POGLED V SLOVENSKE FOTOTEKE
janez kos
Prve slovenske fotografije je posnel v za-
četku petdesetih let prejšnjega stoletja eden
izmed njenih pionirjev, Janez Avguštin Pu-
har.' Njemu so sledili številni amaterji in
profesionalni fotografi. Ze pred letom 1900 je
bilo na Slovenskem več poklicnih fotografov.^
Amaterji pa so razvili svojo organizirano de-
javnost zlasti v tridesetih letih našega stolet-
ja, ko so se organizirali v številne klube, pri-
rejali zelo obiskovane izlete in razstave na
raznih koncih Slovenije in pripravili v Ljub-
ljani tudi prvo jugoslovansko fotografsko
razstavo.^
Cim bolj se je fotografija uveljavljala v
gospodarski dejavnosti, znanosti, tehniki, v
sredstvih javnega obveščanja in na drugih
področjih človeške dejavnosti ter se širila s
področja umetniškega izpovedovanja in por-
tretiranja na zapisovanje vizualnih bivanj
človeškega dela in okolja in vse bolj postaja-
la zapisek, informacija in dokazilo, tem bolj je
dobivala značaj arhivskega gradiva. Vzpored-
no z njim pa se je počasi budila tudi zavest
tega značaja. Od spoznanja, da je fotograf
»važen kulturni faktor svojega naroda«, pa
do poizkusa ustanoviti prvo zgodovinsko (ar-
hivsko) fototeko, zbirko fotografij, ki bi pri-
kazovale »celoten gradbeni razvoj našega me-
sta, njegove važnejše dogodke (slavnosti,
vsesokolske zlete, obhode itd.), imenitne
osebnosti iz javnega udejstvovanja in ljub-
ljansko zgodovino«,^ je bilo samo še četrt
koraka.
Medtem ko so fotografijo v praksi marsi-
kje kaj kmalu ocenili kot arhivsko gradivo
in jo hranili za namene historičnih znanosti,
je dobila tako opredelitev v domači arhivski
zakonodaji zelo pozno, mnogo kasneje kot v
tujih zakonodajah. Na jugoslovanskem ozem-
lju prvikrat šele s splošnim zakonom o ar-
hivskem gradivu in arhivih leta 1964,^ pose-
bej za Slovenijo pa z zakonom iz leta 1966.*
S tema zakonoma je fotografija, ki ima do-
kumentarno vrednost za zgodovino in druga
znanstvena področja, za kulturo na splošno
in še za druge družbene potrebe in ki je na-
stala pri delu državnih organov, oziroma pri
delu družbeno-političnih skupnosti, delovnih
in drugih organizacij, civilno pravnih oseb in
posameznikov, postala arhivsko gradivo in
sicer ne glede na to, kdaj in kje je nastala,
in ali je izvirna ali reproducirana. Enak zna-
čaj ima seveda tudi negativ na plošči ali tra-
ku, diafilm in diapozitiv.
Fotografija je torej tako kot spisovno ar-
hivsko in registraturno gradivo z zakonom
zavarovana in jo morajo arhivi evidentirati
pri ustvarjalcih in imetnikih, jo zbirati, ure-
jati, vzdrževati ter jo varovati, da se ne po-
škoduje, ne uniči ali izgine, se pravi, da jo
morajo varovati v enakem obsegu kot spisov-
no gradivo. Slovenski arhivi do izida zakona
0 arhivih in arhivskem gradivu fotografskemu
arhivskemu gradivu niso posvetili prave po-
zornosti. Tisto, kohkor so je, je bil le odsev
osebne ocene in iniciative ter dobre volje
arhivskih delavcev, kar kaže, da arhivi niso
znali ali pa ne mogli zaradi svoje gmotne
šibkosti in necelovitosti arhivske službe sle-
diti potrebam po tej iskani zvrsti arhivskega
gradiva. Prav iz teh razlogov v slovenskih
arhivih ne bcmo našli kaj prida tega gradiva,
več ga bomo dobili v drugih institucijah,
zlasti v muzejih.
Ponudimo se s kratkim sprehodom skozi
slovenske fototeke, si jih bežno oglejmo in
obenem napravimo nekatere zaključke. Zač-
nimo pri arhivih. Arhiv Slovenije, Zgodovin-
ski arhiv Ptuj, Zgodovinski arhiv Celje,
Mestni arhiv v Piranu in arhiv Inštituta za
zgodovino delavskega gibanja fototek sploh
nimajo. Imajo le nekaj fotografij kot priloge
v spisovnem gradivu. Največjo fototeko s pri-
bližno 6000 fotografijami in 21 albumi hrani
Zgodovinski arhiv Centralnega komiteja Zve-
ze komunistov Slovenije v Ljubljani. Sledita
mu Mestni arhiv Liubljane s približno 5000
fotografijami^ in Pokrajinski arhiv Maribor
s 3900 fotografijami in 26 albumi.^ Pokra-
jinski arhiv Koper ima le 1500 fotografij in
1 album. Nerazvitost slovenskih arhivskih fo-
totek se ne kaže samo v številkah, ampak tudi
v vsebinski omejenosti na starejša obdobja. V
njih ne zasledimo fotografij iz zadnje vojne,
ne iz časov po njej. Iziema je le fototeka
Zgodovinskega arhiva CK ZKS, ki pa ima o
povojnem času zopet samo gradivo, ki doku-
metira organizacijsko življenje Zveze komuni-
stov do leta 1959. Regionalni arhivi pa so
poleg tega omejeni predvsem na gradivo svo-
jih nekdanjih ozkih teritorialnih območij, ki
so jih imeli pred ureditvijo arhivskega
omrežja. Arhivske fototeke so danes v popol-
ni stagnaciji in razen fototeke Zgodovinskega
arhiva CK ZKS ne do kraja urejene ter ni-
majo izdelanih pomagal, kar vse omejuje
njihovo uporabo.
Muzeji ljudske revolucije in NOV zbirajo
predvsem slikovno gradivo, ki dokumentira
predvojno delavsko gibanje in narodnoosvo-
bodilni boj ter ljudsko revolucijo. Glede na
množino zbranega gradiva in na dokaj gosto
mrežo agUnih zbiralcev smemo trditi, da je
fotografsko arhivsko gradivo te vsebinske
44
vrste v slovenskih fototekah najbolj sistema-
tično zbrano, je pa tudi dobro urejeno.
Največ gradiva te vrste je v Muzeju ljudske
revolucije Slovenije v Ljubljani, v fototeki,
ki so jo zastavili že med vojno pri Znanstve-
nem inštitutu. V njej je mogoče najti tudi
reprodukcije važnejšega slikovnega gradiva
drugih imetnikov. S številom 100.000 fotogra-
fij je največja slovenska zgodovinska fotote-
ka. Pomembnejši, a mnogo revnejši imetniki
fotografij o delavskem gibanju in narodno-
osvobodilnem boju so še Muzej narodne
osvoboditve v Mariboru (8000 fotografij, 5000
negativov). Muzej revolucije v Celju (3200
fotografij, 3200 negativov, 63 diapozitivov),
Muzej ljudske revolucije v Slovenjgradcu
(2000 negativov) ter drugi muzeji, ki imajo
oddelke za NOV (Koper, Ptuj, Nova Gorica,
Brežice, Kočevje, Novo mesto, Postojna,
Kranj in še kje).
Narodni muzej v Ljubljani, pokrajinski in
mestni muzeji imajo v svojih fototekah pred-
vsem gradivo, ki nastaja v zvezi z arheološki-
mi izkopavanji in obdelavami muzealij, foto-
grafije s področja ljudske kulture in krajev-
ne zgodovine ter NOV. Bolj so usmerjeni k
tistemu, kar je že zgcdcvina glede na seda-
njost. Le izjemoma bomo v muzejskih foto-
tekah našli kaj gradiva o povojnem življenju.
Druga njihova slabost je neenotno vodenje
po oddelkih, povečini slaba urejenost in po-
manjkanje primernih pomagal. Nastale so
razen fotctek koprskega muzeja in Narodne-
ga muzeja — ti dve sta začeli nastajati že
pred prvo vojno — v letih med 1950 in 1965.
Kljub mladosti so nabrale, vsaj nekatere,
toliko gradiva, da jih moremo po domačih
merilih šteti med srednje velike. Največje
in najpomembnejše so fototeke Narodnega
muzeja (v kulturnozgodovinskem oddelku jih
je nad 4500, v knjižnici pa nekaj nad 3 t. m).
Pokrajinskega muzeja v Mariboru (18.300
fotografij, 14.300 negativov) in Gorenjskega
muzeja v Kranju (14 000 fotografij, 15.841
negativov in skoraj 8000 diapozitivov). Drugi
muzeji imajo manj fotografij, to je, med 1000
do 6000 (Pokrajinski muzej Koper, Kočevje,
Ptuj, Celje, Murska Sobota, Goriški muzej
Nova Gorica, Posavski muzej Brežice, Dch
lenjski muzej Novo mesto. Notranjski muzej
Postojna, Mestni muzej Idrija, Delavski mu-
zej Ravne na Koroškem, Mestni muzej Ljub-
ljana). Muzejske fototeke s precejšnjim de-
lom fotografij segajo v zadnje četrtstoletje
19. stoletja. Te in druge starejše fotografije
so se pridobile z darovi, nakupi in preslika-
vami. Muzeji v dobršni meri tudi sami sli-
kajo.
Specialni muzeji hranijo le fotografije, ki
zadevajo njihove specifične naloge. Posebej
naj omenimo: Etnografski muzej v Ljubljani
(50.000 fotografij). Tehniški muzej v Ljublja-
ni (4500 fotografij). Slovenski šolski muzej v
Ljubljani (7000 fotografij), Slovenski gleda-
liški muzej v Ljubljani (20.000 fotografij —
11.000 fotografij ima s podrcč-a gledališke
umetnosti Akademija za gledališče, radio,
film in televizijo v Ljubljani), Pomorski mu-
zej v Piranu (1000 fotografij). Dalje smemo
sem prišteti še Glasbeno narodopisni inštitut
v Ljubljani (3600 fotografij, 2500 negativov,
450 diapozitivov). Fototeke spedalnih muzejev
so nastale v petdesetih letih, le fototeki etno-
grafskega in šolskega muzeja sta iz tridesetih
let.
Dokaj obsežne fototeke imajo zavodi za
spomeniško varstvo in galerije. V njih se zbi-
rajo fotografije, pomembne za zgcdov'no
umetnosti, etnografijo, arheologijo in zgodo-
vino raznih spomeniških cbjektcv in varstva
narave. Galerije slikajo dela, ki jih hranijo
v svojih depojih ali ki so bila pri njih raz-
stavljena, snemajo pa tudi dela posameznih
avtorjev, ki so v privatni lasti. Narodna
galerija v Ljubljani ima skoraj 11.000 posnet-
kov umetniških del do impresionizma, Mo-
derna galerija v Ljubljani pa 15.000 foto-
grafij del po impresionizmu. Pcdobno druge
galerije v Sloveniji (npr. Mestna galerija v
Ljubljani). Zavodi za spomeniško varstvo
zbirajo v svojih fototekah fotografiie o vseh
vrstah spomenikov. Razen republiškega za-
veda za spomeniško varstvo v Ljubljani so
drugi omejeni na svoja krajevna področja.
Osrednji zavod ima v fototeki, ki je začela
nastajati nekako ob ustanovitvi deželnega
konservatorskega urada leta 1912,» preko 48
tisoč fotografij. Zavodi za spomeniško var-
stvo, ki imajo ponavadi lastno fotoslužbo,
dobro zajemajo objekte svojega delovnega
področja na vsem slovenskem ozemlju. Nji-
hove fototeke, kakor tudi fototeke galerij, so
dobro urejene. Galeriji in zavod, ki smo jih
posebej omenili, imajo celo delavce, ki jim
je fototeka glavna skrb.
Na koncu sprehoda po fototekah naj ome-
nimo še fctoteko Kartografskega in slikov-
nega oddelka Narodne in univerzitetne knjiž-
nice v Ljubljani. Nastajati je začela leta 1945.
V njej je danes največja slovenska zbirka
razglednic (ca. 8 tm) in portretov (ca. 6 tm).
Razglednice dobiva od leta 1945 kot obvezni
izvod. Tu se hrani del Jutrove fototeke in del
fototeke Ilustriranega Slovenca.
V vseh teh fototekah, ki smo jih navedli, in
v tistih, ki bi jih mogli razvrstiti v eno od
naštetih skupin, hranijo fotografije, ki že
imajo značaj arhivskega gradiva ter jih mo-
remo šteti za zbirke arhivskega gradiva. Vi-
deti moramo, da so v primerjavi z nekateri-
mi tujimi fototekami, npr. s fototeko Južno-
nemške založbe v Münchnu, ki ima nad 2
45
milijona fotografij, prave pritlikavke. Dalje
smo opazili, da je te vrste arhivsko gradivo
zelo razdrobljeno na številne imetnike in da
ga je največ pri nearhivskih zavodih, da v
Sloveniji nimamo večje zgodovinske fototeke,
ki bi zajemala vse vizualno bivanje naše
družbe in njenega naravnega okolja in da je
v njih zlasti slabo zastopano gradivo, ki bi
dokumentiralo razno gospodarsko dejavnost,
družbsno, politično ter predvsem povojno
življenje (nekaj takih fotografij bcmo našli
le v Muzeju ljudske revolucije Slovenije), da
v njih manjka fotografij, ki bi dokumentirale
znanstvene postopke in rezultate znanstvenih
raziskav.
Ugotoviti pa moremo, da so dobro zastopa-
ne v njih naslednje vsebinske vrste: delavsko
gibanje in narodnoosvobodilni boj, etnogra-
fija, umetnostni in drugi spomeniki, sloven-
ska gledališka kultura, likovna umetnost,
delovna področja slovenskih muzejev ter raz-
glednice. Zbirke umetniških fotografij, žal,
nismo zasledili, tudi diafilmov ne. Iz teh sko-
pih zaključkov moremo postaviti naloge, ki
bi jih morali rešiti slovenski arhivi. Ti so v
prvi vrsti poklicani ustvariti fototeke, ki bi
zadostile vsem znanim in morebitnim potre-
bam uporabnikov te vrste arhivskega gradi-
va. Morda bi se kazalo z zavodi, ki že imajo
fototeke za določene plati naše preteklosti,
pogoditi glede delitve dela. Arhivi naj bi se
predvsem lotili tistih vsebinskih področij, ki
še niso ali pa so slabo zastopana v naših fo-
totekah. Zbirali naj bi gradivo, ki prikazuje
pomembne ljudi iz javnega življenja, važnej-
še dogodke z vseh področij družbenega, kul-
turnega, političnega, gospodarskega življenja,
sUke naselij,11 komunikacij vseh vrst, indu-
strijske naprave, proizvajalna sredstva, nači-
ne proizvodnje, produkte dela, fotografije, ki
spremljajo in beležijo znanstvene raziskave,
posnetke krajin, skratka slike vsega, kar nas
obdaja, v čemer živimo in kar vpliva na naše
življenje, predvsem pa na naše delo. Zanema-
rili naj ne bi nobenega področja, do katerega
seže fotografska leča.
Slovenski arhivi iz objektivnih razlogov še
niso zajeli v svojo službo varstva arhivskega
gradiva, ne imetnikov, ne ustvarjalcev foto-
grafskega gradiva. Za to bo pač še potreben
določen čas. Pri izbiri imetnikov in ustvar-
jalcev te vrste gradiva, nad katerimi bodo
opravljali svoje varstvo, se bodo arhivi seve-
da držali načel, ki veljajo za izbiro drugih
ustvarjalcev in imetnikov registratumega
oziroma arhivskega gradiva. Pri njih arhivi
najbrž ne bodo mogli uspešno uporabiti 10.
člena zakona o arhivskem gradivu in arhi-
vih, ki določa, da morajo ustvarjalci izročiti
arhivu svoje gradivo najkasneje 30 let po
njegovem nastanku. Za operativo imajo foto-
grafije tudi po tem roku običajno še vedno
visoko praktično vrednost. Da bi si arhivi le
zagotovili primeren in ustrezen dotok foto-
grafskega arhivskega gradiva, ki bi zadovc-
Ijujcče dokumentiralo naš čas, bodo morali
razviti posebne postopke. Možnost, da bi ar-
hivi razvili lastno fotoslužbo, ni izvedljiva.
Ker tudi z izročanjem po redni poti, ki velja
za spisovno gradivo, ne bodo dobili večje
količine tega gradiva, preostane le možnost,
da od ustvarjalcev odkupujejo, sklepajo z
njimi primerne aranžmaje za stalno in sprot-
no reproduciranje njihovega gradiva. Presli-
kana fotografija ali pa dubleta ima značaj
originala. Seveda bodo morali arhivi tudi pri
tako pridc'bljenem gradivu varovati avtorske
in druge koristi ustvarjalcev. Po mnenju ne-
katerih arhivov bi pri organizaciji reprodu-
ciranja in odbiranja ter pri sklepanju pogodb
za dobavo fotografskega arhivskega gradiva
mogla skupnost arhivov Slovenije odigrati
pomembno vlogo. Ustvarjalcev gradiva, ki je
že ob nastanku zelo dragocen fotografski do-
kument, je na Slovenskem nedvomno zelo
veliko. V prvi vrsti so to razna časopisna
podjetja; ta najbolj vsestransko dokumenti-
rajo vsa področja našega življenia. Tako ima
Časopisno založniško podjetje DELO največ-
jo fototeko v Sloveniji. V njej je 540.000 ne-
gativov, 90.000 fotografij ter prav toliko slik
iz različnega tiska. Viri njegove fototeke —
sistematično voditi so jo začeli leta 1963 —
so posnetki fotoreporterjev, shke, ki jih na-
ročajo pri raznih tiskovnih službah (AP, UPI,
TASS itd.), slike, ki jih priložnostno pošiljajo
razna  diplomatska  predstavništva ter,  kot
smo že rekli, izrezki iz domačega in tujega
tiska. Po pomembnosti ji sledi fototeka FO-
TOSLOVENIJE. Od leta 1945 pa do 1955 je
to podjetje načrtno snemalo vse pomembnejše
dogodke, osebe, kraje, objekte, delo raznih
delovnih organizacij itd. Po letu 1955 dela to
v manjšem obsegu in več po naročilih posa-
meznih interesentov. V fototeki ima danes
pribhžno 300.000 negativov. Naštejmo še dve
pomembnejši operativni fototeki, to sta fo-
toteka mariborskega VECERA, ki ima 30.000
negativov,  in  fototeka  RTV Ljubljana,  ki
ima 60.000 fotografij. Drugih ustvarjalcev,
bolj pomembnih za ožja krajevna območja,
kot za vso Slovenijo, ne utegnemo naštevati.
Zaključiti moramo z misUjo, da je ena od
bUžnjih nalog slovenskih arhivov vsekakor
organizacija fototek, ogledal našega časa.
OPOMBE
Vsi podatki o slovenskih fototekah, ki niso po-
sebej citirani v opombah, so povzeti po anketi,
ki jo je napravilo Arhivsko društvo za Slovenijo
aprila 1968.
46
1. Slovenski biografski leksikon, 8. zv., Ljub-
ljana 1952, str. 596. Slavko Tarman, Fotografija
na steklo, Delo XI, št. 16, 16/2-1969, str. 20. — 2.
Arhiv Slovenije, Ljubljana, Zbornica za trgovino,
obrt in industrijo, fasc. 331, št. 265, 266, 267 in
fasc. 332, št. 265. — 3. Fotoamater, II., št. 2, Ljub-
ljana 1932, str. 38. — 4. Citat iz poziva ljubljan-
skega mestnega načelstva 1933, Fotoamater, II.,
št. 5, Ljubljana 1933, str. 116. Zanimivo je ome-
niti, da je Centralni Pres-biro predsedstva mini-
strskega sveta v Beogradu žs 1929 skušal ustva-
riti evidenco vsega fotografskega gradiva v drža-
vi (Narodni muzej, Ljubljana — spisi za leto
1929, št. 681). — 5. Ur. 1. SFRJ XX, št. 4&/64-665,
1. člen. — 6. Ur. 1. SRS, XXIII., št. 4/68-24, 1.
člen. — 7. 60 let Mestnega arhiva ljubljanskega ^
(s sodelovanjem kolektiva ustanove sestavil dr.
Sergij Vilfan), Ljubljana 1959, str. 195—197. Ka-
dar negativi niso posebej navedeni, so v število
fotografij zajeti tudi negativi, torej je mišljeno
število posnetkov. — 8. Vodnik po arhivih Slo-
venije, Ljubljana 1965, str. 211. — 9. Fr. Baš,
Organizacija spomeniškega varstva. Varstvo spo-
menikov. V., Ljubljana 1953/1954, str. 28. 29. 31.
— 10. Ulrich Frodieu, Das Bildarchiv des Süd-
deutschen Verlages in München, Der Archivar,
18, zv. 1., Düsseldorf 1965, str. 33—38. — 11. O
aeroposnetkih gl. Fr. Stele, Ljubljana iz aeropla-
na. Kronika slovenskih mest 1, št. 1, Ljubljana
1934, str. 28—35, o fototekah gradbenih uradov
pa A. Vončina, Gradbena fototeka. Kronika, III,
št. 3, Ljubljana 1955, str. 183—184.
47