-----   246   -----
Homatije tržaške.
Znane so bralcem našim žalostne dogodbe, ki so se začele 10. dne t. m. Potihnil je očitni plamen, al pod žrjavico še tli ogenj. Mestni zbor je izdal skor vsak dan kak razglas, da bi meščane pomiril; poslal je cel6 deputacijo na Dunaj s pismom, v kterem od ministra notranjih oprav zahteva sledeče: 1. da se ostro preišče, kako se je (10. in 13. dne t. m.) policija obnašala; 2. da se imenujejo za vodstvo javnih uradov domače (laške, se ve da!) osebe, ki j in imajo ljudje radi, ali pa take tuje, ki so nepristranske in imajo sploh potrebne lastnosti; 3. minister naj bi pripomogel, da se okolični batalijon pravilno razpusti; 4. policija v mestu naj bi se izročila municipiju samemu; 5. da municipi sme napraviti posebno mestno stražo; 6. dokler ni ta mestna straža napravljena, naj bi skrbeli za javno varnost za to odbrani meščani; 7. vojaščina naj še na dalje patroluje; 8. dosedanja vojaška in civilna policijska straža naj se odpravi.
------   247------
Okoličani se možato drže. Na Občini so se zbrali vsi župani in delegati okolice tržaške (39 vseh skup). Zbor zagotovlja in potrjuje, da v vsej okolici ni bilo nikjer ni pretepov ni razžalitev; protestuje zoper laži, ki jih trosita „Cittadino" in „Neue freie Presse"; zahteva, da morata vse preklicati, kar sta pisala, če ne, da ju bode zbor tožil, ker hujskata in dražita slovenske in laške ljudi v tako nevarnem času; slednjič okoličane hvalijo, da niso oni mini nikjer motili, in jim priporočajo, naj bi ga tudi v prihodnje ne kalili; meščanom pa tako-le govori: „Meščani! Tudi Vas zagotavljamo, da ne pripisujemo Vam skaljenega miru; našega med-sebnega prijateljstva i vzajemnosti zadnje žalostne do-godbe ne razdero; mi potrebujemo Vas i Vi nas. Nas veže stoletna prijateljska vez, močna i trdna dovolj, da je ne pretrgajo hudobni naklepi. Ne bojte se obiskovati okolice, porok smo Vam, da se nič zalega ne stori nobenemu, kdor ne draži i ne podpihuje našega ljudstva, Z Bogom!" Sklenil je dalje zbor okoličanskih veljakov na Občini te-le točke: Mestnemu starešinstvu se podd pismo, v kterem bodo razložene želje okoličanov in se zavrnejo laži in kar se jim po nedolžnem podtika. — Okolični batalijon naj ne opravlja več ponočne straže v mestu, ker to ne spada v njegove dolžnosti. — Predmestni kraji (contrade suburbane) naj bi se deli v policijskih zadevah pod magistrat; cesarska policija naj bi se tod odpravila, ter prevzelo naj bi stražo ondot in po vsi okolici okolično krdelo proti primerni plači. Oba ta poslednja nasveta, v skupščini tehtno prevdarjena, sta obveljala enoglasno.
Poslanci mesta tržaškega bili so že na Dunaji. Vsi dunajski časniki zagotavljajo, da minister Giskra jih ni sprejel tako, kakor so pričakovali, misle, da bode „amen" rekel k vsemu,  kar laška stranka zahteva.   Jako žalostno bi bilo to,   da bi vlada dunajska ne vedela, kaj je jedro vseh dogodeb tržaških, in da bi verjela takim časnikom, kakor je magjarski list „Pest. Lloyd",   kte-rega ni sram, da črti mirne in Avstriji zveste Slovence okolice tržaške, „Italianissime" pa objema kot „ljubez-njive angelje".    Važno je,   da Slovenci okolice tržaške izved6, kaj piše dopisnik iz Trsta v ogerski vladni list, ki takole začenja psovke svoje: „Naši kmetje skušajo nam življenje  greniti  kar  le morejo.    Očitno razglašajo, da vsak Tržačan, ako se prikaže v kampanijo, naj   bo   pripravljen na  tak sprejem,  kakor so nedavno Ljubljančane  sprejeli  „dobri kmetje" okolice ljubljanske.    Res, prav prisrčno je to!    Sred mirnih časov devlje   truma   slovenskih   kmetov  naše   bogato   glavno mesto v obsedni  stan in to  samo zato,   ker mu hudodelstvo pripisuje,   da Lahi in Nemci v njem prebivajo, •a ne Slovani, in sili naše uboge bogate meščane, da se v sedanji vročini zadušijo v mestu, ker si ne upajo stopinje storiti na deželo,   ako jih  ne spremijo vojaki do sv. Jerneja, sv. Andreja ali na druge kraje, kamor Tr-žačanje radi zahajajo zarad veselja.   Pri strašni sedanji vročini je tedaj srditost meščanov proti okoličanom silna in to tem veča,  ker  celo vladni časniki pišejo,   da so „naši dobri kmetje"  čedalje bolj razkačeni.    Koliko je v tacih okoliščinah  naša gosposkina administracija vredna, ne rečem druzega kot to „difficile est sa-tyram non scribere" (to je,  „težko se  človek zdržuje, da ne bi grenkih   povedal.") — In take laži, tako hujskanje si upa ogerski vladni časnik   po svetu raznašati prav nasproti dunajskemu vladnemu listu „Wien. Abend-post", kteri brez ovinkov hvali poštenje kmetov v okolici tržaški. Celo malo drugače kakor „Pest. Lloyd" pa se glasi tudi adresa,   ki jo je  tržaški  mestni   odbor poslal ministru  dr. Giskri;   tudi  ona   blodi   o „pansla-vizmu"  in ,,klerikalizmu",   kakor   da  bi   nihče   ne bil slišal klicev „Eviva Garibaldi!" „eviva Italia!" itd., in
Slovencem, ki so klicali „živila Avstrija!" „živio cesar !" se potikuje izdajstvo, sovraštvo do vlade itd.!!
Tako po Slovanih udriha vsak nemškutar in vsak lahon, kakor da bi pankrti bili v Avstriji. Oni na Primorskem morali bi celo molčati, ako bi jih ,?mati Italija" požreti hotela, kakor kaže to zemljo vid, ki je lani v Milani prišel na svitlo pod naslovom „Carta deli' Italia con le nuove divisione, 1867. Milano, presso F editore Antonio Vallardi", in ki Trst in okolico njegovo, celo Istrijo in velik del kranjske dežele do Postojne in 3 okraje goriške, pa tudi laške Tir o le kar naravnost imenuje „italijansko zemljo I"
Evo sad tistega semena, ki ga je podMetternihom z^asejala avstrijska politika: „divide et impera!" Na Ceskem je nemščina brzdala češko narodnost, v Galiciji poljska rusinsko, na Kranjskem, Štajarskem in Koroškem slovensko nemščina in na Primorskem la-ščina. Po vseh teh deželah se je zatirala v šolah, uradnijah in javnem življenji ena narodnost in po naročji nosila druga in to še tista, ki nima naroda v deželi. Absolutizemje tlačil pravico narodovo, da je v jaekterih deželah, kakor na Ceskem, na Kranj skem, Štajarskem in Koroškem^do tega prišlo, da se čudijo zdaj Nemci, da Kranjci, Stajarci in Korošci niso vsi Nemci, Lahi pa, da Primorci niso vsi Lahi, in da v vseh krajih je bil vsak, ki je zahteval narodu njegove pravice, proglašen in tudi v policijske protokole začrtan kot „ultra" in „rogovilež"! Kdor se ni nosil za Nemca ali Laha, brez milosti bil je „sovražnik vladi!"
Tako je Avstrija z napetimi jambori jadrala z nemščino in laščino, misle, da ne pride nikoli sodni dan. Al zmotila se je — kajti Bog pravični je nad nami! Zdaj je zadnji čas, da se otrese pogubivne politike. Narodi, toliko zatirani a vendar ne zatrti, zbudili so se in zahtevajo „vsacemu svoje." Oni so siti razpora, ki ga je vlada sama sejala s tem, da je narod dala po narodu gospodovati. Oni previdijo, da pretveza „omike", po kteri je narodom materni jezik jemala, ni pošteno djanje, ker narod po celoti svoji se da omikati le v svojem jeziku, in da bo že sam in tudi rad segel po učenju druzih jezikov, ko bo videl, da mu ti koristijo in da zavoljo tujščine škode ne trpi narodni jezik.
Kadar pa narod v državi svoji vse pravice vživa, ki mu pred Bogom in svetom gred6, tadaj se čuti samega sebe, dobi zaupanje do lastne moči, se ponaša s svojim blagom, postane samostojin in ni več podlaga tujčevi peti — z eno besedo, on postane faktor v deželi, kteremu drug narod ni več gospodar, ampak to, kar je sosed sosedu.
In to mora tudi na Primorskem biti. Vlada mora vse zapreke odstraniti Slovencem, da pridejo do vseh svojih pravic na svoji zemlji, da se Lah ne misli gospoda njihovega in da se predrznemu Turincu strga „nuova carta delF Italija!" Ako vlada še dalje grli italijanstvo — podpiralo bo le centrifugalni element, pa odbacnila bode od sebe zvesti narod slovenski, ki  je bil zmiraj steber edini Avstriji!
Kakor si bode „mati Avstrija" postljala, tako bode ležala! Ce tudi žalostna zgodovina kaže, da zginejo narodi na svetu, kaže še večkrat, da še pred zginejo države, zato naj gledajo možje, ki imajo državno krmilo v rokah, da škode ne trpi Avstrija!