Ciganka. Povest iz domačih hribov. 19 V tera je prišla Urška in pogrnila mizo. Vpričo nje je govoril cigan, kakor da je Petelinšek, mešetar: »Šest plemenskih krav marijadvork mi je potrebnih; kje bi jih kaj mogel dobiti? Dobre molznice mora.,0 biti, na novem mleku in ne starejše ko s tremi teleti.« : Cenc mu je naštel nekaj takih kmetov, ki so redili plemenske marijadvorke, med njimi tudi Ravnjaka. — Ko je Urška zopet odšla, je rekel cigan: »Z Osojnikom moram govoriti — na vsak način — jutri — zgodaj zjutraj.« »Ali na skrivaj?« je vprašal Cenc. »Seveda; nihče me ne sme videti.« »To bo bolj težko.« »Pomagati mi moraš. Pošlji mi ga kam na kak samoten kraj, kjer bom varen!« »Ali mu naj povem, kdo ga čaka?« »Nikakor. Ded se me izogiblje ko mačka psa. Ce mu poveš, da ga jaz čakam, ne bo hotel priti. Napleti mu kaj in mi ga spravi na pot! Sto dinarjev ti dam zato.« Cenc ie nekoliko preudaril, potem ,ie menil: »Osojnik je zelo na denar. Ako čuje, da je Petelinšek v planini na Jankovcu, da tam krave kupuje in jih dobro plačuje, ga bo šent gotovo zanesel gor.« »Res, tako bo! Na denar je kakor lisjak na kure. — Jaz pa ga bom na poti pričakal.« »Kaj pa, če ne bo imel časa ali pa če hotel ne bo?* »Tedaj prideš ti po Jankovcu gor; se bova že našla. Tedaj si morava kaj drugega namisliti.« Pomenila sta se še podrobno, potem pa sta se lotila večerje, ki jo je prinesla Urška. Ko je po večerji prisedla še ona, sta se pogovarjala samo o živini in o cenah. Urška je dejala dozdevnemu Petelinšku, da je škoda poti na Ravne, kajti Ravnjak mu v tem času ne bo prodal nobene krave. Povrh ga skrbi zdaj še ženitev. Zdaj je Urška na dolgo in široko pripovedovala, kako je imel Ravnjak že drugo nevesto — najlepše dekle, kar jih ja blizu in daleč —, ampak kar iznenada se je odločil za to drugo, čeprav ima le ono prvo rad. Zgolj iz prevzetnosti in zaradi jezikov je pustil na cedilu tako pridno in čedno dekle. »In zaradi denarja seveda tudi,« je zabrundal čevljar. »Ne,« je ugovarjala Urška, »na denar Ravnjak nikoli ni bil, mu tudi treba ni. — Dal bi pač več ko en tisočak, ko bi namesto Osojnikove mogel vzeti Pavlo. Ta bi ga bila osrečila, z Osojnikovo pa si bo vice ali celo pekel"" -:--"-'M v hišo.« Cigan je potrpežljivo poslušal zgovorno ženkico, dokler se nazadnje ni naveličal, ko je videl, da novega nič več ne izve. Jel je pobešati glavo in je dejal, da je truden in zaspan. Urška mu je na klopi postlala in kmalu so se vsi trije spravili spat. Drugo jutro je lažnivi Petelinšek prosil Cenca, naj ga pospremi na Jankovec in naj mu pokaže, kje bi imeli kako kravo zanj. Urški je pri slovesu stisnil dvajsetak v roko in jo s tem tako presenetil, da se ji je beseda zataknila in ni vedela, kako bi se »Petelinšku« dovolj zahvalila. Strumno sta moža korakala v hrib. Tam nad potokom sta se ločila: čevljar se je obrnil čez travnike proti Osojam, cigan pa je zavil na bistriško planino. Strma je pot na planino. Po temnem gozdu se vije in leze tik nad sotesko, spodaj pa šumi po skalnati etrugi Bistrica. Nekaj korakov nad Hudo pečjo, B katere niti pogled ni varen v globino, se steza Izgubi na samoten pašnik, ki je obrobljen od macesnov. Na zgornjem kraju je studenec, zraven pa perela klop. Tu se je usedel cigan, ker se mu je zdel ta kraj najpripravnejši: na dve strani je videl in presenetiti ga tukaj ni zlahka kdo mogel. Dolgo je moral čakati, cele štiri ure, da je nazadnje vendar ugledal v daljavi spodaj nekaj človeŠkega. S svojimi bi*5trimi očmi je kmalu spoznal, da je Osojnik, In se je skrll za macesen. Osojnik je tako gibko ubiral pot navzgor, da bi mu nihče ne prisodil njegovih šestih križev. Pri studencu se je usedel, da bi si počil. V tem je stopil cigan predenj In ga pozdravil: »Dober dan, gospod Osojnik!« Trenutek ga je Osonjik meril, potem je zaklel in rekel: »Prekleti cigan! Ali si se spet priklatil?« »Hoho! Kako pa govoriš s svojim najboljšim prijateljem? Jaz pa sem že tako želel, da bi te videl,« se je cigan norčeval. »Kaj mi hodiš na pot? Nimam časa zate. Kaj hočeš ?« »Jaz tudi nimam časa; zato bova hitro opravila. Prišel sem, da mi daš, kar sem zaslužil, kakor si mi obljubil, ako tvojaliči dobi Ravnajaka.« »Ti nisi nič opravil in za nič ne dam nič.« »Jaz sem Ravnjaka zamotil, da je Vando pustil. Tudi to sem jaz naredil, da vzame tvojo hčer.« »Seveda, zdaj se lahko hvališ! Že od jeseni ni bilo o tebi ne duha ne sluha. Zato nikar ne misli, da se ti bom še dal kaj molsti! Zasluženega nimaš prav nič. Tako pa ti bom še nekaj, ko se oženita. Petdeset dinarjev bo prav lepa napitnina zate.« Cigan se je grdo zarežal. Nato je rekel trdo in odločno: »Kar imej moj zaslužek in še napitnino povrh! Ampak zda.i se bova drugače pomenila. Nameravam, da bi te kraje zapustil in se nikoli več ne vrnil sem. Preden se posloviva, ini boš dal trideset tisoč dinarjev, nič več in nič manj. Denar moram imeti še danes ali najkasneje jutri zjutraj. Potem sva bot.« »Ali si znorel? Ali se ti meša?« je vpil Osojnik in žila na čelu se mu je nabreknila. »Če si pameten, boš plačal,« "je menil cigan. »Le koristilo ti bo.« »Ne dam še pare ne.« »Tudi prav! Tedaj pojdem k Ravnjaku in mu razodenem vso skrivnost o Vandi... Pa boš z vso svojo družino moral ko garjev pes z Osoj in Ravnjak bo vzel neko drugo, ki mu je ljubša kot tvoja hči.« »Haaa, li misliš, da me bo| s takimi svojimi grožnjami še kaj prestrašil?! Prevečkrat sem jih že čul.« »Zdaj mi je resnica.« »Le kar pojdi k Ravnjaku! Ne besede ti ne bo verjel, nagnal te bo — ne, hlapce bo naščuval, da te primejo in orožnikom predajo.« »Potem bom na sodniji vse povedal.« »Tudi na sodniji ti ne bodo verjeli.« »Pripeljal bom take priče, da bodo morali verjeti.«- »Tedaj se pripravi na deset let jece!« »Tebe pa bodo zašili za dvajset let, če si jih toliko učakaš. Ko se izve, da si dekle zabarantal in tako velikansko goljufijo zagrešil, ne uideš več, Meni se ne more bogve kaj zgoditi.« »Tvoja krivda ni nič manjša kakor moja.« »Oh, to je drugače! Jaz otroka nisem ugrabil, ampak šem ga le od svojega strica Miška prevzel In zanj skrbel.« »Imaš še druge grehe. Glej, da se ne ušteješ!«- »Kak mesec bom že moral sedeti, to vera; ampak zaradi tega me še ne bo konec. Ko odsedim, pojdem k Ravnjaku po plačilo zato, ker sem mu pripomoge] do njegove sreče. Ravnjak ni tak stiskač kakor ti.« V Osojniku je vse vrelo, tako je bil jezen. Obraa mu je bil bled, roke so mu podrhtevale, v očeh |mu je bliskal vražji ogenj. »Capin pr.ekleti,« je zavpil, »tožil te bom.« »Od takega, kot si ti, ne bo sodnik sprejel tožbe.^ »Čakaj, mrcina, ti bom pokazal!« »Kaj mi boš ti pokazal! Nase glej! Plačaj — ali pa bo tvoje slave in časti konec!« »Bova videla, koga bo prej konec. Alo! Izgub? se!« Cigan se je obrnil in šel. Komaj pa je napravil dva koraka, ga je Osojnik od zadaj za roki popadel in ga pognal pred seboj naravnost k Hudi pečL Cigan je takoj spoznal, da ga hoče potisniti čez navpično skalo v deset ali še več metrov globoko sotesko. Usta«vljal se ie, upiral, cepetal in otepal — vse zaman — Osojnik je bil močnejši — korak za korakom ga je tiral bliže strašni smrti. »Pomagajte! Morilec! Pomaaagajte! Moriii —!« je tulil cigan. Grozno je odmeval njegov obupni krik, toda odgovora ni bilo. V jarku spodaj je bobnela Bistrica. Tedaj je zaklecal in v smrtnem strahu zastokal: »Pusti me! Prosim te, pusti me! 2ivljenje mi pusti! Nikomur ne bom nič rekel. Nikoli — nikomur —« »Da, nikoli — nikomur,« je rohnel Osojnik s svojim basom in ga gnal naprej. Bliže in bliže sta lezla prepadu — le trije koraki so Se do roba — le dva še — le eden še — »Pomaaagajte! Moriiilec! Pomaaaa —« Hladen dih veje iz globine. Smrt čaka. Še enkrat se cigan obupno upre — v glavo mu šine misel — po bliskovito se nagne na Osojnikovo desnico, zasadi svoje ostre zobe vanjo in mu docela odgrizne dva prsta. Osojnik je zatulil, ranjena roka se mu je zašibila, dgan si je rešil svojo desnico, zamahnil in treščil morilca po glavi, da se je temu kri ulila iz nosa, skočil v stran in si sprostil tudi levico. ge enkrat se je Osojnik zaletel v cigana, toda ta je bil hitrejši; zdrvel je po stezi navzdol in pustil za sebo torbo, klobuk in pelerino. Pobesneli kmet ga je še kakih dve sto korakov lovil, toda spoznati je moral, da ga ne dohiti. Obstal je, pene so mu silile iz ust, strahovito je jel preklinjati. Vrnil se je k studencu, si opral kri in z robcem za silo zavezal ranjeno roko; potem je odracal domov. Domačim je povedal, da ga je pri studencu nad Hudo pečjo neki potepuh napadel. Ko pa je razbojnik videl, da mu ni kos, ga je v roko ugriznil in mu utekel. Cigan je brusil pete navzdol in je lomastil kar naravnost čez drn in strn in skozi les. Žele daleč spodaj se je sredi gostega smrečja sesedel, da bi si počil. Strah ga še vedno ni minil. Toda glasnejše od tega je bilo sovraštvo, ki ga je čutil, divje sovraštvo in goreča želja, da bi se zmaščeval nad tem prekletim zločincem, da bi ga zmlel, zdrobil, uničil — njega in vso njegovo vražjo zalego ... Zdaj mu je bilo vseeno. Sa danes pojde k Ravnjaku, da mu razodene Vandino skrivnost in vso peklensko hudobijo Osojnikovo ... Ne, k Ravnjaku ne sme. Ta je jezen nanj in mu ne verjame nobene besede ne. Morda je celo Osojnik že pri njem, da bl ga še bolj nahujskal. Ne! Ce bi še enkrat prišel Osojniku v pest, bi mu živ ne tišel več. (Dalje sledi.)