DRUŽBA PRIHODNOSTI BO ALI KOMUNIZtM ALI BARBARSTVO. KARL MARX ŠTEVIUCA 21-22 LETNIKXXII UUBI^NA, 28. MAJA 1973 CENA2DIN Literami časopis Litera iz Niša razpisuje NATEČAJ za udeležbo na 3. srečanju pes-nikov Jugoslavije, ki bo 3. in 4. julija ob Vlasinskem jezeru. Svoje pesmi pošljite v treh izvo-dih s šifro na naslov: Književni list Litera, 18000 NIŠ, p.f. 16, Vojvode Mi&ča 32-VU-27. Pesmi pošljite do 31. maja. V posebni kuverti naj bo pojasnje-na šifra. MLADA POTA VABIJO Mlada pota, ki so zaradi finanč-nih in tehničnih težav zantrla za eno leto, bodo kmalu začela ponovno izhajati kot literarna priloga tednika Mladina. Sredstva, ki jih je repu-bliška kulturna skupnost letos na-menila Mladim potom, bodo zado-stovala za izid štirih številk. Vsaka bo obsegala šestnajst strani. Prva bo predvidoma izšla na začetku junija. Mlada pota bodo še naprej sploS-no slovenska mladinska literarna revija, ki naj bi bila vmesna stopnja med srednješolsko literarno pe-riodiko in elitnimi književnimi revi-jami ter raster ustvarjalnih priza-devanj in hotenj najmlajših rodov. Revija. bo objavljala poezijo, prozo, prevode, literarne recenzije, kritike in eseje ter likovne priloge in gra-fične efekte. Prispevke pošiljajte na naslov: Uredmštvo Mladine, Ljubljana 61000, Nazorjeva 1 (za Mlada pota). Uredništvo MLADIH POTOV KNJIGA Izšla je knjiga našega prija-telja Radivoja Pahorja TUDI TO JEPOT. Kupitejo! V OCENO SMO DOBILI MLADINSKA KNJIGA (KONDOR), LJUBLJANA: Pesem o Nibelungih - Afrika pripoveduje - Jean-Paul SAR-TRE: Muhe -'Zaprtavrata ZASLUŽEK JE KRASEN štiudentski kultur-ni center išče ne-koga, ki bi pri š-tantku prodajal š-tudentske publika-cije: tribuno, pr-obleme, posterje , knjige škuca pa t-udi podotae stvari ki izhajajo širomm po naši širši dom-ovini# zaslužek je KRASEN« oglasite s e na tribuni al pa na škucu (študent-»ko nasel;je, blok 8 - klet), hej hej. TRIBUNA O PROBLEMIH ŠTUDIJA VA MATEMATIKI 17. maja so imeli študentje mate-matike (matematično-fizikalni od-delek. FNT) tribuno o problemih študija. Pobuda za sestanek je bila bpjazen glede profila matematika -diplomanta in njegove ozke speciali-ziranosti. Pred nekaj časa sta bili matematika in fizika bolj povezana. Razprava je pokazala, da je delovno področje matematika zelo široko in se je v šoli nemogoče naučiti vsega, kar potrebuje na delovnem mestu. Matematik naj bi dobil temeljno znanje, drugo pa si mora pridobiti v praksL Ni pa izključena vpeljava določenega števila opcijskih pred-metov iz raznih strok. Konkretnih rezultatov razgovor ni prinesel, pre-cej pa pomeni že večja uskladitev mnenj. (po ŠD) SEJA PLENUMA SŠ 13. maja se je sestal plenum Skupnosti študentov LVZ (Ce še ne veste, je to organ, ki ga sestavljajo člani IO SŠ VLZ, predstavniki spe-cializiranih organizacij in predsed-niki fakultetnih odborov.) in sprejel eno uro in petnajst minut dolgo po-ročilo predsednika Tomaža Kšele, ga potrdfl, potem pa se vigel v ob-ravnavanje načina delitve denarja v študentski organizaciji. Prej je zno-traj potrjene delitve na skupščini SS LVZ (40 % za IO in 60 % za specia-lizirane organizadje) odločal poslov-ni odbor, sredstva pa so se razdelila na skupnejn sestanku specializiranih organizacij. Po novem naj bi sred-stva delil splošni organ SS (plenum ali skupščina), kar bo omogočalo vpliv študentske organizacije na finančno politiko. (po ŠD) j TEORETSKI DONESKI K DEJANSKEMU STANJU KOT TAKEMU (kontemplativno analiziranje konkretnega) Ce bi eksistiralo mesto, v katerem bi se del prebivalcev ravnal po uri na njihovem ZVONIKU in bi se ta URA, zaradi okvare, ustavila za 23 minut, bi se LAHKO zgodilo nasled-nje: DEL prebivalcev, ki se ravnajo po TEJ uri, bi odhitel v SLUŽBE 23 minut PREZGODAJ. Sirena v nji-hovi TOVARNI bi, kot kaže, trobila dopoldanski odmor 23 minut pre-zgodaj. Zadolženec za sireno v SO-SEDNI tovarni, s prebivalci, ki se ravnajo po SVOJI uri, ki se NI usta-vila, bi zaradi ZAMIŠLJENOSTI AKTTVIRAL njihovo sireno 23 mi-nut prezgodaj DELAVCI V TEJ TOVARNI bi NARAVNALI SVOJE URE 23 minut naprej, v najBOLJŠI VERI, da jim za 23 minut ZA-OSTAJAJO. OSTALE tovarne bi ravno tako posnemale, v najboljši veri, da jim URE za 23 minut za-ostajajo, prvi dve tovarni. MESTO bi si pomaknilo ure 23 minut naprej, ostala mesta bi POSNEMALA prvo mesto. DEŽELA bi imela uro 23 minut NAPREJ, sosedna dežela bi posnemala prvo, ostale pa prvi dve. CELINA BI IMELA URO 23 minut naprej, sosedna bi posnemala prvo, OSTALE CELINE pa prvi dve. SVET BI GLEDAL na ure, ki bi bile POMAKNJENE 23 minut NAPREJ. IMELI BI CASOVNI PREMK! Branko B. NOVAK SMERNICE DELOVANJA SŠ LWZ NA MEDNARODNEM PODROČJU (SPREJETE NA SEMINARJU KOMISIJE ZA MEDNAROD-NE ODNOSE PRI IO SŠ LVZ 19. - 20. MAJA V BOHINJU) Demokratizacija družbenih od-nosov v Jugoslaviji predstavlja tudi demokratizacijo politike in tako omogoča, da je pristopna najširšim slojem in tudi vsallemu posamez-nemu članu naše družbe. Ocenju-jemo jo ne samo po tem, koliko pra-vic ima posameznik oziroma celotna družba v kreiranju notranje politič-ne države, ampak se ta demokrati-zacija jasno kaže tudi v stopnji de-mokratskih odnosov v kreiranju svo-jega položaja in v odnosu do druž-beno političnih skupnosti. Osnovna značilnost študentskega gibanja v svetu je kritika moderne družbe v njeni politični sferi, v ka-teri se članom družbe odtujuje sama notranja politika in ne daje mož-nosti demokratičnega odločanja. Študentske organizacije morajo kot organizacije v procesu svoje re-organizacije ustvariti princip, da naj bo študent kreator politike svoje organizacije. Pomembno je, da se študentska organizacija v okviru diskusij med članstvom stalno samostojno opre-deljuje glede posameznih dogajanj v svetu. Način je lahko različen, ven-dar mora vsebinska orientacija omo-gočati, da sodeluje čim večje število študcntov. Potrebno je poudariti da mednarodna politika ni samo sode-lovanje z inozemstvom ali akcija so-lidarnosti, ampak v ustvarjanju takš-ne atmosfere in situacije, v kateri bi študentska organizacija aktivno reagirala na vsak dogodek. Reakcija se ne sme omejevati samo na disku-siie, ampak mora predstavljati tudi alctivno podporo ali kritiko raznih dogodkov, gibanj itd. Spopadi v mednarodnem delavskem gibanju nedvomno vedno naletijo na vellk interes in ne smejo biti samo pred-met debate, marveč zahtevajo anga-žiranost. Zato je potrebno, da se študentje seznanjajo z mednarodnim študentskim gibanjem in da vedno znova preverjajo in določajo svoje mesto v njem. Ko govorimo o študentskem giba-nju, je seveda treba analizirati mož-nosti tega gibanja. Študentske orga-nizacije morajo ohraniti osnovne ideje gibanja (angažiranega, kritič-nega odnosa) do družbe ln do uni-verze, hkrati pa se morajo perma-nentno odločati za radikalno in do-sledno razreševanje vseh nasprotij. Studentska organizacija sodeluje z vsemi progresivnimi gibanji v sve-tu, s katerimi je mogoče vzpostaviti dialog. Konkretne aplikacije teh izhodišč postavljamo od dežele do dežele ozi-roma od dogodka do dogodka po-sebej. Najprej moramo razjasniti, s kom sodelovati v deželah, kjer ob-staja več različnih študentskih orga-nizacij, in kako sodelovati tam, kjer imajo samo uradno študentsko orga-nizacijo, ki ima bistveno različna iz-hodišča od naših. Pri tem se moramo predvsem za-vedati pomena mednarodnega delav-skega gibanja. Zavezanost tej misli nam onemogoča sodelovanje z orga-nizacijami, ki delujejo na nedemo-kratičnih, dogmatičnih pozicijah. Za nas je pomemben tudi drug pro-blem. Gre za informacijo, za dej-stvo, da ima vsak dogodek, vsak pro-blem dve različni plati. Prav tu bi lahko študentska mednarodna poli-tika odigrala zelo važno vlogo. Jav-nost bi morala opozarjati na ne-olepšano resničnost, morala bi po-dajati alternative, ki se jih mora po-litika večkrat odrekati. STALIŠCE OB OBISKU IRANSKEGA ŠAHA REZE PAHLAVIJA Najavijen je obisk iranskega suve-rena Reze Pahlavija s soprogo Farah Dibo. Seznanjeni smo z razmerami, ki vladajo v Iranu. Leva opozicija, sin-dikati, komunisti, progresivni štu-dentje so v Iranu že vrsto let siste-matično preganjeni. Totalitarna oblast se zateka tudi k najbolj bru-talnim fizičnim obračunavanjem, ki segajo tudi izven samega Irana. Zavedamo se, da imata Iran in SFR Jugoslavija skupne ekonomske interese. Vendar pa menimo, da ni nikakršnega razloga za medsebojne politične obiske na najvišji ravni. Prepričani smo, da zaradi eko-nomskih in drugfli skupnih interesov ne smemo dajati take politične afir-macije režimom, kot je iranski. Zaradi tega ostro protestiramo proti obisku iran>kega šaha Reze Pahlavija in njegove soproge Farah Dibe v SFRJ. Udeleženci seminarja v Bohinju INFORMACIJA 0 ,,ČASOPISU" Fragmentariziranje znanosti in polariziranje študentov in profesor-jev po spoznavnih področjih in ne po spoznavnih problemih je spod-budilo poskus ustanovitve teoretič-nega glasila Zveze skupnosti študen-tov Slovenije. Imenovalo se bo Ča-sopis za kritiko znanosti, domišljijo Tokrat bomo govorili o študentih kot o bodoči inteligenci, tako tehnični kot humanistični, o njenih nalogah in vidikih angažiranja. In to ne le zaradi številnih obvez, ki jih kot inteligenca misleči del naše skupnosti prevzema, ampak tudi o njeni zgodovinski nalogi, da se družbeno emancipira. Naša napredna inteligenca prav gotovo nosi pečat revolucionaine prakse, ki jo je pričela s tem, da se je izrekla za revolucijo, za narodnoosvobodflni boj, za graditev nove družbe. Svojo pripravlje-nost je dokazala v številnih akcijah, ki jih je uspešno izvedla, čeprav so nas zgodovinske in politične okoliščine vseskozi postavljale v dileme, v katerih je nujno odpadel del omahljivcev, z maloburžoaz-no mentaliteto prežetih individualistov. Mi mladi kot bodoča inte-ligenca tako nahajamo bogato tradicijo trdnosti, odločnosti, avtoh-tonega ustvarjanja, s katerim smo se dvignili na raven skupnosti, ki o svoji usodi odloča sama. Socialistična vloga intelektualnih delav-cev ,,ali, kot rečemo v politiki, ideologov", je v tem, ,,da morajo biti sposobni prej in globje spoznati bistvo družbenih fenomenov, biti prvi in glavni nosilec kreacije idej in politike v Zvezi komuni-stov." (Gojko Stanič) Študentje se na univerzi pripravljamo na življenjsko nalogo pre-vzemanja že zgrajenih socialističnih odnosov v naši družbi. Močne tehnokratske tendence so doslej dostikrat pripeljale do tega, da se je preveč poudarjala stroka, premalo pa angažiranje za pozitivne vrednote. Zaradi tega smo se študentje dolžni vreči v študij marksizma kot ideologije delavskega razreda, v preučevanje samo-upravljanja, k"i je postalo vodilna zahteva v številnih delavskih gibanj od tretjega sveta do razvitih zahodnoevropskih držav. Predvsem je treba omeniti, da se na univerzi vse prepočasi razvija razprava o uveljavljanju ustavnih amandmajev. Često se za govorje-njem, da je potrebno univerzo obravnavati diferencirano, skrivajo konzervativni interesi, ki se upirajo izenačemu odločanju delavcev na univerzi. Mnoge delovne organizacije so že izvedle prestrukturi-ranje na osnovi koncepcije temeljnih organizacij združenega dela. Otresti se moramo nezaupanja v novo in dosledno stopiti na pot, ki nam jo je pokazala Zveza komunistov kot avantgarda delavskega razreda. Smoter samoupravnih odnosov — da se ukinja država in da v vseh bistvenih stvareh soodloča delavski razred — je prišel v ustav-nih dopolnilih do močnega izraza, zato bi vsako obotavljanje po-menilo zaostajanje za že doseženo zgodovinsko ravnijo. ,,Da bi lahko izvedli vlogo, ki nam je zaupana, da bi lahko napra-vili korak naprej v uresničevanju socialistične družbe, moramo imeti v vsakem trenutku kritičen odnos do sebe in svojega dela. Stalno se moramo vprašati vrednost (valjanost) našega početja. In svojo dejavnost kot tudi njegovo vrednost bomo preverili v praksi. Ostati zvest ustvarjalnemu duhu marksizma pomeni možnost za ustvarjanje nekega novega duha, osvobojenega vsakršnega dogma-tizma in pragmatizma, duha, ki bo dovolj hraber, da se bo priza-deval za vrednote, ki socializem delajo to, kar je." (Aleksander Postolovič, študent.) Kritičnost pa seveda ne pomeni kritiziranja vsevprek, ampak ustvarjanja na doseženem. Samo kritika, ki gradi, more voditi k napredku. Izhajati moramo iz ,,teze, splošno pri-znane in splošno poznane v partiji, da je nevarnost od ultralevičar-stva predvsem v tem, da realno odpira poti desnim, konzervativnim alternativam." (Milorad Bertolino, študent.) Odločno se moramo upreti tudi številnim negativnim vplivom, ki so vdrli na univerzo s potrošniško stihijo, ki je samo en vidik tehno-kratizma. ,,Socialistična univerza ne more biti šola iracionalizma, niti pod devizo : Verjamem, ker je absurdno." Nismo zavrgli eno religijo, da bi sprejeli novo. (M. Bertolino, študent.) Marksizem kot ideologija revolucije mora biti zastopana v vseh sferah študija. Pred-vsem pa moramo skrbeti za večje povezovanje univerze s celotno družbo, predvsem z gospodarstvom. Pri tem moramo slediti pozi-tivne zglede, kot je primer Višje šole za organizacijo dela v Kranju (glej Delo, 22. maj - ,,Šola za vzgled"). ,,Mogoče je najosnovnejSa oblika človekove samoodtujitve razce-pitev njegove dejavnosti na razna področja v medsebojno zunanjem odnosu, zato bi se skladno s tem lahko reklo, da bistveno področje dezalienacije ni nobeno posebno področje, ampak ,,področje" odnosa med področji, ,,področje" boja za obvladovanje človeko-vega razcepa na med seboj nasprotujoča si področja." (G. Petrovič, Komunist, 16. 9. 1965). Družbeni angažma na platformi politike ZKJ mora obračunati z vsemi s socializmom nezdružljivimi ten-dencami. Toda pri tem moramo v skladu z načeli marksizma kot znanstvenega socializma paziti, da se iz okvira znanstvene in filo-zofske razprave ne bomo spuščali v politično akcijo in se postav-ljali po robu idejno-političnemu razčiščevanju z nasprotniki politike ZK, kot sta v zvezi s Praxisom rekla UK in MK ZKH in je objavfl Komunist 21. maja letos. MARJAN PUNGARTNIK in novo antrologijo. Casopis bo ob-javljal konsekventnejše interdiscipli-narne analize delavcev, študentov in profesorjev. Pri tem se uredništvo zaveda, da so metodološke, termino-loške, komunikacijsko tehniške in socialne mcje fragmentarnih zna-nosti lahko ostro začrtane, da vpra-šanja interdisciplinarnosti ni mo-goče rešiti zgolj z metodološkimi, terminološkimi in komunikacijskimi preobrati. Refornie univerze, ki ka-žejo celo najbolj zdravcmu razumu azvidno krizo posvečenosti razisko-»'anja pedagogike, bodo zato Časo-pisu izhodišče za analizo krize peda-gogike in pedagoške hierarhije v vsej družbi, Da bi laže napravili prvi ko-rak v to smer, bo časopis prinašal tudi prevode socialno utemeljene in socialno konsekventne spoznavno teoretične kritike zanosti, ki naj bi zbudili dialog z monapolističnimi silami v znanosti v družbi. Na svojem prvem sestanku s so-delavci, ki je bilo 10. maja, je ured-ništvo pozvalo k dialogu delavce, študentc in profesorje na višjih in visokih šolah in v vsej družbi, ker so monopoli raziskovanja in poučcva-nja na univerzi pravi družbeni mo-nopoli. Časopis bo tako glasilo Skupnosti študentov, vendar sode-lavci in uredniki ne bodo nujno red-ni študentje ali profesorji. Socialne kon-sckvance dogajanj na univerzi se-gajo prek študentskih in profesor- skih vrst, Časopisu pa bo šlo prav za konsekvence in korenine znanosti v družbi. Časopis bo tako časopis Skupnosti študentov Slovenije, ne da bi bil le predmet vse dežele ali da bi bila ta sama okvir predmetnosti. Uredništvo bo poiskušalo jasneje razkriti posamezne probleme s te-matskimi številkami in prevodi, ki naj bi bolj spodbudili izvirno mšlje-nje spoznavne problematike v druž-bi. Vodilo pri izbiri tekstov iz sve-tovne kritične literature ne bo to-liko priznanost in izkušenost piscev, temveč socialna naravnanost in raz-iskovalna neustrašnost. Uredništvo pa sc pri objavljanju nc bo ravnalo po lepozvočnosti in okretnosti do-niačcga pisanja, informiralo bo o in-tcresu za zvočnost in dosegu okret-nosti. Največ, kar bi mogli doseči, je spoznavanje cnotnih korenin iado-vednosti v znanosti in enotnih kon-sekvenc pcrvertiranih znanosti, pa naj se tc imenujejo družboslovne aii naravoslovne. Uredništvo Časopisa ne bo zaprta skupina, ki bi bruuila osvojene polo-žaje. Poizkušalo bo vključevati širši krog kritičnih piscev neposredno v svoje delo, ki ga bo razumelo kot delo razkrivanja mistifikacij, tabujcv in mitov, torej le tako, da samo ne bo mistificirano. V Časopisu bodo tudi kritični^frikuzi antropoloških knjig, ki naj r^otijo k analizam z raziskovalniini in publicističnimi monopoli odrinjenih tekstov v praksi znanosti v družbi. S svojo zasnovo bo uredništvo na prihodnji skupščini SŠ LVZ posku-šalo dobiti podporo angažiranih in neoportunih študentov ne le za akt potrditve časopisa, ampak za proces raziskovanja in proces spoznavanja raziskovanja. Urcdništvo je že pričelo zbirati tekste za prve številke časopisa. Z javnimi razpravami tribunami bo po-iskušalo ne le seznanjati o svojih alternativah, temveč spodbujati k aktivnejšemu in bolj domiseljnemu dialogu. Ne vdaja pa se iluziji, da bo laliko tako spregovoriti, ker ni lahko drugače misliti. Ob časopisu ne gre le za to, da mislimo svobodneje. Da bi sploh mislili, moramo ravnati bolj svobodno. Namcn te informacije ni le ob-veščati o Časopisu, ampak sprožiti kritične informacije za Casopis. Leopold ŠEŠERKO SESTANEK AKTIVA KOMUNISTOV V ORGANIH SŠ 15. maja je bil sestanek aktiva komunistov v vodstvenih organih SŠ, specializiranih organizacij pri 10 SŠ LVZ in študentskih predstavni-kov v univerzitetnih organih. Ob prvi točki dnevnega reda, ki se je nanašala na oceno študentskega tedna, se je razvnela živahna debata glede vzrokov in posledic tako zelo diferencirane udeležbe, kot smo ji bili in smo ji še priča. V nadaljeva-nju je predsednik Izvršnega odbora SS LVZ seznanil vse prisotne z no-vimi načeli delitve finančnih sred-stev, kjer naj bi dosedanji samo-upiavni način zamenjal demokra-tičen način delitve. NM SPORTNA NOVIČICA V turnirju nogome-tašev v štud# for-umih (25. 5.) si j e moštvo RS-TRIBUIT A izgarala vstop v finale« Ko to por-očamo, veltki fin-ale z UKZKS še tr-aja, a $e jasno, d a smo zmagovalci« zakaj analiza ocenjevanja Vsa dosedanja prizadevanja visokošolskega znanstvenoraziskovalnega in pedagoškega osebja, študentov in organiziranih družbenih subjektov, da bi spremenili splošno (vendar tudi površno) znana dejstva, ki zavirajo normalen razvoj visokega šolstva, enega od temeljev razvoja vsake sodobne družbe, se lomijo na prizmi vprašanja o učnih načrtih in sistemu študija. Katerokoli posledico sedanjih učnih načrtov in sedanjega sistema študija smo vzeli za izhodišče analize in skušali najti vzroke le-te (posledice), nas je analiza pri-pcljala do vprašanja o učnih načrtih in sistemu študija. Vendar pa se da ugotoviti, da je večina analitičnih prijemov jemala za izhodišče take posle-dire (ali pokazatelje), ki nudijo možnost kvantitativne opredelitve vzrokov (npr. sociometrične in ekonometrične raziskave na področju znanosti in izobraževanja). Naša želja je, da ne bi razmišljali samo o številicah in odnosih med njimi, temveč predvsem o ljudeh in njihovih medsebojnih odnosih, torej o kvalitativnih kategorijah, zaradi katerih ta ustanova predvsem nosi naziv Universitas. Ocenjevanje pa je prav gotovo ena teh kategorij. Analiza sedanjega stanja v ocenjevanju na oddelku za kemijo FNT Vprašalnik komisije za pripravo svobodnih kateder in študijskih večerov pri 10 SŠ oddelka za kemijo FNT je zajel študente vseh treh odsekov (tj. kemija, kemijska tehnologija in fannacija). Predstavniki slušateljev so odgo-varjali na vprašanja, ki ne zahtevajo reprezentantivnega vzorčevanja. Vpra-šalnik daje kvalitativen pregled nad stanjem ocenjevanja pri 14 predmetih na odseku za kemijo (na vprašalnik nista odgovorila 1. in 4. letnik), pri 18 predmetih na odseku za kemijsko tehnologija (ni odgovoril 2. letnik) in pri 16 predmetih na odseku za farmacijo nista odgovorila 1. in 3. letnik. Šte-vilna koleracija odgovorov na vprašanja je zadovoljiva (razen vprašanja f). Iz vprašalnika so bili izključeni vsi odgovori, ki se nanašajo na predmete Osnove narodne obrambe in Osnove družboslovja, tako da se vprašalnik nanaša izključno na strokovne predmete. V PRILOGI je podal vprašalnik in številčni rezultati odgovorov. Zaključki na osnovi številčnih rezultatov: 1. Načini ocenjevanja pri večini predmetov so naslednji: - pismeni vmesni pregledni kolokviji pri vajah - pismeni in deloma ustni zaključni kolokviji iz vaj - pismeni in ustni zaključni izpit iz predmeta. 2. Pri vajah in predavanjih ni seminarskih nalog (razen redkih izjem) in tudi ne ocenjevanja prek te oblike študentovega dela. 3. Pri ustnih izpitih oziromakolokvijih študentje polagajo snov večinoma posamezno. Ni izkoriščena oblika javnega preverjanja znanja, tj. da študentje polagajo snov v skupinah ali pred širšim avditorijem. 4. Za večino predmetov studentje menijo, da je preverjanje znanja ome-jeno le na reproduciranje spredavane snovi. To potrjuje tudi dejstvo, da se pri študiju uporablja večinoma le domača literatura, v katero pa so všteti tudi učbeniki in skripta, po katerih predavajo visokošolski učitelji. Širši zaključki v zvezi z vprašalnikom: 1. Preverjanje znanja in sposobnosti je ključni del pedagoškega procesa. Zato lahko sklepamo, da so navedene oblike preverjanja znanja realen odraz kvalitete in obhke učnih načrtov in študijskega sistema. Študijski proces v takem študijskem sistemu in oblike ocenjevanja v njem se omejujeta na preverjanje pridobljenega (toda neaktiviranega) znanja, ki v precejšnji meri obremenjuje spomin. Ne preverjata pa sposobnosti in razvoja ustvarjalnega mišljenja mladega človeka, še več, zavirata tak razvoj! 2. Logične posledice takega študijskega sistema so: - Vzgajamo kadre, ki so sposobni le reprodukcije obstoječega znanja, niso pa sposobni lastncga ustvarjalnega delovanja ne dojemanja novih spo-znanj v stroki (npr. licenčnost naše industrije, izredno majhno število paten-tov . . .)• - Vzgajamo neiniciativne, pasivne osebnosti, ki se ne zavedajo smotrnosti in posledic svojega delovanja in zato tudi niso sposobni vrednotiti dela drugih. Taka okrnjena osebnost je sposobna delovati le v hierarhičnem, avto-ritativnem sistemu, je odtujena in nesposobna za teamsko delo (izmenjava dela, združeno delo), ki je predpogoj za sodobno znanost. Da tako okrnjena osebnost ne ustreza deklariranim načelom razvoja naše družbe, ni treba posebej poudarjati. Teze o novem študijskem sistemu, pogoji za njegovo uresničevanje in nekatere implikacije takega sistema Kemija je eksperimentalna naravoslovna veda. Zato mora študij potekati na osnovi seminarjev in vaj, na dialogu (študent - profesor) kot principu spoznavanja in raziskovanja. Predavanja morajo biti usmerjevalna in njihovo število ur omejeno na minimum. Studij osnovnih predmetov (kemije) v 1. in 2. letniku mora biti skupinsko-individualen. V 3. in 4. letniku pa mora biti študij povsem individualen. Model za osnovne predmete: I. 1. Uvodni seminar (delo v majhnih skupinah, največ 10 študentov) Na tem seminarju se študentom razloži: a) kaj bodo delali b) kako bodo delali (osnovni principi dela). 2. Seminar za spoznavanje aparatur in instrumentov 3. Delo v laboratoriju, spoznavanje osnovnih principov predmeta in metodoloških prijemčv (seminarji in dialogi v skupinah do 10 študentov) 4. Samostojno reševanje kompleksno postavljenih tem. Teme naj bodo sestavljene tako, da vsaka zaporedna tema vsebuje snov, ki naj se obdela pri tem predmetu z uporabo osnovnega znanja, pridobljenega pod točko 1,2 in 3, in kjer naj pride do izraza lastna sposobnost in prizadevnost pod vod-stvom profesoga (mentorja). II. Pri usmeritvenih predmetih naj študij poteka enako kot pod točko I. 4. Le tako bo ocenjevanje rezultat študentovega znanja, sposobnosti in pri-zadevnosti. Pogoji za uresničevanje: - analiza input podatkov, potrebnih za navedeni model (kadri, mate-rialna sredstva, organizacija . ..) - sprememba učnega načrta in sistema študija (poudarek na seminarjih in vajah; skupinski in individualni študij). Nekatere implikacije takega sistema študija: - onemogočen je špekulativni vpis, zmargšan osip - racionalizacija in skrajšanje časa študija - povečanje produktivnosti znanstvenega, raziskovalnega in pedagoškega dela z vključevanjem študentov v to delo. - pomembni psihološki učinki na pedagoško osebje in študente, ki v skupnem delu (samoiniciativnost, ustvarjalnost. . .) sproščajo zavrte poten-riale - višja stopnja korelacije med študentovim uspehom in njegovim zna-njem, sposobnostjo, prizadevnostjo (normalna porazdelitev) ter na osnovi tega objektivnejša izbira kadrov za posamezne profile in dejavnosti (ustrez-nejšekadrovanje) - popolnoma odprte možnosti za interdisciplinaini študij in prožnejše oblikovanje profila izobraženca ter možnosti za razvoj prave inteligence itd. ro^fakuHetnilisti Čeprav se študijsko leto že bliža koncu, skupinice in zagnanci po fakul-tetah, oddelkih, odsekih .. . še vedno pridno izdajajo svoja glasila. Dobro pa se pozna, kje glasila nastopajo iz potrebe in inspiracije sodelavcev in kje so izraz institucionalizacije študenstskega gibanja oziroma organizacije. Ti drugi so ,,bitko" s sodelavci in bralci že zgubili in so ali prenehali izhajati ali pa životarijo. Očitno je, da kljub ukoreninjenosti študentskih glasil v fakultetna dogaja-nja oziroma v probleme študentov, ko bi pričakovali veliko odzivnost in goreče sodelovanje, izdajanje glasil še vedno večinoma sloni na nekaj vztraj-nih grupah oziroma posameznikih. Utihnili so arhitekti, ne oglasijo se študentje FSPN, strojniki, elektro-tehniki, pravniki... največ potrebe pa še čutijo študentje FNT, ki izdajajo kar tri različna glasila. Pa poglejmo, kaj se je nabralo v zadnjih dveh mesecih: FIFAK - glasilo študentov filozofske fakultete, je omenil maraton samo v naslovu aprilske številke. Kumrovec je precej razburil duhove v razmišljanjih o političnih pritiskih in nedemokratičnih postopkih. Poleg stališča FO SŠ FF in poročila iz skupščine geografov so v Fifaku še trije poskusi študentskega zapisa, za izbrane citate v uvodu pa so sestavljavci aprilske številke že vnaprej vedeli, da bodo (poceni) uspeli. Zanimiv je še sestavek o ,,Cepljenju" študentov oziroma ljudi v sodobni družbi. Pa smo že vse zajeli. Torej ne preveč širok spekter (po vsebini in številu sodelavcev), ki bi ga ob velikih potencialnih možnostih FF še kako pričakovali. Kljub temu pa je poleg izrednega tehničnega ,,napredka" (estetski videz in preglednost sta se izboljšala) številka napisana sproščeno in zanimivo, pred-vsem pa je mnogo bolj uravnotežena od prejšnjih številk. TAFT - glasilo študentov tekstilne tehnologjje. Poleg razmišljanja o delu študentske organizacije na oddelku in nekaj informacij je v drugi številki Tafta opazna močna angažiranost pri razpravah in akciji za Kumrovec. Marčna številka INFORMATOR v glavnem informativna, ima pa tudine-kaj uspelih humorističnih sestavkov. Posebej omembe vreden je uvodnik (analiza) o problemih študentske organizacije in gibanja na LVZ. LIST (7, 8, 9, 10, 11) matematikov in fizikov nas je naravnost zasul in osupnil s svojo dejavnostjo. Očitno je, da se je okoli njega zbrala močna in ,,uspešna" skupina, ki ji je izdajanje glasila postala ustvarjalna potreba, in pisanje nov način kritike sebe, okolja in družbe \n nova komunikacija. Vse — od problemov študija in študenta v njem, problemov študentskega gibanja in organiziranosti do poskusa kritike institucionalizacije. Krajše informacije, poročila, projekte, razmišljujoči intervju okiajšujejo se pesmice, slikanice in dokaj uspele grafične opreme. Številka 9 je precejšen padec v kvaliteti, upaj-mo pa, da številki deset in enajst, ki sta posebnost že po zunanjem formatu glasUa in vsebini, ne pomenita razpad skupine, ampak le nov trenutek v iskanju. ČE (ekonomska fakulteta) sicer redko aizhaja, toda je kvaliteten. Poleg standardnih tem o problemih študija, študentske organizacije, organizirano-sti, ki pa so poglobljeno obdelane, sta v majski številki predvsem pomembna sestavka o potrošniški družbi in njenem razvoju ter o vlogi in mestu tiska in sredstev javnega obveščanja v naši družbi. Pohvalno je, da se Ce loteva poleg študentskih problemov še splošno družbenih, in s tem kvalitetno prerašča interno študentsko glasilo. Tako, to bi bilo na kratko vse. Če sem koga pozabil (kar bi se ob množič-nosti lahko zgodilo), pomeni, da je že skrajni čas, da priležejo iz ,,sramež-ljive" skrivnosti in zaprtosti v svoje ozke, pogostoma privatne okvire. Glasila imajo mnogo skupnega, ne glede na to, kje so nastala. Problemi študentske organiziianosti in angažiranosti, torej boj proti pasivnosti, po-skusi aktivizacije in osveščanja so glavna nit skozi vsa glasila. To je verjetno tudi močan vzrok, zakaj so skupine po fakultetah še vedno tako aktivne in neutrudne. Z novim, bolj poštenim in pogosto neposrednejšim načinom (ne frazerskim in deklarativnim) poskušajo ustvarjati po fakultetah ugodnejše in bolj zdravo okolje oziroma razmere, v katerih se bodo š*udentje laže in predvsem in lastne potrebe (brez prisile in receptov) vključili (ko bcxlo to hoteli) vsaj v fakultetna dogajanja. Glasila so iskanje svojega jezika, svojega načina izražanja, ki pa bodo skupine oziroma izdajatelji kvalitetno prerasli z ustvarjalnim dialogom z dru-gimi fakultetami in družbo, kajti samo v tem primeru glasila ne bodo ne^ močno zapiranje v lastne okvire ali pa samozadovoljevanje posameznikov, ki glasila izdajajo. Zaključil bom z motom iz Lista: ,,Ugaja nam naša strokovnost" Še preveč! Cene FILIPlC KA EUBIH ALIKAKO JE POSKUSIL PRISTNIFILOZOF NAPRAVITICENEN TRIUMF Že dober čas je potekel od nastanka teme, o kateri bo beseda. Vendar si je, ko poskušamo razmišljati o inteligenci, kljub tej od-maknjenosti dveh, treh mesecev, ta primer treba zastaviti. Klasičen model provincialnega spopada je tak, da se stvarnost kroji po avtoritetah. Da bi Ivo Urbančič (filozof laureatus) povozil Božidarja Debenjaka (glej članek Ivo Urbančič: Dvakrat zamujena priložnost — Problemi — razprave št. 115), je moral uničiti raz-log—da—se—tako—imenuje neke stvarnosti. Za usodo slovenskega marksizma je kajpada zelo pomembno, da se Božidar Debenjak spusti v polemiko, in na ta zgodovinski trenutek še čakamo. Na filozofski odgovor seveda, mi pa bomo tu pač poskusili reči kakšno publicistično, ker nam konkretne izkušnje kažejo, da je publicistič-na beseda v takih primerih le nekoliko več vredna kot kakšna pristna ali akademska filozofija. Vedeti je namreč treba, da imajo visoke filozofske polemične besede v slovenski stvarnosti običajno zelo ,,posvetno" ozadje. Pomislite na zmešnjavo: samooklicani hajdegerjanec s stalinistič-no terminologijo ,,trga" marksizem, poosebljen v ,,prestopku" Božidarja Debenjaka. V slovenskih razmerah to ni nikak greh, ker lahko Heideggra spozna samo hajdegeijanec (,,Če govorim o sle-poti, mislim to dobesedno, namreč na popolno odsotnost zmož-nosti odločilnega fenomenološkega gledanja, brez katerega npr. v Heideggrovem delu Sein und Zeit ni mogoče sploh ničesar videti in zato tudi ne presojati." Kurziv — avtorja) in je svetlikanje kakrš-ne-koli—že biti rezervirano za fllozofske kresničke posebne vrste. Imanentno (,,pristno") filozofska kritika kajpak ne vidi, kako se je s svojimi ,,objektivnimi socialnimi vlogami", ,,razkrinkavanji", ,,od-sotnosti (in odklanjanju) pristne filozofsko-ontološke samouteme-ljitve" in ,,nezavezujočnosti" približala klasični stalinistični kon-strukciji, kjer je zgodovina navadna volonterska skaza, povezana s kakršnimi koli imperativi (zavezujoča, kajne!). Scena tega teatra je priljubljena tako za staliniste kot tudi za buržoazne filozofirajoče subjekte: obračunavanje s frankfurtsko šolo in revolucionarnimi gibanji, ki oboje bistveno ogrožajo — z njihovimi kresničjimi zad-njicami vred, kjer se pristno svetlika njihova tubit. Dogmatiki bi lahko Ivu Urbančiču pripeli medaljo, ker se je tako radikalno lotil skupnega sovražnika. Ce bi seveda bilo to česnanje resnično. Pustimo ob strani ,,Jargon der Eigentlichkeit", ker je tudi Ur-bančičevi polemiki bil samo povod za sprenevedanje. Skovanka neomarksizem dovolj pristno kaže, koliko si je avtor (čeprav ni avtor skovanke) jasen glede marksiszma. V sivi zgodovini hajdeger-janstva si je neki avtor (ki ni po naključju Heidegger sam) s pomoč-jo fenomenalnega gledanja pridobil moč prepoznati v nacizmu samopotrjevanje človeškega duha. Pa čeprav samo enkrat. Za ,,opa-zovanje" fenomenološkega gledanja je to še kako pomembno. To je kajpak oguljen argument, če ga uporabimo zgolj zoper hajdegerjan-stvo, kar se prerado dogaja. Ampak Urbančič je prav tako pre-poznal, sicer s plitvim umovanjem, v stalinizmu samo-potrjevanje svojega hajdegerjanstva. V enaki meri je bil , Jiajdegerjanski" tudi Kosing, ki je samo-potrjevanje našel tako temeljito, da so pognali z univerze Baumana, Moravskega, Kosika in še koga drugega. Filo-zofija, ki je sposobna v vsakem ,,fašistoidnem" sranju najti samo-potrjevanje, ostaja na nivoju sranja, čeprav je post festum priprav-ljena razglasiti vse za ,,globoko zgodovinsko zablodo". Pa tudi ni pričakovati, da bi bile kakšne njene ocene kaj drugega kot sranje (Scheisse).l Bo že res, da se je nekaj takih stvari nabralo tudi v tako imenova-nih frankfurtskih fllozofih (nekaterih), pa tudi v mladinskem giba-nju, v nekaterih vodilnih komunističnih partijah in to verjetno daje Urbančiču zadovoljstvo, da v takem splošnem stanju ni slab samo eden. Za ohranitev zdravja neke človeške enote je to morda spre- jemljivo, za filozofijo pa ne. Samo na ,,fenomenološki" osnovi je mogoče priti do zaključka, če se nekaj partij in podobnih ,,argu-mentov" odreče filozoflji frankfurtske šole, da je le-ta že ,,izčrpala svoje poglavitne možnosti". Kaj nam pa Urbančič ima povedati o marksizmu, če ,,možiiosti" vidi čisto fenomenalno (konkretno kot politično zmago)? S svojim delčkom modrosti o ,,insuficientnosti neomarksistične kritične teorije", ki da je ,,v odsotnosti (in odkla-njanju) pristne filozofsko-ontološke samoutemeljitve", (ki torej ni sposobna fenomenalnih pogledov), hoče samo prikriti temeljno aroganco do marksizma, pri čemer pa Debenjaka spet ni treba jemati kot poosebljenje marksizma. Nekateri pristni nastavki naj bi pri tem imeli odločilno vlogo. Mogoče pa bo Urbančič postal marksist, če bodo iz teh pristnih nastavkov zrasli rogovi in se pre-pletli v kakšno kritično (po Marxu in) ontologijo (po Urbančiču)? S podobnim inštrumentarijem bomo potem dobili še kritične prekle, kritične fižolčke in še bo ostalo prostora za kritične go-spodinje. To bo vreden nadomestek za ortodoksni (dialektrični) materializem. Za Urbančiča je ,,razkrivanje" levice podobno razkrivanju pre-varantov, katerih tubit ni čisto ta prava, paje samo čakati treba na priložnost, da se pokaže ,,pristna". Marksist kajpak ne bi uporabil tako stalinističnega izraza zanjo (kajti spomnimo se, da so apa-ratščiki v Arthurju Londonu ,,razkrili" buržoazno bistvo), jo je pa Urbančič, ki je teorijo odtujitve degradiral na ,,del" marksizma. Spet smo prišli do nevarne bližine diamatovcev, vsaj njihovega ,,gle-danja", ki so iz marksizma napravili ,,tri vire in tri sestavne dele". Razkrivanje neke fllozofije mora biti samo njena realizacija, ta pa je ukinjenje filozofije, tako kot jo je razumel Marx. Ukinitev filo-zofije pa Urbančiču očitno pomeni pobrati šila in kopita pa pri tem zamrmrati še nekaj o ,,veliki zablodi". Na to obvezuje ,,zave-zujočnost". Nekaj pa je v Urbančičevem spisu prav pretresljivo zmedenega, kar natančno kaže na našo slovensko fUozofijo. Namreč dejstvo, da so hajdegerjanci nastali v rokah svojih učiteljev, ne pa v rokah Jaspersa, Bolnovva, Heideggra. Tako izdajalski štos! V tem ,,uči-telji" hajdegerjanstva in eksistencializma niso nič boljši od ,,marks-istov" (kar nima nič opraviti z marksizmom): oni so zakupniki, skoznje se svetovna fllozofija pretaka na slovensko. V smislu nauka je tak ,,marksizem" pač enakovreden vsakoršnemu buržoaznemu zmazku, ker si zapira pot do realizacije. Karakterističnoje že to, kako malo marksistične literature imamo, velik del od tega pa je prikrojen ,,trem virom" kot nadomestilo za Hegla, Kanta, Feuer-bacha, Nietzscheja itd. Nešič je nadomestilo za Marxov Kapital, akademizem za marksizem. Tako dobivajo ,,učenci" same nado-mestke in so tako v tej situaciji siljeni spet prav v njihovo fiksirano pozicijo akademistične biti. Tako si v krogu namesto bombonov podajajo bombe ali pa vsaj cigle. Svojo filozofsko pristnost je Ur-bančič navsezadnje odkrito priznal: veseli ga, ker je zanj marksi-zem navadno slepilo: namen naj bi mu bil ta, da bralec ne bi vzel v roke njegovih ,,fenomenalcev". To ni stalinizem — to je navadna bedarija, ne, v Problemih objavljene seminarije. Že tako so intelektualci obremenjeni s posedovanjem cerebral-nosti, ampak da se je to razširilo še na filozofe, bi bilo ne—raz— umljivo. Zdaj je to postalo nevarno: prepričani so, da je svet zgrajen po modelu njihove avtoritete, stehtane na vagi za vole. MARJAN P. ZGAGA OPOMBE: 1. Če ste gledali film s tem naslovom, ki je igral na Viču konec januarja, vam bo stvar še toliko jasnejša. 2. Da bomo razumljivi filozofom. »¦¦»¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦++¦»¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦»¦¦¦¦»¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦»¦¦' TRIBUNA, študentski list. Izdaja 10 SS LVZ. Uredništvo in uprava 61000 Ljubljana, Trg revolucije l/H-86. Telefon 21-280. Tekoči račun 50101-678-47420. Tiska tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani. Letna naroč- urednik, Zdravko Duša, Pavle Zgaga - Lektor: Bora Zlobec-Jurčič - korek-tor: Vera Klemenčič - Tehnični sekretai: Črt Prinčič. nina 25.00 din. Poštnina plačana v gotovini. Rokopisov ne vračamo. Opro- IZDAJATELJSKI SVET: Jurij Avčin, Božidar Debenjak, Nevenka Dolgan, ščeno temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu št. 421-1/72. UREDNlSTVO: Miha Avanzo, Rado Lipovec (glavni urednik), Neva Mlakar, Marjan Pungartnik (odgovorni urednik), Edo Stefančič (likovni in tehnični Pavel Gantar, Franc Jakopin, Jure Mikuž (predsednik), Boris Muževič, Primož Žagat. FILOZOFIJA REVOLUCIJE ALIIDEOLOGIJA AVANTGARDE Tudi na beograjski univerzi je marksistično izobraževanje aktual-no vprašanje. Točneje — postavlja se problem, kako ponovno uvesti marksizem za univerzo, s katere je bil, kot je rečeno, svojčas ,,po-tisnjen skozi zadnja vrata". Zadnja univerzitetna skupščina je raz-pravljala prav o teh vprašanjih in sklenila, da je za seznanjanje z marksizmom treba uvesti na fakultete nove predmete. Ne precizira pa se niti števila niti točnega naziva teh predmetov. Vse to je prepuščeno fakultetam. Sprejeti dokument se začne s problema-tiko splošne idejnosti v izobrazbi in v njej so, po besedah dr. Koneskega, ,,poudarjeni potrebni znanstveno-izobraževalni kom-pleksi z orientacijskim nakazovanjem bistva njihovih vsebin". Mimo tega dokumenta sta v univerzitetnih in širših krogih vidni dve osnovni zahtevi, ki sta vezani na problem učvrščevanja pozicij marksizma na univerzi: zahteva po uvedbi posebnega predmeta, v okviru katerega bi se študenti vseh fakultet seznanjaii z osnovami našega družbenega sistema, ter zahteva po uvajanju političnih krite-rijev pri izvolitvi in ocenitvi dela učiteljev vseh predmetov, da bi bilo poučevanje študentov tako tudi v vseh drugih znanstvenih smereh prežeto z duhom marksizma. Te zahteve so bile še posebej jasno aflrmirane na zadnji konferenci univerzitetne ZK. V dosedanji diskusiji je prišlo do izraza tudi vprašanje, ki vnaša neko nedoločenost v bližnji postopek po fakultetah, in sicer, kateri in kakšen marksizem. Že sedaj obstajajo najmanj tri verzije ,,pra-vega marksizma". Zagovorniki teh različnih orientacij se predstav-ljajo kot edini avtentični tolmači marksizma, in neseznanjenim se na prvi pogled lahko dozdeva, da se vsi zavzemajo za isto verzijo. Bistvo konfliktov ostaja nejasno, vse dokler se ne ozremo — čeprav v najbolj grobih potezah - na zoperstavljene določitve pojma marksizem. Takoj je treba omeniti, da so tisti, ki zastopajo tezo, da je marksizem prvenstveno revolucionarna filozofija ali — filozofija revolucije (in sama njeno dejanje kot dejanje revolucionarnega miš-ljenja), potisnjeni v drugi plan zaradi svojega, kot je bilo večkrat poudarjano, ,,abstraktnega humanizma", ,,kritike vsega obstoje-čega", ,,negiranja vsega" ali celo ,,anarhoidnega obnašanja" in ,,anarho-stalinizina". Ti teoretiki, največkrat filozofi in sociologi, ki sicer niso ,,somišljeniki", v večini primerov nočejo izenačiti marksizma ne z znanostjo ne z ideologijo, za katero trdijo, skli-cujoč se na Marxa, da je ,,izkrivljena zavest". Dokaj uporno branijo princip ,,kritike vsega obstoječega" kot fundamentalni marksistični princip in vztrajajo, da vsako — pa torej tudi jugoslovansko stvar-nost tolmačijo in kritično preiskuje z gledišča avtentičnih člove-ških potreb; tisto pa, kar je v uresničevanju teh potreb doseženo, ne ocenjujejo samo z gledišča najdenih pogojev, temveč tudi na-sproti tistemu, kar je bilo mogoče doseči. Človeka določajo kot ,,bitje prakse" (svobodne, ustvarjalne dejavnosti), kot ustvarjalca zgodovine, in ne kot tistega, na katerem se dogaja zgodovina po strogo determinističnih zakonih dialektičnega in zgodovinskega materializma. Ker človek ne sme biti goli objekt zgodovinske spre-membe, tudi ne sme biti objekt izvajanja oblasti s strani katerekoli grupe ,,svojih" predstavnikov. Ce preskočimo nekaj stvari — socia-lizem ni samo demokratska družba, v kateri je ukinjena groba eksploatacija v sferi proizvodnje, politike itd., v kateri je človek osvobojen najemnega dela, temveč družba, ki doživlja epohalen prevrat v sferi celokupne kulture. Ta družba zanesljivo pelje in k ukinjanju dela in ukinjanju politike kot tehnike vladanja, torej tudi vsake oblasti sploh. Da bi se ti strateški cilji uresničili, morajo biti prisotni v vsakem konkretnem revolucionarnem dejanju. V tej borbi se ne dogaja samo izboljšanje potreb, temveč se iz osnov ruši meščanski sistem vrednot in meščanska (krščanska) heteronomna etika. Meščanske politične svoboščine se šele tedaj udejanjajo v polnem smislu besede in se široko razširjajo. In to vse takoj in ne v kaki daljnji bodočnosti. Tem teoretikom se ostro zoperstavljajo — sicer v sferi politike in bolj poredko v sferi filozofske ali znanstvene argumentacije — mnogi politiki, znanstveniki, pa tudi filozofi, ki menijo, da je marksizem prvenstveno znanost in ideologija delavskega razreda. (To so tisti, ki mislijo, da ideologija ne more in ne sme biti prese-žna; da pa je filozofija ta, ki mora biti, vsaj v bodočnosti, uki-njena.) Marksizem definirajo ali kot ,,znanost in ideologijo", ,,orodje delavskega razreda", ali kot ,,svetovni nazor revolucio-narne avantgarde" v borbi proti kapitalizmu in za izgradnjo sociali- 6 stične družbe v podobi diktature proletariata in) ali samouprav-ljanja. Pri tolmačenju zakonitosti zgodovine se bolj naslanjajo na' determinizem Engelsa in Lenina kot na utopijsko dimenzijo Marxo- \ vega učenja. Prav tako menijo, daje človek subjekt revolucionarne' spremembe, da pa je ta njegova vloga izražena prvenstveno skozi, avantgardo (najzavestnejši, vodilni sloj) delavskega razreda, tako da je pravi subjekt Revolucije pravzaprav Partija, ki jo spremljajo in ji dajejo plebiscitarno podporo vsi delovni ljudje. Kategorija ,,prakse' flgura pri teh teoretikih najpogosteje metodološko kot dejanje preizkušnje teorije ali pa pragmatično-politično (objektivni-subjek-tivni pogoji, odgovornosti, prispevki, krivde itd.). Medtem ko njihovi oponenti govorijo o ,,odtujitvi od avtentičnih, humanih, človeških možnosti", poudaijajo tim. ,,odtujitev dela" kot osnovo vsake druge odtujitve. Temu primerno se potem namesto osvobo-ditve od dela (kot najemne dejavnosti) omenja osvoboditev dela kot osvoboditev delavcev v združenem delu. Socializem je demo-kratična družba, ker delovni ljudje sami, prek svojih predstavnikov, sodelujejo v upravljanju z vsemi družbenimi posli, kar pa se uresni-čuje postopoma, od participacije v upravljanju s podjetji tja do delegiranja delovnih ljudi v posebne svete parlamenta. Oblast sama po sebi ni niti dobra niti slaba stvar, a nujna je za obstoj skupnosti. Njeno pozitivno bistvo prihaja do izraza v ,,oblasti delovnega ljud-stva" in oblasti delavskega razreda, ki se uresničuje prek partije proletariata. Politična demokracija v skladu s tem ne obstoja za politične nasprotnike delavskega razreda. Končno, kritika je zaže-lena in celo neobhodna, toda samo če je konstruktivna in dobrona-merna, ,,odgovorna kritika, ki predlaga rešitve". Marksizem mora najprej in predvsem ustrezati potrebam družbene skupnosti in v končni konsekvenci — moramo zavrniti vsako tako njegovo verzijo, ki je v koliziji s politično prakso. Ce za trenutek zanemarimo nekatere ,,prehodne" verzije marksizma, ki se danes zagovarjajo na beograjski univerzi in širše, je popolnoma jasno že iz dosedanjega (čeprav gre tu za zelo grob rezime splošnih postavk), da je tu prisoten dokaj star in prilično dobro znan politični in teoretični konflikt v tolmačenju marksizma. Ta konflikt tim. ustvarjalnega marksizma in dialektič-nega materializma se je pri nas začel daleč nazaj in je bil - navidez — zaključen pred dobrim desetletjem na škodo tim. diamata. Ta pa se sedaj obnavlja v situaciji, ko so nekoč poraženi do nekod modifi-cirali svoje poglede in jih prilagodili potrebam današnjega trenutka, tisti nekdanji zmagovalci pa so padli v nepomirljive težave, ko bi morali v svoji kritiki ,,iti do konca" in jo konsekventno uporabiti v aktualni politični in splošni družbeni situaciji in s tem pokažejo kreativnost svojih pogledov. Če pa so tudi šli ,,korak dalje", so postavili sebe v neugoden položaj, v katerem jim je lahko onemogo-čeno nadaljnje znanstveno in pedagoško delo, s tem pa tudi ogro-žena eksistenca. V takih pogojih je povsem razumljivo, da je tim. ,,ortodoksna" ali ?,stara" verzija marksizma našla svoje zapaženo mesto v dosedanjih razpravah in da ji je bila dana avtoritativna podpora. UREDNISTVI TRIBUNE IN RADIA ŠTUDENT STA IZDALl POSTER MILESA DAVISA. PO CENI 5 DIN GA DOBITE NA UREDNIŠTVIH ALI PRI PRODAliLCIH TRIBUNE NA FAKUL fETAH IN V MESTU. ALIENACIJA ŠTUDEIMTOV ,,ČloveŠki rod je bil toliko moder, da je ustvaril znanost in umet-nnst: zakaj ne bi bil zmožen ustvariti sveta pravice, bratstva in miru? Človeški rod je ustvaril Platona, Homerja, Shakespeara in Hugoja, Michelangela in Beethovna, Pascala in Newtona, vse te človeške heroje, katerih genij je zgolj v stiku s temeljnimi resni-cami, z najglobljim bistvom univerzuma. Zakaj isti človeški rod ne more ustvariti takšnih voditeljev, ki bi bili sposobni voditi člo-veštvo k tistim oblikam skupnega življenja, ki so najbliže življenju in harmoniji univerzuma? " LEON BLUM Doba, v kateri živimo, je polna neprestanih pretresov, konfliktov in groženj. Problematika konkretnega posameznika, ki je v središču pozornosti številnih razprav, sili mislece 20. stoletja k razmišljanju o človeški eksistenci. Clovekje del narav^ je subjekt njenih fizikal-nih zakonov, ki jih ne more spremeniti, vendar nadkriljuje naravo. Človek se zaveda mej svoje eksistence. Vidi svpj lastni konec: smrt. Nikoli ni rešen dihotomije svoje eksistence. Žival je zadovoljna, če so zadovoljene njene fiziološke potrebe, človeku pa zadovoljitev fizioloških potreb ne zadostuje za njegovo srečo. Clovek je edina žival, ki se more dolgočasiti, ki se lahko čuti izgnanca iz raza. Človek je mislil, da bo s povečanjem fonda prostega časa osrečil sebe in zadovoljil sekundame potrebe (npr. potreba po zabavi), toda dosegel je obratno: sebe in svoje prijatelje je okužil s hudo boleznijo današnjega časa — alienacijo od samega sebe, od svojih soljudi, od sveta, od svojega bistva. Vsi razredi moderne družbe, ki ji pravimo civilizirana, so žrtve alienacije — tudi študentje, tj. gene-racija, na kateri gradi družba svojo bodočnost. Je ta bodočnost lepa? Je ta bodočnost res tisto, kar si vsi ljudje želimo? Na to vprašanje naj si odgovori bralec sam. ALIENACIJA ČLOVEKA Odtujitev, alienacija, pomeni način doživljanja, v katerem oseba doživlja sama sebe kot nekaj tujega. Postane odtujena sama sebi. Človek sam sebe ne dožMja več kot središče sveta, kot ustvarjalca lastnih dejanj, njegov gospodar postanejo njegova dejanja in nje-gove posledice: tem je pokoren in jih celo obožuje. Odtujena oseba nima stika sama s seboj, pa tudi z drugimi osebami ne. Pogostokrat pade pod vpliv druge osebe. Obsedena je od želje, ki je projecirana v zunanje cilje, živi v iluziji, da dela, kar sama želi. ALIENACIJA ŠTUDENTA Vrste odtujitve študentov so številne: alienacija samega sebe, alienacija od drugih, od pedagoškega procesa, od ,,nadrejenih" $e in še bi lahko našteval, toda raie se bom omeiil na opis le nekaterih, 0B 155-LETNICI ROJSTVA KARLA MARXA JE URED-NIŠTVO TRIBUNE IZDALO POSTER Z NJEGOVO SLIKO. LAHKO GA KUPITE (ZA 5 '*>• '¦>: DIN) PRl NASIH KOLPOR- TERJIH ALI NA URED- NIŠTVU. CE NAM SPORO- ČITE NASLOV, VAM GA POŠLJEMO PO POŠTI. po mojem bistvenih oblik odtujitve. Najbolj pereč se mi zdi naš odnos do marksizma: imam občutek, da sem podoben ,,džu-boksu", v katerega se meče stavek ,,Maix je rekel", zraven pavrsta teoretičnih postavk, ki se nam jih ohranjuje v spomin na način, ki spominja na žigosanje krav. Vse preveč je teoretičnega znanja, ki mu pravimo marksizem, in premalo je vsega tistega, kar po navadi imenujemo življenjska šola ali še bolje — realna prksa, s katero se bomo srečali in se že srečujemo. ,,Na mladino, vzgojo in moralo se je često gledalo preveč površno, pa tudi enostransko: ne vsiljevati apriorističnih postavk, vsakomur je treba z dialektično metodo samo lajšati lastna iskanja!" Tako je dejal Boris Ziheil, univerzitet-ni profesor, član sveta federacije, član SAZU, javni delavec, pu-blicist, sociolog in marksist: v njegovih besedah vidim razlago ta-kega marksizma, kot ga sam razumem in sprejemam. KAKO ŠTUDIRAMO Na sestankih komunistov na naši fakulteti poudarjamo, da je ena temeljnih dolžnosti študenta prizadevnost pri študiju: in tudi tu prihaja do dekadenčnega odnosa: počutimo se objekte pedago-škega procesa, zdi se nam, da smo manipulirani. Je to res? Pre-pričan sem, da je. Toda kje so vzroki za to? Po moje so obojestran-ski. Za to so krivi študentje sami (ingoranca govorilnih ur in hoja po liniji najmanjšega odpora), deloma pa tudi nekateri predavatelji (uspavajoča predavanja, motiviranost za delo raje v centrih). Naj bom jasen: obiskujem predavanja v četrtem letniku. Najbolj so me pritegnila predavanja iz predmeta ekonomski sistem SFRJ, predava profesor Skerjanec. Zakaj? Iz dveh vzrokov: 1) odlično predava, obenem je podana snov razumljiva. Na predavanjih si zelo pri-zadeva, da bi nam nudil tisto, kar je njegova dolžnost in naša pravica. In kaj zahteva za to? Znanje pri izpitu! In to ne površno znanje, ampak dovršeno obvladanje snovi, ki se med letom predava (izjave mojih predhodnikov). 2) do študentov je »človeški", tretira jih kot sebienake. Zmeraj je pripravljen za pogovor o čemerkoli (temu jaz pravim ,,posluh za študentski živelj"): in študentje smo ob takem odnosu postavljeni ob zid: sram nas je priti na izpit nepripravljeni! In pomojem je to tisto, kar je za vsakega profesorja razveseljujoče: njegov namen -študenta pripraviti k takemu študiju, ki se mu ne zdi prisiljen, formalističen in brezpomemben — je dosežen. Še več: upam si trditi, daje presežen. Seveda sem ostale profesorje, ki zadovoljujejo ta pričakovanja nas študentov, izpustil. Naj mi ne zamerijo, ker jih nekako nisem omenil. Vendar ni moj namen podajati ,,lestvico dobrih predava-teljev", s katerimi smo študentje zadovoljni: hotel sem povedati le to, d.a so dobri in slabi predavatelji, prav tako kot dobri in slabi študentje. In s hibridizacijo enih oziroma drugih seveda pride do bolj ali manj solidnih reziiltatov (mislim strokovno in idejno uspo-sobljenost diplomanta FSPN v praksi). KAKOMISLIMO Politična osveščenost študentov, povezanost med njimi, moralne kvalitete, vse to so zelo relativne stvari. Na eni strani smo priče cenzure pri filmih, ki so erotično obarvani, po drugi strani pa se dobro zavedamo, da številne vojne grozote ni povzročil Bog, ampak - čeprav mogoče nezavedno — človek. Vrženi smo v ritem novega časa, živimo v potrošniški družbi in si ood rajem predstav-ljamo veliko trgovsko hišo, ki je naša last. Cutimo razvodenost lastnega jaza, neavtentičnost lastnega jaza, kot bi to rekel Martin Heideger. V devetnajstem stoletju je bil glavni problem v reklu ,3og je mrtev"j v dvajsetem stoletju pa je problem — ,,človek je mrtev". Emil LAH (prispevek iz 3. št. glasila študentov FSPN Razmerja) OPOMBA UREDNIŠTVA: Ker se je mogoče kakšen bralec vpra-šal, zakaj ta tekst ponatiskujemo v Tribuni, bo pač treba napisati opombo, čeprav ni bistveno potrebna. Tu imate pač izvimo ihistra-cijo, kakšne misli vse se pač rojujefo med štndentarijo, med tem embrijem slovenskega intelektudizma. Zakaj bi se jezili na nekatere naše eminentne teoretike in njihove razprave, ki se sem navezujejo; v razcvetu teoretikov naše generacije pač lahko pričakujemo še več: recimo izvirno študijo o odtujenosti jugoslovanskih gastarbaj-terjev, ki bi jo bila zmožna (ta študija namreč) postaviti v njihovo empirično oddaljenost od rodne grude. Odtujitev je toref domo-tožje in v končni ter obči posledid samo-tožje, kar nam priča Alienacija študentov. Sodelujejo: Muhamed Al Ms wed, Šaban Hamza (oba Palest na) in Jusef Johar (Sirija). Pc govor je predvajal radio Studer 19. maja 1973; objavljamo d< tega pogovora. Na začetku bi prosil kolega iz Palestine, če v rekaj besedah orišeta ^godovmski nastanek palestinskega problema ter kako se ta postavlja v okviru vsega arabskega sveta m arabske revolucije. Šaban Hamza: Nastanek tega pro-blema sega daleč nazaj. Lahko bi za-čeli z letom 1897, ko se je formiralo prvo cionistično gjbanje na svoji prvi konferendi v Baselu v Švici. Po-budnik tega gibanja in predsednik prve konference je bil Herzel, ki ga imenujejo tudi očeta cionističnega gibanja. Takrat so predlagali kot možna ozemlja bodoče židovske dižave Ugando, Ciper, Madagaskar in Palestino. Palestina je bila tedaj v lasti turškega sultana in njega so po-prosili zanjo. Sultan pa je gledal na Palestino kot r.a muslimansko ozem-lje in ni hotel o tem nič slišati. Ko pa je po prvi svetovni vojni prišla Palestina pcJ britansko upravo, jim je britanski zunauji minister leta 1917 obljubfl ozemlje Palestine, ker so Zidje s svojim kapitalom med vojno podpirali Angleže. Palestinci in Arabci so za to obljubo kmalu zvedeli in pričeli so se boriti proti britanskemu mandatu nad palestin-skim ozeiiiijem. Tako je prihajalo do večjih uporc, predvsem leta 1920, 1921, 1929-30, Vtfa 1936 pa je pri-šlo tudi do najdaljše, šestmesecne stavke. Svoj boj so nadaljevali tudi vse do začetka druge vojne. Leta 1947 je potekel britanski mandat, Židje pa so že začeli prihajati iz vseh koncev sveta v Palestino. Tam so dobili tudi orožje, ki so jim ga zapustili Angleži. Leta 1917 je tu ži-velo (glede na vse prebivalstvo) le 6 procentov Židov, do leta 1947 pa je ta številka zrasla na 30. Še zmeraj torej niso predstavljali večine. Kljub temu jim je Britanija odstopila ozemlje, da bi si tako zavarovala svoje interese na tem delu sveta. 15. maja 1948 je bila tako proglašena država Izrael, Palestinci pa so bili v glavnem izgnani v bližnje dižave. To je bila vojna dveh popolnoma ne-enakopravnih in neuravnoteženih sil. Približno milijon Palestincev, ki so morali zapustiti svojo zemljo, je moialo vrsto let preživeti pod šo-tori. V taki situaciji so se pričeli boriti za povratek v svojo domovino. Manjše borbe so potekale vse do leta 1956, ko so s pomočjo egiptovske vojske odšli čez mejo prvi koman-dosi. V tem je prišel v Kairu s pre-vratom na oblast Naser. To vele-silam ni bilo všeč, zato so imperia-listi 1957 napadli Sueški prekop. V napadu so sodelovali Angleži, Fran-cozi in Izraelci. Ta vojna je prepri-čala Palestince, da jim kaka redna vojska ne bo osvobodila dežele, kot so to trdili vladarji arabskih dežel. Tedaj so Palestinci s skritim orožjem pričeli organizirati svoj boj. Leta 1964 je bila ustanovljena palestinska osvobodilna organizacija in to na pobudo Arabske lige. To pa Pale-stincem ni bilo všeč, ker so menili, da se osvobodilna gibanja ne za-čnejo od vrha, temveč iz baze. Tako je 1. januarja 1965 počila prva re-volucionarna puška. To pa vladajo-čim v ostalih arabskih dižavah ni bilo všeč. Ta borba je trajala do leta 1967, ko so Izraelci napadli Egipt. Arabski voditelji zdaj sploh niso znali razložiti vzrokov poraza. Ve-mo, da je bilo to bolj aU manj pro- 8 dano, ostali so Palestincf, ki so mo-rali borbo nadaljevati. V tem ob-dobju je celo več borcev pobila arabska kot okupatorjeva puška. Da, znano je, da je prvega palestinskega borca ustrelUa ravno jordanska puška. To jas-no kaže, da si tudi Arabci sami niso enotni v borbi proti Izraelu in da je nekaterim državam osvo! ': ;!no jribanje celo trn v peti. Kakšna so stališča raznih arabskih držav - od recimo Egipta do reakcionarnega re-žima v Saudovi Arabiji — do palestinske revolucije? Muhamed Al Mawed: Za kaj se mi Palestinci sploh borimo? Borimo se za ustanovitev demokratične djžave Palestine, v katerinaj bi vsi muslimani, kristjani in Zidi živeli enakopravno, ne glede na raso in vero. To pa lahko uresničimo samo z uničenjem imperialističnih cioni-stičnih sU v Izraelu. Na eni strani torej teče boj prcti Izraelu, na drugi strani pa proti aiabskim režimom. Vendar je vse arabsko ljudstvo na naši strani. Arabski reakcionarni re-žimi pa h"xejo palestinsko revolu-cijo llkvidirati. V boju z jordansko vojsko smo imeli leta 1970 dvajset tisoč žrtev. V nekaj letih bojev z Izraelci nismo imeli tolikih izgub. Vendar nas podpirajo nekatere na-predne arabske dežele, recimo Alžir, Južni Jemen ... Kolikor nas pod-pirajo reakcionarnf režimi, nas pod-pirajo zaradi lastnih interesov: da bi pač pomirili lastno ljudstvo. Naša dežela ima veliko naravnih bogastev in prav njihov prehod v roke ljud-stva bi pomenil nevarnost za reak-cionarne režime, ki so bolj ali manj povezani z imperialisti. Tako recimo arabski tisk popolnoma molči o bojih naših komandosov na okupira-nem ozemlju. Jusef Johar: Kolega je prej ome- nil, da nastanek palestinskega revo-lucionarnega gibanja ni bil preveč všeč sosednim arabskim državam. Za inekatere režime, ki so diiektno povezani z imperialisti, bo to že dižalo. Arabski naiod res podpira paiestinsko revolucijo, vendar mora-mo objektivno ugotoviti, da tudi palestinska revolucija v svojih za-četkih ni znala navezati arabskega naroda nase, ni ga znala organizirati, ni znala aktivirati vse te sile in se povezati z ostalimi naprednimi giba-nji v tem delu sveta. Če se vrnemo na začetek - znano je, da so prišli ptvi komandosi iz Sirije (leta 1965) in jih je tedanja vlada pod vodstvom BASS partije tudi podpirala. Nudili so jim vso pomoč. Toda zaradi ne-enotne idejne usmeritve je prišlo do vrste skupin pod vodstvom različnih strank. Takratna sirska vlada je po-udarjala, da se bo treba boriti proti Izraelu v okviru splošnega dogajanja v teh deželah. Najprej je torej treba izvesti revolucijo proti samim re-žimom, proti vsem nazadnjaškim silam in imperialistom v samih arab-skih dižavah. Z nacionalizacijo vseh tujih, predvsem zahodnih družb, bi dobili močno materialno bazo in potem bi lahko začeli splošno ljud-sko vojno proti Izraelu. Za uspešno borbo proti Izraelu morumo najprej čez Jordanijo, Saudsko Arabijo . ., kajti ravno ti režimi zatirajo silo arabskega ljudstva. Revolucioniranje sam^a arabskega sveta je torej osnovni pogoj za rešitev socialnih problemov v tem delu sveta. Pale-stinska revolucija mora biti torej ne-kakšna povezava med različnimi naprednimi gibanji tega sveta v bo^ bi za iste cflje. Ta revolucija ne bo mogla obstajati ne pričakovati po-moč od aiabskih dežel, dokler je arabsko ljudstvo samo pod priti-skom svojih režimov. Problem moira-mo torej gledati v razrednfli okvirih, kajti tudi mi imamo svoje kapita-liste, ki imajo edini toliko denarja, da se v primeru novega poraza lahko rešijo iz draele. Oiganiziiati se je treba v razrednem boju. Muhamed Al Mawed: Kai se tiče onih mojih besed o »prodani vojni", bi rad dodal - da ne bi bilo nespora-zumov - da tega nisem mislfl po-vsem dobesedno. Hotel sem reči le, da se take vojne ne bi moglo izgubiti v šestih urah, če bi bilo vse v redu. Vse tiste govorice o pripravljenosti arabske vojske torej lahko pome-nijo, da so hoteli s tem samo po-miriti ljudstvo. Kolega je govoril zdaj tudi o tem, kako bi palestinska revolucija lahko uspela. Mi se zave-damo, da sami ne bomo mogli osvo-boditi svoje zemlje, če nas ne bodo podprli arabski narodi. Strinjam se, da je treba najprej postaviti revo-ludonarne vlade v reakcionarnih de-želah, kot sta lecimo Joidanija in Saudska Arabija. Šaban Hamza: Dodal bi še nekaj besed o načelih palestinske revolu-cije. Palestinska revolucija je del ce-lotne arabske revolucije, ki spada v svv! ~irni boj proti imperializmu. Ko sem rekel, da večini arabskih re-žimov in vsem imperialističnim si-lam ustanovitev palestinskega revo-lucionarnega gibanja ni bila všeč, sem tudi jaz mislil na to, da se ne sme boriti samo palestinski narod, v borbo morajo stopiti tudi vsi ostali. In če bomo vsi narodi med seboj dožn:', bomo bitko do'< ili, sicer pa... Nam na Vzhodu manjka drugi Hanoj. ¦¦¦¦¦¦»¦¦¦ Če govorimo o nacionalni enotnosti, kaže, da je povezava z ljudstvom, recimo v Libano-nu, danes že veliko večja, kot je bila morda prej v Jordaniji. V Libanonu si sedaj ne morejo do-voliti takega pokola — in tudi prej si ga niso — ker imajo pač doma premočno opozicijo, ker se jim domače ljudstvo uspeš-neje upira, kot se je v Joidaniji Huseinu .. . Šaban Hamza: To je res. V Jorda-niji smo dobili svojo prvo lekcijo in spoznali smo svoje napake. Te na-pake se seveda ne smejo ponavljati. Obstajala je sicet povezava z jordan-skim ljudstvom, toda res ne v taki meri. Iz teh izkušenj moramo na vsak način nekaj potegniti. Muhamed Al Mawed: Tu bi rad omenil še nekaj o terorju, ki ga Izrael izvaja na sosednje države. Spomnimo se sestielitve libijskega potniškega letala pred nekaj meseci, spomnimo se na napad na osnovno šolo nekje v Egiptu pred dvema leto-ma. In že na samem začetku, leta 1948, so v vasi Gariasin ubili 250 otrok in žena, ker so bili tedaj vsi moški v vojski. To nam lepo priča, da se Izraelti ne borijo samo za svoj obstoj, kot to trdijo. Tisti Zidje, ki so se borili proti Hitlerju, sedaj u-vajajo take akcije, ki spominjajo prav nanj. Saban Hamza: To seveda niso vsi datumi, to se dogaja skoraj vsak dan. Napadajo begunska taborišča, v katerih prebivajo samo civilisti. Ce bi napadali samo vojaške objekte, bi to še razumeli. Jusef Johar: Se nekaj bi dodal k besedam kolegu Muhameda. Izraelci res razširjajo po svetu propagando, da se z bojem proti Arabcem samo borijo za svoj obstoj. Toda vsi vemo za njihovo geslo: ,,Od Evfrata do Nila - to je zemlja Izraela'; — in kot je videti, hočejo še več. Pripravila PETER WIESER in PAVLE ZGAGA vso demokracijo ljudstvu vse žrtve za domovino NAPREDNI EGIPTOVSKI ŠTUDENTI NADALJUJEJO BOJ PROTI KAPITULAaJSKI POUTIH REŽIMA Kriza egiptovske buržoazije se^zaostruje iz dneva v dan. Hkrati rase moč in množična baza revolucionamih sil. To je tendenca, ki jo je zadnfa konfrontacija med režimom in naprednimi študenti znova potrdUa. Od vstaje študentov v januarju 1972 naprej zajema nacionalno-demokratično gibanje egiptovskega Ijudstva zmeraj širše množice. Zahteve, s katerimi so študenti takrat artikulirali borbeno voljo Ijudstva, so odmevale skozi celo leto po vsej deželi. S temi zahte-vami, s skoraj stmjenim političnim programom (gl. dokument I) so ndpredni egiptovski študenti zapustili mesto pasivnega gledalca in so kapitulacijskemu kurzu, po katerem je krenil režim po porazu leta 1967, postavili nasproti revolucionarno alternativo. S tem so začeli z revolucionamo akcijo, ki jo je delavska vrsta novembra 1971 mogočno uvedla. Ničesar se režimu ni treba tako bati kot ravno skupne revolucio-narne akcije delavcev in študentov. Čeprav delavci niso bili aktivno udeleženi pri pripravah januarske vstaje študentov, pa na njihovo solidamost ni bilo treba dolgo čakati. akcije delavcev in študentov so bile tako mogočne, da si celo liberalci in sicer režimu zveste sile (sindikalno vodstvo, poklicna združenja, univerzitethi profesorji) niso upale ukloniti se pritisku režima, kije hotel prav te sile mobili-zirati proti gibanju. Dogodki in razvoj po januarski vstaji markirajo konsekventno in nezadržno napredovanje nacionalnodemokratič-negagibanja: 1. Režim je bil pod pritiskom Ijudskih množic prisiljen izpustiti vse aretirane študente in ustaviti vseprotinjim uvedene sodne po-stopke. 2. Po zaprtju univerz so na presenečenje režima pritekli letaki iz industrijskih obratov. Vsi poskusi režima, da bi preprečili obnovo revolucionarne delavske in študentske fronte, so dokončno spod-leteti. 3. Poleti je prišlo v Šubralheimahu (industrijska četrt v Kairu) do silne delavske demonstracije, na kateri so vozilo ministrskega predsednika Sidkija obmetavali s kamenjem. Sidkija samega so pri-silili, daje izstopil iz vozila in se zagovarjal pred delavci 4. Študenti so šli o počitnicah med podeželsko prebivahtvo in so vnesli svoje revolucioname zahteve med nafširše Ijudske mno-žice. 5. Voditelji študentskega gibanja so pospeševali proces organizi-ranja znotraj in izven univerze. Učili so se iz vstaje, poglabljali so povezavo z delavskim razredom in imeli številne diskusife z demo-kratičnimi silami (s pisatel/i, novinarji, sindikalci itd.), da bi pri-dobili gibanju podporo na široki množični bazi. 6. Neposredno po zopetnem začetku pouka so se univerze spre-menile v centre politične diskusije in agitacije. Kljub vsem določ-bam in kontrolnim organom zakona o izrednem stanju in univerzi-tetne rediteljske službe so vsak dan prirejali diskusije in izdajali številne stenčase, v katerih so v popolni svobodi diskutirali pro-bleme Ijudstva in nacionalno vprašanje ter kritizirali in razkrinka-vali kapitulanstko politiko režima. Režimu so na univerzi faktično odvzeli oblast. Režim si je pri-zadeval za naslednje: 1. Da bi s pomočjo oportunističnih ,,levih" elementov dez-orientiral in razcepil konsekventno revolucionarno fronto znotraj gibanja, 2. Da bi mobiliziral desničarje, predvsem fašistične Musliman-ske brate in jih od znotraj angažiral proti gibanju. Nastopali so v pretepaških tolpah, trgali stenčase z zidov in skušali razbijati disku-sije. 3. Da bi vse gibanje izoliral izven univerze in prepovedal vsako vest o njem v tisku. 4. da bi speljal na stranski tir politično diskusijo v samem Ijud-stvu z umetno insceniranimi in od Muslimanskih bratov provocira-nimi verskimi spopadi, ki naj bi hkrati bili pretveza za režim, da bi uporabil nasilje proti ,,vsem", ki ,,ogrožajo trdnost notranje fronte". 5. Da bi zgradil specialno leto ,,za bojproti nemirom", kije kos moči gibanja znotraj in izven univerze. Začetek tekočega študij-skega leta so večkrat odložili, dokler postavitev te čete ni bila končana. Zadnji Sadatov govor, v katerem je že stotič napovedal osvobo-dilno vojno, ki da je pred vrati, pač nikomur ni mogel prikriti dejanske kapitulanstke politike režima. Kriza režima na do zdaj še blokirani poti ,,mirne rešitve" in niegovepa vrotislovia, ki iih vi več mogoče prikriti, so postala tako očitna, da se je s svojo divjo kampanjo obreokovanje proti naprednim študentom zapletel v še večja protislovja. Tako se je začel val terorja in aretacij proti demokratičnim . silam neposredno po svečani Sadatovi izjavi pred ,,ljudskim sve-tom" (parlamentom), v kateri je menildaje ,,še več svobode edina garancija za svobodo". Reakcionarni značaj režina se izraža že v najvažnejši in najbolj glasno propagirani obtožbi proti aretiranim študentom, da so sode-lovali z ,,univerzi tujimi elemneti". ne ve se prav, po katerem prav-nem redu po vsem svetu naj bi bilo tako ,,sodelovanje" kaznivo. Režim je, potem ko je študentsko gibanje šlo na cesto in ga ni bilo več mogoče zatajiti, proklamiral striktno prepoved poročanja o zahtevah študentov in je spustil na Ijudstvo platz praznih obrekoval-nih fraz, od katerih niti enen ne more dokazati. Da bi to zaporo še izpopolnil, so branilce aretiranih izključili z zasliševanj. Sodne ob-ravnave bodo tajne, brez javnosti. Vsemu tisku so prepovedali obja-viti izjavo združenja novinarjev, v kateri se novinarji solidarizirajo z naprednimi študenti in zahtevajo ukinitev tiskovne cenzure. Ne-kega novinarja, kije govoril na nekem shodu študentov, so aretirali. Vse to samo izraža krizo in politično nemoč režima nasproti naraščajočemu nacionalno-demokratičnemu gibanju Ijudstva. Na vprašanje študentov, kako je bilo z odločitvijo za osvobodilno voj-no, če dejansko spet in spet popuščajo imperialistom in Izraelu in pri velesilah beračijo za Jniciative" na tekočem traku, kako naj poteka ,,priprava notranje fronte na bitke", čeje v resnici Ijudstvu sistematično vzeta vsaka možnost, da se organizira in oboroži za boj; kako naj se izvaja vojno gospodarstvo, če produkcija luksuznih dobrin za buržoazijo in višje uradnike in oficirje slej ko prej požre večino investicij; kako naj vlada vztraja na pravici do samoodločbe palestinskega Ijudstva, če je bila ta pravica v resnici že teptana s privolitvijo k resoluciji vamostnega sveta in Rogersovemu režimu; kako naj se ,,uniči" interese imperializma, če v resnici sklepajo eno kupčijo za drugo z ameriškimi in zahodnoevropskimi imperialisti in so skoraj popolnoma razveljavili prejšnje zakone (iz mimih časov) za omejitev inozemskih investicij kapitala; kakšna naj bo mobiliza-cifa celotnega arabskega sveta za boj proti Izraelu in ameriškemu imperializmu, če postajajo odnosi prav z marionetnimi režimi ameriškega imperializma zmeraj globlji in ,,prisrčnejši"; na vsa ta politična vprašanja režim ne ve političnega odgovora, ampak samo odgovor policijskega nasilja in odprtega terorja. S tem odgovorom se režim razkrinka še veliko bolf, kot so to zmogla vprašanja. Dejansko so nervozna reakcija režima in prazne fraze iz ust Sa-data masam še bolj odprle oči Množicam je zadostovala že novica o zaprtju vseh univerz in visokih šol, da bi razkrinkale kot laž Sadatovo izjavo, da ne gre za več kot 70 študentov, medtem ko ostalih 250.000 egiptovskih študentov z gibanjem nima nič opra-viti. Poskus režima, da bi naknadno naredil zahteve študentov brez-predmetne, je bil podoben napovedi bankrota. Povsod po deželi so na vrat na nos ustanavljali tako imenovane ,,komiteje za bitko", ki so oz. katerih vodstvo je identično z vsakokratno upravno biro-kracijo (z rektoratom na univerzi, z dekanatom na fakulteti, z guvemerjem v province, z upravnim svetom v obratu itd.). Že sam pogled na te trebušaste postave, ki naj vodijo Ijudstvo v boj, za-dostuje, da izmeriš celoten obseg tega bankrota. S temi ,,komiteji" se je bankrot režima utelesilpred očmi vsega Ijudstva. Zahtevam študentov niso odtegnili tal, ampak so prej zrav-nali pot v zavest najširših Ijudskih množic. Aretacija naprednih študentov, delavcev, novinarjev, pisateljev in drugih njihovo število je medtem naraslo na 150 nacionalnodemokratičnega gibanja na njegovi današnji razvojni stopnji ne more več slabiti, ampak kveč-jemu okrepiti Prav zaradi tega odkritega terorja bo nastala široka solidarnost. To gibanje se zmeraj bolj spreminja iz gibanja lokalnih avantgard v množično gibanje. Napredni študentje torej niso samo v svojem političnem samorazumevanju, ampak tudizaradi objektiv-ne zakoreninjenosti njihovega gibanja v Ijudstvu del tega množič-nega gibanja. Zato so njihove zahteve glasnejše kot hrupne obrekovalne kam-panje režima in mogočnejše kot ves njegov zatiralski aparat. Prevod: Peter WIESER 9 bnanko b. andrič Branko B. Andrič je iz Novega Sada. V samozaložbi je izdal pesniško zbirko Ja sam mamin mali seksualac. Pripravija pa še kakšno knjigo. SLADJANA Na bregu sem srečal Sladjano imela je copatke in čevlje Glej reka teče po reki navzdol sem rekel Da je rekla Sladjana y REPICA Jedla sva repico *- -* nebo je bilo modro n l ;? v daljavi so streljali to^ovi z Navarona Aii dobro vidiš Da Ali naj dam malo bolj naglas Nitreba Tako prijetno je bilo nocoj GLEDAUŠČE Kje si bfla včeraj ob sedmih in petnajst V gledališču Tam si bila ti kje pa sem bU jaz tudi jaz sem bil v gledališču To je morala biti pa res strašno dobra predstava navadno ne hodim v gledališče PESEM O TEM KAKO SVA MOJ BRATIN JAZ NA AVTOBUSNI POSTAJI ČAKALA PULOVER NAMESTO AVTOBUSAIN KAKO NAJU JE MAMA SPREMILA KOT DA BI POTOVALA MIDVA NE PA ONA Moj brat in jaz sva čakala pulover namesto avtobusa In mama naju je •, spremila kot dabi potovala midva ne pa ona VRNITEV Vrnila se je ker je mislila na to kaj neki bi si lahko mislil o njej Če bi vedela da sploh nisem mislil nanjo se prav gotovo ne bi vrnila SNEG Snežinke so od zgoraj padale Mi smo gledali z našimi očmi PESEM V ŠPANŠf'MI Adios Gringo NESREČA V prometni nesreči sta se ponesrečila sopotnik in sopotnica kaj vse bi se še lahko zgodflo če bi naprej potovala 10 ivan feric— feo BREZ BESED Spet sem pred knjižnico Ali sem že bfl kdaj tukaj sem vprašal knjižničarko Niste je odgovorila knjižničarka Kako sem potem spet pred knjižnico sem se vprašal Vprašanje je ostalo brez odgovora UUBEZENIN VEČERJA Ljubila sva se pa je ona odšla na večetjo Potem sva se spet ljubila pa je ona spet odšla na večerjo Večkrat sva se ljubfla in ona je vsakokrat odšla na večerjo UUBEZENIN PISMO Jaz te ljubim tudijaz teljubim ali si poslal pismo sem NAKLJUČJE Beograd Da Novi Beograd ' Da Staro Sejmišče Da Na levi obali Save Da Med dvema mostovoma Da Kjer je bilo taborišče Da Čez cesto CK Da Siva betonska zgradba s stolpom Da Severni vhod Da Prva vrata desno Da Nasproti stranišču Da Med zabojem in skulpturo Da Ti si moj brat Da Moj pravi brat Da Kakšno naključje Da NASLEDNJI Dj Horde poh prerijama i kradica isprebiji promašeni pro{ Orumenel list\ zemljo in rišejo\ mrak objame u tcan tam. kje ta oblaki ob sončn ni stopila člox nevihto domov.\ pade prva ne moker. vode saj to je dež vzhaja zenice zemljo. raj na se pogled. nuigi so s prstjo in diha soparo ki\ jutro se prebi na pokošeno dan je svetal tc srebmikasto st na nebu. nuig pojdem ki bo, iz samih stolet čeprav bi mi kruh drobtine kavec dvajset kako sem lačt na zemlji. na jo gledam. mušica na počivajo. ober so dolgi dnevi. veoma jaka gori ljudski kc teritoriju. oja razularenih robijaša i bandita lutaju čarli braun propali student bivši konjo-k pijanica bez premca robijaš u bekstvu lisada skitnica. ttleh gozda ves zaprašen. kolesa voza tlačijo hiivljen/e, ženica si zaveže ruto. in potem [nteri drvijo v neznano neznanokam daleč \nuig tudi on fe poleg. tam daleč. žolti na razpotju. tcan daleč nad rebri. tja še zvečer nebo zatemni ali pridem pred % tedaj pade prva kaplja na obraz; če ne debele kaplje so to. nenadoma sem ves uemlje. na nebu ni zvezd samo kamenje. samo korenine ki črpajo črpajo. sonce Iroka tleskne ob drugo ki bi zgrabili to maprsta humusa. deblo pri deblu in izgubi )stiska polenb k licu njegovi starikavi prsti vanl na dlaneh in zapestju se strjuje kri ubi med vejevjem. med skalovjem trava \t razblini sonce posije resneje srajca pade žuželke iščejo novih poti v goščavo. unoji in kri diha. jem še sveže listje pijem voprt na obe roki nebo je v vodi. voda je ia. čutim kako gosta je senca na sonce i& sreblja in pravi kakšna ica je. kolovoz je ha sredini kopnega. rad imam te čevlje pa \bs. preluknjan klobuk v zatišju grmovja ni. od tod vsa pota peljejo navzdol. ščin-htpoje. dopoldne se umakne čebelam. uf \Kter zapihlia v bregove zadrhti vse karje iščenega mlina ždi pajčevina dolgo časa om je mirna le kadar pristane kakšna \nvalovi nebo takrat pade list v vodo. žabe Ijudi popoldanski počitek. čez poletje adosa kako nazivamo te očajnike naj-letnuo od društva i zakona kontroliše ovu prepesnitev prešemovega soneta vrbi v nemški BAYERISCHE M0T0RWERKE DIALEKT 0, Ossiach, gliicklich, liebe ldeine Stadt domestische, wo meine Vater Hause ist nicht horizontalische aber wertikalische; fttr Trinken VVollensie Der Kunst aus deine Welt niks mit vagen komen, falsch banditen VVipera. Und ich weissest nicht, was nach Gift Metamorfose fahren ales zusamen, was Herz aus Zucker wollen nach Futur; niks Religion nach Mich vergessen, Ziklonen einfart Ich bin nicht die Marionette! Ein Herz ser lieben und arbeit kleine Hand fiir kassiren Artikel, Dame mit Milionen habe nicht Ich habe nach Futur mit liebe Frau aus Horoskop. Und so meine Barke schwimen niks dynamische; aus Feuer Hause, aus Kugel meteorologische Artikel meine essen Flora, mein Kamarad aus Kirche niks lang Bahn ist vvachten nach Futur St. Mark gewessen. Prevod: iban bolarič-feo Namesto navadnega poročila o Sterijinem pozorju (ker je Tribuna tak časopis, da pride vse povsod prej na vrsto, kot v njej, in bi bilo treba preveč znanega ponavljati) poglejmo, kaj je o tej prireditvi moč prebrati v Komunistu (Komunist, 7. maja 73, članek V čaka-nju na domačo dramo ...). Potem se Pepi usede in reče: govo temno dušo! Ljubezni, prosim tudi vse druge, da ne bo potem spet vse narobe in si drugo leto nihče ne bo upal ne napraviti ne spraviti naPozorje nobene predstave in se bo vse prijemalo za glavo kakor letos v Pulju, ko cela Jugoslavija ne tvega toliko, da bi po-snela filmov za en festival. ZDRAVKO DUŠA LJUBEZNI, DRAGI MOJI! Duševni reveži so božji otroci, tako se zmeraj misli in ravna, in mama zmeraj uči svojega otroka, da ne bi takih revčkov tepel, saj niso sami krivi, če jih je narava udarila. Ljubezen, veliko ljubezni in potrpljenja je treba s takimi ljudmi — ravno toliko kolikor s tistimi, ki leže v postelji in jih vendar ne tepemo, če ne morejo vstati ali se obrniti na kako stran. Zato ne bomo tepli tistega Z. I., ki je v Komunistu pisal o Rudiju Šeligu in o Sterijinem pozorju, ne bomo ga tepli, si rečeš, ker te je mama učila, da so taki božji otroci in da niso sami krivi. Tudi rekel mu ne bom ničesar, ker bi lahko narobe razumel, in če božjemu otroku nekaj tako rečeš, da potem ne razume in se zažene še bolj, je tako, kakor bi se norčeval iz njega, in je greh. Vse, čisto vse mu bom pustil, dovolil mu bom, da Šeligovo dramo razglaša za desperatorsko in da z njo grozi selek-torju, grozi tako močno, da postavlja pod vprašaj celotno častit-ljivo prireditev, ki jo tudi brez njega hiidič pobira, samo malo drugače (nekaj kakor naduha ali kaj jo napada). Tudi tu se mu vidi, da je otrok božji, ker božji otroci in oblastniki rožljajo z grožnjami in očitki o podarjenem (družbenem, ne svojem) denarju — on pa ni nikakršen oblastnik, ker sicer bi ga poznali, ampak ima verjetno samo svoje ubogo pero, s katerim se igra, kakor se igrajo vsi božji otroci, kakor Hotejčev Matic, ki je šilil svojo palico, ker je bila na enem koncu zmeraj malo predebela. Ljubezni, si pravim, ljubezni in kako svetlo rožo v roke temu otroku, da bo tudi njemu vsaj enkrat in od daleč posvetilo v nje- mo tudi njihov smisel, ki se omejuje na razvrednotenje nekaterih naših vrednot, na desperatorsko slikanje »naše strani« živijenja. delo in stanovanje, pa si začenja izmiš. ljati vse mogoče umetnije, išče »luknje v zakonu«, da srdito izjavi, kako je to »gnila družba«, da bo odšla v Amerik^ ker je »šele to prava svoboda«. Napo-sled se premisli, ostane tu, vztrajno se vrača v stanovanje, iz katerega jo me-čejo, vse to verjetno zato, da bi lahko prikazali surove scene nasilja, ki trajajo V tej idejni besednl zmedi je vsega po malo: socialnih problemov in odtu-jevanja, pa odpora mladiti potrošniški psihologiji... toda nič jasnega, zlasti pa nič sprejemljivega. vi. Zato bi, dokler čakarno na dobro so-dobno dramo, ki bi z jezikom resnično moderne in resnično naše drame spre-govorila o sodobnih dogajanjih na na-ših tleh, morali razmišljati tudi o neka-terih bistvenejših, globljih spremembah samega Sterijinega pozorja. (Z. I.) SVMPOSION OB VARDARJU Konec prejšnjega meseca, tik pred prazniki, je bilo v Skopju tradicionalno srečanje študentov filozoflje iz širne domovine. Prišlo je dvakrat po ducat kolegov iz Zagreba in Beograda, klapici iz Sarajeva in Zadra ter, tudi že po tradiciji, dva predstavnika ljubljan-ske katedre. No, in seveda naši makedonski gostitelji, ki so prevzeli nehvaležno vlogo organizatorja in s katerimi se vsaj na zadnjih srečanjih (zares daleč nazaj pa moj spomin v svoji mladosti ne more poseči) nismo srečevali. In z nami je prišla v cirilici in latinici ter v nekaj jezikih popisana gora referatov, zares pa sedemnajst. Ob tem smo spet lahko videli, da zna tudi jugoslovanski Babilon delati zmedo, da ni kar tako. Vendar o tem nima vica pisati. So tudi zanimivejše stvari. Kdor je te tri, štiri predmajske dni preživel na skopskem soncu, si mora mirno priznati, da letošnje srečanje — vsaj v onem ,,aka-demskem" pogledu — ni bilo ravno ,,uspešno". Še vsi utrujeni in ob nepopolni udeležbi smo začeli že prvo jutro poslušati referate. Ob glavni temi MARXIČOVEKOVANJE (tako se to napiše v latinici, prevedel vam pa ne bom) so se referati usmerili predvsem k vpra-šanjem marksizma danes. Vendar se v nadaljevanju ni razvila ni-kakršna omembe vredna diskusija. Mogoče je bil razlog v nekatreih precej abstraktnih izvajanjih, vendar je med posameznimi kolegi obstajala tolikšna različnost pogledov, da bi bUa diskusija kar nuj-no potrebna. Medtem ko so predvsem nekateri beograjski in za-grebški kolegi vredni svojih znanih (sedaj za ,,sovražnike ljudstva" proglašenih) profesorjev — čeprav bi vsaj nekaterim starejšim med njimi lahko očitali umik v z abstraktnostjo nadvladano stopnjo nekdanje direktnosti — so bili kolegi iz drugih centrov predvsem pod vstisom »globin duha", kot se kažejo v filozofiji. Vendar je 12 nemogoče z enim stavkom oceniti stanje in smeri na posameznih katedrah; vedno znova bi postal tudi sam abstrakten. Drugi dan so se najprej zvrstitli referati na temo marksizem in umetnost. Ti so tudi sprovocirali živo, ostro in edino daljšo organi-zirano diskusijo, ki bi jo na kratko lahko omejil znotraj pojmov umetnost-kultura-ustvarjalnost-revolucija. Tudi tu sta bili pri-sotni nekako dve osnovni smeri pogovora: poskus kritičnega (re-flektiranega pristopa (umetnost kot ,,forma stvarnosti") ter premi-šljujočnost (odrejanje kategorij lepega, estetskega, umetnosti... iz pozicij bolj ali manj dodelane filozofske sistematike ipd.). S tem pogovorom, ki je torej uspel razgibati avditorij, pa se je srečanje — vsaj tisto organizirano srečanje, kjer vlada ,4elovno vzdušje" — tudi končalo. Zadnji dan, ki naj bi bil v celoti posvečen diskusiji, je bil namreč zaradi odhoda nekaterih kolegov kot verjetno tudi zaradi nekaterih škripanj v organizaciji ter toplega južnega sončka, ki je napravilo vtis predvsem na nas severnjake, prost, svoboden, bi celo lahko rekli. Tu se je torej tisti formalni del srečanja zaključil in prav s tem ,,svobodnim\ zaključkom je doseglo svoj verjetno bolj ploden iztek, ki se je kazal v tistih, sicer res ,,neakademskih", zato pa bolj komunikativnih načinih sodelovanja. Skopski kolegi so v organi-zaciji res tu pa tam zagrešili kaj nepredvidenega, zato pa so pripra-vili ogled gledališke prestave, izlet v naravo, večer v discu in konč-no že omenjeno ,,svobodno', soboto. Tako smo lahko zapustili ,,akademijo" in se preselili v ,,pisano lopo", kar je končno tudi omogočilo prehod iz ,,filozofskega življenja" v življenje samo. To pa je verjetno tudi tisto, kar bi morali filozofi — pa če se sklicujejo na Marxa in vse njegove sinove ali ne — ravno storiti. Iz istih razlogov bi bilo tudi Ljubljani precej koristno, če bi se tudi tu že enkrat lotili organizacije takega srečanja. Pavle ZGAGA PREISKAVA 0 NEOPOREČNEM KINEMATOGRAFU PRAVLJICA 0 NOTRIBIŠNU 73 Pred kratkim je bil v Ijubljan-skem kinematografu KRI-ŽANKE (še do nedavnega ime-novanem FILMSKO GLEDA-LIŠČE - zakaj preimenovanfe, bo v nadaljevanju jasno samo po sebi) spet na sporedu znani film Coste Gavrasa Z (Še živi). Vsi se še spominfamo, kako je bil ta film - obtožba grškega fašističnega režima - pozdrav-Ijen po vsem svetu. Spominja-mo se verjetno tudi še, da fe ravno v času Ijubljanske pre-miere prislo do akcije zbiranja pomoči grškim revolucionar-jem, No, kaf pa ,,nekaj let po-zneje"? Poglejte, kako je KINO KRIŽANKE najavil ponovno projekcijo Gavrasovega filma v svojem hramu (Delo, 11. maja): KINO KRLKANKE: francoski barvnl film Z (3e tt-vi). Režlja: Costa Gavras. Igra-jo Yves Montand, Iren# Papas, Jean Louls Trintigant. Napeta srhljivka o namlšljen) deželi, kjer .vladata teror In nepravii nost. Priporočamo! Predstava sama ob 20. uri. Prodaja vstop-nio uro pred satetkom. Cene vstopnicam zvižane. Tako. Videli ste torej lahko ,,srhljivko" (?!) o ,,namišljeni deželi" (resnična Grčija je ne-dvomno Grčija modrega morja in skalnatih otokov, ki so nase-Ijeni z ,,namišljenimi" politič-nimi zaporniki? ), kjer ,,vladata teror. in nepravičnost". V ne-namišljenih deželah pač terorja in nepravičnosti za tovariše iz Križank verjetno nl No, spom-nimo se le špice Gavrasovega filma, kjer stoji nekako tako (citiram po spominu): ,,Vsaka podobnost z resničnimi do-godki je NAMERNA "f Eno je, če se ,,filmsko gleda-lišče" preimenuje v (komer-cialni) ,,kmo". Povsem nekaj drugega pa je, če predstavijo film režiserja - revolucionarja svojim gledalcem na tako nizko-ten in podel način. Fuj! Ampak to ni edini štos Ijub-Ijanskih filmarjev. Še se spomi-njamo kričeče najave filma o Trockem v vitrinah kina Ko-mune, ki pa ga nikoli nismo vi-deli? Taisti kinematograf, ki nam pripravlja - roko na srce -enega boljših Ijubljanskih pro-gramov, se je spet malo pohecal - tokrat s Tarkovskim. Odprite prvomajsko Delo: KINO KOMUNA! ob 15., 17. in 19. util anteitifea banma kJomoJlja MORTADELA s Sopti^jo Loreo v 'glavni vtogi. Prod.: Oario Pontd, 1971. Re-%ser: Mario Monioelili. Igrajo še: William Devane, I/uigi Pntt-etfti in drugi. Brea ttidnika! Ob 21 uri ruafci filni CS — agoV*ega. Glavni vlogi: Anabolfj Solimdn in Ivan Lapdikov. Hrvatsld pod-nastovi! ZviSame oeoe! Predvldo-ma zadnjdč! Andref Rubljov, film, ki ni verjetno nič manj pritegnil po-zornosti svetovnega občinstva kot Gavrasov Z, je bil nekajkrat ponovljen v večernih urah, po-tem ko so se gledalci lahko do sitega nagledali Mortadele in drugega salamja. Tedaj pa -paf, zadnja predstava! No, toda nekaj se je moralo zgoditi, ,,but you don 't know what it is/Do you, Mister Jones?" (Bob Dylan), Skupaj s filmom Z je prišel Rubljov spet na spored. Tokrat reklamiran celo kot film, ki Je bil dolgo časa pre-povedan za favno prikazovanje v SSSR". Kakšna smelost! Le poglejte siDelo (11. mafa): KINO KOMUNA: nov uspeh režlserja filmov »Imam dva maml in dva oče-ta« in »Kdor poje, zlo no mi-sli« Kreša Golika — barvna WS ljubezenska drama 2IVETI OD LJUBEZNI. Glavne vloge: Vla-sta Knezovič, Rade SerbedSUJa, Boris Dvovmik, Franjo Majetid in drugl. Tednik št. 18. Predsta-vi ob 16. ln 18. url. Ob 20. uri ruskl CS zj, dovlnskl film ANDEEJ RUBLOV režiserja Andreja Tarkovskega. Pilm Je bil dolgo časa prepovedan sa javno prikazovanje v SSSR. Glavol vlogi: AnatollJ Solinfcln, Ivan Lapikov in drugj. Posebna nagrada na festivalu v Cannesu, prikazan na letoSnjem FESTU! Hrvatskl podnaslovl! Zaradl dol-žlne filma cene zvišanel Kaj bi godrnjali, zabave nam ne manjka! P.Z. ,JNa kozlanje mi gre od vseh teh predmetov." Televizijski snemalec. ,^»pet nekaj čudnega in nena-vadnega." Običajen človek. Notribišn 73 je že zdavnaj varno vrnjen in spravljen na toplo po študentskih sobah, vsi razstavljeni predmeti so že zdavnaj na svojih mestih in gre-jejo duše lastnikom; lastniki so se otresli strahu in bojazni, da svojih ljubljencev ne bodo videli nikoli več. Vendar se je v vseh teh ubogih predmetih nekaj . to^dilo in ostalo; ne morejo po-zabiti, da so bili razstavljeni, kako so s sramežljivo spogledlji-vostjo in zastrtim hrepenenjem v očeh željno iskali pozornost tisočev obiskovalcev in sijali v vsej svoji razkošnosti. Ne mo-rejo pozabiti nenadnega pre-obrata, podobnega sunkovite-mu prebujanju iz sanj, in po-novne vrženosti v vsakdan, ki je postal krut in dolgočasen; zato so nehote užaljeni, počutijo se nekam majhne in razgaljene ter dokončno postavljene na svoje pravo mesto. In najtežje je pre-našati svojo dokončnost in do-ločenost. In zares so se obnašali kot ro-jene spogledljivke v pričakova-nju velikega tekmovanja. Pri-pravljeni na vse so molče pre-našali grobo iztrganje staro-modnega prevoza itd. itd. Njih edini cflj je bil čimbolj zable-steti, pokazati vse, kar premo-rejo, obleči najboljše in obna-šati se tako, kot se eksponatu spodobi na tem veličastnem balu. Bili so dobesedno raz-burjeni ob spremembi svoje vlo-ge, čeprav so se zavedali njene kratkotrajnosti in se varali, da bodo odnedi vsaj majhno ko-rist. Kar napihovalo jih je od ponosa, in oči so jim žarele od sreče in čistega veselja, ko so se mimo njih pomikale kolone obiskovafcev; vse muke v pri-meri s tem čustvom niso bfle nič,malenkost. To je trajalo nekaj časa. In kot se običajno dogaja tistemu, ki nekaj počne s pre-veliko mero domišljavosti in go-tovosti, jim končni uspeh ni prinesel pričakovanega zado-voljstva. Neprizanes^ivo je skozi navleko blišča začelo udarjati njihovo kičasto bistvo, dejanska biezvrednost in ne-pomembnost. Vedno manj obiskovalcev se je pomikalo mimo njih in vedno jasneje so se risale črte razočaranja. Po-stajali so revni in vsakdanji, za-krnili so se in obiskovalce šibali z mikimi pogledi maščevanja. Samo še žalostne cunjice kon-čanega bala so visele na njih. Pravzaprav se jim je zgodilo isto, kot se dogodi vsem, ki ne-kaj postanejo. Nihče ni videl prehojene poti, njih spremembe iz navadnega predmeta v ekspo-nat, nihče ni opazil, da so omo-gočili, da je vsak obiskovalec lahko tudi razstavljal, da so obiskovalci prihajali po petkrat, šestkrat. Redkokdo se je za-vedal, nihče pa ni verjel, da je to edinstvena razstava na svetu in skorajda neponovljiva, za-nimiva iz sociološkega in estet-skega vidika, originalnosti ideje. In potem je bilo naenkrat vsega konec. Ležali so na mizah, z mrtvimi in ubitimi očmi čakali, da jih odnesejo. In če boste kdaj hodili pozno zvečer po naselju, ko se že vse umiri, vedite, da prihaja ječanje in stokanje od predmetov, ki še sedaj ne morejo pozabiti ble-ščeče veselice in v urah osam-ljenosti premišljujejo o svoji preteklosti. Mirodav BOLČINA Po skorai desetih mesecih (če ne štejemo 16 strani obsegajoče informa-tivne številke, ki je izšla februarja) je spet izšla dvojna številka zagrebške filozofske revije Praxis. Bralcem Tribune je gotovo znan pomen te revije; venetno so seznanjeni tudi z gonjo proti sodelavcem te revije, ki so jo v zadnjem času spet začeli. Praxisu so bila ukinjena finančna sredstva in je izhajanje revije vprašljivo. Če Praxis primerjamo z ostalimi revijami pri nas, lahko ugotovimo, da objavlja najkvaiitetnejše in najbolj kritične razprave s področja filozofije in socialnih znanosti. V njem sodeluje mnogo znanih in manj znanih imen z vsega sveta in na ta nacin je vzpostavljena intenzivna komunikacija s planetarnim mišljenjem in dogajanjem. V prvem delu letošnje dvojne številke so priobčeni referati devetega zase-danja Korčulske šole, katere tema je bila Enakost in svoboda. Uvodni prispe-vek je napisal dx. M. Markovič. Avtor ugotavlja, da je ,,bistvo principa ena-kosti v sodobnih zgodovinskih pogojih ukinitev razslojevanja na osnovi raz-ličnih družbenih vlog" (str. 9). Vendar pa so ravno na ta pomemben moment pozabile vse dosedanje socialistične revolucije. ,,Leninističnemu tipu partije so prav njen hierarhični karakter, centralizem v odločanju, maksimalna tajnost v funkcioniranju, popolna discipliniranost v uresničevanju danih nalog, negovanje kulta kuriz-matičnih vodij in vrhovnih forumov zagotavljati večjo učinkovitost, kot jo je kdajkob irnela kakšna opozicijska ilegalna organizacija. Toda z druge strani gledano z distance nekoliko desetletij, postaja več kot jasno, kakšne težave ima tak tip organizacije v realizaciji svojega dolgoročnega programa." Zanimiv je tudi prispevek dr. S. Stojanoviča: Pavperistični komunizem in postrevolucionarni razvoj. Filozof Stojanovič se s tem in še prej objavljenim spisom Od postrevolucionarne diktature k socialistični demokraciji (Praxis 3/4 72) kaže kot morda eden najlucidnejših politologov. Sploh je za neka-tere sodelavce Praxisa značilen obrat od filozofije k sociologiji in politologiji (Stojanovič, Kangrga, Markovič idr.). Morda je največja pomenjkljivost revije prav v odsotnosti psihologije ozi-roma socialne psihologije in socialne psihiatrije. Izjema sta tu mogoče dr. Kuvačič in delno M. Markovič. Stojanovič v svoji študiji obravnava pavperistični komunizem kot arhetip, katerega osnovni principi so nivelatorski egalitarizem, ali uravnilovka, asketi-zem in kolektivizem. Tak način komunizma še prevladuje na Kitajskem, kjer je kulturna revolucija zajezila njegovo razkrajanje, na Kubi in v Severnem Vietnamu. Pri nas so bila ta načela, ki so bila osnova partizanske etike, kmalu odpravljena. Prav tako v Sovjetski zvezi, kjer pa se je ohranilo načelo kolektivizma kot bistvenega elementa stalinizma. Vendar pa tip pavperistič-nega komunizma pri nas ni dobil korelata v Marxovem humanističnem hedonizmu in personalističnem personalizmu, atnpak se večkrat nadaljuje v vulgarnem potrošniškem hedonizmu. Po letu 1950 je v Jugoslaviji prišlo do cepitve antistalinističnega bloka in tako so nastale tri medsebojno nasprotu-joče strukture: liberalizirani etatizem, buržoazni ,,socializem" in marksi-stični socializem (to se ujema z Goričarjevim trikotnikom, ki ga tvorijo država, trg, samoupravljanje - moja pripomba), ki pa jih je težko identifi-cirati, ker se tudi prvi dve proglašata za marksistični. Stojanovič vidi dolgo-ročnejšo rešitev v prevladovanju marksističnega socializma. Po svoji, za naše akademsko okolje (v katerem je pa tudi Praxis še vedno ujet) neobičajni, tematiki izstopata zlasti dve zelo dobri razpravi. Avtor prve je nernški psiholog Horst Gizycki in ima naslov Predhodna razmišljanja ob teoriji bratstva. Iz te razprave je razvidno avtorjevo prizadevanje za uteme- ljitev kritične emancipatorne psihologije, ki bi bila zmožna ne samo spoznati ,,dane potrebe, lastnosti in strukture zavesti kot odtujene", ampak pokazati tudi takšne oblike socialnih odnosov, iz katerih bi izginila podrejenost in gospostvo. Na odnos podrejenosti in nadrejenosti v medčloveskih odnosih se ne da gledati samo skozi prizmo delitve dela, na kar je opozorila sodobna etnologjja. Gizycki loči tri vrste asociacij: prva naj bi bila utemeljena s sorodstvom, pripeljala je do socialne diferenciacije še pred delitvijo dela; drugo se utemeljuje z delitvijo dela. Tretja asociacija pa naj bi bfla komuna — skupnost spoprijateljenih tovarišev. Šele ta predstavlja model, ki demon-striia, kakšna emancipativna dinamika se lahko razvije iz takšne skupnosti: ,,Eyidentno je, da odnosi gospostva lahko nastanejo med zaljubljenci, to-variši, prijatelji in brati in sestrami, ki si niso v sorodu. Vsi nosimo sledove sociaUzacije družbe sorodstva in delitve dela v naši sedanji zgodovini. Moja centralna teza je, da te sledove lahko izbrišemo samo z novimi intenzivnimi procesi učenja; ki morajo najti svoj realni socialni substrat predvsem v tretjem tu navedenem tipu asociacij, v bratskem (fratenitarnem) tipu." (stran 71) Mogoče je bil to edini referat na Korčulski šoli, ki je pokazal na meje precej abstraktnega in nepsihološkega razpravljanja o svobodi in ena-kosti. Referat pa govori tudi o rastočem zanimanju sociologov in psihologov za komune in komunalno gibanje, ki predstavljajo realne možnosti za udejanje svobode in enakosti. Svoj članek končuje takole: ,,S tem se v diskusijo uvaja potencial, ki ima zvezo s produkcijo negentropije, z ustvarja-njem vse večjih enot s sposobnostjo za ljubezen. Temu potencialu je treba dati možnosti aktualiziranja v konkietnih komunah - modelih z radikalno obnovljeno, kar pomeni tudi socialno novo utemeljeno prakso solidarnega samouresničevanja" (stran 72). Gizycki bo kmalu izdal knjigo z naslovom: Aufbruch aus dem Neandertal, Entwurf einer neuen Kommune (Preboj iz neandertala; načrt nove komune). Avtor druge razprave je J. M. Palmier, njen naslov pa je: Kritika vsakdanjega življenja in nove oblike boja. Avtor izhaja iz kritike vsakdanjega življenja, kot je prisotna že pri Engelsu (Položaj delavskega razieda v Angliji) in Marxu (Analiza blagovnega fetiazma in funkcije denarja). To kritiko nadaljujejo v predvojni Nemčiji W. Reich ter člani frankfurtskega kroga, zlasti Marcuse, pa tudi Adorno in Horkheimer s študijami o avtoritarni osebnosti in vlogi družine. Najvažnejše v tej smeri pa ie delo francoskega marksista H. Lefevrea (ko je bil še član partije, je napisal knjigo z naslovom Kritika vsakdanjega življenja). Ko Palmier govori o potre-bah kot bistvenih elementih vsakdanjosti, upravičeno pojmuje, sicer margi-nalni revolt zlasti ameriške mladine, ki je istočasno politični, estetski in moralni, za začetek radikalnih sprememb. Protikultura tega dela Mladine, katera vključuje nov način življenja, pomeni odločno negacijo obstpječih potreb, kot so udobje, denar in super-potrošnja. Omenil bi še naslednje razprave: Dialektika prosvetljenstva ali prosvetljen-stvo dialektike, ki jo je napisala N. Cačinovič-Puhovski (ta je ena izmed zelo redkih slovenskih teoretikov, ki sodelujejo ali pa so začeli sodelovati v Praxisu). Za alternativo industrializmu avtorja R. Qarella ter dve študiji o Marcuseju. So seveda še druge razprave, treba je le malo prelistati to številko revije. Na koncu je priobčena Izjava redakcije Praxisa, v kateri protestirajo proti nameravani izključitvi osmih profesorjev in asistentov z oddelka za filozofijo in sociologijo na FF v Beogiadu. Pričujoči članek obravnava podrobneje le nekaj razprav oz. referatov, sicer ostaja površinski. Temeljne dileme in razmerja teorije in politike ter sama usoda kritičnih intelektualcev - to ostaja odprto kot vedno. p^ /^ ¦¦¦»¦»»»¦¦»»¦»¦¦¦¦»¦»¦¦¦»¦¦¦»¦¦¦¦¦»»¦»»¦»»»»»»»¦»»¦»¦¦¦¦¦¦»¦¦¦¦¦¦»¦»¦»¦¦¦»¦¦¦¦»»¦¦¦¦¦¦ Likovna iskanja mladih slo-venskih ustvarjalcev se gibljejo več ali manj v sferi preizkušenih komunikacijskih modelov, eksperimentiranje se omejuje na bolj ali manj uspešne aplikacije tujih vzorov in kontinuirano razvijanje pobud, ki jih je v svo-jih delih nakazala generacija nji-hovih učiteljev. Po prenehanju delovanja skupine OHO nismo zasedli nikakršnih poskusov raz-bijanja tradicionalnih aspektov vizualnega komuniciranja, ki ga je omenjena skupina sprožila s happeningi in realizacijami vi-zualnih projektov v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu v letih 1967-69. Vzroke tega stanja Idhko iščemo v dokajšnji ne-naklonjenosti naših galerijskih institucij novatorskim tenden-cam ter njihovi zaprtosti in od- 14 klonilnemu odnosu do neafir-miranih likovnikov kakor tudi v relativni nezainteresiranosti samih ustvarjalcev za tovrstno produkcijo. Za ponovno oživi-tev happeninga kot ene izmed možnosti likovnega izražanja sta bili torej potrebni nova vzpodbuda kot rezultat v do-ločeni smeri ekspliciranega iska-teljskega programa in osvobo-ditev iz navezanosti na institu-cionalni ambient. Kipar Milomir Jevtič je za prizorišče svojega ,,dogafanja" izbral prostor, ki po svojem na-menu še zdaleč ni podoben sa-kraliziranim dogajališčem UMETNOSTI - menzo štu-dentskega naselja. 2e sam izbor okvimega ambienta lahko ima-mo za kreativni akt; s prekvali-fikacijo objekta, v katerem štu-dentje zadovoljujejo svoje pri-marne fizične potrebe, v po-srednika nečesa, kar humani- stična tradicija uvršča med du-hovne dobrine, je podrt kon-cept umetnosti kot transcen-dentalne kategorije, ki biva le v zanjo sezidanih templjih, kjer nad njo bdijo posebej posvečeni žreci. Z eksponiranjem komuni-kabilnosti se začenja osrednje dejanje happeninga Pod rjuho, ki je v bistvu logi$no nadaljeva-nje raziskav, s katerimi se je Jevtič ukvarjal že pri konstruk-cijah svojih pnevmomobilov -aktivna partipicipacija gledalca se tokrat še intenzivira. Medtem ko je pri pnevmomobilih gle-dalec sodeloval le kot aktivator objektov, ki bi brez njegove udeležbe delovali statično, se v našem primeru sam spremeni v razstavljeni objekt, ali bolje re-čeno - objekt se subjektivizira. Z gibanjem pod rjuho se ude-leženc sooblikuje mobilno ,,skulpturo", ki z neskončnim številom možnih kombinacif dobiva vedno nove pomenske vrednosti in prostorske razsež-nosti. Glasbena spremljava ima funkcijo potencialnega sinhro-nizatorja gibov, vendar je njena vloga omejena z individualnimi percepcijskimi sposobnostmi protagonistov, z njihovo dojem-Ijivostjo za akustične impulze in sposobnostjo ritmičnega rea-giranja. Dogajanje likovnosti se realizira kot vizualna totaliteta, ki je absolutno prevladujoča, vidni zaznavi so podrejene vse ostale zaznave, Happening se konča z destrukcijo te totali-tete, z razcefranjem rjuhe v platnene trakove, ki jih aktivni udeleženci projekta pomečejo med pasivne opazovalce. Z ne-gacijo osrednjega dogodka in odhodom protagonistov s pri-zorišča pa se tudi okvirni am-bient spet podvrže intenciji, ki mu je bila z Jevtičevim po-segom odvzeta. K. B. Tokrat smo izbrali za aktualni razgovor intervju Franca Ferrarot-tija, vodilnega italijanskega sociologa in urednika revije Critica sociologica, z Gyoergyjem Lukacsem. To je bil eden Lukacsevih zadnjih javnih nastopov, napravljen paje bil 19. novembra 1970, sedem mesecev pred njegovo smrtjo. Ceprav je v stališčih opaziti neke vrste fiksacijo na obračunavanje s stalinizmom, pa fe še vedno toliko zanimiv, da se ga splača obfaviti. Franco Ferrarotti: Mogoče bi govorila o sociologiji. Gyoergy Lukacs: Tudi jaz sem se ukvarjal s sociologijo veliko let. Kot veste, sem študiral skupaj z Maxom Webrom in imam na ta leta dobre spomine. Toia sedaj se sociologija zdi nadlega. F: Ko sem takoj po vojni pričel delati v sociologiji, je bila v Italiji mrtva, obubožana, zadušena ... L: Dostikrat sem se spraševal o smislu in naravi sociologije kot znanosti. Ali more sociologija resnično biti avtonomna znanost? Kaj pomeni avto-nomija v tej zvezi? Danes govore o nekem interdisciplinarnem pjristopu. Toda sumim, da za zahtevo po ,,interdisciplinarnem pristopu" lezi velika kor.ceptualna zmešnjava. F: Pogosto sem mislil, da se sociologija, ki ima tako znanstveno utemelje-nost in politično usmeritev, ni mogla razviti drugače kot kombinacija neo-idealizma in neke vrste fragmentarnega empiricizma, povezanega s sociolo gijo v Združenih državah. L: To moramo preiti. Poskusiti moramo definirati ali vsaj ohranjati živo vprašanje o zvezi med sociologijo, filozofijo, ekonomijo in zgodovino. Ko zgubimo z vidika te relacije in se omejimo na govorjenje o interdisciplinar-nem pristopu v socioloških raziskavah, se ne moremo več izogniti padcu v visoko tehnično, specialistično fragmentacijo. V tem smislu vpnv Združenih držav ni bil pozitiven. F: Morda lahko govorimo o ,,marksistični sociologiji", toda to se mi zdi prav tako poenostavljeno, kot o misli, ki odgovarja na vprašanja. Postaviti moramo resnično kritično sociologijo. L: Strinjam se, toda pomembno je lazumeti, zakaj se je ameriška sociolo-gija tako omejila na čisto tehniko brez razumevanja česarkoli od splošnega družbenega gibanja. Odgovor je v tem, da se je ameriška sociologija ločila od ekonomije. Ne morete razumeti družbe, ne da bi upoštevali njeno ekonom-sko strukturo. Družbe se ne da preučevati po koščkih, sociologija ne more biti neodvisna znanost. Marxova metoda, ki jo je Stalin zavrgel, je analizirala družbeno celoto, njen stil, njeno gjbanje, ritem njenega razvoja. Obnoviti moramo to enotnost. Fragmentiranje družbenih znanosti lahko natančno dedimo v zgodovini meščanske tradicije, ki je dvignila specializacijo do toč-ke separacije; tako so družbene znanosti nesposobne dojemati družbo kot enotno celoto in namesto tega so instrument mistifikacije. F: Nič manj ni potrebno skrbno opisati in omejiti objekt preučevanja. Seveda pa ne bi, pa naj razvijemo kakršne koli nove perspektive, kar tako zavrgli mnogo vrednih rezultatov socioloških raziskav v zadnjih desetljetjih. L: Rezultate sedanje sociologije, na primer akademske sociologije, ki jo prakticirajo v Združenih državah, moremo rešiti. Nekaj jih je resničnih do-sežkov in prispevajo pomembne informacije. Zanima me na primer nekaj določenfli raziskav, o katerih poroča Galbraith. Seveda so take raziskave specializirane in, pogrešujoč splošno teorijo družbe, nikoli ni doseženo srce problemov. Toda še vedno jih lahko kritično uporabimo. Lahko kritično uporabimo delne prispevke, tudi ko prihajajo od ljudi, kot je Galbraith. Pomagajo nam razumeti, kako se je kapitaUzem spreminjal in se spreminja vsak dan, čeprav ostaja njihova osnovna narava ista. Marx je uporabljal kla-sične ekonomiste, posebno Ricarda, tako pa se tudi mi lahko naučimo upo-rabljati z marksisticnega stališča dosežke meščanske sociologije. F: Toda tudi meščanska sociologjja ni brez obsežne teoretične zgradbe, čeprav implicitne .. L: Ne, meščanska sociologija dejansko nima konceptualne zgradbe v pra-vem smislu; ne posreča se ji preiti danosti posebnih predpostavk. Ne more uiti iz vulgarnega empiricizma. Osnovni vzrok za to je, da meščanska sociolo-gija pogresa v vsakem resničnem smislu spoznavno vrednost (cignitive value). F: Potemtakem ni kontradiktorno domnevati, dalahko uporabimo rezul-tate meščanske sociologije? L: Nikake kontradiktornosti ni. Kot sem rekel, taki rezultati kažejo na primer razvojno naravo kapitalizma. V zadnjem stoletju je bilo tržišče in zato tudi moč kapitalizma usmerjena v pomembne, toda omejene sektorje ekonomskega in socialnega življenja. Logika kapitalizma se je združila v ključnih industrijskih sektorjih, posebej v jeklarski, ali kakor rečemo mi, Schvvere Industrie. Toda danes kapitalizem srečuje in pogojuje vse vidike življenja. Logika kapitalizma teži k sožitju z logiko samega socialnega na-predka, tako da se razširja in ponika v celotno družbeno življenje. Prešli smo iz delnega kapitalizma prejšnjega stoletja v današnji generalizirani kapita-lizem. V tem pogledu se je marksizem, ki je daleč od izpreznjenosti, komaj začel. V vsakem primeru, tudi s spremnimi paradoksi, moramo razviti marksizem, ko študiramo stvari, ki jih Marx ni mogel. F: Kako je marksizmu mogoče biti edini in nujni okvir za revolucionarno gibanje, če sama zgradba ni popolna? L: Ogrodje je kompletno. Marksizem je kompleten kot bistveni pristop h globalnim preučevanjem družbe in zgodovinske spremembe. Popoln je v svojem načinu analize in v svojih kriterijih za ugotavljanje teoretične hiarar-hije tega, kar konstituira družbo. Toda popolnost metode ne pomeni, da lahko najdemo v Marxu vse. Specifične sestavine so dopolnjene z dolgo, vztrajno raziskavo na osnovi marksistične metode. Tukaj pa so marksisti resno zablodili. Šli so po lažji poti in se omejili na ponavljanje stvari, ki jih ne razumejo, in poudarjajo taktiko nad teorijo in proti njej. Jasno je, da Marx ni nikoli resno študiral azijskih, afriških ali latinskoameriških eko-nomij. In še - samo pomislite - je Stalin v svoji polemiki s Trockim iznašel kitajski fevdalizom. Kar pa še bolj čudi, je to, da je tako neumno iznajdbo sprejel Mao. F: Pravite, z drugimi besedami, da mora sociologija študirati Marxa, da mora dobro preučiti marksistični nauk. L: Da, toaa težava je, da danes ni marksistov. Enostavno nimamo marksi- stične teorije. Verjemite mi, da je danes potrebno storiti tisto, kar je storil Marx za kapitalizem svojega časa. To moramo storiti tako zaradi današnjega kapitalizma kot socializma. F: Socializma? L: Tudi zaradi socializma. Tudi socializem potrebuje kontinuiiano kritič-no in demistifikatorsko analizo in to mora biti strojeno v svetovnem merilu. Toda tega nihče ne dela. Dogajajo se groteskne stvari. Marksisti so, izgub-ljajoč teorijo, obsojeni capljati za dnevnimi dogodki. Izbruhnejo kolektivna gibanja in imenujejo jih ,,spontana" — študentska, mladinska in tako dalje -in marksisti se lovijo ob dogajanjih, da bi jih razumeli, ko so se že odigrala. Njihova teorija je komaj kaj več kot racionalizacija presenečenja. F: Toda gibanja, ki ste jih omenili, imajo pomen in korenine v boju proti birokratizaciji družbenega in osebnega življenja. Gotovo imajo pomen, ki zahteva refleksijo. L: Seveda, takšna protestna gibanja imajo pomen, ki ste ga izrekli, toda ne morejo biti razumljena brez splošne teorije družbe. Brez take teorije se pozornost osredotoča na pitoresknfli in bizarnih vidikih in ne zadeva poante gibanja. Tudi marksisti, ki si lastijo imeti tako splošno teorijo, so prisiljeni teči za dnevnimi dogodki, po kakršnih koli novicah, popolnoma fragmentar-no in antimarksistično, ker niso razvili svoje teorije. F: Mislite, da je nastala prekinitev v razvoju marksizma? Kako? Odklej? L: Resnično je nastala piekinitev. Marksizem, razumljen kotbiga morali razumeti, to je kot splošno teorijo družbe in zgodovine, ne obstaja več. Končal se je že pred časom. Na njegovem mestu imamo stalinizem in ga bomo imeli še nekaj časa. Stalinizem so opisali na mnogo neumnih načinov, toda kot dejstvo je situacija preprosta: kadar koli je akcija postavljena pred zgodovino ali proti njej, nastaja stalinizem. Stalinizem je več kot zmotna interpretacija ali defektna aplikacija marksizma; je negacija marksizma. V stalinizmu ni teoretikov, so samo taktiki. F: Kaj pa Suslov? In oficialni teoretiki marksizma v Sovjetski zvezi? L: Bodisi v Sovjetski zvezi bodisi v drugih socialističnih deželah je mark-sizem zelo pogosto bedna stvar. Pod zastavo diamata so poprečni profesorji razlagali svetovne probleme z mehanično aplikacijo enostavnih formul, ki jih ponavljajo s katehetsko monotonijo. To se je ilegalno delilo kot marksizem. Mogoče je služilo določenim didaktičnim ali propagandnim smotrom, toda z marksizmom nima opraviti ničesar. Še vedno smo stalinisti. Stalinizem je več, kot so Stalinova zla. Ne maremo ga razumeti z moralnimi kategorijami. Tako enostavno je stalinizem taktično nadomestilo za teorijo. F: Nekdo lahko razume vaše taktične preokupatije z marksisti, ki so dosegli moč, toda ali velja vaša kritika tudi za marksiste v deželah, kjer so komunistične partije v opoziciji, tako kot na kapitalističnem Zahodu. L: Verjcmem. Presenečen sem nad nekaterimi njihovimi situacijami. Po-glejte za primer razkorak med organizacijsko močjo italijanske Komunistič-ne partije in njeno majhno teoretično težo. Nisem čisto gotov glede vzrokov za to. Brez dvoma je bil Togliatti prvorazredni politik, tudi velik taktik. Mogoče je bila njegova teoretska radovednost omejena ... Povedali so mi, da je imel lastnosti dobrega birokrata. Znova in znova smo levi samo s taktikami. Capljamo za protestnimi gibanji, ne da bi jih razumeli, da ne rečem kaj o njihovem predvidevanju. Na primer - arabske dežele imenujemo socialistične. Bpz obotavljanja smo sprejeli take nalepke, kot je Arabska socialistična unija. Vse to je resnično smešno. Nihče ne ve, kaj je socialistič-nega pri arabskih deželah. Največ, kar smemo reči, je to, da se gibljejo k nacionalistični identiteti, ne pa k socializmu. V Marxu so bile Afrika, Azija, Latinska Amerika samo fraze. Preučevati moramo te dežele in njihove eko-nomije z Marxovo metodo. Če to opustimo, so le abstrakcije, ne pa resne analize. F: Toda gotovo je moment abstrakcije temelj za konstrukcijo splošne teorije? L: Seveda, bil bi zadnji, ki bi zanikal pomen momenta abstrakcije v imenu nerazumevanja materializma ali empiricizma. Prav tega pa pozitivisti ne razu-mejo, da mora biti dejstvo interpretirano, torej mora biti transcendirano. Ne gre za vprašanje, kaj je pivotnejse - dejstvo ali abstrakcija. Nič ni prvo in ne drugo. Ce na to pozabimo, končamo v hiperstaziranju problemskih meja in v neogibnem povratku v nerešljivo metafiziko. Ne razumem vsega tega hrupa okrog dejstev (facts). Dejstva so dejstva. Da bit je, se strinjamo. Ni razloga za postavljanje hierarhije biti in zavesti. Marx je resda pisal, da ,,bit ustvarja mišljenje" in ne obratno. In marksizem baziia svoj zgodovinski materializem na prioriteti socialne biti nad družbeno zavestjo; to je prioriteta sui generis in ne smemo je jemati dobesedno. Velika napaka je podrediti zavest biti. Dejansko nam zavest o družbeni biti omogoča delovati na družbeno bit in jo spreminjati. Samo tako lahko ubežimo iz empirične vrednosti biti. F: Mogoče to pojasnjuje, zakaj pomen empiričnih raziskav za vas tako zelo izginja. Zdi se, da je za vas raziskava napravljena predvsem za to, da bi podprla nekaj, kar je že poznano na subjektivno konceptualni ravni. V osno-vi zanikate, da lahko pomembna nova odkritja prisilijo ponovno odpiranje teoretične sheme, in tako raziskave za vas nimajo kreativne funkdje. L: Sploh ne. Seveda poznam osnovno pomembnost dokumentiranja anahz nasproti samovoljnim in arbitrarnim abstrakcijam. Sam Maix je menil, da so njegovi mladostni spisi čisto filozofski v tradicionalnem smislu. Mislilje,da je njegovo resnično pomembno delo bilo Das Kapital, to je analiza kapitali-stične družbe njegovega časa .. . Marksizem uveljavlja znanstveno analizo, toda to ni ista stvar kot pozitivistična analiza, zasužnjenaz dejstvi, ki jihne more interpretirati. Seveda znanstveni rnarksizem ne ugaja niti idealistični analizi. Marxova kritika klasične politične ekonomije, posebej Smitha in Ricarda, je velik primer znanstvene kritike. Njune teorije so bile v osnovi statične in kot take niso mogle razložiti družbenih gibanj. Marx je postavil njihova statična dejstva (tržišče, delo, blago, etc.) v poseben zgodovinski okvir in jih redefiniral v dialektičnih pojmih, ki so sposobni upoštevati zgo-dovinsko gibanje brez eternalizacije in reificiranja katere koli od njegovih faz. Po Marxu zgodovina nič več ne pripada naravi. Postaja kultura, to je človeška zavest, človeški dosežek, človeška odgovornost. Zgodovina pripada družbeni zavesti, ki vlada, obsega in spreminja dmžbeno bit. V tej luči zavračam hierarhizacijo biti in zavesti. 15 F: V marksistični razlagi družbe je odločilen ekonomski, strukturalni vidik. L: Toda ne morete izolirati ekonomskega vidika, kot ga imenujete, od preostalega. Sami zase ekonomski motivi ne pojasnjujejo ničesar. Paziti se moramo mehanične interpretacije marksizma. Tudi marksizem pozitivistič-no razlagajo, in politični ter filzofski rezultat je oportunizem ali, kakor smo videli, stalinizem. F: Vprašujem se, če bi se strinjali, da imajo shematizem ali osnove znan-stvenega sklepanja v danem zgodovinskem horizontu - problem, hipoteza, verifikacija - sami zase vrednost, ki je neodvisna od zgodovinskih možnosti. L: To enostavno pomeni, da marksizem ni dogmatiziran, da je v marksiz-mu kritični impulz, ki napada specifične doktrine. Rekel sem že, da moramo razvijati marksizem, da moramo brati Marxovo delo v svojem sklepu. Marcu-se je to poskušal skladno s shematizmom, ki je bistveno utopičen. Marcuse ni sposoben znanstvene analize. Izgubil je vidik delavskega razreda. Njegova idealizacija subproletariata je čisto romantična in brez resne osnove. Na drugi strani pa je moment znanstvene analize fundainentalen; ne more biti resnično revolucionarne politike brez prejšnje znanstvene analize, ki je po-vezana s splošno koncepcijo zgodovine in družbe. Za današnje revolucionar-no gibanje je to najnujnejša potreba. Dejstvo je, da nimamo politike, ker nimamo teorije. Tako smo vsi stalinisti. Stalin je bil velik taktik. V dani situaciji je v trenutku razumel, kaj je najbolje storiti in je dosegel nekaj realnih uspehov. Na primer, prav je imel proti Liebknechtu in Rosi Luxemburg. Podobno stabilapakt s Hitlerjem in rokovanje z Ribbentropom popolnoma opravičljiva. S taktičnega vidika je bil to primer enostavne nujnosti. Stalinova velika zgodovinska zasluga je v tem, da je to takoj razumel. Toda na nesrečo Stalin ni bil marksist. Če si moram dovoliti paradoks, je bil Stalin trockist. Povedal vam bom zgodbo. Med Leninom in Stalinom je bilo nesoglasje okrog vloge in odgovornosti sindikatov. Trocki je rekel, da bi lahko imeli sindikati primarno nalogo konstrukcije države in bi se ustrezno s tem obnašali v vsaki situaciji kot organ države. Lenin je na drugi strani vztrajal, da bi sindikate videli kot masovne organizme in njihovo institucionalno odgovornost kot obrambo trenutnih interesov delavcev, angažiranih v proizvodnji. Tako vidite, kaj sem mislil s tem, ko sem rekel, da je bfl Stalin trockist. Dejstvo je, da Stalina še nismo nadomestili. Tako pri nas na Madžarskem kot na Poljskem smo se nuučili proizvajati nekaj stvari, toda plani večinoma ostajajo na papirju. Praktično agrikultura dela prav dobro, toda industriali-zacija sploh ne gre. Manjka koordinacija: surovine ne dosegajo pravočasno tovarn, na primer. Moramo se naučiti povezati veliko odločitev ljudske poli-tične moči s potrebami oseb, posameznikov. Abstraktni plani povzročajo anarhijo, in birokiatizacija, posplošena s Stalinom, je strašno zlo. Družba je z njo zagozdena. Vse postaja nerealno, nominalistično. Ljudje ne vidijo nobe-nega smisla, strateškega cilja in tako se ne gibljejo, tako postaja problem individualne iniciative nerešljiv. Popolnoma brezuspešno je osvežiti indivi-dualni profit po kapitalistični poti ali zahtevati zakone tižišča. Še vedno mislimo na kapitalizem, kakršen je bil v prejšnjem stoletju, toda tržišče devetnajstega stoletja je mrtvo. Na drugj strani pa je pod stalinizmom iz-gubljeno premišljevanje o velikih alternativah. Kakšne vrste družbo želimo graditi? Birokratsko socialistično družbo? Individualistično družbo, bazi-rano na industrializirani masovni proizvodnji in potrošnji? Pluralistično družbo, decentralizirano, z nizko ekonomsko produktivnostjo? Taka vpraša-nja se zdijo dolgočasna in brezvredna. In dejansko so brezvredna, ker so to streteška vprašanja, ki jih stalinizem ni sposoben vprašati. Ne le da Stalin ni bil marksist, ampak je marksizem zavrgel, in tako danes nimamo realne politike, politike, zasnovane na strateškem planu. F: Kaj bi lahko storili v Sovjetski zvezi, da bi izplavali iz stalinizma in se vrnili v marksizem? edwarddehono L: Malo, zelo malo, praktično nič. Ker so podredili teorijo praksi, so naši sovjetski kolegi pnsiljeni uporabljati marksizem enostavno za rationalizacijo trenutnih političnih nujnosti. Preiekanje, recimo med Sovjeti in Kitajci, nima nič opraviti z marksizmom. Je samo konflikt političnih taktik, ki se ne morejo razrešiti, ker ne obstaja splošna marksistična teorija. F: Iz česa izvajate neobstoj splošne marksistične teoiije, ki jojemogoče aplicirati v naš čas? L: Iz dejstva, da smo izgubljali osnovo in so nam stvari uhajale. So novi pojavi, o katerih nimamo kaj reči. Čakali smo na veliko krizo kapitalizma, toda kapitalizem od leta 1929 ni imel pomembnejše krize, ker je zaobsegel celotno družbeno življenje. Tega ne rečemo radi, toda ies je. Masovna po-trošnja delavcev je postala sredstvo za eliminiranje krize kapitalizma. Od tižišča, ki sta ga poznala Marx in Engels - strukturinega, objektivnega, v mnogočem revolucionarnega nasproti neumnosti ruralnega življenja in tra-djdje sploh - smo se premaknili k manipuliianemu trčišču tega stoletja. Medtem ko so naše analize mirovale, se je kapitalizem razvijal. Ustavili smo se z Leninom. Po njem ni več marksizma. V devetnajstem stoletju je na primer dolžina delovnega dne bila pomemb-no vprašanje. Sla je od štirinajstih ur na trinajst, dvanajst, deset in tako naprej. V devetnajstem stoletju je kapitalist lahko bil indiferenten do delav-čeve potrošne kapacitete. Kapitalizem je bil zainteresiran predvsem za bazič-ne investicije v težko industnjo in pomembne sektorje družbenega življenja je obšel. Danes je kapitalizem temeljito zainteresiran za vse družbeno živ-ljenje, od ženskih škornjev do avtomobilov, kuhinjske oprave in sredstev zabave. To je kvalitativna spomremba, o kateri vemo malo. Slediti moramo razvoj proizvodne tehnike in zaradi tega razvoj delitve dela, reperkusije pro-izvodne tehnologije za profesionalne vloge in za poti, v katenh se realizira ieziedni boj. F: Zanima me vloga intelektualcev v oblikovanju splošne teorije, ki jo zahtevate. Ali lahko pojmujemo intelektualce kot separatno šocialno sku-pino ali pa da so intelektualci mezdni delavci kot vsakdo drug? L: Ne, ne zdi se mi, da so intelektualci čisto in navadno mezdni delavci kakor vsi drugi. Tako imenovana proletarizacija intelektualcev jih ni napra-vila za avtentične proletarce. Intelektualci imajo čisto posebno odgovornost. Tako med nami rečeno, na primer, imajo lahko resnično moc in igrajo pometnbno vlogo v pditičnem odločanju. Toda še naprej ner^ajo. Kakoi adolscent s svojim prvim dekietomj ponosen je nanjo, želi biti zapažen y družbi, toda istočasno se sramuje. Intelektualčeva zveza z močjo je ambi-guentna. Uradna propaganda še naprej govori o ,,diktaturi proletariata", toda intelektualci, ki pretendirajo biti delavci, postajajo smesni. Kako naj pozabimo, da sta celo Marx in Engels bila intelektualca in meščana in da je seveda Lenin sam izšel iz intelektualne meščanske družine, Lahko bi se spomnili tega, kar je rekel Lenin, da se socialistična zavest ne dviga spontano iz delavskega razreda, da je prinesena v delavski razred z revolucionarnimi intelektualcl Kako je to natančno videti, to se spreminja od enega do dru-gega obdobja, toda ni mehanične spontanosti niti fatalizma. Seveda moramo za vsako ceno odpraviti paternalizem intelektualcev, za-kaj paternalizem je vedno prikrita avtoritamost in je zato tem bolj zahrbten. Toda strah pred paternalizmom nam ne sme zapreti očl pred pomembnostjo vloge, ki jo v določenih odločilnih okoliščinah odigravajo vehke osebnosti v zgodovini. Kaj bi se bilo zgodilo leta 1917 v Sovjetski zvezi brez Lenina? Ali smo lahko gotovi, da bi brez njega imeli oktobrsko revolucijo? Socializem je to, kar napravijo iz njega ljudje. Na njih je, da vidijo, da zgraditev socializma ovira in končno duši birokratizacija. Prevod po World View, maj 1972 - MP upomba latemlnega mišljenfa Pred mnogo leti, v času zaporov za dolžnike je neki londonski trgovec dolgoval posojevalcu denarja znatno vsoto. Posojevalec, ki je bil star in grd, se je zagledal v lepo trgovčevo mladoletno hčer. Predlagal je kupčijo. Ce bi dobil dekle, bi preklical dolgove njenega očeta. Trgovec in njegova hči sta se nad predlogom zgrozila. Prekanjeni posoje-valec je predlagal, da bi Previdnost odlocila o zadevi. Rekel je, da bo v prazen mošnjiček dal kos belega in kos črnega kremenca, dekle pa bo mo-ralo enega izvleči. Ce bo potegnila črn kremenec, bo postala njegova žena, in očetov dolg bo izbrisan. Če bo izvlekla belega, bo ostala z očetom, dolgovi pa bodo izbrisani. Če ne bo hotela zbirati, bodo njenega očeta vrgli v ječo, a sama bo stradala. Trgovec je nejevoljno pristal. Med pogovorom so stali na s kremencem posuti stezi. Posojevalec se je sklonil, in dekle je zgrožena opazila, da je dal v mošnjo dva čma kremenca. In trgovčeva hči je morala izbirati med dvema kamnoma, ki bosta odločala o nje in njenega oceta usodi. Predstavljajte si, da stojite na stezi na tigovče^em vrtu. Kaj bi storili, če bi bili vi nesrečno dekle? Kaj naj bi po vašem storila, če bi ji morali svetovati? Kakšen tip mišljenja bi si izbrali, da bi rešili problem? Verjamete, da pazljiva logjčna analiza mora privesti do rešitve, če rešitev je. Ta tip mišljenja je naravno vertikalno mišljenje (VM). Drugi tip je lateralno mišljenje (LM). Vertikalni misleci običajno dekletu v taki situaciji ne pomagajo mnogo. Njihova analiza privede do treh možnosti: 1. Dekle naj ne vzame kremenca. 2. Dekle naj da vedeti, da ima na izbiro dva črna kamna, in izpostavi posojevalca kot goljufa. 3. Dekle naj vzame črn kremenec in se žrtvuje, da njenemu očetu ne bo treba v zapor. Ti nasveti dekletu ne olajšajo situacije, saj gre njen oče v zapor, če ne vzame kremenca, ali pa mora omožiti posojevalca, če ga vzame. Zgodba kaže razliko med VM in LM. Vertikalne mislece zanima dejstvo, da mora dekle vzeti en kamen. Lateralni misleci pa postanejo pozorni na 16 tistega, ki ostane v mošnji. Vertikalni misleci se postavijo na najrazumnejše stališče v situaciji, nakar jo poskušajo rešiti logično in pazljivo. Lateralni misleci se nagibajo k raziskovanju vseh mogočih stališč in ne sprejmejo le najbolj obetajočega in izdelanega. Dekle v zgodbi o kiemencu seže v mošnjo in izvleče kremenec. Ne da bi ga pogledala, se namenoma spotakne in ga izpusti na stezo, kjer se v tre-nutku izgubi med drugimi. ,,Oh, kako štorasto od mene," reče, ,,toda nič za to - lahko bomo ugotovili barvo po tistem, ki je ostal v mošnji." Zgornja zgodba je dober primer LM. Mnogo ljudi takoj instinktivno ra-zume bistvo LM. Malo jih zavestno in nemanoma uporablja to pot, toda mnogi prepoznajo priložnost, ko se je pokazala uspešna. VM je bilo zmeraj v ospredju kot edina učinkovita oblika mišljenja — vsaj v znanstvene in praktične namene. VM je tradicionalni-logičm-posledič-ni-matematični-aristotelski tip mišljenja. A s poglabljanjem prve luknje se ne da izkopati druge. Pri vsej učinkovitosti, ki jo ima VM, pa je le-to popolnoma nezadostno za porajanje novih idej in novih pogledov na stvari. LM je ,,druga vrsta mišljenja", toda nič manj učinkovita celo v praktičnih zadevah. Razlika med VM in LM je fundamentalna; korpnine ima v opazova-nju sistemske organizacije v možganih. Velikanska učinkovitost človeških možganov je odvisna od tega, kako so le-ti organizirani kot ponavljajoči samo-izpopolnjujoči-se dvojni spominski sistem. To je sistem, ki iz ne-reda napravi red, a raje trpi star red, kakor da bi se oprijel novega. Sistem torej, ki omogoča vsakdanje življenje, a otežkoča avanturo. Življenje bi bilo prav mučno, če bi morali najprej analiziiati vse mogoče interpretacije nekega zvoka, da bi odskočili pred avtomobilom. Sicer pa najverjetnejša interpretacija popolnoma nadvlada ostale. V sistemu z normalno porezdelitvijo verjetnosti (slika 1) je najveijetnejša le malo pred manj verjetno. Samo-izpopolnjujoči-se sistem pa je dinamični sistem; naj-verjetnejša interpretacija je zmeraj daleč od manj verjetne (slika 2). 0 (L \k O DOGODKOV po&opkov Najpreprostejši primer samo-izpopolnjujočega-se sistema je prazen ko-zarec. Ce ga blago sunemo, ga negativni feed-back pripelje nazaj v prvotno lego. Če ga potisnemo še za kanec, ga odnese v pozitivnem feed-backu do mejne pozicije. Združimo te samo-izpopolnjujoče-se lastnosti možganov s spominskim sistemom (to mora biti dvojni spominski sistem, glede na ome-njeno trajanje samo-izpopolnjujočega-se sistema). Znajdemo se pri zelo togi, aneskončno praktični obliki kopičenja informacij. Začetno stopnjo perceptualne izbire potrebujemo ne glede na to, kako daleč gremo po običajnem logjčnem redu nazaj. Ne glede na odlično logiko bo perceptualni izbor določil, kako lahko je problem razrešljiv. Po VM človek sprejme najmočnejšo možnost, gradi na njej in jo zelo upošteva, v upanju, da mu bo že napor ustvaril rešitev. Po LM neprestano zamenjuje začetni perceptualni izbor in ne potroši veliko logike, ko izbere pravo pot. Nekateri obravnavajo možgane kot statističen računalnik. To bo zgrešena misel, saj računalnik bazira na verjetnosti, možgani pa na dajanju prednosti. Učinek togosti in neizogibnosti perceptualnega izbora se kaže v nasled-njem vizualnem problemu: narišite lik, ki ga lahko z eno ravno črto razdelite v štiri enake dele (po obsegu, kotih in površini). Lik mora biti mogoče izrezati iz papirja in prerezati na štiri enake dele z enim urezom škarij. Rešitev je na naslednji strani. Slabe strani visoko verjetnostnega VM so neločljive od dobrih, če so samo drugi aspekti dobrih. LM je poskus izogniti se samo-izpopolnjujočim-se last-nostim možganskega sistema v smislu porajanja novih idej. Pri višji stopnji programiranja računalnikov so opazili, kako so pomembni tudi naključni podatki. To Je zanimivo, kajti za mnogo ljudi so računalniki simbol logjč-nega posledicnega mišljenja. Skozi logično mišljenje se najprej razvije kontekst in skozenj opazujemo problem. Z LM pa se najprej izkristalizira problem, nato pa kontekst, da ga podpre. (Za možgane je naravno, da razvijejo kontekst za karkoli v zavesti.) Strokovnjaki, ki so izhajali iz znakov elektro-magnetskega valovanja Clerca Maxwella, so pravilno povedali Marconiju, da brezžični valovi ne bi sledili Zemljini krivulji, ampak bi se izgubili v vesolje. Marconi je neumno verjel, da je Atlantski' ocean pač samo večja razdalje od tistih, ki jih je že uspešno premagal, da bo torej potreboval le močnejši oddajnik in občutljivejši spre-jemnik. Uspel je - kontekst za to so razvili kasneje. Tradicionaliie miselne metode, kakor je tradicionalna matematika, so samovoljne in večinoma ne ustrezajo sistemski strukturi možganov. Ljudje so bili z evkbdsko geometrijo čisto zadovoljni, dokler nista Riemann in Lobačevski pokazala, da so mogoče tudi druge geometrije. Naša matematika ima za osnovo mehanična načela, kakor je 2 + 3 = 5 (s kakšnimi modular-nimi variantami.) Popolnoma mogoče je osnovati matematiko na stališču, da je 2 + 3 = 3. Taka matematika bi bila bolj biološka kakor mehanična. Nekatere fundamentalne razlike med VM in LM lahko predstavimo ta-kole: VM je posledično in napreduje po poti korak za korakom. LM lahko dela skoke in s tem zapolni vrzeli. Skozi VM mora biti vsak korak opravičen in čvrsto podprt s prejšnjim. (To je tako fundamentalna osnova logike, da bi z njeno pomočjo lahko pričeli razlagati logiko psu, ki bi postal zanjo dojemljiv.) Po LM korakov ni treba opravičiti do konca, kakor se tudi dva dela mosta ne moreta sama podpirati, dokler se na sredini ne združita. Z VM izberemo najverjetnejši približek in napredujemo od tam. Z LM se pomaknemo vstran in ustvarimo toliko približkov, kolikor jim moremo, ter jih vse pozomo raziščemo. Z VM si človek blokira določene poti z negativi. Z LM uporabi vse steze in vse avenije. Kategorije in definicije so po VM na aroko, a togo razvrščene. Po LM so razvrščene v času, ne v prostoru. Po VM se človek koncentrira in izključi vse tisto, kar ga moti. Po LM ne le pozdravlja, marveč tudi koristno uporabi vsak naključni vpliv. To je le nekaj razlik. Tistim, ki so vpleteni v tako imenovani ustvarjalni proces, so bolj afi manj očitne, zato so tudi navedeni le drobci. Vendar pa ne izhajajo iz opisa kreativnega procesa, temveč iz opazovanja funkcionalnega vedenja možganov-biološkega sistema. LM uporabljajo zavestno ali diugače večinoma ustvarjalci. Študij bistva LM lahko razširi njegovo uporabnost in jo napravi bolj namensko. Na žalost LM ni posebno razširjeno v znanosti in na praktičnih področjih. Znanstve-niki postanejo čisto nesrečni, ker proces ni bolj predvidljiv in bolj pod kontrolo. Očitno ne razumejo, da metoda, ki ni pod strogo kontrolo, ni zato tudi manj učinkovita. Ce dekle igra ruleto z denarjem svojega fanta, a obdrži priigrano, komaj da odkloni igro, češ da ne ve, katero igro bo dobila. VM obljublja najmanj rešitev in pogosto prelomi obljubo. LM poveča možnosti do maksimuma rešitev in ničesar ne obljublja. Šele ko človek pride iz semantičnega spakovanja in igre opisa, je zmožen presojanja vnaprej. Vendar celo tisti, ki iz navade uporabljajo osnovni kon-cept LM, uporabljajo le-to večinoma na vertikalen način. Lateralno mišljenje ni zamenjava za vertikalnega, ampak njegova dopolnitev. Je razdor verjet-nostnih vzorcev v možganih, a dopušča začasno obnovo. Oblikovati ostro ločeni možnosti in izbrati eno ali drugo je vertikalna značilnost razuma. Izbira med gotovostjo in možnostjo, deskriptivnim in fluidnim, stabilnostjo in spremembami, istostjo in vznemirjenjem, varnostjo in avanturo. Razumu je zelo težko učinkovito oscilirati med njimi, saj je polarizacija njegova tako fundamentalna značilnost. Možgani so sposobni LM tako, kot so sposobni humorja. Oba definirata sistem. Hudo mračno bi bilo, če bi lahko kons-trutrali računalnik s smislom za humor. V tem članku, kakor tudi v knjigi (The Use of Lateral Thinking), je opis LM zelo splošen. Namen je le določiti žarišče. LM je definiran tip mišljenja, ne le kopica pravil, tehnik ali teorija; detajlno opisovati tako obsežno pod-ročje pa ima tudi svoje nevarnosti. Ko so dali ta problem reševati sto ljudem, so bile reakcije takšne: 35 % ni našlo rešitve (I). 50 % je na3o eno ali drugo varianto pod II. Rešitvi sta očitno napačni, saj bi lika, izrezana iz papirja in prerezana s škarjami, razpadla vsak le na dva dela. 12 % je rešilo problem na enega od dveh načinov pod III. Oba sta pravil-na. 3 % so rešili nalogo na daleč najelegantnejši način (IV). Težava te rešitve je v tem, da kosi niso simetrični, ampak je eden osnovaostalim trem. Ob reševanju te preproste naloge je težava v tem, da v trenutku, ko je problem definiran, zrase ,,perceptualni izbor" kvadrata, razdeljenega na štiri četrtine. Iz te predstave se razvijeta dve napačni rešitvi (V, 4, 2). Ce pa si problem zastavimo kot delitev štirih identičnih likov, razvrščenih okoli rav-ne črte, ni nobenih težav in stvar se razvija kot na sliki VI. Prevedel BOGDAN LEŠNIK V VI DQ DD 17 OPOMBA UREDNIŠTVA: Na ta Heideggerjev tekst iz leta 1933 (ko je z nastopom nacizma postal rektor freiburške univerze) se v že dober čas trajajočih polemikah o Heideggerju in heidegger-janizmu sklicujejo slovenski intelektualci. Vendar ga doslej ne ena ne druga stran ni prevedla in objavila. To je zdaj storjeno. Zakaj? Da bi dokazovali Heideggerjevo povezanost z nacizmom ali da bi dokazali njegovo ,,fantastično zablodo? " Nobena filozofija, ki ostaja filozofija, ne more obvarovati človeka pred tem, da izigrava in je izigran. Zato torej. (Pristnim filozofom in marksistvujuščim dogmatikom na znanje). Prevzetje rektorata je zaobveza k duhovnemu vodenju te visoke Šole. Pripadnost (sledništvo - Gefolgschaft) učiteljev in učencev nastaja in črpa svoje moči samo iz resnične in skupne zakoreninje-nosti v bistvu nemške univerze. To bistvo pa pride do jasnosti, višine in moči šele, če predvsem in vsakokrat vodi voditelje same, če jih vodi z neizprosnostjo tiste duhovne naloge, ki žene usodo nemškega ljudstva v oblikovanje njegove zgodovine. Poznamo to duhovno nalogo? Če jo ali ne, vprašanje ostane nespremenjeno: ali smo mi, učitelji in učenci te visoke šole, resnič-no in skupno zakoreninjeni v bistvu nemške univerze? Ima to bistvo čisto tvorno moč za našo tubit? Seveda šele takrat, ko hočemo to bistvo iz njegovega temelja. Toda kdo more o tem dvomiti? Navadno vidimo prevladujočo bistveno značilnost uni-verze v njenem ,,samostojnem upravljanju" (Selbstvenvaltung), ki naj se ohrani. Samo - ali smo tudi do konca premislili, kaj terja od nas ta zahteva po samostojnem upravljanju? Samostojno upravljanje namreč pomeni: samim sebi zastaviti nalogo in si sami določiti pot in način njene uresničitve, in v tem sami biti to, kar naj bi bili. Toda ali potemtakem vemo, kdo smo mi sami, to utelešenje učiteljev in učencev najvišje šole nemškega ljudstva? Ali to sploh lahko vemo brez neprestanega in najtrdnejše-ga premišljevanja o sebi samem? Niti poznavanje današnjih razmer na univerzi niti seznanjenost z njeno prejšnjo zgodovino še ne zagotavlja zadovoljujočega vedenja o njenem bistvu — zatorej naj se v prihodnje omejimo najprej na jasnost in trdoto tega bistva, da ga v taki samoomejitvi hočemo in v tem hotenju sami sebe potrjujemo. Samostojno upravljanje se vzdržuje samo na temelju razmišljanja o sebi samem. Le-to pa se dogaja edino v moči samopotrjevanja nemškp univerze. Ali ga bomo izpolnili in kako? Samopotrjevanje nemške univerze je izvorna skupna volja po njenem bistvu. Nemška univerza nam pomeni visoko šolo, ki vzgaja (in die Erziehung und Zucht nimmt) voditelje in varuhe usode nemškega naroda iz znanosti in prek znanosti. Volja po bistvu nemške univerze je volja po znanosti, če je (kot) volja po zgodo-vinski duhovni nalogi nemškega ljudstva kot ljudstva, ki se zaveda sebe samega v svoji državi. Znanost in nemška usoda marata priti do moči predvsem v volji bistva (Wesenswille). In to bosta tedaj in le tedaj, ko bomo mi, učitelji in učenci — najprej izkazali naj-globljo, najbolj notranjo (innerste) nujnost znanosti in drugič, vzdrževali nemško usodo v njeni najskrajnejši stiski. Bistva znanosti pa seveda ne izkusimo v njegovi najgloblji nuj-nosti, dokler samo izpodbijamo samosvojost in nesporno pričujoč-nost preveč današnje znanosti - če govorimo o ,,novem pojmu znanosti". Če želimo določiti bistvo znanosti, potem si moramo najprej ogledati odločilno vprašanje: ali naj znanost vnaprej za nas sploh še bo - ali pa jo bomo pustili, da se prižene do hitrega konca? Da naj znanost sploh bo, nikoli ni brezpogojno nujno. Če pa naj in če naj bo za nas, pod katerim pogojem lahko potemtakem resnično ob-staja? Samo če se izpostavimo moči začetka naše duhovnozgodovinske tubiti. Ta začetek je nastanek grške filozofije. V njem vstaja za-hodni človek s pomočjo svojega govora prvikrat iz ljudkosti na-sproti bivajočemu v celoti in ga vprašuje in zapopada kot bivajoče - kar je. Vsa znanost je filozofija, če zmore to vedeti in hoteti — ali ne. Vsa znanost ostaja zavezana temu začetku filozofije. Iz njega črpa moč svojega bistva, kajti še ostaja vraščanje temu začetku nasploh. Za našo tubit želimo ponovno pridobiti dve izstopajoči lastnosti grškega bistva znanosti. 18 Pri Grkih je krožilo izročilo, naj bi bil Prometeus prvi tilozot. Temu Prometeju da Aishilos izreči stavek, ki kaže (izraža) bistvo vedenja: (,,Sposobnost je močnejša od vedenja." — Gantar) ,,Vedenje je namreč mnogo bolj nemočno kot nujnost." To pomeni: vsako vedenje o stvari ostaja najprej izročeno premoči usode in se ji odreka. Prav zato mora vedenje pokazati (razviti) svojo največjo upor-nost, da bi se šele razprla (aufstehen) vsa moč skritosti bivajočega — za resnično odreko (um wirklich zu versagen). Tako se razpre bivajoče v svoji nezasnovljivi nespremenljivosti in posodi vedenju svojo resnico. Ta govor o ustvarjalni nemoči vedenja je beseda Grkov, ob kateri se preveč rado zamenjuje vzor za čisto, na sebi samem zasnovano in zato sebe pozabljajoče vedenje, ki ga imamo za teoretično zadržanje. o / Toda kaj je trV5fc^6C za Grke? Pravimo: čisto opazovanje, ki ostaja zavezano stvari v njeni polnosti in zahtevnosti. To opazujoče vedenje naj se dogaja ob pozivanju na Grke, zavoljo sebe samega. Vendar je to pozivanje zgrešeno. Kajti, prvič, se ,,teorija" ne dogaja zavoljo sebe same, temveč edinole v strastnem prizadevanju priti bivajočemu kot takemu bliže in ostati v njegovi stiski. Drugič pa se Grki borijo prav zato, da bi to opazujoče vpraševanje zapopadli in izpolnili kot eno, da, kot najvišjo obliko energeie dvl/^L"0 Biti-na-delu (desam-Werke-seins) človeka. Njihov smoter ni bil v tem, da bi prakso primerili teoriji, temveč obratno, da bi teorijo -razumeli iz prakse. Grkom znanost ni neka kulturna dobrina, tem-več najbolj notranje določujoča sredina celotne ljudsko-državne tubiti. Zanje znanost tudi ni golo sredstvo osveščanja nezavestnega, temveč moč, ki jasno obvladuje in zajema celotno tubit. Znanost je vprašujoče vztrajanje sredi stalno prikrivajočega se bivajočega v celoti. Hkrati to delujoče vztrajanje ve za svojo nemoč pred usodo. To je začetno bistvo znanosti. Toda ali ni ta začetek že dve in pol tisočletji za nami? Ali ni napredek človeškega dejanja spre-menil tudi znanost? Gotovo! Za njim prihajajoča krščansko-teološka razlaga sveta (miselnost) prav tako kasnejše matematično-tehnično mišljenje nove dobe sta znanost časovno in strokovno oddaljila od njenega začetka. Toda začetek sam s temi nikakor ni premagan ali celo izničen. Kajti, postavimo, če je izvorna grška znanost nekaj velikega, ostaja začetek tega velikega to največje. Bistvo znanosti ne more enkrat postati izpraznjeno in izrabljeno, kot se vsem izsledkom in ,,mednarodnim organizacijam" navkljub dogaja danes, če veličini začetka še ni napočil njen čas. Začetek še je. Ne leži za nami kot že davno zgodeno (minulo), temveč stoji pred nami. Začetek je (kot) to največje, vnaprej nad vse prihaja-joče in tako nad nami (že oddaljen). (Der Angang ist als das Grosste im voraus uber alles Kommende und so auch uber uns schon hinweg gegangen). Začetek je vržen v našo bodočnost. Tam stoji kot oddaljeno razpolaganje nad nami znova nasproti prina-šajoč svojo veličino. Samo če se odločno podredimo tej oddaljeni odločitvi, da bi ponovno pridobili veličino začetka, samo takrat bo postala znanost najgloblja nujnost tubiti. Sicer ostane naključje, ki smo nanj nale-teli, oziroma umirjeno ugodje nenevarnega delovanja za pospeše-vanje golega napredka znanja (Kenntnis). Ce pa se podredimo oddaljeni določitvi začetka, potem mora postati znanost osnovno dogajanje naše duhovno-ljudske tubiti. In ravno ko naša najbolj lastna tubit stoji pred veliko spre-membo, ko resje, kar je rekel Friedrich Nietzsche, zadnji nemški filozof, ki je strasno iskal Boga: ,,Bog je mrtev." - ko se moramo resnično ukvarjati s to zapuščenostjo današnjega človeka sredi bivajočega, kako je tedaj z znanostjo? Tedaj, se spremeni prvotno čudeče se vztrajanje Grkov, sprva popolnoma odkrite izpostavljenosti, v skrito in negotovo, se pravi vprašljivo. Vpraševanja potem niso več samo premagljive pred-stopnje, ki vodijo do odgovora kot vedenja. Vpraševanje tedaj raz-vije svojo lastno moč izključevanja bistvenega vseh stvari. Vpraše-vanje tedaj privede do skrajne poenostavitve uvida v neizogibno. Takšno vpraševanje razdrobi enotnost (skupno vsebovanost, Verkapsellung) znanosti v ločene stroke, zadržuje jo pred brezizgo-vorno in brezciljno razpršitvijo v posamezna polja in vidike in jo znova vzpostavlja neposredno iz plodnosti in blagoslova vseh sve-tovnih sil človeško-zgodovinske tubiti, kot so: narava, zgodovina, jezik; narod, nravnost, država: pesnjenje, mišljenje, verovanje; bolezen, blaznost, smrt; pravo, gospodarstvo, tehnika. Če želimo bistvo znanosti v smislu vprašujočega, neprikritega zadržanja sredi negotovosti bivajočega v celoti, potem ustvari ta bistvena volja našemu narodu svoj svet najgloblje in skrajne nevar-nosti, to je resnično duhovni svet. Kajti ,,duh" ni hiti prazna bistroumnost niti neobvezujoča igra duhovitosti niti brezizvorno prizadevanje razumu primerjene ^členitve, še manj svetovni um, temveč (duh) je izvorno določena, vedoča izključenost za bistvo biti. In duhovni svet nekega naroda ni nadgradnja neke kulture, kot tudi ni arzenal za uporabna znanja in vrednote, temveč je moč najglobljega ohranjanja svojih izvirnih in resničnih sil kot moč naj-bolj notranjega vzburjenja in nadaljnjega pretresanja svoje tubiti. Samo duhovni svet zagotavlja ljudstvu veličino. Kajti prizadeva si za te, da bi stalno razlikovanje med voljo do veličine in dopušča-njem propada postalo mera (zakon) koraka, za nadaljnji pohod, ki ga je naš narod določil (nastopil, antreten) za svojo prihodnjo zgo-dovino. Če želimo to bistvo znanosti, potem mora učiteljstvo univerze resnično v skrajnem pomenu (točkah) predstaviti nevarnost stalne svetovne negotovosti. Če se tega trdno drži, se pravi, če mu raste od tod — v bistveni bližini stiske vseh stvari — skupno vpraševanje in skupinsko določeno izrekanje, tedaj postane močno za vodstvo. Kajti za vodenje ni odločilno golo predhodenje, pač pa zmožnost, da gre človek sam, ne iz samovolje in oblastiželjnosti. Taka moč se veže na bistveno, ustvarja izbiro najboljšega in prebuja čisto pripad-nost tistih, ki imajo novi pobum. Toda pripadnosti nam ni treba šele prebujati. Nemški študentje so na pohodu. In ko iščejo vodi-telje, so to tisti, po katerih hočejo uveljaviti svojo lastno določe-nost v utemeljeno resnico, ki ve, in jo postaviti v jasnost besed in vrednot, ki prinašajo spoznanje. Odločenost nemških študentov biti v oporo nemški usodi v njeni najskrajnejši stiski postane volja do bistva univerze. Ta volja je resnična volja, v kolikor nemški študentje prek študijskega prava postavijo sami sebe pod zakon njenega bistva in tako to bistvo šele najprej določijo (omejijo). Samemu sebi postavljati zakone je naj-višja svoboda. Toliko opevana ,,akademska svoboda" bo pregnana z nemške univerze, kajti ta svoboda je bila nečista, ker je bila zgolj zanikujoča. Pomenila je uklanjajočo se brezskrbnost, poljubnost namenov in nagnenj in navezanost v dejanju in nehanju. Pojem svobode nemških študentov bo zdaj povrnjen k svoji resnici. Iz nje se izvijata prihodnja obveznost in naloga nemških študentov. Prva obveznost je v ljudski skupnosti. Zavezuje (k udeležbi) pri-spevanju in sodelovanju pri naporih, bremenih in znanjih vseh po-klicev in članov naroda. To obveznost bo oddej potrjevala in zako-reninila v študentski tubiti delovna služba. Druga obveznost nemških študentov je v duhovni nalogi nemške-ga naroda. Ta narod deluje za svojo usodo, kolikor postavlja svojo zgodovino v odprtost premoči vseh svet oblikujočih sil človeške tubiti in si vedno znova izbojuje svoj duhovni svet. Tako izpostav-ljen v mejno vprašljivost lastne tubiti hoče biti ta narod duhovni narod. V svojih voditeljih in varuhih zahteva od sebe in zase najtršo jasnost najvišjega, najširšega in najbolj bogatega vedenja. Študent-ska mladina, ki si kmalu drzne stopiti v moškost in svoje hotenje razpenja prek prihodnje usode naroda, si iz temelja prizadeva za dužbo temu vedenju. Služba vedenju zanjo ni več prignati se prek topega in hitrega vežbanja do ,,imenitnega" poklica. Zakaj, ker državnik in učitelj, zdravnik in sodni, župnik in stavbenik vodijo ljudsko-državno tubit in so v svojih temeljnih ozirih pozorni na svet oblikujoče sile človeške biti in jih obvladujejo (scharfhalten), zato so ti poklici in vzgajanje zanje izročeni službi vedenja. Vedenje ni v službi poklica, marveč obratno: poklici dosegajo in določajo (verwalten) najvišje in bistveno vedenje ljudstva za njegovo celotno tubit. Toda za nas to vedenje ni pomirjeno sprejetje znanja o bi-stvenostih in vrednotah na sebi, temveč najostrejša ogroženost sredi nadmoči bivajočega. Vprašljivost biti nasploh izsili od ljud-stva delo in borbo in ga privede v državo, ki ji poklici pripadajo. Tri obveznosti — prek ljudstva do usode države v duhovni nalogi - so nemškemu ljudstvu enako izvorne. Tri odtod izhajajoče službe - delovna, obrambna služba in služba vedenju — so enako nujne in na istem nivoju. Sodelujoče vedenje za ljudstvo, (in) vedenje, ki se ohranja v pripravljenosti za usodo države, tvorita šele skupno z vedenjem o duhovni nalogi izvorno in izpolnjeno bistvo znanosti, ki nam je naložena nje uresničitev — če se primeri nadaljnjemu določanju začetka naše duhovno-zgodovinske tubiti. Ko ugotavljamo, da je nemška univerza po svojem bistvu visoka šola, ki vzgaja in disciplinira (in die Erziehung und Zucht nimmt) voditelje in varuhe usode nemškega naroda iz znanosti in skozi znanost, mislimo to znanost. Ta izvorni pojem znanosti nas ne zavezuje samo k ,,stvarnosti" (treznosti), temveč predvsem k bistvenosti in enostavnosti vpraše-vanja sredi zgodovinsko-dtihovnega sveta narodov, da šele v tem se lahko stvarnost resnično utemelji, t. j. najde svoj smisel in mejo. Znanost v tem pomenu mora postati oblikujoča sila utelesbe (Koerpersehaft) nemške univerze. V tem leži dvoje: Pojem znanosti mora vsaj enkrat pretresti učitelja in učence. Ti morajo biti vsak na svoj način vsaj enkrat pretreseni in morajo pretreseni ostati. Hkrati mora ta pojem znanosti preoblikujoče poseči v osnovne oblike, znotraj katerih učitelj in učenec vsakokrat skupaj znanstveno delujeta: v fakultete in strokovne oddelke. Fakulteta je fakulteta samo, če se razvije v zmožnost ustvarjanja duhovnih zakonov, zakoreninjeno v bistvu svoje znanosti, da bi izoblikovala sile tubiti, ki jo prežemajo, v en duhovni svet naroda. Strokovni oddelek je strokovniodrekelsamo, če se že od začetka postavi v območje te duhovne zakonodaje in s tem razveljavi meje stroke ter premaga to zatohlo in nečisto poklicu zunanje dresure. V trenutku, ko fakultete in oddelki sprožijo bistveno in enostav-no vpraševanje svoje znanosti, ta zadnja nujnost in stiska ljudsko-državne tubiti tudi že prevzema učitelje inn zna-nosti, z dejan&ko in ne le formalno od-prtostjo ter dostopnostjo najvišje iz-obrazbe vsem sposobnim delavcem, z odpravo elitističnih pojmovanj o vlogi visokega šolstva, s smelejšim uresniče-vanjem novih družbeno-ekonomskih od-nosov in ustavne koncepcdje položaja človeka v združenem delu ter uveljavit-vijo marksističnega mišljenja v praksd spreominjanja socialistične samoupravn« družbe. 6. Zveza komunistov Slovenije se za-vzema za korenito in nenehno reformo visokega šolstva pogojene z razvojem in nadaljnjo demokratizaoijo družbe-ndh odnosov ter znanstveno-tebinično re-voluoijo v sklopu preosnove celotnega sistema vzgoje in izobraževanja v našd družbi. 7. Odločitev, da postavljamo v tem tre-nutku v ospredje razpravo o reformi vi-sokega šolstva, izhaja med drugim tudi iz naslednjih dejstev in spozn&nj: % ob uveljavljanju ustavne koncepcije združenega dela postaja vse določnejša in jasnejša tudi vloga visokega šolstva v uresoičevanju zgodovinskih interesov de-lavskega razreda, v graditvi samouprav-no socia-lističnega dmžbeno-ekonomske-ga sistema in pospešenem razvoju pro-izvajalnih sil, s posebnim poudarkom na usposabljanju delavcev za delo in samo-upravLjanje; 9 krepitev neposredne socialistične de-mokracije z uveljavljanjem delegatskih odnosov bo zahtevala v vseh sferah zdru-ženega dela visoko razvito samoupravno socialistično zavest in razredno usmeri-tev kadnav v teaneljnili organizaoijah združenega dela in vseh samoupravnih skupnostih; te elemente bo treba vbkati v samoupravno kadrovsko politiko -na vseh podroojih združenega dela, pa tudi v visokem šolstvu; # očdtna zaostajanja v oblikovanju in razvijanju sacialistione samoupravne ide-ologije, zavezujejo zlasti družboslovne usmenitve visokega šolstva v skrbi za to področje znanstvene in pedagoške dejavnosti; 9 prešibka in nezadostna je vloga viso-kega šolstva v socialistični vzgoji, mar-ksističnem izobraževanju in oblikovanju kritičnega mišljenja bodoče inteligence; v tem pogledu je bil v preteklosti odloč-no prešibak apopad delavcev v visokem šolstvu s. pojavi liberalizma, tehnokra-tizma ter idejnega pluralizma v pedago-ških in širše družbenih odnosih; # visako šolstvo se nahaja v svojevrstni krizi, za katero je značilna ekstenzivnost, slaba učinkovitost študija, nerazvitost samoupravniJi odnosov, zlasti glede uve-ljavljanja novih družbenjo-ekonomskih odnosov, pornanjkljiv in nedodelan si-stem izrednega šbudija in permanenit-nega izobraževanja, nezadostna razvi-tost raziskovalnega dela in njegova pre-majhna povezanost s problemi prakse; # zastaviti je potrebno dolgoroono ka-drovsko politiko in tudi kratkoročne ukrepe za preseganje stanja defioitar-nostd pedagoških in raziskovalndh ka-drov med njimi zlasti profilov, ka jih zahteva sodobna družbena delitev dela. 8. Rešitev nakaaanih in vrste drugih od-prtih vprašanj, tesno povezanih s samo-upravno perspektivo naše družbe, zahte-va kore darsiko in ustavno reformo sprožili daljnosežni družbeiii premiM. Visoko šolstvo se je vkljiučilo v to na samern zaoetku, z reformo iz leta 1959. Da bi visoko šolstvo ustrezalo zahtevam druž-benega razvoja, je reforma predvidela pogoje za dosego naslednjih ciljev: de-mokratizacija pristopa na visoke šole, ki je bila reatoo pogojena z zelo pove-6animi potrebami po strokavnjakih in ki naj bi jo dosegli z ustanavljanjem novih šol, z odprtostjo šol za vse, ne glede na predizobrazbo ter z uvedbo režima izrednega študija; izboLjšanje učinkovitosti štvidija, ki naj bi ga do-segll z uvedbo primcipa »letnik za let-nikom«; prilagoditev profilov strokov-njakov novim zahtevam razvoja, ki naj bi ga dosegli z inverzijo in s stopnjeva-nim študijem; stalno povezanost z nepo-sredno reprodulktivno sfero, ki naj bi jo dosegld s ipovečanim pretokora učiteltj-slkega ki raziskovalnega kadra z uni-verze v gbspodarstvo in obratno. 16. Danes lahko ugotovimo, da smo ure-sničdM le del reformnili ciljev. Ustano-vili smo več višjdb. in visokih šol, pri čemer se kot posebej uspešna poteza kaže zasnovanje visokošolskega sredi- šča v Mariboru. Uvedem je podiplomski študij. Izredni Studij se je uveloavil predvsem pri vdšjih šolah. čseprav smo uvedili sistem »letnik za letnikom«, je tnlo izboljšanje ^topmje učiokovitosti študija le kratkotrajno. 17. Posebej problematično je bUo pogo-sto ekstremno pojrnovano uveljavljanje princdjpa inveraije vsebine in stx>pnje-vanosti visokošolskega izobraževanja. Načelo tnverzije in ozka apecializacija ni bila domišljena in zato na \mivexzi nd bila povsod sprejeta. Paiaicip povezanosti s prakso je bil re-adiziran tako, da se je več sto stro-kovnjakov iz gospodarsfcva preselilo v visoko šolstvo, vendar do obratnega pre-tefca, ki je bil prav tako predviden, ni prišJJo niti v minimalnem obsegu. Ded pozitdvinih teženj reforme je na univerzi nailetel todi na odpor konservativnih sil, ki pa ni bia prevladujoč. Lahtoo trdimo, da je ta radikalen poseg kljub svojim pomanjkJjivostirn odločsno utrdil prepri-čanje to tiste sdile na univerzi, ki meni-jo, da je reforma staina naloga in pro-ces, za katerega so odgovorni prven-stvemo visokošolski delavci iin študentje. 18, Da bi uveljavili in utrdili ta pozi-tivna spoznanja in da bi presekali neka-tere negatiTme tendence, ki so se poja-vile v uresničevanju reforme, je skup-ščina SR Slovenije v letu 1967 sprejela sklepe o dolgoročnem razvoju visokega šolstva teo- s tem fcudi postavila izho-dišde za zakonodajno in družbeno aik-cdijo. Ti skupščinski sklepi med drugim nastopajo proti poenostavljenemu poj-movanju inverzije in ozki speoializaciji in zahtevajo, naj študentje med podi-plomskim študijem obvladajo predvsem temeljna in teoretična znanja svoje stno-ke. Sklepi poudarjajo nadalje pomen in vlo®o umverze kot obvezne sfcupnostd fakultet. 19. Na ocsnovl teh sklepov je skupščina SRS leta 1969 sprejeda zakon, v katerem v prvi vrsti urejuje in uzakonja dose-žeiio stopnjo v razvoju visokega Šolstva. Zakon je zaostril vprašanje znanstvenih kritenijev pri volitvah visokošodskih uči-teljev, večji poudarek daje vlogi univer-ze oz. visokošolskim združenjem kot obveznim skupnostim fakultet, višjih in visokih šol, razširil je samoupravme pravice študentov iin opredelil odgovor-nost pedagoškega kadra za potek štu-dijskega procesa. Na osnovi tega zakona so visokošolski zavodi sprejeli osnutke statutx>v in po njih. dedujejo, čeprav jdh sSkupščina SBS še ni potrdila. 20. Po Stirih letih. uresničevanja zakon-skih določb ugotavljamo, da ta zakon pušča tudi negativne posledice in ne rešuge nekaterih zeilo pomembnili vpra-šanj. Zaradi togih habilitacijskih pogo-jev je potencialnim kandidatom za uni-verzitetne učitelje zaprl možnost pre-hajanja iz prakse v visoko šolstvo. Vi-sokošolski zavodi so zelo strogo razla-gali doJočbe zakona glede vpisnih pogo-jev s tem, da so zapirali možnosti pri-hajanja na visokošolski &tudij dijakom iz strokovnili šol in delavcem iz prakse. Premalo dodočene oprededitve o odgo-vornosti visokega šolstva za razvijanje izredmega študija so povzročile, da je vrsta visokih Šod, zlasti fakultet, zelo slabo sfcrbela za iaredai študij. Peda-goško-znansbveni sveti so dobili preveč kljuično pomjembnih pristojnosti, zato je zamrlo delo svetov visokošolskih za-vodov. Zaradi vsega tega je treba čim-prej priipraviti predlog za spremembo zakona s cdljem, da bd vse te negativne posdedioe odpravito. 21. Danes, ko smo pred potrditvijo sta-tuta, pa že ugotavljanuo, da bo treba npoštevati ustavne spreaneanbe ter da je pobrebno tudi zakon o visokem šol-atvu bistvemo izpopolniti. Zato se zavze-marno, da na osnovi idejnopoOitidnih iz-bodišč zveee fcomunistov, ustave in po- zočila sktipščinske komdsije za potrje-vanje stafcuitov delamo vzporedno tako osnutek novega zakona kot tudl osnu-tek statutov in sporazumov. 22. V palitiki financiranija visokega šol-stva so bili v času od preosnove sistema famanciraiija doseženi netoateri uspehi. Materiakii položaj visokošolskih učite-ljev se je reJativnio popravil, pri čemer so posebej pomembni samoiipravni spo razsumi o delitvi dohodka in osebnega dohodka. Za nadaljnji razvoj visokega šotlstva je bistvena leta 1970 začeta siste-mizacija delovnih mest, ki naj bd pri-peljala do norinalnejšega razmerja med učdteloi in šfeudenti. Njena pomanjklji-vost se kaže v tem, da se ravna po sta-nju iz leta 1969, in je na ta način močno omejdla šole, ki so po tem letu doživljale dinamičen razvoj. Pememben korak na-prej je bifl. storjen na podox>čju štipendi- ranja. Razen treh so vse fakultete po letu 1960 pridobdle pomembne nove kapacitete. V Mariboru sta bili v tem času dve SoOi dobili nove prostore. PRISTOP K REFORMI VISOKEGA ŠOLSTVA 23. Kritična analiza dosedanjega razvo-ja visokega šolstva in utemeljena po treba njegove temeljite preobrazsbe ˇ angažiraii subjekt razvijanja samouprav-nih socialistačnih odnosov in uvedjav-Ijjanja ananstveno-tehnološke revolucije, narekujejo korenite reforme vdsokega Solsfcva- V bistvu gre za zahtevo, da se na osnovi ustavnih dopolnil pospeši pro ces podružbljanja celotnega vzgojno-izobraževalnega procesa, znotraj katere« ga ima visoko šolstvo še poseben podo-žaj. Pomemben je zato, ker nam ne more in ne sme biti več vseeno, kaiko kader, ki nadaljuje svoje delo bodisi na področju pedagoškega im raziskoval-nega ali pa prevzema na svoja ramena naposredno odgovornost za nadaljnji ra-zvoj naših proizvajalnih sil in njim ustrezajočdh proizvodnih odnosov, opra-vii svoje osebno in družbeno posLanstvo. Kakšen bo dejanski prispevek šolstva k ustvarjanju pogojev za družbeno in ekocnoimsko osvobajanje delavskega raz-reda, je namreč v veliki meri odvisaio ravpo od položaja, od kvalitete vzgoj-no-izobraževalnega procesa, od razvito-sbi socialističnih odnosav v visokem šod-stvu in od pavezanosti visokega šolstva z vsemi subjekti zdniženega dela. Zato je za reformo, za kateio se zavzemamo, bi&tveno to, da zgradimo visokošoLski sistem, v katerem bo celotno dolo in življenje prežeto z avtentičnim, kritičnim in ustvarjalnim marksizmom. 24. Slovenski komunisti zavračamo pri-stope isn zasnove reforme visokega šol-stva, ki so jih različne socialne in po litične strukture, med njimi posetoej no-siloi birokratskih in tehnokratskih te-ženj, razvijale in uveljavljale v doseda-njem razvoju in ki se kažejo predvsem skozi naslednje pojavne oblike: # v ohranjanju hierarhičnih odnosov in monopolizmu nad znanjem, torej po.1avih..tki vodijo v akademski elitizem, za katerega J€ znacuno, aarn.viaka. gltKia na pereče probleme prakse, sleherni po-izkus povezovanja visokega šolstva s proizvodniimi potrebami in družbeniimi dejavnostmi pa sprejema skeptično, ga zavrača in oelo onemogoča; # v vulgarno ekonomskem pojmovanju podiružbljanja visokega šolstva, ki bi rad visako šolstvo spremenil v goli sex-vis dnigih delovnih področij in ki skur ša z zelo poenostavljenimi modeli ma-terialne odvisnosti rešiti dejansko iz-redno zapleteno in kompleksno pro-blematiko uveljavljanja novih< družbeno-ekonomskih odnosov na tem področju; _ v polzlteusih ndkritičnega ta poeno-stavljenega prenašanija samoupravnih iz-kušenj in oblik, uveljavljenih na drugih delovnih področjih in v drugačnih de-lovnih pogojih, na področju študijske-ga delovnega procesa. S tem, ko naspro* tujemo taki praksi, pa se zavedamo enotnega temelja in enotnih okvirov raz-vijanja samouipravnih sociaHstičnih od-nosov. V visokem šolstvu pa srečujemo odpore proti samoupravnemu organiai-ranju; • v površnem pojinovanju reforme vi-sokega šolstva, M se kaže v zafatevaih aii spremembah, omejeaiih le na orga-nizacijski aspekt, medtem ko vsebina de-la ostaja nespremenljiva; • v utvarah, da je mogoče visoko šoil-stvo uspešno preobraziti kar čez noč, in to neodvisoo od stanja proizvajalndii snl ald pa od stamja oelotnega sistema dzobraževanja; • v utopidndh zahtevaih, ki ne upoSte-vajo objektdvnih možnosti, ki ne iziha-jajo iz reatoo dosežene sbopne razvoja viscKkega šolstva in ki pozabljajo, da je temelrjita reforma prej ali slej obsoj©-na na neuspeh, če zanjo ne bo zagotov-Ijeno tudi ustreeaia materialna osnova. 25. V procesifa preobrazbe in v nadalj-njem razvoju visokega šolstva bomo dahajal iz naslednjiih programskih izho-dišč in metodoloških prijemov: • zavesfcno vodenje dolgoročne druž-bene polltiike samoupravnega razvoja Slovenije in Jugoslavije, katere cilj je zgraditev proizvodno-tehnološiko vlšoko razvite dTužbe, fcjer bo svobodni in vse-strani razvoj posamezniHca pogoj za svo-boden in vsestrani razvoj vseh; • ustvarjanje pogojev za dmžbeno to ©konomsko osvoboddtev delavskega raz-reda, med njimi njegov odločiien vpliv na idejno naravnanost vzgoje in izobra-ževanja, torej tudi na tisti del presežne vrednosti, ki tvori ekonomsko osnovo VBsgojno-izobraževalnega sistema; # raovitjanje takšnih samoupravntiih od-raosov v visokem šolstvu, kl bodo izra-žali enotnost samoupravnega sistema v naši družbi, obenem pa vso specifiko, značilno&td in zahteve tega posebnega področja združeneiga dela; # ustvarjanje in oblikovanje splošne družbeno-ekonomsice politike, v kateri bodo sociaMstičrai blagovno-tržnd odnoai in planiranje zagotoviii stabiino gospo darstvo; 0 ustrozma zaposlitev diplomantov in ustrezno vrednotenje rezultatov strotoov-nega dela in znanja v družbi; # zagotovitev dolgoročnih programav razjvoja pretoo družbenih dogovorov in samouipravnih sporazumov med vtiso-ikiim šoLstvom in vsemi delovniimi pod-ročji, zainteresiranimi za to šolstvo, za znanstvenoraziskovalno in pedagošiko delo; # preobrazba in demokratizacija celot-nega, še posebej pa srednjega šolstva in ustrezna socialna politika, kd mora zagotoviti, da bo sleherno spreaniinjanje vse^bine in sis6elim_y^ofc-Jn l^ubf^e-y^nj^ jmeJo^^ncr razredip» iismesje-^ oogt nele V vsebifli UgrulTnačrtov, učbe-tfilcov in samem poteKu vzgojno-izobra-ževaLnega procesa, temveč tudi v vklju-čevanju otrok delavcev in kmetov v srednjo, višjo in visoko stopnjo; # zaosfcritev delovne in samoupravne odgovomosti študentov in učiteljev im uiveljavljanje načela deddtve po delu in reszultatih dela ter pravic iz minulega dela; # taM osebni dohodki visokošolsfcih delavcev, ki bodo zagotavljali in omogo-čali koncentracdjo sposobnosti za delo v visokem šofljstvu in ki bodo usMajeini na osnovi samouipravnega sporaztumeva-nja z delavcd na drugih d^ovnih pod-ročjih; • uredttev stanovanjskega vprašanja, posebno za mlade pedagožko-znanstve-ne deJavoe in študente; # razvitost masovnega političnega in samoupravnega delovanja študentske skupnosti, sindakata in drugih organiza-cij visokošolskih delavcev ter organizi-rana idejnopolitičxxa prisotnost zveze komiinistovjjiL_oelotiiem političnem in samjoupravnem zivljenju na dH S JaTE------------------------ NAČRTOVANJE RAZVOJA VISOKEGA ŠCLSTVA 26. Naše visoko šolstvo se je dosdej raa-•vtiijalo preveč stiMjsko, neusmerjeno iin včasih oelo neracicmalno. Kljub neikate-rim vztrajnim po&kusom načrtovanja smo z učinikovltim planiranjem v veliki zamudi. Zato tudi ugotavljamo neikate-re neugodne rezultate, ki jih je mogoče na kratko in nepopolno povzetii v na-slednje ugotxDvitive: % po števiiu diplomantov višjdih in vi-sokih Sol občutno zaostajamo za pred-videnimi družbeniini potirebarai sloven-ske družbe; # število diplomantov posamezniii spe-cialnosti je odviisno od številnih naMju-čij, kot so trenutna konjunktura posa-meznih pokMcev in njihovo tradicionai-no vrednotenje, prostorske in kadrov-sike kapacitete višoih in visokih šcA, lo-kacije teh šol in Še drugi podobni naključnd dejavniki; vse to se začne že pri vpisu, saj lahko zaslediano nesaraz-merno velik vpds na družboslovne (eko-nomske, upravne, pravne in organizacij-ske) smeri in zaslkrbljivo premajhen vpis na naravoslovne, tehnične in pe-dagoške smeri; % vpis na omenjene družboslovne sime-ri ni absolutno prevelik, vsekakor pa je vpis ob sedanjem razpoložljavem števi-lu študentov na naravosLovne, tehnične in pedagoške smeri absolutno in rella-tdvruo premajhen; # do nastajanija novih šoi im ttsmeriitev je pogostoma prihajalo brez predhodne-ga usklajevanja in soglasja v okviru vi-sokošolskega sistema iz razlogov, ker nosilci tega sistema k temu niso bifli pritegnjeni aili pa zanj niso kazall do-volj interesa. 27. Podaljševanje taklh razimer nas lah-ko pripelije v situacijo, ko bodo kon-kretna kadrovska razmerja vplivala na proizvodna in družbena strukturaa ne-sorazmerja velikih ddmenzij. če bo na-soloh primanjkovalo visokokvalificira-nih strokovnjakov, potem bo njihova cena bistveno večja, kot bi bilo to nor-malno; če bomo imeli na določenem strokovnem podrooju preveč kadrov, potem bodo oni samn vr>livali na pospe-šea. razvoj določenih prodzvodntib pod-ročij, ne glede na rentabMnost in druž-beno smotrniost. Ce pa bi biio diploman-t»v nasplob. preveč, se boino srečali s probleanom n^saposteniasrti oz. neustretB-ne zapasLenasti. 28. Načrtovande razvoja vdsokega šoft-stva si predstavljamo samo kot sestav-ni dei stakiega iiačrtovaiija šolstva v celoti in kot sestavm ded družbenega razvojnega načrtovanja. Le tako je mo-goče zagotx>vita usklajena gospodarsika, socialna, pollitična, znanstvena, kuiltunna in druga prizadevanja. Pri tem je se-veda bdločilnega pomena, da načrtova-nje potetka od TOZD navzgor do sploš^ nega družbenega načrta teir po isti pofti nazaj, zato da vsi posamični, posebmd in splošni načrti ne bi bUa le mehanična vsota, temveč na vsaki vtišji stopnjd no-va kvaiiteta. 29. Sisteu; visofcožolskega načrtovanja tn njegovi samoupravni družbem in po-litični noisdilci bodio labiko uspešno deto-valli samo, 6e se bodo masLanjali na do-bro strokovoo dek> za to posebej spe-cialiiziranih kadrav in družbendih služb. Delo vseh teh služb je treba kar najte&-neje medsebojno povezati in doseči ra-cdonalno delitev d^a med njiini. 30. Osrednjega pomena pa je uresniče-vanje razvojnih načrtov. Z mehanirami samoupravnih sporazumov in družbe-nih dogovorov, ki n&j se sklepajo v ofeviru vtisokošalskih jouženij, združe-nja visoikošolskih zavcxlov Slovenije in v ofcviru samoupravn'! i interesnih sikup-nostd, bo treba dose&. ustrezno discipM-no pri uresničevanju dogovorjenih na-tog. Pogoj za uspesno r^iiaacijo na6r-tov v visokem šotetvu pa je predvsem uveljavtitev načrtovanja v družbi na-sploh, predvsem pa na področju gospo-danstva. ZA MARKSiZEfti ViSOKEGA SOLSTVA 32. Marksdzein je temeljna teoretiična misefl. sodoboosti. Kot znanost o člove-fcu in zgodovdnl je izraz revolucionar-nih sdl, ki so nosilec soctialističiie pre-dbrazbe sveta. V svoji integralni težnjl je usmerjen v premagovanje saSL, kd go-spodujeijo inad človekoirn in k humaniEja-ciji dtoveika in družbe. tPoLožaj marksizma y vdsokem šolstvu Itorej ni samo šolski problem, temveč / je tudi stvar družbene prakse. Vendar / pa ama visoko šolstvo, v katerem so 1 osredotočoni vrhunski znanstveno-raz- iskovaikd in podagoški kadri, prd razvi- janju in širjenju marksdstične misli po- sebnojodgošomost. 33.|visoko šoLstvc^mora. biti člen v ve- stlčne samoupravTie družber To pome- I ni, da je delovanje vjsitir^ga šolstva po ' svajegn bistvn in v vseh sesiavplinteHh IMf ^.M-P J^* V*^'*'*-' * LUlJw J^^dUl svajegn bistvn in v vseh "iciejno aeiovanje. gjšTSšL. no sprejemljiva marksistic ie i idejna visoKega soistva. varjalni mark&izem je laKko podlaga razvoju znanostd in pedagoSkega proce-sa, ki v duhu socialističnega humaniz-ma oblikuije za samoupravino družbo angažiTanega strokovnjaka. 34. V visokem šolstvu kot v družbi sploh kriterij marksistične opredelitve ni imel vediwD ustrezne veljave. To je zapiistlilo negafcivne sledi v celotnem iz-obraževalnem sistemu. Podcenjevanje tega kriterija je prizadelo integriteto iaobraževalne in raziskovalne vsebine v smoslu njene osredotooenosti na temelj-ni položaj človeka v družbi, obeneon pa jo amejevalo uveljavitev univeTze v družbi. 35. Ko se zavzemaimo za afirmacijo marksdzma v znanostli in študijskem prooesu, nam ne gre le za poznavamje ravtentičnega marksizma — to je seveda [prvi pogoj — temveč predvsem za ustvarjalrao uporabo marksistične me-I todologije in teorije za analizo in sin-'tezo odprtih problemov sodobnega ča-i sa. Marksistična metxxla zavrača sub- jektivizem, pozitivizem, tuj ji je sle-^herni dogmatizem in apologija obstoje- nat g | pft p in paziitivne dosežke druglh teori.i. pnsuaja ^t na iflejno koeksistenoo l --------- 'nrtrmr 1 36. Komundstfi. se zairaemamo za svotoo do zmanosti in za kultumo ter odgovor-no obravnavo spomih vprašanj. To pa ne pomeni, da bi smeli ostati ravnoduš- nl do konservativndh, in reo/koionarnih 1 idej, četudl bl se zakrile v znanstveno f | oblitoo. Dodžnost znanstvenih deiavcev, . članov ZK je, da krimčno reaginajo na 1 taikšna neznanfiitveina staliSča. ' 37. RazvJta inairfcstetiičcrta kritika mora postati temeljtid na6in univerzitetnega ždivljeinija ter metoda za reševanje m dialektičiio preseganje protislovij v zna-nosti in družbi. Zmotnost aM napačno usmeirjeinost zaiamsbvenega deLovanja je mogoče dokazati z znansbveno analiao. Na tem na;j temeiiji tudi politična in idejm analiza tex ocena. Ta je iudi prvi pogoj za uspešno soodanje s političnjmi težnjami, kl nasprotuijejo samoupravnd diruižibl 36. Da bi bda© visofeo šolstvo sposobno odgovoriti ixa temeljna vprašanja druž-be in razvoja proizvodnje, mora razvi-jati vsa tenieloiniO znanstveno-raziskoval-na in s tem tudi pedagoška področja. Prizadevati si moo:a, da ob nadaljnji spedailiizaciji hkratd na osnovi marksi-stične met>odologije reintegrixa v nazlič-nih dnužbosdicmiih disciplinah razdnab-ljena spoznanja in da čimbodj poveže naravosLovne iin družboslovne discipli-rae, študlLjske programe in profMe. 39. V družbeno strokovno angažiLranost je marsikje prodrlo podrejanje potroš-niSki mentaliteti, servilnost do tehno-krat^kih in birokratsikih teženj. Sodall-stoično motdviranega in anigažiranega mladega intelektualca ni mogoče vzgo-jiti, če ne bo ves njegov študij in nje-govo strokavTio delo usmerjeno v doše-ganje socialastičndh smotrov. 40. Središčno vprašanje sodalističnega samoupravnega značaja udnovagojnega procesa je v sodelovanju med učitedijem in &budentom. Študentje si morajo pri-dobivatti zinanje, razvtijati sw>je ttstvar-jaJlne sposabnosti in se vzgajati kot ob-čani samoupravne socialisfcične družbe predvsem s svojo lastno družbeno, stro-kovno in politično aktivnostjo in z ak-tivnim študijem, pri čemer ima učitelj liizjemiio pomembno vilogo kot vzgojitelj in organizatOT v vz.gojnoi23obi*aževalnem procesu. Za rezultate in za usmerjenost študija sta odgovorna tako študent kot' učitelj. Prav v visokem šolstvu se sre-čata dva bistveaia elefmenta, ki omogo čata prebijanje starih miselnih sheon — to je intuicija in kritičnost mladdh ter dizkiušenost in znanje starejših. 41. Visokošolski učni načrti vse prema-lo, na nefcaterdh šolah pa sploh ne vključujejo tistih humanističnih di&ai-plin, ki lahko bistveno prispevajo k ob-Ikovanju socialistične inteligence. Pred-metmiiki vrste naših fakultet in druglh visokih sol, zlasti naravoslovno-telinio-lošike smeri, so še do včeraj popolnoTna izključevaili predmete filozofsko-družbo-slovne skupine (npr: antropologija, eti-ka, estetika, scxriologija, politx>logija, ekonomika itd.), tako da je naše visoko šolstvo na repu svetovne lestvice glede zastopanosti teih predmetov v tidndih na-črtih. Podoben je položaj tudi na t. im-humanističnih visokih šolah, le da nji-hovi učni načrtl popolnoma zaneinarja-jo zlasti tiste temeljne in najnovejše do-sežke v posameznih naravoslovpih, teh-nftčndh in drogih področjih, ki so še kako pomembni za kvaliteto in učinko-vit študij družbosLovja. Res je, da so btfi v zadnjem času vloženi precejšnji napori, da bi se to popravilo. Rezultati pa so skromni, saj nimamo dovolj niti univeraitetraiih učdteljev niti ustreznih učbenikov. , 42. Zavzemarno se za to, da bi v učnih načrtih bil zaobjet tudi sistem sploš-noiaobraževalnih predmebav, kii bodo imeli na družboslovnih fakultetah večji poudarek na temeljnih sodobnih vpra-šanjih naravoslovja, na naravoslovnih fakultetah pa večjd poudarek na temelj-niii aktualniih vprašanjih družboslovja in fiilozsafije. Ne gire za uvajanje »kate-kizma« marksizma ali za dodatno, pre-fcirano izobraževan/je, temveč za izobra-ževanje, katerega temeljni srrioter je predvsem šinjenje obzorja, preseganje sbrokovnega cehovstva TfcH * usposabloanje zsa žMjenje v samouprav-nih odnosdli. Treba je posfcrbeti tudd za vzgojo univeraitetnega kadra, kl bo te predniete odgovomeje predaval, ta za-gotoviti učne pripomo6ke. in združenje višjih in visokab šod naj organi2±m posebno dodatmo iz-olbraževanje vdsokošolskih učiteljev za uspešmo delovanje pri snovantju samo-upravne socdaMstične druižbe. ODPRTOSTIN DEMOKRATIČNOST VSSOKEGA ŠOLSTVA 43. Po podatkih iz šolskega leta 1971/72 je pet mest, Ljuibljana, Maribor, Celje, Kranj in Novo mesto, dalo dobro poio-vloo vseh diplomantov, prl čemer je Lo-ubdjana iideležena s skoraj 33 odstot-kov vseii diplomantov- Na sflovenako podeželje, kamor šte^emo tudl števikia hiš i n na kdtij3 kraje, odpade le 28 odstotikov diploman-tav. V mestoih pride 184 odstotka, na vsem ostalem območju Slovenije pa le 3,4 odstotka diplomantov na tdsoč pre-bivalcev. Socialna stmktiira študentov je povsem nezadovodjiva. Od 11.221 štu-dentov, vpisanih v šolskem letu 1971/72 na ljubljansko univerzo, jih je 25 od-stotkov xz delavskih družin, 5 odstotkov iz kmečkdih družin, 54 odstotkov iz dru-žin uslužbencev, 14 odstotikov iz družin upokojencev iin 2 odsbotka iz drugah struktur. Ni dovolj družbenega vpliva na to, da bi prav iz delavsko-kmečkih družin, v katerih podeg vsega pogosto ni prave motivacije za šbudij, dobili več študentov. Istd pojavi se nam kašejo tudl pri struikttiri izrednih &tudentov. Med diplomanti-izrednimi študenti v le-tiii 1960—70 je bila struktura naslednija: starSi dipkxmantov so delavd in kmot(je — le 7,5 odstotka, strokovnjaki, umetni-* poliitični delavci in vodilno osebje — 60 odstotkov, finaneini, pisarniški in njim soix>dni dedavoi — 32,5 odstotkov. Zaposleni strokovni kadrii imajo zetlo malo možnosti, da opravijo tretjesto-penjski št\xdij ali doktorsiko disertacdjo. Na asisteaitska dn učitelj&ka mesta laib-ko zaradi nerešenega stanovanjskega probdema kandidirajo predvsem kandi-datd iz Ljubljane oz. Maribora in otoo lice. 44. Problem neopravičenega sodalnega in regioiialnega razln!kavan.ja je osred-nje vprašanje socialistidne podobe viso-kega šolstva. Bistveno spremenijemo in bolj proletarsko sociatoo sbrukturo ter ustreznejšo regionalno struktu-ro št' :ie tov bomo dosegli predvsem z glo» jimi spremembami v celotnem vzgojnem in izobraževalnem sistemu. Seni stoje med drugim širjenje si-sternaid^.ie predšolske vzgoje, zmanjše-vanje vinav sociaLne selekcije v osnovni in srednjih šolah, izenačevanje pogojev za delo šol na različno razvitih področ-jih, večja horizontalna in vertikalna prehodnost v srednjem šolstvu, štipen-diranje talentirane delavske in kmečke mladine, sistematd<5nio vzgojno in poklic-no svetovanje, scxlobnejše obliike in me-txxie poiika, uveljavljanje koncepta po-vratnega dzobraževanja. 45. Vpisni pogoji v visokem šolstvu, zla-sti pa za podiplomski študij, so ma.rsi-kje preozki r>ref.ogi im nre^p-^ r~ ^-stični (upoštevajo npr. le študijska uspehe, ne pa drugih deio'vnth i_~. ..a-tov). Podobno je tudi s prestopnimd po goji z nižjih na vasoke šole. Smo proti nižanju nivoja visokošolske-ga izobraževanja, zavzemamo pa se od-ločno za t», da so vrata višjih in viso-kfih šol ob enakih sprejeonnih pogojih odprta vsem, lsti taiajo interes in spo sobnost 2» študij ne glede na formalDO izobrazbo. Zato se mora vzporedrao ss uvajanjem selekcije uiferditi sistem po-klicnega usmerjanja, infiarmiranja in svetc^-anja, organizirajo pa naj se tudl pripiavljani tečaji oz. letniki za izrav-navo predznanja an kot priprava za sprejemme izpite ter nadaljnji študij zlasti za absolvente poklicnih §oi oz. za delavoe brez ustrezne izobrazbe. Z druž-benimi dogovori o kadrovski politiki je treba za tovedbo te naloge zagotovitl ustrezne materialme iin druge pogoje. Zavedamo se, da je del predlaganih uikrepov (izravnava predznanja za sred-nješolce, sprejemmi izpiti) potretoen predvsem zaradi neuiejeniih razmer v asnovmem In srednjem šalstvu. Zaito so ti ufcrepd kratkonočni. 46. Komunisti se moramo odločno zav*-zeti za dosledno spoštovanje in realizaci-jo družbenega dogovora o štdipenddmanju in kredtiitiranju, ki je \M skJenjen v letu 1970. Lahko pričatoijemo, da bo prišdo v naslednjih letdh na visoke §ole več za študij sposobndih miadih ljudi. Nadalje-vati je fcreba s sistemiatiftno.gmdnjo SbUr dijskih dotmov, v naslednjam obdobju Se prav posebej za podiplamSke štd 47. Ffoanciranje Izrednega študdje, po diplomsikega študija ter stalnega dopcA-milnega izjobraževanja je sdstemsfco n&-urejeno. Financiranje tefa obife fetudija naj se s samoupravmimi sporazuml o kadrovski politM iEjenačd z rednim Stur dijem. Zaposlenim delavcesn je fcreba olajšati delovne pogoje teor jdm tudi da-jati daljše študijske dopnste, da bodo lahiko opravljaM Študijske obvecmiosfcL Nagboljšini strokovnlm kadrom je tx©» ba omogočiti plačan Studi(jsW. dopust za pisanje dokborata. RAVNIIN OBUKE VISOKOSOLSKEGA ŠTUDIJA 48- PrišU smo do spoznaoja, da 90 za> kijučen vdSJi, stopnjevan, integralni vl-sokošoisfcl StudiJ wak aeae potrebaa nadaljnjega razvoja. Vse tri obtike tvo irtjo enoten visokošoiliski sistem. Zavzeniamo se za tak visokošolski sd-stem, ka bo am,qgo<5al horiizontakio in vertikalno prehajanje študemtov pod do-ločenimi pojgoji. Zato se zavzemamo, da naj bo tudi višješolski študdj ustrezno teoretsko zasnovan. 49. Visokošolske ustanove se morajo do-sledneje uveljaviti kot sestavni del si-stema permanentnega izobraževanja. To med drugim pomeni, da morajo imeti te ustanove večjo vlogo pri organizira-nju in uvajanju različnih oblik dopol-nilnega in podiplomskega izobraževanja in pri njihovem povezovanju s strokov-no prakso in potrebarni proizvodnih in drugih delovnih organizacij. V ta na-men se morajo vtisokošolski zavodi po-sebej organizacijsko in kadrovsko us-posobiti. Mnogo bolj načrtno je treba proučiti tudi sistem povra^aiega izobra-ževanja — to je menjava^je obdobja študija in proizvodnega dela ter začeti vsaj z njegovim uvajanjem. a) IZREDNIŠTUDIJ 50. Pri nas se je izredni študij razvil kot študii ob zaposlatvi predvsem na prvi stopnji, na drugi pa je marsikje v upadanju, stagnaciji ali pa ga sploh ni. Na mariborskih visokošalskih zavodih je doslej diplomdralo nad 1800 izrednih Studentov, kar je več kot ena tretjina vseh diplomantov mariborskih 5ol. Ma-riborski zavodi so razvili 34 centrov za izredni študij po vsej Sloveniji. S tem so to obliko študija pribMžaii tiistim, ki se zaradi oddaljenosti sicer ne bi mogli vpisati. Nekoliko drugačna pa je situa-cija na univerzi in nekaterih visokih Solah, kjeT je zaradi različnih vzrokov, med drugom tudi zaradi pomanjkanja učiteljev, prostorstoh ovir, premajhnega interesa potencialnih slušateljev, včasdh pa tudi zaradi premajhne zavzetosti za njen razvoj, ta oblika študija slabo raz-vita. 51. Opažamo, da postaja izredni študij vse bolj redna oblika izobraževanja. Zato poudarjamo, da so vse visokošol-ske ustanove dolžne ustrezno organizi-irati izredni študij, prilagoditi učne na-črte in oblike študija, razviti mrežo centrov na terenu in zagotoviti, da bo ta študij dejansko po kvaliteti enako-vreden rednemu. 52. Če želimo odpreti vrata univerze delavcem iz proizvodnje, se moramo zavzemati za sistematično družbeno akoijo, s katero bomo ustvarjali ustrez-ne pc^oje za študij izrednih študentov. Delovne organizacije jdm morajo olaj-šati delovne pogoje, zagotoviti nstrezne študijske dopuste. Predlagamo, da bi uspešni študentje po enem ali največ dveh letih izrednega študija prešli na reden študij. Statutd TOZD in samo-upravni sporazumd o kadrovskd politiki naj to podrobno opredelijo. b) STALNIDOPOLNILNI ŠTUDIJ 53. Stalni dopolnilni študij je danes nujno potreben vsem diplomantom srednjih strokovnah, višjih in visoMh šol. Dopolnilno izobraževanje v teku ce-lotne delovne dobe naj zajema obnav-ljanje znanja, interdiscdplinanio izpo-poLnjevanje, poglabljanje znanja na po-samezmih specialnih področjih, pred-vsem pa tudi splošno in idejnopolitično izobraževanje oznroma usposabljanje za socialistično samoupravljanje. Ceprav je zakan o visokem šolstvu obvezal vse visoikošolske zavode, naj razvdjajo stal-no deJo z diplomanti, so to obvezo ustrezno izpolnili le redki zavodi. Do-slej so se razvile različne obMke dopol-nitoega dela z ddplomanti, kot so: stal-no dopolndlno delo s pedagoškimi de-lavci, strokovnd tisik, posvetovanja, stro-kovno izpopolnjevanje v okviru stro-kovnih društev idr. Te oblike študija koristiijo tudl visokošolskiin učateljem, saj pomenijo eno od vezi s prakso. Za-vzemamo se za postopno uvedbo siste-ma dopolnalnega študija vseh ddploman-tov visokega šolstva. c) INTERDISCIPLINARNI ŠTUDU 54. Pjegraje med discdplinami se rušijo; zastavlja se že vprašanje ponovnega de-ftimiranja posameznih disciplin v med-prostoru, na primer fizilka v kemiji, ke-mija in fizika v biologijd, matematiza-oija vseh znanosti, fizika in elektrondka v medicini, ekonomika v tehniki in teh-nologiji, biokemija, urbanizem, matema-tičnd modeli v dnižbenih vedah, odnos filozofije do praktdčndh ved. Za nas je bistveno spoznanje, da postaja vse po- membnejše obvladanje t. lm. mejnih »napptv^iih in strokovnih področij. V tej smcri se odpi'd, vev .^a potreb po novih strokovnih profilih, ki juh visoko šolstvo mora upoštevati. Interdiscipli-narni študij je zato postal izobraževal-na nujnost in način, s katerim lahko visoko šolstvo odgovori sodobnim po-trebam. Pri tem ne gre samo za to, da, se omceočiio kombinacije med tradici- onalno ločenimi smerml študija, pač pa gre tudi za novo izbxxiišče, ki bo štu-denta in izobraženca osvobodilo druž-beno problematične strokovne zaprto-sti in enostranosti. Izobraževanje na prinoipu interdisciplinarnosti je možno v okviru visokošolskega sistema, ki ga karakterizira institucionalna prožnost, širok pretok znanstvenrih informacij v vseh smereh in visoka stopnja notranje kritičnosti. V tem smislu stoji visoko šolstvo še pred pomembnim razvojem, katerega izredno pomembna faza bo konstituiranje temeljnih organdzacijskih enot. 55. Bistvena prednost interdisciplinar-nega študija je v tem, da odpira širše možnosti formiranja novih poklicev in profilov visokoizobraženih strokovnja-kov ob obstoječih organizacijskih obli-kah undverze ter ob bistveno manjših stroških. Bistven pogoj za uveljavljanje tovrstnega študija je notranje močna univerza oziroma združenje kot samo-upravna skupnost, kd povezuje temeljne znanstvene in pedagoške usmeritve. 56. Oblik interdisciplinarnega študija je lahko več. Menimo tudi, da naj se raz-vijejo talco na dodiplomskem, predvsem pa na podiplomskem študiju. študentu je treba omogočiti študdj na dveh ali več različnih organizacijskih enotah univerze ali tako, da se vpiše na dolo-Ceno študijsko usmeritev ter si izbere dodatno vrsto izbimih predmetov iz ce-lotnega programa univerze, zlasti take, kl mu poglabljajo vpogled y izbrano problemsko področje ter ga usposablja-jo za komunikacijo s strokovnjaki iz drugih strok. To možnost je treba od-preti tako rednim oziroma izrednim študentom kot tudi vsem tistim diplo-mantom, ki želijo izpopolniti svoje zna-nje. d) PRIPRAVNIŠTVOIN STROKOVNI IZPiTI 57. Vloga visokošolskdh ustanov pri uvajanju študentov in diplomantov v strokovno prakso kot pripravnikov se mora povečati. 2e v toku študija naj bodo študentje preko obvezne študijske prakse povezani s strokovno prakso in z življ.enjem v ustreznih delovnih orga-nizacijah. Visoke šole naj se dogovorijo z najraz-vitejšimi delovnimi organizacijami za nenehno sodelovanje na področju stro-kovnih praks študentov. Skupaj z de-lovnimi organizacijami naj poskrbijo za kvalitetno izvajanje pripravništva in strokovnih izpitov. Sodelovanje visoko-šolskih zavodov je še posebej pomem-bno v tistah strokah, ki so nove, kjer v praksi ni izkušenih strokovnih kadrov. Preverjanje strokovnega znanja ne mo-re biti nekaj enkratnega, temveč ga je potrebno bistveno povezati z nenehnim dopolnilnim izobraževanjem. Od viso-košolskih zavodov bo taka oblika terja-la veliko tesnejšo povezavo s potreba-mi prakse. e) PODIPLOMSKIŠTUDU 58. Kljub temu, da Je bil podiplomski študij uveden že leta 1960, ugotavljamo, da se nl razvil tako, kot smo pričako-vali. Dejstvo je, da je na primer magi-sterij opravilo zelo majhno število kan-didatov, specializacija kot obMka podli-plomskega študija pa se razen na medi-cini ni uveljavila. Razlog za tako stanje je treba iskati v nerazvitostd tega štu-dija na univerzi, v razmerah raaiskoval-nega dela na tindverzi kot tudu v delov-nih organizacijah, ki ob veliki obreme-nitvi najbolj sposobnih kadrov in kljub vse večjim potrebam po specializiranih kadrih in novih profilih niso pokazale dovolj razumevanja in niso svojim ka-drom zagotovile ustreznih pogojev za diii študii. 59. V koledarskem ietu 1967 je na po-diplomskem študiju magistriralo na fa-kultetah 27 študentov ali 8,5 odstotka vpisanih, v letu 1968 36 študentov ali 12,4 odstotka vpisamih, v letu 1969 61 ali 15,8 odstotka vpisanih, v letu 1970 pa 59 ali 11,8 odstotka vpisanih. Tako niz-ko število diplomantov je zaskrbljujo-če in resndčno kaže na problematičnost sedanje koncepcije In organdzacije tega študija. Ceprav naj bi študij praviloma trajal dve leti, je trajanje podiplomske-ga študija od leta 1964 do 1966 nara-slo od 2,5 na 4,2 leti. Prav tako kaže starostna struktura diplomantov, da se starostna meja v večini primerov pri-bližuje 35 letom.3 60. Uspešno opravljenih disertaoij tudi ni dovolj, čeprav se je v zadnjem času situacija nekoliko popravila. Doktorske disertacije zagovarjajo naši raziskovalci v trenutku, ko po splošnem mnenju že presežejo starostno dobo, v kateri so najbolj ustvarjalni. Doktorat ne bi smel pomeniti vrhunca znanstvene kariere. Moral bi biti izraz za metodološko tn konceptualno sposobnost samostojnega znanstvenega raziskovanja. Magistrski in doktorski študij morata biti vezana na raziskovalno dejavnost. Uveljavi naj se praksa, da Se za dok-torsko disertacijo lahko nadaljuje in poglobi delo s področja magistrske na-loge. Na ta način naj bi najsposobnej-šim študentom magisterija omogočili hitrejšo pot do doktorata. Specialistič-nega študija ni mogoče časovno opre-deliti tako enotno kot magisterij. Ven-dar pa naj po dopolnilnih pogojih tudi specializacija ofnogoči dostop do dok-torata: Veliko bolj kot doslej je treba uvelja-viti tiste določbe sedanjega zakona o vi-sokem šolstvu, ki dopuščajo prijavo in sprejetje doktorske teme tudi tistim Kandidatom, ki nimajo opravljenega ma-gisterija. Odločno se je treba boriti pro ti vsemu, kar umetno ovira dosego aka-demskih nazivov. 61. Zakon predvideva specializacijo kot eno glavnih oblik podiplomskega študi-ja. Očitno je, da so fakultete dale pred-nost predvsem magistrskemu študiju, ki je danes dejansko dostopen predvsem mlajšim visokošolskim delavcem. Zapo-stavljenost specialističnih tečajev kaže na pomanjkljiv kontakt s potrebami prakse. Podiplomski študij, posebno pa specia-lizacija in magisterij naj se v prdhodnje pospešeno razvija v okviru visokošol-skega sistema ob tesnem sodelovanju z raziskovalnimi institucijami in s stro-kovno najbolj razvitiimi centri v praksi. K temu študiju je treba pritegniti širok krog najboljših raziskovalcev in stro-kovnjakov iz prakse. Postopoma je tre-ba omogočiti, da bi večina teh kadrov pridobila tudi pedagoško habildtacijo za opravljarije tega dela. (52. Za uspešen razvoj študija za razi-skovalni poklic predlagamo naslednje ukrepe: • raziskovalna in izobraževalna skup-nost SRS naj izdelata poseben program finansiranja podiplomskega in doktor-skega študija ter s tem povezanega razi-skovalnega dela in zagotovitve materi-alnega položaja študentov. • v okviru sporazumov o kadrovski po-litiki naj se predvidijo ustrezni ukrepi, ki bodo omogočili znanstveno habilita-cijo sposobnim strokovnjakom v go-spodarstvu in družbenih službah; § pri vrednotenju dela univerzitetnih učiteljev je treba dati posebno težo nji-hovemu mentorstvu pri podiplomskem in doktorskem študdju; • v principu je treba pri organizaciji 1 Gl. AnaJiza podiptamskega §tudija na ljub-ljanski univerzi; BSiPK in tajnišfcvo univer-ze; avtorja Ivo Marenk in Jože Ster, Ljub- podiplomskega študija zagotoviti sode-lovanje najboljših jugoslavanskih in tu-di tujih strokovnjakov na razpisanem področju; • bistveno je treba poenostaviti in skrajšati postopke, za katere je vezana pridobitev podiplomskega in doktorske-ga naziva. V tem smislu je treba vzpo-staviti sistem kontrole in sankcij s stra-ni organov univerze oziroma združenj. To seveda ne sme pomeniti zndževanja zahtevnosti i« popuščanja pri kriterijih. UCINKOVITOST VISOKOŠOLSKEGA ŠTUDIJA 63. Brez dvoma daje danes visoko šol-stvo več in ustrezneje usposobljenih di-plomantov, kot bi to zmoglo pred de-setletji. V tem se kažejo stalnri napori po struikturnem prilagajanju visokošol-skega študija in kvalitetni dvig peda-goškega kadra. Gre za to, da prav druž-bene potrebe narekujejo mnogo večjo produktivnost visokega šolstvB. Občut-ne rezerve se skrivajo v stopnji učin-kovitosti, ki se je pri nekaterih zavodih celo zmanjšala. V visokem šolstvu so Iz dneva v dan angažirani vse bolj upoštevni družbeni viri: povečuje se število študentov in učiteljev, kljub vsemu pa se večajo tudri vložena kapitalna sredstva. Vse to terja od vdsokega šolstva, da odgovarja za produktivnost in učinkovitost svojega dela. To zahtevo še stopnjujejo nekate-ra znana dejstva, ki pričajo, da diplo-mira le malo študentov, da določen del učiteljev izpričuje nizko znanstveno ustvarjalnost in da so zelo dragi učni prostori in oprema učinkovito izkori-ščeni le pol koledarskega leta. Naše vi-soko šolstvo je že tako drago, da se moramo zelo resno ukvarjati z ekono miko izobraževanja. 64. V zadnjih letih se je število študen-tov povečalo, ni pa prišlo do bistvenega porasta števila diplomantov. Na ljub-ljanski univerzd diplomira okrog 34 od-stotkov vseh vpisanih študentov. Okrog 15 do 20 odstotkov vpisanih nikoli ne pristopi k prvemu izpitu ali kolokviju; gre za izrazito fiktivni vpis iz špekula-tivnih razlogov. Toda ne glede na to imamo dejanskega osipa kar okrog 46 odstotkov vseh vpisanih. Podobno je stanje tudi na drugih višjih in visokih šolah ter akademiijah. Na posebno drastičen način se srečuje-mo tudi s pojavom podaljševanja štu-dija, saj se je višješolski študdj pri nas podaljšal na povprečno 3,6 let, visoko-šolski pa na 6,7 let. 65. Zaradi preraizke stopnje učinkovito-sti je visokošolski študij zelo drag. Po-kaže se, da je še dražji, če v ta strošek vštejemo pretirano dolgo dobo, ko bi štucientje že lahko proizvajali, a so še :zven proizvodnega procesa. Prav leta med 22. in 26. letom starosti sn npibolj plodovita za vključevanje v poklic, odlo čilna za hitro dn uspešno specializacijQ ter za dokončno oblikovanje strokov-njaka. Zato pomeni vsak nepotreben mesec ali leto, ki ga študenue še prebi-jejo na študiju, ne le kvaiititativno iz-gubo, temveč tudi izgubo 'okovosti in plodovitosti strokovnih kadrov. Zar^di tega ne moremo pristati sarno na aisku-sijo o tem, ali naj študij traja 9 ali 10 semestrov, čeprav je ta razprava po-membna iz finančnih in študijskih raz-logov. Vodi nas stran od dejanskega problema, to je od lzr^dne dolgotraj-nosti visokošolskega študiia. Mcnimo, da morajo študent je v visoko-šf)lskem šludiiskem ptocpsu osvoiiti ti- ste temelje znanosti jn stroke, ki jim bodo omooočali uspešno , vkliučitev v delovni proces. Dejanski študij je zato treba bistveno skrajšati ter končati na.i-kasncje v 23. ozaroma 24. letu. De.iansko trajar.je študija je tore.j treba prilago-diti tej vsebinski zahtevi, zato naj se giblje v mejah štirih do petih let štu-dija. V tem obdobju bi bilo treba študij tudi (Uvjansko zakliučiti. Dodatno ožjo strokovno usmeritev in izpopolnjevanje bi tako prenesl: v okviru Fistema dopolnilnega izobraže-vanja na kasnejši študij ob delu ter na drugo podiplomsko izobraževanje. 66. Globlji vzroki nizke učinkovitosti so naslednji: na visoke šole pride pre-malo za visokošolski študij sposnbnih študentov, nimamo ustreznega sistema usmerjanja in selekcije glede na pre-dispozicije kandidatov; na več kot po-lovici študijskih usmeritev oziiroma let-nikov je izrazito neustrezno razmerje med učitelji, sodelavci in študenti, kjer pa je to razmerje primerno za indivi-dualni in mentorski sistem dela, ki ga mnogi učitelji niso vpeljali; tako se pri študentih in učiteljih srečujemo tudi z vrsto subjektavnih slabosti in s po manjkanjem delovne odgovornosti; ma-terialna sredstva so še vedno zelo majhna, tako za osebne dohodke in funkcionalne izdatke; mnogo je težav z ustreznimi študijskimi in delovnimi prostori; študentje imajo še vedno pre-cej materialnflh in socdalnih problemov, nimajo izoblikovanih študijskih navad in metod, učni načrti so še vedno pre-več natrpani z manj potrebno in za-scarelo snovjo, vključujejo 'marsikaj, kar bd bilo smotrneje prencsti na štu-dij po diplomi; zelo neracionalno izrab-ljamo čas študentov in učiteljev; ni uve-den sistem sprotnega študija; odprto je »vprašanje 42-urnega delovnega tedna; neurejeni so prestopni pogoji; slabo je, da se mnogi študentje prezgodaj zapo-slijo in y nedogled zavlačujeio čas di-plomiranja, ipd. V okviru vsake študijske usmeritve bi bilo zato treba izdelafi konkreten dol-goročen akcijski program za povčanje učinkovitosti studijskega procesa 67. Ustavno načelo svobode :zbire po-klica oziroma s tem povezane pravice do svobodne izbire vdšjega in visokošol-skega študija je ena temeljnih pravic, za katero se zavzemarno. Menimo, da bo odločitev kandidatov še bolj svo-bodna, če bodo čimbolj seznanjeni z bodočim poklicem, če bodo informirani o kadrovskih potrebah na posameznih področjih ter če bodo skupno s stro kovno službo poklicnega usmerjamja bolje spoznali posebne zahteve stroke in svoje osebne možnosti zauspešnejši študij in bodoče delo v poklicu. Zato se zavzemamo oziroma podpiramo ustanovitev strokovne službe usmerja-nja kandidatov in spremljanja uspešno-sti študija študentov. 68. Pristajamo na lažni humanizem, če z do kraja izvedeno pravico svobodnega vpisa doptiščamo nastajanje krogabodo-oih nezaposlenih oz. povsem neustrezno zapaslenih izobražencev, če bistveno zmižamo kvaliteto visokošolskega študi-ja oz. če dovolimo, da mnogi mladi ljud-je neodgovorno zapravljajo čas v viso-košolskih klopeh, pa za njih vemo, da za visokošolski študij očitno niso pri-pravljeni ali sposobni. Zato se zavzemamo za uveljavitev na-slednjih načel izbire kandidatov. Vsakdo naj ima ne glede na predizob-razbo ob enakih sprejemnih pogojih pravico do kandidiranja na katerikoli visokošolski zavod. Zato naj visokošol-ski zavodi ob sodelovanju republiške iaobraževalne skupnosti izvedejo z ustreznimi strokovnimi metodami nega-tivno izbiro na osnovi dogovorjenih na-čel: • omejiti je treba vpis tistih usmeritev, za katere ooitno ni dovolj ustreznih de-lovnih mest oz. kjer rni mogoče zagoto-vitd kvalitetnega študija ob neomeje-nem vpisu; • zavrniti je treba tiste kandidate, ki za visokošolski študij očitno še niso pripravljeni ali sposobni. Z administrativnimd ukrepi lahko pre-prečimo fiktivne vpise, v prvem seme-stru' pa bi bilo treba sproti preveriti znanje oz. izvesti praviloma dokončno selekcijo in preusmeritev študentov. Za-to je treba zagotoviti ustrezne materi-alne in druge pogoje za študij. Prav v tem obdobju naj bo mentorsko delo z novimi najbolj intenzivno. 69. Zaostriti je treba študijske delovne odgovornosti pri vseh študentih. Zato dajemo v razpravo nekatere možne uk-repe. Uveljaviti- bi se moralo načelo, da se po prvem vpisu dovoli vsakemu kan-didatu največ po eno ponavljanje letni-ka oz. semestra, eno spremembo študij-ske usmeritve med celotnim študijem. Tisti, ki te zahteve ne bodo izpolnili, mo-rajo kot predpogoj za pripustitev k na-daljnjemu študiju opraviti vsaj dve leti uspešnega dela v praksi. Za tiste, ki bi ponovno vpisali isti letnik, je treba do-ločiti za tekoče leto ali semester študij-ske ali druge delovne obveznosti. študij-ske programe posameznega semestra oz. letnika bi po obsegu in zahtevnosti se-veda morali bolj prilagoditi zmogljivo-stim študentov. Ob tem pogoju bi vsaJk študent za prehod y višji letnik ali se-rnester opravil vse izpite prejšnjega let-nika ali semestra s pravioo pogojnega vpisa. V zvezi s tem je potrebno prou-čiti in poskusno uvajati nove študijske režime (trisemestrski študij, kurzni si-stem, poletne šole, ddr.), kar bi tudi od-pravilo veliko praznino v šolskem letu. 70. Sodobne, bo-lj učinkovite metode in * oblike pedagoškega dela počasi prodira-jo v visoko šolstvo. Zato se zavzemamo za to, da se odgovorne ustanove na uni-verzi (center za razvoj imiverze, odde-lek za pedagogiko in psihologijo ter pe-dagoški inštitut) pospešeno razvijajo ustrezne znanstvene discipline, kot je npr. didaktika visokošolskega pouika, in sodelujejo pri njihovern uvajanju na po-sameznih visokošolskih zavodih. Odloč-no je treba podpreti preizkušanje in uvajanje novosti v pedagoškem delu. Uvajanje sodobne učne tehnologiije naj bo sistematično in proučeno, usmerje-no v večjo učinkovitost in v razbreme-njevaaije učiteljev, da bodo imeli več ča-sa za neposi^edne stike s študenti ter za raziskovalno delo. Za posodabljanje učn^a procesa je treba izpolniti neka-tere pogoje: ustremo številčno razmer-je med u^itelji in študenti, usposoblje-nost in motiviranost učiteljev za izblj-šanje pedagoskega dela, ustrezni pro-storsiki pogoji, tehnična opremljenost, razvoj sodobne knjižničarslke in doku-mentacijske službe. Zavzemamo se tudi za uvajanje sodobnejše obdelave in spremljanja podatkov o dejavnitoiih in rezultatih študijskega procesa. 71. Predavanja kot še vedno najboij po-gostno študijsko obliko naj bi učitelji in študenti v čim večji meri dopolnjeva-li in zamenjavali z aktivnimi oblikamii skupnega dela (seminarji, z laboratorij-skim delom, ipd.). V teh oblikah je več možnosti za miselnio aktiviranje študen-tov, za spodbujaoje kritičnih strofkovndh dialogov med učitelji in študenti ter med študenti samimi. To daje ve5je možnostd za upoštevanje individualnih nagnjenj in sposobnosti posameznih štu-dentov. Večina študentov sicer nd nag-njena k takemu aktivnemu delu, toda zadeva učiteljev in študijskega sistema \e, da jih v to usmerijo. Povečati je tre-ba čas samostx>jnega študija in zmanj-šati število ur obveznih študijskih ob-lik. maivauuaiizaciije visokosoi-skega študija je treba razrešiti glede na naše razsmere. Povsod, kjer obstajajo za to možnasti, je treba uvajati indivi-dualizacijo učnih metod. Večjo pozor-nost je treba pbsvetiti najbolj nadarje-nim študeotom, tako da jim je treba dati težje naloge, da študirajo več in toitreje, bolj samostojno, da proučujejo več mejnih disciplin in se usmerjajo v interdiscipliname oblike študija. Prav tako je treba nuditi večjo dodatno po-moč tistiin študentom, ki težko izdelu-jejo normalne študijske obveznosti: tu-di zanje je potrebno razviti dodatne ob-lilke: študijska pomoč študentov med seboj in predvsem dodatna pomoč asi-stefitov in učiteljev. 73. Diplom&ke naloge in razna praktič-na dela naj bodo zasnovana tako, da bodo njihovi rezultafci tudi družbeno uporabni in koristni. študentom mora-mo ustvariti možnosti, da svojo ustvar-jalno energijo že med študijem vključu-jejo tudi v pomoč pri raziskovalnem in strokovnem delu v okviru visotoošolske ustanove. To pomoč bi tudi ustrezno na-gradili. 74. Nenehno in sprotno preverjanje zna-nja naj postane sestavni del študijske-ga procesa. To je eden nujnih pogojev za dosego sprotnega in hitrejšega študi-ja. Zato naj bodo pri oceni predmeta bolj upoštevani rezultati sprotndh pre-verjanj ter drugega študijskega dela študentov. Ena glavnih slabosti današ-njega preverjanja je v tem, da pogosto zajame le poznavanje izoldranih podat-kov, premalo pa upošteva globlje razu-mevanje, ustvarjalno povezovanje im uporabo naučenega. Zavzemamo se za ustrezne kombinacije ustnih inpismenih oblik preverjanja znanja (testi, seminar-ske naloge in diskusije ipd.). Za normalne delovne odnose je zelo po-membno, da tako študentje kot učitelji zelo spoštujejo izpitne roke ter tudi to, da je izpitnih rdkov davolj ter da so razpisani že za vse leto vnaprej. Izpiti naj bodo bolj sistematično razporejeni skozi študijsko leto. 75. študente je treba motivirati in jim ustvariti pogoje za dolgoročno planira-nje študija. Zato jih je treba vnaprej seznanitd z učnimi programi. Potrebno jim je dajati dispozicije z napobki za vnaprejšnji oz. sprotni študij. študen-tom morajo biti na razpolago kvalitet-na skripta, predvsem v prvem in dru-gem letniku, kasneje pa tiskani učbeni-ki in druga izvirna literatura. Neizpod-bdtna je zahteva, da je vsak učitelj dol-žan preskrbeti za svoj predmet ustrez-ne osnovne ucbenike, skripta, dispozioi-je predavanj in vaj in druge učne pri-pomočke, saj postaja dosedanji, pone-kod še vedno običajen študij samo na osnavi zapi&kov vse bolj nevzdržen. Štu-dente je treba iismerjati v samostojen študij, v vse večjo uporabo različnih vi-rov zsnanja, domače in tuje literature (učbenilki, monografije, periodika) ter v uporabo sodobnih sistemov skladišče-nja in prenašanja informacij (služba INDOK, računalniki). Zavzemamo se za ustanovitev univerzi-tetnih knjigarn in založb, kakršne ima-jo vsa večja univerzitetna> mesta v sve-tu. Taka ustanova naj bo središče na-kupovanja iin daistribucije vse potrebne študijske in znanstvene literature in dru-gih učnih pripomočkov. Omogoča naj preprodajo rabljenih pripomočkov in ]ji-terature po mizkih cenah. ZA NAPREDNO IN DOLGOROČNO KADROVSKO POLITIKO 76. Ob predvddenean hitrem razvoju vi-sokega šolstva v Sloveniji se nam ka- drovanje visofcfisolskm. uciteljev 2astav-Lja kot eno osrednjih vprašarnj. Le-ti so pomeimbni znanstveni, pedagoškl in družbenii delavcd na dolodenem strokov-nem področju. Imajo preoejšen vpliv na kadrovanje v stpoki, so orgainizatorji širšega znanstveno-raziskovalnega in pe-dagtDšikega dela na nekem strokovnem področju. Imajo moralni in politični vpliv na oblikovanj^e mladdih generacij. Stejemo jih za vodilne delavce v naši družbi. / Zato je potirebna stroga iabira ter upo-\ števanje naslednjdh zahtev pni njihovem kadrovanju: — 2aianstvena ustvarjainost, — pedago&toa delavnost, sposobnost in uspešnost, — napredna družbena angažiranost « stroki oziroma socialistična idejno-poJi-tična aiktiuvnost. Poudarjanio, da je znanstvena ustvar-jalnost nujni, toda ne tudi zadostni po-goj za delo v visokem šolstvu. Vse te kriterije je treba obravnavati kot enako potrebne. Ugotavljamo, da je biilo do z.daj izjemno majhno število delavcev izločenih z uni-verze zaradd znanstvene ali pedagoške nesposobnosti ali pa protisocialistične družbene usmerjenosti. Predlagamo, da bi poleg rednega reelekcijskega postop-ka bilo ob določenih pogojih mogoče neustrezne delavce tudi odpoklicati. 7. V postopku ocenjevanja znanstvene uspešnosti kandidatov se pogosto sredu-jeano s pojavi lažne kolegialnosti iin z oportunizmom. Premalo je odprte znan-stvene kritike. Lahko pa ugotovimo, da so se na osnovi skupnega dela na ravni univerze oziroma drugih združenj krite-riji za znanstveni nivo izostrili in da je treba doseženo ia^vijafci naprej ter viša-ti nivo teh zaht^v ter razvijati postopek, ki naj prepreči to lažno kolegialnost. Da bi blede znanstvenega nivoja izenačili kriterije y Sloveniji, predlagamo, da se podrobnejše usklajevanje kriterijev op-ravlja tudi v okviru skupnosti visoko-šolskih zavodov Slovenije. \ 00 ZDAJ SMO PREMALO VREDNOTILI PEDAGOŠKO DELO UCITELJEV 78. Nekateri visokošolski i^itelji zane-marjajo pedagoške obveznostd. Zato je treba v ooenjevanje pedagoškega delavi-sokošolskih delavcev vključiti njihove slušatelje in diplomante, ki naj na us-trezen način ovrednotdjo delo svojih učd-teljev ter jdm predlagajo izboljšave. Vod-stvo študentslke skupnosti naj ovredno-ti in analizira delo posameznega kandi-data ter da ustrezno mnenje v postop-ku reelekoije. 79. Vprašanju širše delovne in strokov-ne angažiranosti ter dmžbeno-politične aktivnosti visokošolskih delavcev doslej nismo posvečali dovolj pozornosti. Sodi-mo, da naj ta vidik dejavnosti visoko-šolskega učitelja ocenjuje širša družbe-na in strokovna javnost, študentje in učitelji v ustreznem postopku. Zavzemamo se za to, da naj bodo tisti visokošolski učdtelji, ki v določenern ob-dobju opravljajo odgovorne funkoije v družbi ali na undverzi (rektor, dekan, član IS ipd.) oproščeni določenih peda- I goških in • adminiistrativnih obveznosti, vendar za časovno omejeno obdobje. /Sodimo, da ne morejo učiti tisti posa-mezniki, ki so nosilci sistematičnega protiustavnega in samoupravnemu soci-alizmu sovražnega delovanja. Seveda pa je treba tako nesprejemljivo dejavnost dokazati. Ugotavlj-amo, da je napredovanje v viš-je nazive preveč povezano z leti službe, namesto da bi bdlo v celoti odvisno le qd raziskiavalnih im. pedagoških ter druž-beoifa rezultatov. Reelekcije in napredo-vanja so v praksi praviloma vezana na iztek maksimalnega za reelekcijo dolo-čenega časa. Predlagamo, da se posto-peik za prevedbo v višji naziv začne ta-koj, ko ima kamdidat pogoje za to. Pedagoško-znanstveni sveti naj odločajo o znanstvenih nazivih in dajo mnenje o ustreznosti kandidatov za učiteljske na-zive. Odlo&tev o podelitvi učiteljskega nazi-va (na osmovi ustreanih znanstvenih na-zivov) o nastavitvah ter zadovoljitve pe-dagoških in družbenim kriterijem učdte-Ijev pa naj ^sprefejo sveta- visokošol'" !h zavodov. Le-ti naj za stalno delo na -^a-drovskem področju ustanovijo kadrov: ske komisije. Korounista so se^ dolžna aktivno vključ penj; — delavci na drugih delovnih področjih, kl so objektivno in konkretno zainteresi- rand za čhhkvalitetmejši razvoj visokcP šolskega študija, znanstvene infrastruk-ture ter za konkretne dosežke razisko-valnega dela. 102. V samoupravnih organih visokega šolstva morajo vsi ti nosilci dobiti nji-hovemu delovnemu deležu ter njihovl pomembnosti ustrezno mesto. Menimo, da je ustrezno razmerje v sve-tih vdsokošolskih zavodov labko nasled-nje: Učitelji in drugi zaposleni delavd viso košoJskega zavoda naj imajo polovico, predstavniki slušateljev in predstavniki zainteresirane strokovne javnosti in dru-gih asocaacij združenega deia pa po če-trtino mest. Podobna naj bo struktura izvršilnih in delovnih organov sveta. V dosedanji razpravi se je pojavilo tudi načelo trojne sestave svetov. Opredeati je treba nekatera najpomem-bnejša vprašanja (npr. sprejem predlo-ga statuta, delovnd programi, nastavitve in aplikacdje itd.), glede katerih ne sme priti do preglasovanja ene od teh strulk-tur, temveč morajo biti dosežene spo-razumne odločitve. Ce do tega ne pride, naj se odločitev prepusti arbitražnemu organu ali pa naj se določi le pristojnost za odločanje v nekaterih vprašanjih (npr. delitcv dohodka — le zaposlenl; organizacija dela skupaj učitelji in štu-denti, raziskovalni programl — zaposle-ni in predstavniki javnosti itd.). 103. Status študentov. &tudij je nedivom-no družbeno koristno delo, je oblika družbene investdcdje, ki se ostvarja pre-ko višje produktivnosti izobraženega delavca. študij je tudi osnovni interes samega študenta, ker je to delovni pro-ces razvijanja bolj popolne in ustvarjal-ne osebnosti. Dijake, predvsem pa štu-dente, je treba postopoma izenačiti z drugimi plastmi delavskega razreda tako glede odgovomosti kot tudi glede pravic. Ta izenačitev je mogoča samo kot dolgoročna orientacija, v ka-teri se bomo komunisti zavzemali za to, da bo mlad človek od osnovne šole naprej odvisen predvsem oz. samo od svojega lastnega dela oz. uspešnega štu-dija. 104. Delovni status študentov je treba proučdti in koiikretizirati v ustavni raz-pravi. Posebej opozarjamo na naslednje elemente tega statusa: dolžnost in pravico do sodelovanja ˇ študijskem delovnem procesu ter vedno širšo pravico in dolžnost do sodelova-nja v raziskovalnem delu, v visokem šolstvu in drugih delovnib. organizaci-jah, še posebno pa v tistih, ki sodeluje-jo pri fdnanciranju študija in pii štipea> diranju. Vse dolžnosti in pravice izha-jajo samo iz rednega opravljanja študi-ja; • študent, ki je vpisan in opravlja štu-dijske dolžnosti, je član temeljne orga-nizacije združenega dela z dolžnostjo in pravico sodelovanja v vseh vprašanjih ia v vseh organih samoupravnega odloča-nja, tako v TOZD kot tudi na vseh viš-jili samoupravnih, družbenopolitičnih skupnostih in interesnih skupnostih ter v predstavniških organih, v katere TOZD delegdra svoje delegate; študentje naj bodo prisotni tam, kjer nastajajo inici-ative, to je v kolegijih in komisijah. Ze-lo bistveno je, da imajo pravočasen do-stop do potrebnih informacij, da doseže-mo javnost dela samoupravnih organov ter da je po številu njdhovo predstavni-štvo primerno; študentje naj odgovarja-jo za neizvrševanje samoupravnih dolr žnosti; # pravica do zadostne materialne skrbljenosti v času študija, če pa po- sameznik študijske naloge opravlja bolje, potem mora biti za to delo tudl ustrezno materialno stimuliran. To pra-vico je mogoče zagotoviiti samo z realt-zacijo družbenega dogovora o štipendi-ranju ter z gradnjo ustreznih študent-skih domov. Podpiramo tudi zaostritev vprašanja materialne odgovornosti štu-dentov za neodgovomo obnašanje in tro-šenje družbendh sredstev, ki jih zahteva visokošolski študij; • vsd diplomanti se morajo zaposUti In delati v domovini. Tisti, ki ekonomsko neupravičeno emigrirajo, naj povrnejo stroške šolanja; • sem spada organdzirama pravica do zdravstvenega varstva študentov in nji-hovih otrok (že realizirano) in • organizlrano invalidsko zavarovanje študentov in njihovih otrok (ni v celo-ti realizirano). 105. Komunisti se bomo morali odločno spopastd s tisto mentaliteto med študen-ti, ki meni, da je dovolj diplomirati ne glede na to, kakšna je kvaliteta študija in ne glede na to, da včasih študentje prenesejo marsikatero krivico na potd do te diplome. Predvsem moramo razvitl misel, da se bodo študentje vse ždvlje-nje vračali v okvir dopolnilnega in podi-plomskega izobraževanja na univerzo ia da je še kako odvisno od njih in njiho-vih političnih naporov in akcaj ter njiho ve podpore najbolj naprednim učiteljem, kako se bo v celoti razvilo visoko šol-stvo. 106. Eden osrednjih problemov samou-pravljanja y visokem šolstvu je, da se formalna- hierarhija prepogosto razhaja z dejansko ustvarjalno in delovno hie-rarbijo. To velja predvsem za odnose med učitelji in sodelavci ter študenti. Poseben problem je majhen vpliv sluša-teljev na dejansko odločanje. često se soočamo s formalno samoupravnostjo in dokaj močnim vplivom neformalnih skupin, ki prepogosto ščitijo nedelo, predvsem pa nestrokovnost. Ugotavlja-mo, da sq najglodlji vir nezaupanja do demokratizma v visokošolskem samou-pravljanju in teženj za ohranitvijo do-seženih posicij predvsem v delovni ozd-roma raziskovalni in pedagoški nemoči posameznih visoko&olskih učiteljev. Ta-klm je potrebna formalna oblast, ker se ne morejo uveljaviti na osnovi svoje de-lovne avtoritete. Ta oblast zlorabd svojo preveliko moč predvsera za prisvojitev delovnih rezultatov mlajših raziskoval-cev, včasih se uveljavlja celo na račun delovnih rezultatov študesntov. Spopadi, ki se pojavljajo, imajo pogosto globlje ozadje tudi v različnosti strokovnih in idejnopolitičnrih koncepcij, ki jih razvi-jajo različne generacije znanstvenih de-lavcev. To bi lahko premagali samo z medsebojnim zaupanjem generacij, s priznanjem mlajših, da imajo pravico do samostojne poti v stroki. Nastopati moramo proti privatno-lastniškemu ob-našanju posameznih učiteljev do pred-metov in kateder. Za ta notranji demo-kratizem se moramo komunisti zelo vztrajno zavzemati. 107. Zato se pri kandddiranju v samo-upravne organe in predvsem pri volit-vah predstojnikov zavzemarno za to, da na ta mesta pridejo najbolj ustvarjaLni in moralno-politično ustrezni de^avcL Pri volitvah vseh samoupravnih. orga-nov je treba nujno upoštevati struktu-ro interesov in nivojev. Ugiotavljamo, da pjedvsem mlajši uindiverzdtetai sod©- lavci, študentje ter tudi adxndn!istrativ-mo-tehndčni delavci preroalo delujejo v visoko&olslki samoupravi s svojim de-janskim konstruktivntm vplivom. Ko volimo visofcošolsike funkcionarje, pa se moramo za/vzematd za to, da volimo Ijudi, kd so nosdlci naprednili in sociali-stično usmerjeaiih razvojnih konceptov in ki vplivajo na ustvarjanje delovnega in nstvarjalnega sodelovanja. 108. Samoupravni odnosi in organi naj se porajajo od tam, kjer se opravljajo konkretni delovni, raziskovalmi in štu- dijstei procesd, to je iz delovnih enot, ki so v naših primerih letnilkl, študijske usmeritve, laboratonji, raziskovalne skupine, kiinike, inStituti in podobne obloike najbolj neposredne dejavnosti Tnniverzitetnih delavcev in študentov v okvijru študijskega iin raziskovalnega delomega procesa. Menimo, da so to nivoji, kjer se dejansko lahko uvelja-vijo zibori delovnlh Ijudi v študljskem 4n raziskovalnem procesu. V teh okvi-rdii je treba obvesano konzultirati delav-oe in študente o vseh bistvenih vpraša-njih. Na svete letnikov oziroma na svete štu-dijsfcih usmeritev velja prenesti vrsto dolžinostd in pravic v dokončno odloča-nje, na primer vprašanje organizacije dela, študijskega režima, študijskih pii-pomočkov, izpitni red, vprašanje uprav-ljanja sredstev, ki jih zaslužijo skupaj študentje in učitelji, vprašanje nagraje-vanja študentov in tudi ocemoevanja njihove delovne samoupravne in disci-plinske odgovornostd itd. 109. Zavzemamo se za takojšnjo reali-zacijo temeljnih organizacij združenega deda v statutih visokošolskili zavodov in tudi v zakonodaji. Podeg kriterijev, ki jih glede TOZD predlaga ustava (za-ključen delovni proces in možnost ugo tavljanja dohodka) pa predlagamo, da se pri delovnaij orgainizacijah v viso-kem šolstvu nasloniimo predvsem na naslednje elemente: # temeljna organizacija združenega de-la je vsebinsko zakljiičena celota, ki je kadmvsko in materialno sposobna za-gotoviti kontinuiran razvoj študijske vsebine in organizirati samostojno štu-dijsko smer ter realiairati družbeno re-levanten razisikovailni program. TOZD naj bo organizirana fcudi tako, da bo v njenem delovanju zagofcovljena mož-nost za noposredno sodelovanje v sa-moupravljaniju vseh njenih članov. V procesu ustanavljanja TOZD in nadalj-njega razvoja naj se torej uveljavijo ideje združevanja raziskavalndh in pe-dagoških potencialov iste znanstvene di-scipline oziroma takotmenovane matič-ne katedre; s tem odpiramo tudi vpra-šanje integracij in povezovanja matič-nih kateder z raziskovalnimi organiza-cijarni in vprašanje odprave fiktivnih institutav; menimo, da je principialna in perspektivna rešitev tista, po kateri so učitelji, vsi drugi zaposleni delavci in študentje enakopravno vkiljučeni v delovno skupnost enotne temeljne orga-mizacije združenega dela. Organi samo-upravljanja take TOZD pa naj bodo na osnovi političnega dogovora sestav-ljeni v ustreznem, že omenjenem raz-merju; TOZD naj bodo organazirane tako, da so se sposobne povezovati v višje oblilke združenega dela (univerza, fa-kulteta, združenja itd.) in v interesne skupnosti. Ugotavljamo, da je danes glede reševa-nja nekaterih vprašanj delovanje samo-upravnih organov zelo počasno in zato često neu^inkovitx). Cela vrsta manj po-mernbnih vprašanj, celo takih, ki so či-sto izvršilne narave je v pristojnosti najvišjih samoupravnih organov. Zato predlagamo uvedbo kolegialnih in posa-meznih izvršilndh. organov sveta TOZD (na pnimer: za materialno poslovanje, ssa študijske zadeve, za raziskavalno de-lo, za kadrovska vprašanja itd.). Seve-da je treba poskrbetd za ustrezno struk-tUTO tudi teh iavršilnih. organov. 110. Zato, da bodo TOZD y visokem šod-stvu bolj kvalitetno, celovito in bolj ra-cianalno opravljale delovne naloge, naj se združujejo v združenja, univerzo in druge skupnostd visokošolskih zavodov. 2e doslej je prišlo v okviru undverze in drugih visakošolskrih združenj do samo upravnega dogovarjainja in sporazumov, ki so bili doseženi soglasno in ki so bili tudi dosledno spoštovani (kriteriji za elekcijo in reelekcijo, sistemizacija de-lovnih mest, skupno urejanje študijskih zadev, nekatere skupne službe, računal-niški sistem, interdisciplinami študij in podiplomsiki študij, itd.). Zato menimo, da naj zakon predpiše obvezno združe-vanje v univerzo in združenja, ni pa mogoče niti potrebno v zatoonu po-drobneje precizirati vsebino samo-upravnega sporazuma. Gre za vpraša-nja, ki jih je treba zaradi narave uni-verze, združeoija in slovenskega visoke-ga šolstva urejati na enoten načdn, sonotrno oziroma na drugačni kvalita-tivni ravni, kot to dela vsak posebej. Temeiljne organdzacije združenega dela bodo svoje delegate pošiljale v vse sa-moupravne in interesne skupnosti, v družbeno-politične skupnosti itd. Od-pre naj se možnost, da v viniverzo vključujejo tudi akademije ter visoke in višje šole. Visokošolski zavodi naj se zdryžujejo tudi v skupnost visoiko&ol-skih zavodov Slovenije, skupnost jugo-slovanskiih univerz, ki naj se odpre tudi drugim visoikošolskim združenjem. 111. V okviru skupnosti visokošolslkih zavodov Slovenije naj se zavodi dogo-varjajo med seboj o tean, kako bi naj-bolje izpolnjevali svojo družbeno vlogo. V tem okviru je treba razpravljati in nato predlagati odgovoraim družbenim organom (predvsem pa izobraževalrii interesni skupnostd) mrežo razvoja vi-soikega šolstva, delitev dela in komple-mentarnost sodelovanja temeljnih orga-nizacij združenega dela, razvoj pedago-ško-znanstvenih kadrov itd. Ta skupnost bi morala voditi skupno politiko do so-delovanja s tujino, do dela s šfcudenti iz držav tretjega sveta. Ta skupnost naj bo tudi glavni nosilec dogovarjanja z drugdmi visoikošolskimi središči v okviru Jugoslavije. Izpolnjevanje teh nalog naj za visokošolsko skupnost opravlja ustrezna strokovna slvižba. 112. Predvsem tam, kjer se odloča na višjih nivojih, je treba razvijati pravoča-sno informiranje in predhodno razprav-Ijanje delegatov z volilci, sicer ne bo mogoče razviti dejanskih demokratičnih odnosov. Zavzemamo se za javnost dela na vseh nivojih. Proti temu obstajajo danes precejšnji odpori. Tam, kjer so samoupravni odnosi urejeni, teh odpo-rov ni, kjer pa se srečujemo z zapira-njem in grupaštvom, tam so na voljo samo pozitivne informacije, ki predvsem olepšujejo obstoječe stanje. Vsi visoko-šolski zavodi naj razvijejo informacij-ska glasila. 113. Odprto je tudi vprašanje koordini-ranega dela vseh subjektov samouprav-ljanja in družbeno-političnih organiza-cij In drugih subjeflctov. če želimo do-seči normalno funkcioniranje tako sa-moupravljanja kot tudi študent&ke skupnosti, sindikaia, društva vdsokošol-skih učiteljev, ZK in vodilnih samo-upravnih organov, potem se morajo od-govorni funkcionarji med seboj dogo-varjati, sestajati in koordinirata svoje delo. Zato se zavzemamo, da se povsod uvedejo kolegiji, kd naj služijo pravo-časnemu informiranju in koordinaciji naporov vseh subjektivnih sil. Iniciatd-vo za slltlacevanje teh kolegijev pa naj imajo vsi predstavniki samoupravmh organov ali družbeno-političnih organi-zacij. Kolegi.ii pa seveda ne smejo biti organi, ki bi si prilaščali pristojnosti samaupravnih organov. DELAVCEV 114. Materialna stimulacija je pomem-ben dejavndik, ki spodbuja k boljšemu delu, ni pa edini: • zelo pomemben je oelovit status, ki ga ima pedagoška in raziskovalna de-javnost v družbi; • ali se rezultati te dejavnostd uporab* Ijajo v družbi; ali so ddplomanti ustre-zno zaposleni ali ne; ali se lahko z no-vimi pristopi ustvarjalno prispeva k razvoju stroke in družbe? • zelo pomembna je selekcija pedago-ških delavcev in tudd študentov. Ni vse-eno, če na tem podrbčju zaposlujemo ljudi, kl za to delo ald študij niso spo-sobni. Slabo izbrani sodelavci ustvarja-jo nezdravo vzdušje, prisvajajo si re-zultate dela drugih, ovirajo jih pri delu, bore se za pozicdje in razdifajo kreativ-no atmosfero, zahtevajo lineamost v nagrajevanju, študentje pa se zadovo-ljijo s čim manjšiml študijsikimi zahte-vami; • izredno pomembna je možnost za nadaljnje izpopolnjevanje. Nedvomno ni vseeno, ali študent oziroma pedagoški delavec in asistent dela v okolju, v ka-terem se resnrično nekaj nauči, se izpo-polnjuje, kjer se mu prizna njegova ustvarjalnost; • izredno pomembno je vprašanje pra-vilnega napredovanja pedagoških de-lavcev, raziskovalcev ter študentov. Ali dosegajo najbolj ustvarjalni in napred-ni ustrezna delovna in tudi vodilna me-sta, ali napredujejo ne glede na starost v skladu s svojimi delovnimi rezultati, ald dobijo najboljši diplomanti odgo-vorna delovna mesta v stroki? 115. Pred nami ni lahka naloga: preseči moramo doslej dokaj pavšalno in line-arno moralno in materialno nagrajeva-nje; dejansko moramo spodbujati tiste, ki dosegajo najboljše študijske in ra-ziskovalne rezultate, razviti moramo ta-ke samoupravne oblike, ki bodo omogo-čale in olajševale predvsem najdelav-nejšim in najbolj kreativnim silam ves ustvarjalni polet. Zato se je treba tudi sistematično lotiti problema objektiv-nejših metod merjenja rezultatov dela tako za študente kot tudi za sodelavce ter učitelje. Ob tem pa je treba upošte-vati že v izhodišču, da bo zaradi spe-cifične narave dela del tega vrednotenja vedno prepuščen subjektivnii presoji znotraj sarnoupravnega odločanja. Po-leg moralnih priznanj za znanstvene re-zultate naj bodo tudi priznanja za izre-dne pedagoške napore in rezultate, ki jih dosegajo visokošolski učdtelji. Ta priznan;a naj ob sodelovanju učiteljev podeljujejo slušatelji. 116. Osebni dohodki za redno zaposli-tev so za priliv v visoko šolstvo še ve-dno nestimulativni, ker so predvsem pri mlajših sodelavcih in asastantih iz-pod dohodkov, ki jih tovrstni kadri do-segajo drugod. Zadnje leto so bili v okvi-ru samoupravnega sporazumevanja o delitvi dohodka in osebnega dohodka storjeni odločilni koraki k izravnavanju osebndh dohodkov v visokem šolstvu z osebnimi dohodki na drugih področjih. Znotraj samega visokega šolstva se sre-čujemo z občutnimi razlikami v oseb-nih dohodkih, kd niso upravičene in ni-majo utemeljitve v delovni storilnosti. Interesi za ohranitev teh neskladij tudi spodkopavajo samoupravno sporazume-vanje tako znotraj visokega Solstva kot tudi visokega šolstva navzven. 117. Zaradi povezanosti s prakso je po-trebno, da univerzitetni delavca delajo na več strani. Dejstvo pa je, da iz teh dodatnih virov posamezniki (sloves gre vsem) ustvarjajo visoke dohodke Pri nekaterih se je razvilo čisto zasebno de-lo v visokem šolstvu in s sredstvi v druž-beni lastnini. Da bi se uprli tem nega-tivnim pojavom ter šarlatanstvu, predla-gamo naslednje: a) Zavzemamo se za to, da se dejan-sko uveljavi načelo polae dvainštiride-seturne zaposlitve in temu ustreznega 1 učiteljevega prispevka na visokošolski ustanovd ozdroma z njo delovno in po-godbeno povezani raziskovalni ustano-vi. Polna zaposlitev pomeni zahtevo in pravico, da se v okviru redne delovne obveznosti uveljavlja poleg redne peda-goške tudi pedagoško-eksperimentalna, raziskovalna, svetovalna dejavnost pri najodgovomejših družbenih funkcijah. b) Vsi programi in rezultati raziskoval-nega in drugega dela — tako učiteljev kot študentov — morajo biti verificirani na matični katedri, na odsekih, oddelkih in na inštitutih. To mora biti predvsem instrument bitke proti šarlatanstvu, proti pretiranemu rutinskemu delu, pro-ti zaslužkarstvu in tudi proti zanemar-janju pedagoškega dela s študenti. c) Vsako sklepanje delovnih pogodb v okviru redne in dopolnilne obveznosta mimo vednosti delovne organizacije se mora dejansko onemogočiti Dohodki, ki nastanejo na osnovi pogodb z znan-stveno-raziskovalnega in pedagoškega dela za zunanje naročnike, naj postane-jo dohodki temeljnih organizacdj združe-nega dela. d) Za uspešno pedagoško in raziskoval-no delo morajo biti zagotovljeni tudi drugi pogoji, na primer dovolj tehnič-nega kadra, sodelavcev, urejena služba INDOK ipd., ker to objektivno raciona-lizira izkoristek časa učiteljev, razdsko-valcev in študentov. e) Davčni sistem naj stimulira ustvar-jalno in znanstveno delo in njegove do-sežke: olajša nai tudi nabavo potrebnili delovnih pripomočkov in literature. f) študente je treba pritegniti v kon-kretno razdskovalno in tudi nujno rutin-sko delo v okviru praktičnih vaj, semi-narskih in diplomskih del, posebno pa na podiplomskem študiju. Iz tega vira naj za svoj del delovnega prispevka do-bijo ustrezne nagrade. Zato sodimo, da morajo dobiti visoke šole za tovrstno delo yeč sredstev za raziskovalno delo. Smo za to, da se to delo razvuja ter da tako do kraja uporpbimo mtelektualne delovne sposobnosti študentov. iENOPOimČNE IIZACIIE \U OiOANBZSRANOST ZK 118. Komunisti se bomo zavzeli, da bo-sta SZDL in sindikat posvečala še več pozornosta visokemu šoLsbvu. Z večjo odgovornostjo se moramo komunisti vključiti v aktivnost sindikata visoko-šolskih delavcev ter doseči, da se vse-bina dela sindikata preusmeri na te-meljna vprašanja samoupravljanja, ; a teraeljna družbenoekonomska vpraša-nja, na socialno politiko itd. Sindikat bo imel v prihodnje osrednje mesto v celotnem kandidacijskem postopku, v razvijanju samoupravljanja m delegac-skega sistema in delegatsk1']! odnosov. 119. Temeljno vprašanje študentske skupnosti je predvsem vprašanje večje politične in samoupravne prisotnosti vseh rednih študentov v visokošolski samoupravi. Komunisti študentje so pr-vi dolžni prevzeti osnovne dolžnosti in naloge, ki jim jih zaupajo študentje, ter jdh tudi vestno opravljati. Komunisti se zavzetnamo za to, da študentska skup-nost snuje svojo politično akcijo na jas-ni socialistični idejnopolitični usraeritvi, ki se naslanja na program ZKJ ter na politični program SZDL. 120. Idejna in politična organizacija štu-dentov naj združuje tdste študente, ki so družbenopolitično in samoupravno ak-tivni. Taka organizacija naj usmerja tu« dd politično nastopanje študentov v od-nosu do širših družbenih problemov. študentje se morajo povezati z drugo mladino v skupno mladinsko organdza-cijo. Prav tako pa naj bodci povezan' v sindikat na visokih šolah in v SZDL V tem smislu je treba spremeniti in pni-lagoditi sedanje statutame določbe štu-dentske skupnosti. 121. Za delovanje visokega šolstva, za sfcik s prakso, za strokovno izobraževa-nje kadrov imajo izreden pomen tudi strokovna društva. Del visokošolskih delavcev je v njih zelo aktiven. Ugotav-ljamo pa, da je treba napotitd vpč mlaj-ših ljudi na delo v ta društva. Predla-gamo, naj se po potrebi ustanovijo ak-tivi komunistov za določena strokovna področja. Ti aktivi bi se organsko vezali na širšo in masovno dmžbeno in stro-kovno aktivnost strokovnih društev, na znanstvenorazdskovalne institucije na nekatere delovne organizacije in njihove asociacije ter na visokošolske zavode. Menimo, da bi bila glavna funkcija ta-kih aktivov komunistov v stroki — ob-ravnavajo nai probleme socialistične usmerjenosta stroke in marksizma v stroki, učne načrte visokošolskih zavo-dov, predvsem pa tudi programe po-diplomskega študija ter naj se v teh aktivih tudi dopovarjajo o temeljnih ka-drovskih vprašanjih stroke, predvsem pa tudi o kadrovanju visokoiolskih uči-teljev. 122. Komunisti se bomo morali za reali-zacijo teh stališč tudi ustrezneje orpani-zirati. Sedanja orgairzaciisTra strulttnra se mora prilagoditi bodočim temeljnim organizacijam zdmženpor3 d^p w v«<-». rih se moraio ustanoviti bodoče skupne — študentske učiteliske organi??aci.ie ZK. Te organizacije pa lahko ustanav-ljajo tudi različne aktive. Tcomisnp itd. 123. Pri sekretariatu CK ZKS naj bo aktiv vodilnih delavcev komunistov, ki bodo odigovomi za dejavnost visoikega šolstva, ki naj na republiškem nivoju koordinirajj delo in usklajujejo akcijo za realizacijo teh stališč 124. Undverzitetna organizacija ZK v Ljubljani ter visokošolska organizaoija ZK v Mariboru naj posebej skrbita za razvoj in širjenje marksisbične misli med študente, pa ttidi med ostale de-lovne ljudi v teh regijah. V ta namen naj se ustrezno organizacijsko in ka-drovsko usposobita. Visokošodslke organizacije ZK naj se tes-no povežejo z družbenim življenijem mest v katerih se nahajajo šole. Razvi-jajo naj tesno sodelovanje z vsemi ob-činskimd organizacijami ZK Slovenije, da bo dosežen neposreden kontakt vl-sdkošolskih delavcev, šttiden^ov i-n ko-munistov s celotnim delavskim razre-dom in njegovimi problemi V ta namen velja razvijati naslednje oblike: študemtski pokrajinski klubi in znotraj njdh aktivi komunistov, posveto-vanja, predavanja in razgovori visoko-šolskih učiteljev z drugimi delavci, pro stovoljne strokovne in delovne akdje na nerazvitih področjih itd. Menimo, da je vprašanje visokega šol-stva eno centralnih vprašanj za naš na-daljnji razvoj. Pozivamo vse komuniste, profesarje, študente in vse zainteresira-ne delavce iz neposredne proizvodnje m ostalih družbenih dejavnosti, da se ak-tivno udeleže javne razprave o vpraša-njih razvijanja visokega šolstva v naši samoupravni socialistični družbi. Pisme-ne pripombe, predloge ah dn ^ačne kon-ceptualne zasnove pošljite na CK ZKS, kamisiji za družbeno-politična in idejna vprašanja znanosti, prosvete in idejino politično usposabljanje komunistov, Ljubljana. Tomšičeva 5, in sdcer do L junija 1973.