Razvoj pridevniških sklanjatev v kontekstu zgodovinskih in arealnih vidikov1
Alenka Šivic-Dular
IZVLEČEK: V članku so razčlenjeni elementi, ki so vplivali na nastanek inovativne akcentske paradigme za nedoločne pridevnike (slovenščina, narečno) in morda prav tako prvotno za nedoločne pridevnike (hrvaščina, čakavski oziroma čakavsko-kajkavski govori).
ABSTRACT: The article analyzes the elements which influenced the origination of an innovative stress paradigm for indefinite adjectives (Slovenian, dialectal) and, maybe, also primarily for indefinite adjectives (Croatian, Chakavian or Chakavian-Kajkavian speeches).
Ob preučevanju polemike o izvoru (končnic) pridevniške sklanjatve v slovenščini, ki sta jo več let vodila St. Škrabec in V. Oblak2 sem prišla do dveh ugotovitev, da vprašanje izvora slovenske pridevniške sklanjatve, tj. v prvi vrsti izvora končniškega nabora v ednini pridevniške sklanjatve, kljub razgrnjenemu tehtnemu gradivu in vrhunski jezikoslovni argumentaciji iz več razlogov formalno ni bilo dokončno rešeno, da pa je izjemno pomembno za natančnejšo sliko o njeni genezi. St. Škrabec je zagovarjal mnenje, da so edninske končnice m./sr. sp. vsebovale s kontrakcijo nastali *-ë- (tipa psi. -e-) iz končajev psi. zložene pridevniške sklanjatve R ed. -ega/o < -ajego, D ed. -emu < -ujemu in M ed. -emb < -čjemb3 in da so ti končaj i sčasoma prodrli tudi v ednino zaimkovne sklanjatve (npr. sin. tega, temu). V. Oblak pa, ki seje opiral prvenstveno na dialektološka opažanja in tipologijo končniškega nabora v drugih slovanskih jezikih, je zagovarjal mnenje, da so na oblikovanje končniškega nabora pridevnikov v slovenskih govorih vplivali mehki zaimki s končaji tipa -ego, -emu, -emb; ti naj bi posledično vplivali tudi na
1 Besedilo razprave predstavlja referat, pripravljen za 13. mednarodni slavistični kongres v Ljubljani od 15. do 21. avgusta 2003.
2 A. Šivic-Dular, Slovenska pridevniška sklanjatev v luči razlage S. Škrabca in V. Oblaka, Obdobja 17. Vatroslav Oblak [Ur. A. Šivic-Dular], Ljubljana, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik, 1998, 287-303. V tem članku je dostopna tudi osnovna literatura.
3 Škrabec je pa je hkrati za vzhodne sin. govore (prekmurske), menil, da so se oblike tipa novâgola, novümu, novem, D ed. ž. sp. novej) razvile pod vplivom zaimkov v novôga, novômu, novôm, novôj.
Alenka Šivic-Dular, Razvoj pridevniških sklanjatev v kontekstu zgodovinskih ...
spremembo *t-ogo/a > t-ega, *t-omu > t-emu, * t-o nib > t-em, medtem ko je -/- v slovenskih končnicah tipa -iga -imu pojasnjeval kot analogen po I ed. m. sp. določnih pridevnikov. Vendar pa Škrabec ni rekonstruiral samo izhodiščnih oblik pridevniškega končniškega nabora, ampak seje tudi kasneje vračal k vprašanjem razmerja med pridevniškimi in zaimenskimi končniškimi nabori, seveda v okvirih tedaj mogočega.
Polemika seje tedaj končala sicer neodločeno zaradi vztrajanja polemikov pri lastnih stališčih, vendar pa seje kasneje zdelo, da več argumentov govori v prid Škrabčevim stališčem, med drugim naj bi jih podpirale tudi kontrahirane oblike pridevnikov in svojilnih zaimkov že v Brižinskih spomenikih (npr. vuecsne, nepraudnega, zuetemu, mega, memu itd.), njihova zgodovinska ohranjenost v slovenskih severozahodnih govorih ter sledi tega pojava v toponimih na slovenskem zahodu in v osredju, kamor bi kontrakcija morda le še segla.4
V zgodnih jezikovnih spomenikih slovenskega jezika še najdemo imenske oblike pridevnikov (npr. lasna natrovuechu 'lačnega'; naga odeachu 'nagega'; segna naboiachu 'žejnega'), prevladujejo pa zložene pridevniške oblike, ki od protestantskega obdobja naprej v edninskem moškem/srednjem spolu izkazujejo končnice tipa -iga -imu5 (npr. fuetiga pifma, tiga prauiga Boga, hudimu, venim fuetim kershanskim lebnu, tiga Nouiga Teftamenta); samoglasnik v končnici se tradicionalno pojasnjuje kot refleks v nenaglašenem položaju skrajšanega (tipa psi. -é-; v slovenski znanstveni literaturi se zapisuje tudi z -ê-), ta pa po kontrakciji iz *-aje- itd. V Stiškem rokopisu (15. stol.; Stična na Dolenjskem) je zapisana »nenavadna« pridevniška oblika v O. mn. Smeymi chudeymi deyli < *sb mémi xudëmi dëli (MIKHAILOV 2001, 88), v kateri je St. Škrabec videl pridevnik z zairnensko končnico -émi oz. z refleksom -ey- za naglašeni dolgi -é-.6
Prve pridevniške oblike z zaimenskimi končnicami je objavil že F. Miklošič, kasneje sta njihovo število z zgodovinskimi izpričbami (npr. prad usiem hudiem (42), prad tashzhiem kriesham 'pred težkem križam', prad tashziemi skushniauami 'pred težkemi skušnjavami' (51), s' velzhiemi Skalami 'z velkemi željami' (105))7 in narečnimi primeri (npr. O mn. z lèpê'm t. z lèpê'mi dné'vi, in O dv. z g'rdema: z
4 Prim, toponime Dobrêpolje, narečno Dobrei'pole oz. Dobraïpole < *dobroje poVe, Gutenfeld (Dolenjska), Velesovo < *velbje selo (Gorenjska), Dovje < *dblgoje (polje), Lengenfeld (Gorenjska), slovensko narečno Morskjé, R ed. iz Morskjèga, M ed. v Morskem (Posočje) < *Morske, knjižno Morsko, R ed. Morskega. Čeprav toponim nima zanesljive etimologije (prim. Bezlajevo razlago iz etnonima Naristi; F. Bezlaj, JiS 1965/4-5, 414), pa vendarle preseneča oblikoslovno in akcentsko ujemanje s slovanskim *mofe oz. določnim pridevnikom *morbskijb -äja -ojë > sin. *morskî-â *-é in v R. -ê< *-aje. Resne pomisleke pa vzbuja dejstvo, daje ta onomastična motivacija precej nenavadna.
5 Današnje knjižne končnice tipa -ega, -emu so bile v knjižni jezik vpeljane šele sredi 19. stol., nadomestile pa so končnice tipa -iga, -imu, ki so se pisale dotlej; množinske končnice -ih, -im -imi pa so najverjetneje tudi v sin. refleksi psi. končajev v zloženi pridevniški sklanjatvi.
6 Zairnensko končnico -émi najdemo tudi pri glavnih števnikih, npr./defeteimi,/ofmeimi fhenami namesto danes knjižnih desetimi, osmimi (tj. s pridevniškimi končnicami); tuje možen in verjeten oblikoslovni vpliv števnikov *dhvé oz. *tri.
7 Duhouna branua (1740); številke označujejo strani.
Alenka Šivic-Dular, Razvoj pridevniških sklanjatev v kontekstu zgodovinskih ...
8 Večina Škrabčevih narečnih primerov je dolenjskih, navaja pa tudi hipotetične narečne primere v naslednjem smislu: »V mojem rojstnem kraju bi se vtegnilo še dandanašnji slišati n.pr.: močnaVmd poleg močnomo ' ali mo 'čnsmd, v določnem pomenu pa seveda le muo 'cnsmd».
9 Ramovš seje opiral predvsem na razprave J. Scheinigga (SCHEINIGG 1881-82).
10 O ed. sr. sp.: *svetëmb: De fi ti nas heim Sueteim Teile (Tom inu fto fueto kryo tuiga lubefniuiga fynulefufa Criftufa Gofpudi nashiga shpishal inu napuy. (Trubar, Katehismus z dvejma izlagama, 1575, 460)
R mn. ž. sp.: *svçtëxi>: Tfih defet fueteih fepuuedi natei gori Sinay (Ene duhovne pesni, 1563, 44) -/tolftémi obifti (po Ramovšu: Dalmatin)
D mn. m. sp.: *hudëmi>: On ne bode pufftill Hudem ludem hudizhu ti fmerti inu peklu menifkoditi (Trubar, Catechismus 1550, 60, 38b)
O mn. m. sp.: *dobrëmi: budo satemi dobremi inu Suetemi Ozhaki hoditi? (Juričič, Postula II, 1578, 30) /*hudemi: hudejmi (Trubar) - *ostremi: ostreimi (po Miklošiču: sir. 72, Trubar; po Škrabcu: Trubar) -*svçtëmi: Dopufi de tebe tudi ty ludie f o vf ?mi f ueteimi Angeli zhefte inu hualio vekoma. (Trubar, Ta pervi deil tiga noviga testamenta, vtim so vsi shtyri evangelisti inu tv /.../, 1557, p 2b) - Inu de Bug hozhe, de ty verni po tim lebnu bodo per nim, de vshiuaio fo vfemi Sueteimi Angeli tiga vezhniga Nebeskiga Veffelia (Trubar, Ta pervi deil tiga noviga testamenta, 1557, ha) / kadar ieft vmui zhafti pridem pred muië Ozhetom inu pred vfemi fueteimi Angeli (Trubar, NT I, En regishter, ta kashe, kei ty nedelski inv tih drvgih prasnikou Euangelij, 1558, X 4b) / Inu bode martran fteim ognem inu shueplom pred te im lue temi Angeli inu pred teim lagnetom (Trubar, Noviga testamenta pvsledni deil, 1577, 392) / budo sa temi dobremi inu Suetemi Ozhaki hoditi. (Juričič, Postula II, 1578, 30) / kadar on pride vti zhafti fuiga Ozheta, fuiemi fueteimi Angeli (Trubar, Ta celi novi testament, 1582, 172) / Inu bode martran fteim ognem inu shueplan pred temi fuetemi Angeli inu pred teim lagnetom (Trubar, Ta celi novi testament, 1582,413). — O mn. sr. sp.: Hastnèmi: s laftnèmi ujti (po Ramovšu: Biblia, 1,271b). - O mn. ž. sp. : *ostrëmi: On nyh ne odshene, Alli softremi inu farditimi beffedami oftrashi (Juričič, Postula II, 1578, \5a)/Sato ie Chriftus tukaifuoym Stareishim ftakouimi of tremi befedami odgouoril. (Juričič, Postula II, 1578,45b) / Taku ga nereshali s'of tremi beffedami (Dalmatin, Biblia, 1584, II, 160a).
g'rdema rokama) pomnožila Škrabec8 (ŠKRABEC 1998 IV, 41) in Ramovš.9 Celoto tovrstnih primerov iz jezikoslovnih del in sondažno pridobljenih tudi iz kartoteke za zgodovinski slovar slovenskega jezika, ki se nahaja na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša (ZRC SAZU), je v svoji diplomski nalogi zbrala J. Zupan (ZUPAN 2001); na to delo se pri pisanju tega prispevka tudi opiram. Morda bodo kasnejše sistematične raziskave pridevnikov v protestantskih delih število še pomnožile, saj kljub kvantitativni marginalnosti glede na celotni korpus oblik v jezikovno-zgodovinskem in primerjalnem smislu niso nepomembne in bi lahko pomagale osvetliti neko slabo znano jezikovno dogajanje v preteklosti, kije ohranjeno samo fragmentarno.
Kot je znano doslej, so od protestantskih piscev pridevnike z zaimenskimi končnicami zapisali Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Sebastijan Krelj in Jurij Juričič. Pogled v zbrani korpus10 s stališča njihovih akcentskih značilnosti pokaže, da tovrstne končnico vsebujejo pridevniki, ki so s psi. stališča pripadali a.p. b ali a.p. c: prim. *svetb (a.p c); *xud-b (a.p c); *dobri> (a.p b); *ostri> (a.p. b); *lastbtn> (a.p c); trije med njimi iz a.p. c vsebujejo v korenu dolg samoglasnik, dva iz a.p. b pa kratkega. Pri tem zbuja pozornost sintagma z dvema pridevniškima prilastkoma (prim. On
Alenka Šivic-Dular, Razvoj pridevniških sklanjatev v kontekstu zgodovinskih .
nyh ne odshene, Alli sofiremi inu /arditimi bejjedami oftrashi), od katerih samo drugi vsebuje končnico -imi. Od česa je bila odvisna raba dvojih končnic v tem primeru, bi bilo mogoče ugotoviti, vsekakor pa bi jo bilo mogoče interpretirati v povezavi s prozodičnimi karakteristikami,11 morfološko, skladenjsko ali celo naključnostno. Gradivo iz relevantnih kasnejših jezikovnozgodovinskih virov je še bolj skopo;12 Zupanova je našla tri pridevnike, ki spet vsi izhajajo iz psi. a.p. b ali a.p. c (*dobr-b, a.p b; *sQdbm>/sQdbnb, a.p. b; *tcžbky, a.p. c) in dodatno *velikb, ki - sodeč po redukciji samoglasnika v drugem zlogu zapisane oblike - predstavlja sklonsko obliko z umaknjenim naglasom [*vèlik~].n
Škrabec je v svojih razpravah na ustreznih mestih podajal tudi rekonstrukcijo edninskih pridevniških oblik, ki naj bi nastale po kontrakciji - iz teh izhajam v tem članku tudi sama -, vendar pa tudi zapisal, da so v slovenščini (tako kot v nekaterih hrvaških govorih) oblike, ustvarjene po trdi zaimenski sklanjatvi, v delu sklonov (tj. O ed. m./sr. sp. *dobrëmb, R/M mn. dobréxh, D mn. *dobrem-b, O mn. *dobremi) lahko nadomestile imenske oblike pridevnikov, medtem ko so v srbščini in kajkavski hrvaščini celo popolnoma izpodrinile oblike zložene pridevniške sklanjatve (ŠKRABEC 1916-1919 1/3, 324-325).14 Ramovš seje pri razlagi zgodovinskega
11 Oblika /arditimi najverjetne nosi naglas na suf. -it-, oblika o/tremi, danes knjižno ostrimi (tj. morda z odrazom kratkega neoakuta), pa naj bi imela iktus na prvem delu končnice *-émi. Vendar naj opozorim, da se ta pridevniška akcentska oblika - sodeč po vzporednih pridevnikih dobrimi / mokrimi, ki izkazujeta šele slovenski akcentski umik v določni obliki - s svojim refleksom za pričakovani *ôstn,jb akcentsko ne ujema z njima, ampak s srb./hrv. ostri itd. Vzrokov za različen razvoj je lahko več, eden med njimi bi bil lahko tudi nastanek (sekundarne) dolžine v položaju pred sledečim -(j)s-.
12 Prim.: R ed.: * dobrega: dobreiga (po Ramovšu: EDP, 1563). - *sQdbnëga I s odbitega: Sodniega (po Ramovšu: EDP, 1563, 168); oblika sodniega je nezanesljiva, ker je refleks -ie- verjetno verjetno povezan z refleksom predhodnega -ti- (in ne -n-).
O ed. m.sp.: *teïbkënib: pred tashzhiem kriesham (po Ramovšu: Duhovna branua, 51) // prad tashzhiem kriesham (po Škrabcu: Duhovna branua, 1740, 51). - *dobrentb: dobriem (Duhovna bramba, 18. stol.)
O mn. *velikëmi: s' velzhiemi Shalami (po Škrabcu: Duhouna branua, 1740, 105). -*telbkëmi: tashziemi (po Ramovšu: Duhouna branua, 51) / prad tashziemi skushniauami (po Škrabcu: Duhovna branua, 1740, 51).
13 Pridevnik *veliki> -a -o (velikbjb -aja -oje), prim, srb./hrv. vëlik -a -o (veliki -ä -ö), čak. velik -a -o (veliki), sin. velik velika veliko (veliki), bolg. velik velika, rus. velik velika velikô (velikyj), ukr. (velikyj), je s suf. -k- izpeljan iz starejše oblike psi. nedoločnega pridevnika *velbj-b -a -e\ ta ima analogne določne oblike *velbj-ï -â -ë). Po akcentski dokumentaciji iz južnoslovanskih govorov bi se lahko izhajalo iz psi. a.p. b (prim. bolg. vèli vèlja vêle vèlbe, čak. določna oblika vëli -o -o); Dybo ga med akcentsko rekonstruiranimi pridevniki na -bj- ne navaja (DYBO 1981, 158-165). Iz slovenske nedoločne oblike pridevnika (prim. I ed. m.sp. velik in ž. sp. velika) bi zaradi umika za zlog v desno morali rekonstruirati stari akut v osnovi [* velik-], vendar pa bi v tem primeru v določni obliki pričakovali psi. neocirkumfleks [*velîk-], ne pa - kot je realno izkazana - oblike veliki < *véliki < osnove s kratkim neoakutom [*vèlïk-], ki jo potrjujejo tudi hrv./srb. in čak. ustreznice. Akcentski pojav ni popolnoma jasen.
14 Škrabec je torej predvideval, da je zaimenska sklanjatev vplivala samo na sklanjatev prvotno nedoločnih pridevnikov.
Alenka Šivic-Dular, Razvoj pridevniških sklanjatev v kontekstu zgodovinskih ...
razvoja slovenske pridevniške sklanjatve oprl na Škrabčeve razlage in rekonstrukcije edninskih pridevniških oblik (tj. R ed. m./sr. sp. * dobrega < *-aje-, D ed. m./sr.sp. *dobremu < *-uje- in M. ed. m./sr. sp. *dobrém < -éje-), vendar pa ni izrecno omenjal hipoteze o prodoru zaimenskih končnic v pridevniško sklanjatev. Tudi Jakob Rigler se je večinoma strinjal z Ramovševo razlago kontrakcije v končniškem naboru pridevniške sklanjatve (RIGLER 1985, 345), tako da seje ta postavka v slovenski zgodovinski slovnici in dialektologiji uveljavila kot aksiom.
Problematika zaimenskih končnic v slovenski pridevniški sklanjatvi v smislu Škrabčevih pogledov ni prodrla v slovansko primerjalno literaturo po F. Miklošiču, najbrž tudi zato, ker oblik v knjižnem jeziku ni, pa tudi dialektološke raziskave jim niso posvečale kaj prida pozornosti. Tako npr. W. Vondrâk samo ugotavlja, da se slovenska zložena pridevniška sklanjatev v glavnem sklada s srb./hrv., razlikuje pa se od nje po tem, da seje - kot je razlagal tudi že V Oblak - v edninskih končnicah za m./sr. sp. (splošno) naslonila na mehke zaimenske končnice tipa j-ego in opozarja na takšne oblike v Brizinskih spomenikih, prim. D ed. m.sp. zuetemu, D ed. ž. sp. zuetej (VONDRÂK 1908, 119-120). Vendar pa je pri pregledu končnic po jezikih zaimenske oblike pridevnikov registriral: za srb./hrv. in bolg.: npr. za srb./hrv. O ed. m./sr. sp. za množinske sklone (npr. čistem I dobriem I velikijem; ugrbscéchi? I zlatijeh I božijeh; druzijema; starch I veliciehb; dobremi /groznijemi / dražijemi), in za redke bolgarske primere.15 Srb./hrv. gradivo je Vondrâk črpal iz D. Daničica (DANIČIČ 1874; DANIČIČ 1864), kije te oblike prvi izpisal iz zgodnjih srbskih (13. stol.) in dubrovniških virov.16 Tovrstnih oblik je precej tudi v hrvaškem pravnem
15 Med najzgodnejše primere spada O ed. sr. sp. črbvenemb (črbvenemb vinomb na belomb oubrousë (MIKLOŠIČ 1871,20)). Sintagma je zanimiva tudi zato, ker se v obeh navedenih sklonih (tj. O in M ed.) pojavljata v besedilu redki zaimenski obliki pridevnika; pridevnik v O ed. tipa črbvenemb zapisan dvakrat, v M ed. pa se pojavljajo trije različni pridevniki: bélomb. vysokomb in troiskomb.
16 Iz Daničičevega gradiva za obdobje 13.-15. stol. sem oblike z zaimenskimi končnicami sistematizirala v naslednjo sliko:
Zaimenska končnica O ed. m./sr.sp. *-emb je v 13. stol. zapisana najprej pri naslednjih pridevnikih (tj. čistem b I čistem b, grësbnëmb, sb tmasvëmb Gvozdomb), v 14. stol. pa v pridevnikih naslednjih skupin: a. svojilni pridevnik na -ov/ev (carevëmb; srb. Isusovemb, prim. S. Novakovič: Apokrifi jednoga srpskog čirilovskog zbornika XIV. vieka, Starine JAZU, knj. 8,1876,58); b. pridevnik na -bsk- (dobrovačbcemb poleg dvorscimb); c. svojilni zaimek (jegovčmb); č. dva pridevnika (malémb, velicemb), v 15. stol. se število primerov samo še povečuje. V gradivu se pojavljajo še pridevniki na -bn- (npr. drobniemb, slavnëmb I slavnemb I slavniemb, srbčanemb, svetovniemb, istučbnemb, zapadbnemb), prid. na -iv-(milostivijemb), prv. deležniki (imenovaniemb) in neizpeljani pridevniki (dobriemb, živemb /živiemb / živemb / živijemb, novemb, svetliemb, visocëmb). - Zaimenske končnice se pojavljajo tudi v množinskih sklonih pridevnikov, najpogosteje v R/D/O mn. Tako pri pridevnikih najdemo zaimensko končnico R mn. *-ehb vzporedno z -ihb že sredi 13. stol. (npr. codb vbsehb ljudehb krainanehb, codb moihb starehbprisbnihbprijatelihb i vbsex ljudehb krainanehb), prim, tudi srb. malo cjudbnëxb i malo razumbnyxb (po S. Novakovič: Apokrifi jednoga srpskog čirilovskog zbornika XIV. vieka, Starine JAZU, knj. 8, 1876, 50), v D mn. *-emb pa najprej pri svojilnem zaimku za 3. os. ed. (egovémb), svojilnih pridevnikih na -ov- (hristovëmb) in -in- (dëdinëmb, (očinemb), v 14. stol. pa še pri pridevnikih na -bsk-(dubrovačbcemb, novobrbdbscëmb, humbscëmb, trebinbscëmb) in -bn- (zapadnëmb I
Alenka Šivic-Dular, Razvoj pridevniških sklanjatev v kontekstu zgodovinskih .
spomeniku iz Istre, Istarski razvod (ŠIVIC-DULAR 1998, 299, op. 22)17 in tudi tam se v nekaterih sintagmah pojavljajo vzporedno s končnicami zložene pridevniške sklanjatve. V čak. govorih so zabeležene tudi iz kasnejšega časa, predvsem v e-kavskih govorih, vendar pa meja med končnicami iz -ë- (tj. iz množinskih končaj ev zaimkov) in -e- (tj. iz edninskih končaj ev mehkih zaimkov) ni v vseh govorih zanesljivo dokazljiva; morda bi sejo dalo deloma dokazovati iz razmerij v kvantiteti samoglasnikov v končnicah, vendar pa ne v vseh govorih ali primerih, čeprav se zdi, da v ed. prevladuje zaimenska končnica tipa -ega. Za ilustracijo navajam samo nekaj primerov: prim. O ed. m.sp. jedân za drûgèn näikräcenpüte'n döma (Liburnija; ČDL III, 283); R mn. vet' mlâdeh nëgo stâreh (Žminj; ČDL III, 290), stâreh l udi (Žminj; ČDL III, 294)puli stâreh vrät (Žminj; ČDL III, 286), z vëleh bačafse väjka vino toči (Žminj; ČDL III, 288); D mn. rešken ježovitaron i gospoščine 'reškim' (Halubje; ČDL III, 266), brîznën ïsbranôn (Liburnija; ČDL III, 284), nosen sveten triënls kräjuön (Žminj, ČDL III, 293).19 Te končnice se brez razlike pojavljajo tako
zapadnemb, srbčanemb) ter pri neizpeljanih pridevnikih (svetëmb poleg velicimb). Od 15. stol. je ta oblika še pogostejša (npr. plemenitëmb, rečenemb). V 13. stol. je zaimenska končnica O mn. *-emi izkazana samo pri svojilnem zaimku (egovëmi), v 14. stol. poleg tega še pri naslednjih skupinah pridevnikov: a. pridevnikih na -bsk- (bosanbscëmi); b. prvotnih deležnikih (imenovanëmi, bogodarovanemi); c. posamičnih pridevnikih (krbstnëmi, svetiemi, zlatniemi). Od 15. stol. dalje seje število teh sklonskih oblik izjemno povečalo in razširilo še na pridevnike na -bn- (biserbnemi, srbdbčaniemi) in -it- (glasitiemi), prvotne deležnike (imenovaniemi I imenovanemi, izbraniemi I izbranemi, pušteniemi / puštenjemi /puštenemi /puštenemi, rečeniemi), posamične pridevnike (svetemi I svetiemi, starëmi, velicëmï). - Če se problem pogleda z druge strani, tj. v katerih sklonih in pri katerih tipih pridevnikov so se dalj časa ohranjale imenske oblike, lahko na podlagi Daničičevega gradiva ugotovimo, da so bile množinske imenske končnice prej izrinjene kot edninske, da imenska končnica -a prevladuje v R ed. m./sr. sp. pri naslednjih skupinah pridevnikov: pri pridevnikih na -bsk-, pri svojilnih pridevnikih na -ov/ev-, pri psi. pridevnikih na -bj-, pri svojilnih pridevnikih na -j- in pri posamičnih pridevnikih (npr. lahka, gola, mala, strašna, velika), medtem ko se v M ed. m./sr. sp. pri sam. -bsk- poleg zaimenske pojavlja tudi končnica zložene pridevniške sklanjatve *-em). Od množinskih se končnica O mn. ki se od 15. stol. uporablja tudi pri pridevnikih ž. sp. (britci sabljami, rukami pribili), pojavlja do konca 15.-16. stol., še posebej v pesmih (npr. hitri, gvozdeni, pisani, tirni žutki voči).
17 Istarski razvod vsebuje že razvit sestav tovrstnih oblik (npr. jazikom hrvackem i latinskem, živeti večnem zakonom, pravim svojim pečatom pritisnetijem, veliko drugih žlahtneh i dobre h ljudi i muzi deželskih, i s tare h prepovedi, je od s tare h prišlo, od njih starejeh častnih muzi, svojimi visučemipečatipotvrdiše); spomenik se datira v leto 1275 oz. 1325 ali pa kot falsifikat, narejen na podlagi avtentičnih dokumentov, v sredino 15. stol. Glede na rast sestava zaimenskih oblik pridevnika od 13.-15. stol., kot je razvidna iz Daničičevega gradiva (prim. op. 25), se zdi sistem oblik v Istarskem razvodu za 13. stol. preveč razvit.
18 V govoru Žminja se je iz dolgega (naglašenega) -e- razvil diftong -ïe-1-ië- (pod cirkumfleksom oz. akutom), iz kratkonaglašenega ali nenaglašenega pa -ë-1-e-.
19 Glede na to, da v pregledanih besedilih nisem našla nobene naglašene končnice pri pridevnikih, pač pa pri zaimkih (npr. R/T mn. su odsudili onêh, na kêh; Kastav; ČDL 111,267), je še manj zanesljivo, ali imamo pred seboj reflekse prvotnih zaimenskih končaj ev tipa *-ëx-b (tj. dolge s prv. psi. neoakutom) ali pa res le prenos -e-ja iz edninskih mehkih končnic tipa *-ego, pvim. jednëga (ČDL III, 294 pasim, poleg enklitičnega jednega).
Alenka Šivic-Dular, Razvoj pridevniških sklanjatev v kontekstu zgodovinskih .
pri oblikah nekdanjih določnih in nedoločnih pridevnikov, če opazujemo prozodične karakteristike teh pridevnikov (prim, stâre h, vele h). Popolnoma so se uveljavile končnice tega tipa tudi pri zaimkih in pridevnikih v O ed. m./sr.sp. in R/D/M/O mn. - hkrati pa so se posplošile tudi končnice trdih zaimenskih končaj ev -oga in -omu v R/D ed. - v hrv. kajkavščini; to stanje izkazuje tudi že slovar J. Belostenca (BELOSTENEC 1740, passim), medtem ko starejši viri, ki bi vsebovali te oblike, niso bili pregledani.20
Za boljši vpogled v problem v slovenščini bo treba načrtno raziskati razvoj akcentskih podsistemov v diahronem in dialektološkem planu. Prav ob obravnavanem vprašanju seje namreč pokazalo, da bo celo ne glede na to, kakšen je »pravi« izvor končnic21 oz. kaj vse je sodelovalo pri genezi razmeroma poenotenega nabora končnic, kot delovno izhodišče za nadaljnje raziskovanje treba oživiti Škrabčevo ugotovitev, ki jo povzel tudi Ramovš,22 o dveh akcentsko različnih podsistemih (tj. o dveh vzporednih akcentskih paradigmah), ki v sklonih pridevnika (npr. v R/ D m./sr. sp. in stranskih množinskih sklonih) izkazujeta različno naglasno mesto: Škrabec je eno pripisoval določnim pridevniškim oblikam, drugo pa nedoločnim: akcentski tip I (z naglasom na osnovi) dobrega, dobremu poleg akcentskega tipa H (z naglasom na končnici) dobrega, dobremu.23 V razvoju akcentskega tipa II je že Škrabec videl vpliv zaimenske sklanjatve, in sicer v tem smislu, da se je »imenska sklanja vravnala po zloženi ohranivši le naglas imenske.« Z drugimi besedami ta Škrabčeva ugotovitev pomeni, da naj bi določni pridevniki v slovenščini tako glede končnic kot tudi akcentskih karakteristik (tj. naglasnega mesta, akcentov) nadaljevali psi. zloženo pridevniško sklanjatev, za nedoločne pridevnike pa naj bi se pod vplivom zaimkov oblikovala nova (sekundarna) paradigma s naglasom na ultimi. Škrabec je pojasnil tudi mehanizem njenega oblikovanja: v edninsko nedoločno obliko (tj. na njeno osnovo) naj bi se vrinil zaimenski morfem tipa -eg-, -em-, naglasno mesto pa naj bi se ohranilo na končniškem morfemu kot v izhodiščni obliki nedoločnega pridevnika, npr. R ed. * dobra > dobr-eg-a in D ed. *dobrü > dobr-em-ü (ŠKRABEC 1994 I, 312).24 -
20 Izjema so dela A. Vramca, kjer pa tovrstnih oblik ni zaslediti. Glede na popolnoma razvit sistem oblik v kajkavščini 17. in 18. stol., je stanje pri Vramcu najverjetneje treba pripisati vplivu nekajkavske knjižne tradicije.
21 Škrabec je menil, da samo pri sklanjatvi določnih pridevnikov v kranjskih narečjih ni mogoče določiti, ali vsebujejo zaimenske končnice kot v srb./hrv. (ŠKRABEC JD 19941, 312).
22 V slovenskih slovnicah polpretekle dobe izkazujejo nedoločni pridevniki, ki vsebujejo v osnovi stare polglasnike, končniški naglas (tj. lahek lahkega ... mn. lahkih) poleg korenskega (tj. lahki lahkega ... mn. lahkih) (BREZNIK 1916, 84).
23 Izbira rimskih številk kot oznaka za akcentski tip je moja.
24 K temu je mogoče pripomniti, da so končnice vsebovale že v psi. skrajšani naglašeni samoglasnik samo v nominalnih oblikah pridevnikov stare a.p. b (na področjih, kjer se ni umaknil iktus že v slovenskem razvoju), medtem ko bi moral pri pridevnikih a.p. c (zaradi slovenskega premika cirkumfleksa za zlog v desno) velik del končnic vsebovati dolgi cirkumfleks, kot je razvidno iz preostalih sklonskih oblik v I/T ed., dv. in mn., in tudi po tem, kar vemo o psi. tonemskih značilnostih sklonskih oblik in o oblikah akcentskih krivulj v a.p. c in a.p. b (prim. *mlâdo > sin. mladô toda *dobrô > dobro > sin. dobro). Kljub
Alenka Šivic-Dular, Razvoj pridevniških sklanjatev v kontekstu zgodovinskih .
Ramovš v nasprotju s Škrabcem pridevniških oblik akcentskega tipa I (tj. R ed. dôbrêga, zlëjga, D ed. dobremu) ne opredeljuje posebej, medtem ko za pridevniške oblike akcentskega tipa II (tj. R ed. dobrega, zligä< zlëga in D ed. dobremu)25 pravi, da so enklitične (tj. »enklitično rabljena oblika«). Slednje se zdi protislovno ali pa vsaj nejasno, saj pod enklitično rabo navadno razumemo, da oblika nima lastnega naglasa (RAMOVŠ 1952, 102-105).
V sodobnem slovenskem knjižnem jeziku se razloček med nedoločnimi in določnimi pridevniškimi oblikami ohranja samo v delu sklonskih oblik in v naslednjih tipih značilnostih:
1. Po različnih oblikah za I/T ed. m.sp., ki se ločita po vrsti končnice (nedol. prid.) -0 : (dol. prid.) -/, po sinhrono različnih pridevniških osnovah (npr. majhen : mali), po različnem mestu naglasa (npr. debel : debeli, mlado : mlado),26 po vrsti fonema oz./ali tonema (npr. velik : veliki, moker : mokri, star : stari) (TOPORIŠIČ 2000, 320-325).
2. Po tonemsko različnih oblikah v stranskih sklonih, npr. starega : starega (NAHTIGAL 1938, 234-235).
Dvozložne oblike nedoločnih pridevnikov iz psi. a.p. a (tj. s psi. akutom) -z izjemo I/T ed. m.sp. - praviloma izkazujejo akut, določni pridevniki pa refleks psi. neocirkumfleksa (prim, star stâra staro-stari stara staro). - Dvozložne oblike nedoločnih pridevnikov iz psi. a.p. c (tj. s psi. cirkumfleksom na prvem zlogu, ki se izmenjuje s končniškim iktusom) v ohranjenih oblikah - z izjemo enozložnic -izkazujejo sin. cirkumfleks na naslednjem desnem zlogu ali pa mladi slovenski akut (npr. I ed. m.sp. mlâd < *môldh, I mn. m.sp. mladi < *môldi, T mn. m.sp. mladê < "môldy; I ed. ž.sp. mlada < *moldä, T ed. mladô < *môldQ, O ed. mlado < "moldojq, I mn. mladê < *môldy; I ed. sr.sp. mladô < *môldo, I dv. mlâdi < "molde27
temu pa ni dognano, ali morda ni vsaj v delu končniškega nabora nedoločnih pridevnikov a.p. b in a.p. c v neki vmesni časovni fazi prišlo do posplošitve ene izmed obeh možnosti, saj bi to olajšalo prenos (kratkih) končniških akcentov od zaimkov na pridevnike, prim, tip "togö, tomu
Ramovš je rekonstruiral glasovno-akcentsko obliko končnice -egä [=Ramovšev zapis končnice] iz narečne (Rož, avstrijska Koroška) »kratke« pridevniške oblike, npr. doujâ < "dolgega, naja < "nagega, (RAMOVŠ 1935, 15.17, t. 20,17), akcentsko obliko končnice -ega < "-ego iz slovenskega dobreiga (po Ramovšu: EDP, 1563), v Dialektih pa govori tudi o osrednjebelokranjski končnici -ëga < zaimenskega "-ega kot R ed. nedoločnih pridevnikov: mladega, belega, žutega, dobrega k I ed. m.sp. mlâd, bel, žut, döbsr (RAMOVŠ 1935, 138, t. 11).
Toporišič po zgledu drugih besednih vrst tudi pri pridevniku govori o štirih tipih jakostnega naglaševanja, ki ga dopolnjuje še s tonemskimi podtipi. Navaja naslednje tipe: 1. nepremični naglas (tj. stebrični naglas na osnovi), 2. premični naglas (tj. z menjavo naglasnega mesta znotraj osnove), 3. končniški naglas (stebrični naglas na končnici; tip temen temna temno) in 4. mešani naglas (tj. z menjavo naglasnega mesta med prvim in zadnjim zlogom; vključene tudi »osnove z neobstojnim a: sladak sladka sladko). Največ pridevnikov spada v tip 1, vsem ostalim pa, čeprav niso enako živi, raba upada (TOPORIŠIČ 2000, 323-325). Nahtigal navaja tudi dvojnične naglase v: I dv. m.sp. mladâ I mlâda, I dv. ž. sp. mladê I
Alenka Šivic-Dular, Razvoj pridevniških sklanjatev v kontekstu zgodovinskih
in sin. akut na osnovi [mlâd-]). v vseh ostalih sklonih, določni pridevniki pa v vseh sklonskih oblikah izkazujejo sin. akut na osnovi [mlâd-]). - Psi. neizpeljani (oz. prastari izpeljani) nedoločni pridevniki iz psi. a.p. b (tj. kratki naglas na končnici) izkazujejo akut kot refleks neoakuta na dolgem/kratkem vokalu v I ed. m.sp. (grešen; dober), v določni obliki pa sin. akut iz psi. neoakuta, kadar je bil korenski vokal dolg [grešn-], in mladi akut, kadar je bil korenski samoglasnik kratek [dôbr-], npr. grešen grešna grešno - grešni grešna grešno; dober dobra dobro - dobri dobra dobre. Iz tega izhaja, da seje pri pridevnikih tega akcentskega tipa (tj. s kratkim samoglasnikom v osnovi) premaknil iktus s končnice na osnovo šele v teku slovenskega razvoja28 tudi v stranskih sklonih, npr. dobri dobrega < *dobrî -êga (tj. z naglasa na začetnem zlogu končnice) in da to značilnost deli tudi z nekaterimi drugimi govori na slovanskem jugu.
Posebej naj opozorim na razvoj pridevnikov s psi. suf. *--bk-29 in *-bn-30 in osnovo, ki je vsebovala tudi psi. kratke korenske samoglasnike, med njimi polglasnike: npr. *lbghkh Ibghkä Ibgbkô in *thn-bkb thnhkä tčn-bko, ki so v slovenščini lahko tudi končniško naglašeni. Pri teh pridevnikih se v I ed. m. sp. pojavljajo glasovno-akcentske dvojnice z mešanim oz. končniškim naglasom, prim, (nedol. obl.) ed. I m. sp. lahâk I lahek, ž. sp. lahka/lahka* sr. sp. lahkö I lahko - (dol, obl.) I ed. lâhki -a -o31 in v I ed. m. sp. (nedol. obl.) tanek / tenâk I tenèk32 in ž. sp. tanka
mladi in I mn. sr. sp. mladâ I mlada. Novi so akcenti na morfemu [mlâd-]: odražajo neoakut (iz določne oblike) ali pa mladi slovenski akut (po slovenskem umiku akcenta).
28 Obstajajo tudi izjeme, npr. sin. [ôstr-] < psi. *ostri> ostra ostra, dol. prid. *ostri>jb.
29 Pridevnike s tem sufiksom in dolgim/kratkim samoglasnikom v korenu V. A. Dybo razdeli v dve skupini: v prvo skupino uvršča pridevnike, ki izkazujejo iktus na končnici tipa *blizikh bliztkä blizbkô oz. Ibgikh *lbghkâ *lbgbkô (tj. akcentskega tipa B, ki seje razvil sekundarno iz akcentskega tipa D [=*bliz-bki> *blizi>ka *blizhko > *bliz- po metatoniji], nastalega z derivacijo iz besed a.p. b) in določnimi oblikami tipa *bliz-bkhjb oz. *li>g-bk-bjb. V drugo skupino uvršča pridevnike tipov *gladhki> oz. *mbrzi>ki> (tj. akcentski tip A, nastali z derivacijo iz besed a.p. a) in *krêp-bkb krephkä krëp-bko oz. *tbn-bk-b tbntkä tbntko (akcentski tipa C; nastali z derivacijo iz besed a.p. c) z določnima oblikama *krep-bki>jb oz. *tbntkijb (DYBO 1981, 98-107, 99).
30 Pridevniki s tem sufiksom poznajo tri akcentske tipe: *verbnb (tj. akcentski tip A; izpeljan iz besed a.p. a), grešbnb (tj. akcentski tip D; izpeljan iz besed a.p. b), čbstbnb (akcentski tip C; izpeljan iz besed a.p. c) (DYBO 1981, 86).
31 Osnova sin. določnega pridevnika [lâhk-] lahko odraža glasovno pravilni razvoj iz *lbgk-(s slovensko podaljšavo polglasnika) < *ldgk- (kratki neoakut po umiku s šibkega polglasnika) iz prvotne akcentske oblike [Ibgik-], prim. sin. lahk-i -a -o, srb./hrv. läkT -ä -ö, rus. légkyj. V delu slov. govorov se v I ed. namesto refleksov za pričakovane psi. akcentske oblike nedololočnih pridevnikov *lêgak, lègka lègko pojavljajo refleksi psi. nefonetične akcentske pretvorbe v končniški naglas *tehdk hhkä tehkö, sin. lahèk lahka lahkö (DYBO 1981, 94-106). Razen tega se pojavljajo tudi še druge izravnave po akcentskem tipu C, tj. **löghk hgkä logko (sin. lahâk lâhka adv. lahkô), **logk tegka hgkö (hrv.-čak. lak laka lako) ipd. Da gre tu za sekundarne prozodične spremembe, je videti tudi iz tega, ker iktus spreminja svoje mesto v nasprotju s pričakovanimi pravili (npr. v čak. obliki läk kot da seje umaknil s krepkega polglasnika na šibkega, v glasovnih oblikah lakä lakö pa s šibkega polglasnika v desno).
32 Pridevniške oblike tenèk, ki je zapisana v slovarju M. Pleteršnika (II, 662), SSKJ ne navaja, pač pa registrira »mlado« glasovno obliko tènek.
Alenka Šivic-Dular, Razvoj pridevniških sklanjatev v kontekstu zgodovinskih
/ tenka in - (dol. obl.) tanki -a -o.33 Če se v tem kontestu ozremo še na prid. sin. nedoločne oblike pridevnika temen temna temno - Pleteršnik navaja v I ed. m.sp. še teman I temèn (Plet. II, 661)34 -, vidimo, da so v slovnici prav te uvrščene v končniški naglasni tip (TOPORIŠIČ 2000, 324). Naglasna dvojnost v tem tipu je posledica analognih izravnav in nedvomno tudi vpliva določnih pridevniških oblik.
V srb. in hrv. knjižnem jeziku in v večini štokavskih govorov se nedoločni pridevniki še sklanjajo po posebni sklanjatvi, določni pridevniki pa razen nekaj edninskih sklonov (tip -oga) po stari zloženi pridevniški sklanjatvi. Del sklonskih končnic (tj. R/D/M/O mn. vseh spolov in O ed.m./sr. sp.) je skupen obema sklanjatvama; te izvorno pripadajo pridevniški sklanjatvi, izpodrinile pa so tudi stare imenske končnice teh sklonov. V akcentskem smislu izstopajo nedoločni pridevniki iz psi. a.p. c (npr. pûst pusta pusto; mlâd mlâda mlado), katerih osnova I/T/Z ed. m. sp. izkazuje dolgi cirkumfleks [pûst-, mlâd-], osnova drugih sklonov pa štokavski akut [pûst-, mlâd-]: R ed.püst-a, D/M -u O -Trn; I/Z mn. pust-i, R -Th, D/O -Tm/-ima, T -e; mlâd-] (PGHJ 1979, 277-278; REŠETAR 1916, 61-65). Stranskosklonska osnova tipa [pûst-, mlâd-] ni izkazana v čakavskih35 in ikavskih štokavskih govorih, ampak je ohranjena starejša tonemska karakteristika teh osnov [mlâd-]. A. Belič je akcent I/T ed. sr. sp. mlâdo [mlâd-] razlagal kot inovativno reakcijo prvotne akcentske oblike pridevnika v tem sklonu (tj. mlâdo) na adverbializacijo (prim, adverb mlâdo), ki naj bi v I ed. sr. sp. in nato še v ostalih sklonih sprožila premik iktusa na končnico še pred nastankom štokavskega akuta (tj. *mlâdo > * mlado in nato po štokavskem premiku iktusa v današnjo obliko mlâdo); pri tem naj bi pomembno vlogo najbrž odigrale tudi akcentske karakteristike pridevnikov iz psi. a.p. b (npr. tipa *belh bélâ belo > štok. bïo/bïjel bijèla bijèlo in določna oblika *behjb > štok. bijelT -ä -6) (BELIČ 1965, 154-156). Izhajajoč iz gornje razlage, smemo pojav naglašenih končnic pri pridevnikih iz psi. a.p. b umestiti v čas, ki ga zamejujeta na eni strani prehod psi. neoakuta ( ~ ) > štokavski cirkumfleks ( ~ ), na drugi pa razvoj štokavskih (novih) akutov. Kot je mogoče zaslutiti že iz Beličeve razlage, so bili vzroki za premik iktusa z osnove na končnico nedvomno rezultat več dejavnikov (glasovnih, morfoloških, akcentskih ipd.). Med drugim v
33 Dybo uvršča nedoločni pridevnik *tbnhkh thnhkä tbnhko (akcentski tip C, izpeljan iz besede a.p. c) z določno obliko thnhkijb, s stranskosklonskimi akcenti tipa thnhka/ogo: sin. akcentske oblike bi se praviloma glasile samo (nedol. obl.) tenâk tânka "tenkô -(določ. obl.) *tonkî -êga (DYBO 1981, 102).
34 Ta pridevnik uvršča Dybo v akcentski tip C (izpeljan iz sam. *tbma a.p. c), zato bi bil pričakovani slovenski refleks samo sin. (nedol. obl.) teman temna temno - (dol. obl.) *temnî (DYBO 1981, 87).
35 V nedoločni obliki pridevnikov psi. a.p. c z dolgim vokalom (zgled: pûst pusta pûsto) se ohranjajo stare prozodične karakteristike, enake tistim pri samostalnikih, npr. grad, duša, prim. čak. [grôd-] < "grad- v vseh sklonih z izjemo M ed. grödü in D/L/O mn. grödima(n). Prim, še duša s korenskim morfemom [duš-] v naslednjih sklonih: D dûs-i/dus-ïT/Z duš-u, I/T/Z mn. -e, s korenskim morfemom [duš-] v naslednjih sklonih: I ed. duš-a R M -i O dušon, D/M O mn. ônl-àmil-ïma, in s korenskim morfemom [duš-] v R mn. duš-0. (ČDL I, passim). - Za ustrezno določno obliko pridevnikov je značilen novi akut [püst-], njihove končnice pa so povzete po mehkih zaimkih (tj. -ega, D/M -emu, -in; mn. -ih, D/M/O -in/ -ima(n)).
Alenka Šivic-Dular, Razvoj pridevniških sklanjatev v kontekstu zgodovinskih ...
posameznih govorih ni mogoče povsem izključiti ne vpliva naglašenih zaimenskih končnic (npr. -ëmh, -ëxh, -ëmi) in ne vpliva naglašenih oblik zložene pridevniške sklanjatve. Kljub temu, daje tu podano gradivo le v funkciji sondiranja, se vidi, da pridevniki psi. a.p. b s kratkim korenskim samoglasnikom tipa *dobr-b dobra dobro (> čak. döbar dobra dobro, štok. döbar dobra dobro, sin. dober dobra dobro) v delu srb./hrv. govorov (ali celo samo pri delu pridevnikov sicer istega tipa) ohranjajo v določnih oblikah tipa *dobry'b dobräja dobrôje naglas tudi na starinskem mestu (tj. na končnici):36 prim, poznopsl. *dobrî -â -ô > štok. nareč dobrî -â -ô, R ed. dobrôga (Elez. I, 140), sin. dobri -a -o; čak. T mn. novi (ČDL III, 266; psi. a.p. b; DYBO 1981,21 ). Vse do t.i. štokavskega premika iktusa, kije zajel velik del govorov srb. in hrv. jezika, so starejše (tj. končniško) naglasno mesto ohranili tudi pridevniki iz psi. a.p. c s kratkim (tudi skrajšanim) korenskim samoglasnikom, prim. *noïn-b (a.p. c) > štok. nočnim nočni, čak. nočni-ô -o (ČDL I, 668), sin. nočni; *svçth (a.p. c) > štok. narečno sveti -â -ô , R ed. svetôga in svëtoga (Elez. II, 207).
Prikazano popolnoma potrjuje tudi dosedanje ugotovitve o mestu naglasa v akcentskih vzorcih določnih pridevnikov v srb./hrv. in tudi sin. (DYBO 1981, passim) pa tudi to, daje v južnoslov. govorih prišlo do tesnejšega stika med pridevniki v nadaljevanju navedenih skupin 2 in 3 (tj. psi. a.p. b in a.p. c):
1. Pridevniki psi. a.p. a v določnih oblikah ohranjajo prastaro naglasno mesto, tj. z zmeraj naglašeno osnovo oz. z nenaglašenimi končnicami tipa stârïK ed. stârôga (pri nekaterih primerih manjka refleks neocirkumfleksa).
2. Pridevniki psi. a.p. b v določnih oblikah dobijo metatonični neoakut na korenih z dolgim samoglasnikom (zmeraj) in na korenih s kratkim samoglasnikom (arealno). V primerih, ko se iktus ni premaknil, je ohranjeno poznopsl. akcentsko mesto na dolgem samoglasniku tipa * dobrî, R ed. dobrôga (tj. z iktusom na prvem samoglasniku dvozložne končnice).
3. Pridevniki psi. a.p. c v določnih oblikah praviloma dobijo metatonični neoakut na korenih z dolgim samoglasnikom in na korenih s kratkim (ali skrajšanim) samoglasnikom (arealno). V primerih, ko se iktus ni premaknil, je ohranjeno poznopsl. akcentsko mesto tipa * svet-I, R ed. svet-ôga (tj. z iktusom na prvem samoglasniku dvozložne končnice).
Če je v slovenskem knjižnem jeziku končniški naglasni tip vezan le na pridevnike s suf. -bn ali --bk-, - so v psi. korenu vsebovali polglasnike (npr. temen -ega < *tbmbm> - ki izhajajo iz psi. a.p. C (tj. pridevnikov, ki so izpeljani iz samostalnikov psi. a.p. c) in psi. a.p. B (tj. pridevnikov, ki so izpeljani iz samostalnikov psi. a.p. b), pa v slovenskih narečjih končniški naglas ni vezan samo na takšno glasovno-besedotvorno zgradbo. Iz dialektološke literature je korpus nekaj nad 40 tovrstnih samostalnikov zbrala Zupanova (ZUPAN 2001, passim)37 in iz te naloge črpam uporabljeno gradivo, ki ga predstavljam.
36 Prim, premik iktusa s končnice na osnovo in pojav rezultatov psi. metatonije v delu slov. govorov: psi. *dobri>jb dobra/a dobrôje > poznopsl. * dobrî -â -ô > čak. döbri, srb. knj. dobri -ä -ö.
37 Podajam jih v rekonstruirani obliki z akcentskimi opredelitvami po Dyboju (DYBO 1998, passim): *bël-b bêla bëlô : bel-bjb (a.p. b), *blëdh blëdâ blëdo (a.p. c), *bölbm, bolbnä bölbno (C),        (a.p. c), *cvëtbnb (C), *dobn> (a.p. b), *dbtgb dblga dblgo (a.p. a),
Alenka Šivic-Dular, Razvoj pridevniških sklanjatev v kontekstu zgodovinskih .
Končnica -egä z iktusom na drugem samoglasniku je še ohranjena v koroškem, gorenjskem in dolenjskem govoru; naglašeni samoglasnik -à je zmeraj kratek. Njena dvojnična končnica -â seje razvila z narečno kontrakcijo iz končnice -ega. Do kontrakcije je najverjetneje prišlo po umiku iktusa z izglasnega -à na predzadnji samoglasnik -ega > *-éga > -â, če sodimo po pridevniku lep, za katerega poznamo tri različne naglasne oblike Ipaha, Ipa, tepahä (R ed. Ipaha poleg Ipa (Scheinigg) in tepahä poleg Ipaha (Ramovš)), ta umik iktusa pa se zdi primerljiv s tistim v osrednjih belokranjskih narečjih. Analiza gradiva pokaže, daje naglaševanje na koncu (tip -ega) lastno pridevnikom iz psi. a.p. c, redkeje iz psi. a.p. b, in morda le izjemoma tudi tistim iz psi. a.p. a.38
Slovensko narečno gradivo dober, gorenjsko: ed. R dubfgä (RAMOVŠ, 1935,117), RdoboR'ga (ŠKOFIC 1996,
472); koroško (Rož) ed. I dôbr, R dora < *dobrega, D dôrom ' < *dobremu(?),
M na dorâm pàV 'na dobrem polju', O z dorim masvarn 'z dobrim maslom';
mn. I m.sp. dori (ali doro), R dorâh, D dorâm, T doré, M na dôrah, O z
dôremi (SCHEINIGG 1881, 464); osrednjebelokranjsko dçbor, dobrega
(Ramovš, 1935, 138) bled: koroško (Rož) ed. I blied, R bladâ, D bladôm ', M na bladâm lici; mn. I m.sp.
bledi, R bladâh, D bladâm (SCHEINIGG 1881, 527) cel. koroško (Rož) ed. I ciev, R cala poleg câlaha, D calôm ', M na calâm pul \0 s
calim; mn. m. sp. I celi, R calâh, D calâm, M na calâh, O s câlem
(SCHEINIGG 1881, 527) drag: koroško (Rož) ed. R dragega > drajâ (RAMOVŠ 1924, 233) gluh\ koroško (Rož): huch, h 'ša poleg h 'šaha 'gluhega'; mn. m. sp. h 'št ( <*gluhi),
ž. sp. h'še (<*glûh-e) (SCHEINIGG 1881, 665), kar Ramovš interpretira
kot hûx 'gluh', R ed. *gluxëga > hošaha in hoša, I mn. m/ž hošT, -ê (RAMOVŠ
1924, 242); gorenjsko glù:x, **glux'ga/glù:xga (ŠKOFIC 1996, 183) hud: gorenjsko xodgä (RAMOVŠ 1935,117), xù:t, **xud'ga/xù:dga (ŠKOFIC 1996,
183)
lep: koroško (Rož) ed. R Ipâha = Ipa (SCHEINIGG 1882, 430), R tepahä ali Ipaha
*dlbžbm> (C), *drâgt (a.p. c), *dröbbwb (a.p. C), *globô/cb globoka globoko (a.p. B), *gluhh (a.p. b; DYBO 1981, 108), *gnöjbnh (C), *grenhk-b (a.p. C), *xôldbm> (C), *xûd-b (a.p. c), *lbg-bk-b Ibgbkà Ibgbkô (B), *lepb (a.p. c), *mâstbn-b (C), *môldi> (a.p. c), *močbn-b (C), *nrbrtvb (a.p. b; DYBO 1981, 110), *nâg-b (a.p. c), *novb (a.p. b), *Qz*bkb ozhkä Qzhkô (B) / *QZbkh çzbka qzbko (D), *polšbnh (a.p. a; DYBO 1981, 107; prim, slovensko plâh plâha (Plet II, 47), *rumèn-b rumena rumenô (B), *sôldhkh soldhkä sôldhko (C), *slbzem> (C), *sûxh (a.p. c), *svçt*> (a.p. c), *svetblh (a.p. c), *tm-bkb (C), *tbmbnh (a.p. C), *tésbn-b (a.p.b), *tcžbkh (a.p.c), *vysok-b (a.p. B), *vodbm> (C), *verdbWb (C), *zôlt-b (a.p. c), *z/vb (a.p. c).
Pridevnikov iz psi. a.p. a v gradivu nisem zasledila. Izjema bi bil lahko prid. dolg, prim, koroški (Rož) ed. R dôujaha < dolgega poleg doujâ < *doujaha < *dolgega (RAMOVŠ 1924, 233, 241), prim, enak prehod v: hrv. düg -a -o ob in po a.p. c analogna določna oblika dùgï -ä -ö, rus. dolgâ nam. dôlga po a.p. c (1592; 16.-17. stol. (ZALIZNJAK 1985, 295)).
Alenka Šivic-Dular, Razvoj pridevniških sklanjatev v kontekstu zgodovinskih ...
(RAMOVŠ 1952, 103: Rož); dolenjsko (Ribnica) mn. O z lèpê'mi dnevi (ŠKRABEC 1916-16, 47), (Sentrupert) ed. R la:bga/lçbgà (SMOLE 1994, 52)
mlad: ed. \m'lçt,Rmlad'ga/mlâ:dga, D mlâ:dmo, Rmlâ:dga/mladfga, D/M mlâ:dmo; mn. m. sp. I mlâ:t/mladi:, R/M mlâ:dox, D mlâ: dom, T mlâ: de/mlade:, O mlâ: dom; dv.I mlâ:da/mladâ: (ŠKOFIC 1996, 183); belokranjsko I mlâd, R mladçga (RAMOVŠ 1935, 138)
nag: koroško (Rož) ed. m. sp. I nah, R najâha poleg naja, D najôm ', M na najarn, O z najiem (SCHEINIGG 1882, 430), R ed. nagega > najâha in naja (RAMOVŠ 1924, 233), R ed. nâjaha poleg naja »nagega«, M na najàm < *nagëm, O z najim < nagëm, mn. R/M najâh < nagëh (RAMOVŠ 1924, 241)
nov: gorenjsko ed. I no:u, R *nou'ga/no :uga (ŠKOFIC 1996, 183) sladek: koroško (Rož) ed. I m.sp. svadék, R svadčaha poleg svadča, D svadčom ', M na svadčam, O s svadčiem, mn. I m. sp. svadčl, R svadčah, D svadčam (SCHEINIGG 1882,430), R sladkega > suatčaha in suatča (RAMOVŠ 1924, 233), R ed. m. sp. suatča < suatčaha, "sladkega (RAMOVŠ 1924, 241); gorenjsko R ed. slatkoga (RAMOVŠ 1997, 504), ed. I sla'dok, R sladko'ga (ŠKOFIC 1996, 182); dolenjsko (Sentrupert) sladçk (-à) (SMOLE 1994, 131)
suh: koroško (Rož) ed. I m. sp. suh, š'ša poleg s 'šaha), mn. m. sp. lš'ši, ž. sp. š'še (SCHEINIGG 1881, 665), R Š9Šax vej (RAMOVŠ 1935, 16), ed. I sûx R sošaha in šoša, mn. I m. sp. šqšj, ž. sp. šoše (Ramovš, 1924, 242)
svet: koroško (Rož) ed. M m. sp. pu suatäm Patrè (RAMOVŠ 1935, 16); mn. R svetâx tréx qrâlu (RAMOVŠ 1935,16), O prat svetîmï trémï qrâlï(RAMOVŠ 1935); gorenjsko svedgä (RAMOVŠ 1935, 117).
visok: koroško (Rož) ed. M na všočam dravés (SCHEINIGG 1881, 527).
Po dosedanjih ugotovitvah je bil R ed. določnih pridevnikov a.p. b in a.p. c naglašen na prvem delu končnice *-dgo oz. *-ögo; iktus se je na tem zlogu ali ohranil ali pa seje premaknil za zlog v levo (z nastankom metatoničnih neoakutov), nikoli pa ni naglašen drugi samoglasnik končnice "-ago oz. nove zaimenske končnice *-ogö I -ega,39 kot to je to v slovenščini, zato gre najverjetneje za lokalno morfološko-akcentsko inovacijo. Areal tega pojava zunaj severnih in centralnih slovenskih govorov (tj. koroških, gorenjskih in dolenjskih) ni znan, vendar pa najdenih devet ustreznic v R ed. (a nobene v D ed.) odpira realno možnost za identifikacijo tega pojava tudi južneje, v čakavskih oz. hibridnih čakavsko-kajkavskih govorih. Dva primera izvirata iz pripovedi Kako Lovrânci niš n' umeju, ki je uvrščena v zbirko čakavskih besedil (ČDL III) in locirana v »Liburnien in Istrien«.40 Šest primerov izvira iz dela Juraja Križaniča Politika; to delo v rokopisnem predgovoru (Predgo-
39 Npr. Zaliznjak ne navaja nobenega tovrstnega primera iz ruskih spomenikov za določne pridevnike psi. a.p. c, medtem ko določnih pridevnikov a.p. a in a.p. b ne obravnava (ZALIZNJAK 1985, 310-316).
40 Pripoved je od neznanega pripovedovalca v letih 1908-1910 zapisal J. Ribarič in jo sam tudi akcentuiral.
Alenka Šivic-Dular, Razvoj pridevniških sklanjatev v kontekstu zgodovinskih .
wôrie) nosi datum 1663 aprilis 15 (KRIŽANIČ 1965, ll),41 tako da gre med obema viroma za časovni razpon poltretjega stoletja.
Analizirano gradivo:
črnega: (prim, ni črnega za nohton (ČDL III, 283), mudregä: (prim, mudregä človeka; ČDL III, 284),42 zlogô: (zloga vladânia; KRIŽANIČ 1965, 249), bridkogô: (KRIŽANIČ 1965, 193; DYBO 1981, 102),
ostrogo: (lêp obrâz iest znâme ostrogo i dobrogô razuma toda a grub obraz zname
tûpa razuma; KRIŽANIČ 1965, 111), dobrogô: (lêp obrâz iest znâme ostrogo i dobrogô razuma toda a grub obrâz zname
tûpa razuma; KRIŽANIČ 1965, 111), merzkogô: (Charapi sut wranokôzni, aliînako merzkogô obrâza; dlyaradi merzkogô
oblîczia; Pol, 112, 117; Dybo citira po rokopisu str. 94, 113, 115, 193), čistogo: (I kuliko jest j oš doseli ostâlo stârogo zacâlnogo i čistogo izrikânia;
KRIŽANIČ 1984, 49). kalnogô: (iz kalnogô studenca čerpajuči; KRIŽANIČ 1984, 50).
Te oblike R ed. utegnejo biti zanimive tudi zato, ker se akcentsko mesto ne ujema s »klasično« predvidljivimi akcentski mesti v oblikah določnih pridevnikov, tj. s: *čbrn-bjb (srb. črni) *mQdn>jb (češ. moudry, polj. mqdry), *z-blijb (rus. zlôj, srb. zli) *bridhk'bjb (češ. bridky, sev.-kašub. brodJcî), *ostrhjb (rus. dial, vcôstryj, ukr. ôstryj) ali ostrrjb, *dôbn>jb (srb. dobri) ali dobrijb (sin. dobri), *mbrzkbjb), *cist-bjb (srb. cisti; prim. rus. razvoj čista > čista; ZALIZNJAK 1985, 292), *kâlbn*bjb43 (srb. kâlan kâlna kâlno (kâlni), sin. kalân poleg kalen, češ. kalny, ukr. dial, kalbnyj), saj v R ed. ni zaslediti marginalnega iktusa končnice -ago oz. -ogo.
41 Jzpis pridevniških oblik izvira iz knjige z natisom besedila iz leta 1965, ki jo označujem z okrajšavo Pol. - Juraj Križanič seje rodil konec leta 1617 (ali na začetku leta 1618) v dvorcu Obrh na področju Lipnika ob Kolpi. Po šolanju v Zagrebu, Gradcu, Bologni in opravljenem doktoratu u Rimu (1642) je živel v Zagrebu in kot župnik v Nedjelišču, Medimurju in Varaždinu (1642-1646). Dvakrat je potoval v Rusijo. Med letoma 1658 in 1677 je živel v Rusiji (Tobolsku v Sibiriji).
42 Po Dyboju izhajata pridevnika *čbrnt in *mQdrt iz psi. a.p. b (DYBO 1981,173, 114), prim, v čak. čoran cörnä cörnö (čorni) ob srb. crn črna črno (crnî), toda čak. mûdar müdrä mûdro (müdri), ki kaže akcentsko podobo psi. a.p. c, ob srb. mûdar mûdra mûdro (mûdrî) z akcentsko nepričakovano obliko I ed. m. sp., medtem ko a.p. c odraža tudi kosovsko-metohijska oblika mûdar mûdra mûdro (Elez. I, 421).
43 Po Dyboju so se razvili iz psi. *zhh (a.p. b), *brid-bkh (a.p. c), *ostrh (a.p. b), *dobr-b (a.p. b) in *mbrz-bkh (a.p. a), *cïst-b (a.p. a) (DYBO 1981, 108, 102, 123, 101), *kalbm> (a.p. c). Pri tem gre omeniti, da pridevnik *mbrzhkï> ob pravilnem refleksu za akut v srb./ hrv. mrzak mrska mrsko (mrskT) in čak. rnarzak marskà mursko (morski) (ČDL I, 531; DYBO 1981, 101) kaže spremembo v smeri refleksov za psi. a.p. b (in v določni obliki in v I ed. ž.sp.). Pridevnik *čisth izkazuje večinoma pričakovano akcentuacijo, npr. čak. čist čista čisto (čisti), srb./hrv. čist -a -o (čisti), sin. čist čista (čisti), medtem ko v Prigorju pridevnik izkazuje enak akcentski vzorec kot zdräv: ed. I m. sp. čist, ž. sp. čista (ROŽIČ 1893, 142).
Alenka Šivic-Dular, Razvoj pridevniških sklanjatev v kontekstu zgodovinskih
Zdi se, da se to akcentsko mesto najustrezneje razloži z vplivom zaimenske končnice tipa -ogö, in sicer že tedaj, ko je bil iktus še na koncu. Iz tega bi bilo mogoče nadalje sklepati, da je areal akcentske oblike končnice -ogô oz. -egä hkrati tudi areal realnega vpliva zaimenske sklanjatve na pridevniško tudi v smislu nabora končnic.
Zdi se, da bi novo luč na razvoj pridevniških sklanjatev vrgla tudi rekonstrukcija akcentskih sistemov v kajkavskih govorih. V tem smislu bi bil iz več razlogov lahko koristen tudi sistem kajkavskega govora v Prigorju, ki ga je pred dobrim stoletjem - tudi glede naglaševanja pridevnikov - temeljito popisal V. Rožič, vendar pa za celovitejši prikaz razvoja akcentskih sistemov eden ne more zadoščati. V prigorskem govoru seje razlikovanje samoglasniške kvantitete ohranilo samo v naglašenih zlogih. Iz 27 akcentsko podanih celotnih paradigem (ROŽIČ 1893, 142-174) strnjeno navajam samo sliko razmerij na primeru enozložnih in dvozložnih pridevnikov:
1. Določni pridevnik44 tipa I ed. m.sp. letni (izpeljan iz *leto a.p. a)45 izkazuje v vseh paradigmatskih oblikah stalni naglas na osnovi kot refleks psi. novega cirkumfleksa, nenaglašene dvoj nične končnice najdemo samo v R7T ed. ( -ega, -iga) in D ed. (-emu, -imu), sicer pa samo -im (M/O ed., D mn.), -imi (O mn). Vzrok za dvojnične končnice ni jasen.
2. V določnem pridevniku tipa lovski (psi. a.p. C; s suf. -bsk- izpeljano iz psi. */övb löva a.p. c)46 se dolgi padajoči naglas v vseh sklonih nahaja na končnici: lovsk-r (I/Z ed., I/R/T/Z mn.) oz. lovsk-êga (ed. R/T) -ému (D/M ed.) -êm (O ed.) -êm (mn. O mn. -émi). Pri tem tipu pridevnika gre za pričakovani odraz psi.
Velika večina tovrstnih pridevnikov pozna samo določno obliko.
Nasprotno pa neizpeljani pridevnik zdrav iz psi. *shdörvb a.p. a izkazuje akcentske oblike iz akcentske osnove [zdrav-] samo še v stranskih sklonih ed. m./sr. sp. (npr. ed. R/T zdravega in -iga, D -emi in -imu, M -emu). Samo akcentsko osnovo [zdrav-], ki kaže na umik iktusa s končnic in se veže s končnicami tipa -im < *-yjim(i), tj. najverjetneje prvotnimi končnicami zložene pridevniške sklanjatve, izkazujejo I/T/Z ed. sr. sp., O ed. m./sr. sp., celotna ed. ž. sp. in celotna mn. (npr. O ed. zdràv-im < *zdrav-lm (?), O mn. zdràv-imi < *zdrav-îmi(?)). Poleg tega paradigma izpričuje v ed. m./sr. sp. in O mn. tudi naglašene dvojnične končnice tipa -èga (npr. ed. R/T zdravega, M zdravemu, mn. O zdravèmi). Zdi se, da takšno stanje kaže na določeno mešanje sistemov, saj je jasno razbrati mešanje treh akcentskih paradigem: a. Izvorne zložene sklanjatve tipa *shdrävbjb (brez metatoničnega novega cirkumfleksa, prim. čak. zdravi, srb. zdravi), b. »Premaknjene« v tip a.p. c, verjetno še s končnicami izvorne določene sklanjatve pod točko a, vendar pa s prozodičnimi značilnostmi = vokalno dolžino a.p. c (npr. O ed. *zdrav-im). c. Sekundarne sklanjatve, verjetno z zaimenskimi končnicami tipa -o/egö.
Popolnoma seje v tip a.p. c vključil pridevnik mrskî < psi. *mbrzhkb a.p. a, saj v večini sklonskih oblik izkazuje značilnosti akcentske paradigme lovski, vključno z alternacijo nenaglašene [mrsk-] in naglašene akcentske osnove [mfsk-] v R/D/T ed. in O mn. Razlikujeta se predvsem po tem, daje število končnic v posameznih sklonih pri pridevniku mrskî manjše ali pa je celo druga končnica (npr. v ed. D manjka *mrskêmu; v M/O je samo oblika mrskîm, ki pri pridevniku lovski manjka, genetsko pa bi lahko izvirala iz O ed. zložene sklanjatve; v O mn. manjka oblika *mrskêmi, izkazano pa je mfskimi kot lovskimi).
Alenka Šivic-Dular, Razvoj pridevniških sklanjatev v kontekstu zgodovinskih
prozodičnih značilnosti. Poleg tega se pojavljajo tudi dvojnične končnice s hkratnim akcentskim umikom na osnovo [lôvsk-], če končnica ni naglašena (tj. ed. R/T ed. -iga in -èga, D/M -imu in -èmu, O -im, mn. D -im, O -imi). Kot je videti iz gornjega, je končnica tipa -iga vezana na naglas na osnovi, medtem ko bi končnica tipa -èga, sodeč po akcentu, lahko izhajala iz prvotne zaimenske -o/ego.
Namesto sklepa
Iz zgoraj povedanega sledi, da geneza pridevniške sklanjatve v južnoslo-vanskih jezikih še zdaleč ni pojasnjena. S tem prispevkom sem le želela opozoriti, daje bil proces izginjanja (posameznih) nedoločnih pridevniških oblik (v srb./hrv.) oz. celotnih sklanjatvenih vzorcev (v sin.) na eni strani in nadomeščanje končnic v podedovani zloženi pridevniški sklanjatvi tipa "-âgo z zaimenskimi tipa *-ogö na drugi strani kompleksen proces, ki ga ni mogoče raziskovati samo formalno (tj. na ravni nabora končnic), ampak v tesni povezanosti s prozodičnimi karakteristikami pridevnikov in njihovimi akcentskimi paradigmami. Med prihodnje naloge spada preučitev fenomenologije pojava, določitev areala in določitev časa njegovega poteka. Nova akcentska pridevniška paradigma ima v primerjavi s psi. zloženimi naslednje lastnosti:
a) Pridevniška paradigma vsebuje zaimenske končnice tipa *-ogo *-omu.
b) Zaimenske končnice tipa "-ogo *-omü izkazujejo kratki naglas na drugem vokalu, to pa je psi. naglasno mesto pri kazalnem zaimku.
c) Psi. (določni) pridevniki vsebujejo kontrahirane končnice tipa -ägo z dolgo-naglašenim prvim vokalom končnice; v slovanskih jezikih jih nadomeščajo zaimenske končnice tipa -ogo, ki sprejmejo tudi prozodične karakteristike prvotnih oblik (tj. dolžino in iktus, tip "-ôgo).
d) Zaimenska končnica tipa -ogo v novi pridevniški sklanjatvi in v psi. zloženi pridevniški sklanjatvi imata različne prozodične karakteristike {"-ogô - "-ôgo).
e) Nova pridevniška sklanjatev in psi. zložena pridevniška sklanjatev se ločita po tipu akcentske krivulje.
f) Akcentske krivulje psi. zloženih pridevniških sklanjatev imajo predvidljiva akcentska izhodišča, medtem ko se pri novi pridevniški sklanjatvi pojavlja samo en tip akcentske krivulje, ne glede na to, kateremu akcentskemu tipu je pripadal izhodiščni pridevnik.
Odprto pa ostaja najtežje vprašanje, kako to interpretirati oz. kaj pomeni v kontekstu jezikovnozgodovinske rekonstrukcije geneze pridevniške sklanjatve v danih govorih (jezikih) in morda tudi širše. Ali gre morda za akcentsko paradigmo, ki seje drugotno oblikovala neposredno iz nedoločnih pridevnikov ali morda samo iz dela pridevnikov, ki so bili prozodično »primerni«, je v tem trenutku še preuranjeno trditi, ni pa tega mogoče izključiti zaradi jasno izražene funkcije teh pridevnikov v slovenščini, kjer seje pojav, kot je videti, razvil do konca. Doslej ugotovljeni primeri so vsi tako ali drugače povezani z dvema akcentskima paradigmama (tj. a.p. b in a.p. c) oz. izpeljanimi iz teh dveh. Morda bodo intenzivnejše raziskave rabe ostankov nedoločnih pridevniških oblik vendarle omogočile postaviti trdnejša merila tudi za razločevanje (precej pomešane rabe) nekdanjih nedoločnih in določnih pridevnikov, potem ko so se izgubili ali pomešali formalni pokazatelji v stranskosklonskih oblikah.
Alenka Šivic-Dular, Razvoj pridevniških sklanjatev v kontekstu zgodovinskih .
DODATEK: Južnoslovanski svojilni zaimki za 3. osebo in svojilni pridevniki
V južnoslov. govorih so se razvile posebne oblike svojilnega zaimka za 3. os. ed., mn., dv., ki so ponekod popolnoma nadomestile obliko R/D osebnega zaimka v tej funkciji.47 Podobno kot so se psi. svojilni zaimki za 1. in 2. osebo izpeljevali iz R/D osebnega zaimka in se sklanjali po mehki zaimenski sklanjatvi (npr. *mojb moj ego ...mojixb, *tvojb tvoj ego ... tvojixb, *svojb svoj ego ... svojixb, *našb našego ... nasixb, *vašb vašego ... vašixi>) - mehka sklanjatev se je ohranila v večini slovanskih jezikov in govorov48 -, je tudi novi zaimek s svojilnimi sufiksi *-ov- / -v- ( m./sr. sp.) oz. *-in-1 -n- (ž. sp.) izpeljan iz R/D osebnih zaimkov (tj. y ego, jejç; jixb; jeju).: *n-jego-vh, n-jix-ovb, n-jeju-n ter n-jeje-inb (prim. sin. njegov, njihov /njihon (Notranjska), njen, njun', srb./ hrv. njègov, nïhov, njên I njé-z-in; bolg. negov, nein) ali s pridevniškim suf. -bnh - tudi srb. njih/ njïhan njïhna, srbolg. ihen-b, danes nihen, nihna, nihno). Iz najbrž pomenskih razlogov so se svojilni zaimki besedotvorno naslonili na svojilne pridevnike, saj so med njimi obstajale važne pomenske stične točke. Prve zapise srečamo že zelo zgodaj: Prvi zapis v srb. spomenikih sega v 12. stol.: O mn. m.sp. egovemi (npr. si* s(y)ni>mi egovémi; SSZN 1986/4, 1, št. 5985), sinonimnega O ed. sr. sp. pa v leto 1336: togovêmb (npr. i pročimbpravovërnymb togovêmb drbznoveniemb; SSZN 1986/4, 7, št. 6013).49
Po zaimenski sklanjatvi se začeli pregibati tudi svojilni pridevniki na *-ovb in *-inb, za katere je bila prvotno značilna imenska sklanjatev. V bolg. so najzgodnejše, čeprav redke oblike z zaimenskimi končnicami omejene na svojilne pridevnike na *-ov-, pridevnike na *-bsk- in na *-bn- (prim. op. 16). Pri Ruseku so navedeni naslednji primeri iz Chludovega trioda: O ed. xristovêmh 109a w. 5, žiteistemb 167a w. 17; Rmn. ot damaskinovë(x) 21 w. 8, ot andreovë(x) 45 w. 23; D mn. s(ve)tëmb IIa w. 21, x(risto)vëmb 80 a w. 7, 81 w. 10, iovovëmb 117 w. 17, zivotnëmb 83a w. 24; O mn. lazarevëmi 75 w. 34, d(u)sevnëmi 150a w. 26. (RUSEK 1964, 40-45).
Zaimenske končnice pozna e-kavski čakavski govor Kastva. Tu bi rada v prvi vrsti opozorila na onomastično rabo svojilnega pridevnika v R mn. na -oveh iz priimka v funkciji identifikacije pripadnosti člana kaki družine: prim. R mn. Matokoveh (neki j Vlašina otel neč ukrast pul50 Matokoveh) (PECO 1985, 155-
Arhaična oblika seje ohranila tudi v nekaterih slovenskih narečjih, prim, nadiško sestra njega mame 'njegove'; nje dug repič 'njen'; z njih sablami 'njihovimi' (HOČEVAR 1990, 66). Končnice trdega zaimka tipa *texb so popolnoma prevladale v delu srb. in hrv. narečij: prim, kosovsko-resavski govor z oblikami tipa mojeh namesto 'mojih', čakavske govore v Istri, Žminj (BELIČ 1965, 123-125), hercegovske govore (IVIČ 1965, 137), kajkavske govore. Oblike so znane tudi iz zgodovine slovenskega jezika in tudi iz slovenskih narečij. (ŠKRABEC 1916-1919,1/2, 174-175).
V srbolg. obdobju se kot svojilni zaimek za 3. os. ed. začnejo uporabljati oblike egovb I negovb, poleg tega pa še tvorjenke iz kazalnih zaimkov: segovb, togovb, onogovb. Kasneje seje sistem teh svojilnih zaimkov ponovno zreduciral na negov (MIRČEV 1978, 188— 190).
Predlog pul 'put; nach, in Richtung (auf)' se veže z R (ČDL I, 993, 1000).
Alenka Šivic-Dular, Razvoj pridevniških sklanjatev v kontekstu zgodovinskih
156) - k suponiranemu I mn. *Matokovi -, T mn. < R mn. Jačetoveh (da j'Jâcetoveh pulMarčejiprevarila), D mn. Jačetoveh ob I mn. Jačetovi (ČDL III, 269) < "Jačet-ov-i Jačet-ov-eh-b Jačet-ov-emh). Ta onomastični pomen se v hrv. izraža sicer/tudi z R mn.-e/ov-ih: npr. Luka Lovrinčevih (Hvar; PECO 1985 159) < "-ev-yjixT>, ali pa z obliko, ki bi bila lahko I ed. svojilnega pridevnika iz priimka/osebnega imena, čeprav iz skladenjskih razlogov - desni prilastek - ni lahko izključiti arhaičnega imenskega R mn., prim. Miha J ur kotov, barba Zvanïna Jâcetov, Mate Sïmôv, Frane Mävär Juretov, (270) (ČDL III, 267, 269, 270, 270) ali Jivan Bravarüf (Unije; PECO 1985 162) < "-ovl5x. Čeprav so v ekavskih istrskih govorih in v govoru Kastva zaimenske končnice razširjene tudi na pridevnike, je ta raba vredna omembe zaradi tega, ker spada v najstarejšo plast pridevnikov, ki so iz imenske sklanjatve prehajale v zaimensko. V slovenskih govorih tovrstne oblike niso bile ugotovljene, zato brez dodatnih raziskav ostaja negotovo, ali smemo oblikoslovno vzporednico videti v sin. nareč. (Rezija) D mn. ü h Adamaven 'ime travnika na osojskem planšarskem območju Hlivac' < "Adam-ov-emh52 ob I mn. "Adamavi < "Adamovi, zlasti še, ker je obliko M mn. s končnico -avdh\ ta-dô porAdâmavdh (DAPIT 1995, 35) prejkone treba razlagati iz pridevniške končnice "-yjixt. Zunaj južnoslov. jezikov je podoben prodor zaimenskih končnic znan še iz slovaščine, vsaj J. Stanislav jih je tako razlagal v precej obsežnem korpusu primerov. (STANISLAV 1958/11, 256-260). Glede na to, da v spomenikih srb./hrv. jezika lahko lepo spremljamo rast korpusa z zaimenskimi končnicami tipa "-éxh (gl. op. 16) in tudi slovaški primeri so iz 16. stol., je mogoče sklepati, da imamo pred seboj tipološko enako izogloso, za katero pa ni jasno, v kolikšni meri je tudi genetska južnoslovanskozahodno-slovanska izoglosa. Čeprav se svojilni pridevniki v knjižni slovaščini (v večini sklonov) sklanjajo po zaimku moj, tj. z zaimenskimi končnicami v ed. m. sp. in pridevniškimi v mn.: prim. R ed. m. sp. otcov-ho -mu, R mn. -ych -ym itd. (SS 1968, 209-210), pa zgodovinsko gradivo dokazuje, da seje sklanjatev s pridevniškimi končnicami tipa -ého, -ému uveljavila v zahodnih, vzhodnih in srednje-slovaških53 narečjih že zelo zgodaj; prvi zapisani primer naj bi bilo ime ribnika piscina Wolue (področje današnjega Čongrada) iz leta 1075, ki jo E. Moôr razlaga iz "Valove, sicer pa se v spomenikih pojavljajo od 15. stol. (STANISLAV II 1958, 250-256). Pojav zaimenskih končnic pri pridevnikih je nedvomno zanimiv s stališča jezikovne tipologije (tj. načinov konsolidacije jezikovnega sistema), zaradi njegovega areala in tudi različne intenzitete na posameznih področjih pa se zdi dragocen tudi v jezikovnozgodovinskem in lingvogenetskem smislu.
Slovaško gradivo
R mn. -oviech: Gregor Tomovjech (1576), Petra Lenchartoviech (1582),
51 Podobna oblika je v rabi tudi v sin., npr. Jernejev Janez, kjer je levi prilastek "Jernejev najverjetneje edninski, prim. Jernejeva Anica) ob I mn. "Jernejevi 'člani družine/hiše, ki se imenuje tudi "pri Jerneju', R/M mn. "Jernejevih, D mn. "Jernejevim, O mn. "Jernejevimi.
52 Primer ni zanesljiv zato, ker bi ga bilo eventualno mogoče razlagati tudi kot sekundarno sklonsko obliko, nerejeno k M ed. "na Adamovem.
53 Do apokope -é- naj bi prišlo pod vplivom svojilnih zaimkov tipa moj-ho.
Alenka Šivic-Dular, Razvoj pridevniških sklanjatev v kontekstu zgodovinskih .
Mikulaš Yanczüroviech (1587 Hâjniky), Petro Valentovgech (1598 Kosorin), pred Pana Thomisse Mihalowiech (1608 Slatina), Durčatoviech Benko (1647 Honat. Cerovo), Georgio Janowiech (1666 Nové Mesto nad Vahom), Nicol. Holko, aliter Myziesowgech (1667 Mala Čierna), iz Gemera (Revuca) pa izvirajo oblike: Kralowiech (1615), Jorgoviech (1671), Barbowiech (1680), Nemcowyech (1696), Tomas ovjech.
R mn. -ovech (-ovéch ?): pole Dyuoroanthalowech (=*Duro Antalovech; 1566 Ješava), Ondrej Michalowech (1634 Liboreč).54
Rmn. -ojech: GassparDuončzogech (1594 Tekov), GassparowiFragnogech (1594 Tekov), u Duar Maxtlogech (1594 Tekov).
Razen končnice *-ovèxb se v gradivu pojavlja R mn. priimkov - izjemoma tudi apelativov - brez vmesnega formanta -ov-:55 R mn. -ech: Filech zeme (zah. Gemer), pole Laczkech (1566 Jelšava/Gemer), Kateryna Jurakech (1773 Švrtok pri Trenčinu), R mn. -och: Galoch dom (Gemer), R mn. -ich: Galajich zahrada (Gemer), R mn. -éch: richtaréch, Balâzéch (Nitra, Piešfani, Nové Mesto nad Vâhom itd.), R mn. -iech : neboheho Michale Košiniech druh (1574 Mošovce). Kadar gre beseda o več osebah, se priimek, ki ima množinske nominalne končnice, lahko v sklonu tudi ujema z imenoma omenjenih oseb: npr. I mn. -ovia (npr. Jano a Ondrej Mazurâkowya), D mn. -om (npr. Ganowy a Ondregowy Mazurakom widâwame; 1663 Semk. Mat. I, 111) ali pa - kot v že gornjih primerih - stoji priimek v R mn., npr. Šiernich t'etka »Ciernych« (Gemer), PetrasowiKulhawych (1613 Sobotište)56. Iz navedenega slovaškega gradiva je mogoče videti, da se ta paradigma v tej posebni funkciji lahko pojavlja tudi pri občnih imenih, npr. richtaréch.
Vzporedno s tem se pojavljajo tudi dvojnice s pridevniško končnico R mn. -ovvch: Jano Ondregovich, Lauko Krekušovich poleg Jurik Blaseioviech, Jamrich Petroviech (1578 Diviaky); Marko Markovych poleg Marko Markoviech (1582 Sklabina); Mikulaš Yanczüroviech a Krystiena Lianczoviech Pavla dievka poleg Gaspar Stankovich (1587 Hâjniky); Gano Melicherovich poleg Ondreg Niemorokoviech (1602 Beckov). To dejstvo zasluži pozornost tudi zaradi tega, ker se -h kot sestavina končnice za R mn. pri samostalnikih pojavlja tako v južno-, vzhodno- in zahodnoslovanskih govorih in ima zvezo ali z zaimenskimi končnicami ali s končnico za M ed.
V smislu fonetičnega zgodovinskega razvoja niso vse zgoraj naštete končnice dokončno pojasnjene kljub številnim poizkusom razlag (V. Važny, J. Stanislav, A.M. Seliščev, F. Travniček, Št. Töbik idr.), vendar pa je mogoče pritrditi Stanislavu, ki šteje končnico -oviech za precej staro in oblikovano po sklanjatvi zaimka *tëchb itd.; -ovych za končnico sestavljene pridevniške sklanjatve, medtem ko naj bi -éh nastala iz -é- < *-ejey ki muje (analogno) dodan -ch iz R mn. pridevnikov, zapis Duončojech itd. pa po Stanislavu morda dokazuje, da seje -ch dodajal že zelo zgodaj (STANISLAV 1958/11, 259) na končnico -ojo < vzhslš in češ. (JZ) končnice -ovo (npr. matčino bratr, tatinkovo boty), podobno kot se razvijeta končnici -ove, -eve > -oje.
Alenka Šivic-Dular, Razvoj pridevniških sklanjatev v kontekstu zgodovinskih ...
Viri in literatura
BELIČ 1965 - Aleksandar Belič, Istorija srpskohrvatskog jezika2, Knj. II, sv. 1:
Reči sa deklinacijom, Beograd, Naučna knjiga 1965. BELOSTENEC 1740 - Joanis Bellosztenecz, Gazophylacium seu latino-illyricorum
onomatum aerarium I, Zagreb 1740. BREZNIK 1916 - Anton Breznik, Slovenska slovnica za srednje šole, Celovec
1916.
ČDL - Petar Šimunovič, Reinhold Olesch, Čakavisch-deutsches Lexikon I—III.
Böhlau Verlag Köln Wien 1983 (Slavische Forschungen, Bd. 25). DANIČIČ 1864 - Dura Daničič, Rječnik iz književnih starina srpskih I—III. Beograd
1863-1864.
DANIČIČ 1874 - Dura Daničič, Istorija oblika srpskog ili hrvatskog jezika, Beograd 1874.
DAPIT 1995 - Roberto Dapit, Aspetti di cultura resiana nei nomi di luogo, 1. Area di Solbica / Stolvizza e Konto / Coritis, Gemona del Friuli 1995.
DYBO 1981 - B.A. Rudo, CnaenncKan aKuenmojioaun, mockba, h3#aTejibCTBO »Hayna« 1981.
Elez. - Gl. Elezovič, Rečnik kosovsko-metohiskog dijalekta I—II, Srpska kraljevska
akademija, Srpski dijalektološkizbornik, knj. IV in VI, Beograd 1932-1935. HOČEVAR 1990 - Mateja Hočevar, Nadiški knjižni jezik, Diplomska naloga,
Ljubljana, Filozofska fakulteta 1990. IVIČ 1985 - Pavle Ivič, Dijalektologija srpskohrvatskog jezika2, Uvod u štokavsko
narečje, Novi Sad, Matica srpska 1985. KRIŽ ANIC 1965 - K)pHH Kpn^caHHH: TIonumuKa, no,ziroTOBHji k nenara B.B.
3eneHHH, nepeBOA n KOMeHTapHH A. JI. TojibAÖepr, mockba 1965. KRIŽANIČ 1984 - Juraj Križanič, Gramatično izkazanje ob ruskom jeziku, Priredio
i uvodnu raspravu napisao Josip Hamm, JAZU, Sabrana djela, knj. 2, Zagreb
1984.
MIKHAILOV 2001 - Nikolai Mikhailov, Jezikovni spomeniki zgodnje zapuščine, Rokopisna doba slovenskega jezika (od XIV. stol do leta 1550), Trst, Mladika 2001.
MIKLOŠIČ TP - F. Miklošič, Trojanska priča bugarski i latinski, U Zagrebu 1871. MIRČEV 1978 - Knpnji mnpneb, McmopuuecKa epoMamuKa ua otmapcKun e3uv?,
Co(J)hh, Hayica h h3kvctbo 1978. NAHTIGAL 1938 - Rajko Nahtigal, Slovanski jeziki, Ljubljana, Znanstveno društvo
1938.
OBLAK 1894 - Vatroslav Oblak, Der Dialekt von Lastovo, Archiv für slavische
Philologie XVI, Berlin 1894, 426-450. PECO 1985 - Asim Peco, Pregled srpskohrvatskih dijalekata, Beograd, Naučna
knjiga 1985.
Plet. - Maks Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar I—II. Ljubljana 1894-1895. RAMOVŠ 1935 - Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika, VII:
Dialekti, Ljubljana 1935. RAMOVŠ 1952 - Fran Ramovš, Morfologija slovenskega jezika, Ljubljana 1952.
Alenka Šivic-Dular, Razvoj pridevniških sklanjatev v kontekstu zgodovinskih ...
RIGLER 1985 - Jakob Rigler, Ramovševa morfologija slovenskega jezika,
Slavistična revija 33/3, Ljubljana 1985, 335-349. ROŽIČ 1893/1 - Vatroslav Rožič, Kajkavački dijalekat u Prigorju, Rad JAZU,
knj. 115, Zagreb 1893, 68-136. ROŽIČ 1893/2 - Vatroslav Rožič, Kajkavački dijalekat u Prigorju, Rad JAZU,
knj. 116 (Zagreb 1893), 113-174. RUSEK 1964 - Jerzy Rusek, Deklinacja i uzycie przypadkôw w Triodzie Chludowa,
Studium nad rozwojem analityzmu wjezyku bulgarskim, Wroclaw-Warszaw-
Krakôw, Wydawnictwo PAN 1964. SCHEINIGG 1881-82 - Janez Scheinigg, Obraz rožanskega narečja na Koroškem,
Kres 1. in 2, 1881-82. SMOLE 1994 - Vera Smole, Oblikoglasje in oblikoslovje šentruperškega govora,
Doktorska disertacija, Ljubljana 1994. SS 1968 - Eugen Pauliny - Jožef Ružička - Jožef Stole, Slovenska gramatika,
Bratislava, Slovenske pedagogické nakladatelstvo 19685. SSZN 1986 - Stari srpski zapisi i natpisi IV. [Skupio ih i sredio] Ljub. Stojanovič,
Fototipska izdanja knj. 10 Beograd, Srpska akademija nauka i umetnosti -
Narodna biblioteka Srbije - Matica srpska 1986. STANISLAV 1958 - Jan Stanislav, Dejiny slovenského jazyka II, Tvaroslovie,
Bratislava, Vydavatel'stvo Slovenskej Akademie vied 1958. ŠIVIC-DULAR 1998 - Alenka Šivic-Dular, Slovenska pridevniška sklanjatev v
luči razlage S. Škrabca in V. Oblaka, Obdobja 17, Vatroslav Oblak [Ur. A.
Šivic-Dular], Ljubljana, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik, 1998,
287-303.
ŠKOFIC 1996-Jožica Škofic, Glasoslovje, oblikoslovje in besedišče govora Krope na Gorenjskem, Doktorska disertacija, Ljubljana 1996.
ŠKRABEC 1998 - Stanislav Škrabec, O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi, Jezikoslovna dela IV, Nova Gorica, Frančiškanski samostan 1998, 11-50.
ŠKRABEC 1916-1919 - Stanislav Škrabec, Nekaj o končnicah naše »sestavljene sklanje«. Jezikoslovni spisi, Ljubljana, Leonova družba 1916-1919. - Prim, še: Jezikoslovna dela I, Nova Gorica, Frančiškanski samostan 1998, 310— 312.
TENTOR 1909 - Mate Tentor, Der čakavisehe Dialekt der Stadt Cres, Archiv für
slavische Philologie XXX, 146-204. UVOD 1986 - Yeod e u3yHeanemo na JODtcuocnaenucKume e3ui\u, Co(J3Hfl,
h3/iaTejicTB0 Ha BAH 1986. VONČINA 1988 - Josip Vončina, Jezična baština, Lingvostilistična hrestomatija
hrvatske književnosti od kraja 15. do početka 19. stolječa, Split 1988. VONDRÂK 1908 - Wenzel Vondrâk, Vergleichende slavische Grammatik II,
Göttingen 1908.
ZALIZNJAK 1985 - A. A. 3ajiH3HHK, Om npacnaenucKOÜ aKifeumyavçuu kpyccmü,
MocKBa, »HAYKA« 1985. ZUPAN 2001 - Jasna Zupan, Končniško naglašene oblike pridevnikov v historični
dialektološki literaturi, Diplomska naloga, Ljubljana 2001.
Alenka Šivic-Dular, Razvoj pridevniških sklanjatev v kontekstu zgodovinskih ...
Development of the Adjectival Declension within the Context of Historical
and Areal Perspectives
Summary
The article is based on St. Škrabec's and V. Oblak's views on the origin and development of suffixes used in adjectival declension. Their views are discussed within the context of Slovenian and Croatian, or Serbian adjectival stress patterns as compared to Proto-Slavic prosodie characteristics of both indefinite and definite adjectives. Special attention is paid to Slovenian stress paradigm with a short stressed vowel in the genitive/the dative of the singular (cf. dialectal Slovenian xadgä < *hudegä, etc. ) and to their parallels in contemporary Croatian speeches which have been unknown until now (cf. črnega and mudregä; Istria) and in historical sources (cf. the type zlogö; bridkogö; ostrogo; dobrogö; merzkogö; čistogo; kalnogö; Juraj Križanic).—Since the stress pattern with the stress on the final vowel in the genitive of the singular is not characteristic of any of the Proto-Slavic paradigms of the definite adjective but is evidenced in the pronominal declension, we are obviously dealing with a late Proto-Slavic stress innovation, which is most probably related to the intrusion of pronominal suffixes into the singular of the adjectival declension. On the comparative scale of Slavic languages it is surprising that not only the suffix *-ago is being replaced by *-ogo but also the prosodie properties of the latter are being adopted. The studies that have been carried out until now have not yet provided an indubitable answer as to whether-as it is usually assumed-this is a case of indirect suffix replacement in the definite adjectives of the *-âgo type with the pronominal suffixes of the *-ogo type, or that because of the stage of development in Slovenian (i.e. the stress paradigm with the stress on the final vowel as a signal for the declension of indefinite adjectives!) we might presume that even the old paradigms of indefinite (nominal) adjectives might have been "translated" into "pronominal". This dubiousness in the linguistic development calls for additional detailed studies which might explain the phenomenology of the development of the adjectives in these speeches, and possibly elsewhere ( i.e. in the Slavic languages). Above all, they might identify the area in which this development can be proved within the southern Slavic territory and they might also enable the researchers to indirectly establish the time when this process occurred.