zahtevnega in izpostavljenega plezanja so uspeli prečiti Nevado Pico Tres - trije vrhovi nad 6000 metrov, dolžina več kot štiri kilometre. Po informacijah prva ponovitev za Francozi. Ceprav so fantje že krepko presegli načrtovane cilje, jim je ostalo še precej časa in imeli so izredno srečo z vremenom. Tako Rok in Miha nista zamujala in sta šla svojemu največjemu uspehu nasproti. Le prve dni jima je iz tabora kar naprej uhajal pogled proti južni steni Pachante. Niti pomisliti si nista upala, da bi se njune skrivne želje uresničile. 6. junija sta stala pod steno. Le kar za začetek ju je čakala poslastica - štiristo metrov ledu. Da sta pre• magala štiristopetdeset metrov, sta potrebovala ves dan. V razpoki sta si uredila bivak in vso noč poskušala zatisn-iti oči. V težkih nahrbtnikih sta imela v glavnem železje, poleg tega pa vso hrano - pet pomaranč, štiri čokolade in dva kompota. Ob odhodu iz tabora sta namreč računala le na en bivak ... Ves naslednji dan sta plezala v snegu in ledu, po žlebovih, ki so značilni prav za Ande, (kjer sonce greje, je površina mehka, v senci pa led). Potem ko sta stala na vrhu, sta se pričela spuščat] po razbitem, tipičnem andskem grebenu. Na sedlu med Caracolom in Pachanto sta se odločila še za en bivak in ugotovila, da nimata več hrane. Vsa utrujena sta se naslednje jutro povzpela še na Caracol (5700 m), kjer ju je po dveh dneh pozdravilo sonce. Sestopala sta po mehkem snegu po strmem (60---50°) ozebniku. V taboru so jima pripravili pojedino in še danes se je spominjata: čeber mleka, ovčji zrezki, krompirjev pire, korenček, omaka. Na Pachanti pa sta ob toploti lastnega telesa eno uro tajala konservo kompota ... Vsak od njiju je shujšal za deset kilogramov. Na prstih na nogah sta staknila tudi zmrzline, a so jih toplotni vrelci, ki so jih obiskali ob povratku iz baze, pozdravili. Rok Kolar in Stanko Mihev sta v treh dneh premagala prvenstveno Titovo smer, kot so jo kasneje poimenovali, ocenjena je s VI. stopnjo in ima od 60 do 80 stopinj naklona. Je kombinirana, izjemno zahtevna in v vsej dolžini ekstremno izpostavljena. Vsekakor eden največjih uspehov Jugoslovanskega alpinizma. Dva dni, preden so se Korošci pričeli odpravljati domov, sta Rok in 2aži opravila še vzpon po juž.ni steni Caracola, nista pa prepričana, če je res prvenstvena. Tem podvi­ gom pa velja dodati še ponovitve smeri, ki so jih koroški alpinisti opravili v vzhodni steni Pachante in se povzpeli · na vrhove: Comercocha (5560 m), Huayruro Punco (5500 m), Cerro Campana (5400 m), Nevado Condor Tuco (5550 m) in Cerro Oje Punta (5360 m). Premalo je strani Planinskega Vestnika, da bi lahko opisali vsa doživetja koroških alpi­ nistov v Andih. Tako smo izpustili, kako so Izgubili ves dan, ko so v Limi iskali raz­ glednice ter ves popoldan, ko je vsakdo moral napisati kar čez tisoč avtogramov nanje Nismo omenili njihovih stikov z domačini niti ne operacije, ko je Janez operiral gnojni tvor domačinu - Indijancu, 2aži pa je bil prvič in verjetno zadnjič v življenju medicin­ ska sestra. Domačin je v zahvalo za uspešen kirurški rposeg prinesel v pončo zavit krompir, pravo zlato na tem koncu sveta; in še bi lahko naštevali. Po petindvajsetih dneh življenja v osrčju Cordillere Vilcanote in po garanju v njenih vršacih jih je že načenjalo domotožje. Pri vračanju so si ogledali še nekatere kulturne zanimivosti in bili priča, kako Inki v Cuzcu praznujejo lntyrayml - praznik boga Sonca. Vhod v mesto je bil okrašen z napisom: Cuzco (popek sveta) mi te pozdravljamo! Koroške alpinistične odprave ANDI 80 so se udele~ili: Stanko Mihev, Franc Pušnik, Janez 2alig {AO Rav, ne), Rok Kolar (AS Prevalje), Silvester Lupša, Igor Radovič, Zdenko Lagar {AO črna), Milan Savelli - snemalec, dr. Janez Gorjanc - zdravnik, Jože Havle - pomočnik vodje, Marjan Lačen - vodja. ZIMSKA POTEPANJA IZTOK TOMAZIN Mesečina obliva najino goro in zasnežene doline se srebrnato lesketajo vse do zabrisa­ nih meja obzorja. Spokojnost noči moti le hladen veter. Gorenjska leži pod nama kot na dlani. Neštete svetle pike vzbujajo slutnjo, da utrip življenja z nočjo ni zamrl. Le bežno se še zavedam podobe bivanja v dolinah. Tukaj sva v drugem svetu in morda je veselje, ker nisva spodaj edino, kar naju še spominja na vsakdan. Ne_!ladoma ravnine pod nama oživijo. 2ivobarvni trakovi svetlobe zaplavajo v temo, bliski nestetih malih detonacij ustvarijo čaroben mozaik. Dolgo časa strmiva navzdol in vse- 594 S95 naokoli, kjer se ponujajo podobni prizori. Nato si seževa v roke. Vse drobne in velike žel,je se v :trenutku strnejo v e-no samo, želim si, da bi se jih čim več uresničilo. Oba si želiva še mnogo takih noči. Minevajo prve minute novega leta in spet se potopiva v zasnežene strmine severne stene Storžiča. Po strmih žlebovih in vesinah lahkotno drsiva navzdol. Sredi stene naju čaka prijetno top'lo zavetje. PAKLENICA Dolgi tedni napornega študija so le še grenak spomin. Pozabljen je kmalu. Nakopičene želje in volja drhtijo od pričakovanja. Toda gore se skrivajo v megli, težki zimski oblaki debelijo snežno odejo. Nestrpnost raste, novi cilji se pojavljajo in izginjajo. Slednjič se odločim za Paklenico. Burja mi je hrupen in hladen, toda dobro znani prvi pozdrav, ko sredi noči izstopim iz avtobusa. Redke kaplje dežja plešejo v temi, a ko se približujem kanjonu, se oblaki začnejo trgati in kmalu jih nadomestijo zvezde. Bučanje vetra in naraslega potoka poglablja dolgo želeni občutek samote. V samem kanjonu se mogočni zvoki še stop­ njujejo. Iz teme strmijo ostri, dobro znani obrisi in se prevešajo nad pritMkavcem, ki je pravkar vstopil v kraljestvo teme, skale in vetra. Ležim na tleh in gledam v črno nebo, kjer se stapljata obok sten in množica zvezd. Znova podoživljam vseh sto in več vzpo­ nov, ob katerih sem spoznaval Paklenico in se navezal nanjo. Noro veselje nad naslednjimi dnevi si daje duška skupaj z divjanjem viharne noči. Prebresti moram še močno narasli potok. Ledenomrzla deroča voda mi na najbolj plitvem mestu sega krepko čez kolena in prav malo manjka, da me • ne spodnese. Kljub odličnemu razpoloženju se ne bi veselil plavanja v podivjanem potoku s štiridesetimi kilogrami na hrbtu. Drugo polovico noči prespim v varnem zavetju votline pod velikim balvanom. šele prvi žarki dopoldanskega sonca me izvabijo iz puhastih oblačil. Oddirjam pod steno in plezam gor in dol. Ko se nekoliko utrudim, vedno pogosteje posedam po policah in na grebe­ nih. Precej vzponov je že za menoj, ko se odločim za vrnitev v votlino, na kosilo. Tu me drobna kosmata požeruha plašno opazujeta izpod skale. Poznamo se že od lanskega leta, ko sva ju z Matjažem krst·ila za Janka in Slavka. Posvetil sem jim pravkar preple­ zano prvenstveno smer Miško. vendar ju to prav malo zanima. čakata, da spet odidem Iz votline, potem požrešno planeta iz zavetja in v miru pospravita vse drobtinice. Ko sonce že zahaja, se spet poženem Iz votline, tečem po livadah in čez vodo, v pol­ mraku se podim gor in dol po steni Anič Kuka. Na vrhu zadnje smeri ujamem rdečo kroglo, ki počasi tone za obzorjem. Počakam, da se ,povsem stemni, nato v temi iščem pot domov, v votlino. Okrog polnoči premagam lenobo in si skuham večerjo. Toda, ko požrešno zajamem prvo žlico, vse skupaj polijem in zato tako groz,no preklinjam. da se miški ne prikažeta več, čeprav jima vsepovsod po votlini nastavljam slastne skorjice kruha. Morda sta se ustrašili grdih, glasnih besed in čakata, da zaspim. Vendar mi je spanec roaj čisto odveč. Preveč lepo je brati zanimivo knjigo ob medM svetlobi sveč, ki plapolajo v vetru. Preveč lepo je ležati na tleh votline, gledati v črno skalo nad seboj in poslušati tišino, ki jo • izpolnjuje le divj.i preplet misli . .. Sonce naslednjega jutra pričakam visoko nad kanjonom, pod steno Visoke Glavice. Toplota in svetloba mi vlijeta moči in zaženem se v previs zraven Kamni• šl