Za poduk in kratek 6as. Madjari in njili navali na slov. Štajar. (Zgodovinski s])oininki; ]>iše M. iSlekovoc.) (Dalje.) II. Komaj je bil Arpad s svojimi ropaželinimi četami prihrul na sedanjo Ogersko, so se bližnji narodi kmalu propričali, da so dobili divjega in zelo nevarnega soseda. Ogri se namree nikakor niso zadovoljili s tem, kar jim je živinoreja dajala, ampak kakor nekdaj Obri, tako so zdaj oni leto za letom v velikih četah na hitrih svojih konjičih drli v sosedne dežele, po katerih so neusmiljeno ropali, požigali cerkve in hiše, morili može, otroke in stare ženice, mlade pa odpeljavali seboj, da bi služile njih pohotnosli. V nekaterih letih so obširno Panonijo, h kateri je spadal tudi del slov. Štajarja, tako opustošili, da 1. 900. ni bilo v celi deželi nobene cerkve.') Pa tudi drugi, še tako oddaljeni kraji niso bili varni pred njibovimi napadi; — ne le Nemško, nego celo Italijo in Franeosko so obiskali in zapustili znamenja svoje nezaslišane grozovitosti. Nemški kralj Ljudevik, imenovan dete, se je hotel upreti njibovi sili ter je nabral na Bavarskem veliko vojsko, kateri se je pridružilo tudi mnogo Slovencev. A v grozni bitvi pri Požunu (9. avg. 907) so Ogri popolnoma zmagali svoje nastprotnike, katerih večji del je žalostno končal na krvavem bojišču in le malo jih je ušlo iz strašnega klanja. Po tej nesrečni bitvi so Ogri posedli vso danešnjo Avstrijo in velik kos Štajarske, Moravska pa jim je morala davek plačevati in ni več imela svojih knezov. Kakor prva leta, lako so Ogri še dolgo hodili v sosedne dežele ropat in pustošit, dokler jim ni nemški kralj Henrik I. ujel iraenitnega vojvodo (924) ter si zanj izprosil premirje na devet let. Ta čas je Henrik dobro porabil. Izuril si je konjike ter vse preskrbel, česar mu je bilo treba, da je mogel po preteklem premirju strahovite Ogre v slavni bitvi pri Merzeburgu (28. avg. 933) do dobrega užugati. Zdaj se niso upali na Nemško, dokler je živel Henrik. Ko so pa po njegovi smrti zopet tje prihruli, jih je cesar Oton I. s češko pomočjo še slavniše zmagal naLeškem polju pri Avgsburgu (10. avg. 955). Po tej usodepolni bitvi so Ogri po malein sprevideli, da bodo ravno tako poginili, kakor nekdaj Huni in Obri, če ne bodo opustili razbojnega svojega življenja. (ijula, vojvoda na Erdeljskem, kjer je razen pagainkih Ogrov bivalo mnogo krščanskih Vlaliov, se je prvi dal krstiti. Njegova hci Sarolta se je omožila z (leso ali (iejzo ter ga pregovorila, da je tudi on postal kristjan. Na njegovo povabilo so prišli z Nemškega in Ceskega krščanski blagovestniki, 1. 984. pa celo praški škof, sv. Adalbert (Vojteh), ki rau je v Ostrogonu krstil njegovega sina, sv. Šteiana.-) ') Bavarski škofje so pisali v prvi polovici 1. 900, papežu Ivanu IX. med drugim tako-le: „ . .. ipsi (Ungari) supcrvenerunt et alios captivos duxerunr, alios occiderunt, alios ferina carcerum fauie et siti perdiderunt, inmimeros vero cxilio deputaverunt et nobiles viros ac lionestas mulieres in servitium redegennit, ecclcsias Dei incendcrunt et omnia aediticia deleverunt; ita ut in tota Pannonia nostia, maxinia provincia, tantum iina non appareat eeelesia, prout episcopi a vobis desrinati. si tateri velint, enai-rare possnnr. iiuantos dies transierunt et totam tnrram desolatam videnuit." (Juvavia, II., 285). 2j Mevnert, Gesrb. Oesterr., IV., 40-44 in J. Staiv, Občna sgodovina, III., 701. Vsled tega se je zlasti po blagem prizadevanju kralja Štefana kljubu nasprotovanju nekaterih mogočnih ogerskih plemenitnikov, katerim mirno življenje ni ugajalo, krščanstvo vendar le vedno bolj utrjevalo ter je divje Ogre tako oblažilo, da so precej časa dali mir svojim sosedom. Ko pa je sv. Štefan dne 15. avgusta 1. 1038. brez otrok umrl, nastal je na Ogerskem splošen nered, ki je imel tudi za sosedne dežele slabe nasledke. Že čez tri leta so namreč Ogri postavnega kralja, Petra, sina Štefanove sestre Gizele, izgnali ter na mesto njega palatina Samuela Abo iz rodu Kumanov posadili na ogerski prestol. Ker sta se pa za Petra potegovala njegov svak, mejni grof Adalbert Avstrijski in nemški cesar Henrik III., planil je Samuel 1. 1042. z dvema armadama na Avstrijsko. Tudi na Štajarsko je poslal precejšnjo trumo, ki se je, upustošivši rodovitno okolico, lotila tudi IHuja. Toda še o pravem času je pridirjal mejni groi (Jotfrid, ki je sovražnike pred meslnim ozidjera v Budini premagal ter nje proti vzhodu odpodil.1) Enako se je Ogrom godilo tudi na Avstrijskem, in Peter se je 1. 1044. po žalostnem koncu Samuela zopet povrnil na ogerski prestol. Pa že 1. 1046. so ga ogerski velikaši s pomočjo še precej močne paganske strankc vrgli v ječo, v kateri je kmalu umrl. (Dalje prih.) Smešnica. Jovan Veselovič vpraša nekdaj svoje tovariše: »Kdo je bil prvi lekarnar ali apotekar?« Nihče ne zna. Sledniič jira Veselovič pomaga, rekoč; »No, kozel, ker je on prvi rože pobiral in delal kroglice!« 1 Mucbai-, Gescb. Steierm., IV., 282.