PO MARIJI
K JEZUSU
Marija, Kraljica apostolov
Skrb z a sirote
v misijonskih deželah
Bliža se misijonska nedelja, ki je predzadnja v oktobru, letos dne 23. Ta nedelja se je povsod, kjer jo s primerno svečanostjo obhajajo, zelo prikupila. Ponekod se verniki nanjo pripravljajo s posebno tridnevnico in z govori o misijonih, ki jih verno ljudstvo vedno zelo rado posluša. Na misijonski praznik sam pa se oglasijo lepe misijonske pesmi, ki se glase kakor domo-tožni klic poganskega sveta po kraljestvu božjem in nas učinkovito izpodbujajo k misijonskemu sodelovanju. In blagemu vernemu človeku se odpira srce na stežaj: katoliškim misijonom daruje z veseljem svoje molitve in tudi kaj miloščine.
Naš list ne more iti mimo svetovne misijonske nedelje, ne da bi svojim cenjenim bravcem prav prisrčno priporočil misijonsko sodelovanje, saj je glasilo Matere božje, ki ji Cerkev daje poleg drugih lepih naslovov tudi naslov Kraljice apostolov, t. j. poslancev božjih in širiteljev božjega kraljestva, torej vseh misijonarjev.
Marija je bila kraljica prvih Jezusovih -apostolov^. Bila kraljica njihovega srca, saj je bila Jezusova sladka mati, ki so jo tudi sami ljubili kot mater. Umirajoči Jezus je na križu sam ukazal, naj jo apostoli ljubijo kot mater: »Glej, tvoja mati!« In mati je bila in ostala vse dni Marija ne le Janezu, ki je pod križem predstavljal Cerkev, ampak vsem apostolom. In kot mater častijo ter tega češčenja učijo vse narode vsi apostoli in misijonarji vseh časov.
Marija je kraljica apostolov tudi zato, ker za Jezusom nima nihče tako goreče ljubezni do duš, kakor ona. Ljubezen do Boga in duš ji je narekovala odločilno besedo: »Glej, dekla sem Gospodova.« Ta ljubezen ji je dajala moč, da je vztrajala pod Jezusovim križem in darovala Bogu najsvetejšo daritev za zveličanje sveta. Bolj apostolske ljubezni ni imel in ne bo imel noben apostol in noben misijonar, zato ostane da konca vekov kraljica in vzornica vseh apostolskih in misijonarskih src.
Marija je bila apostolom in je vsem misijonarjem kraljica, ker je češčenje Matere božje in o-troška ljubezen do nje za vse misijonarje najlepša tolažba pri njihovem večkrat silno težkem poklicu. Koliko moči in utehe je zajemal iz češčenja Matere božje n. pr. naš veliki misijonar Friderik Baraga, ki ste o njem gotovo že brali, kako silne žrtve je doprinašal s svojim misijonskim delovanjem v Ameriki.
Apostolsko delo je predvsem delo milosti božje. Bog zahteva človeškega sodelovanja pri delu za zveličanje ljudi, a glavno mora le sam izvršiti s svojo nadnaravno milostjo. Milosti je treba misijonarjem, da morejo živeti in delovati kakor zahteva njih vzvišeni poklic. Milosti je treba pa tudi poganom, da sprejmejo misijonarjevo besedo in se k pravemu Bogu spreobrnejo. Milosti pa Bog naklanja predvsem tistim, ki ga zanjo prosijo. Najučinkovitejše so pa Marijine prošnje, kajti Mati božja je in Bog spo-
štuje in ljubi svojo mater. Marija je torej kraljica apostolov, ker po njej najdejo apostoli in misijonarji najlaglje dostop do zakladnic božjih milosti, brez katerih je vse njihovo delovanje prazno.
Zlasti v novejšem času se vedno bolj poudarja tudi dejstvo,
Nas milo vodi božja Mati, nebeški kaže nam pristan. Brez morske zvezde v noč veslati brezupno mora vsak pogan.
O pridi, preljubi Zveličar sveta, že tudi med ljudstva poganska; naj ljubijo Tebe, spoznajo Boga, zašije jim sreča krščanska!
Puška ga je pripeljala do Boga
Tam v daljni Afriki je živel strasten lovec. Rad se je posluževal čarovniških pripomočkov, ker je mislil, da se mu bo tako lov posrečil. Nekega dne se od; pravi s svojo puško na lov. Hotel je streljati, ali puška mu je odpovedala. Krogla namreč mu ni hotela odleteti. Poskusil je še drugič, tretjič, vzel nov smodnik in nove krogle, ali vse brez uspeha. Vrnil se je žalosten na svoj dom in odložil svojo puško, ker je mislil, da je začarana. Po dveh mesecih se je se» znanil z nekim kristjanom in mu poto» žil svojo nesrečo. Ta pa mu je rekel:
Duhovne vaje za može in fante bodo na Sv. gori od 16. do 20. oktobra. Oskrbnina L. 32. PRIGLASITE SE TAKOJ !
»Vedi, da je Bog ustvaril ves svet in vse, kar je na njem, zato se nič ne zgo» di brez njegove volje. Vse je njegovo: ljudje in divjačina. Pusti torej tiste ne« spametne čarovnije in obrni se narav» nost do Njega in On ti bo pomagal. Ob» ljubi mu, da boš za vse stvari le njega prosil in da mu boš vedno služil. Tako sem tudi jaz storil in se mi godi dobro.« Razložil mu je verske resnice in ga naučil raznih molitvic. Dodal je še: »Se» daj lahko preizkusiš svojo puško, kajti ča boš hodil po božji poti, te bo tudi duh pustil pri miru.« Drugo jutro je zmolil vse molitvice, obljubil Bogu. da postane kristjan, če bo uslišan, in se po» dal na lov. Srečal je čredo antilop, po»
da je Marija srednica vseh milosti, t. j., da nam Bog sploh vse milosti naklanja le po Mariji. Ta nauk nam kaže v čudoviti lepoti božjo ljudomilost, ki nam je tako naklonjena, da je položila zadevo našega zveličanja v tako nežno ljubeče roke kakor so roke najslajše Device in Matere Marije. V luči te sredniške veljave se nam še bolj kaže resničnost naziva »Marija, Kraljica a-postolov.«
Marija je telesna Mati Jezusova, ki je glava svojega mističnega telesa, ki je Cerkev. Zato se Marija po pravici imenuje tudi mati mističnega telesa Kristusovega in ima kot taka odločilen vpliv na življenje 111 rast tega telesa, ki je Cerkev. Tudi iz tega vidimo, kako po pravici imenujemo Marijo Kraljico apostolov in misijonarjev, ki delajo za rast in vedno večji razmah Kristusovega kraljestva.
Kako dosledno je torej, da je Cerkev proglasila Marijo za vrhovno zaščitnico vseh misijonov in misijonskih družb.
Na misijonsko nedeljo bomo torej prav posebno priporočili Materi božji vse misijonarje in misijonarke božje ter vse nešte-vilne poganske narode.
Kot iskreni častivci Matere božje se bomo potrudili, da vedno globlje spoznamo njene odlike in pomen v Cerkvi. Tako si bomo tudi prizadevali, da vedno bolj spoznamo pomen besed »Marija, Kraljica apostolov« in da bomo temu spoznanju primerno vedno bolj goreči sotrud-niki pri misijonskem delu svete Cerkve, ki mora rasti do skrajnih mej, naj tudi mnogi njeni otroci iz nevednosti ali hudobije od nje odpadajo.
meril s puško nanje in sprožil petelina. Počilo je in ena antilopa je obležala za» deta. Ves srečen se je pogan zahvalil Bogu in izpolnil obljubo. Postal je še celo goreč katehist in izboren pomočnik misij onarjev.
Zgledi vlečejo
V Tsinanfuju na Kitajskem so iz mestnega zavetišča poslali nekaj deklic začasno na misijonsko postajo katoliš» kim redovnicam v varstvo. Male pogan» ke so z zanimanjem opazovale življenje na postaji. Udeleževale so se krščanske» ga nauka in končno zaprosile za sv. krst. Deklice so vprašale tudi predstojnika mestnega zavetišča, ki je bil pogan, če smejo postati kristjanke. Ta ni samo dovolil, marveč se je še sam udeležil slovesnosti. Sreča novih spreobrnjenk in verski obredi so napravili nanj tak vtis, da je še sam zaprosil za sv. krst. Dal je še drugim sirotam na prosto, če hočejo postati katoliške.
»Bog je Ljubezen, in kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog v njem,« tako uči Jezusov ljubljenec sv. apostol Janez. Prava, Bogu ljuba vera mora nujno imeti božji pečat ljubezni. Vera, ki je v vsej širini in globini edino prava ter od Boga samega ljudem razodeta, je naša vera, ki je največji zaklad človeštva in moramo biti katoličani nanj najbolj ponosni. Vsak med nami pa dobro ve, da ustanovitelj naše vere Gospod Jezus Kristus ni nobene čednosti tako poudarjal z besedo in zgledom, kot vprav ljubezen do Boga in bližnjega. Dejal je, da se bo po tem najbolj spoznalo, da smo njegovi pravi učenci, ako bomo imeli veliko ljubezen do bližnjega.
Zato je pač samo po sebi u-mevno, da Cerkev Kristusova hodi skozi stoletja vsepovsod dobrote deleč kakor nekoč Jezus po Palestini. Tudi misijonsko delo Cerkve se od nekdaj vrši izključno v znamenju ljubezni, ki hoče nuditi duhovno in telesno pomoč vsem, ki se ji z zaupanjem bližajo. Mnogo katoiiškin misijonarjev se je v misijonskih deželah popolnoma izčrpalo v izkazovanju same ljubezni, ne da bi jim bilo dano gledati kake posebne sadove spreobrnjenj k edino pravi veri, za katero so pustili dom in svojce in vse udobnosti civiliziranega življenja.
Katoliški misijoni posvečajo posebno nego šolam, bolnišnicam in sirotišnicam.
Poglejmo malo, kako je s sirotišnicami v misijonskih deželah. Danes vzdržujejo katoliški misijoni 2000 sirotišnic s 120.000 gojenci. Največ jih je v Aziji (1.073 hiš in 66.995 gojencev), potem v Afriki (617 hiš in 39.995 sirot), nato v Oceaniji (126 hiš in 9.545 otrok), v Ameriki (92 hiš in 3.920 sirot) in v Evropi 67 hiš s 1.855 gojenci.
V	sami Indiji je 407 zavodov s 25.000 gojenci, dočim ima na Kitajskem v 389 hišah 25.593 otrok varno zavetje.
V	sedanji strašni kitajsko-ja-ponski vojski je število sirot še veliko bolj naraslo in katoliški misijonarji se za ubogo deco tako požrtvovalno trudijo, da so prejeli že ponovno priznanja od kitajske in od japonske strani.
Veliki ljubitelj revežev na Kitajskem goreči katoličan Jožef Lo Pa Hong je eno leto pred svojo tragično smrtjo (29. XII. 1937 ga je zadela morilčeva kro-
gla) začel graditi deško in dekliško sirotišče za 5000 gojencev v mestu Zi-Ka-Wei.
Ko podpiraš misij one, podpiraš tudi sirote, bolnike, ubožce, vršiš dela krščanskega usmilje-! nja in kličeš na samega sebe in svoje neskončno božje usmiljenje.
Jožef Lo Pa Hong
To je bil mož globokega verskega prepričanja, mož molitve in požrtvovalnega apostolata — zlasti pa mož dobrodelnosti. Zaradi ljubezni do revežev, zapuščene mladine in bolnikov so ga primerjali čudovitim velikanom krščanske dobrodelnosti, kakor Ozanamu, Vincenciju Pavelske-mu, Cotolengu, Don Boscu in ga imenovali »Kralja beračev«. Leta 1912. je začel zidati bolnišnico za najbolj zapuščene in zavržene reveže. Ko mu je denarja zmanjkalo, je šel prosit za javno podporo in svoje prijatelje, da so mu pomagali. V 20 letih si je znal pridobiti toliko pomočnikov in sotrudnikov, večinoma med trgovci in tovarnarji, da je z njihovo pomočjo ustanovil, vodil in vzdrževal 20 cerkva in javnih kapel, 5 bolnišnic za starčke, slepce, kaznjence, dojenčke in umobolne, 7 šol s 3000 učenci, 19 lekarn za uboge, 2 sirotišnici, 2 hiralnici in 71 dvoran za konference. Razen tega je zbral s prijatelji še milijon kitajskih dolarjev za vzdrževanje teh ustanov.
Največji teh zavodov je »hos-pic sv. Jožefa« v Šanghaju, ki ima sam okrog 2000 stalnih prebivalcev. Razdeljen je na oddelek za starce, za mlada dekleta, ki se želijo poročiti, za umobolne, za slepce, za revne dečke, ki obiskujejo obrtne šole, za dojenčke in celo za zločince. Koliko dobrega stori ta zavod, nam povedo sledeče številke. Leta 1919. je bilo sprejetih v ta zavod 4245 revnih bolnikov iz mesta in 82.694 iz dežele. Vsako leto je oskrbovanih v raznih oddelkih tega zavoda skupaj nad pol milijona ljudi. Ustanova u-živa tak ugled, da darujejo za njeno vzdrževanje tudi odlični pogani velike vsote.
Prijatelj, pojdi in tudi ti stori v kratki dobi svojega tustran-skega življenja čim več dobrega. Tvoje življenje bo kmalu minilo in vse boš moral zapustiti. Le dobra dela ti ostanejo za vekomaj. Pa tudi v tem življenju ni večje sreče, kakor je zavest,
da dobro, veliko dobrega storimo za bližnjega v potrebi.
Priliko za dobra dela imaš vedno in povsod. Taka prilika se ti nudi tudi na misijonsko nedeljo. Stori kaj za misij one. Moli, daruj sveto obhajilo zanje, daruj primerno miloščino, vpiši se v misijonske družbe.
Vsak odrasel katoličan bi moral biti član Družbe za širjenje vere, ki zahteva od članov vsakdanjo molitev enega očenaša za misijone in letni prispevek L. 2.60. Majhna stvar, toda koliko več bi mogli storiti katoliški mi-sijoni, ako bi našli vsaj to skromno podporo pri vseh katoličanih.
Tudi našim otrokom naj se razširi srce ter objame po zgledu Jezusovem ves svet. Vpišite jih v Dejanje sv. Detinstva in navajajte jih k temu, da bodo radi sami vsako leto napravili kako žrtvico za misijone in tako prihranili 60 stotink za letni prispevek otroške misij, družbe.
Pridne gospe in gospodične naj šivajo za misijone v tako zva-nem Apostolskem društvu.
Kdor ne zmore L. 2.60 na ;eto, naj se vpiše v Družbo sv. Petra apostola za vzgojo domačih duhovnikov v misijonskih deželah. V tej družbi znaša letni prispevek samo eno liro.
Vsak po svojih močeh in večji ter manjši gorečnosti, toda vsak zaveden in Bogu za dar vere hvaležen katoličan napravi m žrtvuj vsaj nekaj tudi za misijone.
To nam kliče v spomin tudi vsakdanja prošnja v očenašu:
Pridi k nam Tvoje kraljestvo!
lisni katoliških misijonarjev
Najnovejše statistike prinašajo slede» če zanimive številke iz misijonskih de» žel, to je tistih, ki so odvisne od kongre» gacije za širjenje vere (Propagande).
V letu 1936.»37. je bilo v teh deželah 446.485 krstov odraslih in 769.149 krstov otrok. Če odbijemo število umrlih, zna» ša katoliški prirastek 797.572 novih ver« nikov. Poglejmo, kako se razvija kato* liška Cerkev na posameznih delih sveta.
AZIJA.
Leta 1935 je bilo v Aziji 6.029.029 ka» toličanov, leta 1936 7.699.227, leta 1937 pa 7.911.370 katoličanov. V enem deset« letju znaša torej prirastek 1.882.341 s srednjim letnim prirastkom nad 188.000. Kdor ve, kako velike težave mora zma» govati misijonstvo v raznih azijskih dr» žavah, ve, da pomenijo te številke o« gromno delo.
AFRIKA.
Na črnem kontinentu so misijonski uspehi še večji. Leta 1927. je bilo tam 3.202.993 katoličanov. To število se je do lanskega leta več ko podvojilo in je doseglo 6.794.951.
OCEANIJA.
Ta je radi razkropljenosti svojega ozemlja in velikih prometnih težav trdo misijonsko polje, pa vendar so tudi tam
zabeležili povprečni letni prira&tek sko» ro 65.000 novih vernikov. Leta. 1927. je bilo tam 1.911.717, leta 1937. pa 2.557.803 kat. vernikov.
AMERIKA.
Tudi tukaj so še nekatere dežele pod upravo misijonske kongregacije. Tu je povprečni letni prirastek 50.000, kajti leta 1927. je bilo 2.415.323 katoličanov, dočim jih so našteli lansko leto 2.931.024.
EVROPA.
V	tistih pokrajinah Evrope, ki so še pod oblastjo Propagande, se vera ne to« liko širi med drugoverci, temveč se mnogo bolj brani verska zavest katoli« čanov, ki so izpostavljeni nevarnosti od« pada k protestantovstvu, pravoslavju ali muslimanstvu. Katoličanov v evropskih misijonskih deželah je bilo leta 1927. 771.567, lansko leto pa 931.163, kar po« meni letni prirastek 17000 vernikov.
V	desetih letih je poskočilo število katoličanov v vseh misijonskih deželah skupaj od 14.330.629 na 21.143.328. Ma« lo, neznatno se zdi to v primeri z mi« lijardo ljudi, ki še nič ne ve o božjem Zveličarju in nedopovedljivih sadovih
Vodja naše države in ustanovitelj
etijopskega cesarstva eksc. Benito Mussolini v Julijski krajini
Ves mesec september je potekel v naši deželi v znamenju obiska načelnika vlade, ki je prišel v nedeljo 18. v Trst in v torek 20. v Gorico. Pred njegovim prihodom so se vršile velikanske priprave za sprejem moža, ki je dal naši državi notranji red in mir, v mednarodnem življenju pa veljavo, kakršne še nikdar v svoji zgodovini ni imela. Naša dežela je pokazala, da se zaveda, da prihaja v posete nenavadno velik mož, ki se med drugim tudi neumorno trudi, da bi delovnemu ljudstvu v teh težkih časih svetovne gospodarske krize dal delo in zaslužek z velikimi obče-koristnimi napravami. Zato so se vsepovsod zgrinjale okrog njega neizmerne množice ljudstva, katerim se je zelo prikupil zlasti s svojo prijaznostjo in ra-dodarnostjo.
Po posetu so vsi listi obširno poročali o poteku raznih prireditev in o važnih govorih, ki jih je imel ob tej priliki v Trstu, v Gorici in drugod. Naše glasilo, ki je verski list, čuti dolžnost, da podčrta hvalevredno zanimanje gospoda vodje za cerkvene zadeve naše dežele. Znano je, kako velikodušno je podprla njegova vlada obnovo svetogor-skega svetišča, in vsi vedo, da je dal tudi goriški cerkvi presv. Srca že 300 tisoč lir. Tudi ob priliki tega velikega obiska se je spomnil cerkvenih potreb. Stolnici v Trstu je daroval 100 tisoč
odrešenja. Toda če pomislimo, s kafcaii gmotnimi, vremenskimi, političnimi: in, ' drugimi težavami se morajo misijonarji boriti: če preudarimo ovire, ki j:lfc stavi katoliškemu misijonstvu na pot delo brezbožnikov, protestantov in nuahame« dancev itd., se nam pokažejo te, številke v vse drugačni luči. Govorijo nau» o ve» liki, neusahljivi življenjski moči naše vere, o velikem idealizmu in požntvoval» nosti katoliških misijonarjev, &> junaški ljubezni in žrtvah apostolskih dimš v mi» sijonskih deželah in med katoliškim ljudstvom samim, ki misijoce bolj ko kdaj prej podpira.
Tudi med našim ljudstvom je misijon« ska zavest v zadnjih deseth letih zelo napredovala. Zanimali smo se za miisi» jone, molili in tudi precej prispevali zanje. Za prejšnja leta so b le zbirke že objavljene. Leta 1935. je darovala naša nadškofija za vse misijonske družbe skupaj L. 51.891.05; leta 1936. L. 61.957.95; leta 1937. L. 71.551.05. Tako imamo tudi mi drobec zasluženja za | rast Cerkve v poganskih deželah. V do» bi divje borbe proti kraljestvu božjemu naj naša gorečnost zanje ne poneha, am- ■ pak vedno bolj raste iz dneva v dan.
lir, cerkvi presv. Srca pa ponovno 150 tisoč lir. To moramo zabeležiti s tem večjim veseljem, ker vemo, kako vodilni možje marsikake velike države Cerkev popolnoma prezirajo in le na to mislijo, kako bi jo oropali.
Naša želja je, da bi Bog vedno bolj stal ob strani temu velikemu možu, da bi mogel na svoji nevzdržni poti naprej in vedno više čim več dobrega storiti za splošni blagor plemenitega in vernega italijanskega ljudstva, pa tudi za sporazumljenje med narodi in za svetovni mir.
Novi predstojnik svetogorskega svetišča
Ker je neumorno delavni p. gvardijan Viljem Endrizzi dosegel najvišjo dobo 9 let, ki jo frančiškanska pravila dopu« ščajo za gvardijansko službo, je moralo vodstvo reda postaviti na Sv. goro no» vega predstojnika. Imenovan je bil p. Jožef Degasperi, ki je že pred leti vodil samostan na Kostanjevici v Gorici. No« vi svetogorski predstojnik je daleč nao« koli znan po svoji veliki gorečnosti za j duše, saj je n. pr. v samih 8 mesecih te« i ga leta pridigal na raznih misijonih itd. blizu 400«krat. K njegovemu imenova» nju mu tem prisrčneje čestitamo, ker smo prepričani, da bo< storil vse, kar je v njegovi moči, da bodo verniki na Sv. gor: zares dobro postreženi.
Kongres Marijinih družb na Sv. gori
Za 4 in 5. september napovedani kon« gres Marijinih družb na Sv. gori je uspel vkljub neugodnemu vremenu ne» pričakovano lepo. Pri svetogorski Ma» t'jri se je zbralo več ko 3000 Marijinih hčera in drugih poštenih deklet, ki so z
veliko, gorečnost j Oj sSediile programu te prelepe.' pobožno«ti..
Ob. T. uri zvečer je škofijski voditelj pozdravil družbenice,. ki so prišle iz vseh,, trudi najbolj oddaljenih krajev go« ri.ške,. tržaške in reške: škofije. Nato je lepo gpvoril g. msgr. dekan Filipič o ve» likena pomenu. Matričnega češčenja, ki se najlepše izraia s tem, če se kdo v Mairijini dražbi Mariji popolnoma po» sve:ti in se trudi, da bi čim natančneje izpolnjeval draibena pravila. Dekleta, ki so pazljivo sledila njegovim zanimi« vim izvajanjem, so pač morala občutiti: »Kako srečne smo, da smo v Marijini družbi. Nikdar ne bomo obžalovale, da smo se Mariji popolnoma prepustile in le želimo, da bi se vsa dekleta z nami združila pod najvzornejšim praporom Matere božje.« Po pridigi so bile litanije s krasnimi odpevi, ki jih je vsa cerkev | navdušeno prepevala, in nato blagoslov.
Od 11. do 12. ure je bila pridigana ura češčenja, pri kateri nas je učil Jezus sam v Najsvetejšem Zakramentu po u» stih škofijskega voditelja, kako naj druž» benice goje prav prisrčno in globoko duhovno življenje, brez katerega druž« benice niso prave družbenice.
Naslednje jutro je bila ob 5. uri sv. maša s skupnim obhajilom. Med sveto mašo je govoril goreči voditelj g. žup» j nik Srečko Gregorec o predpogojih za uspešnost apostolskega delovanja Mari» j inih otrok. V družini bodo mogle kaj dobrega storiti, ako bodo zelo spoštlji» ve in pokorne napram staršem, v družbi, ako bodo imele veliko in pravo ljube« zen do sosester, v duhovniji, ako jih bo krasila ne le čistost, ampak lepo razvita sramežljivost, ki napravi krš» čansko dekle tako prikupno Bogu in lju« dem. Dragocene so bile njegove besede in naša dežela bi nudila lepši pogled, ako bi se dekleta po njih ravnala.
Skupno obhajilo je bilo pa tako veli* ko, da se ni moglo izvršiti v zazelenem redu... Res nismo bili pripravljeni na tak naval in upamo, da bodo drugič še številnejši tisoči hitreje in lepše postre» ženi. Vkljub temu, da so mnoga dekle« ta morala čakati skoro 2 uri na sv. ob« haj ilo in je katera morda še celo domov šla brez njega, je bilo videti veselje in navdušenje nezmajšano, saj je bilo ves čas lepo petje vsakovrstnih ljudskih in umetnih pesmi — neka vrla soprani« stinja nas je razveselila celo z nekateri« mi zelo posrečenimi samospevi, ki so nudili udeleženkam poleg glasbenega užitka priliko, da so se malo same od« dahnile. Med pesmimi so se s posebno gorečnostjo oglašale nove svetogorske pesmi, ki bo prav, če se ena ali druga vsako nedeljo oglasi z naših korov v tem svetogorskem letu.
Ob 9. uri je spregovoril škofijski vo« ditelj sklepno besedo, nakar se je kon» gres zaključil z zahvalno pesmijo in bla» goslovom.
Po končani pobožnosti so dekleta še dolgo prepevala in se kar niso mogla lo» Citi od svetega kraja. Navzoči voditelji, ki jih je bilo 31, in vse družbenice so izrazili željo, naj bi prihodnje leto pri» redili še enkrat tak kongres, ker bo takrat prava obletnica prikazanja Mate« re božje. Geslo za drugo leto pa bodi: Vse leto se pripravljajmo, da se na lepo urejenem kongresu poklonijo Mariji m se za njene družbe le še bolj vnamejo vse Marijine hčerke. Pridružijo naj se
le tiste nedružfreraice, ki družbe ljubijo. Moški pa naj le ostanejo doma ob takih prilikah, kakor morajo ostati doma žen» ske, ako je shodi zai može in fante, kar želimo, da bi se čini prej zgodilo.
Škofovsko posvećenje
V	patriarhalni baziliki sv. Marka v Benetkah je bil na praznik sv. Mateja 21. IX. posvečen v škofa novi reški škof dr. Hugo Camozza. Posvetil ga je emi» nenca kardinal G. A. Piazza, beneški pa« triarh. Soposveče-valca sta bila eksce» lenci Ivan J e remi c h, beneški pomožni škof, in Anton Santin, novi tržaško»ko» prski škof.
Reška Marija Pomagaj
V	prijazni vasici Soze blizu Harij je kar nepričakovano zrasel nov Marijin hram. Požrtvovalni gospod Milan Grlj si je hotel zbrusiti pete... in jezik; toli» ko je tekal in prosil: »Ti boš dal kaj za soško kapelico!« — in je uspel. Vsi so prispevali, vsak po svoji moči; oblasti ter bližnji in daljni vaščani. Bistričani so se še posebej izkazali. Saj je to sko» raj predrzno: Soze, vasica z osmimi hi» šami, pa hoče imeti svojo skromno cerkvico, svojo Marijo Pomagaj. Pa dobra volja premore vse.
Prijazen sončni dan na mali šmaren je zvabil velikansko število ljudi proti Harijam, odkoder so v procesiji, kakr« šnih je danes le še malo, odnesli novo sliko, delo domačina samouka, proti novemu domu. Toliko ljudstva, cerkve» nih in svetnih gospodov Soze še niso videle. In tolikega navdušenja, petja, cvetja ter vencev in obenem lepega re» da in obnašanja tudi ne. Vsa slovesnost blagoslova, sv. maša, pridiga in litanije; vse je poteklo v najlepšem redu. Šele v poznih popoldanskih urah so se začeli ljudje razhajati na vse strani.
Tako ima tudi trnovska župnija v svoji najmanjši podružnici svojo Mari« jo Pomagaj, kamor se bo lahko zatekala v vseh svojih stiskah in nadlogah.
Trnovski zavod šolskih sester
Dobro uro od zgoraj opisanega sveti» šča leži v mali kotlini, obdani z zeleni» mi griči, trg Bistrica, sedaj Villa del Nevoso, s precej razvito industrijo in lesno trgovino. Na njegovi severozahod» ni strani se nahaja zavod šolskih sester de Notre Dame, kjer se z malimi stroš» ki vzgajajo in pripravljajo za razne življenjske poklice deklice naših pokra= jin. Središče zavoda je dobro urejeni srednja šola »d'avviamento professio» nale« s pravico javnosti; okoli te pa delujejo razni privatni tečaji, kot pri» pravnica na gimnazijo in za višje učite» ljišče, trgovski tečaj in gospodinjski te= čaj. Daj Bog, da bi krščanski starši ved» no visoko cenili pomen dobre vzgoje in bi zavod pod okriljem preblažene Devi» ce Marije mogel še razširiti svoje delo» vanje.
Velečastite gospode, ki imajo še kaj izvodov 2. in 3. številke našega lista na razpolago, prosimo, da nam jib vrnejo.
Nadaljevanje članka "Močna žena,, prinesemo v novembru.
Julij Zeyer (Poslovenil Marko Kranjc)
Vrt Marijin
Pesem o Materi
f
(Nadaljevanje.)
VI. »ZDRAVA MARIJA, MILOSTI POLNA!«
Tedaj se ji zdajci zazdi, kakor da se zunaj nekaj giblje in po vrtu nekaj veje. In v hipu je drhtel po vsej hiši neki skrivnostipoln zvok. Marija se začudena ozre, ker bila je sama v hiši. In ovel jo je nekak dih in v hipu se je zavedala, da je v njeni bližini nekaj skrivnostnega. Skozi priprta vrata, kamor se je ozrla, se je vlekel sem z vrta dolg žarek solnca, že h goram se nagibajočega; in za njim se je zdajci dvignil bel soj, mogočen kakor pri požaru, toda brez groze. In v tem nadzemeljskem plamenu se je prikazala postava. Bil je mladenič, visok in blesteč v svojem oblačilu, kakor iz slane stkanem. Obličje mu je žarelo kakor solnce in oči kakor zvezdne globine ponočnega neba. V roki je držal Iilijino steblo s tremi cvetovi in zastirale so ga razpete peruti kakor z mavrice narejene in kakor solnca blišč se iskreče. In z glasom, zvočnim kot godba harf, jo je nagovoril in rekel priklonivši se: »Zdrava, Marija, milosti polna! Bog s teboj, blagoslovljena ti med ženami!«
Marija ni začutila strahu. Mir, nikdar slajši, doslej nepoznani, in vzvišena resnost je vladala v njeni duši. Po hipnem navdihnjenju je vedela, da stoji pred njo Gabriel. V ponižni spoštljivosti je sklonila pred nadangelom glavo ter molče čakala. Toda, ko je pomislila, da ji po njegovih ustih govori Bog, je zadrhtela v veliki bojazni in sklenila roke. Angel pa ji reče: »Ne boj se, Marija, ker našla si milost pred obličjem Gospodovim. Spočela boš in porodila sina in njegovo ime bo Jezus in imenovan bo Sin božji in velik kralj bo, ker bo vladal na veke in njegovemu kraljestvu ne bo konca!«
Marija pa, zavedajoča se svojih svetih obljub, da ohrani devištvo svoje duše in svojega telesa, reče kakor omamljena: »Kako se bo to zgodilo, ker moža ne spoznam?«
Angel pa pravi, priklonivši se: »Sveti Duh pride v te in On, ki ga porodiš, bo od Svetega Duha in bo imenovan Sin božji.«
Zdaj si je bila Marija docela v svesti, da govori nadangel o samem Mesiju. In pred veličino tako neizmerne usode je njena duša drhtela v uprav nebeški radosti, a hkrati v smrtni bojazni in s strahom se je njen duh vprašal, ni li morda to slepilo. Prijela se je za čelo, kakor bi se hotela prebuditi iz sanj. Toda angel pravi: »Bdiš, o Marija! Čuj znamenje, ki po njem spoznaš, da nisi sanjala. Elizabeta, tvoja draga sorodnica, ki je nerodovitna že davno prestopila mladosti prag, tudi porodi sina. Pojdi in obišči jo!«
Tako je govoril angel. Marija pa se je umirila in umela vso svojo nalogo. Vedela je: ko jo je angel nago-
voril, se niti za en sam trenutek ni polotil dvom njene duše; le njen človeški razum je tako počasi umeval, česar jasno umeti nihče ne more razun njega, ki mu je Bog razodel svojo skrivnost, in izmed vseh smrtnikov bo njej edini ta skrivnost razodeta. To je Marija zdaj razumela in iz božjih rok je sprejela svojo nalogo ter v neizmerni ponižnosti sklonjena odgovorila angelu preprosto: »Dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvojih besedah!«
Ko je zopet privzdignila glavo, ni videla več prikazni. Sladki mrak je preplavil sobo, kjer so lilije v beli krasoti tiho cvetele. Marija je zaprla oči, zavesa njenih vek je padla med nje in tvarnega sveta sijaj. In njena izvoljena duša je plula k Bogu, tako nedosežno visoko, in bila deležna nadzemeljske radosti, kakor še nobena duša človeška. Tako zamaknjena je bila njena nad-angelska duša, tako vsa zatopljena v živega Boga, da se je brez diha zrušilo tik lilije njeno posvečeno telo, samo kakor lilija.
VII. «BLAGOSLOVLJENA MED ŽENAMI!«
Angel ni naročil Mariji izrecno, naj molči. Toda njegovo oznanilo je poneslo njeno vzvišeno dušo v take višave zamaknjenosti, da se je izgubila v morju božje milosti in živela in dihala le v plamenih svoje ljubezni do večnega Boga. Zavedajoči se svoje nadčloveške usode se ji je v brezdnu nebeške blaženosti glas govorjene besede zdel skrunjenje svete skrivnosti. Ves njen razum in vse njeno srce je zastajalo le v globokih
Kvatrnco, t. j. kvatrno nedeljo so le» tos obhajali na Mirenskem Gradu ob iz» redno veliki udeležbi vernikov z vseh -krajev naše dežele. Zjutraj in popoldne je pridigal msgr. dr. Brumat, ki je pri •sv. maši kot mučitelje Marijine in naše označil sedmere poglavitne pregrehe, popoldne pa je govoril o nagibih, ki so •delali Marijo pogumno pod križem in bodo tudi nàm dajali srčnost v vsak« danjih težavah življenja.
Iz dušnopastirske službe. G. župnik "Valentin Batič je šel iz Vrhpolja za župnika na Slap pri Vipavi. Na njegovo mesto v Vrhpolje je prišel g. Lojze Me« sar z Vrabč. — G. Stanko Žerjav, doma na Brjah nad Rihemberkom, se je vrnil na Goriško in je bil imenovan za žup. upravitelja v Kalu na Kanalskem.
Smrt dveh uglednih mož. Dne 22. av« gusta je umrl v Budanjah v visoki staro» sti 88 let vzorni gospodar in skrbni krščanski oče Jožef Ferjančič. Pokojni se je živo zanimal tudi za javno živ» ljenje. Bil je dolgo vrsto let budanjski župan in načelnik cestnega odbora za vi» pavski okraj. Bil je tudi med ustanovi« •telji Hranilnice in posojilnice v Vipavi in Kmetijskega društva ter dolga leta tijun odbornik. Naj mu sveti večna luč! — V Devinu je v sredo 14. t. m. mirno v Gospodu zaspal sedemdesetletni Lud« ■vik Colja, oče tamošnjega organista in cerkovnika. Bil je značaj en krščanski rmož, ki je dobro vzgojil svojo družino in je bil povsod spoštovan. Pokoj nje--tgovi duši !
Nova sv. maša v goriških Brdih. V ne« deljo 28. avgusta je šlovrenska župnija -v Brdih slavila lep praznik: novo sv. mašo svojega rojaka g. Izidorja Ko» dermaca irr Nebla, ki je v kapucinskem redu. Novomašnik izhaja iz dobro znas ne Kodermačeve družine, ki jo je Bog obdaril s številnimi otroki. Od desetih dečkov je najstarejši g. Lojze postal du« hovnik in župnikuje sedaj v Volčah na Tolminskem, deseti, najmlajši, je pa se» daj pel novo sv. mašo. Želimo, da bi njegovo delo v vrtu Gospodovem bilo vseskozi blagoslovljeno!
+ Ignacij Leban. Pred kratkim se je petorica goriških duhovnikov peljala a avtomobilom obiskavat nekega sob rata na Kobariško. Med Sedlom in Borjano, kjer je cesta bolj ozka in je dosti ovin« kov, je avto nepričakovano srečal širok tovorni kamjon s pripetim vozom. Lah» ki avto se ni mogel zadosti umakniti in je trčil ob sprednji del težkega tovorni« ka. Vsled močnega sunka je zadobil g. Ignacij Leban, župnik v Batujah, nevar« ne poškodbe v levem boku.
Njegovo zdravstveno stanje se je v nekaj tednih toliko zboljšalo, da smo «pali na njegovo okrevanje in da bo
mogel prihodnje leto obhajati zlato ma» šo. Nenadoma pa je prišla vest, da ga je Gospod 23. IX. zjutraj poklical k sebi.
Rodil se je v Prvačini 25. X. 1865., v mašnika je bil posvečen 28. VII. 1889., služboval pa je od 1. 1890. kot kaplan v Ročinju, od 1. 1892. kot kaplan v M:r« nu, od 1. 1893. kot vikar v Srednjem in od 1. 1896. do sedaj kot župnik v Batu»
jah. Bil je zgleden in delaven duhovnik. Visoko ga j e cenilo ljudstvo in med du« hovniki je užival tako velik ugled, da so ga imenovali za vod.telja pobožne duhovniške družbe »Apostolske unije« — za goriško nadškofijo.
Bil je tudi velik prijatelj katoliških izobražencev, ki so imeli v njem dobre» ga očeta in svetovavca.
Kot dušni pastir je vedno z veliko lju« beznijo gojil cerkveno petje, ki mu je zelo služilo, da je pritegnil v razne cer» kvene družbe zlasti mladino.
Pogreb se je vršil v nedeljo 25. IX. ob udeležbi 60 duhovnikov in ogromne» ga števila vernikov.
Bog mu obilno poplačaj dolgoletno zvesto službo!
Štiridesetletnico mature je obhajal 3. sept. naš priljubljeni skladatelj g. Vinko Vodopivec, župnik v Kronbergu, v krogu večjega števila svoj.h sošolcev, med katerimi sta bila tudi znani slo» venski pisatelj notar dr. Ivo Sorli, do« ma iz Podmelca, in bivši poslanec v ital. državnem zboru goriški odvetnik dr. Karel Podgornik, doma iz Čepovana.
Iz svetogorske zgodovine
Zidanje cerkve
Zidanje cerkve je začelo 1541., kakor je razvidno iz nekega darilnega pisma od 11. decembra 1540. Zdi se, da izprva niso nameravali zidati tako velikansko cerkev; šele potem, ko so med delom dohajali nepričakovano obilni darovi, so se osrčili za nov veličastnejši načrt. Različno zidanje in nesorazmernost prezbi-terija in dveh stranskih kapelic z ladjo bazilike kakor tudi vsebina omenjenega darilnega pisma podpirajo to mnenje. Začasno kapelico odpravijo in se neutegoma lotijo nove. K njej prizidajo v podobi križa od obeh strani po eno kapelico in od teh naprej začnejo zidati po nabranih obilnejših darovih veličasten tempelj iz rezanega kamna na tri ladje, pregrajene z dvema vrstama visokih, oboke nosečih kamenitih stebrov. Delo je bilo silno težavno, predno so vse skale razbili, zemljišče uravnali in naredili novemu templju trdno podlago.
Božja previdnost je utrujenim delavcem ojačila roke z novim čudežnim dogodkom. Ustno izročilo namreč pravi, da je bila nebeška Devica Urški naznanila, da najdejo ob začetku zidanja v zemlji posebno znamenje, kar se je tudi izpolnilo. (Že v začetku teh zgodovinskih podatkov o Sveti gori smo v 1. številki našega lista omenili kamen, ki je imel vklesana razna znamenja in besede angelskega pozdrava, in ki so ga izkopali ob začetku gradnje. Profesorja Kosa izsledki nam poročajo o starodavni cerkvi, ki je stala na tem mestu in je bila pozneje porušena in pozabljena. Izkopani kamen je ostanek starodavne cerkve. Tega pa tedaj ob kopanju in do najzadnjih časov ni nihče vedel, zato so imeli to najdbo za nekak čudežen pojav. Črvovo pisanje, ki tu sledi, nam priča, kako so tedaj in še mnogo pozneje mislili o tej najdbi. On pravi:)
Najdba plošče z angelskim pozdravom
Ko se nekega dne na vso moč upirajo okoli živoskalnatega mesta ter kopljejo, podkopujejo, vzdigujejo, krhajo in drobijo,
(Nadaljevanje.) „
zadene delavec s »pikonom« ob trdo skalo; površje se odkrha in.... o čuda! med skalami se prikaže štirioglata, uglajena plošča iz bledorumenega marmorja, na kateri so okoli in okoli ob robu izdolbene z lepimi gotskimi črkami besede angelskega češče-nja. Sredi obrobka so pa v povprečnih vrstah vsečena razna znamenja v malih kolobarcih to-larjeve velikosti. Kdo je ta kamen med skale pustega vrha zanesel, odkod je ta starinski spominek sem prišel, vé sam Bog. Še ugibati se o tej znamenitosti težko kaj dà. Zgodovina čisto molči, niti najtemnejšega ustnega izročila nimamo, pa tudi verjetno ni, da bi bilo stalo kdaj vrh Skalnice kako bogočastno znamenje. (Sedaj vemo, da je resnično stala tam gori cerkev in nam najdba ni več nekaj čudežnega, kakor so takrat nanjo gledali. Smemo pač misliti, da je božja previdnost dopustila takrat še to nevednost, da je nepričakovana in skrivnostna najdba ljudi bolj vzpodbudila k zidanju cerkve na kraju, kjer je že nekdaj stala in si jo je Marija iznova izvolila za kraj milosti. Zato so sklepali, kakor piše dalje zgodovinar Črv:)
Nedvomno je ta kameniti spominek v nekaki zvezi s prikaznijo Matere božje na tem mestu. Besede angelskega pozdravlje-nja in simbolične podobe v kamen vklesane (n. pr. golobje, labuđi, pelikani, rože, zvezde itd.) se nanašajo na nebeško Kraljico. Zakaj se je ravno na mestu prikazala, kjer je bil ta kamen v zemlji skrit, zakaj, je ta spominek davne preteklosti ravno pri zidanju tega svetišča prišel na dan, to je njena skrivnost. Škoda, da imamo le še en kos te skrivnostne plošče, kajti čez dve tretjini je je izginilo leta 1786., ko je bilo svetišče zatrto in razdrto. Obešen je sedaj ostanek, vdelan v marmornat obod ob steni na evangeljski strani oltarja svetega Jožefa. (Tako je bilo do svetovne vojne, po vojni je obešen za glavnim oltarjem blizu vrat zakristije.)
Ljubezen do Matere božje je delo pospeševalo tako, da so do jeseni leta 1544. cerkev že v to-
liko dozidali, da jo je bilo mogoče posvetiti, čeravno zidanje ni še bilo povsem končano. (Nadaljevanje prihodnjič.)
Kotiček resnice
brez rokavice
«SVET JE NASTAL SLUČAJNO!»
Tako ti praviš.
1,	Menda hočeš reči, »da je vse kar od nekod priletelo.«
Od kod pa? In tudi če bi od nekod priletelo, bi moralo prej tam biti. Pa tudi za tam velja isto vprašanje kot za tu, namreč, kako je svet tam nastal, od« koder je — po tvoje — sem priletel.
I Kako da tebi »slučajno« ne prileti v žep tisočak ali v sod vino ali v vrečo moka?
Denar ti pride v žep, če ga zaslužiš in ga vtakneš v žep. Vino pride v sod, če ga pridelaš ali kupiš in ga natočiš v sod. In z moko je enako.
Brer nič ne nastane nikoli nič, zato tudi »slučajno« ne nastane nič.
2.	Pa praviš: »Ne tako, ampak »s/u« čajno« pomeni tu, da se je svet kar sam začel delati.
Povej mi, kdaj delavec začne delati? Ali takrat, ko ga še ni, ali takrat, ko je že?...« Čemu tako vprašanje? Saj je či« sto jasno, da šele takrat, ko je že!«
Vidiš, prav tako tudi stvar ne more »delati«, predno je. In tudi sebe ne more delati.
To, kar ni, začne le tedaj biti (ali de« lati), če ga naredi tisti, ki je že! Z dru» go besedo: Vse, kar nastane, mora ime« ti svoj vzrok, da nastane.
Vzrok, da svet je, je Bog, ki je od ve» komaj in ni nastal.
3.	Ti na »slučajno« nič ne daš. Če bi ti tisti, ki ti je kaj dolžan, rekel: »Slu» čajno ti ne bom mogel nikoli plačati,« bi bil ti zelo hud. Morda bi ga začel še zmerjati, da je slepar, da se iz tebe nor» čuje itd. Kako pa naj ima ravno pri po» stanku sveta beseda »slučajno« zate tak pomen?
4.	Znani naravoslovec Datwin jé rè» kel: »Ne morem si razložiti, da bi ta veličastni in čudoviti red nastal slučaj» no. In ravno to me sili, da priznam Boga.«
Veš, kaj je slučaj? »Slučaj je bog nor» cev,« tako se je izrazil znani francoski cerkveni nasprotnik Voltaire. Po tem takem, če hočeš norec biti, imaš lahko slučaj za svojega boga«malika. Kaj ti bo to »slučajno« pomagalo, ko boš »slučaji no« priletel v večni ogenj in boš v njem »slučajno« večno trpel?
5.	K astronomu Kircher«ju je prišel tovariš«bogotajec. Zagleda lepo sliko zvezdnatega neba. Hitro vpraša: »Kdo je naredil to lepo sliko?« Zvezdoslovec odgovori: »Nihče, sama se je naredila.« Bogotajec ga zavrne jezno: »Kaj se nor« čuješ, kako se bo to samo naredilo?« Toda zvezdoslovec trdi in trdi, da se je podoba sama naredila. Bogotajec pa enako zanikuje in zanikuje. Konečno reče Kircher: »Glej, tako spoznaš in pri» znaš, da se tale slika; ni mogla sama na» rediti. Zdaj pa pomisli, kako bi se mo« glo samo narediti to, kar ta slika pred« stavlja?«
6.	Sv. pismo poroča: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemlja... In Bog je rekel: »Bodi svetloba in bila je svetlo» ba«... In Bog je rekel: »Zemlja naj po* žene travo, zelišče in rodovitno drevje.« In zgodilo se je tako... In Bog je rekel: »Naj bodo luči na nebu.« In zgodilo se je tako itd. (1 Mojz. 1).
Pamet in vera te učita, da vesoljstvo ni nastalo »slučajno.«
Srečko
(Nadaljevanje sledi.)
Zvezdnato nebo oznanja slavo božjo
(Nadaljevanje)
Egiptovske piramide
Kdor je pazno bral naša razmotri» vanja o neizmerni veličini vesoljstva in posameznih nebeških teles, je mo» ral strmeti nad veličino stvarstva in nujno priti do zaključka: vse to je mo» glo narediti neko Najvišje Bitje z ne» skončnim umom, neskončno voljo m silo, neskončno modrostjo in lepoto. Resnice o bivanju razumnega in oseb« nega Stvarnika nam ne razodeva samo vera, ampak že zdrava pamet nas uči, da minljivih in spremenljivih stvari ne more biti brez njihovega nespre« menljivega začetnika — Stvarnika. To spoznanje zdravega uma nam sijajno potrjujejo tudi veliki zastopniki vede.
Vsi najslavnejši poganski filozofi so to resnico s samo pametjo spoznali in glasno oznanjali in vsi veliki predstav» niki naravnih ved jo potrjujejo, n. pr. Volta, Ampère, Faraday, slavna troji« ca na polju moderne fizike — Newton, prvak med zvezdoznanci — Gauss, Rahleigh, Laplace, Keppler, Galilei, Thomson, Herschel in polno drugih. Boga zametujejo samo znanstveniki, ki se te resnice bojè ali iz lahkomisel» nosti in enostranosti ostajajo pri svo» jih znanstvenih stremljenjih na pol pota.
Resen in zares globok znanstvenik, iskatelj in učitelj resnice kot take ne miruje, dokler od resnic ne pride do
sanjah o neizmerni bodočnosti, ki se že pripravlja, da postane sedanjost, ki preobrazi svet. In njene oči so neprenehoma zrle naproti samo Njemu, ki je imel že priti, da odreši svet ter venča Izraela. Že Ga je videla prihajajočega v solnčni slavi, kneza, sodnika vekov!
Krasnejši je bil od solnca na nebu, ki razsvetljuje svet, ker je bil svetejši in Njegova svetloba je pronicala vsako temo ter polnila s svojim sijem neizmerna nebesa. In človek bo ta Presveti in njo, Marijo, bo imenoval mater!...
Kakor omamica jo je prevzela včasi ta zavest. Zemeljski čuti niso prenesli te teže blaženosti in so omagovali.
Nekega večera, ko je ležala tako napol v snu, napol v omamici, se ji je zazdelo, kakor da v hipu prebujena čuje glas pred vrati, glas, govoreč tiho s snivim naglasom: »O, najčistejša med devicami, ti polna milosti, o zvezda, blesteča kakor čudovit demant, na veke bodi slava tvojemu imenu!«
In tiho je potrkalo na vrata. Zavzeta reče Marija v polsnu: »Kdo trka na vrata in kdo me kliče?«
Glas, poln mile godbe, odgovori: »O vstani in ne vprašuj ter odpri! Sin najvišjega Kralja sem. Prvi sem in poslednji, ki sem prišel iz nebes v tužno pustinjo temin. In prišel sem, da rešim ujete duše. In zato hočem pretrpeti smrt in prenašati žalitve in krvavo zasramo-vanje!«
Bleda, prestrašena je Marija v svojih sanjah vstala. Srce ji je trepetalo pred neznanim trpljenjem in ta sladki glas je vabil solze v njene oči. Omahovaje je šla
in odprla vrata. Pod belo krasoto zvezd je stal mož nebeškomilega obličja, a zmučenega in mrtvaško osi-nelega. Kri mu je lila s čela izpod trnjeve krone, kri mu je lila s strani in z rdečimi madeži okrvavljala njegovo belo oblačilo. Lasje so se mu svetili kakor žarki in oči so blestele kakor morje svetih solz. Kakor blago-slavljaje je povzdignil roke in bile so prebodene in zvezdni žarek je šel skozi rane njegovih rok. Tako je za hip stal, potem pa šel počasi dalje. In tudi iz ble-stečih nog mu je lila kri, ker bile so, kakor roke, prebodene ... Stopal je počasi in težko, izginjal, izginjal v noči, tožno vzdihujoči, in vsak njegov korak je bil udarec v srce Marijino... Strmela je za njim in bridko zajokala in v njeni duši je šepetal tih tuj glas: »To je tvoj sin! Tvoje veselje! Tvoje upanje! To je On, ki te je izvolil za svojo mater!...«
In Mariji se je zdelo, da sedem mečev prebada njeno srce. In bolečina je bila tako kruta, da se je, zdaj popolnoma prebujena, pred vratmi, napol odprtimi, zgrudila na tla in zrla v skrivnostno noč. In bilo ji je, kakor da v resnici sliši v neizmerni daljavi težke in trudne korake... In počasi je zamiralo odmevanje teh otožnih korakov ter se slednjič popolnoma izgubilo v šepetanju nočnih vetričkov ...
Marija se je težko zrušila na posteljo in v solzah zaspala. Toda vjutro ni vedela ničesar o žalostni nočni prikazni in šele tedaj se je zopet spomnila nanjo, ko je videla te prebodene roke na križu... One temne sanje so ji vjutro sicer izginile iz spomina, toda neko nejasno otožje ji je odmevalo v duši.
V hiši ji je bilo tesno. Šla je na solnce in ko je zvedela, da se odpravljajo mnogi iz Nazareta ta dan na pot v Jeruzalem, se je odločila, da se jim pridruži in obišče Elizabeto, svojo sorodnico, živečo s svojim možem, duhovnom Zaharijem, v tihi vasici v judejskih gorah. Saj je mislila na to takoj od dneva, ko ji je bila oznanjena velika novica, ki je prevzela vse njeno življenje, do globočin pretresla njeno dušo in prešinila vse njeno srce. Z radostnim srcem, v vsej svoji blaženosti se je odpravila na pot in niti sence one hipne tesnobe v sanjah ni bilo več v njej.
Kako krasen je bil kraj, kjer je živela Elizabeta! Mir božji je dihal ondi in ljubkost je kakor smehljaj ležala na livadah, kjer so hišice dremale v solncu tako prijetno kakor bele ovce na paši. Okrog po hribih so bili vinogradi, vzadi so štrleli visoko, visoko vrhovi gora. Prav do vaških hišic se je mračil šelesteči oljkov gaj in čist studenec tik vasice je lil iz skale zaklade svoje svežosti in brzel do zibajočega se morja trav in v tem skritju žuboreč pel svojo pesem.
Hiša Zaharijeva se je belila nedaleč od studenca v senci smokve. Ko se je Marija tiho bližala, je stala Elizabeta pred hišo, z obličjem k njej obrnjena, in gledala na drevo, kjer je majhen tiček drobil svojo sladko pesem. Elizabeta je zamišljeno poslušala. Že je stala Marija le za korak oddaljena od visoke postave svoje sorodnice, a ona je ni opazila. Tedaj se je Marija mil» nasmehljala in zašepetala: »Zdrava, Elizabeta!«
To in
V	Ameriki so katoliške šole, ki jih dobri katoliški starši sami vzdržujejo, dasi radi tega niso oproščeni davščin za državne šole, ki niso verske. Danes je vseh katoliških šol v Združenih državah Severne Amerike 10.594. Prvega septem» bra se je pričelo šolsko leto za 2.582.000 šolskih otrok.
V	23 katoliških vseučiliščih in 161 srednjih šolah je pa vpisanih 140.000 di* jakov.
Nemški škofje so od 16.»19. avgusta zborovali v Fuldi, na grobu sv. Bonifa= cija. Ob tej priliki so izdali skupen pa» stirski list, kjer slovesno ugotavljajo, da se v Nemčiji katoliška vera hudo preganja. Ugotavljajo, da se zlostavljajo škofje, sramoti sv. oče, obrekujejo du» hovniki in zapostavljajo v javnem živ» ljenju verniki. Obsojajo novodobno poganstvo in slovesno izjavljajo, da se bo» do z apostolsko gorečnostjo postavili v bran proti vsem sovražnikom Kristuso» vega nauka.
V Dachau»u v Nemčiji imajo tabori» šče za politične osumljence. V zadnjem času so prepovedali duhovniku dostop do teh jetnikov. Tako umirajo ubogi jet» niki brez tolažila sv. vere. Tudi po» greb se izvrši brez vsakega verskega znaka.
V Sloveniji je zborovalo mednarodno katoliško visokošolsko društvo Pax Ro» mana. Prišli so od vseh strani Evrope pa tudi iz Amerike in Azije zastopniki katoliških izobražencev, da se posvetu» jejo, kako bi prekvasili svet s katoliško mislijo.
V Milanu so z velikimi slovestnostmi obhajali 400 letnico rojstva sv. Karla Boromejca. Obenem je bilo veliko zbo» rovanje katehetov. Udeležili so se ga 4 kardinali) in 24 škofov.
V Avstriji so bile ukinjene stare in slavnoznane šole redovnikov in redovnic v veliko škodo katoliškega ljudstva.
Leta 1911. se je pojavilo v Franciji mladinsko gibanje tako imenovanih skavtov. Ustanovile so se tri skupine: katoliška, protestantovska in pa versko brezbrižna. Danes imajo te skupine sle» deče članstvo: katoliška 70.000, prote» stantovska 11.000 in brezbrižna 13.000. Katoliški skavti se vedno lepše razvija« jo in zelo podpirajo Katoliško akcijo.
V Bostonu na Angleškem so imeli pro> testantje neko hišo, ki je služila dobro» delnosti. Sedaj so naprosili katoliškega nadškofa, naj sprejme hišo. V 33 letih je namreč prebivalstvo okoli hiše po» stalo katoliško in so sami posestniki smatrali za bolj umestno, da je njeno vodstvo v katoliških rokah.
Na veliki šmaren je bilo v Čenstoho« vi na Poljskem izredno veliko -omarjev. Posebno odlično je bilo zastopano polj» sko telovadno društvo »Sokol.« Na Poljskem namreč »Sokol« ni brezbrižen za vero.
V Moskvi so sovjetske oblasti odredi» le, da se zatvori velika pravoslavna stol» niča »Vožnjesijenskaja« (Vnebovzeta). To je zadnja velika pravoslavna cerkev, ki je bila še odprta za službo božjo.
ono
tudi zelo velike dolžnosti. Posebno je poudaril važne naloge poedinca v družin» skem in družabnem življenju. Vsi mora* jo pomagati bližnjemu, posebno še tisti, ki so prejeli dobro vzgojo.
V Nantesu na Francoskem so v žup» niji svetega Klementa 4 novomašniki iste župnije hkratu darovali svojo prvo sv. mašo. V prezbiteriju so bili postav» ljeni 4 oltarji. Ko so odpeli »Pridi Sv. Duh«, so začeli novomašniki na glas mo* liti mašne molitve do darovanja. Tukaj je imel srečni župnik svoj govor. Potem se je sv. maša nadaljevala. Mašniki se niso prav nič prehiteli. Ob povzdigova» nju je bil prizor zelo ganljiv.
Letos so obhajali na Francoskem 30. socialni teden. Pod vodstvom škofov so katoliški učenjaki pred izbranimi poslu» šalci osvetlili pojem »krščanske svobo» de poedinca v človeški družbi.«
V Tridentu se je vrnil v naročje sv_ Cerkve advokat dr. Anton Piscel. Slo» vesno se je odpovedal svoji zmoti, ki ga je že pred svetovno vojno zavedla v odpad.
Na Kitajskem občudujejo katoliške misijonarje in misijonarke, ki si na vso moč prizadevajo, da bi olajšali gorje, ki ga zadaja kitajsko»japonska vojna. Že v mirnem času je 236 katoliških bolnišnic oskrbovalo vsako leto do 100.000 bolni* kov. Tisoč dispenzarjev je pa v enem letu zdravilo 10.000.000 bolnikov.
Na Angleškem se je začela močno raz» vijati Katoliška akcija. Zidajo se nove cerkve in nove katoliške šole. Za posled» nje prispeva tudi država, in sicer plača 75% vseh stroškov.
Krščanski sindakati (mogočno udruže» nje katoliških delavcev) v Belgiji so pra» znovali 50 letnico svojega obstoja. Pri* redili so velike slovesnosti. Ugotovili so tudi vse pridobitve za dobrobit delav* stva, ki so jih v 50 letih dosegli. Sv. ode jim je s posebnim pismom čestital.
Svetogorski meh za uganke in za smeh
Rešitev
Jemlješ po tri črke zaporedoma, kakor kaže število kvadratov na desni, dobiš:
Milostno poglej na nas, Mati, Bogu mila ! -
Pravilno rešitev je poslala Frančiška. Močnik iz Kanomlje.
Dva stolpa I.	II»
a	a	a	a	a	a	a	a
d	e	g	g	a	a	e	e
i	k	k	m	e	g	i	i
n	0	0	r	i	k	1	1
r	r	u	v	m	m	n	0
v	z	z	z	r	r	š	z
najvišje Resnice — saj samo zato nam je vendar Bog tudi razum dal in gorjè nam, če ga bomo proti Njemu zlorab» ljali.
Pustimo vse raznolike in številne do» kaze za bivanje Boga»Stvarnika. O tej neizmerno važni temeljni resnici se bo» mo lahko prepričali iz primere, ki se na» naša na velikost zvezd in je vzeta iz egiptovskih piramid.
Piramide so bili nagrobni spomeniki kraljev in drugih odličnikov egiptov» skega naroda, ki je bil takrat zelo kul» turen. Našli so ostanke mnog h p ra» mid, ki sicer niso bile vse enako velike, ali vse so bile ogromne. Tri piramide so pa še ostale cele in to so znamenite pi» ramido v Gizehu, med katerimi je naj« višja piramida kralja Keopsa iz dina»
stije, ki je vladala okrog 1. 2700 pred Kr. O tej piramidi nam poroča slavni zgodovinar Herodot sledeče zanimive podrobnosti.
Sto tisoč ljudi je delalo skozi deset let že sam nasip ali cesto iz granita, po kateri so vlekli od Nila do kraja gradnje velikanske kamne iz granita, iz katerih je sestavljena piramida. Dva ti» soč ljudi se je trudilo skozi tri leta, da so po tej poti pripeljali en sam ogro» men kamen, ki so ga rabili za temelj. Keopsovo piramido je gradilo 100.000 delavcev skozi 20 let (ne vštevši gori omenjenih 10 let.) Teh 100.000 delavcev so menjavali vsake tri mesece. Plinij pa poroča, da so porabili za gradnjo vseh treh piramid v Gizehu skupno 78 let in pol.
Keopsova piramida je 146 m visoka — t. j. 48 m višja od stolpa sv. Marka v Benetkah, s katerega se ti zdijo lju» dje na trgu kakor mravljice — in 14 m višja od kupole sv. Petra v Rimu.
Papež, ki se je odločil za gradnjo ba» zilike sv. Petra, je v neki seji dejal: »Zgraditi hočemo v slavo božjo in na čast najvišjemu predstavniku Kristuso» vemu na zemlji cerkev, ki bo tako si« jajna in ogromna, da bodo zanamci re» kli: »Ti ljudje so bili blazni!« In veliki slikar, kipar, gradbenik in pisatelj Mi» chelangelo, ki je napravil načrt za bazi» liko, je rekel: »Postaviti hočem Panteon v oblake.« In res ima kupola sv. Petra iste mere kakor slavni Panteon. Mada« ma Stael, ki je prepotovala vso Italijo in jo sijajno opisala, pravi o kupoli sv. Petra, da kdor gleda vanjo iz cerkve, občut? omotico kakor če bi gledal v 132 m globoko brezno. Toda ta in še vse druge velikanske zgradbe po širokem svetu so končno le obzidani prostori — zgradbe v notranjščini votle. Nekaj dru» gega so pa piramide, ki so masivne in zgrajene na silno široki podlagi. Če vr» žeš s piramide vodoravno predse z naj» večjo silo kamen, ti pade na sredino piramidine stranice, kajti vsaka izmed štirih stranic meri 233 m ali 310 kora« kov 75 cm dolgih in je torej dolga ka» ' kor kaka ulica ali kak trg v naših me« stih.
Vrh piramide, ki se od spodaj zdi ko» ničast, je v resnici nekaka terasa, ki me» ri več ko tri metre širine in dolžine in na kateri se lahko prosto giblje 20 oseb. S te višine imaš čudovit razgled v brez* mejne daljave, dokoder sega oko. Da» našnji inženirji se čudijo, kako je bilo mogoče v tedanjih časih spraviti na te omotične višine velikanske štirioglate skale iz najtršega granita, katerih vsaka tehta najmanj 3.500 kg, ko vendar ta» krat niso poznali sedanjih čudovitih gradbenih pripomočkov, n. pr. elektrike, žrjavbv in drugih strojev. Keopsova pi« ramida nima nič manj ko 2 milijona in 650 tisoč kubičnih metrov granita, če bi postavili te velikanske kamne druge» ga tik drugega v eno vrsto, bi le«ti tvo» rili zid iz granita, ki bi bil 1 m visok in širok in bi segel v zračni črti od Lon» (Jona preko vse Evrope do Carigrada.
Slavni arheolog Petrie je šel v Egipt, da še enkrat premeri to velikansko zgradbo, in je ugotovil, da v Keopsovi piramidi ni 2.650.000, ampak samo 2.300.000 kamnov, ker meri vsak posa» mezen več ko 1 kubični meter, čeprav je že ta ogromen.
Še bolj čudovito je pri tej zgradbi dejstvo, da so posamezni kamni tako natančno obdelani, da se drug drugega tako tesno drže, da bi ne mogel med nje vtakniti niti igle io je tako vsa zgradba kot en sam kolosalen kos gra« nita. 2e to ti kaže, koliko delavcev in dela je bilo treba od kamnolomov, kjer so lomili kamen, pa do dovršene pirami» de v Gizehu.
Ta veličastna zgradba stoji zmago» slavno že 46 stoletij in kljubuje vsem
prilikam in neprilikam življenja okrog nje. Koliko milijonov in milijard ljudi jo je že občudovalo! Tam je stala že
JUNIJ,
1.	» Z jasnim in toplim dnem se je začel mesec presvetega Srca Jezusovega. Nepričakovan je obiskal svetišče vzvi» šeni gospod mons. Berretti, naslovni škof cezarejski in ordinarij rimskih bol» nišnic. S svojim obiskom je spet potr» dil svoje navdušenje za našo božjo pot, ki ga je izrazil ob priliki prvega obiska 23. septembra 1937.
2.	» Prijeten nam je bil obisk Eksc. škofa Higina Nuti*ja, frančiškana in apostolskega vikarja v Egiptu. V bazi» liki se je zatopil v dolgo molitev, nato pa si je izpred svetišča ogledoval stav» bo in se napajal ob čudovitem svetogor» skem razgledu, ki je bil spričo žarečega solnčnega zahoda ta dan prav posebno očarujoč. Zanimal se je tudi za sveto» gorsko zgodovino, zlasti v vojnih letih, in tema je že legla na zemljo, ko se je poslavljal z obljubo, da pride še.
5. » Ob, 7. uri je maševal za svoje ro» marje vlč. g. Anton Duhovnik iz Brez» niče. Ob 8. uri so prispele deklice iz go» riškega sirotišča Contavalle. Ob 10. uri smo slovesno peli himno »Pridi Stvar» nik Sveti Duh,« ker je bil ta dan bin» koštni praznik. Ta pesem se v Mariji» nem svetišču glasi ne le kot prošnja, ampak tudi kot zahvalna pesem za da» rove in odlike, ki jih je Sveti Duh na» klonil svoji nevesti Mariji. Ves dan je bilo okrog 600 romarjev.
9.	« Iz Cavasso Nuovo (Videm) je pri» šlo s svojimi učitelji 50 dečkov.
10.	je pripeljal župnik Josip Sant ka» kih 100 romarjev iz videmske duhovni j e Carpacco. Čeprav so prišli od daleč, so se vsi udeležili sv. zakramentov, saj to je predvsem potrebno, da si naklonimo Marijino dobrotljivo srce.
12. » Kakih 1800 romarjev je prišlo to nedeljo, med njimi dekleta Katoliške akcije, ki so imela ta dan svoj kongres, vsakoletno romanje iz Gorenjega polja z g. župnikom in 100 romarjev iz goriš» kih Stražic.
16. je bilo sv. Rešnje Telo in na ta dan se verniki hvalevredno udeleže proce» sije v domači duhovniji. Na sv. gori jih je bilo komaj 100.
18.	» Ob priliki vojaških vaj je prišlo mimo Sv. gore kakih 300 alpincev, ki so porabili priliko, da so se priporočili Ma« teri božji.
19.	Frančiškana p. Marijan Girotto in p. Bonifacij Bulfon sta pripeljala iz Pa« dove, mesta čudodelnika sv. Antona, 54 mladeničev Katoliške akcije — iz žup» nije sv. Antona Padovanskega (Nove» ga) v Trstu je pa pripeljal župnik mons. Grego 25 gospodičen K. A.
21. sta obiskala svetišče eminenca kar» dinal Nasalli Rocca grof Corneglianski
12 stoletij, ko jo je občudoval okrog 1500 pred Kr. slavni voditelj Izraelcev Mozes. Naša zemlja je od takrat 4600 krat premerila svojo več ko 1000 milijo* nov km dolgo pot okrog solnca. In soln» ce, ki so ga Egipčani častili po božje, je že en milijon in šeststoosemdesettisoč» krat razlilo svoje žarke na njen pozlačeni vrh, ki v bajni lepoti žari v skrivnostne daljave. Koliko narodov, kraljestev in kultur je od takrat vstalo in spet izgi« nilo s pozornice človeštva. Piramide pa stoje in bodo mogle še tisočletja in ti« sočletja stati ter oznanjati še številnim rodovom za nami, kako minljivo je vse na zemlji. Minljivi so kralji in vladarji kakor faraoni v teh silnih grobnicah, ki jim zato življenje po smrti ni nič lažje kakor neštetim revežem, ki počivajo v neznanih grobovih brez cvetja in napi» sa. Minljivo je pa tudi vse človeštvo skupaj vzeto, ki ga moremo primerjati valu, ki se dvigne iz brezmejnega ocea» na večnosti in kmalu spet izgine za ved» no. Posameznih ljudi in celih narodov življenje je kakor meteor, ki za hip za« žari in spet ugasne v gosti temini vse» mirai.
Piramide, ti silni stražarji puščave, ob katerih se lomijo valovi saharskega pes« ka, oznanjajo zlasti v grobni tišini egip» tovskih noči, ko jih z jasnega neba ob« seva luna s čudovito srebrno milino: »Da, vse brez izjeme na tem svetu je ničemurnost in muka duha, privid in prevara; čednost in samo čednost, ki je najsijajnejša dika vsakega zemljana, ima pravo notranjo in neminljivo veljavo, ki ji škrlat ne more ničesar dodati niti ubožna halja ničesar vzeti.«
(Nadaljevanje prihodnjič.)
in naš prevzvišeni gospod nadškof Mar» gotti
22. je pripeljal g. podravnatelj Malega semenišča Makovec svoje gojence. Naj bi Marija vodila vzgojitelje in gojence tako važnega zavoda, da bo iz njega zraslo za verno ljudstvo vse polno uče» nih in pobožnih, ponižnih in pogumnih, ljubeznivih in nesebično požrtvovalnih pastirjev, ki so pripravljenu po Jezuso» vem nauku in zgledu dati za ovce tudi življenje.
26.	je bila slovesna otvoritev sveto« gorskgea svetega leta, ki smo o njej že obširno pisali v julijski številki.
27.	je obiskal svetišče general Fride» rik Romero, poveljnik goriške divizije, ki je najprej počastil Mater božjo, nato pa opazoval s krasne svetogorske raz« gledne točke pozorišče junaštva in žrtev toliko fantov svetovne vojske.
29. ki je praznik svetega Petra in Pav» la, smo se spominjali sedanjega Petra, ki je Pij XI. in je ponovno pokazal svojo veliko ljubezen do Marije in pri» zadevanje, da bi jo prikazal vernemu ljudstvu v vsem sijaju njenih odlik. Ro» marjev je bilo kakih 100, po večini Tr» žačanov, ki so res močno navezani na našo božjo pot.
JULIJ.
1. » Marijino oko počiva na žitnih po» ljih, ki zore za žetev, in gotovo želi in prosi, da bi vsi njeni otroci bili izvolje» no žito Kristusovo.
4. » Vsi narodi tekmujejo v ljubezni do Marije. Ta misel nam je prišla ob po* gledu na 50 romarjev, ki so prišli delo» ma iz Jugoslavije, deloma iz bivše Av» strij&
6. so prišli romarji iz župnije Villa Vicentina.
Svetogorski Materi
Visoko na Gori kraljuje prelepa nebeška Gospa; srce se ji sveto raduje, ko hčerke pri sebi ima.
Bodimo otroci ji zvesti kot Urška nekoč je bila; na težki življenja nam cesti zastava naj njena vihra.
Marija, Ti naša si Mati, naš vzor najsvetejši si Ti; nič hudega ni se nam bati, če zate srce nam gori.
O Mati, Gospa Svetogorska, ne pusti iz rok nas nikdar; obvaruj dekleta primorska, ki srca Ti dajejo v dar.
V Franciji so z velikimi slovesnostmi obhajali Marijansko sveto leto. Zaklju» čili so ga 15. avgusta. Pred 300 leti je namreč kralj Ludvik XIII. posvetil sebe in deželo Materi božji. To posvetitev so ob zaključku slovesno ponovili.
Na Brezjah se je posvetilo Materi božji 15.000 članov »Kmetske zveze.«
V Ljubljani so se sešli k 20. medna» rodnemu kongresu katoliški esperanti» sti, ki, se vnemajo za umeten pa zelo preprost mednaroden jezik. Pokrovitelj kongresa je bil ljubljanski škof.
Lord Baldwin, bivši angleški minister» ski predsednik, je pred 2000 ljudmi izja» vil, da je globoko prepričan, da Bog ni ustvaril človeka samo zato, da bi tukaj lagodno živel in delal samo to, kar se mu poljubi, marveč da ima vsak človek
Pomen besed:
1.	povelje, visoka zgradba, divja žival, pohištvo, del hiše, del telesa.
2.	dišava, krstno ime, del telesa, krojaško orodje, poglaviten greh, konec Očenaša.
Končne črke prvega stolpa in začetne črke drugega stolpa dajo pozdrav nebeški Kraljici.
Z dovoljenjem cerkvene oblasti.
Uredništvo in uprava: CONVENTO MONTE SANTO
Odgovorni urednik: P. GUGLIELMO ENDRIZZf Tiska:
Prem. Stab. Tip. L. Lucchesi » Gorlai*^
Svetogorska kronika