Zgodovinski časopis | 65 | 2011 | 1-2 | (143)220
desanka schwara, unterwegs. Reiseerfahrung zwischen Heimat und Fremde 
in der Neuzeit. göttingen : vandenhoeck & ruprecht, 2007. 392 strani.
desanka schwara na univerzi v Bernu predava na oddelkih za novejšo in 
sodobno zgodovino. Med drugim se ukvarja z evropsko primerjalno zgodovino od 
15. do 19. stoletja in z judovsko zgodovino. napisala je monografijo, katere namen 
je pojasniti, kako so ljudje, predvsem tisti, ki so se odločili ali bili prisiljeni v katero 
izmed oblik migracije, doživljali premike v prostoru in dotike z različnimi družbenimi 
skupinami. njeno raziskovanje naj bi bili omejeno na tri velike multietnične imperije 
novega veka: habsburško monarhijo, osmansko cesarstvo in rusko carstvo, ki so 
v primerjavi z nacionalnimi državami s svojo pisano narodnostno podobo ustvarjali 
primerno okolje za judovski živelj. kljub temu ji tvorci zgodovinskega dogajanja, 
ki ga opisuje, bežijo po celotni evropi, Bližnjem vzhodu in severni obali afrike, 
sem ter tja pa mora za njimi celo čez atlantik. v delu se na dobrih 250 straneh 
teksta dotakne občutij in odnosov, ki se vzpostavijo na potovanjih, družinskih 
odnosov, ki so zaradi odhoda člana na preizkušnji, jezikovne rabe, motivacije in 
ciljev potovanja, pa tudi zgolj judovske problematike, rekonkviste, novih judov 
in novih kristjanov … s podatki najbolj bogati viri so poročila, dnevniki, pisma, 
skratka, paleta egodokumentov, skozi katere je ustvarjalec ubesedil svoj odnos do 
sveta, pa tudi odnos sveta do sebe. avtorji zapisov, ki jih je schwara uporabila, so 
po verski pripadnosti judje, skupina, ki je zaradi svoje specifičnosti v evropskem 
prostoru idealen model raziskovalcu historičnih gibanj. njena specifičnost ni v 
homogenosti znotraj judovstva, na njen neobstoj avtorica tudi izvrstno pokaže, 
pač pa dejstvo, da jo lahko s prostim očesom, torej brez poglobljenih jezikovnih, 
kulturnih in historičnih raziskav, razločujemo od ostalih družbenih skupin. ravno 
ta zaznamovanost judovske skupnosti in iz nje izhajajoč odnos večine preprečuje, 
da bi večino dognanj kar tako posplošili na širšo potujočo populacijo. 
Potovanje (naj gre za prostovoljno ali vsiljeno obliko gibanja) je avtorica 
definirala s tremi skupinami ljudi: tistimi, ki potujejo, tistimi, ki ostajajo doma, in 
z ljudmi, ki jih potujoči srečujejo. Med temi tremi skupinami neobhodno prihaja 
do stikov, preko katerih se izmenjavajo ideje, kulture, predmeti in ne nazadnje tudi 
ljudi. vsaka izmed treh skupin je vpeta v idejni korpus, ki so ga v stiku druga z 
drugo prisiljene spreminjati ali dopolnjevati. v tem procesu so najbolj izpostavljeni 
ljudje, ki potujejo. ti tako imenovani go-betweens so nosilci sprememb in vezni člen 
med ostalima skupinama. Prisiljeni so (pre)oblikovati svoj vrednostni sistem tako, 
da bo odgovarjal obema, in hkrati ohranjati pripadnost domači skupini. odnos do 
Zgodovinski časopis | 65 | 2011 | 1-2 | (143) 221
njih je bil namreč tako doma kot v tujini sumničav. narava potovanja jih je silila v 
odrekanje določenim verskim ritualom (spoštovanje sabata, čistost, nečistost živil) 
in k adaptaciji zunanjega videza. Posebno pozornost avtorica namenja občutjem 
pripadnosti. ugotavlja, da se ta občutja razvijajo na podlagi svojih nasprotij, na 
primer: pojem domovine se vzpostavlja nasproti pojmu tujine ipd. s spremembo 
političnih okvirov pride do spremembe občutij pripadnosti. težava judov je ta, 
da se, kljub temu da sami sebe umeščajo v določen prostor in izkazujejo lojalnost 
določeni politični entiteti, znajdejo v situaciji, v kateri jih okolica zaradi njihovega 
judovstva ne sprejema (senat serenisime konec 17. stoletja nikakor ni želel pisno 
priznati stalno naseljeni judovski skupnosti njihove »beneškosti«, ko so se ti čim 
bolj jasno želeli opredeliti proti judom, ki so bivali v republiki začasno ali zgolj 
prečkali njeno ozemlje). Zanimiva so tudi avtoričina opažanja o dodeljevanju 
»nacionalnih« ter ostalih identitet. Primer judovskega mladeniča z začetka 20. sto-
letja, ki se je odrekel tradicionalnemu življenju in ga zato sodobnica iz krakova 
označuje kot »nemca«, sebe in pravoverno skupnost pa kot »Poljake«, lepo pokaže 
ohlapnost takih poimenovanj, predvsem pa obstoj kompleksnega identitetnega 
sistema, ki še zdaleč ni enoznačen. Podobno se vzpostavi dojemanje špancev 
kot judov v angliji, kamor je precejšen del judovstva pribežal po rekonkvisti. Po 
drugi strani pa potekajo procesi menjave identitet, ki jih na podlagi tega, kako naj 
ga dojema skupnost, sproži posameznik sam. identifikacija z določeno skupino je 
obratno sorazmerna z oddaljenostjo osebe od skupine. v primeru prej omenjenih 
go-betweens je sestavljena iz treh korakov; identifikacije, deidentifikacije in končno 
reidentifikacije, ki vodi čim bližje k prvotnemu stanju. Če želi popotnik stalno bivati 
v novem okolju in se podvreči izseljenstvu, ki je, kot pravi avtorica, nadgradnja 
potovanja, ga čaka proces »nove identifikacije«. Pomemben dejavnik pri slednji 
je zamenjava maternega jezika z jezikom okolja, ki naj posameznika integrira in 
mu skozi jezikovne značilnosti uzavesti tudi del kulture, ki ga bo poslej obdajala. 
nekoliko prenagljena se zdi sodba o množičnem prevzemu nacionalizma v času 
nastanka nacionalnih držav, zgolj zaradi tega, ker je tovrstna identifikacija najbolj 
enostavna (v izvirniku udobna). avtorica pa ponudi še drug način konstituiranja 
prostora, ne okrog različnih oblik gospostva, temveč z vezmi, ki jih ustvarja migra-
cija ljudi in predmetov skozi ta prostor. 
glavna pomanjkljivost študije je nasičenost z različnimi temami (samo besedilo 
je dolgo 258 strani), kar v praksi pomeni, da je vsaka ošvrknjena s poglavjem, ki 
je lahko kratko dobro stran. dejstvo pa je tudi, da sta prostor in čas, ki uokvirjata 
študijo, preširoko zastavljena. Primerjava popotovanja s skrajnih časovnih meja, ki 
si jih je izbrala avtorica, je lahko zanimiva, vendar brez ustreznega razmisleka prej 
ali slej pripelje do mešanja jabolk in hrušk. analiza okolij, iz katerih izhajajo pisci 
zapisov, ki jih navaja kot vire, bi pokazala neprimerljive razlike med ljudmi, ki so 
zapustili notice s svojih potovanj. njihov odziv na tuje kraje in ljudi ter uspešnost 
njihovega stika s tujino bo odvisen najprej od domačega okolja, morebitnega znanja 
tujih jezikov, značajskih lastnosti posameznika … na tujino in neznano okolje se 
človeka iz podobnega okolja odzoveta popolnoma drugače (kar pravzaprav viri, 
ki jih navaja, tudi pokažejo), kaj šele posameznika, ki sta živela stoletja narazen. 
Zgodovinski časopis | 65 | 2011 | 1-2 | (143)222
Prvi živi v dokaj stacionarni družbi, drugi pa doživlja vznik moderne mobilnosti. 
Pohvaliti je sicer treba poskus oddaljevanja od pisanja nacionalne zgodovine in 
upoštevanje nezamejenosti okolja, v katerem se je gibal posameznik pred pojavitvijo 
modernega pojmovanja države. hkrati pa je potrebna previdnost pri generalizaciji 
izsledkov, do katerih pridemo s takšnim opazovanjem. in ker pravijo, da je tudi 
odsotnost znaka znak: zunanja podoba knjige (pri čemer je mišljeno besedilo obeh 
platnic) ne daje z ničemer slutiti, da bo govora o judovski zgodovini. 
Anja Paulič