Ali bomo ujeli zadnji vlak
Nismo edinu ki se zatekamo k uvedbi samoprispevka v Ljtibljani. Pred nami so to storili že v Kranju, Hrastniku, Zagorju, Kamniku, Grosuplju, Škofji Loki, Domžalah, v Metliki in še v mnogih drugih občinah fponekod že več-krat). Tudi pobrateno mesto Reka je s samoprispevkom uspelo rešiti marsikaj na področju pridobivanja novih prostorskih kapacitet za varstvo in šolstvo. V splctn mest in občin, ki šo se odločile za samoprispevek, smo pravza-prav časovno kar na repu.
Globalni oris odprtih problemov varstva in šolstva terja takojšnjih ukrepov, saj so se vsa ta vprašanja zaradi hitre-ga vsestranskega razvoja našega mesta znašla v središču dmžbene poproblematike, pri čemer ne bi smeli mimo ugotovitev psihologov, pedagogov in socialnih delavcev, da se pričnc otrokov čustveni, socialni, intelektualni, telesni in estetski razvoj že v prvih letih otrokovega živ-Ijenja, da se nadaljuje v obdobju osnovnega šolanja in da vnaša neurejeno varstvo v otrokovo duševnost čustvene travme in motnje, ki se v pravi luči prikažejo šele v šolski dobi in v dobi adolescence (od 24. leta) v obliki agresiv-nosti in drugih socialnopatoloških pojavov.
Pri reševanju perečih problemov varstva in šolstva bi nas morala spodbujati misel, da se v otroku uteleša pre-teklost človekovega rodu in se v njem uresničuje naSa sedanjost ter snuje prihodnost in da pri tem ne bi smeli govoriti le o neki abstraktni solidamostu temveč bi mo-rali izhajati iz načela socialističnega humanizma, ki za-vezuje slehernega pridobitno sposobnega posameznika (tudi tiste brez otrokj, da se zavestno in iskreno vključi v razreševanje tako pereših problemov, kot je varstvo in šolstvo, in ki jih je prinesel dinamični razvoj našega mesta.
(Iz informativnega biltena mestnega akcijskega odbora za uvedbo samoprispevka)