ŠTUDENTSKI LIST ŠT. 13 E_ETrJT^^9W LJUBLJANA, 28. FEBRUARJA CENA INdin Svoboda, ki je le za pristaše vlade in za člane partije — čeprav je njihov o število ne vem kako veliko - ni prava svoboda. Svoboda je Svoboda tistih, ki mislijo drugače. (rosa luxemburg) KDO SE ŠE BOJI ŠTRAJKA Pravna fakulteta pozdravi mimoidočega po vremenu. Če je sončno, je to najst rožje mrkosivo poslopje v sosedstvu, če pa dežuje, je dolgčas še posebej poudarje n. To je vse, kar nudi zunanja podoba pravne fakultete. To je fakulteta, ki živi v podzavesti vseh tistih, ki tam ne študirajo ali ne delajo. Ob vhodu na fakulteto ni nobenih plakatov, nobenih zastav ali česa podobnega, kar bi kazalo na bogato izv enšolsko aktivnost študentov te fakultete. Fakulteta ne doživlja tudi nobenih ne zaželenih vdorov organov milice na posvečena akademska tla, kar kaže da so se š tudentje in predavatelji lepo v skladu s pričakovanji abonirali na solidno pravno miselnost. Toda to je le zunanja podoba fakultete. V resnici študentje te fakultete že dve leti, kar sem jaz na njej in po pripovedovanju sodeč še mnogo dlje štrajkajo in bo jkotirajo predavanja. Štrajkajo bruci, ostali so omejili svojo dejavnost na bojkot predavanj. Kakšen je pravzaprav ta štrajk? V prvi letnik fakultete sevvpiše približno 450 študentov, v drugi letnik pa približno 200. To nam dokazuje da štrajka skoraj če trtina študentov fakultete. Število študentov v drugem in tretjem letniku je pribli žno enako, kar kaže da študentje drugega letnika ne štrajkajo, je pa nujno, da po temtakem bojkotirajo predavanja, ker predavalnica drugega letnika v najboljšem pnmeru lahko sprejme le kakih 100 študentov. Predavalnica tretjega letnika je še manjša od predavalnice drugega letnika, torej nam matematika tudi tu kaže na bo jkot predavanj. Predavalnij:a četrtega letnika pa tudi sprejme kako polovico kand idatov. S pomočjo preproste matematike torej ugotovimo, da štrajka četrtina štu dentov fakultete, četrtina pa jih bojkotira predavanja. To nam torej kažejo mate matična pričakovanja. V resnici pa je stanje še mnogo slabše. Študentsko gibanje ne zajema le polovice vseh študentov prava, temveč po mojih izraču nih v povpreč ju celo kakih 80 % študentov. To razliko povzročajo namreč različni motivi bojk ota predavanj. Pravna fakulteta ima kakih 1000 študentov, sedežev pa 400. Ker j e prvi letnik v dveh izmenah, se poveča število sedežev na 530. Torej mora skoraj polovica študentov bojkotirati predavanja, ker ni sedežev. Toda pri nekaterih pre davanjih so predavalnice skoraj povsem prazne. Razlog torej ni pomanjkanje pro stora. Tu gre za majhno izpitno vrednost neobiskanih predavanj in vaj. Mnogi štu dentje se namreč sprašujejo, zakaj bi hodili k predavanjem, če samo zapiski pred .ivanj niso dovolj, in je potemtakem potrebno preštudirati še cel učbenik ali večji del učbenika. Do sedaj sem obdelal le obseg m vzroke študentskega gibanja na pravni fakul teti. Toda znano je, da je nevzdržna apolitičnost študentskega gibanja, in tako bo m tudi jaz poskušal ugotoviti politične barve sodelujočih v gibanju, če bom pri te m manj znanstven kot sekretarji nekaterih univerzitetnih komitejev v državi, mi oprostite in to pnpišite moji apolitični preteklosti in mladostni neizkušenosti. To rej, kdo so levi? Levi so po mojem mnenju vsi tisti, ki štrajkajo ali bojkotirajo pr edavanja, ker ni prostora. Ti nesebični mladi Ijudje so na fakulteti naredili vzdrž ne študijske razmere za svoje tovariše, obenem pa so storili veliko uslugo tudi šir ši skupnosti, ker tako problem graditve nove pravne fakultete še ni tako hud, kot bi lahko bil. Tako imamo v družbi lep primer kompromisa : v Sloveniji manjka 1 00 sodnikov, ni pa nam potrebna nova pravna fakulteta in s tem v zvezi velike ne produktivne investicije. 50 % študentov je torej levičarjev, to nam kaže tudi na n apredni značaj fakultete in na velike uspehe pri idejnem oblikovanju mladih Ijud i. Teh 50 % naprednih pravnikovi.je torej matematično zagotovljenih s kapaciteta mi fakulteto. Toda praksa kažeitudi na negativne rezultate, ki spremljajo prej nav edene pozitivne dosežke. Povprečno 30 % študentov je desničarjev ; to so tisti št udentje, ki si prizadevajo, da bi kolo zgodovije obrnili nazaj in gimnazijalizirali u univerzo s svojo zahtevo po predavanjih, katerih zapiski bi zadostovali za izpit. Ti študentje so bolj razdeljeni, nekaj je res predpotopnih zapisnikarjev, sumim pa, d a se v tej množici skriva tudi precej nosilcev birokratsko tehnokratskih tendenc, ki se skrivajo za svojimi zahtevami po strokovnosti, torej zahtevajo prevlado nek e elite znanja na fakulteti. Sedaj naj podam še poskus ocene študentskega gibanja na pravni fakulteti. Le vičarji so kljub vsemu navdušenju nad njimi vendarle nenevarni. Pravna levica ni prav nič radikalna, tevičarji so se egoistično zadovoljili le z uspehi na pravni fakul teti. Če bi radikalno prisilili k bojkotu tucli tiste, ki obiskujejo predavanja, bi tak o ukinili pravno fakulteto. Z ukinitvijo pravne fakultete, pa bi univerza pridobila celo stavbo, in bi s temi prostori lahko reševala prostorske probleme drugih fakul tet. Bolj nevarni so desničarji, njihovo obnašanje sicer povsem neagresivno in nav idez čisto demokratično, toda vsi vemo, kako lažen je videz demokratičnega ob našanja. Sedaj pa še besedo o ravnanju organov družbene prisile. O tem je seveda najte žje govoriti, ker ni bilo nobenega ravnanja. Študentskih aktivnosti ne spremljajo miličniki, niti ni bilo zfiriidl tega kakih sej političnih forumov. To si lahko razlag amo z nenevarnim videzom študentskih aktivnosti na pravni fakulteti. V tem gib anju nezaznavamo nobenih anarholiberalističrnh ali nacionalističnošovinističnih tendenc. Edini negativni pojav je nesocialistično individualističen značaj štrajka in bojkota. Tega sestavka ne gre jemati dobesedno, ker je le vaja v privzgojeni logiki. vlado simič A Diskusijam o Tribuni na rob (1.) VLOGA SUBJEKTIVNEGA FAKTORJA Nedavne polemike ter stališča nekaterih forumov in organizacij ZKS o uredni ški politiki Tribune nam deloma razkrivajo vlogo in možnosti subjektivnega fakt orja v naši družbi. Kažejo tudi na to, da je delovanje subjektivnih sil neobhodno povezano z institucionalnimi oblikami demokracije in javnosti ter z družbeno ,,t ehnologijo" oziroma prakso demokracije. In ne nazadnje, da skozi demokratične procese jasno kaže raznolikost stališč in da je ta raznolikost oz. diferenciacija zm eraj vezana na vsaj dve, če ne več alternativ, od katerih slabše propadajo ali lahko eksistirajo le trenutno, boljše pa nosijo v sebi perspektK/ne rešitve problemov (Et zioni). Te misli so se mi porodile, potem ko sem prebral vsa sprejeta stališča o Tribu ni ter zapisnike sej, na katerih so govorili o Tribuni. V nadaljevanju bom skušal z goraj strnjene uvodne misli razčleniti tako, da bom analiziral naslednje dokumen te : 1. pismo KOK ZKS Vič-Rudnik CK ZKS, 2. stališče sveta Tribune ob zaple mbi 9. št, 3. zapisnik s sestanka 00 ZK jezikoslovcev, 4. stališče aktiva ZK pri Tribuni ob zaplembi 9. št., 5. stališče KUK ZKS o uredniški politiki Tribune — o snutek, 6. stališče KUK ZKS o uredniški politiki Tribune — končni tekst, 7.zapi snik sestanka 00 ZKS profesorjev in študentov na FF, 8. stališče sekretariata 0 0 ZK PF - študentje, 9. zapisnik sestanka 00 ZKS na IZDG, 10. stališče \0 SŠ LVZ o Tribuni, 1 1. diskusijo na 00 ZKS študentov FSPN ter 12. diskusijo na sk upščini Skupnosti študentov LVZ. Preučevani dokumenti kažejo na zelo široko skalo mnenj in stališč, tudi doka j nasprotujočih, odvisno od tega, kako so bili informirani posamezniki o probl emu informirani in poučeni in-od položajev Ijudi, ki so čutili takšno ali drugač no potrebo in dolžnost povedati svoja mnenja. To ,,ideološkost" (Mannheim) ali pogojenost človeka z okoljem, s položajem, s svojim delom, z zvezami, s prete klostjo, z intelektualnim razvojem (skratka, z njegovo politično indoktrinacijo) L ahko jasno opažamo kot dokaj izdiferencirano: pri rigidnih strukturah kot enost ransko in enotno stališče celotnih teles, v bolj prožnih sredinah pa kot takšno ali drugačno stališče posameznikov ali celotnih teles. Moramo vedeti, da imamo opr avka pretežno z dokumenti političnih oz. partijskih teles, da ni naš namen, da bi ugotovili, kdo je bolj in kdo je manj komunist, kdo je pravoveren in kdo je bližje programu ZKJ, temveč, kako se takšen program skozi različne ,,interese" in v ko nkretnem primeru uresničuje. V stališču 6. seje komiteja OK ZKS Bežigrad piše, da ,,skušajo člani uredništv a in drugi sodelavci Tribune zbujati pri bralcih dvom v pravilnosti naše socialistič ne revolucije, zunanjepolitične usmeritve Jugoslavije in sploh politiko ZKS v seda njih okoliščinah." Ob teh vrsticah sem se spomnil epizode iz knjige Prvi krog pisa -telja Solženicina. Partijski sekretar nekega okrajnega komiteja je bil pohvaljen, od likovan z enim od tolikih najvišjih Stalinovih ordenov, ter je imel izjemno srečo, da se je udeležil nekega sprejema pri Stalinu.Po običajnem naštevanju dosežkov v socialistični izgradnji se je ob koncu pogovora, čuteč, da je povedal le preveč I epega in dobrega začel popravljati, češ da ni vse tako v redu, da so napake, slabo sti itd. Drugi dan je bil ustreljen. , Dvom naj bo torej kaznovan — menijo na KOK ZKS Bežigrad, ter očitajo uni verzitetni konferenci ZKS, da ni ,,predtagala ustanovitelju ustrezne organizacijsko-materialne in kadrovske rešitve" (kar se je pozneje zgodilo). Iz zapisnika občinsk e konference ZKS Grosupje pa izhaja, ,,da je članstvo pričakovalo . . . da bodo p oimensko obravnavani tudi člani uredniškega odbora Tribune in da se bo proti nj im ukrepalo" ter: ,,da bodo poimensko obravnavani tudi nekateri u niverzitetni p rofesorji, katerih stališča niso vedno v skladus programskimi cilji ZK". Na drugo skrajnost v nižu istega kontinuuma naletimo v stališču aktiva ZK pr 1 Tribuni: ,,Drugi razlog za piepoved članka (A. Franka) je bila kršitev uštavnih določb, ki vsebujejo zaščito Zveze komunistov kot avantgardne organizacije. Menimo, da revolucionarnost nobene organizacije ne more biti zavarovana z ustavo." Ustava navaja ZKJ kot družbeno-politično organizacijo s posebnim pomenom in vodilno vlogo v družbi, toda ne zato, da bi se tožilec lahko nanjo skliceval, in bi pomenila zaščito revolucionarnosti, kot si v aktivu predstavljajo, temveč pred vsem zato, da bi prejudicirala enotnost (neločljivost) oblasti in nosilca oblasti v n aši družbi. Kaj je skupno tema dvema nasprotujočima stališčema, da smo ju lahko po« vili v niz istega kontinuuma? Skupna jima je njuna splošnost. Bežigrajski komite je verjetno prezrl dejstvo, da socialistično revolucijo inzun anjo politiko ne uresničujejo le partijski forumi, da se kljub splošni politiki ZKJ uresničujeta po razlicnih inačicah (vključno s Hrvaško varianto in s še raznimi dr ugimi variantami, in da je dvom mlade generacije umesten. Na drugi strani pa vid imo zamudništvo pri aktivu Tribune, ker je svojo kritiko družbe osredotočil splo šno (pavšalno!) le na partijo in partijske forume, medtem ko se je v zadnjih 10 le tih izvršila postopna in delna transformacija moči iz Zveze komunisiov na razne druge organe in organizacije (kapital, znanje, tržišče, monopol), in v družbenih d ogajanjih ne dominirajo več izključno partijske norme, temveč norme razvoja (a li pa se pokrivajo). Dober del politike postaja iracionalen (Vakanjac), ker se uresn ičuje z izkustvenim družbenim in ekonomskim instrumentarijem, ki še ni dobil u streznega vrednotenja v družbeni zavesti in v takoimenovani nadstavbi. To pa spe t kaže na sorazmerno zaostalost ,,tehnologije" v urejevanju družbe, kar poraja ve dno nove in navidezne konflikte, blokiranost in obojestransko diskvalifikacijo, ko t je razvidno iz pričujočih dokumentov. Zastavlja se vprašanje, če takšno vedenje enih in drugih lahko označimo kot z nak določene anomije (Durkheim), ali pa bi bilo prav iskati bolj optimistične na povedi. Pri postavljanju kakršnihkoli diagnoz je težava s prebijanjem lastne inertnosti do obstoječih pojmovanj družbenih odnosov in družbenega sistema. Zahtevanaj e visoka stopnja radikalizacije, kriterij radikalndsti pa je v veliki meri znanstveno st in teorijskost. Tega najbrž ne premorejo ne pri Tribuni ne na komiteju na Beži gradu. Po takšnem orisu problematike se marsikomu zdi administrativno ukrepanje popolnoma upravičeno, predvsem kot preventivna poteza. Na 25. seji CK ZKS je bilo povedano, ,,davsem tem stvarem dajemo preveliko težo" (Marinc), iz česar se da sklepati, da so subjektivne sile ocenjene kot prešibke ali nezmožne, da bi se konflikt razreševal ali da bi se lahko izognili blokiranosti stališč. V okviru diskusije, ki jo je sprožil univerzitetni komite na nekaterih fakulteta h se je lahko tudi članstvo do problema javno opredelilo. Pred temi sestanki je K UK dal osnutek svojih stal išč o uredniški politiki Tribune ter o zaplembi 9. števil ke lista, ki je služil nekaterim osnovnim organizacijam za orientacijo. Osnutek je z manjšimi modifikacijami in z upoštevanjem poglavitnih stališčdobil končno ob liko. Sestanki sekretariatov in osnovnih organizacij so v veliki meri pripomogh k ra zčiščenju vloge in odgovornosti KUK. Ta vloga je bila v nekaterih študentskih kr ogih /zlasti pri Tribuni/ označena kot lov ravnotežja med študentsko levico in et ablirano politiko, medtem ko so občinski komiteji (Vič — Rudnik, Bežigrad) od C K ZKS zahtevali, naj čimprej obravnava ,,politično odgovornost KUK in njegoveg a sekretarja Gojka Staniča za vsebinsko usmeritev Tribune." (Ta metoda je bila o stro kritizirana na terenu občine Bežigrad.) Ne glede na stališča enih in drugih je delovanje KUK viselo v zraku, dokler ni dobilo verifikacije tudi neposredno od članstva. Med mnenji in stališči komunist ov na univerzi ter stališči občinskih komitejev je precejšnja razlika. Komunisti na univerzi nikjer ne omenjajo administrativnega ukrepanja, niti ne splošno (dis)kval ificirajo Tribune, še manj pa člane KUK, temveč skušajo problemom najti vzroke O kritiki programa ,,državne in partijske politike" pa menijo, da je o teh ,,proble mih treba razpravljati v partiji, vendar ne s takih stališč, da se načenja osnovna s truktura oartije". (Britovšek) KonCept in uredniška politika Tnbune nista bili v celoti ovržena, temveč je bi lo očitano ,,pomanjkanje političnega in strokovnega posluha" (študentje na prav ni fakulteti). Na skupščini študentov LVZ 13. januarja 1972 je bila zahtevana po globitev in razširitev sedanjega koncepta, o nezaupnici ali odstopu uredništva nis 0 želeli glasovati. Lahko rečemo, da so študenti komunisti odgovornost uredništv a povezovali z lastno odgovornostjo do študentske politike, do (ne)angažiranosti študentov, pokazali so veliko stopnjo strpnosti in določeno identifikacijo s Trib uno kot študentskim medijem. Zastavlja se vprašanje, odkod tako velike razlike v pristopu in v metodi med or ganizacijami na univerzi in občinskimi komiteji? Ali v teh občinah tudi članstvo stoji na stališču svojih forumov ali pa so forumi le ,,predstavniki predstavnikov"? Eden od problemov v zvezi s tem, ker enako velja za univerzo kot tudi izven n je, je tok informacij. Kakšne informacije razen tistih ki jih dobivajo navadni član 1 dobivajo forumi in predstavniki forumov? Kdo te informacije kvalificira oz. sel ekcionira in s kakšnimi nameni? Kakšen je tok informacij: enosmeren, od zgora j navzdol, ali obojestranski? Kakšno valorizacijo dobijo te informacije v različni h sredinah? Kako bi npr. razlagali, da intervencijo sodišča nekateri zavračajo kot omejeva svobode izražanja-mnenj, drugi pa dejstvo sprejmejo za gotovo (Zadravec, FF: f(N^aljevanje v prihodnji številki) .QŽe konc KITARE IN VIN0 Zadnje tedne je mnogo govora o socialni diferenciaciji. Tisk ima tudi v obrm> vanju tega vprašanja eno od pomembnejših mest. Tudi tokrat je opaziti med posa meznimi pisci določena odstopanja od ustaljenega časnikarskega kodeksa. Za,primer bomo navedli pisanje bravcev v Nedeljskem dnevniku, ki blati našo socialistično stvarnost, in utegne metati zelo zelo črno senco na našo socialno po litiko. Glede na to, da je mogoče s takšnim pisanjem zadeti v živo občutke našeg a delavnega delovnega človeka ali tudi kakšnega drugega občana, bi bilo prav pod vzeti najstrožje mere, pri čemer posebej apeliramo na člane LK v tem kolektivu, vendar jih opozarjamo, naj se izognejo slehernemu nesmiselnemu lovu na čarovn ice. Gre za pismi ,,Glas opekarja in Kanižarice" in ,,Razkorak med teorijo in prak so", objavljeni v Nedeljskem dnevniku 13. februarja. Prvo govori o nekom, ki im a dva otroka, stanuje pa v nekem, po njegovem neprimernem prostoru s kvadratu ro 2x4=8, ki mu služi za vse in katerega strop rad prepušča atmosferske padavin e. Na koncu pa pisec pisma še tendenciozno vprašuje: ,,Kdo mi lahko pomaga ali svetuje? " Drugo pismo se zelo nepoučeno obeša na to, kako se je baje sam avtor pisma pred enim letom vrnil iz tujine, kjer je delal več let, zdaj pa ne dobi službe. S tem da uredništvo takim primerom (ki so vrh vsega tudi docela nepreverjeni !) omogoča nepotrebno publiciteto, nenavadno neprijetno osvetljenje našo ured itev, posebno, če upoštevamo, da omenjeni tednik velik del svoje naklade izvaža v države kapitalističnega bloka. Zato še enkrat zahtevamo premislek o merah, kak ršne imamo v mislih v dispozitivu pričujoče glose. Po drugi strani pa je treba opozoriti na zgledno pisanje beograjskega dopisnik uglednega slovenskega dnevnika DELO, ki je pred dnavi v tehtnem prispevku o (lf>cialni diferenciranosti in diferenclaciji zapisfil med drugim tudi naslednjo Mise I: ,,Po splošnem prepričanju ti pojavi ne nastajajo zaradi pomanjkljivih predpisov, ampak zato, ker predpisov ne izvajajo Ijudje, ki so še kako (zveza/š e k a k o je s icer jezikovno nedopustna ! — op. M.J.) dobro plačani ne samo za to, da varujej o zakonitost, ampak tudi, da jo izvajajo. Namesto da si spletajo nekakšno politič no slavo, ko ,,r,cičenjajo vprašanje", kdo se je za koliko obogatil, je potreben teh ten socialen program in spoštovanje socialistične zakonitosti." Medtem ko pn/i dve neprofesionalni pisanji mečeta kaj neugodno luč na vse, ki smo doslej karkoli prispevali k dosedanjemu razvoju družbe, se druga razprava omejuje na korektno in edino samoupravno pot, ki je mogoča iz morda nekoliko neprijetnega položaja. Pismi v Nedeljskem dnevniku obsojata, ne da bi razumeli, pisanje tov. Zdravka lliča pa zrelo razume, da je potreben program, saj je imenov ani dopisnik dobro seznanjen s primeri, ko bi se nekaterim lastnikom večjih obje ktov kmalu zgodila nepopravljica krivica. Stvar je namreč treba dobro poznati. Tako tudi podpisani Tribunin glosator dobro ve, da lahko kakšen pomemben uradnik nadere kakšnega smrkavega arhite kta, če prosi, če bi lahko naredil zase in za svojo ženo na podstrešju, ki si ga je na šel, dve luštkani sobici pa malo kuhinje; toda zaradi tega ne gre kritizirati na splo šno. Pa tudi o tem, kaj bo z množico Ijubljanskih podstrešij, je treba samoupravn o odločiti. (Ad informandum: za zdaj je sklenjeno, naj ,,tam gor" delajo ateljeje." O zlati vek zdaj muzam kranjskim pride!" bi vzkliknil kakšen destruktiven dekla siran element, ne da bi vedel, kako zelo potrebnih je toliko sto ateljejev. S podstr ešji namreč ni mogoče rešiti socialnih, marveč le kulturne probleme.) O socialni problematiki pa je potrebna temeljita analiza in potem tehten in do bro premišljen program. m j Redakciji lista ,,Komunist", Beograd, Trg Marksa i Engelsa 11 Tovariši, karikatura Zorana Jovanoviča ,,Kako naj ga krmimo", objavljena v beograjski izdaji ,,Komunista" 6. januarja tega leta, se je izkazala v nasprotju s pravo namer oobsoditi nacionalizem, šovinizem in separatizem kot netočna in neresnična. Iz koriščajoč pravico, da kot član ZKJ objavljam svojn mnenja v tisku organizacije, in prepričan, da nesresnica ne more nikdar koristiti ne Zvezi komunistov ne prog resu nasploh, vas prosim, da kot določeno kprekcijo omenjene korekture ohjavit e tole mojo notico. V prvi od dveh slik svoje karikature Jovanovič predstavlja možaka (očitno ,,n as" iz naslova, to je jugoslovansko družbo ali vsaj nekatere njene dele), kako krm igadaali nekakšno drugačno pošast (beri: nacionalizem, šovinizem, speratizem) z listoma ,,Hrvatski tjednik" in ,,Jež" in s študentskim tiskom, predstavljenim z beograjskim ,,Studentom" in Ijubljansko ,,Tribuno". V drugi sliki kačuha, okrep Ijena s takšno krmo, juriša tudi na samega krmitelja, da bi ga pogoltnila. Ideja kar ikature sama po sebi je povsem pravilna in bi zaslužila odobravanje in podporo, k o sredstvo oziroma nač in, kako je izražena, ne bi bil v ostrem nasprotju z njo. Ka rikaturist trpa v isti koš vse omenjene liste in jih s tem kvalificira kot nacionalisti čne in šovinistične in jih izpostavlja javnemu porogu. Napakaje v prav v tem. Puščajoč ob strani vprašanje, s koliko pravice se more ,,Jež" v nacionalizmu i zenačevati s ,,Hrvatskim tjednikom", hočem obrniti pozornost na to, da je absolu tno nenatančno in potemtakem tudi nedopustno to početi s ,,Studentom'' in ,,T ribuno". Ta lista kot največji del mladinskega in študentskega tiska v Jugoslaviji ž e od leta 1 968 nista imela ničesar skupnega s tendencami, ki jih karikaturist knti zira, marveč sta nasprotno s svojo splošno usmerjenostjo in tudi v več izrazitih sp isih potegnili jasno linijo razmejitve s temi kontrarevolucionarnimi tendencami. Kritično sta se postavila proti nacionalizmu, šovnizmu in separatizmu daleč prej, kot se je ta karikaturist opogumil kritizirati te pojave. Zdaj ko se te antirevolucio narne tendence pri nas široko obstojajo, je nepravično in neresnično takšen štud entski tisk etiketirati z nacionalizmom. Tovariš Jovanovič lahko reče, da ga nisem dobro razumel, da v karikaturi ne g re samo za kritiko navedenih pojavov, marveč za obsodbo vsakršne opozicije ali n asprotovanja obstoječemu stanju stvari v naši družbi. Toda tudi v tem primeru bi se ponovila ista napaka, ker bi bilo spregledano, od kod prihaja kritika na obstoje če stanje stvari, ali je regresivna, reakcionarna (šovinizem, nacionalizem, separati zem, restavracija kapitalizma ipd.) ali je usmerjena k prihodnosti in je kritika s po zicijo humanističnega socializma v duhu mnogokrat citiranega rekla iz Programa ZKJ, da nič, kar je storjenega, ne more biti toliko sveto, da ne bi moglo biti zam enjano s še boljšim in naprednejšim. Kritike te druge vrste je bilo zares dosti in je še zdaj v največjem delu mladinskega in študentskega tiska in tudi v omenjenih d veh listih. Menim, da je za ZKJ in našo družbo dobrodošla in dragocena, kljub te mu da je bila izrečena kdajpakdaj nespretno in z določeno ostrino in tonom, kar pa je naposled lastnost mladih. Ko zaostruje borbo proti regresivnim antirevoluci onarnim tendencam, bo ZKJ samo pridobila, če bo bolj odprtaza takšno kritik o, pa četudi kdaj prihaja iz vrst zunaj nje. Če pa takšna radikalna in levičarska kritika tovarišu Jovanoviču ni po volji, bi moral to tudi jasno izraziti. Ko pa je nasilno spojil tisto, kar po prirodi ne gre sku paj, je s svojo karikaturo samo zameglil stvari in nas pustil udvomih. 19. januarja Milutin Rogič, uslužbenec, Novi Beograd, Studentska 3 Dve poslanski vprašanji Poslanec Tone Remc je postavil poslansko vprašanje, če se v Sloveni ji že pripravlja konkreten dolgoročen načrt razvoja visokega šolstva in č e konkretno obstaja osnutek prioritetnega reda izgradnje visokošolskih ustanov in študentskih ter dijaških domov. Na vprašanje je 19. 1. 1972 odgovoril republiški sekretar za prosveto in kulturo Slavko Bohanec. Po predvidevanjih naj bi bilo do 1985 na vi šjih in visokih šolah 25000 do 40000 študentov. Slovenija naj bi imela dve univerzitetni središči z 12 do 15 tisoč študenti, nekaj visokošolskih ustanov panaj bi bilo tudi v drugih središčih. Poleg univerze v Ljubljan i se bo iz sedanjih višjih in visoke šole v Mariboru razvila druga univerza. Višji šoli sta že v Kranju in Piranu, mariborska pedagoška akademija in VEKŠ sta odprli oddelka v Celju, v pripravah pa je tudi ustanovitev od delka Ijubljanske pedagoške akademije na Goriškem. Tako se konkretiz ira razvoj mreže visokih in višjih šol. Trenutno še ni nobenega republišk ega organa, ki bi podrobneje opredelil razvoj visokega šolstva v Sloveni ji, pač pa sta bili ustanovljeni komisiji pri Ijubljanski univerzi in pri zdr uženju visokošolskih zavodov v Mariboru. Mariborska komisija je že izd elala razvojni načrt visokošolskih zavodov v Mariboru za obdobje 1971 — 1975. Dogovorili so se tudi, da bosta univerza v Ljubljani in maribor sko združenje pri izdelavi razvojnih načrtov sodelovali in delo usklajeva Počasno naraščanje števila študentov nalaga Ijubljanski univerzi pos ebne naloge. Predvsem gre za usmeritev h poglobitvi in večji kakovosti dela in za pomoč novonastajajoči univerzi v Mariboru. Kar pa se tiče drugega dela vprašanja, so dobili v srednjeročnem nač rtu za 1972 — 1976 prioriteto pri izgradnji naslednji objekti : pedagoš ka akademija Maribor, medicinska fakul.feta Ljubljana, ekonomska fak ulteta Ljubljana, visoka ekonomsko-komercialna šola Maribor in dom v išje šole za zdravstvene delavce v Ljubljani. Nujna pa je tudi gradnja še enega objekta v študentskem naselju v Mariboru, dokončati bo treba tu di že začete objekte biotehnične fakultete v Ljubljani. Na drugo vprašanje, kako izvršni svet ocenjuje dosedanje uresničeva nje družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju in uč encev v SRS, pa je sek^etar odgovoril, da je bilo predvideno, da bodo d ecembra 1970 sprejeti dogovor zainteresirani v občinah podpisali do p olovice 1971 vendar pa je akcija časovno močno v zamudi. Do novemb ra 1971 je bil družbeni dogovor v celoti sprejet in podpisan v 25 odčin ah, v 25 občinah \e dogovor šele v pripravi. ah, v 25 občinah je dogovor sprejel le del organizacij, v ostalih občinah je dogovor šele v pripravi. Gospodarska zbornica pa je poslala vprašalnik o kadrovskih vprašan ih in štipendiranju 219 delovnim organizacijam z več kot 500 zaposler imi. Odgovorilo je 137 organizacij. 52 organizacij ima načrtovano kadr ovanje, 74 organizacij ni izkoristilo vseh sredstev za štipendije in posoji la, 58 organizacij pa je ta sredstva v celoti izkoristilo ali celo preseglo. Izvršni svet pričakuje, da bo pred kratkim sprejeta skupščinska reso lucija o kadrovski politiki vplivala spodbudno. OBLEKA DELA ČLOVEKA, ALI . . . (obisk v beograjskem Študentskem kulturnem centru) Študentska kultura, kaj je to? Je garanje ali cirkus, cerkev ali kuple raj? In tisto sedenje na oguljenih stolih študentskih ,,institucij" in nesko nčno sestankovanje o tem in onem! Potem, minuta na monitorju, luč s e kaže. Študentska kultura, kaj je to! Mladeniči, mladenke, veselimo se, nam je jasno, mi plešemo, mi poj emo, mi igramo, folkloriramo, mi smo to! Subkultura, raziskovanje, nemirnost, kritičnost. To je naše, tega ne damo! Bog in hudič sta nas navdahnila, mi se borimo. Poslovni vlak, hrenovke, sokovi in kravate. Potem Slovenci V Be ogradu. Galoše v prahu, in beton. Študentski kulturni center nas pričak uje. Mi (iz Ijubljanskega Študentskega kulturnega centra) ne pričakujem 0 vsega. Toda vidimo še več od vsega. Oči, oči in odprta usta. Odprta u sta štirih, iz njih nalahko zaudarja po slivovki. Opišem: velika stavba (d vor Miloša Obrenoviča, glavni stan RSNZ do leta 1968 — se spomnite, do leta 1968!), ogromno denarja, fotelji, zavese, lustri iz Beča, drndof on, knjigarna, milijoni. Študentska kultura? Pogovor lepo teče. Vsi se razumemo. Saj ni, da bi nergali. Študentska kultura je pač tisto, kar so študentje. Študentska kultura zavzema ravno toliko prostora kulture, k ot ga študenti zavzemajo v družbi. Če torej hočejo študentje biti subje kti in objekti kulture, subkulturniki, naj bodo, toda, tovariši, upošteva ti moramovse sile v našem današnjem političnem življenju, priboriti si je treba mesto pod soncem; trdo in upoštevano delo; mi trebamo imati mesto u ovom gradu; brez ekscesov in pretiravanj, mi moramo pazit 1 na sredstva, ki nam jih zaupa družba. Saj, tovariši, v usta bi vas poljub il, prav imate, res je tako, četudi vas gledam izpod čela, ne mislim hud o, le neskončno žal mi je. Skoraj smiliti sem se začel samemu sebi, čep rav ravno to ni na mestu. Saj — najprej je bil nič, potem ogenj in voda, potem naše sobe, pa mi. Na nas je sedaj, da vse to spet spravimo v red, preš*eiemo, oštevilčkamo in opredelčkamo. Žlica, s katero se je, no saj veste kaj, je naša! Opišem: Pogovor o Centru. Prijazni, ustrežljivi, topli gostitelji. Na B alkanu tukaj ni razlik. Kava, vinjak, kava. Nekoliko otipavanja. Potem se razlike prično jasniti: Mora Študentski kulturni center ust varjati študentsko kulturo? Ali mora ustvarjati študentom kulturo? K a je to povezovanje spontanosti? Imperativ raziskovanja, kritičnosti? Iskanje svojega mesta med študenti? Ali je to mesto pravzaprav že od merjeno in ga je treba le zapolniti? Nikakor ni, in ni stične točke. Stri njamo se (nekoliko posiljeno), da pač razlike so in bodo. Kar lahko naj več naredimo, je to, da najbolj plodno sodelujemo, kar tudi bomo. De bel program nam omogoča zanimivo izbiro in zagotavlja kvaliteto. Kva liteto tistemu delu našega Ijubljanskega Študentskega kulturnega centr a, ki se bo ubadal s sejanjem in gojenjem novih /tujih, uvoženih/ stvari tev, idej, načrtov. Ostali del bo pač taval po svoje. Kar je tudi njegova naloga in dolžn ost. Zveličavnost naredi slab zrak, težko dihamo, dušimo se. Kritičnos t, iskanje ni fraza, poplaknjeno s postano mineralno vodo izza govorniš kega mikrofona. Niti ni fraza prestopajoča kultura z zasedbe — če tega ni, ni nas. In spet poslovni vlak, hrenovke, sokovi in prazni žepi. Predvsem pa blag priokus neresničnosti. Zamižim in sanjam: velika hiša, vsa v marm orju, petnajst dvoran, štirideset sob za pogovore, bazen, kino, diskotek a, pliš in žamet. Sanjam študentevse lepe in kulturne, politizirane in an gažirane, zavzete in kritične. Sanjam naše narodne viditelje — otce, star ešine med mladci; sanjam dobre, blage, lepe, ukaželjne Slovence. Črnolasa stevardesa poslovnega vlaka ima debele noge. boris cizej A LEV TROCKI: IZDANA REVOLUCIJA BOJ PROTI MLADINI Vsaka revolucionarna partija najde že takoj na začetku podporo v mladini ra stočega razreda. Politična senilnost se kaže z nezmožnostjo uvajanja mladine v g ibanje. Buržoazno-demokratske stranke, odrinjene s scene, so prisiljene prepustit i mladino revoluciji ali fašizmu. Ko je bil v ilegali, je bil boljševizem vedno partij a mladih delavcev. Menjševiki so se opirali na starejši del delavskega razreda in bi li zaradi tega celo ponosni in vzvišeni nad boljševiki. Dogodki pa so neusmiljeno razkrili njihovo zmoto : v odločilnem trenutku je mladina potegnila za seboj odr asle, zrele može, vse do starcev. Revolucionarni preobrat je pomenil neverjeten impulz novim sovjetskim gene racijam. Z eriin samim udarcem jih je iztrgal iz konzervativnih navad in jim pok azal veliko skrivnost — prvo skrivnost dialektike — nič ni večnega na svetu in dru žba je ustvarjena iz gibljivih osnov. Kako bedasta se kaže teorija o nespremenljivi h vrstah v luč i izkušenj naše dobe. Sovjetska zveza je ogromen topilnik, v katere m nastaja značaj desetih narodov. Mističnost ,,slovanske duše" je bila odplavljen a kot prazna pena. Toda pobuda, ki so jo sprejele mlade generacije, še ni našla izhoda v resnične m zgodovinskem nasledku. Res je, da je mladina zelo aktivna na ekonomskem p odročju. V SZ je sedem milijonov delavcev, ki imajo manj kot 23 let: 3.140.000 v industriji, 700.000 pri železnicah, 700.000 na gradbišč ih. V novih tovarnah vel ikankah tvorijo mladin delavci skoraj polovico delovne sile. V Kolhozih je danes ok rog 1.200.000 mladih komunistov. Več sto tisoč mladih komunistov je bilov zad njih letih mobiliziranih na gradbiščih, v premogovnikih, po gozdovih, na najdišči h zlata, v Arktiki, v Sahalinu, na reki Amur, kjer gradijo novo mesto, Komsomol sk (dobesedno : Mesto komunist:čne mladine). Nova generacija daje udarnike, el itne delavce, stahanoviste, uradnike . . . Nova generacija študira, v večini primero v zelo prizadevno. Vsaj toliko, če ne še bolj, je aktivna v športu, zlasti v drznih ve jah, kot je padalstvo, in bojevitih, kot je strelstvo. Podjetni in neustrašeni se zdru žujejo v nevarnih ekspedicijah vseh vrst. „ Najboljši del naše mladine," je pred kratkim dejal Schmidt, znani raziskoval ec polarnih krajev, ,,teži za težkimi nalogami." To je prav gotovo res. Vendar por evolucijska generacija živi na vseh področjih pod skrbništvom. Kaj in kako storit i, vse ji je nakazano od nadrejenih. Politika, najvišja oblika ukazovanja, je ostala v celoti v rokah tistih, ki se imenujejo stara garda. Obenem ko se obračajo k mladi m z govori, polnimi prisrčnosti in laskanja, stari Ijubosumno varujejo svoj monop ol. Ker si Engels ni mogel zamišljati razvoja družbe brez izgmotja Države, to je, n e da bi nadomestili vse policijske ustanove s samoupravljanjem proizvajalcev in p otrošnikov, je zaupal izvršitev te naloge mladi generaciji, ,,ki bozraslav novih po gojih in bo sposobna zrušiti nadvlado etatizma". Lenin dodaja: ,,Tudi etatizma de mokratične republike ..." Tako sta si torej Engels in Lenin zamišljala izgradnjo socialistične družbe: generacija, ki je dobila oblast v svoje roke, to je stara garda, sproži proces odmiranja Države; naslednja generacija dovrši delo. Kaj pa v resnici? 43 % prebivalcev SZ je rojenih po oktobrski revoluciji. Če p redpostavljamo, da je meja med generacijami pri triindvajsetih letih, ugotovimo, da več kot 50 % sovjetskega prebivalstva ne dosega te meje. Več kot polovica pre bivalstva ima tako izkušnje izključno samo s sovjetskim režimom. Toda prav ti m ladi Ijudje se ne oblikujejo v ,,svobodnih pogojih", kot si je zamišljal Engels, am pak pod neznosnim pritiskom vladajočega sloja, ki je, kakor uradno velja, izvršil oktobrsko revolucijo. V tovarni, na kolhozu, v kasarni, na univerzi, v šoli in celo v otroškem vrtcu, če ne že v jaslih, so glavne človeške vrline zvestoba vodji in ub ogljivost brez diskusije. V zadnjem času bi bilo lahko mnogo pedagoških aforizm ov prepisanih od Geobbelsa, če si jih tudi ta ne bi v veliki meri sposodil od Stalin ovih sodelavcev. V pouk in družabno življenje šolarjev in študentov sta globoko prodrla forma lizem in hinavščina. Otroci so se naučili prisostvovati množici sestankov, kjer um irajo od dolgočasja, kjer imajo obvezno častni prezidij, častijo Ijnbljene voditelje in imajo vnaprej pripravljene konformistične debate, med katerimi, prav tako kot odrasli, govorijo eno, mislijo pa drugo. Najbolj nedolžni krožki šolarjev si nakopl jejo na glavo surov pritisk, če si skušajo ustvariti oazo v tej puščavi. GPU se vme šava v to tako imenovano ,,socialistično" šolo, da bi z ovajanjem in izdajo zaseja la demoralizacijo. Najbolj zavedni pedagogi m avtorji otroških knjig kljub svoje mu uradnemu optitnizmu ne skrivajo zmeraj zgražanja nad nenaravnostjo, hinav ščino in dolgočasjem, ki se naseljuje v šolo. Brez izkušenj v razrednem boju in revoluciji se mlada generacija ne bo mogla zavestno pripraviti na življenje v družbi drugače kot ob prsih sovjetske demokrac ije, zanašajoč se na preučevanje izkušenj iz preteklosti in primerov iz sedanjosti. Mišljenje inznačaj osebnosti se ne iroieta razvijati brez kritike. Toda najosnovnej ša možnost izmenjave idej, zmote, preverjanja in popravljanja napak je sovjetski mladini odvzeta. Vsa vprašanja, tudi tista, ki jo zadevajo, se rešujejo brez nje. Do voljeno ji je le, da se ravna po predpisih in poje hosana. Na vsako kritično besedo birokracija odgovori tako, da zavije vrat tistemu, ki jo je izrekel. Vse, ki imajo tal ent ali trdno mnenje, sistematično zetirajo, puščajo ob strani ali fizično uničijo. Tako se pojasnjuje dejstvo, da milijoni in milijoni članov Komunistične mladine do danes niso izoblikovali niti ene znamenite osebnosti. Mladina se zdi na vso moč aktivna, ko se posveča tehniki, znanosti, športu, š ahu, književnosti. Na vseh teh področjih tekmuje s staro, slabo pj ipravljeno gene racijo, se ji pridružuje in jo včasih prekaša. Toda pri vsakem stikus politiko si os modi prste. Tako ji ostanejo tri možnosti: da se prilagaja birokraciji in si dela kar iero; da se brez besed podredi, se izčrpava v gospodarstvu, znanosti ali v privatne m življenju; da preide v ilegalo m se nauč i bojevati in žrtvovati za prihodnost. Bir okratska kariera je odprta le manjšini; na drugi strani pa se prav takšna tnanjšina postavlja v opozicijo. Vmesna skupina je zelo heterogena. Pod jarmom pritiska se odvijajo tajni procesi, ki bodo močno vplivali na določitev prihodnosti SZ Asketske tendence iz časa civilne vojne so v času NEP nadomestile boj epirk urejske, da ne rečemo bolj uživaške. Obdobje prve petletke je bilo spet obdobje asketizma, toda stimo za mase in mladino; voditelji so si uspeli preskrbeti osebno blagostanje. Obdobje druge petletke prav gotovo priča o zelo živahnem odporu zoper asketizem. Skrb za osebne dobrine prevzame vse prebivalstvo in zlasti mlad ino. Dejstvo je, da se ima manjšina sovjetske mlade generacije, ki se ji je uspelo dv igniti nad množice, možnost prebiti v vodilne kroge. Po drugi strani pa birokracij a zavestno oblikuje in izbira svoje funkcionarje in aktiviste. ,,Sovjetska mladina ne pozna želje po bogastvu, malomeščanske klavrnosti, ni zkotnega egoizma," je zatrjeval glavni poročevulec na kongresu Komunistične m ladine aprila 1936. Te besede zvenijo popolnoma lažno ob geslu, ki prevladuje da nes: ,,udobje in lepo življenje", ob metodah razdrobljenega dela, ob denarju in zu nanjih olepšavah. Socializem ni asketski in s svojo navezanostjo na TA svet globo ko nasprotuje krščanskemu asketizmu- in vsakršni religiji. Toda ima vendarle hier arhijo svojih vrednot. Človeška osebnost se zanj ne začne s skrbjo za udobno ž ivl jenje, ampak tam, kjer se ta skrb neha. Vendar ni nobeni generaciji dano zrasti na d svojo lastno glavo. Vsakršno gibanje Stakhanova je za nekaj časa osnovano na ,, nizkotnem" egoizmu. Edina njegova merska enota, ki je številp hiač in kravat, pri dobljenih za delo, priča prav o ,,malomeščanski ktavrnosti". Če je ta faza zgodov insko potrebna, naj bo; torej jo je treba videti takšno kot je. Ponovna vzpostavite v trgovinskjh odnosov nedvomno odpira možnost občutne izboljšave osebnega bl agostanja. Če hočejo sovjetski mladi Ijudje večinoma postati inženirji, to prav go ^ tovo ni zaradi tega, ker jih izgradnja socializma tako privlač i, ampak zato, ker so fcunženirji dosti bolj plačani kot zdravniki ali učitelji. Kadar se tovrstne tendence i zoblikujejo v atmosferi duhovnega pritiska in ideološke reakcije, medtem ko vodi telji zavestno popuščajo instinktom stremuhov, se oblikovanje ,,socialistične kul ture" vedno reducira na egoistično vzgojo največjih antisocialistov. Vseeno pa bi bilo predstavljati sovjetsko mladino kot prevzeto samo od oseb nih interesov nesramno obrekovanje. Ne, v glavnem je plemenita, intuitivna, akti vna. Stremuštvo obarva samo njeno površje. V njenih globir.ah pa živijo različne tendence, velikokrat še neizoblikovane in njihovo junaštvo si išče zaposlitve. Del oma sloni na teh težnjah novi sovjetski patriotizem, ki je nedvomno zelo rlobok, iskren in dinamičen. Toda tudi ta trpi zaradi nesporazumov med mladimi in star imi. Mladim, zdravim pljučem se zdi zadušljiva atmosfera hinavščine, ki se ne loči od Termidorja, to se pravi od reakcije, ki se še o.deva v plašč revolucije. Knčeče nasprotje med socialističnimi oglasi in živo resničnostjo ruši zaupanje v uradne b esede. Kar zadeva politiko, si veliko mladih Ijudi prisvaja do nje zaničevalen odn os in kaže v svojih navaceih grobost in razpuščenost. V mnogih primerih, morda celo v večini primerov sta mdiferentnost in cinizem samo primitivni obliki nezad ovoljstva in želje hoditi z lastnimi nogami. Izključitev iz Mladine in partije, areta cija in izgnanstvo sto in sto mladih ,,belogardistov" na eni in boljševikov-leninist ov na drugi strani, potrjujejo, da izviri zavestne politične opozicije z leve in desn e niso izčrpani; nasprotno, v zadnjih ttveh ali treh letih so začeli delovati z novo silo. Končno pa se najmanj potrpežljivi, najbolj goreči, najmanj uravnovešeni, ra njeni v svojih čustvih in interesih, obrnejo na pot terorističnega maščevanja. Pri bližno takšno je torej današnje stanje političnih duhov sovjetske mladine. Zgoriovlna individualnega terorja v SZ s silo zaznamuje etape splošnega razvoj a dežele. Ob zori sovjetske oblasti so beli in socialisti-revolucionarji organizirali t eroristične atentate v času državljanske vojne. Ko so stari lastniški razredi izgubi li vse upanje, dd bi kaj dobili nazaj, je terorizem prenehal. Nasledniki kolakov,ki so se ohranili vse do zadnjega čcsa, so imeli lokalni značaj; dopolnjevali so gveril o proti režimu. Najnovejši terorizem se ne opira niti na stare vladajoče razrede n iti na bogate kmete. Teroristi zadnje generacije izhajajo izključno iz sovjetske m ladme, iz Komunistične mladine in iz partije, pogosto celo \z vrst sinov voditelje v. Ceprav je individualni terorizem popolnoma nesposoben rešiti probleme, ima vseeno zelo veliko raziskovalno važnost, kar zadeva ostrino nasprotij med birokr acijo in širokimi Ijudskimi množicami, in še posebej mladino. Gospodarska omotičnost, padalstvo, polarne ekspedicije, demonstrativna indiferentnost, ,,romantika individua", teroristična mentaliteta in teroristična d ejanja — vse to pripravlja eksplozijo nezadovoljstva mladih proti neznosnemu nad zorstvu starejših. Vojna bi lahko služila kot varnostna zaklopka za nakopičeno p aro tega nezadovoljstva. Toda ne za dolgo. Mladina bi si hitro pndobila sloves bo rcev in avtoriteto, ki ji danes manjka Istočasno bi bil ugled starih nepopravljivo okrnjen. V najboijšem primeru bi bila vojna za birokracijo samo počitek; na kon cu sovražnosti bi bil konflikt le še ostrejši. Seveda bi bilo preveč enostavno zreducirati problem SZ na problem generaci j. Med starimi je v birokraciji veliko javnih ali tajnih nasprotnikov, kot je med m ladino sto in sto in na tisoče birokratov. Toda naj bo napad proti vladajočim sloj em z desne ali z leve, bodo najbc!j vroči napadalci vedno izhajali iz vi^t mladine, ki se duši, je nezadovoljna in brez političnih pravic. Birokracija to prav dobrove. Je zelo občutljiva za vse, kar ji gtozi. Prizadeva si že vnaprej utrditi svoj položaj. Temelje in betonske vrhove svojih zgradb postavlja naravnost nasproti mladi gen eraciji. Omenili smo že X. kongres Komunistične mladine, ki je bil aprila 1936 v Kre mlju. Seveda ni nihče poskušal razložiti, zakaj se ta kongres, v nasprotju s statut om, ni sestal pet let. Nasprotno pa je bilo takoj poudarjeno, da se je prebran in o čiščen sestal, da bi razlastil mladino, v političnem smislu: po novem statutu Kom somol — Komunistična mladina izgubi, celo pravno, vsakršno pravico udeleževati se družbenega življenja. Učenje in vzgoja sta od zdaj naprej edini področji delova nja. Generalni sekretar Komunistične mladme je po ukazu svojih nadrejenih izja vil: ,,Moramo prenehati klepetatio indistrijskem in finančnem načrt u, o zniževanju proizvodnih stroškov, o ravnotežju računov, o setvi in o vseh dru gih nalogah vlade, kotda bi mio temodločali."Cela dežela bi lahko p onovila te zadnje besede: ,,kot da bi mi o tem odločali." Arogantno povelje ,,pre nehati klepetati", ki ni vzbudilo na tem popoinoma podrejenem kongresu noben ega navdušenja, se zdi toliko blj presenetljivo, ker sovjetski zakon določa političn o polnoletnost pri osemnajstih letih in dovoljuje od tega leta dalje volilno pravico mladim Ijudem obeh spolov, medtem ko je bila starostna meja v Komumstični m ladini po starem statutu 23 let, in jo je tretjma članov tako že prekoračila. Kong res je enogtasno tzglasoval dve reformr. legaliziral je udeležbo mladoletnikov v M ladini in tako povečal število komsomolcev — volilcev in odvzel organizaciji prav ico vmešavati se ne samo v splošno politiko (stvar, o kateri ni debate), arnpak tu di v tekoča gospodarska vprašanja. Dvig starostne meje diktira dejstvo, da je ved no teže avtomatično preiti iz Komsomola v partijo. Ukinitev zadnjih političnih p ravic, celo navideznih, je treba pripisovati hotenju popolnoma in dokončno podr editi Komsomol očiščeni partiji. Oba očitno nasprotujoča si ukrepa imata isti vz rok, to je stmh, da bi mlada generacija sugerirala birokraciji. Poročevalci kongres a se izgovarjajo na poslanstvo, ki jim ga je zaupal Stalin — ta opozorila so imela n amen izključiti vsakršno diskusijo — poročevalci so torej pojasnili cilj reforme s p resenetljivo odkritostjo: ,,l\le Potrebujemo še ene partije." To je pomenilo prizna nje, da bi po mnenju voditeljev Komsomol lahko postal druga partija, če ga ne bi dokončno matirali. In da bi bolje označil možnost te nove partije, je poročevalec dodal to npozorilo: ,,Trocki je hotel svoj čas vtisniti mladim, s katerimi je demag oško flirta!, antileninistično in antiboljševiško idejo o potrebnosti druge partije." Itn. Namigovanje poročevalca vsebuje neki anahronizem : v resnici se je Trocki o mejil na tisto obdobje, ker je želel opozoriti, da bo birokrattzacija, ki se postavlja nad režim, povzročila prelom z mladimi in tako dala možnost nastanka druge pa rtije. l\li važno: dogodki, ki so potrdili opozorilo, so iz tega naredili program. De generirana partija je ohranila svojo pnvlačno moč samo za stremuhe. Poštenim m ladim Ijudem, ki so sposobni misliti, se gnusi bizantinska sužnost, napačna retori ka, ki pokriva privilegije in samovoljo, samohvala povprečnih bnokratov, ki kadi jo drug drugemu, in vsi ti maršali, ki so si prišili zvezde na vsa oblač ila, čeprav jih niso nikoli sneli z neba. Druga partija ni več grožnja, kot je bila pred dvanajstimi ali trinajstimi leti, ampak je potreba, edina sila, sposobna nadaljevati oktobrsko r evolucijo. Če bodo spremembo statuta Komsomola spremljali novi policijski ukre pi, se razume samo po sebi, da ne bo mladini nihče preprečil zbrati svoje sile in s e spopasti z birokracijo. Kako se bo orientirala mladinav primeru političnih nemirov? Pod katero za stavo se bo zbrala? Nihče ne more zdaj točno odgovoriti na ta vprašanja. Mladin a pa še najmanj. Njeno zavest obdelujejo nasprotujoče si tendence. Na koncu bo do zgodovinski dogodki svetovne važnosti zahtevali od teh množic, naj se odloči jo: vojna, nov uspeh fašizma, ali pa, nasprotno, zmaga proletarske revolucije na Zahodu. Birokracija se bo vsekakor prepričala, da je ta brezpravna mladina zelo močan eksplozivni faktor. Ruska avtokracija, ki se je 1894 izražala s posredovanjem mladega carja Nikol aja II., je odgovarjala članom zemsev, ki so plašno izražali željo sodelovati v polit ičnem življenju: ,,Neuresničljive sanje!" Značilne besede. 1936 birokracija odgc varja še neizoblikovanim težnjam mlade generacije z brutalnim ukazom: ,,Prene hati s klepetanjem!" Tudi te besede bodo prišle v zgodovino. Stalinski režim jih ne bo manj drago plačal, kot jih je režim, ki ga je vodil Nikolaj II. PROTI OPORTUNISTIČNEMU TOLMAČENJU LEVIČARSKE PAROLE O OBISKU V VARŠAVI Tov. Štrajn je v svojem članku ,,Proti perverziji levičarske parole" v 11. št. Tr ibune ,,. . . odprl nekaj vprašanj, ki zadevajo študentsko gibanje . . . ". Pisec skuš av svojem članku odgovoriti na naslednja vprašanja : — kaj se dogaja pri nas z Dutschkejevo parolo ,,dolgi marš skozi institucije" — kdaj, kje in v kakšnih okoliščinah je ta parola nastala — in kaj ta parola pomeni oziroma kakšen je njen smisel. Mnenja sem, da so to obrobna vprašanja, ki sicer imajo neposredne praktične posledice za akcije študentov, vendar so take akcije nesmiselne oziroma so akcije zaradi akcij, če ne odgovorimo še na naslednje vprašanje: — kakšni sopogoji, prostor inkateri so tisti različni inter e s i v njem, zaradi katerih je možna perverzija levičarske parole. Odgovori na to vprašanje pa niso več samo praktičnega pomena (uporabni za izty.ro taktike), temveč so dobra osnova za teoretično podlago alijasno str a t d g i j o gibanja. Kot bi Dutschke dejal : ,,Biti pripravljen pomeni vse" (Shak espear-e), pomeni sposobnost abstraktno-analitično razumeti objektivno stanje st vari in ukrepati v skladu s trenutno dejansko situacijo. V pojmu pripravljenosti j e najvišja enotnost teorije in prakse, kar nima nič skupnega s sprejemanjem navo dil nekontrolirane centrale ..." ,,Revolucionarni marksizem . . . dela na novi zgodovinski nalogi, skuša s konk retno analizo spremenjene konkretne resničnost* dodelati svoje možnosti, cilje, pojmovanja in parole in jih soočiti z izkušnjami iz prakse ..." ,,Upor nimit, *oje v iso ko organizirana socialna akcija(p odčrtal H. S.) razreda, ki se bori za svojo osvoboditev ..." Po svojem dejanskem družbenem položaju invlogi pa smo ravno študenti I a hko vprvihvrstah dejanske avantgarde delavskega razreda, pripravljeni, d a kataliziramo vse tiste družbene procese, ki vodijo v osvoboditev delav skega razreda. Toda.....za opravljanje te funkcije (avantgarde, op. H.S.) ne zad oščajo samo cilji, določene vrednote, kar je značilno za meščanske stranke. Nuj no je tudi znanstveno spoznati dejanske zakonitosti družbenega gibanja, pogoje napredka. Po drugi strani pa tudi golo znanstveno spoznanje ne more izpolniti te funkcije. Zakaj le-to more biti pod močnim vplivom tehnokratizma, označevati ga morajo tehnokratski pristop in vrednote, vpreženo je lahko v voz novih oblik dominacije, monopola ..." Biti moramo torej pripravljeni, kajti če se partija zb irokratizira, I a h k o bistveno o v i r a bojevite vrste (ielavskega razreda, ki pos taja zaveden in aktiven. Ovira pa jih lahko le, če v tej zgodovinski situaciji ni no bene politične gonilne sile, ki lahko pokaže alternative. ,,Vse v redu in prav," bo rekel tov. Strajn, ,,vprašanja zastavljava sicer z razli čnih zornih kotov, misliva pa na isto." Vendar stvar ni tako enostavna! Tov. Štra jn ni mislil toliko na perverzijo Dutschkejevie parole, kot na to, da bi pod plašč n jene vsebine zrinil levi oportunizem in tako ubil dve muhi na en mah: ,,posvojil" Dutschkeja in hkrati zagotovil prostor pod soncem ,,kritiki" institucionalnega si stema in očrnil tista resna prizadevanja študentskega gibanja, ki dejansko ustreza jo vsebmi Dutschkejeve parole ,,dolgi marš skozi institucije". Kako naj si sicer to Imač im tole njegovo misel : ,,. . . Tako je pohod skozi institucije lahko tudi navi dez povsem izvenistitucionalna oblika, kot so na primer demonstracije, kpjti v tej obliki zainteresirani subjekti praviloma zahtevajo od instit ucionalnega sistema rešitev določene problematike al i v skrajni instan ci temeljno spremembo ali odpravo institucionalnega sistema. (podčrtal H.S.) Toliko o namenu in dejanju tovariša Strajna. Kdaj drugič bom poskušal tudi odgovoriti na zastavljena vprašanja, za katera sem prepričan, da res zadevajo štu dentsko gibanje. Toda tega ne bo mogope storiti v tako kratkem času in na tako majhnem prostoru, kot ga je zavzel ta članek. R. Dutschke, Komentar k anarhizmu in kritično-materialistični teoriji, Tribu na št. 4, 1971 /72 (prevod Lene Petrič) 2 M. dr. Pečuljič, Prihodnost ki se je začela, ,,Komunist", Ljubljana 1969, str. 118 3 D. Strajn, Proti perverziji levičarske parole, Tribuna št. 11, 1971/72 hočevar stane 24. in 25. januarja 1972 je bil v Varšavi mednarodni študentski sestanek o problemih evropske varnosti in sodelovanja. Organizatorja sta bila Zveza študent ov Poljske (ZSP) in Mednarodna zveza študentov (MSS). Poleg številnih evropski h študentskih organizacij (nekater so manjkale), je sestankii prisostvovalo veliko študentskih predstavnikov \z Afrike, Azije in Latinske Amerike, ki so prišli tudi zaradi sestanka izvršnega komiteja MSS, in ki so poudarjali problem evropskevar nosti kot svetovni problem, vačen tudi ža njih. Govorniki so se v prispevkih zavzemali za ratifikacijo sporazumov med ZRN i n Poljsko ter SZ', za sprejem obeh Nemčij v OZN, zaimirno zmago socialističnih idej, obenem pa tudi za znanstveno sodelovanje in odnehanje uporabe sile. Kaj prida novega nismo čuli. Kot že večkrat so znova vsi govorniki ostro ob sodili ameriški imperializem, NATO pakt, fašistični režim v Grčiji, Španiji in Por tugalski, vojno v Vietnamu ter pojave neofašizma. Vseeno pa je razveseljivo, da se tudi študenti tako močno zavedajo problema evropske varnosti in sodelovanja. Ta seminar je bil prvi, na katerem je bila obrav navana ta tema. Bliža pa se tudi Evropsko srečanje (European Meeting), ki je že tradicionalno in kjer bo ena od tem tudi ta. O tem kaj več drugič. Vsa pohvala velja ZSP, ki je omogoč ila zelo dobre pogoje za delo in prijazno vzdušje. Seminar je potekal v impozantni stavbi — Palači kulture, zgrajeni po dru gi svetovni vojni. Od 26. do 30. januarja je bil sestanek izvršnega komiteja MSS, na katerega je bila ZŠJ povabljena kot opazovalec. Tam je bilo prebrano že prej natisnjeno poro č ilo sekretariata MSS. B ilo je tako obširno, da je branje trajalo kar cel dan. Vseb ovalo je delo MSS od kongresa v Bratislavi. Nato je sledila diskusija, zopet so se v rstili govorniki s celega sveta, vsak je povedal kaj več tudi o svoji organizaciji in n lenih problemih. Veliko razburjenje vseh prisotnih sta povzročila delegata tistega dela Naciona Ine unije študentov \z Francije, ki je imel kongres v Dijonu spomladi lani — P. Nf sterenko in J.C. Boksenbaum. Prvič, ko sta začela vzklikati po končanem govori predstavnika česke studentske organizacije, katere reprezentativnost ta UNEF še danes ne pnzna. Vpila sta imena zaprtih študentov v Pragi. Opaziti je bilo začude ne in radovedne poglede, ki so se obračali proti njima. Naslednjega dne sta se pri javila za diskusijo, in ker nista mogla zvedeti, kdaj bosta na vrsti, sta med govoro m prvega delegata zahtevala, vrstni red . . . Predsedujoč i je zaprosil za red v dvora ni, ni jima pa dal točnega odgovora. Zato sta vstala in šla na ,,govornico" vmes je bilo nekaj vzklikov o demokratičnem postopku, ki je znan že iz Bratislave. Tam so Boksenbauma fizično napadli nekateri drugi delegati (Čile, Kuba . . . ). Nester enko pa je prepeval internacionalo. Po posredovanju ZSP so ju odvedli iz dvorane. Kmalu za tem so na predlog študentskih organizacij Kube, Čila, ČSSR, Alžira-in še nekatenh sprejeli resolucijo, naj se omenjenima ,,tipoma" prepove nadalinje p nsostvovanje na sestanku. Po majhnem intermezu je bilo zopet vse mtrno in sestanek je uspešno potekal Q3 Ij 6. južna amerika zrak, sonce na drevju južna amerika hiše, toplota zraka južna amerika trava, barva ceste južna amerika dihanje, pogled v daljavi južna amerika lep zrak, zidanje hiše južna amerika nedelja pol osmih, junij južna amerika barva daljave, zasenčene največje hiše mesta južna amerika pločniki, njen večer južna amerika barva zraka na cesti, vzpenjanje večera s ceste južna amerika denar, vesolje podnevi južna amerika hoja zjutraj, oblaki iz 115. stoletja južna amerika gledanje, drevesa v mestu južna amerika dišanje časopisov poleti južna amerika gledanje hiše, gozdovi južna amerika papillon, čas južna amerika asfalt pomladi občutek čistosto, reka južna amerika obžarjeni parki, utopični čas južna amerika, žival, duh, zemlja južna amerika hribi južna amerika hrib rnesto, sonce v zelo mrzlem dnevu Ijudje, letenje — zrak v kinih — južna amerika južna amerika branje, nogomet science fiction srečanje v tujo glavo, južna amerika polna glava, zgodovina — rumen pesek južna amerika južna amerika zakaj si v sodu, ko sem bil v antiki južna amerika najlepši zrak v spominu južna amerika ko v zgodovini postavljajo trilit, plavž južnoameriški zrak jure perovšek 0 KULTURNEM UREDNIKU TRIBUNE IN 0 NEKATERIH NJEGO VIHPOGLEDIH NASTVARI Neka preprosta, vendar nenavadno ugledna in v zveznem merilu pre k televizije in skupščinskih nastopov poznana gospa, ki sem jo imel v p rijetnih zimskih večerih preteklega leta priložnost zelo dobro spoznatr tudi jaz, je bila največji pesimist, kar sem jih kdaj srečal. Kljub tako ve likemu uspehu, ki ga je imela v življenju, je bila navajena spregovoriti v saj štirikrat na večer neki zloženi stavek, ki sem ga pozneje z njenim pr ivoljenjem vzel za svoje geslo (kot na primer DELO nosi gesloProletar ci vseh dežel, združite se!). Ta stavek se je glasii: ,,Če zlato primem, dr ek rata!" Žal mi je, ker ne morem pisati ovelikih življenjskih neuspehih, ki so me tako pobili, da si nisem mogel pomagati drugače, kot da sem napisa 1 pesemco: Imel sem prijatelje, pa so odšli, bilo je dekle, nič več je ni. Bil sem pijan, zdaj sem trezen, bil sem zdrav, zdaj je bolezen, Bankovci šušteli rdeči so, novi, pa so spuhteli, so ostali dolgovi. Lepa pesem, anede? Samo tokrat mi je naloženo raziskati neko dru go, po vsem videzu daleč pomembnejše vprašanje. Pričujoča razprava mora razprostreti problematiko kulturne podobe študentskega lista Tr ibune s posebnim ozirom na poskuse, ki so bili storjeni v zadnjem času, da bi jo z različnimi načini rekonstruirali in restavrirali. Ze takoj v začetku je treba povedati, da je lanska postava kulturne rubrike (M. Slodnjak, A. Zorn, M. Dekleva v napadu) imela pred nasto pom veliko več treninga, pa tudi teren je bil neprimerno primernejši za igro. Tudi športniki sami so bili okretnejši, boljše konstrukcije, čvrstej ših kosti, krepkejših mišic, jasnejših oči, prodornejše misli, srečnejših ž elodcev, daljših nog, bridkejše jeze, bolj belih zob, oh oh, to so bili naj boljši mogoči fantje, in zdaj so umrli in ni jih več . . . Gospod Jesih, ali ne mislite, da bi bilo prav tudi letos, podobno kot lani, organizirati na straneh vašega časnika sem ter tja kakšno zmerjanj ev slovenski kulturni prostor? Jaz: Na to vprašanje ni mogoče odgovoriti, kakor bi stresal otrobe i z rokava. Zmerjati je že lepo, ne vem pa, če je tudi treba. Danes je toli ko nekih sravcev, ki jih je bolje ignorirati. Ali jih morda lahko nekaj deset imenujete? Jaz: Ker sem že rekel, da so sravci, bi bilo to nekoliko tvegano v sm islu tožba. Ali lahko imenujete kakšnega, ki vam ni všeč, pa mu ne bi mogli re či sravec? Jaz: Eni so sravci, drugi so nevšečni, tretjim pa bi trpel ugled, če bi povedal, da so mi všeč. Vi me vprašujete po srednji kategoriji. Ta je pa ravno tako brezbarvna, da ji ne bi rad naredil veselja s pretirano public iteto. Pa sploh mislite, da je sfera te, kakor ji pravimo, institucionalizirane socmeščanske kulture kaj prida zanimiva? Jaz: Tu je treba po moje imeti nekoliko jasnejše pojme otem, kako je umetniška produkcija sama le del kulture. Pri nas pa neke pikove se dmice ves čas govorijo o prvem, mislijo pa slednje. Za Tribuno umetni ška produkcija, ki jo izdeluje in tudi porablja slovensko meščanstvo, ni nič zanimiva tudi zato, ker se reflektira in podaja (kolikor gre za literar no produkcijo) prav zlahka in tudi pogosto v drugih medijih. Nas pač velika premiera nekega velikega klasika ali pa soclobnega slovenskega av torja res ne more zanimati, doklerpišejo o tem na kolikor toliko spreje mljiv način drugi mediji. Je pa, nasprotno, zanimiva ,,kulturnost" tega okolja; pa tudi ne toliko, da bi pisali o njej, marveč ravno prav, da'se ji nasmejimo. Kaj pa rečete na to, kako kulturno živi študentska populacija? Jaz: Tega jaz še ne razumem dobro. Študentska populacija živi tako, da je obenem porabnik in v določenem smislu tudi soustvarjavec sodo bne socmeščanske kulture, obenem pa njen določen del živi tudi svojo kulturo; kultura je najbrž način ^ivljenja; na Tribuni smo lani temu rek li subkultura, in mogoče bi se kaj takega dalo še uporabljati, ko ne bi b ilo tistega sub, ki je nekakšno apriomo niveliranje bodisi po kakovostn i bodisi po pomembnostni plati. Sploh je pa večji del študentov čisto meščanski. En del že po •izvoru, saj je dobro znano, kakšna je socialna struktura študentov na naši univ erzi. Drugi del, tisti dobri otroci, ki ne pridejo pokvarjeni od doma, pa se naprdnejo, ko povohajo malo učenosti. Pa kaj vairs govorim, saj me slabo razumete; mi lahko sledite? Kolikor toliko. Ali se vam ne zdi/gospod Jesih, da bi moralo Tribu no zanimati, koliko študentov ima abonmaje po gledališčih in koncerti h in podobno? Jaz: Ne, tega pa jaz ne mislim. Ali vi sami ne bi radi vedeli? Jaz: Ne, prosim, če veste, mi raje zamolčite. Ali se vam ne zdi pomembno . . . ? Jaz: Pomembno se mi zdi, da jih zelo veliko ne hodi . . . No, prešaltajva. Kaj je po vašem Ijubezen? Jaz: Določen del mladih jo razume zelo po svoje. Prav na erotičnem področju je ,,subkultura" zelo močna. Posebno še, če lahko štejemo se m še oblačilne in frizurne in bradne strukture. Gospod Jesih, vem, da spremljate dogajanje v slovenskem prostoru, ki daje misliti na kakšne hudobne tendence . . . Jaz: To ste rekli vi! . . . Tendence po dirigiranju kulturnega prostora? Jaz: To je, po moje, po svoji vsebini zelo preprosto. Ko bojo najstar ejši umrli, in upam, da bo to kmalu, bodo prišli na stolčke srednji. To s o neke fašistoidne osebnosti, povezane v nekakšne fašistoidne klane, in ti bodo zmogli samo eno: vzeli bodo denar. Dotlej pa bo lahko nova, n astajajoča kultura živela že zastonj, ker ne bo več dodatek k življenju p osameznika in družbene ali še bolje, družabne skupine; prešla bo v sa mo vsebino življenja. Kultura ne bo tako kot zdaj, ko je zaradi občutk a, da je prav, da je, in da je prav, da smo ,,kulturni"; takrat bo že sama po sebi z nami in v nas. To bonajbrž podobno kot v moji privatni druš čini*: delamo kakšne stvari čisto zaradi sebe, ker nam je tako všeč. Mi ne hodirho v gledališko hišo, da bi bilo gledališče, man/eč naredimo gle dališče kar tam, kjer tako zavibriramo. Ne vem, če me razumete, ampa k kar tako napišite! Se vam ne zdi, da ste docela pod vplivom Zahoda? Jaz: To so zelo buzerantski očitki. Tako govorijo ždanovci, ki so do cela pod vplivom Vzhoda. Najbrž ni bilo naključje in tudi ne le osebna stvar Tita in Stalina, da se je Jugoslavija obrnila na Zahod. Od tam so p rišli vplivi, jasno, vsak smo pod vplivom česa. Ampak. Ko bomo rekli, na primer, lejte no, punce, tale muzika je pa perfektna, dajmo še mi t ako špilat, bomo nekaj časa mahali pa mahali, potem pa bo prišlo neka j drugačnega ven, našega. To so stare stvari! Samo še dve tri pitanjca! Zakaj Tribuna ne objavlja nič literature? Jaz: Je tudi takorekoč nič ne dobi! Kar smo letos dobili, je izrazito slabo. Ljudje, ki kaj napišejo, pa tudi mislijo, da Tribuna ni za kaj take ga, saj objavlja same politične člnake. Priznam pa, da tega še nisem pri da premislil. Kaj pa recenzije? Jaz: To sem že povedal. Če izide knjiga, jo bodo že drugod recenzir ali. Mi je skozi svoja očala ne moremo. Naša očala to berejo kot zanim ivosti. Mi smo lakmusov papir, ne pa tehtnica. Razumeš? Ljudem iz svojega kroga objavljate reklamice za knjige, ki jim izidej o. Zakaj? Jaz: Zakaj pa ne. Kakšen je delež kulturnega urednika pri odločanju o izrazito politič nih člankih. Jaz: Enakopraven. Tudi oni mi lahko vržejo ven karkoli. Mi smo vsi politični in vsi kulturni. Gospod Jesih, najlepša hvala za vaše odgovore! Jaz: In vam na zdravje za vprašanja! Tako. Malo sem pisal in vi ste malo brali, Ijubi moji. Če imam prav ali ne, pa presodite sami: večji, pametnejši in lepši ste od mene. milan jesih Tribuna - Izdaja 10 SŠ LVZ - Uredništvo in uprava: 61000 Ljubljana, Trg rcvolucije 1 /11 - Telefon 21-280. Tekoči račun: 501-8-78-1 - Rokopisov ne vračamo -Tiska DDU Ljubljana, Parrnova 39 - Poštnina plačana vgotovini. Lctna naročnina 25 Ndin. Iribuno urejajo: Franko Adam, Mladen Dolar (glavni urcdnik), Boris Cizej, Milan Jcsih, Marjan Pungartnik, Vladimir Simič (odgovorni urcdn ik). Darko Štrajn, Bora Zlobec (sekretar redakcije in lcktor), Jaša Zlobec. Tchnični urodnik: Tomo Podgornik Fotografije: Drev Franc Stalni sodelavci: Milan Dcklcva, Juro Detcla, Jože Konc, Pavol Kristan, Andrcj Mcdvcd, Jurc Mikuž, Jcrncj Novak, Lado Planko, Marjati Pungartnik, Jancz Stergar, Tomaž Šalamun, Cvetka Tot, Miienko Vakanjac, Pcter Vodopivec, Tomaž Wrabcr, Vinko Zalar, Pavlo Zgaga, Alcksander Zorn. Huey Nevvton in Boby Seale sta maja 1968 v Kaliforniji ustanovila Stra nko črnih panterjev (za samoobrambo). Predsednik Stranke je postal Boby Seaie, minister za obrambo pa Huey Nevvton. S pričujočim tekst om iz Sealove knjige ,,Seize the time" nadaljujemo s predstavitvijo nap rednih gibanj v svetu. urednik ZAKAJ NISMO RASISTI (Bobby Seale) Črni panterji niso črnska rasistična organizacija, niti rasistična orga nizacija sploh. Vemo, odkod izvira rasizem. Naš obrambni minister Hu ey P. Newton nas je naučil, da se upiramo vsem oblikam razisma. Stran ka črnih panterjev razume zakoreninjeni rasizem v večjem delu bele A merike, in ve, da temeljijo razna občasna gibanja v črnski skupnosti na rasistični, črni filozofiji. Stranka se ne spušča na gnili nivo pripadnika KKK — belega pomem bnika, ali na nivo ,,patriotičnih organizacij" belih državljanov, ki sovra žijo črne Ijudi zaradi barve njihove kože. Ceprav bodo nekatere organi zacije belih državljanov poskočile, rekoč: ,,Ah, saj ne sovražimo črnih Ijudi, samo ne dovolimo iim, da počnejo to in ono. ,,To /fc podlo podp ihovalništvo, ki temelji na starem rasizmu nedotakljivosti vsega, in pos ebno na tabuju telesa. Misel črnih Ijudi so vseskozi lupili socialni pogo ji, propadajoči socialni pogoji; kontrolirali so jo v suženjstvu, v letih p o Emancipation Proclemation pa ravno tako. Crnce, mulate, Kitajce, I judstvo Vietnama imenujejo smrdljivce, rumence, nigre in podobno. Organizacija črnih panterjev pa je storila nekaj bistvenega; zahteva z vezo in koalicijo vseh Ijudi in organizacij, ki se hočejo boriti proti stru kturi moči/To je tista struktura moči, iz prascev in kastrirancev, ki odi ra Ijudi; pogoltna demagoška elita vladajočega razreda, ki poganja pras ce nad naše glave; to jim ukazujejo z namenom, da bi obdržali ,,dobri stari red". V času svetovnega imperializma, odraža se na svoj način pra v tu v Ameriki, se nam — kot Ijudem — zdi potrebno nasprotovati lažn im koncepcijam, kakršna je njihova integracija. Če Ijudje hočejo integ racijo — predvidevam, da se bo to v 50 ali 100 letih tudi zgodilo — je t o njihova stvar. Prav zdaj pa je problematičen sistem vladajočega razre da, ki vzdržuje rasizem in uporablja rasizem za ohranjanje kapitalističn e eksploatacije. Izrablja črnce, posebno tiste, ki prihajajo z univerz, in tiste, ki pripadajo sistemu črnske elite, ker ti težijo v črni rasizem, ki j e vzporeden rasizmu organizacij belih državljanov ali KKK. Premagovanje ognja z ognjem pa očitno pomeni požar. Najboljša za to je voda, ker voda pogasi ogenj. Voda je solidarnost človeških pravic, da se skupaj branijo proti zlovešči pošasti. Za nas ni dobro vse, kar je d obro za čredo. Za Ijudske mase ne more biti dobro vse, kar je dobro za kapitalistični sistem razredne oblasti. Mi, Stranka črnih panterjev, se pojmujemo kot nacija v naciji, vend ar popolnoma brez rasističnih razlogov. Vidimo nujnost, da se razvijam o kot Ijudje in živimo na zemlji skupaj z drugimi Ijudmi. Rasizma ne p remagujemo z rasizmom. Premagujemo ga s solidarnostjo. Izkoriščeval skega kapitalizma ne premagujemo s črnim kapitalizmom. Kapitalizem premagujemo s pravim socializmom. Impenalizem premagujemo s prol etarskim internacionalizmom. Ti principi sq ra Stranko zelo smotrni. Z elo so uporabni, človeški in potrebni. Ljudske mase jih morajo razum eti. Ne uporabljamo pušk, in nikoli jih nismo uporabili, da bi streljale b ele Ijudi v belih predelih mest. Samo branimo se — proti vsem, naj so že črni, modri, zeleni ali rdeči, ki nas nepravično napadajo in nas skušajo moriti in ubijati, ko uresničujemo svoje programe. Konec koncev misl im, da Ijudje lahko vidijo iz naše dosedanje prakse, da naša organizacija ni rasistična, marveč zelo napredna revolucionama stranka. Tisti, ki hočejo zakamuflirati spopad z etničnimi razlikami, tudi po magajo in vzdržujejo eksploatacijo Ijudskih množic: siromašnih belcev, črncev, mulatov, Indijancev, Kitajcev, Japoncev in delavcev sploh. Rasizem in etnične razlike omogočajo strukturi moči, da izkorišča d elavske množice v tej deželi, saj je to ključ, po katerem jih kontrolirajo. Razcepiti in podrediti Ijudi je cilj strukture moči. Vladajoči razred, pr av majhna večina, nekaj pogoltnikov, demagoških kastrirancev in podg an, nadzoruje in napada vlado. Vladajoči razred in njihovi psi na žvižg, njihovi lakaji, njihovi lizuni, njihovi Janezki in črni rasisti, njihovi kult urni nacionalisti — vsi so hlapci vladajočega razreda. To so tisti, ki po magajo vzdrževati strukturo moči z neprestanim rasizmom, in ki rasize m uporabljajo, da bi napravili razkol med Ijudmi. V resnici pa neznate n, manjšinski vladajoči razred dominira, izkorišča in tlači delavcevin de lovne Ijudi. Mi vsi smo delavski razred, pa če zaposleni ali ne. Naša skupnost mo ra temeljiti na resničnih življenjskih potrebah, svobodi, in težnji k sreč i, če to sploh komu kaj pomeni. Temeljiti mora na resničnosti — na čl oveških pravicah samoodločanja in borbe za ohranitev človeštva — da bi zgladila obstoječe probleme. Bistvo torej ni rasni spopad. In to nagl o učimo Ijudi. Z našega stališča je to razredna borba med masami prol etarskega delavskega razreda in majhnim, manjšinskim razredom na ob lasti. Delavski razred Ijudi vseh barv se mora združiti proti izkoriščeval skemu, tiranskemu razredu na oblasti. Še enkrat naj poudarim: prepri čani smo, da je naš boj razredni boj in ne boj ras. PRAVILA PARTIJE ČRNIH PANTERJEV Vsak aktivni član Partije črnih Panterjev po vsej rasistični Ameriki mora upoštevati pravila črnih Panterjev — tako tudi člani centralnega komiteja, centralnega štaba, lokalnih štabov, vključno komandanti, ki so podrejeni nacionalnemu, državnemu ali lokalnemu vodstvu PČP.O dolžini izključitve iz PČP in o drugih disciplinskih merah, ki so nujne, da ne bi prišlo do kršitve teh pravil, odločajo nacionalni, državni, lokal ni komiteji in štabi. 1. Član partije ne sme imeti pri sebi marijuane ali drugih mamil, kadar opravlja partijsko delo. 2. Vsak član partije, ki uživa mamila, bo izključen iz partije. 3. Nihče v partiji ne sme biti pijan pri opravljanju svojega partijskega d ela. 4. Nihče ne sme kršiti pravil, ki se nanašajo na delo v pisarnah generaln e skupščine in na sestankih PČP. 5. Nihče v PČP ne sme uporabljati, nameriti ali streljati brez potrebe s kakršnimkoli orožjem na kogarkoli 6. Nihče v PČP se ne sme pridružiti drugi armadi, razen OSVOBODIL IMI ARMADI ČRNCEV. 7. Nihče v partiji ne sme imeti orožja, če je pijan ali drogiran. 8. Nihče v partiji ne sme biti nasilen do drugih članov PCP ali do črnih Ijudi nasploh, ne sme krasti ali pa nasilno jemati od drugih, niti igle in sukanca ne. 9. Kadar aretirajo člana PČP, ta lahko da samo naslov, ime in ne sme n ičesar podpisovati! Vsi člani morajo poznati osnovno zakonsko zaš čito. 10. Vsak član PČP mora razumeti in poznati vseh deset točk platform e in programa PČP. 11. Partijske zveze morajo biti nacionalne in lokalne. 12. Program 10-10-10 morajo poznati in dobro razumeti vsi člani PČP. 13. Vsi finančni funkcionarji morajo opravljati svoje delo pod kontrol 0 ministrstva za f inance. 14. Vsak član mora poročati o dnevnem delu. 15. Vsak vodja podsekcije, sekcije, poročnik in kapetan mora poročat 1 o dnevnem delu. 16. Vsi PANTERJI morajo znati ravnati z orožjem. 17. Če vodilno osebje izključi nekega člana PČP, mora o tem obvestiti urednika časopisa, tako da je to objavljeno in da so o tem obvešče na vsa vodstva. 18. Za vse člane PČP so obvezni tečaji politične izobrazbe. 19. Pisarniško osebje, ki ima važne funkcije, mora biti vsak dan prisot no v pisarnah. Ostali morajo raznašati časopise in se ukvarjati s pol itičnim delom v skupnosti; kapetani in vodje sekcij prav tako. 20. Kontakti — se sekcije morajo oddati tedenska pismena poročila n acionalnemu štabu. 21. Vse veje partije morajo poznati osnove prve pomoči in imeti medi cinski kader. 22. Vse sekcije in veje PČP morajo podati mesečno finančno poročilo finančnemu ministrstvu in centralnemu komiteju. 2*3. Vsi tisti, ki so na vodilnem položaju, morajo brati najmanj dve uri dnevno, da bi bili seznanjeni o spremembah v politični situaciji. 24. Nobena veja in sekcija PCP ne sme sprejemati daril, podpor za rev ne, denarja ali kakršnekoii pomoči od katerekoli vladne agencije, če prej ne stopi v zvezo z nacionalnim štabom. 25. Vse sekcije morajo sprejeti ideologijo, ki jo ima CENTRALNI kom ite PČP. 26. Vse veje partije morajo oddati tedensko poročilo svojim nadrejeni m sekcijam. Narodni štab 1048 Peralta st. )AKLAND, CALIFORNIA, USA (. . . ) VictoMat in a corner >j^ Ma$ing a Woman ottla^: iiii^l ^S&Mfau; ,,l am Alpha and Omega^^tigU^^^k ¦^t/tfmjudge the eartl^/he^š^S^^^^^^M TUDI ŠTUDENTJE, Kl DELAJO PRI ŠTUDENTSKEM LISTU TRl BUNA, SO POČASTILI SPOMIN NA SLOVENSKEGA GENIJA ^J V torek, 8. febiuarju^^je koicktiv uredništva in uprave študentsk^^ jfca lista kot običaioo, pa vendarle z drugačnim namenom, zbral v prost j B(ih uredništva. ^- |^l ™ Le malo po K ;uri se je pričel pester kulturni spored. *SH Najprej je kul trni urednik M. Jesih slovesno otvoril akademijo, nat 1 o pa je odgovor« urednik J. Zlobec zapel nekaj samospevov n^ !,. j F. ADAM in člani ^egove komune so dok^ali svo^Szrelost z uspel o zborno recitacijo Pre§ernovih nemških pesnraki jih-je!b^i urpfimk i|y sedanji sodelavec Švar^sinhrono prevajal v sl^S^Ki ^ffiP f^k Švarc sinhrono pravfrjal v slovenski jezik. ^w&SKSniM» ~^V . Lanski glavni i^ednik je podal nekaj svojih ; ^j^Biešerna v Hiadžarščini; tu je treba pripomnit;, da j:!i je prevecle! z i ^^^H^tmiji občutkom za pesniški jezik. 1 PPPI^gort«! so odigrali nekaj prizorčkov po nedavno odkritih motivi | ^PrešernojKosnutkov za tragedijo, ki pa je veliki duh zaradi mnogo ^A rerane smrti ni mogel preliti na papir. ^H Še cef«^B^HS(|ttkusko, ki je sledila programu, so se prav vsi prisotnr^^ es čas žiV^t^b7»ovarjali o mojstrskem opusu velikega slovenskega ge 1 nija. '$$+ yf Pravtr-tilo, Kwbi takšne piireditve postale tradicionalne; prav pa bi j bilo tudi, če bi mfede entuziaste posnemalo čimveč drugih mladih kole j ktiuo^saj v naicflp mladen človeku zagotovo tli želja po kutturnem ra^j POMEMBNO! ! Pvavkar je y ediciji Znamenja pri mariborskih Obzorjih izšla knjiga pes mi TOPviAŽA KRALJA z naslovom PREPiSOVANJE PTIC IN DRUGij jlNTERCELULARNI IZLETI LJUBEZNI PREK LJUBEZNI. H Naj n^>o beseda o zagdvOTMMi alaha^RBji^JSSgS^t^nCT^Ste kratke minutke, ko se ji je mudinvVHgBfi^jMAfitenske kulture. Kot p t i c aJ8n e č a r i c a se hoče špusti^^Hl^^paje, ki so v tjfflPGne h praznlvali in v katerih naravi je, da sivi pr'a^7ffR!^petntce.stetf^ skozi vse leto^Samo roke in glave so zamenjane — moja roka-^Hp^iavo, tvo ja roka-Vnojo glavo (seka ali pepeli, to je danes pomembno). ,,P< ,lušaj duhovnov, učiteljev uk, ^^H^ bodeš živelo, srečno brez muk. " ^B M. V. fvlaj bosta gornji vrstici zapisani v srce sleherne Slovenke in sleherne ga^lovepca. Učitelji in duhovni voditelji so nas skušali voditi proti svet lira zarjam resnice in sreče, pa je njihovo prizadevanje obrodilo stotere n sad. Razmnožilo se je pleme učiteljev in oskrbovanju duha posvečeni Ijud*. Kdor pa pričakuje, da bom prišel na dan z imeni, se grdo moti. ;, ne bom, ker so vsi jezni, ker eni branijo srce in drugi spet pamet, ke ni že rečejo — klečal si! — in drugi skoraj rečejo — prasica! — in ker tisto matersizatajil prišlo spet v modo, ker si spet mečejo v glavo pa^j r> marke, ker se spet jamra — starejši briat, lepo te prosim, pomagaj nfl o že, ker je vse tako lepo znano, kar nastopa in kar igra, le tisto, tisto? konec me moti. Kako se bo končalo? Bomo srečnejši? Bo proza lepša in poezija bolj slovenska? Bo Torricelli dobil tožbo na veliki pečat haa šk^ia sodišča zoper gorenjsko tovarno barometrov, ki ne morejo ničesa rvfes pokazati, ampakzačudaskrivnostnotiktakajo, iščejo ritem, odkri jej&metrum, pa je napor prevelik, da bi poiskali še misel? In kaj bo s ku Itufeimi domovi? Kosmojih postavili obilo in preveč, smo seveselili, se daj^o pretepov in črevesja po plotovih manj, vsi se bodo šli kulturo. Pa s moTanteposlaliv Parizinšev Pariz.šli so na Dunaj inv London, obiskali^ mir vzhoda - vrnili so se, in gledali smo te poduhovljene, b\e&\tx\es^t^Ktk in smo rekli - esprit je prišel, mir je prišel, Gefuhlstiefoje prista, pa je za pihal jug, bedra so jim otrdela, pesti skrčile in kri zqflBfcfergy; ^yji y^ ^ po.gorj|čah, ki so jih hranili bratje doma, in padati je pričelo po glava h. In šei»ada, o, kako še pada. Jaz semttvoj tako ^e/o^jje tvoj slčves — pnoj. »- In kaminaj se pot>.:reva midva, dragi moj Robert. Koga naj vzameva si za vodnika? Prašals^ge bi, pa je pretrdo, prosil razuma bi tihega svet Mami bi rekel, pa je sirota^avno, o, davno obupala že. Sam se bom sp omnil. Tebe bom s tinto. fi&e s katranom. Tebe do smrti v ziate soban e. Ti mi po nemško do konca {kiš pel. Glej, Robert, beseda se je umiril a, lahko pripreva veki, da bodo ptKlobe prihajale skozi čisto majhnoj^ žo, pri kakem konju si bova sposodltaplašnice, potem oaiM^iMHH o, kako bova drvela . . . ^¦fc. ^^Mfll^^^^^^^H