in za konec ogenj s Sonato št.
6 v A -duru, op. 82, Sergeja Prokof-
jeva. Z izborom skladb, ki ne bi bi-
le kronološko nanizane, je po-
slušalcem želel ponuditi drugačno
izkušnjo. S programom je v fizi-
kalnih vrednostih in čutenju ele-
mentov raziskoval nadaljnje
zvočne zmožnosti klavirja in po-
skušal ugotoviti, na kakšen način
lahko postane zvok klavirja voda,
zrak, zemlja ali ogenj. V lucidni
klavirski igri je s svojimi izvajalski-
mi spretnostmi uspel predati po-
slušalcem na poustvarjalno zani-
miv način vse subtilnosti izbranih
elementov, in to tako v Beriovih
delih kot tudi v izbranih skladbah
ostalih skladateljev. Prav te skladbe
so kazale na izredno širino znanja
in razumevanje mladega pianista,
saj so se Beriove zvočne upodobit-
ve fizikalnih lastnosti naravno ste-
kale v zvočnost ostalih skladb, ki
so na svoj posebni način aludirale
na prav te štiri temeljne elemente.
Beriove skladbe so predstavljale
napoved tistega, kar je sledilo. Nav-
kljub avantgardnosti, težko opre-
deljivemu in razpršenemu zvoku,
jim je dajal poseben interpretativ-
ni pomen. Z napovedjo je vzposta-
vil razpoloženje, ki se je v nadalje-
vanju izoblikovalo v oprijemljivo
čustvo. Kontemplativnost Berio-
vih skladb se je dopolnjevala tako
v Chopinu, Bartėku, Schubertu in
Prokofjevu in dosegla svoj zenit. V
njih je predstavil idejo, ki se
je do popolnosti razvila, ne
da bi pri tem ogrozil slogov-
no pripovedni del skladbe. V
izvedbi Alexandra Gadžijeva
je vse skladbe poganjala ista
zgodba oziroma ideja. Nje-
gov namen ni bil očarati po-
slušalstva z dramatičnostjo in
čustvenostjo izbranih del ali
z možnostjo grajenja drama-
turgije v smislu teatraličnega,
ampak odkrivati resnico, uje-
to v notni zapis, in temeljno
sporočilo glasbe. Interpreta-
cija pri njem je samo orodje
do resnice - elementarnosti
bivanja v reminiscencah spo-
minjanja in doživljanja sle-
hernega trenutka - utripa
srca. Njegova prepričljivost
izhaja iz naravne igre in iskre-
nega hotenja izraziti z glasbo
umetnost življenja, to po-
slušalci občutijo. Hvaležnost za iz-
kustvo pa so nagradili s stoječimi
ovacijami.
Metka Sulič
  do ne pozna Martina
Krpana, ki ga je tako živo
opisal v svoji umetni pri-
povedki Fran Levstik (1831-
1887)? Že kot otroci smo ga spoz-
nali v šolskih berilih. A še zdaj
nas priteguje njegova krepka,
možata postava, s katero se ni
mogel kosati nihče, niti na dvoru
“presvitlega” avstrijskega cesarja.
Toplo nam je pri srcu ob misli, da
je preprost slo-
venski človek z
Vrha pri Sveti Tro-
jici ugnal velika-
na Brdavsa, ki je
ogrožal Dunaj in
vse cesarstvo. Me-
ni nič, tebi nič je
Brdavsu odsekal
glavo in se z urad-
no listino, za-
pečateno s cesar-
skim pečatom, ki
mu je dovolila
prevažanje an-
gleške soli iz Trsta
na Kranjsko, ter
mošnjo cekinov
vrnil na svoji zvesti in brhki,
močni kobilici v domači kraj, ne
da bi se preveč hudoval nad kisli-
mi obrazi ministrov in jeznimi
besedami zaradi posekane lipe
užaljene kraljice. Pa še cesarju je
dejal, naj ga kar pokliče, če bi ga
K še potreboval. Neustrašnega ju-naka in njegovo dunajsko dogo-divščino so si v samosvoji gleda-
liški predstavi SNG Drama Lju-
bljana, ki je nastala v koproduk-
ciji z Dramo SNG Maribor, ogle-
dali abonenti Velikega polžka,
učenci od tretjega do petega ra-
zreda iz goriškega in doberdob-
skega ravnateljstva Večstopen-
jskih šol, v četrtek, 24. januarja,
v Kulturnem centru Lojze Bratuž.
O junaku, ki je pogumno tihota-
pil angleško sol, kot je v pripo-
vedki l. 1858 napisal Levstik, je
učencem, ki so pozorno sprem-
ljali zgodbo, pripovedoval Janez
Škof, odličen igralec, član lju-
Obvestila
Društvi Jadro in Tržič vabita v petek,
15. 2. 2019, ob 19.30 v avditorij v
Ronke na Večer slovenske kulture.
Nastopili bodo: Fantovska skupina
Devin-Nabrežina (vodi Mirko Ferlan),
zbor OŠ Ljubka Šorli-Romjan (vodita
Lucija Lavrenčič in Veronika Grassi),
Ženska skupina DU Nova Gorica:
Citre za dušo; uvodni govor: Alenka
Štrucl, županja Občine Divača; V
znamenju Simona Gregorčiča:
Rudica Požar; razstava: Ljudje v
Laškem med prvo svetovno vojno,
Giancarlo Berin.
SKPD F. B. Sedej in ZCPZ prirejata v
petek, 15. 2., ob 20. uri v
župnijskem domu v Števerjanu
multimedijsko predstavo “45 minut
za našo zgodovino”.
Združenje cerkvenih pevskih zborov –
Gorica vabi vse organiste, zborovodje
in voditelje ljudskega petja na
srečanje z naslovom “Aleluja da,
aleluja ne – delež glasbe v postnem
in velikonočnem času”, ki bo
potekalo v torek, 19. februarja
2019, ob 20. uri v župnijskih
prostorih v Štandrežu. Srečanje bo
vodil duh. Karel Bolčina.
PD Podgora prireja v petek, 22. 2.,
ob 20. uri Prešernovo proslavo v
podgorskem župnišču. Nastopili
bodo MePZ Mirko Špacapan
(Podgora), OPZ Etko Mužetko (Vrh
Sv. Mihaela), slavnostni govor bo
imel Jurij Klanjšček, poezije bo brala
Nika Devetak.
Glasba in disleksija - Akreditiran
izobraževalni tečaj za vzgojitelje
vrtcev, osnovnih, srednjih in višjih
šol v organizaciji SCGV Emil Komel.
Tečaj vodi dr. Martina Ozbič,
logoped, surdoped, specialno-
rehabilitacijski pedagog. Začel se
bo v marcu (datume bomo
sporočili). Možnost plačila tečaja s
t. i. “Carta del docente”. Več na
0481 532163.
Društvo slovenskih upokojencev za
Goriško prireja na Dan žena, 8.
marca 2019, ogled muzeja “Museo
del Caffe' Dersut” v kraju
Conegliano (TV) s predstavitvijo
kave od grma kavovca do
degustacije. Sledilo bo družabno
srečanje v restavraciji “Antica
Postumia” v kraju Fanzolo –
Vedelago. Vpisujejo do 1. marca po
tel. 0481 884156 (Andrej F.), 346
1206031 (Sonja K.), 0481 882183
(Dragica V.), 0481 78138 (Sonja Š.).
Prvi avtobus bo odpeljal ob 7. uri iz
Gorice s trga Medaglie
d'oro/Goriščka z običajnimi
postanki pri vagi blizu Pevmskega
mosta, v Podgori pri telovadnici, v
Štandrežu pri lekarni in na Pilošču.
Drugi avtobus bo odpeljal ob 7. uri
iz Doberdoba s postanki na
Poljanah, v Sovodnjah pri cerkvi in
lekarni in na Pilošču, od koder bosta
nadaljevala pot proti Coneglianu.
Organizatorji priporočajo točnost.
Prispevke za SCGV Emil Komel v spomin
na ravnatelja prof. Silvana Kerševana
lahko nakažete na bančni tekoči račun:
Banca di Cividale (ul. Kugy 2, Gorica)
IBAN IT 30 C 05484 12402 003 570
036 225; SWIFT CIVIIT2C s pripisom: za
SKLAD SILVANA KERŠEVANA. Informacije
na tajništvu SCGV Emil Komel, tel. št.
0481 532163 ali 0481 547569.
“Male oglase” najdete na našem
portalu www.noviglas.eu.
Darovi
Ob nabirki za katoliški tisk: za Novi
glas: župnija Mavhinje 81 evrov.
Za misijonarja Danila Lisjaka daruje
družina Mazora 200 evrov.
V spomin na predragega moža Edija
Košute daruje žena Nadja 50 evrov
za Novi glas.
Za Novi glas: NN 30 evrov.
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu
(od 15. 2. 2019 do 21. 2. 2019)
Radijska postaja iz Vidma oddaja
na ultrakratkem valu s frekvencami
za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za
Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za
Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za
spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za
Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na
internetu www.radiospazio103.it.
Slovenske oddaje so na sporedu
vsak dan od 20.00 do 21.00.
Spored:
Petek, 15. februarja (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z
naših kulturnih prireditev - Glasba
iz studia 2.
Sobota, 16. februarja (vodi Ezio
Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja
v benečanskem, terskem,
rezijanskem in ziljskem narečju.
Nedelja, 17. februarja ponovitev
oddaje Okno v Benečijo.
Ponedeljek, 18. februarja (v studiu
Miha Kovic in Jakob Leopoli): Mihec
in Jakec show.
Torek, 19. februarja (v studiu Matjaž
Pintar): Utrinki v našem prostoru -
Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 20. februarja (v studiu Danilo
Čotar): Samotni pastir: Pred 200 leti
se je rodil Ignacij Koblehar 1. del. -
Izbor melodij.
Četrtek, 21. februarja (v studiu Andrej
Bavcon): Četrtkov večer z glasbo -
Zanimivosti, obvestila in humor.
bljanske Dra-
me, lanski
prejemnik
Borštnikove-
ga prstana.
Po zamisli režiserja Janeza Bur-
gerja, obenem tudi scenarista, se
zgodba ob pripovedovalcu Škofu
(ali v alternaciji ob Vladimirju
Vlaškaliću) razvija na platnu kot
zelo posrečena in učinkovito,
mestoma tudi zelo duhovito iz-
delana animirana videoprojekci-
ja. Ker so današnji otroci spretni
uporabniki raču nalnikov, pamet-
nih telefonov itd., se je režiserju
že l. 2013, ko
je bila pre-
mierno
uprizorjena,
zdelo pri-
merno, da
lahko na tak
način bolje
približa
otrokom
zgodbo o
tem “ljud-
skem” juna-
ku, ki še
zmeraj nosi
v sebi neko
magično
privlačno
moč. Ustvarjalci, ki jih je ob
režiserju Burgerju kar nekaj, so iz-
vrstno opravili svoje delo. Zelo
dobro vidno je npr. sodelovanje
kostumografa Alana Hranitelja.
Vodja animacije (animatorjev je
kar pet) in scenograf je Nejc Saje,
  Abonma Veliki polžek
Zimzeleni silak Martin Krpan
GORIŠKI VRTILJAK ilustrator pa Natan. Pod glasbo in
oblikovanjem zvoka, ki spremlja-
ta dogajanje, se je podpisal Sašo
Kalan. Posameznim animiranim
likom so svoj glas dali igralci: ne-
pozabni, mnogo prezgodaj umrli
Jernej Šugman, Nejc Ropret, Vla-
do Novak, Davor Herga, Irena
Varga, Bojan Maroševič, Ksenija
Mišič, Viktor Meglič, Matevž Bi-
ber, Ivica Knez in Mirjana Šajino-
vić. Odlično sodelovanje vseh je
privedlo do očarljive, zelo prijet-
ne, tudi zabavne avdiovizualne
predstave, pri kateri se posneti
dialogi likov magično prepletajo
z neposredno, živahno pripoved-
jo igralca.
Pred predstavo, ki so jo šolarji in
učitelji lepo sprejeli, je mlademu
občinstvu, kot vselej, dobrodošli-
co izrekla Tamara Kosič, vodja
gledališkega abonmajskega pro-
grama za otroke v KCLB. Z Marti-
nom, učencem OŠ Alojz Grad-
nik, Števerjan, in Martino, učen-
ko OŠ Ljubka Šorli, Romjan,
(učenca seveda nista bila izbrana
naključno!) je obnovila pravila
primernega obnašanja v gleda-
lišču. Kdor jih ni še usvojil, naj
pokuka v Gledališki dnevnik, ki
ga je tudi letos Goriški vrtiljak po-
daril svojim večjim abonentom.
Naj spomnimo, da je ta posebni
dnevnik, v katerega lahko otroci
napišejo svoje vtise po ogledu
predstav, opremil s svojim Pac-
kom Walter Grudina. Izšel pa je
v sodelovanju z revijo Pastirček.
Iva Koršič
Janez Škof (foto Peter Uhan)
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
foto dd
Kulturno društvo Sabotin vabi na tridnevno praznovanje sv.
Valentina, ki bo potekalo od petka, 15., do nedelje, 17. februarja
v stari šoli v Štmavru. V petek bo ob 20. uri turnir v briškoli. V
soboto ob 20. uri bo kulturni program s predstavitvijo
publikacije Drobci zgodovine Štmavra, ki sta jo ob 30-letnici
KD Sabotin sestavili Slavica Radinja in Erika Jazbar, platnico
pa je izoblikoval domačin Adrijan Feri. Po dolgem zbiranju in
urejanju podatkov in gradiva po domovih vaščanov bodo v
Štmavru imeli lep opis življenja vaščanov, delovanja društva in
številnih anekdot. Publikacijo bogatijo številne fotografije iz
začetka 20. stoletja do današnjih dni. Knjigo bo v soboto zvečer
predstavila domačinka prof. Erika Valentinčič. Večer bodo
popestrili plesna skupina DANCE & pression sekcije A 3.
razreda srednje šole Ivan Trinko iz Gorice, MoPZ Štmaver pod
vodstvom Nadje Kovic in Ženska vokalna skupina Rupa-Peč,
ki jo vodi Zulejka Devetak. Praznovanje se bo nadaljevalo v
nedeljo, ko bodo od 10. ure dalje delovali kioski s tipičnimi
jedmi in predvsem s tradicionalnimi štruklji. Ob 14. uri bo tudi
slovesna sv. maša v vaški cerkvici.
Štmaver / Praznovanje sv. Valentina
Kultura14. februarja 20198
V tišini letnih časov – Kratki film Marka Sosiča
Mehak, liričen portret ilustratorke
Luise Tomasetig
  tišini letnih časov je
naslov kratkega filma, ki
izredno subtilno, z
govorico srca izrisuje portret
beneške likovne ustvarjalke
Luise Tomasetig ob
tridesetletnici njene predanosti
umetnosti. Ta enkratni poetični
portret likovne umetnice Luise
Tomasetig je nastal v produkciji
Slovenskega programa
Deželnega sedeža RAI za FJK.
Pod scenarij in režijo se
podpisuje režiser in pisatelj
Marko Sosič, pod posnetki in
montažo Alex Purič. Ogledali
smo si ga lahko vsi, saj so ga v
nedeljo, 3. februarja, in na
ponovitvi v četrtek, 7. februarja
2019, prav na predvečer
praznika slovenske kulture,
predvajali po televizijskem
dnevniku na mreži Rai3/bis.
Kot lahno vezenino podob in
zvokov iz narave, v dnevni
svetlobi, mraku ali temini noči,
v soncu ali ob rahlem
naletavanju snežink, na
njenem domu v Čedadu, v
gozdovih in sploh v očarljivi
neokrnjeni naravi Nadiških
dolin jo je Marko Sosič
rahločutno poklonil
Tomasetigevi. V njenih
ilustracijah, prežetih z bujno
domišljijo, oživijo podobe
njene ljubljene domače zemlje
s skrivnostnimi kotički nekoč
obdelane pokrajine, ki jo v
zadnjih letih zmeraj bolj
prekrivajo gozdovi. Prav tu se
skrivajo pravljični, včasih tudi
“strašljivi” liki iz bogate ljudske
V zakladnice teh zdaj zmeraj boljzapuščenih vasic, ki se trdnooklepajo pobočij. Po njih se je
nekdaj razlegala domača
govorica ob različnih kmečkih
opravilih na njivah ali v gozdu.
Živahno se je pretakala tudi v
pripovedovanju ljudskih zgodb
v dolgih zimskih večerih v
kamnitih domačijah. Te še
kljubujejo vetru, čeprav jih je
zob časa že pošteno načel. Še je
v njih spomin na nekdanje dni,
ko se je med debelimi zidovi
oglašalo čebljanje otrok. Vse to
se izrisuje v nemih filmskih
posnetkih, ki jih občasno
spremlja glasba. V njih lahko
zaslutimo tudi bridko resnico
izseljevanja. Ljudi iz teh dolin
je v tujino vabilo upanje v
boljše življenje.
Tenkočutno slikarko
Tomasetigevo je Sosič skozi
lirično obarvane leče v objektiv
ujel mestoma kot breztežno,
skoraj prosojno vilo, ki se
sprehaja po gozdu, postlanem z
listjem. Zdi se, kot bi želela
obvarovati naravo pred tujo,
neprijazno roko. Na filmskem
traku si skozi krošnje dreves
utirajo pot sončni žarki, ki
ustvarjajo čarobno mrežo
podob, spominov. Preteklost,
sedanjost, sanje, prividi, izseki
iz njenih likovnih del, raznoliki
zvoki, vse se spaja v neko
brezčasno, mehko simboliko,
ki v metaforičnem jeziku
izpoveduje več kot bi zmogle
na tisočine besed.
Zlovešč krik ptice ujede, ki jo
večkrat upodablja tudi slikarka,
oglašanje ptička, žuborenje
potočka, ki poskakuje po od
toka izbrušenih kamnih, prod
ob reki, neslišno plavanje
rožnatih papirnatih barčič, ki
jih nežno spušča v vodni tok
slikarkina roka, vse je zavito v
neko lirično ozračje, ki nas
popelje s sicer kančkom
grenkobe v pravljičnost te
očarljive, a zdaj zmeraj bolj
samotne zemlje. Zdi se, da je
Luisa Tomasetig s svojo
prijazno mijavkajočo mucko
edina ostala v teh dolinah.
Kot kakšna vestalka varuje
zaklade tega koščka
slovenske zemlje, tudi s tem,
da jih neizbrisno zabeležuje
v svojih likovnih opisih.
Podobe iz narave skozi letne
čase, zvoki, ki prihajajo ob
jutrih iz kuhinje, medli
sončni žarki, ki pletejo
nevidne tkanine, vse se
izrisuje ovito v neko nevidno
otožno tančico, ki jo kot
preblisk otroške prisotnosti
razveseli lutka Olgice iz
pravljice Olgica in mavrica.
Po zapisu Mjute Povasnice je
l. 2006 zaživela na odru v
predstavi Slovenskega stalnega
gledališča prav v pretanjeni
režiji Marka Sosiča. Luisa
Tomasetig je pri njej sodelovala
kot scenografka. Izdelala je tudi
izvirne lutke in scenske
elemente ter maske, ki so
odražale njen svojevrstni
poetični pristop k likovni
umetnosti. V tej so zmeraj živo
prisotne beneške korenine te
ilustratorke, ki je za svoje delo
prejela mnogo priznanj in nam
z ilustracijami plemeniti duha.
Iva Koršič
Pred 70 leti je bila v Šempetru pri Gorici ustanovljena sedanja
Goriška knjižnica. Po selitvi v Novo Gorico se je zdaj vrnila nazaj v
Šempeter, je na nedavnem odprtju krajevne enote poudarila
direktorica Goriške knjižnice Irena Škvarč. Pri ureditvi knjižnice je
pomagala tudi Občina Šempeter-Vrtojba.
Prostor je bil temeljito prenovljen in na novo opremljen, je povedal
župan šempetrsko-vrtojbenske občine Milan Turk. Knjižnica je tako
v dveh nadstropjih pridobila približno 100 kvadratnih metrov
uporabne površine. Vrednost celotne investicije znaša 187.000
evrov, od tega je bila vrednost del 155.000 evrov, vrednost opreme
pa 24.000 evrov.
Sodobna oprema novega javnega prostora v Občini Šempeter-
Vrtojba ponuja ustrezno razporeditev gradiva. Uporabnikom bo na
voljo računalnik z dostopom do interneta, več čitalniških mest za
branje in učenje ter kotiček za najmlajše. V pritličju so poleg
izposojevalnega pulta še zbirka otroškega in mladinskega
leposlovja, video zbirka, zbirka revij in manjša čitalnica. V prvem
nadstropju je knjižno gradivo za odrasle, tako leposlovno kot
strokovno, zbirka mladinskih poučnih knjig in nekaj čitalniških mest.
Knjižnična zbirka obsega približno 4.000 enot gradiva, ki so ga
pridobili iz obstoječe knjižnične zbirke, novo nabavljenega gradiva
in donacij. Prostor omogoča dodajanje še približno 6.000 enot, ki
pa se bodo dodajala postopoma. Direktorica Goriške knjižnice
zagotavlja, da bodo skrbeli, da bo knjižnična zbirka vedno aktualna,
kar bodo dosegali s sprotnim pregledovanjem zbirke in dodajanjem
gradiva.
Knjižnična zbirka je v celoti katalogizirana in urejena v sistemu
COBISS, ki omogoča vpogled v zbirko preko interneta ter
računalniško izposojo gradiva. V krajevni knjižnici velja ista članska
izkaznica kot v centralni enoti. Članom knjižnice bo omogočena
tudi izposoja gradiva v Biblosu (slovenskem ponudniku e-knjig),
dostop do podatkovnih zbirk, medknjižnična in medoddelčna
izposoja.
Tudi v Šempetru pri Gorici 
dobili svojo knjižnico
DROBCI DOMAČE ZGODOVINE (51)
Anton Štrancar (5)
Duhovnik Josip Fon, ki je vodil pogreb An-
tona Štrancarja, je bil rojen leta 1879 na
Vrsnem pod Krnom in je bil aktiven član
zbora svečenikov sv. Pavla. Od leta 1919 do
leta 1934 je služboval v Ajdovščini. Zavzemal
se je za maševanje in za poučevanje verouka
v slovenščini. Od mladine je zahteval, naj
otroci obiskujejo slovensko mašo, ne pa ita-
lijanske. Zato so mu italijanske oblasti stalno
pretile s konfinacijo in strogimi policijskimi
ukrepi. Leta 1934 je bil premeščen v Vipolže,
kjer je tudi pokopan. Tako se nadaljuje opis
pogreba Antona Štrancarja: “Dva vranca sta
peljala voz, na katerem je počival ljubljeni
Tone. Ob straneh so mu delali častno stražo
domači fantje iz Žapuž in dvoje
vrst belooblečenih deklet iz Aj-
dovščine. Nosile so sveže šopke
pomladanskega cvetja, prepletene
z rdečimi gartrožami. Za krsto so
stopali jokajoči sorodniki: sestra, dva brata,
ožje sorodstvo in sosedje. Za njimi so se
uvrstili zastopniki našega naroda”.
Na pogrebu so bili prisotni nekateri zelo po-
membni politični predstavniki. Omenja jih
novinar Goriške straže: “Videli smo zastop-
nika Pol. društva “Edinosti” v Gorici in Polit.
društva v Istri g. dr. St. Brajša, z njim je
spremljal pokojnega na zadnji poti bivši po-
slanec g. Virgilij Šček, sledili so g. dr. Artur
Lokar, več občinskih odbornikov, uglednih
vaščanov iz Šturij in zavednih Ajdovcev in
nešteta množica ženstva”. Poleg duhovnika,
narodnega buditelja, tajnika Zbora svečeni-
kov svetega Pavla in ustanovitelja istoimen-
skega zbornika, ustanovitelja Goriške Mo-
horjeve
družbe in Ja-
dranske za-
ložbe ter
nekdanjega
poslanca v
Rimu, Virgi-
la Ščeka sta
bila na
Štrancarje-
vem pogrebu
prisotna tudi
Stojan Brajša
iz Pazina -
hrvaški in slo-
venski prav-
nik, politik,
sodelavec
škofa Mah-
niča, pedagog
in časnikar, ki
je po drugi
svetovni vojni
deloval na
Goriškem in
Tržaškem
(“Mož, ki
druži v svoji
osebnosti dra-
gocene prvine
slovenskega duha in hrvaškega srca, zvest
služabnik rodnega naroda”, je o njem pisala
Goriška straža) - pa tudi domačin iz Aj-
dovščine Artur Lokar, notar in javni delavec,
ki je bil zara-
di svojega
domoljubja
večkrat zaprt
(“kremenit
in zaveden
narodnjak,
požrtvova-
len dobrot-
nik vseh re-
vežev ter
izčrpen
družabnik” ,
je o njem pi-
sala Goriška
straža; ob 50.
obletnici
smrti leta
1976 so mu v
Ljudskem
vrtu v Ajdovščini, ki ga je on dal nasaditi,
postavili kip, delo Vena Pilona).
Na pogrebu ni bilo slovenskega poslanca En-
gelberta Besednjaka, ki se je ravno odpravljal
v Rim na parlamentarno sejo, saj se je o
Štrancarjevem umoru govorilo tudi v itali-
janskem parlamentu. Publicist in politik En-
gelbert Besednjak je bil predstavnik krščan-
skosocialnega gibanja. Bil je ravno leta 1924
izvoljen za poslanca in se je v italijanskem
parlamentu temperamentno zavzemal za
pravice slovenske in hrvaške narodne skup-
nosti. Ko je politična situacija v Italiji dege-
nerirala v popolno diktaturo, je bil kot poli-
tični begunec na Dunaju sprejet v Kongres
evropskih narodnih manjšin in je postal
predsednik Zveze manjšinskih časnikarjev.
Dejaven je bil tudi po drugi svetovni vojni.
Stojan Brajša iz Pazina - hrvaški in slovenski
pravnik, politik, pedagog in časnikar. Po drugi
svetovni vojni je deloval na Goriškem in
Tržaškem. Bil je prisoten na Štrancarjevem
pogrebu. “Mož, ki druži v svoji osebnosti
dragocene prvine slovenskega duha in
hrvaškega srca, zvest služabnik rodnega
naroda”, je o njem pisala Goriška straža.
Duhovnik Josip Fon z Vrsnega pod Krnom je vodil
pogreb Antona Štrancarja. Bil aktiven član zbora
svečenikov sv. Pavla. Od leta 1919 do leta 1934 je
služboval v Ajdovščini. Zavzemal se je za maševanje
in za poučevanje verouka v slovenščini. Od mladine je
zahteval, naj otroci obiskujejo slovensko mašo, ne pa
italijanske. Zato so mu italijanske oblasti stalno pretile
s konfinacijo in strogimi policijskimi ukrepi. Leta 1934
je bil premeščen v Vipolže, kjer je tudi pokopan.
Na Štrancarjevem pogrebu je bil prisoten tudi Artur
Lokar, notar in javni delavec - “kremenit in zaveden
narodnjak, požrtvovalen dobrotnik vseh revežev ter
izčrpen družabnik”, je o njem pisala Goriška straža.
Zaradi svojega domoljubja je bil večkrat zaprt.
Virgil Šček, duhovnik, narodni buditelj, tajnik Zbora
svečenikov svetega Pavla in ustanovitelj istoimenskega
zbornika, ustanovitelj Goriške Mohorjeve družbe in
Jadranske založbe ter nekdanji poslanec v Rimu. Bil je
prisoten na Štrancarjevem pogrebu.
Leta 1976, ob 50. obletnici smrti, so v
Ajdovščini postavili spomenik Arturju
Lokarju. Kip - delo Vena Pilona - stoji v
Ljudskem vrtu, ki ga je sam Lokar dal
nasaditi.
Dimitri Tabaj
Na odprtju knjižnice sta trak prerezala direktorica
knjižnice Franceta Bevka iz Nove Gorice Irena
Škvarč in šempetrski župan Milan Turk.
Kultura 14. februarja 2019 9
Radijski oder ponuja v poslušanje novo
nadaljevanko Janeza Povšeta Vsi smo mladi 2
Po valovih Radia Trst A bodo v soboto, 16. februarja, spustili v eter
prvo epizodo nadaljevanke v šestih delih Vsi smo mladi 2, ki jo je za
Radijski oder in tržaški radio napisal dramatik, režiser in vsestranski
kulturni delavec Janez Povše. Gre za nadaljevanje serije Vsi smo
mladi, ki jo je Povše napisal že pred leti in je bila na sporedu po
valovih Radia Trst A že leta 2013. Kot pove podnaslov nadaljevanke,
gre za “radijsko zgodbo s pogledom odraščajoče mladine”. Dogajanje
poslušalec spoznava skozi pripoved oz. dnevniške zapise najstnika
Robija, ki opisuje različne prigode svoje družine, ki jo poleg Robija in
staršev sestavlja še njegova sestra Nives, tudi odraščajoča najstnica.
V različnih epizodah bo poslušalec priča zapletom in prepirom s
sosedi, ljubezni med Nives in sosedovim sinom in drugim družinskim
prigodam, ki ga bodo gotovo zabavale. Režijo nadaljevanke je
podpisal Andrej Pisani, najstniku Robiju je glas posodil Danijel
Simonettig, medtem ko je njegova sestra Nives Helena Pertot. V vlogi
mame nastopa Marjetica Puntar, tata pa je Mitja Petaros. Delo, ki je
bilo posneto v studiu Trak v Trstu, bo na sporedu vsako soboto ob 18.
uri. Vabljeni k poslušanju!
Umrl je primorski zborovodja Mirko Slosar
V 77. letu starosti je umrl primorski glasbeni pedagog in zborovodja
Mirko Slosar. Pomembno je prispeval k razvoju slovenskega
zborovstva, zlasti na Primorskem. Kot dolgoletni zborovodja
Mladinskega mešanega zbora Gimnazije Koper in Mešanega zbora
Obala Koper je vzgojil več generacij zborovskih pevcev. Diplomiral je
na Akademiji za glasbo v Ljubljani, v Beogradu je opravil magisterij
iz zborovskega dirigiranja, na ljubljanski akademiji pa še doktorat iz
glasbene pedagogike.
Deloval je kot glasbeni pedagog na osnovni in srednji šoli, svetovalec
za glasbeno pedagogiko pri Zavodu za šolstvo, urednik glasbenega
programa Radia Koper - Capodistria, kot svetovalec za glasbeno
dejavnost Zveze kulturnih organizacij Koper in kot profesor na
Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Predaval je na zborovodskih seminarjih
Zveze kulturnih organizacij Slovenije, deloval je tudi kot mentor.
Bil je dolgoletni zborovodja koprskega gimnazijskega zbora in
Mešanega zbora Obala Koper, pomemben pa je bil tudi pri oživitvi
Učiteljskega pevskega zbora Emil Adamič v Ljubljani. Ob tem je vodil
še nekaj zborov.
Prejel je vrsto zlatih odličij na mariborski Naši pesmi in številnih
mednarodnih tekmovanj in festivalih. Javni sklad RS za kulturne
dejavnosti mu je podelil Gallusovo plaketo.
Arheološke najdbe z Gosposvetske ceste
navdušile Ameriko
Izjemne najdbe, ki so jih arheologi odkrili ob zadnjih izkopavanjih na
Gosposvetski cesti, so v obširnem članku predstavljene v februarskih
številkah revij National Geographic Slovenija in NG Junior.
Izjemnost odkritij pa so prepoznali tudi v washingtonskem uredništvu
omenjene revije in o njih poročali na svoji spletni strani, ki jo bere
več milijonov bralcev s celega sveta.
Presenetljive najdbe z
Gosposvetske, kjer so
arheološke raziskave
potekale od avgusta
2017 do junija 2018,
bodo arheologe še
dolgo zaposlovale.
Najdbo zlatega nakita
emonske deklice so si
obiskovalci v zakladnici
Mestnega muzeja le
nekaj mesecev po
odkritju lahko ogledali
do 3. februarja. Od 7.
februarja pa je v
zakladnici predstavljena modra posoda.
Na ta dan so dopoldne o najdbi spregovorili Martin Horvat, vodja
izkopavanj, MGML, doc. dr. Andrej Gaspari in Arne Hodalič, fotograf
in urednik fotografije pri National Geographicu Slovenija.
Posoda iz prosojnega modrega stekla z držajem in reliefno izpisano
zdravico v grščini, ki pravi 'Pij, da bi živel večno, veliko let'!, je bila
izdelana v aleksandrijski ali sirijski delavnici; okvirno jo lahko
datiramo v 4. stoletje.
Kratke
Sklenil se je življenjski krog prof. Tomaža Pavšiča
Bil je naš veliki prijatelj,
pogrešali ga bomo!
  inulo soboto, 9. t. m.,
je v Kliničnem
centru v Ljubljani
umrl naš prijatelj prof. Tomaž
Pavšič, ki je deloval v našem
prostoru tudi kot konzul
Republike Slovenije v Trstu,
predvsem pa se je vedno
zavzemal za demokracijo,
svobodo, krščanstvo in
slovenstvo.
Odšel je velik človek in velik
prijatelj našega tednika, a tudi
goriških in tržaških ter
beneških ljudi.
Rodil se je v Otaležu na
Cerkljanskem leta 1931, okusil
je črni fašizem, ki ga je
zaznamoval za vse življenje.
Obiskoval je osnovno šolo v
vsiljenem italijanskem jeziku,
kar je večkrat izpostavil v
javnih nastopih pri nas, tudi
M
italijanskim sogovornikom, a
vedno brez trohice sovražnosti.
Vedno je govoril z velikim
spoštovanjem do vseh, trdno
prepričan, da imamo Slovenci
svoj enakovredni prostor med
evropskimi narodi. V Trstu so
ga na nekem javnem nastopu
zaradi ponosne drže pred leti
desničarski skrajneži izžvižgali,
a ohranil je mirno kri in v
nadaljevanju svojega govora
povedal, kako sam govori o
fašizmu in ne o lepoti
italijanske kulture,
književnosti in omike.
Prof. Tomaž Pavšič je
diplomiral iz slavistike v
Ljubljani in se zaposlil na
Tolminskem, delal pa je tudi v
Goriškem muzeju kot kustos,
bil je tudi vodja enote v
Tolminu. Prvo službo je sicer
nastopil kot vzgojitelj v
Mladinskem domu v Tolminu,
sledilo je služenje vojaškega
roka. Leta 1959 se je zaposlil
kot profesor na idrijski
gimnaziji, kjer je poučeval
najprej francoščino, nato še
slovenščino. Konec šestdesetih
let prejšnjega stoletja je postal
poklicni tajnik Zveze kulturno-
prosvetnih organizacij v
idrijski občini. Leta 1971 ga je
dr. Branko Marušič povabil k
sodelovanju v Goriški muzej.
Deloval je v Kromberškem
gradu, dve leti je bil tudi vodja
njegove enote v Tolminu. Leta
1980 je na povabilo takratnega
ravnatelja Jurija Bavdaža
sprejel delo kustosa
dokumentalista v Mestnem
muzeju Idrija.
Prijateljeval je s pisateljem
Francetom Bevkom, ki ga je
večkrat spremljal na literarnih
srečanjih, po njegovi smrti pa
organiziral prireditve v njegov
spomin. V času študija je bil
aktiven v Klubu primorskih
študentov (1952–1956), v
okviru katerega so delovale
igralske skupine in so prirejali
glasbene in literarne nastope.
Kot govorec, povezovalec
programa in odgovorni za stike
z javnostjo je sodeloval s
Primorskim akademskim
zborom Vinko Vodopivec.
“Poznan je tudi v političnih
krogih, bil je med prvimi
primorskimi izobraženci, ki so
se aktivno vključili v
osamosvojitvene procese. Na
volitvah aprila 1990 je
sodeloval kot član Slovenske
demokratične zveze v koaliciji
demokratičnih strank,
združenih v DEMOS. Izvoljen
je bil za poslanca v
Zboru občin kot
predstavnik idrijske
občine v Skupščini
Republike Slovenije.
Istega dne je bil izvoljen
tudi za podpredsednika
Skupščine Občine
Idrija. Postal je prvi
idrijski nepoklicni
poslanec v slovenskem
parlamentu. Zavzemal
se je za interese Idrijsko-
Cerkljanske regije, med
drugim je zahteval
obnovo prometnice
med Logatcem in
Tolminom, ki se tudi na
njegov predlog danes
imenuje Keltika. Leta
1991 je, takoj po
enajstdnevni vojni za
Slovenijo, v Aosti
predaval o Sloveniji in
njenem položaju. Tam
ga je kot predstavnika
nove republike
Slovenije sprejel
takratni papež Janez Pavel II.
Leta 1993 je postal vicekonzul
na Slovenskem generalnem
konzulatu v Trstu. Bil je prvi
slovenski predstavnik v Trstu,
ki ga je imenovala nova država
Slovenija in ni bil kader
nekdanje SFRJ. Leta 1997 se je
upokojil”, piše v geslu o njem
na spletnem portalu Primorci.
Mi moramo dodati, da je prof.
Tomaž Pavšič tkal vezi s
Slovenci v Italiji že od samega
začetka svojega delovanja. Bil
je eden temeljnih piscev za
idrijsko revijo Kaplje, kjer sta
skupaj sodelovala tudi z
goriško prof. Marijo Češčut, s
katero je gojil dolgoletno
prijateljstvo; plodno je
sodeloval tudi z Goriško
JEZIKOVNICA
Od Prešernovega do materinskega dneva
Zgodnje- in poznopomladanski čas je obdobje, v katerem se zvrsti
kar nekaj praznikov oz. t. i. posebnih datumov, kot jih poimenu-
jejo Pravila Slovenskega pravopisa 2001, ko se v členu 150 v po-
glavju o stvarnih občnih imenih razpišejo o imenih praznikov in
posebnih datumov.
V začetku februarja se spomnimo obletnice smrti Franceta Prešer-
na s Prešernovim dnevom, ki je poimenovan tudi slovenski kul-
turni praznik ali dan slovenske kulture ali pogo-
vorno kar osmi februar. Nekaj dni zatem sledi
razvpita uvožena novotarija valentinovo ali praz-
nik zaljubljencev oz. praznik ljubezni, ki je nekoč
imela ustreznico v marčevskem gregorjevem, ko
naj bi se 12. marca ženili ptički. Letos bo šele
marca tudi pust, ki je premakljivi praznik, ravno
tako pepelnica oz. pepelnična sreda. Konec marca
je kar nekaj t. i. mednarodnih ali svetovnih dne-
vov: 21. marca, ko je pomladansko enakonočje ali
ekvinokcij, se začne koledarska pomlad, hkrati pa
je tega dne tudi svetovni dan poezije, dan zatem,
22. marca, pa svetovni dan voda. Mesec dni ka-
sneje, 22. aprila, je svetovni dan Zemlje, ki letos
sovpade z velikonočnim ponedeljkom, saj je 21.
marca velika noč, tri dni zatem, 24. aprila, pa jur-
jevo, ljudski praznik pomladi. V Sloveniji je 27. aprila dan boja
proti okupatorju, v Italiji 25. april dan osvoboditve, 1. maja pa je
v večjem delu sveta praznik dela.
Vrnimo se spet na zgodnjo pomlad: 8. marca je mednarodni dan
žensk, popularno imenovan dan žena, 25. marca pa materinski
dan. V Kopru, kjer domuje Konfucijeva učilnica, pa nas že nekaj
let zapovrstjo spomnijo tudi na kitajski praznik lampijonov, s ka-
terim se obeleži slavje ob vstopu v kitajsko novo leto, letos bo 21.
februarja, ko je tudi svetovni dan materinščine oz. mednarodni
dan maternega jezika.
Gotovo se sprašujete, zakaj neki sem se odločila na enem mestu
našteti toliko podobnih besednih zvez. Mogoče pa tudi mislite, da
sem se pri naštetih imenih zmotila, saj sem skoraj vse besede za-
povrstjo zapisala z malo: valentinovo, dan žena, svetovni dan vo-
da, slovenski kulturni praznik, pust, velika noč, edino Prešernove-
ga dne ne. Kako je torej prav?
Pravopis pravi, da so poimenovanja praznikov in posebnih dne-
vov t. i. stvarna občna imena. Če so občna, to pomeni, da niso la-
stna imena. Samo lastna imena, o katerih sem že večkrat pisala (k
lastnim imenom sodijo osebna imena pa zemljepisna in stvarna
imena, kot so npr. naslovi knjig), namreč pišemo
z veliko. Prazniki in posebni dnevi pa k lastnim
imenom ne sodijo, zato se jih piše z malo.
Resnici na ljubo: pravilno, torej z malo začetnico,
jih piše zgolj peščica ljudi, velika večina uporab-
nikov jezika pa ne more razumeti, zakaj prazni-
kov ne bi pisali z veliko, če pa so imena. Ja, so
imena, vendar občna imena, po domače rečeno:
navadne besede. Še vedno preveč zapleteno? To-
krat se, za spremembo, z večino strinjam. Oblju-
bim, da ne bom več dvigala obrvi, ko bom prebi-
rala napačno zapisano Valentinovo, Dan žena in
Pust, čeprav pravopis pravi, da je pravilno samo:
valentinovo, dan žena in pust.
Dolžna sem vam še pojasnilo, zakaj z veliko
pišemo Prešernov dan. Beseda Prešernov je svojil-
ni pridevnik, ni samostalnik (posamostaljeni pridevnik) kot mar-
tinovo ali silvestrovo, zato jo pišemo z veliko, kar je enako, kot bi
zapisali nekaj, kar ni praznik, npr. Janezov avto ali Irenina knjiga.
Tako je tudi z nagradami. Z veliko je Prešernova nagrada, z malo
pa nagrada oskar, čeprav se moško ime Oskar seveda piše z veliko.
O tem pa več v naslednji Jezikovnici.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman na Oddelku za slovenistiko Fa-
kultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper)
izvaja pravopisne in lektorske vaje. Jezikovna vprašanja, o katerih
bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: 
vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
Vladka Tucovič Sturman 55
Mohorjevo družbo in goriškim
društvom SKAD. Za Primorski
slovenski biografski leksikon je
sestavil več geselskih člankov.
Revija Kaplje je veljala v
svinčenih časih za eno
najboljših slovenskih revij,
združevala je demokratične
slovenske, predvsem
primorske izobražence in
pisce.
Posebno pomembno je
njegovo delo v prid nam,
Slovencem, ki živimo v Italiji,
saj je sodeloval z Goriško
Mohorjevo družbo, Društvom
slovenskih izobražencev v
Trstu, večkrat je dejavno
posegel in se udeleževal rednih
študijskih dnevov Draga na
Opčinah, sodeloval pa je tudi z
drugimi slovenskimi
ustanovami pri nas.
Leta 2004 je dal pobudo in
sprožil akcijo za postavitev
spomenika Simonu Gregorčiču
v Gorici, ki so ga ob 100-letnici
njegove smrti (2006) zamejski
Slovenci postavili v Ljudskem
vrtu. Raziskal je kratko bivanje
Pier Paola Pasolinija v Idriji
(1930–1931) in dal pobudo, da
je Občina Idrija leta 2012
znamenitemu filmskemu
ustvarjalcu postavila
spominsko ploščo. Srečamo ga
v raznih filmskih
dokumentarnih zapisih (o
Jožetu Felcu, o rapalski meji),
sam pa je dal pobudo za
dokumentarec Janeza Pirca o
Eziu Martinu, Bevkovem
prevajalcu.
Leta 2017 mu je Društvo
slovenskih izobražencev v
okviru 52. študijskih dnevov
Draga podelilo Peterlinovo
nagrado.
Prof. Tomaž Pavšič je bil
nepogrešljiv na
vsakoletnem romanju
treh Slovenij na Svetih
Višarjah, kamor je prav
on prinesel prvo
slovensko zastavo. Vsi
tisti, ki se vsako leto na
prvo nedeljo v avgustu
zbiramo na Svetih
Višarjah, vemo, kako
pomemben mož je bil,
kot lahko tudi mirno
zapišemo, da ga bomo
pogrešali.
V uredništvu Novega
glasa se ga bomo
spominjali s hvaležnostjo,
saj je bil naš dragoceni
sodelavec, večkrat nas je
obiskal v uredništvu, sicer
se je pa javljal po telefonu
tudi zadnja leta, ko je že
bolehal. Vedno nam je
stal ob strani, velikokrat
je tudi sam prispeval
zapis, bil je dragocen
človek, ki je trdno stal za
svojim slovenstvom,
demokratičnimi vrednotami
in žlahtnimi krščanskimi
vrednotami. Te svoje krščanske
drže ni nikdar skrival, tudi v
najtežjih časih ne, nikdar ni bil
napadalen in nikdar žaljiv,
vedno je tudi poudarjal pomen
povezovanja Slovencev na
zahodnem narodnem robu.
Poročen je bil z Majdo Terpin,
imela sta hčerko Jerco.
Sorodnikom izražamo naše
najgloblje sožalje.
Pogreb prof. Tomaža Pavšiča
bo v petek, 15. t. m., ob 12. uri
v Idriji.
Naj počiva v miru in večna Luč
naj mu sveti!
Jurij Paljk
Foto JMP
Tržaška14. februarja 201910
Gorica je naša - kaj pa Trst?
To je izzivalen naslov prireditve, ki jo Slovensko prosvetno društvo
Mačkolje posveča dnevu slovenske kulture. Pobuda, katere vezna
nit je predstavitev zbirke kratkih zgodb Gorica je naša, bo v
nedeljo, 17. februarja 2019, ob 17. uri v dvorani Srenjske hiše v
Mačkoljah.
Knjižni prvenec Primoža Sturmana bo predstavil David Bandelj,
ki se bo z avtorjem pogovarjal o literarnem ustvarjanju, pa tudi
širše o kulturi, narodu in o dojemanju “našega” v sedanjem času
in prostoru. Program bodo sooblikovali še pevci in pevke
domačega MePZ Mačkolje pod vodstvom Mateja Lazarja ter
mlada in priznana glasbenica Živa Komar, ki bo izvedla nekaj
skladb za trobento.
Februar je v slovenskem prostoru mesec kulture in njenih
raznolikih izraznih oblik, zato prisrčno vabljeni v Mačkolje! / (NT)
V Novinarskem krožku v Trstu novinarka
Barbara Gruden o nemški družbenopolitični
stvarnosti
V sredo, 6. februarja, je bila gostja tržaškega novinarskega krožka
novinarka za informativni program 3. državne mreže RAI Barbara
Gruden. Grudnova je že nekaj let posebna poročevaka iz Berlina,
kjer pobliže spremlja dogajanje na nemški politični in družbeni
sceni. V pogovoru s predsednikom krožka Pierluigijem Sabattijem
je najprej analizirala zdajšnje dinamike znotraj vladajoče velike
koalicije med CDU in pobrateno bavarsko CSU ter levičarsko SPD.
Na čelu koalicije je dolgoletna kanclerka Angela Merkel. Ta se
zaradi volilnih porazov nahaja že dalj časa v nelahkem političnem
položaju in je zato morala prepustiti krmilo sredinske stranke
CDU Annegert Kramp-Karrenbauer. Dejansko Merklova zapušča
tudi krmilo vlade - to bo storila čez 2 leti -, kar odpira vrsto vprašanj
glede njenega nasledstva. Grudnova je analizirala položaj ostalih
nemških strank, tako na levi kot na desni. Kljub nejasni sliki naj
bi večina nemških volivcev tudi v prihodnje nagradila CDU. Govor
je bil o odnosu med Nemčijo in Evropsko unijo, ki je dejansko
zasnovala tako imenovani nemški gospodarski čudež. Zdajšnji
položaj nemškega izvoza je še nadpovprečen glede na splošne
evropske standarde, ni pa tako silen kot pred nekaj leti. Glede
vprašanja priseljencev je novinarka poudarila, da se nemške
oblasti te teme lotevajo z manjšo ihtavostjo kot v ostalih evropskih
državah, bodisi Višegrajske skupine bodisi tudi Italije.
Kratke
Ponedeljkov večer v DSI / Gost Mitja Juren
Vklenjeni mitraljezci
  ruštvo slovenskih izo-
bražencev je na minu-
lem ponedeljkovem
srečanju namenilo pozornost
prav posebnemu vidiku prve sve-
tovne vojne. Zanimanje priredi-
teljev je pritegnila knjiga z naslo-
vom Vklenjeni mitraljezci razi-
skovalca in publicista Mitje Jur-
na, ki je izšla pri založbi Mladika.
Izid te knjige sicer ne spada v
mnoge pobude, ki so si v sklopu
raznih projektov sledile v jubilej-
nem letu ob stoti obletnici konca
1. svetovne vojne. Toda po bese-
dah avtorja knjige in predavatelja
v Društvu slovenskih izobražen-
cev je prav dejstvo, da izdaja knji-
ge ni vezana na zahteve do-
ločenega roka, omogočilo avtor-
ju, da je bil bolj svoboden pri de-
lu in je sledil le cilju raziskovanja
zgodovinske resnice. To je že
druga knjiga, ki jo je Juren izdal
pri Mladiki. Knjiga Vklenjeni mi-
traljezci je sicer z istim naslovom
izšla najprej v italijanščini; v slo-
venščino jo je prevedla Lučana
Budal.
Vznemirjujoč naslov knjige na-
miguje na eno izmed legend o
vojakih na soški fronti in o nji-
hovi tragični usodi. Nanaša se na
pripoved, da naj bi poveljniki
svoje vojake mitraljezce, tako
imenovane, ker so upravljali mi-
traljez, priklenili na to smrtono-
sno orožje, da bi ob zaostritvi na-
pada ne mogli pobegniti. Mitral-
D jezi, ki jih je premogla avstrijskavojska, t. i. “Schwatzlose”, so biliizredno učinkovito orodje smrti.
V eni sami minuti je namreč tak
mitraljez izstrelil 400 nabojev,
kar pomeni, da je v eni minuti
lahko uničil 400 življenj. Govori
se, da naj bi iskatelji orožja in voj-
ne opreme ob bojni črti našli
okostje mrtvega mitraljezca, z ve-
rigo priklenjenega na mitraljez.
To odkritje ima vsekakor zgodo-
vinsko osnovo, saj so v avstrijski
vojski res tudi na ta način pre-
prečevali dezerterstvo.
Kljub dolgemu časovnemu raz-
miku nam avtor knjige na podla-
gi pripovedovanja domačinov
prepričljivo pričara pred oči še
druge legende iz tistih nesrečnih
časov. Ena izmed teh je legenda
o vojaški godbi, ki se je zatekla v
kaverno, kjer pa je ostala zaradi
poka bombe za vedno zasuta. Še
dolgo naj bi domačini tudi v od-
daljenih vaseh vsak večer slišali
odmev zadnjih not, ki jih je igra-
la godba. Tudi zapis takih
pričevanj je dokaz, da je po sto
letih še vedno mogoče kaj odkri-
ti, popisati neraziskane, nove vi-
dike svetovnega spopada na
soški fronti. Seveda mora razi-
skovalec zvesto slediti principom
objektivnega raziskovanja, pri
tem pa ga mora voditi logično
povezovanje novosti z bogatim
predhodnim znanjem, proučiti
mora fotografski material, zapise
iz pisem in dnevnikov tragičnih
in usodnih dni, pozorno po-
slušati razne pripovedi do-
mačinov. Pri tem pa bo naletel
na razne ovire. Raziskovanje tega
obdobja je bilo npr. dolgo časa
potisnjeno v kot. Za slovensko
zgodovinopisje je značilno, da je
dolgo po 2. svetovni vojni igno-
riralo vse aspekte zgodovine, ki
se niso nanašali na obdobje po
letu 1945, na novo komuni-
stično državo. Del italijanskega
zgodovinopisja pa je še vedno
pogojen od nacionalizma in je
pod vplivom propagande, saj ce-
lo dogodke iz oddaljene 1. sve-
tovne vojne prikazuje potvorjeno
in se npr. oklepa mita o “dobrih
Italijanih” (“Italiani brava gen-
te”). Pomembna je odprtost in
poštenost zgodovinarja, obenem
pa tudi optimizem: zavedati se
mora, da je mogoče z na novo
odkritimi elementi, tudi če so to
drobci, spremeniti tudi že ustal-
jeno gledanje na določene do-
godke. Tudi če so od nas časovno
že oddaljeni, še vedno segajo v
naše življenje, zato bi morali vsi
čutiti dolžnost, da zgodovino
(posebno svojo) še dalje razisku-
jejo. Po besedah predavatelja mo-
ra zgodovinar, ki želi dobiti in
podati objektivno sliko, najprej
veliko prebrati in se dokumenti-
rati pri že obstoječih pisnih virih;
pomembno je raziskovanje v ar-
hivih (v Rimu in Budimpešti so
arhive o 1. svetovni vojni odprli
šele leta 1990); pomembno je
branje dnevnikov iz odločujočih
in usodnih dni svetovnega spo-
pada. Posebej pa je poudaril
  Prešernova proslava
Prava, zanimiva ura
zgodovine
BARKOVLJE 
  torek, 5. februarja, je
Slovensko kulturno
društvo Barkovlje, s po-
kroviteljstvom Slovenske pro-
svete in ZSKD, priredilo
Prešernovo proslavo oz. Dan
slovenske kulture z besedo o
Zdravljici.
Prisotne je pozdravil odbor-
nik Ladi Vodopivec, ki se je
dotaknil hude problematike
velikih sprememb naše
družbe in posledično krčenje
slovenske skupnosti v Italiji.
“Nismo še pri izbrisu naše
skupnosti, a koliko smo daleč
od tega? Smo v hudih časih,
ko se vračajo radikalizmi, to
zato, ker pozabljamo na prete-
klost in na krutosti, ki so se
dogajale. Le naš jezik in kultu-
ra nam bosta pomagala
preživeti”! je sklenil Vodopi-
vec.
Slavnostna govornica večera
je bila prof. Marta Ivašič, dol-
goletna profesorica zgodovine
in filozofije na tržaškem liceju
France Prešeren. Profesorica je
imela pravo uro zgodovine,
med katero so lahko poslušal-
ci odkrili marsikatero zanimi-
vost. Razkrila je potek Prešer-
novega življenja s posebnim
poudarkom na Zdravljici in
političnem stanju, ki je vodilo
Slovence do odločitve, da bo
ta slovenska himna. Zdravljica
je doživela kar veliko uglasbi-
V tev, med katerimi je najboljpriljubljena tista, ki jo je ugla-sbil primorski duhovnik Stan-
ko Premrl leta 1905 in so jo
tudi uradno uporabili za him-
no Republike Slovenije. Po
drugi svetovni vojni je sledilo
veliko razprav glede uradne
himne Slovencev. Himna Ju-
goslavije je bila Hej Slovani,
leta 1972 pa se je začela raz-
prava, ali bi bila za himno
Slovenije primerna Naprej za-
stava slave ali Zdravljica. Leta
1990 je skupščina RS tudi
uradno sklenila, da bo himna
Slovencev Zdravljica.
Po razglabljanju o slovenski
himni je večer razgibal gla-
sbeni utrinek, za katerega so
poskrbeli Claudio Verh (fa-
got), Carolina Perez Tedesco
(klavir) in Simona Slokar
(čelo). Zaigrali so Mozartovo
Sonato v B-duru KV 292 ter
Tri kratke skladbe in Sonato
Iva Petriča, priznanega slo-
venskega skladatelja in vodje
Slovenske filharmonije, ki nas
je zapustil septembra lani.
Mora nam biti za zgled, saj je
živel za glasbo in je bil trdno
prepričan, da za obstoj narod-
ne skupnosti igrata središčno
vlogo ustvarjalnost in kultura,
kot je sam povedal ob preje-
mu Prešernove nagrade leta
2016.
MČ
  etos se je Občina Dolina
odločila, da bo proslavila
dan slovenske kulture v va-
si Ricmanje in ga posvetila pri-
stni Brežanki Ireni Žerjal, ki nas
je zapustila lani v 79. letu staro-
sti. Tako je na večeru, v soboto,
9. februarja, povedal župan
Občine Sandy Klun. Pozdravila
je tudi predsednica Slovenskega
kulturnega društva Slavec Sonja
Komar, ki se je čutila zelo
počaščena, ko so jo z Občine po-
klicali, da bi letos društvo orga-
niziralo proslavo v spomin na
sokrajanko.
Na večeru, ki ga je povezovala
Neža Kravos, so nastopali Deva
Pincin, Janez Beličič in Sara Ga-
liza, ki so recitirali in prebirali
poezije ter življenjske utrinke Ire-
ne Žerjal; pripravila jih je Nika
Čok. Nika Čok je vzljubila pisa-
teljico že v višješolskih letih. Ka-
sneje se je odločila za študij sla-
vistike v Trstu in na predstavitvi
L zadnje pesniške zbirke Irene Žer-jal pesnico spoznala ter se takojodločila, da bo pisala o njej v di-
plomski nalogi. Bila je cenjena
pesnica in pisateljica slovenske
narodne skupnosti v Italiji in tu-
di vsega slovenskega prostora, o
katerem je pisala v svojih poezi-
jah in pripovedih. “V vseh delih
je čutiti Irenino dušo, kajti pro-
tagonistke so njen alter ego”, je
povedala Nika Čok, ki je razkrila,
da se je veliko srečevala s pisatel-
jico in se nanjo tudi zelo nave-
zala. “Naj Irena Žerjal za vedno
živi v naših mislih, srcih in bran-
jih”, je ganljivo končala. Na slo-
vensko ustvarjalko sta se spom-
nila tudi prijatelja in sokrajana,
pesnik in pisatelj Aleksij Pregarc
ter slikar Deziderij Švara. Prosla-
vo sta z glasbenimi točkami po-
pestrila Pihalni orkester Ricman-
je in Mešani pevski zbor Slove-
nec-Slavec.
MČ
Foto Matevž Čotar
važnost obiska samega terena in
njegovega proučevanja. Če eden
od teh dejavnikov manjka, sta ra-
zumevanje in analiza okrnjeni.
Zgodovinar, ki gre dobesedno na
kraj dogajanja, lahko npr. odkri-
je, da je italijanska vojska v na-
sprotju z avstrijsko ravnala ama-
tersko, ni imela dobrih zemljevi-
dov in ni šla preverit bojne črte
na sam kraj. Avstrijska stran pa je
v nasprotju z njimi imela zelo
dobre in natančne zemljevide; šli
so na kraj dogajanja in se osebno
prepričali, kakšni so pogoji na
kraju spopada: podrobno so npr.
izračunali, pod katerim kotom se
bodo znašli italijanski vojaki. Ju-
ren je npr. z raziskovanjem na te-
renu ugotovil, da se je italijanska
vojska večkrat znašla na nižji
nadmorski višini kot avstrijska in
da so pod kroglami navzkrižnega
streljanja z mitraljezi, ki so čakali
nanje na višjih hribih, bili tudi
zaradi lastne nekompetence ob-
sojeni na tragični konec.
Tragika svetovnega spopada pa se
ni končala s koncem vojne. Kot
v knjigi avtor dokumentira, so se
v raznih valih med domačini po-
javljali iskalci vojnih ostankov. V
obdobju po vojni, ko je vladalo
hudo pomanjkanje, so si v zame-
no za najdene predmete lahko
začasno zagotovili hrano. Bombe
in granate pa so morali prej sami
deaktivirati. Vse to je seveda ter-
jalo nove žrtve naših ljudi, žal v
velikem obsegu. Kasneje, v
osemdesetih letih, so se pojavili
zbiratelji, ki so orožje nabirali iz
lastne zbirateljske strasti.
Kot je v uvodu v knjigo povedal
zgodovinar dr. Renato Podbersič
ml., nam avtor Juren ne ponuja
“slavljenja vojaških zmag, ampak
nas opozarja, naj znamo ceniti
mir”.
Anka Peterlin
Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka (Ps 23)
Tiho je odšla h Gospodu naša ljubljena mama, 
nona, sestra in teta
DANILA ŽERJAL vd. LEVSTIK
Žalostno vest sporočajo hčerke Mirjam,
Tatjana in Sonja, vnuki Eva, Marta in
Peter, sestra Stana in ostalo sorodstvo.
Iskrena hvala vsem, ki ste nam v tem
času stali ob strani.
Namesto cvetja lahko darujete v dobrodelne namene.
Foto Matevž Čotar
  Prireditev ob dnevu slovenske kulture
Spomin na Ireno Žerjal
RICMANJE 
Foto damj@n
Naš prijatelj in dolgoletni sodelavec
ANTEK TERČON
je te dni slavil lep življenjski jubilej.
Voščimo mu še veliko zdravih let v krogu družine
in naše narodne skupnosti, 
katere dejaven član je od nekdaj!
UREDNIŠTVO NOVEGA GLASA
Tržaška 14. februarja 2019 11
Obvestila
Društvo Rojanski Marijin dom v
sodelovanju z Glasbeno matico in
Klubom prijateljstva prireja v
nedeljo, 17. 2., ob 16. uri
Prešernovo proslavo. Nastopili
bodo MPZ “Srečko Kumar” iz
Kojskega (dir. Bogdan Kralj),
Dekliška vokalna skupina iz
Nabrežine (dir. Mirko Ferlan),
učenci Glasbene matice in
recitatorji. Priložnostno misel bo
podal zgodovinar Štefan Čok. Pred
proslavo bo v veži doma odprtje
razstave rojanskega slikarja
Roberta Kozmana. Predstavila ga
bo prof. Jasna Merku'. Prireditev
bo v rojanskem Marijinem domu
ob 16. uri.
Gledališki vrtiljak vabi v nedeljo, 17.
februarja, na predstavo
Sneguljčica v izvedbi Lutkovnega
gledališča Maribor. Prva predstava
bo na sporedu ob 16. uri, druga
ob 17.30. Za animacijo bo
poskrbel ŠC Melanie Klein. V
dvorani Marijinega doma pri Sv.
Ivanu, ul. Brandesia 27.
V ponedeljek, 18. februarja 2019,
ob 17. uri bo v cerkvi pri Sv. Jakobu
spominska maša za g. Marijana
Živca. Toplo vabljeni!
Združenje cerkvenih pevskih zborov –
Gorica vabi vse organiste,
zborovodje in voditelje ljudskega
petja na srečanje z naslovom
Aleluja da, aleluja ne – delež
glasbe v postnem in velikonočnem
času, ki bo potekalo v torek, 19.
februarja 2019, ob 20. uri v
župnijskih prostorih v Štandrežu.
Srečanje bo vodil g. Karel Bolčina.
Primorska poje 2019 -  Zveza
cerkvenih pevskih zborov vabi na
dva koncerta v okviru jubilejne,
50. zborovske revije Primorska
poje 2019: v soboto, 23. 2., ob 20.
uri bodo v Marijinem domu v ul.
Risorta v Trstu nastopili MePZ
Faros, MePZ KD Alojz Kocjančič,
MePZ Georgios, MoVS Cerkljanski
zven, Oktet Rožmarin, Vokalna
skupina Mavrica; v nedeljo, 24. 2.,
ob 17. uri pa bodo v cerkvi sv.
Marije Magdalene v Bazovici
koncert oblikovali MoPZ Janez
Svetokriški, Oktet Sotočje, MoPZ
Mirko Filej, MoPZ Provox, MePZ
Lojze Bratuž, MePZ Obala.
V februarju in marcu bo tečaj
priprave na cerkveno poroko v
Marijanišču na Opčinah. Srečanja
bodo ob sredah ob 20.30. Prvo
srečanje bo v sredo, 20. februarja.
Tečaj bo obsegal 7 srečanj.
Sedem različnih tem, od verskega
vidika preko vzgojnega,
psihološkega, zdravniškega,
pravnega in družinskega. Srečanja
bodo vodili različni predavatelji. To
je edini slovenski tečaj v
zamejstvu. Vabljeni vsi, ki se želijo
poročiti v cerkvi in želijo imeti tečaj
v slovenskem jeziku. Tečaj želi
prispevati h kvalitetnejšemu
življenju v dvoje, ovrednotiti
pomen družine ter s
spodbujanjem življenjskega
optimizma prispevati k oživljanju
naše narodne skupnosti.
Darovi
V teh dneh bi najin oče Josip Terčon,
nabrežinski trgovec in nekdanji
župan, dopolnil 120 let. V
hvaležen spomin nanj darujeva
Rožica in Marinka 100 evrov za
Novi glas.
Ob nabirki za katoliški tisk, za Novi
glas: župnija Matere Božje
Žalostne pri Sv. Ani (TS) 70 evrov.
Misijonski krožek Rojan je prejel:
Za slovenske misijonarje: N. N.
100 evrov.
Darove lahko nakažete tudi na:
ZADRUŽNO KRAŠKO BANKO
IBAN: IT22 L089 2802 2010
2000 0086 948
Codice BIC: CCTSIT2TXXX
Misijonski krožek Rojan
ul. Cordaroli 29
34135 Trst
Podelitev priznanj Mladi oder 2018
Lepo priznanje za navdušene
gledališke ustvarjalce
  soboto, 9. februarja, je v
Peterlinovi dvorani na uli-
ci Donizetti 3, v sklopu
praznovanja slovenskega kultur-
nega praznika, potekala podelitev
priznanj Mladi oder ljubiteljskim
gledališkim skupinam.
Priznanja Mladi oder že 44 let po-
deljujeta krovni organizaciji ljubi-
teljske kulture, Slovenska prosveta
na Tržaškem in Zveza slovenske
katoliške prosvete na Goriškem,
za uspehe, dosežene v preteklem
letu. Slovenska prosveta je
tržaškim gledališčnikom navad-
no podeljevala priznanja na svoji
osrednji Prešernovi proslavi, ven-
dar so se letos odločili, da bodo
podelitev izvedli posebej, na pri-
reditvi, ki bo bolj namenjena
mladini. Na Goriškem bodo priz-
nanja podelili kasneje.
Proslavo je s predstavo uvedel lut-
kar Matija Solce, ki je polno dvo-
rano zabaval z zgodbo o prebrisa-
nem Pulcinelli, ki mu uspe uka-
niti celo smrt. Svetovno znani lut-
kar (pravkar se je vrnil iz Čila) se
je prvič predstavil v našem okolju
(v Gorici je sicer že pred leti na-
stopil na Puppet festivalu). Nje-
gov nastop je zaznamovala raba
preprostih predmetov, ki pa jih je
znal zelo učinkovito uporabiti in
oživiti tudi s pomočjo izjemne
modulacije glasu. Njegova iznaj-
dljivost je pritegnila tako mlajše
kot starejše občinstvo.
Sledil je osrednji del prireditve,
podeljevanje priznanj, ki sta ga
vodila člana Radijskega odra. Le-
tos je priznanje Mladi oder preje-
lo kar petnajst skupin. Prve so bile
na vrsti šole: učenci osnovne šole
V Fran Milčinski s Katinare so laninastopili na prireditvi v sklopukulturne dediščine v Lonjerju s
prizorom Narodna noša pripove-
duje, sodelovali pa so tudi na od-
mevni prireditvi Barcolana a Me-
lara. Naslednja je bila na
vrsti osnovna šola Alojz
Gradnik s Cola, ki je ob
50-letnici Kraške hiše in
Kraške ohceti pripravila
recital. Učenci srednje
šole Srečka Kosovela z
Opčin so si priznanje pri-
služili z božičnico, na ka-
teri so nastopili s petjem,
recitacijami in spletom
božičnih prizorov z naslo-
vom Božič na openskem
tramvaju. Dijaki srednje
šole Ivan Cankar od Sv. Ja-
koba so pripravili dramski
prizor o obdobju Cankar-
jevega bivanja v Trstu, s
katerim so nastopili tudi
na mednarodnem festiva-
lu na Vrhniki. Nazadnje
pa so priznanje prejeli še
edini predstavniki
višješolskih dijakov, dijaki
izobraževalnega zavoda
Jožef Stefan, ki so ob lanskem
dnevu slovenske kulture pripravi-
li gledališki prizor z naslovom
Vrane.
Sledile so društvene gledališke
skupine: društvo Marij Kogoj od
Sv. Ivana je v okviru Zlate gleda-
liške mreže izvedlo igrico Lučke
Susič z naslovom Piknik za fante
in dekleta. Otroška dramska sku-
pina SKD Igo Gruden iz Na-
brežine je v režiji Patrizie Jurinčič
Finžgar naštudirala predstavo Od-
vratne rime. Devinski mladinski
krožek se je v lanski sezoni pred-
stavil z eksperimentalno gleda-
liško predstavo Odrezani in z lut-
kovno predstavo za otroke Jurij
Muri v Afriki. Mladinska gleda-
liška skupina Tamara Petaros, ki
deluje v okviru openskega
društva Finžgarjev dom, je lani ob
slovenskem kulturnem prazniku
premierno uprizorila igro Kje si,
Uršika zala? , otroška skupina Ta-
mara Petaros pa je pripravila kar
dve predstavi: Rdečo kapico v
Deželi branja, ob Miklavževem
godu pa še Menjavo na vrhu.
Igralska skupina Slovenskega kul-
turnega kluba se je lani predsta-
vila na Prazniku mladinske
ustvarjalnosti, kjer je razglasitev
zmagovalcev literarnega natečaja
obogatila z glasbenimi točkami
in recitalom. Možnost gledališke-
ga udejstvovanja svojim gojen-
cem nudi tudi Sklad Mitja Čuk v
okviru gledališke skupine Barva-
na klapa, ki je lani pripravila igro
Pika Nogavička in pravljični pri-
jatelji.
Udeleženci Male gledališke šole
Matejke Peterlin so z režiserjem
Pavletom Ravnohribom pripravili
predstavo Salon Expon.
Najstarejši dobitniki priz-
nanja Mladi oder so člani
gledališke skupine MOSP
(Mladi v odkrivanju skup-
nih poti), ki združuje
višješolske dijake in univer-
zitetne študente in je v lan-
ski sezoni večkrat nastopila
s predstavo R. U. R. – Ros-
sum Universal Robots. Slo-
venski oder, v okviru katere-
ga nastopajo tako otroci kot
odrasli igralci, pa je pod vod-
stvom režiserke Lučke Susič
nastopil z dvema igricama:
Zlatolaska in trije medvedi
in Medvedek Pu.
Nazadnje pa so priznanje
Mladi oder prejeli še sodelu-
joči pri proslavi ob 70-letnici
Slovenske prosvete, na kateri
so nastopili člani igralskih in
pevskih skupin, včlanjenih
v Slovensko prosveto.
Priznanje Mladi oder pomeni za
dobitnike lepo zadoščenje, saj je
dokaz, da krovna organizacija
spremlja in ceni njihovo delo. Vi-
soko število podeljenih priznanj
pa kaže na to, da je gledališka
umetnost med mladimi še vedno
zelo priljubljena, kar je razveselji-
vo, saj odrsko nastopanje nudi
otrokom izkušnje, ki jim bodo go-
tovo koristile tudi na drugih po-
dročjih.
Mojca Petaros
  adel je zastor tudi na 30. Trst Film
Festival (TFF), ki je obhajal po-
memben jubilej napol praznično
in napol delovno, kot je pač v značaju te-
ga res svojskega pregleda. Daljnega l.
1989 se je uradno začel ta festival z ozna-
ko Alpe Adria Cinema, ki je zdaj ostala le
še kot naziv društva, ki festival organizira.
Izvirno je bil pregled namenjen le t. i.
“delovnemu območju” Alpe Jadran, ki je
povezovalo nekatere kulturnozgodovin-
sko homogene regije in države obeh blo-
kov, Zahodne in Vzhodne Evrope. Po
padcu berlinskega zidu in železne zavese
je prišlo do nove Evrope, s širitvijo EU in
spremembami, ki še danes pretresajo
geopolitična ravnove-
sja. Zato so letos orga-
nizatorji obeležili ta
dvojni mejnik z delno
omejenim pregledom
najnovejšega film vi-
deo raziskovanja in
produkcije na širšem
srednje in vzhodnoe-
vropskem obzorju od
Nemčije in Italije do
Rusije in Gruzije, s po-
sebnim fokusom na
vse nove države in
državice iz donavske-
ga in balkanskega ob-
močja.
Uradni tekmovalni
spored se je osredinil
na prve štiri dni in sre-
di festivala je bila že
podelitev nagrad:
“Trst” za najboljši ce-
lovečerec je šla albanskemu delu Delega-
cioni (Delegacija) rež. Bujara Alimanija,
“Alpe Adria Cinema” za najboljši doku-
mentarec švicarskemu Chris the Swiss
(Chris Švicar) Anje Kofmel in nagrada
“Fundacije Osiride Brovedani” za naj-
boljši kratkometražec pa madžarskemu
Last Call (Zadnji klic) Hajnija Kisa. Le-
tošnja nagrada “Corso Salani” - Parovel
pa je pripadla humanistično prežetemu
italijanskemu delu Martine Melilli My
home, in Libya (Moj dom v Libiji).
Od prvega večera in vse do konca so do-
bili mesto pomenljivi naslovi, ki so bili
že uspešno prikazani na tržaški prireditvi
v dveh retrospektivnih nizih, Tales from
the Berlin Wall (Zgodbe z berlinskega zi-
du) in 1919-2019 Wind of Change (1919-
2019 Veter spremembe). 30. Trst Film Fe-
stival je uvedel zadnji trud velikega
nemškega režiserja hrvaškega rodu
Wernerja Herzoga (Stipetića) in Andréja
Singerja Meeting Gorbachev, dokumen-
tarec in obenem poklon tragičnemu ju-
naku epohalne nekrvave revolucije 80.
let, Mihailu Gorbačovu, kateremu je bila
pred začetkom festivala podelje-
na nagrada “Eastern Star Award”.
Navedimo vsaj nekaj naslovov iz
zakladnice TFF, ki si jih je bilo
mogoče ogledati na velikem ekra-
nu gledališč Rossetti in Miela. De-
nimo zagonetni berlinski zgodbi
in metaforična ženska portreta
pred in po padcu zidu in ob
njem: Possession (1981) Poljaka
Andrzeja Zulawskega s fascinan-
tno metaforično Isabelle Adjani
in Barbara (2012) Nemca Chri-
stiana Petzolda. Ali pa uspešnice,
ki so postale že klasika
o balkanski tragediji,
kot so makedonsko
francosko britanska ko-
produkcija Before the
Rain (Pred dežjem) iz 1994
“oskarjevca” Milka Mančevske-
ga z velikim razbolelim Rade-
tom Serbedžijo, Bure Baruta
(Smodnišnica) iz leta 1998 slo-
vitega jugoslovanskega -
srbskega režiserja Gorana Pa-
skaljevića, No Man's Land (Ni-
kogaršnja zemlja) iz l. 2001, tu-
di z oskarjem nagrajen debi Bo-
sanca Danisa Tanovića, ki spet
ne potrebuje predstavitev, pa še
Rezervni deli iz leta 2003, pre-
roška uprizoritev migrantske
odisejade na slovensko-hrvaški
meji našega Damjana Kozole-
ta, in dva izreza naše preteklo-
sti, ki sem jih tokrat prvič videl.
Magično, fantastično zgodovinsko pripo-
ved o hudih povojnih časih na Slo-
vaškem, ki jih je rekonstruiralo lahno fel-
linijevsko oko Juraja Jakubiska, Sedím na
konári a je mi dobre (Sedim na veji, a mi
je dobro) iz l. 1989, s čudovito igro ka-
mere in terceta protagonistov, dveh zal-
jubljenih v isto dekle in nato še v njeno
hčerko. In Simon Mágus (Simon Čaro-
dej), nenavadno nadrealistično balado o
nerazumljivi sodobnosti v sijajno posne-
tem Parizu madžarske režiserke Ildikó
Enyedi iz leta 1999.
Prisotna mlada publika in študentje fil-
mskih akademij iz širšega evropskega
prostora so se lahko seznanili z metodo
in poetiko prisotnih mojstrov, z omenje-
no Ildikó Enyedi in z ukrajinskim doku-
mentaristom Sergejem Loznico, ki se je
v zadnjem obdobju proslavil s fikcijskimi
deli. Po V Tumane (V megli) in Krotkaji
(Krotko dekle) smo letos občudovali nje-
gov najnovejši film Donbass, posvečen
večinsko ruski separatistični deželi Ukra-
jine na meji z Rusijo, ki si jo obe državi
lastita z nerazumljivo krvavo nasilnostjo.
V dokumentarističnem slogu posnet
igrani film je nastal po ogledu več šokan-
tnih, se ne ve resničnih ali narejenih po-
snetkov iz Nove Rusije/Donbassa na You-
tube.
Posnetek Sergeja Loznice po njegovi ma-
sterclass v kavarni Rossetti in drugega ve-
likega ruskega dokumentarista, z ukrajin-
sko judovskimi koreninami, Vitalija
Manskyja, je nastal po projekciji Mansky-
jevega historiografsko enkratnega portre-
ta Svideteli Putina (Putinove priče), ki
razkrije tudi zasebne poteze novega “car-
ja”. Mansky je bil uradni Jelcinov in po-
tem Putinov “domači režiser” v
občutljivi fazi prehoda oblasti
med obema, zato je lahko posnel
vse zakulisne priprave in dogodke
ob tem. Zmontiral je v te svoje-
vrsten docu-biopic še neprikazane
sekvence iz “nevidne” Putinove
kampanije do konca 1999, ko je v
6 mesecih postal predsednik Ru-
sije, od Jelcinovega domačega sta-
novanja do Putinovega volilnega
štaba na dan volitev, galerijo prvih
vrst in takratnih ožjih sodelavcev,
med temi tudi Jelcinove hčerke
Tatjane, ki so s časom skoraj vsi
postali oporečniki, nekateri umrli
(v nepojasnjenih razmerah), z edi-
no izjemo zvestega Dmitrija Med-
vedeva. Film je odlično dopolnilo
portretu Vladimira Vladimiroviča Putina,
ki ga je pred leti realiziral Oliver Stone in
upati je, da ga bo lahko videlo po tv širše
občinstvo.
Drugi posnetek pa ponazarja dragocen
dogodek festivala, srečanje o retrospekti-
vi 1989-2019: veter sprememb v gleda-
lišču Miela. Na vprašanja nekdanjega šefa
kulture Il Piccola Alessandra Mezzena Lo-
na in Nicolette Romeo so odgovarjali
režiserji Damjan Kozole, Juraj Jakubisko,
Krzystof Zanussi in Milko Mančewski, s
spomini na udeležbo na TFF, a tudi s po-
gledi na odprte izzive o sodobni Evropi
in umetniški ustvarjalnosti v primežu
trga in novih tehnologij. Veliki poljski ka-
toliški režiser Zanussi je v kultivirani ita-
lijanščini spregovoril tudi o svojem zad-
njem, “faustovskem” filmu Eter, ki je bil
predstavljen v Trstu.
/ str. 16
Davorin Devetak
P
30 let TFF / Ob pogledu nazaj uspešno predstavljen tudi Mazzinijev film “Izbrisana”
Zrela leta Trst Film Festivala
Režiserji retrospektive TFF 1989-2019: od leve Slovak Juraj Jakubisko, Slovenec
Damjan Kozole, Makedonec Milko Mančevski, Poljak Krzistof Zanussi in novinar
Alessandro Mezzena Lona / foto Davorin Devetak
Nasmejana predstavnika ruske filmske diaspore, od leve Vitalij
Mansky, Rus z ukrajinskimi in judovskimi koreninami (z ženo Natalio
Manskayo), in Ukrajinec Sergej Loznica / foto Davorin Devetak
Tržaška / Aktualno14. februarja 201912
TAKI SMO (68)Katja Ferletič
Vivienne Westwood, bojevita punk ikona
Vivienne Westwood je postala modna ikona in
zgled za mlade že od sedemdesetih let prejšnjega
stoletja in še danes spodbuja nove genaracije k
boju zober političnim in družbenim krivicam.
Gotovo je ena izmed najbolj kontroverznih
osebnosti v svetu mode zaradi svojih ekscen-
tričnih defilejev in protestnih kampanj, katerih
namen je senzibilizirati modno industrijo in
obenem glavne politične akterje o pomembno-
sti varovanja okolja.
V filmu Vivienne Westwood. Punk, ikona, akti-
vistka angleške režiserke Lorne Tucker, ki bo v
italijanskih kinodvoranah od 20. februarja, je
predstavljena obširna in izredno kompleksna
osebnost gospe, modne ustvarjalke, umetnice,
ki je pri petih letih že znala sama ustvariti par
čevljev, pri dvanajstih pa je že šivala obleke. An-
gležinja Vivienne Isabel Swire je spremenila svoj
priimek po poroki z Derekom Westwoodom. Za-
nimanje za modo in umetnost je bilo v njej pri-
sotno že od otroških let. Najprej je delala kot
učiteljica, obenem pa je ustvarjala in prodajala
obrtniško izde-
lan nakit na stoj-
nicah v Portobel-
lo Road, v Lon-
donu, njena ka-
riera v modni in-
dustriji pa se je
začela kasneje,
po srečanju z
Malcolmom Ed-
wardsom McLa-
renom, me-
nedžerjem rock-
punk skupine
Sex Pistols, s ka-
terim je imela
ljubezensko raz-
merje. Glasba in moda sta bili v umetnosti in
ustvarjalnosti Vivienne vedno povezani. Leta
1971 sta z Malcolmom odprla Let It Rock - svojo
prvo trgovino z oblačili in ploščami rock and
roll glasbe. Trgovina se je med leti večkrat prei-
menovala, leta 1979 pa je dobila svoje dokončno
ime Worlds End in značilna ura, ki teče narobe,
od takrat krasi streho nad izložbo trgovine. Mal-
colm se je boril proti ustaljenim družbenim pra-
vilom, proti “sistemu” in Vivienne mu je sledila.
Mladi par je razvil sodobno reinterpretacijo zve-
ze med rock and roll glasbo in modo, izumil nov
način oblačenja z raztrganimi majčkami, veri-
gami in posebnimi kombinacijami oblačil in
tkanin. To je bil le uvod v čisto nov “punk slog”,
ki je kmalu osvojil celoten svet mode. Vivienne
in Malcolm sta se skupaj zelo zabavala, ko pa sta
se ločila, je ona spoznala, da se bo morala sama
vzdrževati, zato se je popolnoma koncentrirala
na to, kar ji je najbolj pripadalo: ustvarjanje
oblačil. Zamislila si je “new romantic look”,
mešanico stila punk z izjemno ekstravagantnimi
in provokativnimi elementi. Prvi modni defile
nove kolekcije “Pirate” je predstavila v Londonu
leta 1981: njeni modeli se niso zgledovali več
samo po ulični modi mladih Londončanov, am-
pak tudi po tradiciji in visokokvalitetni šiviljski
tehniki. Vivienne je preučevala zgodovino mo-
de in kostumov vseh zgodovinskih dob, tudi se-
demnajstega in osemnajstega stoletja, in tako
iskala navdih. Bila je prva sodobna modna
ustvarjalka, ki je odločno ponovno predstavila
in posodobila stara modna dodatka, kot sta bila
korzet (steznik) in “faux-cul”, ki sta bila že zdav-
naj pozabljena. Vivienne je črpala ideje iz svoje
velike ljubezni do zgodovine, slikarstva, družbe-
ne in politične aktivnosti. Svojo modo je ustva-
rila iz niča. Ni imela denarja, ne sponzorjev - po-
noči je šivala na kuhinjski mizi. Izvedenci mod-
ne industrije so se iz nje norčevali, niso je spre-
jeli medse, njej pa je z odločnostjo, trudom in
delom uspelo ustvariti modno linijo in kmalu
imperij. Vivienne je včasih ekscentrična ženska,
a vendar vedno globoko zvesta vrednotam. Še
danes jo imajo za “outsider”, čeprav ji je kraljica
Elizabeta podelila naziv “Dame” in je ena naj-
bolj uspešnih svetovno znanih modnih ustvar-
jalk. Ne zanimajo je samo glasba, moda in umet-
nost, zelo je aktivna na področju okoljevarstva,
in to se zrcali tudi v vseh izbirah, ki jih sprejema
v svojem podjetju. Pri proizvodnji oblačil
spoštuje okolje in ne uporablja materialov žival-
skega izvora, med drugim podpira no-profit or-
ganizacije, kot je
PETA, ki ščitijo
pravice živali, in
izbira naravna
vlakna, ki so bila
ustvarjena s čim
manjšim negativ-
nim vplivom na
okolje. Istočasno
skuša spodbujati
kupce k racional-
nejšim nakupom
kakovostnih iz-
delkov – v njenih
trgovinah je ved-
no prisoten napis
“buy less, choose
well, make it last” – kupi manj, izberi dobro, naj
traja dalj časa. Večkrat ponavlja: “Kar je dobro
za planet, je dobro za gospodarstvo. Kar je slabo
za planet, je slabo za gospodarstvo”.
Vivienne je bila čisto posebna oseba že od mla-
dih let, Malcolm pa jo je približal svetu politike
in perečim družbenim vprašanjem. Danes se po-
služuje mode in svojih stvaritev kot sredstva za
širjenje protestnih sporočil zoper dejanja in po-
litiko, ki ogrožajo ravnovesje našega planeta. Vi-
vienne Westwood je punk in borbena ne samo
v modi, ampak tudi v boju za zaščito okolja: pod-
prla je kampanjo Save The Arctic in zbirala sred-
stva v pomoč avtohtonim plemenom, ki živijo
na področjih tropskih gozdov, in še veliko več -
“Klimatska revolucija je punk. Punk živi”!
Predrzna in uporniške narave, Vivienne We-
stwood je izkoristila modo kot sredstvo za opo-
zarjanje na podnebne spremembe, vendar njen
aktivizem ni omejen le na vprašanje zaščite
okolja: od leta 2005 je članica Libertyja, gibanja
za zaščito državljanskih pravic v Združenem
kraljestvu, prav tako sodeluje tudi z organizaci-
jama Reprieve in Amnesty International. Zato
lahko rečemo, da je modna oblikovalka, podjet-
nica in umetnica, ki dela na več področjih. Moto
“v dvomu je bolje pretiravati” predstavlja njeno
filozofijo življenja in dela, tako v modnem svetu
kot v političnem in okoljevarstvenem aktiviz-
mu.
  eter odnaša odpadlo li-
stje, v sicer sončnem
dnevu, a visoke gore ima-
jo že snežno kapico na vrhovih.
Tako si zamišlja jesenski dan He-
lena Beatrice Keeler, tretješolka
OŠ J. Jurčič iz Devina. Njena ri-
sba bogati naslovnico tretje, no-
vembrske številke Galeba, ki pri-
naša veliko različnih in vsebin-
sko zanimivih prispevkov. Čisto
na začetku pesmica Vespe Jureta
Jakoba opisuje nočno
brnenje teh “os” na kole-
sih, ki sicer ne pretirano
motijo vran; te ostajajo
zbrane in mirne. Pohod
teh dvokolesnih nočnih
razgrajačev v ilustraciji pri-
kazuje Anja Jurčič Jakob. V
šaljivi, a ob koncu tudi mal-
ce otožni pesmici Milana
Petka – Levokova Leti, leti
letijo tudi šolska leta in čas
in z njim še mi! Chiara Se-
pin je v humornem ključu
upodobila to letenje vse-
povprek v živahnih barvah.
Buča je naslov šegave pe-
smice izpod peresa Barbare
Gregorič Gorenc. V toplih
barvah je stihe ilustrirala
Živa Pahor. Mračne in
strašljive pa so ilustracije
Štefana Turka. Spremljajo zgod-
bico Helene Jovanovič o noči
čarovnic, v kateri je govor tudi o
sovi Sanjači, povzročiteljici hu-
dih sanj. Maša Ogrizek in Tanja
Komadina nadaljujeta svoje be-
sedne in likovne opise bivališč.
Tokrat je v središču pozornosti
šotor in njegove različne oblike.
Bolna bratec in sestrica sta ga na-
pravila kar v stanovanju z odeja-
mi in stojalom za sušenje perila.
Prebrisani pastir, ki je ugnal hu-
dega Hostnika, je junak zgodbe,
ki uvaja recept za hruškovo po-
tico. V rubriki Za mizo s pra-
vljičnimi junaki ga je zapisala
V Klarisa M. Jovanović. Pravljica jes Škofjeloškega. V svojem značil-nem slogu je pastirja na drevesu
ob obiranju hrušk naslikal Šte-
fan Turk. Miha ha nadaljuje svo-
jo stripovsko zgodbo Dejnoza-
verčki. Tokrat se prazgodovinska
bitja zabavajo s skakanjem po
lužah. Pravi srh spreleti bralca,
ko se ustavi pri štirih straneh iz
naravoslovja, ki imajo naslov
Skrivno življenje živali. Marjeta
Zorec ob zelo naturalističnih ilu-
stracijah Katerine Kalc opisuje
pajke, njihovo spretnost pri ple-
tenju mrež in še marsikaj zani-
mivega, tudi to, kako iz plena
“posesajo”, kar je dobrega. Mala
rodovedna Eva se je tokrat vrtela
na vrtiljaku in zletela v nebo ter
iz ptičje perspektive gledala na
svet pod seboj. Še dobro, da jo je
ujel v naročje očka! Avtorica
zgodbice je Neli K. Filipić,
nežnih ilustracij pa Ana Zava-
dlav. Najmlajšim bralcem je na-
menjena dopolnjevanka s po-
menljivim naslovom Kdor dru-
gemu jamo koplje... (sam vanjo
pade, bomo doda-
li). Ni dobro se bri-
ti norca iz sočlove-
ka! Kako je uživala
vnukinja Marija v
babičini rožnati
kopalnici, piše Eri-
ka Cunja v nadalje-
vanki Marija v babičini hiši. Ka-
ko sta medved in miška rešila
Rdečo kapico in babico iz volčje-
ga trebuha (lovec se je nekje za-
kasnil!), pa pripoveduje tokratni
strip Majde Koren in Bojana Jur-
ca, ki predstavljata svetovno zna-
na pravljičarja, brata Wilhelma
in Jakoba Grimm. Bralci bodo
našli ob tej privlačne naloge, ki
se nanašajo na znane praljice.
V rubriki Soimenjaki Darinka
Kobal in Ivana Soban obravna-
vata temačno besedo grobar, ki
lahko pomeni človeka, ki koplje
grobove, pa tudi koristnega
hrošča mrhovinarja. Rubrika je
zelo uporabna pri slovenščini,
pa tudi navravoslovju, ker opisu-
je vse značilnosti te žuželke. Tudi
Matejka Grgič in Chiara Sepin z
rubriko... Po slovensko... skrbi-
ta, da bi se naši šolarji čim bolj
pravilno izražali v slovenščini in
tudi spoznavali lepote naše ma-
tične domovine. Bralce tokrat
vodita na izlet v Prekmurje, najv-
zhodnejšo slovensko deželo, ki
meji z Avstrijo, Madžarsko in
Hrvaško. Po njej teče reka Mura.
Kot vselej sta pridali še vaje in tu-
di opis gibanice, značilne
slaščice iz teh krajev. O energiji
barv, točneje o oranžni barvi, ki
je barva topline, igrivosti, har-
monije in vitalnosti, piše v svoji
rubriki Jasna Merku'. Privlačni
dve strani, naslovljeni Umazano
ali čisto, vabita najmlajše, da iz-
berejo pravilen odgovor in
sežejo po barvicah in pobarvajo
mucka in pujska (na sliki) . Stra-
ni je pripravila Anka Kočevar.
Galebov Kviz, ki ga je napisala
Nevenka Škrlj, ustvarjalna Vaja
za koncentracijo in pozornost
Ester Derganc in Chiare Sepin
ter križanka na hrbtni strani Ga-
leba dopolnjujejo pestro vsebino
novembrske številke Galeba.
IK
Tretja številka mladinske revije Galeb v š. l. 2018/2019
Raznoliki pravljični junaki 
v pestrih prispevkih
Dva zapisa prijatelju v spomin 
Poslovil se je Edi Košuta
  a Krasu je bilo sončno,
skoro pomladansko
vreme, čeprav smo bili
šele v prvi polovici februarja,
ki je letos nam vsem zelo pri-
zanesljiv, ko smo se v šempo-
lajski cerkvi poslavljali od Edija
Košute. Mnogi iz starejše gene-
racije se ga spominjamo še iz
časov, ko je bil aktiven v krogu
rojanskih slovenskih vernikov,
ki so pod vodstvom kaplana g.
Stanka Zorka oživili izredno
bogato kulturno in duhovno
življenje, katerega sledovi so še
danes vidni v Rojanu in vsej
njegovi okolici.
Z Edijem Košuto, ki je bil sicer
po očetovi strani po rodu
Križan, sem se spoznal ob kon-
cu petdesetih let prejšnjega
stoletja, ko smo s Slovenskim
odrom gostovali po raznih
naših župnijah in bili z neko
igro tudi v Rojanu, kjer sem
srečal med drugimi tudi njega,
ki je bil že aktiven v domačem
kulturnem in verskem življen-
N
ju. Potem se nam je pridružil
pri Radijskem odru in tu sva še
bolj utrdila najine mladostne
vezi. Več časa, skoro ves teden,
pa sva bila skupaj kot prosto-
voljca oz. spremljevalca romar-
jev, ki so julija 1958 s poseb-
nim vlakom (nad osemsto ro-
marjev nas je bilo) romali v
Lurd. To je bilo nepozabno
doživetje za vse, ki smo bili na
tem dolgem potovanju v ro-
marski kraj pod Pireneji. Z Edi-
jem sva bila na vlaku prosto-
voljca, vseh skupaj nas je bilo
kakih sedem, in naša naloga je
bila biti na razpolago romar-
jem v težavah, saj so bili mno-
gi med njimi že ostareli ali ka-
ko drugače nepokretni. Njim
smo delili vodo, tudi nekaj
hrane, če je bilo treba, in jim
kakorkoli bili na voljo. Roman-
je so vodili Franc Štuhec,
odličen organizator, dr. Lojze
Škerl, Stanko Zorko in Dušan
Jakomin.
To je bilo prvo veliko romanje
z vlakom, kateremu je nasled-
nje leto sledilo potovanje v
Einsiedeln v Švici in je nam
vsem ostalo v močnem spomi-
nu. Z Edijem in drugimi pro-
stovoljci smo na vlaku res ime-
li mnogo dela in v glavnem bi-
li pokonci vso noč, ko smo šli
tja, in vso noč, ko smo se
vračali iz Lurda. Naš trud pa je
bil poplačan s tridnevnim za-
stonjskim bivanjem v Lurdu
samem. Bil sem prvič v življen-
ju na tako dolgi poti in mi je
poleg izrednega čara, ki ga ima
Lurd v sebi, bilo tudi v za-
doščenje, da smo kot prosto-
voljci lahko storili toliko lju-
dem kaj dobrega in lepega.
Potem se je Edi Košuta udeležil
nekega državnega natečaja za
prevajalce in tolmače v Rimu,
na tem natečaju zmagal, nato
pa so se najine poti povsem
razšle. Videl sem ga spet mno-
go let kasneje v Rimu, kjer je
bil v družbi s svojo ženo Nadjo,
ko smo se tržaški Slovenci ude-
ležili srečanja s papežem Jane-
zom Pavlom II. v Castelgan-
dolfu in sva se z Edijem dan
prej, če se ne motim, tam
srečala.
Ko smo se v šempolajski cerkvi
od njega poslavljali in je glo-
boke besede o njem izrekel
župnik Jože Markuža, sem
pravzaprav v vsej globini srca
začutil, da mi je Edi Košuta
mnogo, čeprav posredno, dal
s svojim načinom življenja, s
svojo sicer bolj redko besedo, s
svojim nesebičnim zgledom.
Tudi zaradi tega bom ohranil
nanj lep in prisrčen spomin.
Drago Štoka
  petek, 8. februarja, smo
se v šempolajski cerkvi
poslovili od Edija
Košute. Zbralo se je veliko so-
rodnikov, prijateljev in znan-
V
cev, ki smo ga želeli še zadnjič
prisrčno pozdraviti. Maševal je
župnik g. Jožko Markuža, ki je
v nagovoru, polnem sočutja in
besed krščanske tolažbe, pou-
daril, da imamo kristjani vero
v novo življenje, ko ne bo več
ne trpljenja in smrti, ne greha
in sovraštva.
Edi se je rodil v Rojanu 12.
aprila 1940. Starši so bili doma
iz Sv. Križa pri Trstu. Obiskoval
je slovensko osnovno šolo v
Rojanu in nižjo gimnazijo pri
Sv. Jakobu. Že kot deček je po-
kazal nadarjenost in zagnanost
za učenje, petje in šport.
Družinski prijatelj, prof. Mar-
tin Globočnik, ki se je kasneje
izselil v ZDA, ga je kot enaj-
stletnega dečka pripeljal na
slovenski radio v Trstu, kjer je
odigral več otroških vlog, poz-
neje pa tudi pomembne vloge
na radiu in prireditvah na Re-
pentabru. Po maturi na kla-
sičnem liceju v Trstu leta 1958
je opravljal službo prevajalca
na tržaškem sodišču, kasneje
pa je zmagal natečaj za preva-
jalca slovenščine in srbo-
hrvaščine na Pravosodnem
ministrstvu v Rimu. Leta 2004
sta se z ženo Nadjo Lupinc
vrnila v domače kraje in se na-
selila v Sesljanu. Rada sta se
vedno spominjala tridesetlet-
nega bivanja v Rimu in na pri-
jetne stike s tamkajšnjo sloven-
sko skupnostjo.
Edi je bil rojen športnik. Z bra-
tom Borisom in tudi posa-
mično je dosegel pomembne
rezultate v namiznem tenisu
tako na deželni kot na državni
ravni. Sam se spominjam, kako
smo bili dijaki, ki smo obisko-
vali licej nekaj let za Edijem,
ponosni na športne uspehe za-
gnane dvojice bratov Košuta.
Edija so odlikovale dobrota,
srčnost in iskrenost, vrednote,
ki jih vedno bolj pogrešamo.
Zelo je ljubil svoj materni jezik
in slovensko pesem. V šempo-
lajski cerkvi je pri pogrebni
maši pel cerkveni zbor pod
vodstvom Iva Kralja, na poko-
pališču pa so mu ob zadnjem
slovesu ganljivo zapeli Fantje
izpod Grmade.
Sožalju ženi Nadji in sorodni-
kom se pridružuje tudi ured-
ništvo Novega glasa.
D. Čotar
Edi Košuta v mladih letih
Slovenija 14. februarja 2019 13
  roslavljanje dveh velikih
osebnosti našega naroda,
zdaj tudi države, Ivana
Cankarja in dr. Franceta Prešer-
na, je v simboličnem pogledu
učinkovalo kot obliž revnim in
razočaranim Slovencem. V obeh
znamenitih slavljencih namreč
vidijo in cenijo njune vizije, ki bi
bile potrebne in bi bile uresničlji-
ve tudi v sedanjem času in raz-
merah. A nič od tega se ni zgodi-
lo in nič velikega se ne dogaja.
V Sloveniji premier Marjan Šarec
deluje v slogu populizma, ki zgolj
obljublja novosti in izboljšave, s
čimer se dobrika javnosti. Odsta-
vlja tudi ministre, ko so se ti že
zamerili volivcem, in po potrebi
tudi udari po mizi. Ostro je na-
padel tudi Janeza Janšo. V teden-
skem magazinu Reporter so na
platnici zapisali, “da Marjan
Šarec izigrava koalicijske partner-
je, si podreja stranko Levica in
mreži Novo Slovenijo, stranko
krščanskih demokratov”. S tem
omogoča, “da je vlada malo leva,
malo desna, Janeza Janšo pa upo-
rabljajo za strašilo”.
O preobrazbah (reformah) v
državi, ki jih oblastniki že dolgo
obljubljajo in so čedalje bolj po-
trebne, predsednik vlade najraje
molči, čeprav je, denimo, zdrav-
stveni sistem v razsulu. Poman-
P jkanje zdravnikov in njihovaobremenjenost z nepotrebno ad-ministracijo pa tolikšna, da v am-
bulantah družinskih zdravnikov
na Gorenjskem in ponekod na
Dolenjskem ne sprejemajo več
novih pacientov, čeprav imajo ti
po zakonu pravico do javne
zdravstvene oskrbe.
Zdaj je že očitno, da Marjan Šarec
ne bo odstopil. Mandat predsed-
nika vlade bo vsekakor poskušal
opravljati do izteka zakonito do-
ločenega roka. Zatrjujejo, da se
poizkuša v vseh pogledih poisto-
vetiti z nekdanjim premierom in
kasneje državnim poglavarjem,
dr. Janezom Drnovškom. Dose-
gel je tudi to, da je vlada vsem za-
poslenim v javnem sektorju po-
višala plače in druge prejemke,
odobrila majhne denarne po-
viške pa tudi upokojencem in so-
cialnim podpirancem, vendar
morajo skoraj ves denar za po-
viške zagotoviti same družbe,
podjetja in ustanove. Proračun
zato ostaja neobremenjen,
čeprav ima zaradi ugodne gospo-
darske rasti domnevno presežek.
Zaradi omenjenih posegov in
načina delitev stroškov za po-
višanje plač se je v Sloveniji začel
val podražitev. Te so razvidne v
komunalnih dejavnostih, jav-
nem prometu, pa tudi v domo-
vih za starejše ljudi. Draginja hi-
tro narašča zlasti v Ljubljani, pra-
vijo, da tudi zato, ker naj bi
župan Zoran Janković porabil
preveč denarja za kampanjo pred
nedavnimi lokalnimi volitvami.
Kmalu naj bi povišali prispevek
za sofinanciranje javne RTV Slo-
venija. Dražje naj bi bilo tudi do-
polnilno zdravstveno zavarovan-
je.
Po mnenju ustanoviteljice
mnenjske agencije Mediana, Jan-
je Božič Marolt, je predsednik
vlade Marjan Šarec, spričo svoje-
ga obnašanja in ravnanja, postal
za našo politiko tako pomem-
ben, kot je za svetovno košarko
pomemben Luka Dončič.
Zelo aktualna in pereča tema po-
staja namera vlade, da uzakoni
evtanazijo, torej pospeševanje
smrti z zdravniško pomočjo. Gre
za bolnike z neozdravljivimi bo-
leznimi. Pedagog Roman Globo-
kar je v katoliškem tedniku
Družina o evtanaziji objavil ko-
mentar in v njem poudaril:
“Vprašanje evtanazije po mojem
prepričanju ni v prvi vrsti versko
vprašanje, čeprav ga velikokrat
želijo tako predstaviti. Z uzako-
nitvijo evtanazije bi vsak neoz-
dravljivo bolan človek dobil
možnost predčasnega končanja
življenja. Prepričan sem, da bi že
sama možnost take izbire na mar-
sikoga delovala kot prikrit pritisk,
naj izbere to možnost. Ljudje si
večinoma ne želimo biti v breme
svojcem in si prav gotovo tudi ne
želimo trpljenja. Ob možnosti
bližnjice bi lahko marsikdo čutil,
da se to od njega pričakuje. V tem
smislu gre za zlorabo avtonomije
vsakega človeka”.
Doktor medicine Alojz Uhan, tu-
di znan sodelavec javnih občil in
avtor odmevnih stališč o najra-
zličnejših temah, o predlogu vla-
dajočih za uvedbo evtanazije pra-
vi: “Nehajmo govoriti o evtana-
ziji in se skrivati za nerazumeva-
jočimi zdravniki, ampak izreci-
mo ustrezno ime. Gre za dostop-
nost do samomora”. Zdravnica
Urška Bačovnik Janša pa je na
spletu Twitter zapisala: “Vsi, ki
zagovarjajo evtanazijo, pozablja-
jo, da zdravnikov ne morejo pri-
siliti v njeno izvajanje. Tega si
zdravniki nikoli ne bomo dovo-
lili naprtiti na našo vest, ki je za-
vezana življenju in ne smrti”.
Pomenljiv je intervju z Marijem
Čukom, slovenskim pesnikom,
  zadnjem času nekateri pi-
sci očitajo posamezni-
kom, kaj so počeli ali rekli
pred pol stoletja, in mahajo po
zraku z raznimi spiski domnev-
nih udbaških konfidentov (Udba
net, Špiclji Udbe idr. ) ter posa-
meznike s teh spiskov brezpriziv-
no razglašajo za registrirane sode-
lavce Službe državne varnosti.
Seznama Špiclji Udbe ne poznam
in ga ne morem komentirati. Poz-
nam pa knjigo Udba net, ki je na-
stala na podlagi spletne objave
slovenskega rojaka iz Avstralije g.
Dušana S. Lajovica leta 2003 in v
kateri sem našel tudi sebe. Zadeva
me ni presenetila, ker sem svojo
“udbaško kariero” na dolgo in
široko predstavil javnosti najprej
v svoji avtobiografski knjigi Stati
v areni (Založba Mladika, Trst,
2015) in potem še v kratkem pov-
zetku v medijih (npr. Novi glas, 3.
11. 2016). Sem pa pri prelistavan-
ju Lajovičeve knjige razočaran
ugotovil, da ni v njej nikogar od
pravih udbašev, ki so me nekaj-
krat naskakovali in ki imajo svoja
imena ter so še vedno tu med na-
mi, ker je pač Udba ob propadu
režima očitno počistila sezname
in zavarovala svoje ljudi. Kot ni v
knjigi niti rdečih veljakov s 226
strani dolgega seznama resnične
udbomafijske hobotnice, z veli-
kim botrom na čelu, ki nam je
ugrabila državo, in jim udbaštvo
dobesedno gleda z obraza. Obja-
vila naj bi jo na spletu Mladina,
verjetno takrat, ko je bila še do-
stojen časopis in se še ni izpridila
v protijanševski pljuvalnik. Mla-
dinin seznam prinaša osebne po-
datke članov, funkcijo in položaj
v udbomafijskem lobiju, možno-
sti napredovanja, področje delo-
vanja, opise vrlin in slabosti čla-
nov mafije ter celo opise njihovih
grehov idr. Skratka, toliko zanimi-
vih informacij, da bi lahko o njih
napisali sto kolumen.
Sem pa npr. v Lajovičevi knjigi
našel sebe, ki sem se dolga leta
otepal pritiskov, da bi ovajal, in se
ob nekem pogovoru v prostorih
Velikega brata celo zapletel v fi-
zični obračun z nasilnim
spraševalcem ter ga pisno prijavil
šefu. Zaradi svojih javnih kri-
tičnih stališč do režima in njego-
vih predstavnikov sem bil v
svinčenih letih z velikim hrupom
izključen iz partije, končal pred
sodišči z zahtevo tožilstva po dveh
letih zapora, ki sem se jim po sreči
za las ognil, in bil zaradi nekoo-
perativnosti z Udbo vržen iz pod-
jetja. Doživel sem “Goli otok” v
Luki Koper zaradi upora proti ne-
katerim ukrepom Koreličeve pri-
silne uprave in si s pisnim prote-
stnim rafalom CK-ju ob politični
likvidaciji Staneta Kavčiča nako-
pal za vrat vojaško obveščevalno
službo, kar je vse lepo opisano v
moji knjigi. Dolga roka hobotnice
me je dosegla celo še v tranziciji,
ko me je žirija Kocjančičeve na-
grade dvakrat izbrala za nagrajen-
ca (2005, 2012), a so rdeči Kmeri
v občini Izola obakrat preprečili
podelitev nagrade (Reporter, 20.
2. 2012). Prav tako sem prese-
nečen našel v Lajovičevi knjigi
bratranca duhovnika, ki si je v
prerivanju z Udbo prislužil nekaj
mesecev zapora, vzorno
vzdrževal, obnavljal in restavriral
kar trinajst podružničnih cerkva
v svoji župniji, dvignil župnijo na
vrh lestvice po branju Mohorjevk,
bil desetletja član organov in ne-
kaj mandatov tudi podpredsed-
nik Mohorjeve družbe, pustil za
seboj knjižnico z okrog pet tisoč
knjigami ter se je njegovega po-
greba udeležilo okrog tisoč ljudi,
od tega skoraj sto duhovnikov. In
v zvezi s tem “inkriminiranim ud-
baškim konfidentom” smo na
pogrebu slišali, med ostalim, da
je “vedno znova razgaljal koreni-
ne povojne ideološke totalitarno-
sti” pa “da so bile vse njegove za-
dolžitve pri Mohorjevi njegovo
življenje, saj je na sejah kar žarel
od idej in navdušenja, pa tudi od
jasnih in zdravih stališč, s kateri-
mi je znal nositi tudi glavo na pro-
daj, ko je šlo za temne čase naše
zgodovine” (Novi glas, 13. 3.
2008). Našel sem še enega “špi-
clja”, to je prijatelja, uglednega
istrskega pesnika in publicista, ki
se je po vojni uprl pritiskom Ud-
be, da bi ovajal, in je raje pobegnil
s soprogo in nekajletnim otro-
kom najprej v Trst, kjer je doživel
prvi poskus ugrabitve, a ga je po
srečnem naključju rešila tržaška
policija. Nato se je odselil v
Nemčijo, doživel tam nov pone-
srečen poskus ugrabitve, prešel
pod varstvo zavezniških vojaških
sil, kjer so mu svetovali umik v
Avstralijo, kar je tudi naredil. Tam
pa se je začel preživljati kot čistilec
v bolnišnici, nato je moral obno-
viti maturitetni izpit, v angleščini
namreč, se dokopal do magisterija
iz bibliotekarstva in informatike,
se o tej temi udeležil številnih
strokovnih konferenc po svetu,
od Avstralije naprej prek Kitajske
in Evrope pa do ZDA, kjer je bil
nekaj časa celo član New York
Academy of Sciences (Primorska
srečanja, št. 255/2002), in se ob
osamosvojitvi vrnil v rodno Istro,
da bi v njej zatisnil svoje utrujene
oči.
/ str. 16
Milan Gregorič
V
Osebna pričevanja
Nevidne tragične in hkrati veličastne
zgodbe “udbaškega podzemlja”
pisateljem, gledališkim kritikom,
iz Trsta, objavljen v tedniku De-
mokracija. V pogovoru opozarja,
“da bodo Slovenci v zamejstvu, v
Italiji, brez slovenskosti izginili.
So na dobri poti k temu. Sloven-
ska šola v Italiji na primer ne
poučuje več v narodnem duhu,
postala je jezikovni tečaj. Name-
sto stalnega prizadevanja za
vključevanje v italijanski prostor,
da se ne bi zamerili večinski po-
litiki, bi si morali prizadevati za
povezave s svojim naravnim za-
ledjem, to je s Slovenijo. A tudi
Slovenija bi morala biti
odločnejša pri branjenju svojih
narodnih vej in ne se pri tem stra-
hopetno potuhniti zaradi ohran-
janja dobrih sosedskih odnosov”.
O naravnanosti Slovenskega stal-
nega gledališča v Trstu se Čuku
zdi, “da je izgubilo primarno vlo-
go in nalogo, zaradi katerega je
nastalo. Boli me, da je izgubilo
svoje občinstvo”. Poudarja nadal-
je, “da kdo med nami, ki piše v
italijanščini, se ne more prodajati
za slovenskega pisatelja, ker to ni.
Odmik od maternega jezika je
zaznamujoče dejanje. Slovenci,
ki pišejo v italijanščini, nasprot-
nikom sobivanja različnih duš
dajejo v roke smrtonosno orožje,
češ, kaj sploh zahtevate jezikovne
pravice, ko vsi znate italijanščino,
in celo vaši ustvarjalci pišejo v
tem jeziku, ne v slovenščini. Po-
sledice so zares lahko katastrofal-
ne”.
Tisto, kar pravi Marij Čuk, obre-
menjuje in vznemirja človeka. Za
sprostitev duha zato uporabim iz-
povedi Bernarde Fink, svetovno
znane mezzosopranistke, pove-
dane v intervjuju tedniku
Družina. Zatrjuje: “Slovenščina je
moj materni jezik in Slovenija je
moja domovina. Materni jezik je
način, kako mislim, čutim, so tla,
kjer stojim, podlaga vsemu, kar
sem. V Argentini, kjer sem se ro-
dila in odraščala, sta nam oče in
mati govorila z ljubeznijo o Slo-
veniji. Otroci smo se čutili Slo-
vence. Doma smo se pogovarjali
samo slovensko, molili sloven-
sko, prepevali slovensko. Peti v
Sloveniji je zame peti doma”.
Marijan Drobež
Orientalske manire
Ko se je Slovenija pripravljala na izhod iz Jugo-
slavije, smo vsepovsod brali o orientalski zvi-
jačnosti, lastni mnogim ljudem na Balkanu.
Da gre za ostanek orientalske mentalitete, ki jo
je prinesla turška okupacija, so pisali časniki.
Velikokrat smo prebrali tudi pojasnilo srbske
besede nadmudrivanje, ki je v drugih jezikih
ne poznajo. Nadmudrivanje v srbščini pomeni
nekoga prinesti naokoli. A izraz ni negativen,
saj nadmudriti v dobesednem prevodu pome-
ni biti pametnejši od drugega. Če nekoga
opetnajstiš, torej nisi prevarant, ampak pamet-
nejši. V govorjeni besedi se zato velikokrat za
take manire uporablja tudi izraz “srbska po-
sla”.
Prepovejmo ciganski golaž
Če danes uporabiš tak izraz, te takoj označijo
za nacionalista. Zato nekateri skušajo prepove-
dati izraz ciganski golaž. A tega se ne da.
Ko sva začela hoditi z mojo soprogo, so ji ne-
kateri “zaskrbljeni” prijatelji rekli: “Boj se brata
Hrvata”! Zoper to bi lahko protestiral, kar sicer
ne bi pomagalo. Ne bi pa mogel zahtevati, da
te fraze ne smejo nikoli več uporabljati. Tega
se pač ne da.
Pred leti sem kandidiral za ajdovskega župana.
V kampanji je nastopal tudi kasnejši zmagova-
lec, sin srbskega oficirja nekdanje JLA. Kam-
panjo mu je vodil drugi sin drugega srbskega
oficirja nekdanje JLA. Baje so v času osamo-
svojitve nasprotovali osamosvojitvi. Eden je
med vojno celo pobegnil v Srbijo. Baje. Ali je
res ali ne, je danes vseeno. Oba sinova sta po-
stala dvakrat zapored župan in podžupan. Sam
v kampanji nisem niti enkrat omenil njunega
porekla. In tudi nihče drug tega v kampanji ni
omenjal. Vipavci so se tako pokazali kot pošte-
ni in dostojni. Kot častni ljudje.
Totalitaristični prijemi
Danes od njune prve zmage teče peto leto.
Župan in podžupan sta občino izjemno za-
dolžila, zdaj pa sta iz občinskih delovnih teles
pometala celotno opozicijo. To so kot povsem
nedemokratično in nesprejemljivo ocenili ce-
lo v rdeče odeti vodilni slovenski mediji. Po-
ročali so, da se kaj podobnega v slovenski zgo-
dovini še ni zgodilo.
To dejanje, ki je lastno totalitarnim režimom,
je sledilo razpisu za občinsko službo, ki ga je
župan razpisal 21. decembra. Tik pred prazni-
ki. Tako ga je prebralo manj ljudi kot sicer. Ker
je bil rok za prijavo samo pet dni, je bilo tudi
prijav manj, kot bi jih sicer bilo.
Takemu početju lahko mirno rečemo srbska
posla. Ali balkanske prevare. In seveda takoj
pomislimo, da imata akterja srbske korenine.
Javni interes
V resnici bi bilo pošteno, da bi o njunem pore-
klu že v kampanji pisali mediji. Da volivec ve,
od kod izvira bodoči župan, pa menda ja ni
nič nenavadnega? Če posluješ s Turkom, svoj
posel drugače zavaruješ, kot če posluješ z
Nemcem. Je to tudi nacionalizem? Če Arabec
pred sklenitvijo posla skrije svojo identiteto in
misliš, da gre za Norvežana, je to prevara. Ali
je prevara tudi, če svoj mehki ć na koncu
priimka, spremenimo v č, tako kot Janković in
Popović? Posebej v državi, ki je ena izjemno
redkih tako velikodušna, da dovoljuje tuje črke
na uradnih dokumentih. Na to veliko pravico
naše domovine sem sam na moč ponosen. Kaj
bi dali mnogi naši rojaki izven meja Republike
Slovenije za tako pravico!
Lisica in jež
Slovenci in Vipavci nismo bili nikoli šovinisti.
Še nacionalizma je bilo vedno le za vzorec. Sa-
mo poljšakovci, pristaši nekdanjega župana,
prisegajo na skrajni nacionalizem, pa še ta po-
mešan s – komunističnimi idejami.
Lahko smo ponosni, da je naša dolina vedno
širokogrudno sprejemala priseljence. Težko bi
našli v dolini koga, ki ne bi v sebi nosil kaj
uskoške, hrvaške ali srbske krvi. Tudi priseljen-
ci so vedno in povsod dobrodošli.
Zato imamo Vipavci vso pravico, da povzdi-
gnemo glas, ko nam kdo začne vsiljevati svoje
tuje navade, ki teptajo naše vrednote. Sicer se
bo zgodilo tako kot lisici, ki je na svojem do-
mu gostila ježa...
DALMATINOTino Mamić 16
Obsojanja namere o uzakonitvi evtanazije 
Velike težave v
zdravstvenem sektorju
Minulo nedeljo, 10. t. m., je slovenska šampionka Ilka Štuhec zmagala na svetovnem prvenstvu v
smuku v Areju na Švedskem in tako ponovno osvojila zlato medaljo, ki jo je pred dvema letoma
osvojila v St. Moritzu. Hrabri Štajerki vse naše iskrene in vesele čestitke, saj se je vrnila med zma-
govalke po letu hudih poškodb!
Aktualno14. februarja 201914
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednica Franka Žgavec
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail zadruga.gm@gmail.com
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 61 H 0892812400013000730643, SWIFT ali BIC koda: CCRTIT2TV00
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: tel. št. 0039 0481 533177 – e-mail gorica@noviglas.eu
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev 
v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
Novi glas prejema javna sredstva za medije. 
Novi glas je kot član združenja FISC tudi v inštitutu IAP (Istituto dell’Autodisciplina Pubblicitaria) in spoštuje njegov kodeks
To številko smo poslali v tisk v torek, 12. februarja 2019, ob 13. uri
NATUROPATSKI NASVETI (231)Erika Brajnik
Šentjanževka (2)
Tudi Hipokrat je pisal o šentjanževki. Po nje-
govi razlagi yper pomeni nad, ekon pa pome-
ni slika. Hipokrat daje šentjanževki moč vi-
denja po smrti, videti preko; svetuje jo za
blaženje epileptičnih
(božjastnih) napadov.
Pastirji v severni Italiji
uporabljajo šentjanževe
liste za odišavljanje štale.
Ko spijo v visokogorju s
kravami, prižgejo liste
šentjanževke, da odišavi-
jo in razkužijo prostor.
Antična legenda pravi,
da je šentjanževka nasta-
la iz krvi sv. Janeza
Krstnika, ki je bil umor-
jen po obsodbi Salome.
Dejstvo je, da šen-
tjanževka zacveti junija,
ko se spominjamo na
svetnika Janeza Krstnika (24. junij). Zaradi
sončnosti, ki jo cvetlice šentjanževke nosijo, je
to zelišče odličen odganjalec negativnih misli.
Osebno ga najraje imam samo za zunanjo
uporabo, in sicer za mazanje in izvajanje ob-
kladkov z oljem. To olje je odlično za masažo
akupresurnih točk glave in ramen pri negativ-
nih mislih.  (glej sliko) Vsako točko masiramo
3 minute.
Mažemo ga po trebuhu
(pleksus solarij) in na
predelu križa, tja lahko
polagamo tudi obklad-
ke.
Obkladki iz šentjanžev-
ke: vzamemo vato na
meter ali gazo, jo preli-
jemo s šentjanževim
oljem, položimo na
obolelo mesto, čez po-
vijemo prozorno folijo
za živila. Pustimo stati
čez noč. Šentjanževka
je sonce, žarek upanja,
veselja in vedrosti.
Uporabljajmo jo!
/ konec
www.saeka.si
Na naših vrtovih
o snegu ni več
sledu. Ob sončni
svetlobi, ki k
sreči te dni že
nežno boža naše
obraze, ko si pri-
voščimo spre-
hod po mestu ali
v naravi, že občutimo žgečkajoč učinek, ki ga ima
svež, še zimski zrak na naše telo in našo dušo: pom-
lad že prihaja. Ponekod so vidni sledovi lenega pre-
bujanja rastlin, ki počasi zelenijo, pri nas pa že
občudujemo bele preproge drobnih cvetk, prepro-
stih zvončkov.
Navadni mali zvonček raste v večjih skupinah in ta-
koj zatem, ko se umakne zadnji sneg, prekrije vlažna
rastišča v polsenci. Znanstveno ime za zvonček je
galanthus nivalis. Beseda “galanthus” izvira iz dveh
grških besed “gala”- mleko in “anthos” – cvet, “ni-
valis” pa se nanaša na zelo zgodnje cvetenje te ra-
stline, ki vzklije, ko je zemlja še prekrita s snegom.
Iz čebulice poženeta dva sivozelena lista, neolistano
steblo pa nosi kimast cvet,
ki ima obliko zvončka in je
sestavljen iz treh koničastih
zunanjih listov ter treh
krajših izrobljenih notran-
jih listov. Zunanji cvetni li-
sti so popolnoma beli, no-
tranji pa so krajši in imajo
na koncu zeleno liso. Na-
vadni mali zvonček je eden
najbolj znanih znanilcev
pomladi. V svetovni litera-
turi lahko najdemo številne
sledove o tej drobni cvetki.
Ponekod je zvonček ime-
novan “jutranja zvezda”
prav zaradi njegovega zelo zgodnjega cvetenja že na
začetku novega leta. Tudi v starih krščanskih in po-
ganskih verskih obredih so ga večkrat omenjali. Bil
naj bi sveta in simbolna rastlina, za kristjane vezana
na praznik svečnice (2. februar), npr. na Irskem, pa
na poganski zimski praznik Imbolc (1. februar) - be-
la barva zvončka je obenem spominjala na čistost
mlade boginje in na mleko, ki hrani jagnjeta. Med
različnimi legendami je tudi zgodba o Adamu in
Evi, povezana z zvončkom: Eva, pregnana iz raja, je
bila popolnoma obupana, saj se je z Adamom znašla
na temni in ledeni zemlji, tedaj pa se jima je prikazal
angel, ki ju je potolažil in jima obljubil, da bo tudi
tam prišla pomlad. Da bi ju angel prepričal, je nekaj
snežink, ki so se spuščale na nerodovitna tla, spre-
menil v zvončke. Cvetke so jima vrnile moč in
upanje v prihod boljših časov. Veliko je legend in
zgodb o tej rastlini, skupnega pa imajo to, da je
zvonček simbol upanja in tolažbe, prehoda iz boleče
stiske v nov začetek, novo življenje.
Naši ljudje so na zvončke od nekdaj zelo navezani.
Učiteljica Nadja, ki ljubeče skrbi za mojo hčerkico v
sovodenjskem vrtcu, mi je povedala, kako rada je
vedno obučudovala zvončke, ki so že zelo zgodaj v
letu pobelili bregove Vipave v Rupi, njeni rojstni va-
si. Prav na tistem kraju je tekla meja med Italijo in
nekdanjo Jugoslavijo, nadzorovale pa so jo obo-
rožene straže. Seveda so bili zvončki ob meji najlepši
in otrokom je bilo strogo prepovedano se jim pri-
bližati, oni pa so ubogali. Nekega dne je prišla k
Nadjini družini na obisk sorodnica, sestra notre-
damka, z njo pa še skupina drugih sester. Občudo-
vale so lepe bregove reke in nič hudega sluteč začele
nabirati zvončke na jugoslovanski strani meje. Ko
jih je Nadjina mama zagledala, je zavpila, naj se ven-
dar premaknejo in oddaljijo od meje. V nenadnem
preplahu so sestre začele bežati in pri tem ustvarile
komičen prizor, ki je kljub nevarnosti spravil mar-
sikoga v smeh.
Bregovi reke so tudi za našo domačijo že popolno-
ma v cvetju. Dekleta so pri nas zvončke nekoč rada
nabirala, vezala v šopke in jih prodajala v Gorici in
Gradišču na tržnici, s skromnim zaslužkom pa si
počasi pripravljala balo. V starih časi so v Sovodnjah
zvončke imenovali brnjavke, ta beseda pa izhaja iz
glagola brneti (zvončkljati, zvoniti). Tudi naša nona
se spominja, kako so ji bile te drobne cvetke vedno
pri srcu. Že v otroških letih je v pozni zimi rada za-
hajala k reki in pazljivo opazovala, kdaj bo zagledala
prvi cvet. Ko ga je našla, ji je srce vsakič poskočilo
od sreče! Na krajih, kjer je sonce dlje sijalo na mrzlo
zemljo, so zvončki pokukali na dan že ob koncu ja-
nuarja. Otroci so se radi po pouku v skupinicah od-
pravljali “na izlet” k Vipavi in tam nežno in skrbno
nabirali cvetke in pri tem pazili, da stebelc niso ra-
nili. Nabrani cvetovi so morali biti vsi enako visoki,
ob te so dali še kakšen listek bršljana in jih zvezali v
šopke, ljubeče darove za
mamo, učiteljico ali Mater
Božjo. Radi so prepevali:
“Mamica moja, zvončki so
zate, tudi marjetke. Vzemi
še mene v šopek med cvet-
ke. Primi za lička, pa me
poljubi, petkrat, šestkrat,
kol'kor želiš. Mamica mo-
ja, zakaj se smejiš”?
Zvončke so vsi cenili in
najmlajši so se radi fotogra-
firali med njimi. Še danes
so fotografije med cvetjem
za nono najlepši spomini.
Včasih mi pripoveduje, ka-
ko jo je njena mama učila risati zvončke: najprej je
morala začrtati dolg pecelj, na dnu dva šilasta lista,
zvonček je moral imeti upognjen “vrat”, nato pa
cvet z zelenim polkrogcem na vrhu in tremi belimi
lističi. Zvončke so včasih dali v črnilo in začudeno
opazovali, kako se je bela barva kmalu magično
spremenila v svetlo modro. Radi so jih sušili v knji-
gah in jih imeli tako za spomin, nosili so jih tudi
pokojnim na grobove in velikokrat so gospodinje z
nežnimi, snežno belimi cvetovi okraševale domače
pecivo in torte. Tudi naša nona pravi, da ji je mama
za rojstni dan, na začetku februarja, vsako leto pri-
pravljala torto, katere površino je lepo okrasila s
sladkorjem in z zvončki. Po navadi je bila to pre-
prosta, a zelo okusna riževa torta, ki je slavljenko in
ostale otroke povsem razveselila.
RIŽEVA TORTA
Sestavine:
750 ml mleka, 1 kozarec vode, 150 g sladkorja, 200
g riža, 150 g masla, 2 celi jajci, 2 rumenjaka, 2 bel-
jaka stepena v trd sneg, 20 g rozin, sol, limonina lu-
pina, vanilija, sladkor za posip.
Priprava:
V kozico zlijemo mleko in vodo s ščepcem soli in v
tekočini kuhamo riž približno 12 minut. Rižu nato
dodamo sladkor, vanilijo in limonino lupino. Pre-
mešamo in pustimo, da se skoraj popolnoma ohla-
di, nato vmešamo maslo, 2 celi jajci, 2 rumenjaka,
rozine in sneg iz dveh beljakov. Pridobljeno maso
prenesemo v model za torte, ki smo ga prej nama-
zali z maslom in potresli s krušnimi drobtinicami.
Pečemo približno 45 minut na 175-180 stopinj. Ko
se torta ohladi, jo potresemo s sladkorjem v prahu,
zrežemo in serviramo. Bog žegnaj!
Ka
tja
 F
er
le
tič
STARE JEDI V NOVIH LONCIH (26)
  a predbožičnem
delovnem srečanju je
odbor Slovenske
Vincencijeve konference v
Trstu začrtal svoje dejavnosti
med božičnimi in
novoletnimi prazniki. Med
drugim je bilo sklenjeno, da
se tudi letos priredi nekaj
božičnih in novoletnih
koncertov v domovih za
starejše, in to v ustanovah,
kjer domuje tudi vidno
število slovensko govorečih
občanov, zato da se jim nudi
v tem božičnem času, ko se
širni svet spominja
Jezusovega rojstva, nekaj
božične radosti in božičnega
vzdušja, saj jim slovenska
božična pesem pomeni
veselje in spomin na čase, ko
so v mladosti in v objemu
svojih družin praznovali
Božič. Ponudba pa je
zgovoren dokaz, da nismo
pozabili na svoje starejše,
sorodnike in znance, ki živijo
v teh skupnostih.
Tako je v četrtek, 17. januarja,
nastopila v Domu za starejše
“Ieralla” na Padričah dekliška
vokalna skupina kulturnega
društva Primorsko iz Mačkolj.
Ob začetku je ravnatelj doma,
dr. Matteo Sabini, pozdravil v
slovenščini in italijanščini
mlade pevke in vse ostale v
dvorani ter se zahvalil za
nastop.
Skupina je s svojimi mladimi
glasovi večglasno zapela več
božičnih pesmi iz slovenske
in svetovne zakladnice.
Skupino vodi pevovodkinja
prof. Aleksandra Pertot, ki je
N vsako pesem napovedala inrazložila v obeh jezikih. Z njejznačilno živahnostjo je sproti
nagovarjala prisotne in jih
vabila, da se ob znanih
melodijah pridružijo petju
zbora. Tako nastavljeni pevski
nastopi so izredno pozitivni
za starejše poslušalce, ker
spodbujajo spomin in druge
možganske aktivnosti ter
osebno odzivanje na
dogajanje. Tako nastaja tudi
komunikacija – vez med
zborom in poslušalci in vse
poteka bolj doživeto.
Koncert se je končal z dobro
znano božično pesmijo Gru-
berjevo Sveta noč, ki je ob le-
tošnjem Božiču obhajala dve-
stoto obletnico nastanka in
so jo dekleta zapela skupno s
prisotnimi v dvorani ter se
poslovila z obljubo gostom,
da se prihodnje leto zopet
vrnejo.
Mlade pevke DVK Primorsko
se že več let z naklonjenostjo
odzivajo na vabilo Vincenci-
jeve konference za nastop v
raznih domovih in s tem po-
kažejo veliko občutljivost za
starejše osebe. Zgodilo se je
že, da so s svojim petjem v
božično – novoletnem ob-
dobju obiskale tudi dva do-
mova.
Tudi letos je bilo že domenje-
no, da zapojejo v domu ITIS,
kjer je Vincencijeva konferen-
ca kar redno prisotna, potem
pa je bilo treba koncert odpo-
vedati zaradi tamkajšnjih
zdravstvenih razmer, o kate-
rih so poročali krajevni časo-
pisi.
V petek, 18. januarja,
pa je novonastala
svetoivanska otroška
pevska skupina, ki
domuje v Domu šol-
skih sester pri Sv. Iva-
nu v Trstu, pod vod-
stvom sestre Karmen
Koren in ob orgelski
spremljavi prof. Mar-
te Kocjančič, priredila prav
kakovosten in prisrčen kon-
cert v svoji domski kapeli in
žela veliko odobravanje pri-
sotnih, tudi zunanjih po-
slušalcev, še zlasti pa starejših
gostinj, ki tu domujejo. Spo-
red je obsegal božične umet-
ne in ljudske pesmi, psalme
in pesmi verske vsebine, pri-
merne za božični čas. Otroci
so nastopili tudi kot solisti,
kar zahteva precejšnjo mero
dobre priprave in samozave-
sti. Pesmi so napovedovali sa-
mi v slovenščini ob preple-
tanju priložnostnih misli.
Tudi tu ni smela izostati ob
koncu koncerta znana in pril-
jubljena božična Sveta noč, ki
so jo mlade pevke in pevci za-
peli v slovenščini in itali-
janščini skupno s prisotnimi
v dvorani.
Tako na tem koncertu kot v
domu Ieralla se je na koncu
predsednica Vincencijeve
konference Ivica Švab zahva-
lila vodstvoma obeh skupno-
sti za prisrčen sprejem, mla-
dim pevkam in pevcem pa za
lepo petje, za zavzetost, ki jo
vlagajo v to plemenito dejav-
nost, ki osrečuje njih same in
tiste, ki jim prisluhnejo.
Predvsem pa je lepo in prav,
da se tudi mladi spomnijo na
starejše in jim ob svojem pet-
ju poneso v dar svoj mlado-
stni nasmeh in zanos. Izrazila
je voščilo, da bi zbora
uspešno nadaljevala svoje de-
lo, in željo, da bi tudi v pri-
hodnje ostala odprta za sode-
lovanje v prid starejšim.
A. Š.
  Slovenska Vincencijeva konferenca
Koncerti v domovih
za starejše
TRST 
Aktualno 14. februarja 2019 15
Neustavljivo minevanje briše nekdanje sledi  
Spomini, ujeti v
veleblagovnico
  Trst zahajam malo ali
nič. Moje rodno mesto je
ostalo nekje daleč tam na
obzorju obale in morja, vožnja
do ulic in trgov, kjer se je v
mračni senci visokih hiš prehi-
tro končalo moje otroštvo, je
dolga. Včasih predolga. Predv-
sem ker v mestu, ki mu je naš
Boris Pahor pravil “mesto v zali-
vu”, nimam nikogar več. Od so-
rodnikov, namreč.
Prijateljica iz Kostanjevice na
Krasu, ki mi je bila dolgo let
dom, pa me je v božičnem času
vendarle prepričala, da sva šli
skupaj v Trst, z izgovorom sicer,
da potrebuje dereze in so tam
menda najbolj poceni. Ponudila
se je, da me popelje s svojim av-
tom, in tako sva se na večer, ki je
sicer še dišal po praznikih in
morju, prepustili reki avtomobi-
lov in tržaskim ulicam, ki so vsak
dan bolj ozke in prepolne vseh
in vsega.
Najprej greva na kavo. Tja na na-
brežje, tam, kjer se lahko spre-
hodiš ob Molu San Carlo, zdaj
Molu Audace, in začutiš tisti Trst,
ki ga ponujajo turistom in ga
prodajajo v televizijskih nadalje-
vankah. Trg Unita', eden na-
jlepših trgov v Italiji, morda v
Evropi. Tokrat je vse še lepše, go-
rijo namreč praznične lučke, trg
je okrašen z drevesci, mimoidoči
imajo mobije v rokah in slikajo.
Tudi jaz potegnem iz nahrbtnika
fotoaparat. In s Teo se slikava.
Božič, blišč, turizem. To je Trst,
ki ga ni v mojih spominih. Ko
greva nato po Cavani, dejansko
je to ime ulice, ki je pozneje po-
V stala mestna četrt, vidim, kakose je mesto spremenilo in od-plaknilo mojo mladost, spomine
in sanje. Tam, kjer sta bili ulica
in noč, kot pravi Šifrer, v rokah
lopovov in prostitutk, je zdaj bo-
gastvo. Kavarna za kavarno. Po-
sebna ponudba najrazličnejših
priboljškov. Tako veliko mladine
v Trstu še nisem videla. Vsi sedi-
jo in pijejo. Mojih spominov ni
več, ujeli so se v valove, ostali so
pokopani pod novimi uličnimi
tlakovci, sprala jih je burja, od-
nesli galebi. Kako oddaljeni so
koraki študentke, ki je hodila peš
na flozofsko fakulteto, ker ni
imela denarja za avtobus, in je
na ulicah srečevala prijatelje in
sanjala o ljubezni.
Peljali smo se do predmestja in
parkirali nekje pri Sv. Ivanu.
Tam, kjer sem imela nekoč dom,
otroštvo, spomine in prijatelje.
Pa starše in čisto svojo, majceno
mizico, na kateri sem pisala na-
loge. Od vsega tega, kar je bilo
nekoč v mojem otroštvu in moji
mladosti, je ostala samo velebla-
govnica “Il Giulia”. Ko so jo od-
prli, spominjam se, sem bila sa-
ma mlada, hodniki in izložbe pa
svetli in polni blišča. Ko vstopa-
va, spoznam, da se leta poznajo
tudi trgovinam in veleblagovni-
cam. Zrak je težak, diši pa neu-
mitih podih, vlagi in nepre-
zračenih prostorih, zidovi ob
dolgih hodnikih, nekoč lepo na
novo prepleskani, so premazani
z napisi, čačkami, pa tudi psov-
kami in težkimi besedami, ki
izražajo tisto samoto in odtuje-
nost, ki ju pozna samo mestni
svet.
Sprašujem se, zakaj sem sploh
tu, zakaj se vračam, ko sredi teh
hodnikov ni več mojega
otroštva, moja mladost pa se je
itak odvijala povsem drugje. Za-
man iščem med izložbami, kajti
nikjer ni več najti odtisov mate-
rinih korakov. Kako jih po-
grešam... Mama, ki je pri Sv. Iva-
nu živela sama, je zadnja leta, ko
je bila še mobilna, preživela rav-
no v samotnem hrupu tega na-
kupovalnega središča. Redkok-
daj si je česa privoščila, redkok-
daj se je domov vračala z vrečko
v roki. Po navadi je zahajala tja
popoldan, predvsem pozimi, da
je lahko ušla mrazu praznega sta-
novanja in samoti tistih sob in
tistih zidov, na katerih je bilo še
čutiti odmeve družinskega
življenja. Ki pa na žalost ni bilo
nikoli srečno. Sama sem od te
bede in te samote že zdavnaj
odšla, ušla sem tem hodnikom,
kjer sem pogrešala čisti gorski
zrak, šumenje korakov v listju,
vonj po travi in sonce na razgal-
jeni koži. Nikoli nisem bila tu
doma, čeprav sem rojena v naj-
bolj pusti in žalostni mestni
četrti in čeprav je mama mesto
ljubila in me je že kot otroka
vlačila po ulicah in trgovinah.
Ušla sem, da bi ugodila nemiru
in hrepenenju. Mater sem pusti-
la samo.
Zdaj sem tu s prijateljico, tujec,
ki sploh ne ve, kam spada. Sem
zagotovo ne, pomislim in se še
bolj stisnem vase, roke vtaknem
v žep, kot bi se bala tiste mestne
umazanije, prahu in saj, ki jih pri
nas na deželi ni in ki so mi bili
vedno tako zoprni. Zemlja ni ni-
koli umazana, zemlja diši, zem-
lja prekipeva. In je živa. Iz teh
hodnikov pa preveva vonj po
minevanju, starosti, samoti in
razbolelih besedah, ki zaman
iščejo sočloveka med izložbami
in policami.
Nakupiva, pravzaprav prijateljica
kupi, kar je potrebovala, kajti jaz
imam občutek, da bi vse, kar bi
od tod prinesla v svoje gozdove,
dišalo po preperelih zidovih in
tesnobi. S polnimi torbami se ve-
selo napotiva proti parkirišču,
Teja si še ogleduje izložbe, bifeje,
ljudi, ki sedijo pred njimi in
uživajo, kot bi bili nekje zunaj,
na obali, ujeti v sončne žarke, ne
pa sredi hodnikov z neonskimi
lučmi.
Ko sem že na tem, da oddidem,
morda res zadnjič, iz tega žalo-
stnega mestnega brloga, nena-
doma od nekod vstane razcapa-
na, razčesana ženska. Nekoliko
starejša je od mene, videti je, da
živi na robu, on the border. V
njej spoznam dekle, ki je v času
moje mladosti živelo v našem ra-
jonu. Nesrečna družina, po-
voženo življenje. Nikoli nisem
imela stikov z njo, tedaj sem se
družila predvsem z intelektualci,
študenti, manjšinci, na Krasu in
v mestu samem. K Sv. Ivanu sem
hodila samo spat. In nič druge-
ga. Ženska v raztrganih oblačilih
pomaha in se mi počasi pri-
bližuje. Nada, ti si, Nada, govori,
medtem ko razprte roke nakazu-
jejo objem. Umaknem se, zoprn
občutek imam, nočem v to. Na-
da je bilo ime moji mami. Prese-
nečeno jo pogledam, ne zmo-
rem, kjub vsej dobri volji in
občutku sramote in nelagodja,
da bi ji segla v roke. Preveč tuja
mi je vsa ta moja nesrečna pre-
teklost. Nisem Nada, nekoliko
odbijajoče odgovorim. Nisi Na-
da, ponavlja ona in me gleda s
široko razprtimi solznimi očmi,
kot bi bila pijana, kot bi pripada-
la drugemu svetu. Ne poznam je,
ji pojasnim in že se spomnim na
tisto Cankarjevo črtico... Mater
je zatajil.
Ženska z razmršenimi lasmi se
žalostno zazre v moj odsotni
obraz. Roke se povesijo, nasmeh
izgine z obraza. Te preteklosti
nočem. Odklanjam jo. Nisem bi-
la jaz tista deklica iz tistih razpa-
dajočih blokov. Zaboli me v srcu,
ko zaslutim razočaranje, osam-
ljenost. Na njenem obrazu iščem
sledi življenja v eni izmed naj-
bolj revnih, tržaških delavskih
četrti. Tu sem preživela mladost,
na robu... on the border. In zdaj
me je strah pred njo. Bežim pred
svojimi koreninami, ki jih ni-
mam. Nikjer, najmanj pa med
temi ljudmi, ki so od nekdaj go-
vorili drug jezik, živeli v revščini
in socialni izobčenosti in tiščali
v naročju drugačne sanje. Ne
prepoznam se. Sicer se skoraj
nikjer ne prepoznam. V ljud-
skem naselju, kjer sem preživela
mladost, skoraj nihče ni imel
službe, nihče ni študiral. Vsi so
živeli od socialne pomoči in ob
podpori socialnih delavk. Spo-
mine odrivam, niso moji. Vse to
me je obdajalo, a nisem bila jaz.
Morda ravno zato, ker sem se ro-
dila v svetu, ki sem ga odklanja-
la, še zdaj blodim naokoli in
iščem svoje korenine. Pred žalo-
stjo bežim, a ona je zakoreninje-
na v meni. Tea in Elvio me osu-
plo gledata. Tvojo mater je videla
v tebi. Molčim. Ne znam si ra-
zložiti... nisem ji podobna... Ni-
koli še nisem govorila z njo. Ni-
sva se srečevali. Ozrem se nao-
koli, kot bi jo čutila ob sebi. Ma-
ter namreč. Solze mi silijo v oči,
tam v predmestju Trsta in njego-
vega božičnega blišča. Na robu,
on the broder. In spet se spom-
nim tiste Cankarjeve črtice...
Suzi Pertot
  e dni je dnevnik Corriere
della Sera, za njim pa
številni lokalni in
vsedržavni mediji, z velikim
poudarkom povzel reportažo
Primorskega dnevnika izpred
nekaj tednov o športnih stavah
preko spleta tudi okoli
mladinskih košarkarskih
prvenstev pri nas. Zgodbo je
razgalil mladi novinar Albert
Vončina, ki mu je Corriere ob
nosilnem članku zaupal tudi
prostor za njegov prispevek.
Da obnovimo zadevo,
Vončina je poglobil
presenetljive vesti o nočnih
telefonskih pozivih
odbornikov klubov iz Goriške
in Tržaške ter spletnih
sporočilih na facebook strani
le-teh s povpraševanjem po
izidih tekem mladinskih
prvenstev kategorije Under
20. Za rezultate so se zanimali
celo po raznih koncih Azije,
spremljali so med drugim
dvoboje mladih košarkarjev
Brega in Doma. Novinar se je v
nekaj tednih mrzličnega
raziskovanja dokopal do
številnih zanimivih in
neslutenih spoznanj, da na
primer stave upravljajo ravno
hiše iz Azije (največ Japonske,
pa tudi iz davčnih oaz), da so
zakonite, ker jih v Italiji
priznava pristojni organ, in da
se v zakotnih telovadnicah
omenjenih lig zadnje čase
T pojavljajo ljudje, sodelavcistavnic s tablicami intelefončki, ki beležijo potek
tekem in informacije sproti
vnašajo na splet.
Ko je Vončina – in nato Corriere
della Sera - ponudil odkritje
širši javnosti, se je odzvala tudi
deželna košarkarska zveza FIP,
ki je sprožila uradno preiskavo.
Na federaciji so baje za to vedeli
že od novembra, ko so se začela
zgrinjati elektronska sporočila s
prošnjo po pojasnilih glede
tekme mladinskega prvenstva
(očitno je bila predmet stav), ki
so jo prekinili po prvem polčasu
zaradi okvare v neki tržaški
dvorani. Nekaj časa so na zvezi
zadevo preverjali v zatišju, zdaj,
ko je bomba eksplodirala, pa so
morali odreagirati tudi javno in
so stave odločno obsodili.
Četudi je vse skupaj
legalno, je vprašanje
etične narave, saj se stavlja
na rezultat srečanj, na
katerih so med
nastopajočimi često tudi
mladoletni. Zanimivo pa,
mladoletni pri stavah po
zakonu ne smejo sodelovati, kot
tudi ni dovoljeno staviti (vsaj
odkrito) registriranim
športnikom, ki so vpleteni v
tekmovanja. Obstaja namreč
tudi realna možnost, da bi
najstniki in amaterji zavohali
priložnost zaslužka s tovrstnimi
dejavnostmi in bi se lokalne
lige sprevrgle v nešportno
prirejanje rezultatov. Če se je
zgodilo v poklicnih
prvenstvih, ki so v soju
žarometov, zakaj ne bi prišlo
do tega na krajevnih
tekmovanjih, ki potekajo
brez vsakršnega nadzora?
Društva bi morda lahko
“pogruntala” sistem in
počasi popravila svoj skromni
proračun … Lahko se pride
tako daleč, da ranljivi
najstniki na primer stavijo s
kartico staršev na poraz
ekipe, v kateri igrajo, in nato
na igrišču nalašč zgrešijo
obroč izpod koša.
Nadejamo si, da se zgodba ne
bo razpletla v take mračne
scenarije, vendar nekaj bo
potrebno ukrepati in že zdaj
lahko mirno zapišemo, da so
stave na račun mladinskih
medvaških tekem, ki jih s
tribune (kjer sploh je!) spremlja
deset gledalcev, res žalosten
pojav oziroma pokazatelj
narobe sveta.
HC
OBROBNOSTI
Tu na obrobju vsega nas včasih kak dogodek iz
središča tako prizadene, da obnemimo, razdelje-
ni in razbiti, kot smo, na drobne delce vsakdan-
josti. Nekateri še vedno vztrajamo z govorjenjem
in iskanjem naše narodne skupnosti, a dejstva
govorijo drugače, naduta objestnost nekaterih
mladih kaže, da ni tako.
“To je čas arogance, objestnosti, nadutosti, čas
za plenilce in take, ki vedo, take, ki znajo”, mi je
pred kratkim skrušeno rekel gospod, ki se je
umaknil iz naše družbe na robu in odšel samevat
še bolj na rob.
V Ljubljani so pred kratkim k večnemu počitku
pospremili prof. Justina Stanovnika, ki sem ga
spoznal na samo jutro demokratične Slovenije,
večkrat sem ga poslušal, bral in cenil njegovo
umirjeno besedo kristjana; še danes imam v spo-
minu njegove besede na Svetih Višarjah, ko je v
osrednjem nagovoru na romanju treh Slovenij
pred veliko leti dejal, da je med nami Slovenci
izjemno malo usmiljenosti. Govoril je za vse in
je imel prav. Kričava, zajedljiva, zadrta nasilnost
enih in drugih me je in me še danes moti, še po-
sebej novodobnih oportunistov in konvertitov
vseh sort, ki bi me radi učili zgodovine, ki sem
jo sam na lastni koži živel.
Kako malo usmiljenja je med nami, je ponovno
pokazala “afera Boris Kobal”, ki je razvnela strasti
in potegnila najbolj zaudarjajočo gnojnico na
plan.
Ker sem bil v Čedadu na Dnevu emigranta, tam
so namreč igrali Nikolajevo Glauno vajo, si lahko
predstavljam, kako se je vse začelo.
Ko smo izvedeli za novico, nismo mogli verjeti,
kako je mogoče. Vsak je iskal odgovor, a ga ni
našel nihče; motil nas je tudi molk Borisa Kobala,
ko pa smo slišali njegovo opravičilo in priznanje,
smo se znašli v še večji težavi, saj se je takrat začel
javni linč tržaškega avtorja, predvsem na Sloven-
skem, kjer živi in dela; že pred leti se je namreč
izselil iz našega prostora.
Čisto jasno mi je bilo, da bodo nekateri molčali,
saj je Boris Kobal veljal za “našega človeka”. In
sem zato zbegani kolegici Ivi Koršič, ki v našem
tedniku piše o gledališču, svetoval, naj napiše su-
ho in kratko poročilo. Dovolj dolgo sem že v tem
prostoru pod žarometi javnosti, da vem, kako ta-
ke stvari razdelijo našo skupnost, kako porazno
delujejo na vse nas take rane, ki samo še pogla-
bljajo sovraštva in vlečejo iz nekaterih najslabše
na dan.
Ne gre za to, da bi sam opravičeval in bi mi opra-
vičevali dejanje Borisa Kobala, saj ga je sam priz-
nal, se zanj kesal, povzročeno škodo skušal po
svojih močeh tudi poravnati; če se jo sploh da,
seveda.
In tudi to lahko mirno zapišem, da sem pred leti
najprej govoril s Sergejem Verčem, ki je bil nje-
gov kolega, “la spalla”, ko sta dolga leta imela
njun izjemen kabaret. Zelo me je motilo, prav
bolelo, da se je Kobal na večkrat izjemno grob,
nedostojen način norčeval iz lika primorskega
duhovnika. Sergej mi je svetoval, naj se grem po-
govorit z Borisom, takrat je bil direktor Mladin-
skega gledališča v Ljubljani. In sem šel, umirjeno
sva se pogovorila, a me ni poslušal, pokojni g.
Joško Kragelj je nato napisal slovenskim časni-
kom pismo, v katerem je opisal, kako so prav pri-
morski duhovniki poskrbeli za vzgojo Borisovega
očeta Silvija za časa fašizma. Mili Silvij Kobal je
bil odličen igralec, še lepša oseba, dandanes ne
poznam uveljavljenega igralca, ki bi se ponudil
mladeniču, da bo v javnosti on bral njegove pe-
smi, kot je to storil on meni pred leti v Trstu.
Govorim o drugih časih, o časih, ko sva se z Bo-
risom Kobalom spoznala v Trstu, pozneje sva se
včasih srečala in vedno sva se pozdravila, če se je
dalo spregovorila nekaj besed. On je vedel, da se
z nekaterimi njegovimi izpadi ne strinjam, jaz pa
tudi, a sva se vedno pozdravila.
Govorim o časih, ko sem se sam učil pri enem
največjih italijanskih časnikarjev, ki ga večina
Slovencev pri nas takrat ni marala, “ker je bil de-
sničar”. Govorim o Indru Montanelliju, ki je
večkrat zapisal, da se sam v življenju in pri pisan-
ju drži tega pravila: “Ne prenašam čarovnic, ko
pa jih dajo na grmado, se postavim vedno na nji-
hovo stran! ” In tu dodam še dva, ki sta me zaz-
namovala, oba moža. Prvi je bil g. Kazimir Hu-
mar, duhovnik, ki je dve leti hodil k meni v ured-
niško sobico na Placuti jemat slovo in me je učil
strpnosti in širine, njegov: “Dejmo, dejmo! ” mi
še danes zadoni, ko bi koga najraje za vedno po-
slal nekam. Drugi je bil dr. Drago Legiša, izjemno
trd urednik, a notranje mehek človek, ki je vedno
znova ponavljal, da moramo biti ljudje, da mo-
ramo skušati razumeti, da ne smemo obsojati,
da moramo širiti in ne ožiti prostor... Ponavadi
je zaključil s Tertulijanom (Quintus Septimius
Florens Tertullianus): “Anima umana naturaliter
cristiana! Človeška duša je že po naravi krščan-
ska. ” Včasih je dodal še, da moramo biti najprej
ljudje, šele nato smo lahko kristjani.
Malo prijateljev mi je ostalo, a z njimi, čeprav na
daleč, včasih še kakšno rečem in k temu zapisu
sta me nagovorila Erik Bensa in Davorin Devetak,
ko sem jima izrazil nelagodje ob “aferi Kobal”.
Zato, ker oba sorodno čutita in zato, ker sem jima
ponovno citiral Montanellija.
In predvsem zato, ker je tako prav.
JURIJ PALJK 13
Narobe svet tudi v krajevnih športnih krogih
Spletne športne stave tudi
o mladinskih prvenstvih
Albert Vončina
Aktualno14. februarja 201916
Prešernova proslava v Cankarjevem domu v Ljubljani
Smo Slovenci res
novodobni Butalci?
  četrtek, 7. februarja 2019,
na večer pred praznikom
slovenske kulture, je bila
v Cankarjevem domu v Ljubljani
Prešernova proslava (v živo jo je
predvajal tudi Slovenski pro-
gram Deželnega sedeža Rai). Po
Prešernovi Zdravljici, ki jo je zelo
všečno odpela Ženska vokalna
skupina Gallina, so iz ust pred-
sednika Upravnega odbora
Prešernovega sklada, pisatelja in
režiserja Vinka Möderndorferja,
privrele kritično ošiljene misli o
današnji slovenski družbi, ki je
po njegovih besedah odslikava
Butal. 120 let je minilo od na-
stanka Butalcev, a ta obletnica je
šla nekako mimo nas, je dejal go-
vornik. Verjetno se v Butalcih in
njihovem obnašanju Slovenci
preveč prepoznavamo. Resnica,
izpovedana v tem satiričnem de-
lu, boli. Saj to je tudi smisel sati-
re. Opozoril je, da je satira merilo
demokratične tolerence. Tega se
dobri politiki zavedajo. Vprašal
se je, ali smo Slovenci zrel narod,
ki se še zna smejati samemu sebi,
ali smo samo butalasti Butalci.
Povedal pa je tudi grenko misel:
če se satira uresničuje v življenju,
ni več smešna. Möderndorfer se
je obregnil tudi ob čistko, ki je
nastala na ministrstvu za kultu-
ro, kjer naj bi počistili “čistilca,
hleva pa ne”. Še nekajkrat je svo-
je ostro razmišljanje naperil proti
politiki in državi, ki bolj ceni
orožje kot kulturo in tiste, ki
ustvarjajo kulturo (to misel je
namenil predsedniku vlade Mar-
janu Šarcu, ki prihaja iz kultur-
V nih krogov)Omenil je tudi praznovanja ob100-letnici Cankarjeve smrti, ki
žal niso prinesla nič novega
umetnikom: njihov položaj je še
zmeraj enak: Pepelkin. Pravi po-
klon Cankarju bi bil po njego-
vem prav ta, da bi končno umet-
niki na kateremkoli področju
imeli boljše gmotne razmere, da
bi bila delovna razmerja urejena
in delo umetnikov pošteno
plačano. Umetnost bi morala bi-
ti v ponos narodu in državi. Pa
žal ni tako. V polemičnih govor-
nikovih besedah je bilo veliko
grenkobe.
Tudi podeljevanje nagrad ni po-
tekalo v bog ve kakšni svetli
prazničnosti. V ozračju je bilo
čutiti neko resnobno uradnost.
Vsak nagrajenec je doživel sicer
svojo predstavitev v kratkem vi-
deoposnetku, ki se je začel v za-
sneženi zunanjosti pred Cankar-
jevim domom, potem pa prešel
v notranje prostore pred reflek-
torje. Veliko Prešernovo nagrado
za življenjsko delo sta prejela ko-
stumografka Bjanka Adžić Ursu-
lov in scenarist ter režiser Filip
Robar Dorin, ki se je za nagrado
zahvalil v videoposnetku. Samo
nagrado je prevzela njegova žena
Marta Pihlar. Bjanka Adžić Ursu-
lov pa je bila vidno ganjena ob
prejemu nagrade. Zahvalila se je
vsem, ki so jo sprejeli in opazili,
in rekla, da jih ima rada. Več pa
ni mogla govoriti, ker je “imela
veliko tremo”.
Nagrade iz Prešernovega sklada
za pomembne dosežke v zadnjih
treh letih so bili deležni: pesnik
Jure Jakob (njegovi stihi bogatijo
tudi Galebove strani), igralka
Maruša Majer, ustvarjalec animi-
ranih filmov Dušan Kastelic,
skladatelj Tomaž Svete, dirigen-
tka Martina Batič (energična Vi-
pavka, ki vodi tudi mednarodno
uveljavljene zbore – zdaj je v Pa-
rizu) in arhitekta Aljoša Dekleva
ter Tina Gregorič Dekleva.
Martin Srebotnjak in Metod Pe-
vec sta si zamislila kulturni pro-
gram Prešernove proslave, v ka-
terem je tokrat kraljevala Prešer-
nova poezija. Zamišljen pa je bil
filmsko. Vse je bilo namreč po-
sneto. Gledališki igralec Primož
Pirnat je mojstrsko interpretiral
balado Povodni mož v gledališki
garderobi in na hodnikih. V av-
tu, ki je vozil proti Vrbi in kate-
rega šofer je bil igralec Janez
Škof, so se o pesniški besedi raz-
govarjali čudoviti igralki Ivanka
Mežan in Silva Čušin ter omen-
jeni Škof. Zelo občutena in gan-
ljiva je bila njihova interpretacija
Prešernovega soneta O Vrba, po-
sneta v cerkvici sv. Marka, pod
zvonikom katere se je rodil naš
veliki pesnik. Zanimiv je bil tudi
posnetek v enem izmed toliko
nakupovalnih središč, kjer je
hrup premikajočih se vozičkov
preglasil radijsko novico o bližnji
Prešernovi proslavi. Za konec je
Primož Pirnat podal še globoko
občuteno interpretacijo Prešer-
nove pesmi iz sonetov nesreče
Memento mori. Izzvenela je kot
opozorilo vsem nam.
IK
  b glavnih sporedih, na-
menjenih celoveločer-
nim, dokumentarnim
in kratkometražnim filmom, so
potekala kot običajno razna, ko-
ristna strokovna srečanja, kot
When East Meets West (Ko
Vzhod sreča Zahod), ki je zbral
okrog 450 operaterjev iz 35 držav.
Letošnji fokus je bil namenjen ko-
produkcijskim stikom med Pol-
jsko, Če ško, Slovaško, Ukrajino in
državami Beneluksa, Belgijo, Ni-
zozemsko in Luksemburgom. Po-
tem so še bile delavnice Last Stop
Trieste, namenjene
projektom za doku-
mentarce, This is It za
promocijo kakovo-
stno umet niških itali-
janskih igranih fil-
mov oz. oper, Feature
Launch 2019@ Estwe-
ek - TSFF, za razvoj
projektov in scenari-
jev perspektivnih
mladih avtorjev in še
Gocritic!, namenjena
mladi filmski kritiki in novinar-
stvu.
Iz edinstvenega sporeda festival-
skega dne 21. januarja v Rossettiju
bi ob Manskijevih in Lozničevih
pomembnih delih izpostavil še
celovečerec Laskovoe bezraličie
mira (Prijazna lagodnost sveta)
Adilchana Eržanova, poetično in
obenem bolečo, skoro neoreali-
stično sliko sodobne izropanosti
evropske zgodovine in periferije,
koprodukcijo iz Kazahstana, ki te
zadene v srce, s krasno dvojico
mladih junakov, elegantno lepo-
to Dinare Baktybayave in vitali-
stičnim Kuandyikom Dyussem-
bayevem. V nizu kratkome-
tražcev v kinu Ambasciatori pa bi
omenil hrvaški zelo lepo izrisan
animirani film Bobo Andreja Re-
haka, črnogorsko malo idilo o
O
srečanju med glasbenikom
srednjih let v krizi in očetom
Peloid Bojana Stijovića, spet
ranjeno srečanje mladega
študenta in poraženega
očeta Pokój studentowi, tanio
(Študentova soba) Poljaka Rafala
Samusika in na koncu še Sashleli
(Radirka) Davita Pirtskhalava,
svežo razglednico iz Gruzije, ki
uprizarja male eksistencialne
zgodbe, izbrisanje starih antropo-
loških struktur, ki jih ni nadome-
stila nova kolonizacija globaliza-
cije.
Obiskovalci festivalov, kot je ta ali
drugi veliki tržaški festival, Grme-
kov I mille occhi (Tisoč oči), ima-
jo priložnost si ogledati dela, ki
ne bodo nikoli ali le s težavo pro-
drla v normalni filmski obtok ali
tv in nove digitalne prenosnike,
dela, ki govorijo mimo stereoti-
pov in tržne logike o sodobnosti
v bližnjem in širšem svetu, ki in-
terpretirajo lepoto na nešteto
načinov in izven mainstrima. Za-
to, zlasti mladi, bi ne smeli zamu-
diti edinstvene priložnosti in ma-
lo pogumneje seči čez prag teh fe-
stivalskih dvoran.
In smo pri zadnjem filmu dneva:
predstavitvi filma Mihe Mazzinija
in Dušana Joksimovića I cancel-
lati (Izbrisana), v slovenski, hr -
vaški in srbski koprodukciji.
Družbeno zbadljiv film o še ved-
no odprti rani v slovenski družbi,
o vprašanju 25.671 slovenskih
državljanov, ki leta 1992 niso ure-
dili statusa v prekratkem zakon-
skem roku in ostali brez držav -
ljanstva, je tržaška publika nagra-
dila z velikim aplavzom. Mnogo
gledalcev se je po projekciji usta-
vilo na razgovoru z Mazzinijem,
avtorjem scenarija in knjižne
uspešnice z istim naslovom.
Zgodba mlade samske matere
Ane (krasna Judita Franković Br -
dar) in njenega novorojenčka, ki
uradno za sistem ne obstajata, nas
v Cankarjevem letu spominja na
brezupno iskanje pravice Hlapca
Jerneja. Med humanostjo polica-
ja (intenzivnega Jerneja Šugmana
v zadnji interpretaciji pred prez-
godnjo smrtjo) in ohlapno po-
močjo očeta, ki ima drugo
družino (Sebastian Cavazza),
med solidarnostjo drugega “izbri-
sanega” in Aninega očeta, ki se ne
zna odločiti med Ju-
goslavijo in Sloveni-
jo, zaživi še odprta
rana v “državotvor-
nem” procesu Slove-
nije, ki ob častni izje-
mi Matevža Krivica
in redkih drugih se je
nih če ne upa lotiti in
re šiti na morda naje-
nostavnejši način.
S tem, da bi se zakon-
sko spet odprlo “ča -
sovno okno” za ureditev sloven-
skega dr žavljanskega statusa vseh
“izbrisanih”, ki to želijo, ne glede
na razsodbe evropskega in drugih
sodišč. V trenutku ko je nastala
slovenska država, ob plebiscitu in
proglasu neodvisnosti, so vsi pre-
bivalci na njenem ozemlju, do-
morodni Slovenci in pripadniki
ostalih jugoslovanskih narodno-
sti, postali de facto državljani no-
ve države, če so to želeli, ne glede
na takratno ali vsakršno uradno
priznanje. To bi bilo, po mojem
mnenju, treba in se da urediti še
danes. Enostavno priznati to, kar
se je zgodilo, vzeti nase vso de-
diščino skupne jugoslovanske
preteklosti, tudi problematične
plati. Upati je, da bo Mazzinijev
film spet spodbudil razpravo o
tem v Sloveniji.
S 13. strani
Nevidne tragične ...
  n, kot zakleto, je bil tudi on
v tranziciji, zaradi spletkar-
jenja sprijene obalne politi-
ke, dvakrat zapored (2010,
2012) oropan Kocjančičeve na-
grade (Reporter, 20. 2. 2012). V
knjigi sem našel tudi “Goloo-
točane” ter ugledne izobražen-
ce in literarne osebnosti, ki so
se v svojem življenju pogumno
izpostavljali za politični prepo-
rod Slovenije. To kaže, da gre
pri navedenih seznamih za ne-
kaj sto različnih usod, o katerih
se nam niti ne sanja, zato nima
nihče pravice, da lomasti po
njih in jih z neznosno lahkot-
nostjo razglaša za udbovske
konfidente.
Zato ocenjujem, da je npr. Lajo-
vičeva knjiga, verjetno brez nje-
gove vednosti, eden poslednjih
udarcev z repom te pošasti, ki ji
je ime Udba. Nekomu je očitno
uspelo poslati v promet seznam
nesrečnikov, ki jih je Udba na-
skakovala, računajoč na to, da
bo kdo pograbil to kost in z njo
I po mrhovinarsko vnašal v jav-nost zmedo in zdrahe, predv-sem v vrste slovenske pomladi,
ker, kot navedeno, pravih ud-
bašev z leve ni videti v knjigi.
Kajti, čim si v preteklosti ko-
ličkaj izštrlel v družbi, ti je bil
vsiljen razgovor, po katerem je
nastala, brez tvoje vednosti, za-
beležka, ki je romala v Udbin
arhiv, in z njo se je odprl tvoj
dosje. Meni se je to verjetno
zgodilo, ko sem kot študent ne-
prestano rinil v inozemstvo, na
delovno prakso v Belgijo, na
trgatev v Provanso, na avtostop
turneje po Evropi ipd. Za
odhod v tujino pa je bil takrat,
ob vstopnem vizumu v tujo
državo, potreben tudi izstopni
vizum iz Jugoslavije. In pred
sleherno izdajo izstopnega vi-
zuma si bil pozvan na razgovor
“k tovarišu”, ki ti je odpredaval
pridigo o sovražnikih države in
o tvoji dolžnosti, da jo pomagaš
varovati pred njimi. Seveda je
bil razgovor pospremljen tudi s
kakim namigom o možnem
napredovanju ali pa s kako ra-
hlo grožnjo. Vsakdo se je vlekel
ven iz teh klešč, kot je vedel in
zmogel. Z izmikanjem, polo-
vičnimi obljubami, lahko tudi
odklonilno, vendar s posledica-
mi, ki so temu sledile, kot smo
to lahko videli v navedenih pri-
merih. Lahko je pri tem kdo tu-
di klonil, kar pa je tudi člo-
veško, a je potem to plačeval s
hudimi travmami v sebi. Zato
se mora sleherni človek pred
obsojanjem vprašati, kako bi se
sam obnašal v brutalnih oko-
liščinah prejšnjega režima, ko
je bila sleherna odgovorna jav-
na služba pogojena z zahtevo
po vstopu v partijo, ali pa v oko-
liščinah, ko te je proti tvoji volji
zobato kolesje Udbinega stroja
za mletje ljudi potegnilo vase.
Lahko je namreč biti demokrat
danes, ko te to nič ne stane, in
ko za to ni potrebno nobeno
herojstvo. Po tej logiki bi se npr.
morali spraviti tudi nad Pučni-
ka, ki je bil v mladosti tudi ko-
munist. Rad bi videl junaka, ki
bi se tega lotil, ker bi ob tem ob-
nemela vsa demokratična Slo-
venija – od gneva namreč.
Scena iz filma I cancellati (Izbrisana) Mihe Mazzinija in Dušana Joksimovića
Z 11. strani
Zrela leta ...
  Iskrivi smeh na ustih vseh
Zaiskrile se bodo predstave
igralcev iz naših logov
KCLB / ZSKP 
  ust ima v letošnjem letu kar nekaj dni na raz-
polago za svoje norčije. Nekaj prostora si je pri
njem izboril tudi Iskrivi smeh na ustih vseh,
niz ljubiteljskih gledaliških predstav. Ta že nad dve
desetletji razveseljuje oči in srca vseh tistih gledalcev,
ki ljubijo žlahtni gledališki sok, ki se čvrsto pretaka v
ljubiteljskih gledaliških uprizoritvah. Kot znano, te
gledališke večere prirejata Kulturni center Lojze Bra-
tuž in Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice;
zamislila sta si jih prav zato, da bi našim gledališkim
navdušencem, ki se razdajajo v vaških dramskih sku-
pinah, omogočila nastop v veliki dvorani Kulturnega
centra Lojze Bratuž. Kot lansko leto bodo tudi letos le
trije gledališki dogodki, ker nekatere dramske skupine
niso še imele premiernih uprizoritev.
Letošnji niz se bo začel v torek, 26. februarja, ob 20.
uri, ko bo vsakoletno nagrajevanje Mladi oder, ki ga
že dolgo vrsto let razpisujeta Zveza slovenske katoliške
prosvete iz Gorice in Slovenska prosveta iz Trsta, da
bi se v naših društvih bohotno razraščala tudi gleda-
liška dejavnost. Kot vedno bodo priznanje za svoje
gledališko delo, ki zahteva veliko truda in požrtvoval-
nosti, dobile naše otroške, mladinske in odrasle lju-
biteljske gledališke skupine za gledališke stvaritve v
prejšnji sezoni. Gledalce bodo isti dan razveselili s
svojo igrico Rdeča kapica v deželi branja rosno mladi
igralci otroške gledališke skupine SKD Hrast iz Dober-
doba. Tekst je napisala Lučka Susič, predstavo pa
zrežirala Chiara Bruzzechesse.
V petek, 1. marca, ob 20 uri bo na vrsti dramski odsek
PD Štandrež, ki ima za seboj častitljivo 54-letno, ne-
prekinjeno bogato delovanje, kar je ogromno za gle-
dališko skupino, ki se predaja gledališki umetnosti v
vasi, preplavljeni z italijanskim življem. Žlahtni štan-
dreški komedijanti bodo uprizorili svojo novo gleda-
liško stvaritev, zgodnje delo (1963) Neila Simona
(1927-2018), romantično komedijo Bosa v parku.
Morda je kdo videl film iz l. 1967, ki je nastal po njem;
v njem sta protagonista odigrala Robert Redford in
Jane Fonda. Štandreško predstavo, ki je premiero
doživela 26. januarja 2019 v župnijski dvorani Anton
Gregorčič v Štandrežu, je z več humorno obarvanimi
domislicami dovršeno režiral Janez Starina, upokoje-
ni gledališki igralec in režiser. Sam je mnogo odličnih
vlog izoblikoval kot član Primorskega dramskega gle-
dališča oz. SNG Nova Gorica, še prej SLG Celje, na-
zadnje pa Mestnega gledališča ljubljanskega. Širša pu-
blika ga pozna tudi kot enega izmed protagonistov
uspešne televizijske nadaljevanke Ena žlahtna štorija.
Letošnji niz ljubiteljskih gledaliških predstav se bo
končal v četrtek, 28. marca, ob 20. uri, z nastopom
zavzetih igralcev Mladinske gledališke skupine M+,
ki deluje v SKPD F. B. Sedej v Števerjanu. Predstavili
se bodo z delom Baron sedi na veji v režiji mlade Pa-
trizie Jurinčič Finžgar, članice igralskega ansambla
SNG Nova Gorica. Delo Itala Calvina Baron na dre-
vesu (Il barone rampante) je sama dramatizirala in
ga priredila za potrebe mlade dramske skupine. Ob
lanskoletni premieri in ponovitvah je svojevrstna
predstava doživela lep uspeh. Bila je uvrščena v re-
gijski program državnega tekmovanja mladih skupin
Festival Vizije in v finale tega tekmovanja. Na 31.
Čufarjevih dnevih na Jesenicah je osvojila nagrado
“Nova gaz” za najboljše kolektivno delo vseh ustvar-
jalcev. Vredno si jo je ogledati, ker je “nenavadna”,
posebna.
Vse predstave bodo v veliki dvorani Kulturnega centra
Lojze Bratuž. Za predstavo ob natečaju Mladi oder je
vstop prost. Za ostali dve se za nakup vstopnic lahko
obrnete na Kulturni center Lojze Bratuž – tel. 0481
531445 e-mail: info@centerbratuz.org ali na Zvezo
slovenske katoliške prosvete – tel. 0481 538128 e-mail:
zskp_gorica@yahoo.it.
IK
P