Lt>iu iv.	Celovec, 21. maja 1948	Številka 21
veta vojna" v Palestini
'.f
Vlada .Izraela*' sestavljena — Zračni napad na Kairo
Proč roke!
Poslednja, neodvisna slovenska kulturna ustanova se bori proti poželjivosti komunistične šape, da tako ohrani tradicijo slovenskega kulturnega življenja. Ker tujim agentom nikakor ni uspelo dobiti v svojo oblast odbora Mohorjeve družbe v Celovcu, si poizkušajo z obrekovanjem družbenega odbora zagotoviti vsaj nekaj naklonjenosti med koroškimi Slovenci. Toda koroški Slovenci z ogorčenjem sprejemajo vesti, ki se zadnje čase ponovno pojavljajo v nekaterih listih in katerih namen ni nič drugo kot blatenje in obrekovanje. Žal niso ta blatenja' samo osebnega značaja, temveč hočejo škodovati vsemu samostojnemu in necenzuriranemu kulturnemu delu.
Ni še minil teden, kar smo čitali o ponovnih podtikavanjih in obrekovanjih, ki jih je izrekel odbor Celjske Mohorjeve družbe na račun najstarejše slovenske kulturne ustanove, Mohorjeve družbe v Celovcu.
Vsi tisti, ki mislijo, da, si žele koroški Slovenci »uniformiranega mišljenja« in od zgoraj postavljenih odborov, se bridko varajo. Kdor misli, da so koroški Slovenci predmet, na katerem bo lahko delal svoje politične poizkuse, ta je prespal najmanj dve leti narodnega življenja. Niti koroški Slovenci, še manj njihove kulturne ustanove so zato, da bi se z njihovim poštenim delom ponašali razni agitatorji in tako slabili notranjo moč koroških Slovencev. Poslednja samostojna in svobodna kulturna, ustanova, koroških Slovencev se bo z vso silo borila proti komunistični pohlepnosti in spletkarjenju in njeno članstvo ne bo nikdar dopustilo, da bi postala Slomškova ustanova navaden politbiro ali ekspozitura za širjenje komunistične propagande. Mohorjeva družba je versko-kulturna bratovščina, zato „so jalovi vsi poizkusi, s katerimi hočejo sovražniki neodvisnega kulturnega’ delovanja slovenskega naroda dokazati, da more le socializirano podjetje izdajati dobre verske in narodne knjige: podjetje, ki stoji pod nadzorstvom protiverske in zasužnjevajoče ideologije!
Neizpodbitno je dejstvo, ki bi ga nekateri radi prikrili, da je bila, v Celovcu ustanovljena Mohorjeva družba ne posebna, temveč edina, in da je bila ustanovljena leta 1852 ter ne lansko leto ali celo letos. Namen te družbe ni bil nikdar šarjenje s političnimi gesli, temveč pospeševanje verskega, moralnega in narodnostnega življenja.
Točka 2. pravil Mohorjeve družbe namreč pravi:
»Njen (Družbin) namen je vzgoja slovenskega naroda v duhu katoliških kulturnih osnov.«
In tretja točka dopolnjuje:
»Mohorjeva družba dosega svoj cilj z izdajanjem in širjenjem odgovarjajočih verskih, moralno neoporečnih in občekoristnih knjig.«
Teh načel se družba še danes drži. Ta Mohorjeva družba, ki je to svojo nalogo dosledno izvrševala, ni bila nobena druga kot Mohorjeva družba v Celovcu sama in pozneje po prostovoljnem dogovoru skupno z Mohorjevo v Celju, dokler je bila ta š e organizacija prvotnega smisla in se ni oddaljila od svojega prvotnega namena. Jasno je, da ne more biti govora o isti organizaciji ali ustanovi, če ta prelomi Vsako vez s cilji, ki si jih je postavila ob Ustanovitvi. V tem primeru to ni več stara organizacija, temveč nekaj drugega, četudi Ue spremeni svojega naslova. Tako vzeto bi se res dalo govoriti o zlorabi imena »Mohorjeve družbe«, a to ne pri celovški, temveč pri celjski družbi!
Če bi sedanji odbor v Celovcu vpošteval ^Izjavo in opozorilo« iz Celja, bi se že samo s tem dejanjem tako oddaljil od Slomškovega namena, da ne bi smel več nastopati v imenu Družbe sv. Mohorja. Delo sedanje-(Nadaljevanje na 2. strani)
Potem ko je britanska uprava v Palestini dne 15. maja o polnoči nehala, ko je britanski visoki komisar, Sir Allan Cunning-ham že zapustil deželo in ko so se britanske čete že zbrale v mestu Haifa ter se pripravljale na odhod, so dogodki v Sveti deželi zavzeli dramatski razvoj. Od te usodne noči je treba navesti tri odločilna dejstva:
1.	Oklic judovske države »Izrael« in osnovanje judovske vlade.
2.	Priznanje te nove države »Izrael« s strani Združenih držav, Guatemale in Sovjetske zveze.
3.	Vkorakanje čet arabskih držav v Palestino takoj po polnoči.
Proglasitev ustanovitve nove države »Izrael« s strani judovskega narodnega sveta, ki je istočasno naznanil svobodne volitve v zakonodajno skupščino za izdelavo ustave, je bila izvršena osem ur pred potekom britanskega mandata v Tel Avivu. Obred v muzeju v Tel Avivu, kateremu je prisostvovalo 300 oseb, se je iz varnostnih razlogov vršil tajno.
Novi ministrski predsednik David Ben Gurion, ki je istočasno postal minister za obrambo, je pod veliko sliko ustanovitelja cionizma prečital ustanovno proklamacijo, v kateri je med drugim dovoljen vstop vsem judovskim . priseljencem v Palestino. Sosednim arabskim narodom pa je bila ponujena roka' sprave. Judovska vlada je sestavljena iz 12-tih ministrov. Za zunanjega ministra je bil postavljen Mosche Shertok.
V isti noči je bila po judovskih mestih v Palestini zapovedana zatemnitev, kajti bati se je bilo arabskih zračnih napadov. Sploh je bilo storjena vse, da se ozemlje privede v obrambno stanje.
Predsednik Truman je uradno objavil priznanje nove judovske države, pri čemer je izjavil: »Naša vlada je bila obveščena, da je v Palestini nastala judovska država,
love obdobje ruske politike
Kakor piše Reuterjev diplomatski dopisnik, izgleda, da bo sovjetska zahteva na-pram grški vladi, naj opusti usmrtitve političnih nasprotnikov, del novega obdobja sovjetske zunanje politike.
Dejstvo, da je prišlo do takih brutalnih ukrepov pri obeh strankah v Grčiji in dejstvo, da sovjetska nota ne obsoja grških gveriljcev, dajeta vtis, kakor da je sovjetska nota le bolj šahovska poteza v politiki, kakor pa izraz njene nejevolje.
Na vsak način se bodo. špekulacije poostrile, če bo Sovjetska zveza hotela poslati komunističnim partizanom večjo pomoč, ali če Moskva namerava vstrajati po nezadovoljivem odgovoru iz Grčije pri priznanju generala Markosa in njegovih pajdašev.
Bela hiša je javila, da so Združene države pri otoku Enivetok v osrednjem Oceanu, preizkusile tri nove vrste atomskega orožja. Informacije glede poizkusov zaradi narodne varnosti ne morejo biti objavljene.
Poizkusov z novim atomskim orožjem se je udeležilo okrog 10.000 mož vojne mornarice, vojske in letalstva. Področje, na katerem so se poizkusi vršili, ostane še nadalje zaprto.
ki je zahtevala priznanje svoje začasne vlade. Združene ameriške države priznavajo to začasno vlado kot dejansko avtoriteto nove države Izraela.«
Zunanji minister države Izraela Moshe Shertok je v nedeljo apeliral na vse države članice Združenih narodov, naj priznajo novo državo.
Dosedaj so Združene države, Sovjetska zveza in Guatemala priznale državni obstoj Izraela.
Vlada nove države Izrael, ki je dne 16. maja imenovala dr. Chaim Waizmanna za začasnega predsednika, je pozvala Varnostni svet Združenih narodov, da prepreči intervencijo egipčanskih čet v Palestini. Egipčanske bojne sile so se istega dne zvečer spoprijele s Haganah-četami komaj 65 kilometrov od Tel Aviva. Judovska naselja v južnem predelu dežele so bila ponovno napadena.
Palestinske armade
Konflikt v Palestini pomenja spopad med novo judovsko državo Izraelom in sedmimi deželami ki so, sorodne po krvi, osnovale v marcu 1945 Arabsko ligo. Kakšne so njihove vojaške zmožnosti?
Na neki tiskovni konferenci je izjavil predsednik Truman, da je zunanji minister Marshall v rusko-ameriški izmenjavi not povedal že vse potrebno. Kar se mini tiče, pravi, da nima boljšega občutka, kakor ga je imel takrat po češkoslovaškem državnem udaru. Predsednik je v svojem govoru med drugim tudi izjavil, da še vedno vstra-ja pri povabilu Stalinu, naj pride na obisk v Washington.
Do sem in ne dalje . . .
Cilj ameriške diplomacije je še vedno, prepričati Sovjetsko zvezo, da so gotove meje, čez katere se sovjetska ekspanzija ne more razširiti, ne da bi se izpostavila, kakor se je izrazil zunanji minister Marshall »tragičnim posledicam«.
Vladni funkcionarji v Washingtonu so dali ponovno razumeti, da je ameriško zunanje ministrstvo po dramatični prekini-
Generalisim Stalin je v osebnem pismu odgovoril na poslanico Henrija Wallaceja in izjavil: »Mislim, da je pismo ameriškega kandidata za predsedniško mesto izmed vseh političnih dokumentov zadnjega časa,
Poštni minister James Farley je izjavil v nekem razgovoru glede potrebe sporazuma med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami, da je za to najboljše jamstvo, če so Združene države pripravljene stopiti vsak trenotek v vojno. Obžaloval pa je v zvezi s tem učinek atomskega orožja, ker bi zaradi njega našlo smrt 95 odstotkov nedolžnih ljudi. »Celo v Sovjetski zvezi je le majhen del prebivalstva komunističen,« je izjavil James Farley.
Haganah, tako se imenuje judovska redna vojska, je močna sila. Ima same krepke vojake do 45 leta. Mnogi teh borcev so veterani iz prošle vojne; armada vključuje izvežbane napadalne oddelke in padobrance. Skupno se ceni število te vojske na okrog
60.000	vojakov.
Haganah-armada je dobro opremljena z manjšim orožjem, vendar pa ji manjka težkega topništva in letalstva. Judovsko lažje topništvo je številno in poznano po veliki učinkovitosti.
Palestinski Arabci sami ne bi mogli vzdržati napram sili Haganah-armade, toda podpirajo jih pomembne vojaške sile Arabske lige.
Egipt poseduje moderno urejeno vojsko, mornarico in letalstvo.
Kralj Transjordanije, Abdullah poveljuje Arabski legiji, ki je najboljše izvežbana armada na Bližnjem vzhodu. Opremljena je s strojnicami in ima oklopniško brigado.
Irak ima pomembno stalno armado, vključno dve udarni diviziji, planinsko divizijo in oklopniški polk.
Kralj Saudi-Arabije, Ihn Saud, ima svoje arabske ustaše in manjšo redno vojsko.
tvi rusko-ameriških odnošajev zaradi objave zaupnih izmenjav mnenj obeh držav po sovjetskem radiju, poizkusilo pogovore ponovno povzeti. Ne da bi določali kaka geografska področja, vendar poudarjajo, da obstojajo nekatere točke, katere smatrajo Združene države za življensko važne strateške pomene, kakor n. pr. Grčijo, Perzijo in Norveško. Združene države se bodo potrudile, da ta področja ne pridejo pod komunistično vlado.
Ameriški diplomati so prepričani, da bi Nemčija in Japonska pokazali večjo opreznost, če bi vedeli, da bodo nekatere njune akcije pripeljale do vojne z Združenimi državami, predno je bilo prepozno.
V ameriških diplomatskih krogih pripisujejo Stalinu izrazitejšo voljo po miru, kakor pa Molotovu in upajo, da je zadnja izmenjava mnenj Stalina še bolj spoznala z ameriškim stališčem.
ki stremijo po utrditvi svetovnega miru, mednarodnem sodelovanju in obvarovanju demokracije, najvažnejše.«
Stalinov odgovor smatrajo opazovalci v Londonu za omembe vreden odgovor na odklonitev razgovorov s strani ameriške vlade. V tem, ko generalisim Stalin z vsem svojim vplivom podpira predlog' Wallace-a, ožigosa odklonitev predsednika Trumana in zunanjega ministra Marshalla, da bi stopila Amerika v dvostranske razgovore s Sovjetsko zvezo. Izgleda, da Stalinov odgovor potrjuje mnenje, da hoče Moskva izpeljati vso zadeto tako, da bi vodilni možje Združenih držav nosili vso odgovornost glede odklonitve sovjetskega predloga.
Gotovi krogi vidijo v odgovoru generali-sima Stalina Wallaceju tudi neposredno vmešavanje v ameriško notranjo politiko. Sovjetska zveza hoče, kakor izgleda, podpreti Wallacea pri volitvah.
Nova atomska orožja preizkušena
Svarilo pred „tragičnimi posledicami1'
Ttumonovo povabilo Stalinu
Stalin odgovarja Wallaceju
VELIKA BRITANIJA
Na binkoštni ponedeljek se je pričel »dan« britanske delavske stranke v Scar-boroughu, ki bo trajal pet dni. Predvsem bodo obravnavali odposlanci dve vprašanji: ameriško-ruska izmenjava misli in ukrepi proti »upornikom« v britanski delavski stranki, ki so nezadovoljni z zunanjo politiko, pred vsem slučaj brzojavke Nenniju. Najvažnejše vprašanje, s katerim se bo moralo baviti več kakor tisoč odposlancev, je gospodarska kriza in ukrepi, katere je pod-vzela britanska vlada, da jo premaga. Vodstvo stranke je izdalo brošuro »Proizvodnja, most k socijalizrnu«, ki je posvečena letni konferenci delavske stranke.
FRANCOSKA
Princeza- Elizabeta je otvorila v petek popoldne v Parizu razstavo »800 let britanskega življenja v Franciji«. Ob tej priliki je imela govor, v katerem je omenila tesne kulturne in duhovne vezi med Francijo in Veliko Britanijo v miru in vojni. »Biti moramo pripravljeni uporabljati darove in čednosti, ki so naša najdražja dediščina, za skupno blagostanje. Če so ideje, pamet in izkušnje bogastvo, potem smo v resnici bogati,« je izjavila princeza. Predsednik Fr ancoske republike je podelil princezi Elizabeti v znak potrditve enotnosti obeh narodov veliki križ častne legije.
SOVJETSKA ZVEZA
Sovjetska vlada je uradno pozvala grško vlado, naj preneha z usmrtitvami »grških patrijotov«. To zahtevo je predal grškemu ministerskemu predsedniku Tsaldarisu sovjetski vršilec poslov Černijov v Atenah.
ČEŠKOSLOVAŠKA
Moravsko so obiskale v zadnjem tednu uničujoče poplave. Huda toča je uničila tudi velik del setve tudi v dolini Labe v severni Češki. Dosedaj še niso mogli ugotoviti, kako velika je škoda na poljih, sadnem drevju, železniških progah in. mostovih.
Češkoslovaški generalštabni major, Jožef Kosik, ki je bil obsojen na smrt, ker je imel namen, pobegniti v inozemstvo in stopiti v službo neke tuje sile, je bil naknadno po objavi smrtne kazni obsojen na 18 let prisilnega dela. Major Kosik je bil vojaško iz-vežban v Moskvi in aa boril med vojno v češki legiji v Rusiji. Dobil je veliko odlikovanj, ki so mu bila sedaj poleg državljanskih pravic odvzeta. Poleg tega je bil degradiran na navadnega vojaka.
HOLANDSKA
Pri četrtkovi debati v holandski drugi zbornici, kjer so razpravljali o dodatnem predlogu k obrambnim določbam v holandski ustavi, so zapustili komunistični poslanci med prepevanjem »internacijonale« sejno dvorano. Ta dodatni predlog predvideva preprečitev ustanovitve »pete kolone«, ki hoče doseči »s pomočjo znane inozemske sile« totalitarni sistem. Ker so komunisti odšli, so predlog sprejeli s šestdesetimi gla-sobi brez protiglasov.
AVSTRIJA
V	četrtek in v petek zvečer so se. zbrali demonstranti, predvsem mladina, pred grškim poslaništvom na Dunaju z namenom, da protestirajo proti usmrtitvam grških komunistov. Demonstranti so prepevali komunistične pesmi. Policija je demonstracije preprečila.
V	torek so otvorili na Dunaju prvi zvezni kongres avstrijske sindikalne zveze. Na kongresu je zastopanih več evropskih držav, razen teh tudi ameriška sindikalna zveza in ruska.
NEMČIJA
Pri zadnji seji podbora za javno varnost pri berlinski medzavezniški komandantu« je zapustila sovjetska delegacija z glasnimi protestnimi vzkliki sejno dvorano, ker so člani britanskega elementa poizkusili zaslišati policijskega predsednika, Paula Markgraf a, katerega so imenovali Sovjeti. Britanski zastopnik je pozval Ruse, naj ne izdajajo nobenih povelj, ki bi vzbudila vtis, da je Berlin del sovjetske cone.
V	Hanovru je začelo z delom zopet 43000 delavcev, ki so stavkali zaradi prehranjevalnega položaja. To so bili delavci kemičnih tovaren, papirnic in keramične industrije, ki so stavkali 14 dni.
Na Bavarskem so se končale vse stavke, čim je pričelo delati zopet 4000 delavcev v industriji za električno orodje.
BELGIJA
V	Belgiji je prišlo do sporazuma med socialisti in krščanskimi socialisti glede podpor katoliškim šolam. Spor glede tega vprašanja je trajal celih 75 let. Socialistični ministrski predsednik Paul Henri Spaek je prevzel sestavo nove vlade.
ZDRUŽENE DRŽAVE
Pred dodelitvenim odborom ameriškega senata, ki je pričel v četrtek z debato o zakonitosti inozemske pomoči v višini 5 milijard dolarjev, je izjavil poverjenik za evropski obnovitveni načrt, Paul Hoffman, da bodo Združene države prekinile z gospodarsko pomočjo vsaki državi, ki pošilja Sovjetski zvezi vojni materijal.
Predsednik Truman je zahteval od kongresa, da dovoli dodatnih 2.434,441.000 dolarjev za obrambne namene.
ZDRUŽENI NABODI
Šef sovjetskega odposlanstva pri organizaciji Združenih narodov, Andrej Gromiko, se bo v bližnji bodočnosti vrnil v Sovjetsko zvezo in mogoče prepustil svoje' mesto Jakobu Maliku, namestniku zunanjega ministra. Gromiko je izjavil v svojem pismu glavnemu tajniku Združenih narodov, da bo v kratkem odpotoval na dopust v Sovjetsko zvezo in da ga bo zastopal namestnik sovjetskega zunanjega ministra Jakob Malik.
V diplomatskih krogih v Lake Suecess domnevajo, da bo dobil Gromiko v znak priznanja svojih zaslug v teku dveh let pri UNO novo področje.
Združene države so zahtevale takojšnji poseg Varnostnega sveta v Palestini. Francoski poslanec je izjavil, da je bilo francosko poslanstvo v Jeruzalemu močno obstreljevano in je bilo pri tem ranjenih šest uradnikov. Francoski konzul je bil odrezan od komisije Združenih narodov za premirje.
Varnostni svet je sklenil poslati Judom in Arabcem vprašalne pole, da bi razjasnil položaj v deželi. Ameriški sklep, naj se pošlje enake pole tudi sosednjim državam, so odklonili. Ruski poslanec je zahteval preje takojšnji sprejem ameriškega sklepa glede prekinitve sovražnosti med bojujočimi državami.
ITALIJA
Reka Ranaro je v nedeljo v bližini mesta Aiessandria prestopila bregove. Nevihta, ki je divjala nad Piemontom ter povzročila katastrofo, je trajala celih 36 ur. Pri tem je našlo smrt enajst oseb; stvarno škodo cenijo na več sto milijonov lir.
Reki Po in Ranaro sta prestopili bregove ter poplavili velika ozemlja. V okolici Turina leži 8000 hektarov obdelane zemlje pod vodo; mnogo prometnih poti je neuporabnih; telefonske zveze so na večih mestih prekinjene. Manjše mesto Monpelato pri Turinu ogroža zemeljski plaz, vsled česar so prebivalstvo preselili. Reka Ranaro je že dosegla avtomobilsko cesto Milano—Turin. Železniška proga Milano—Turin je prekinjena.
JUGOSLAVIJA
Bivši jugosl. kralj Peter je v Washing-tonu izjavil novinarjem, ki so ga vprašali, če bi potreboval pomoč velesil, da bi zopet zasedel prestol, med drugim: »Zasedel bi prestol kraljevine Jugoslavije le tedaj, če bi to bila svobodna želja celokupnega jugoslovanskega naroda in če bi ta narod imel možnost, da svobodno izrazi svojo voljo.«
Zaradi obmejnih sporov med Italijo in Jugoslavijo je bivši kralj dejal: »To zadevo bi bilo lahko rešiti, če bi obe državi pokazali dobro voljo. — Pravtako ni bilo med Jugoslavijo in Grčijo nobenih sporov, dokler ni sedanja vlada prevzela oblasti,«
Bivši kralj Peter ni hotel podati nobene izjave o vprašanju Trsta ter se je izrekel v prid ustanovitve Balkanske zveze, potem ko bo ponovno vpostavljena svoboda in demokracija.
.»Vesti o nastajanju tajnega uporniškega pokreta« je izjavil bivši kralj dalje, »so zame vzpodbujajoče. V smrtnih obsodbah v Jugoslaviji se zrcali odpor nekomunističnih sil,«
Jugoslovanske oblasti so zaprle iz neznanih vzrokov škofa v Mostarju, monsinjorja Culeja. Verski krogi poudarjajo, da je s to aretacijo že tretja škofija v Bosni oropana svojega škofa. Sarajevski škof je moral ob prihodu Titovih čet zapustiti deželo, banja-luški škof pa je umrl v izgnanstvu.
Maršal Tito je pomilostil avstrijsko državljanko Hildegard Hahn, ki je bila v Ljubljani obsojena zaradi špijonaže na smrt. Smrtno kazen so spremenili na dosmrtno prisilno delo. Nad ostalimi obsojenci so v ponedeljek izvršili smrtno obsodbo. POLJSKA
Poljska delegat pri ZN dr. Julijus Katz-Suchy je položil poljsko ratifikacijo ustanovitve svetovne zdravstvene organizacije. Tako bo tudi Poljska članica te organizacije.
Po poročilu britanskega radija so sporočili v Varšavi, da je Poljska judovsko državo Izrael uradno priznala. Tako so priznale do sod" i Izrael Združene države, Rusija, Poljska in Guatemala.
PALESTINA
Šest letal tipa Spitfire je že v jutranjem mraku bombardiralo judovsko pristaniško mesto Tel Aviv. Vsako letalo je odvrglo po dve bombi. Povzročena škoda še ni znana.
V	nekem egipčanskem poročilu je ugotovljeno, da letališče v Petahtikvi pri Tel Avivu ni več uporabno. Iz mesta Kairo je prispela vest, da je postalo mesto Gaza glavni stan egipčanskih čet ter da se vrše priprave za nadaljni prodor v notranjost dežele.
Egipčanski ministrski predsednik No-krashi Pasha je izjavil, da prekašajo dosedanji vojaški uspehi njegovih čet vsa pričakovanja.
Glavno bojevanje je slej ko prej v Jeruzalemu in okolici. Arabske bojne čete so otvorile novo ofenzivo in v judovskih predelih mesta so ljuti boji- za vačno arabsko oporišče Latrun.
KOREJA
Glasnik ameriškega, zunanjega ministrstva je označil za golo propagando vest o sovjetski ponudbi, da umakne čete iz sovjetskega zasedbenega področja na severni Koreji.
Glede na pismo, ki ga je-napisal sovjetski poveljnik v severni Koreji, je glasnik pojasnil, da izjava v pismu, češ da je Sovjetska zveza storila vse potrebne korake za umaknitev svojih čet, še ni istovetna z dejstvom, da v resnici evakuirajo te čete ali pa da jih bodo morali evakuirati.
V	ameriškem področju v južni Koreji pa so Korejci imeli svobodne volitve pod nadzorstvom komisije Združenih narodov za izvolitev začasne narodne zbornice, kot prvi korak na poti k neodvisnosti. Sovjetska zveza pa ni dovolila, da bi bile volitve tudi v njenem področju, kakor so to predlagale Združene države in kakor so to odobrili Združeni narodi.
Glasovanje v južni. Koreji je potrdilo zaključke komisije Združenih narodov, ki je spoznala, da, so Korejci popolnoma sposobni za demokratične ustanove, če jih drugi pustijo na miru. Niti slučajni sončni mrk, niti vmešavanje komunističnih partizanov v volitve, niti- njihove sabotaže in grožnje niso mogle preprečiti številne volivne udeležbe. Na volivnem seznamu je bilo 7 milijonov volivcev. Od tega se je udeležilo volitev 96% volivcev. Pri volitvah je nastopilo kakih 400 različnih političnih strank. Z izjemo komunistov želijo vse te stranke, naj se ustanovi svobodno izvoljena korejska vlada.
CIPER
Britanski minister za kolonije lord Listo-wel je poslal guvernerju Cipra lordu Win-sterju načrt za ustavno preureditev otoka. Načrt so že objavili in obsega uredbe, ki skušajo dati večjo avtonomijo koloniji.
Načrt predvideva ustanovitev skupščine s 26 člani, od katerih bo 22 izvoljenih, štirje pa bodo uradno imenovani med funkcionarji. Izvoljeni člani bi tvorili izvršni svet guvernerja in jim bi bila zaupana odgovornost nad raznimi ministrstvi. Od 22 članov bi bilo 18 izvoljenih s splošnimi volilnimi imeniki, ostali štirje pa na podlagi volilnih imenikov turškega prebivalstva.
To sorazmerje odgovarja posameznim odstotkom prebivalstva, ki so mohamedanski Turki in krščanski Grki. Volivno pravico bi imeli le moški, toda Velika Britanija bi sprejela razširitev te pravice tudi na ženske, če bi skupščina smatrala to. z?, potrebno. Predsednika skupščine naj bi imenoval guverner.
IRSKA
Zunanji minister Irske je odpotoval v Washington. Pred svojim odhodom, je svaril pred velikim optimizmom glede Marshallove pomoči in med drugim izjavil: »Kakor stvari sedaj stoje nam bo Amerika, dala v okviru Marshallovega načrta samo pomoč v obliki posojila. Naši izvozi v zapadne države pa so neznatni. Irski zunanji minister je nadalje izjavil, da je glavni namen njegovega obiska v Washingtonu v tem, da se pogovori o gotovih zadevah med Irsko in Ameriko.
BRAZILIJA
Ne sestanku pripravljalne komisije IRO (mednarodne begunske organizacije) je podpredsednik komisije, brazilski delegat Helej Lobo, izjavil, da je Brazilija sklenila sprejeti neomejeno število beguncev v rodbinskih skupinah, katere bi zaposlili v glavnem s poljskimi deli.
Nedavno je bil sklenjen med brazilsko vlado in IRO sporazum za vseljevanje v skupinah po pet tisoč oseb. Priseljenim rodbinam bodo izročili poljedeljska posestva, katera bodo postala sčasoma njihova last.
MADŽARSKA
Madžarska vlada je podržavila celotno šolstvo, vključno cerkvene šole. šolski minister je izjavil, da bo verouk ostal še vedno obvezen učni pred ?t.
Ravnatelj »Congregational Christian Service Committee« Edgar E. S. Chandier iz New Yorka je govoril pred svetom krščanskih misijonov, ki se je sestal v Grand Ra-pids, država Michigan. Izjavil je, da je najvažnejša bodoča naloga tega odbora napraviti načrte za moralni in duhovni preporod vsega sveta. Med drugim je izjavil:
»Problem podpor se lahko reši s pomočjo kake vlade drugi vladi; pereč pa ostaja problem moralnega in duhovnega preporoda, K temu pa lahko znatno pomaga naš odbor, ki bo s svojim delom pomagal k zopetni zgradnji krščanskega življenja na svetu.«
Ravnatelj Chandier se je nedavno vrnil iz potovanja po Evropi in poročal o dejavnosti odbora v tujini.
*
Vodja urada za pomoč inozemstvu, Hoffman je izjavil, da ima točen načrt za nakupe v vzhodni Evropi v okviru evropskega obnovitvenega načrta. V vzhodni Evropi bi bilo mogoče kupiti samo blago, ki je v Združenih državah redko, kakor n. pr. premog, žito in gradbeni les.
*
Komisija za nadzorstvo atomske energije je po dveh letih brezuspešnih zasedanj končala svoje delo in se razšla. Za razpustitev je glasovalo devet odposlancev, proti pa dva.
< *
Merodajni zdravstveni uradi so te dni odobrili uporabo nove vrste penicilina, kar bo znatno poenostavilo preskrbovanje zdravila in preprečilo v nekaterih primerih škodljive posledice dosedaj uporabljanega zdravila.
Ta nov preparat se imenuje »Wycillin«. Ta preparat nima za posledico bolečine, ki jo pozročajo pri injekciji dosedanje vrste penicilina in tudi ni nevaren za embolijo.
Einaudi
piedsednik liaiije
Dne 11. maja je bil podpredsednik in finančni minister De Gasperijeve vlade, senator Luigi Einaudi, izvoljen za predsednika italijanske republike. Naslednji dan je bil zaprisežen pred narodno skupščino in senatom.
Predsednik Einaudi, član liberalne stranke, star 74 let, je bil rojen v Piemontu. Svetovno je znan kot izboren gospodarstvenik. Je član tudi mnogih italijanskih in tujih akademij in društev. Leta 1919 je postal senator in je vodil upravo na raznih italijanskih univerzah in zavodih, dokler ga fašisti niso odpustili. Meseca januarja 1945 je bil izvoljen za direktorja Italijanske narodne banke. Lansko leto v juniju je vstopil v De Gasperijevo vlado kot podpredsednik. Poverjena mu je bila preureditev finančne in gospodarske politike.
Proč roke!
(Nadaljevanje s 1. strani.)
ga odbora pa je gotovo v skladu s pravili in tudi- z namenom družbe. Če se ne sprijazni s potjo onih, ki hočejo narediti iz Mohorjeve Veri in narodnemu razvoju škodljivo organizacijo, je samo njegova odlika. Zaradi tega in pa, ker nima sedanja celjska zadruga nikake moralne in zakonite podlage za vmešavanje v s. otranje razmere Mohorjeve družbe v Celovcu, se odbor gotovo tudivbodoče ne bo oziral na slične »obtožbe« in na delo »demokratično-posta vi jenih« zastopstev. če so nekateri koroški Slovenci zadovoljni s tem, da jim nekdo postavi »odbor« ne glede na pravila družbe in obstoječe predpise, nimamo nič proti temu zato, ker spoštujemo demokratična načela v vseh primerih. Družba sv. Mohorja bo gotovo tudi v bodoče usmerjala svoje delo za istim ciljem kot v preteklosti in tako v največji meri koristila njim, za katere je bila ustanovljena.
Tisti, ki še vedno nočejo mirovati in pustiti v miru občenarodnih ustanov naj vedo, da je v vsakem posameznem Slovencu preveč ponosa, da bi se bil pripravljen prostovoljno vnesti kot številka na komunistično tabela in delati le to, kar bi mu bilo predpisano in od zgoraj odobreno. Vsaj v kulturi hoče biti Slovenski narod samostojen! Zato roke proč od Mohorjeve, ki je bil® ustanovljena za Slovence in ne tuje politične agenture!
NB.: Ob koncu še pripomnimo, da je po točki 8. pravil Družbe sv. Mohorja izključen iz organizacije vsak član, ki je odpadel od katoliške vere ali postal čl?n r.ekrtoliške organizacije.	Gor.
Anglo-ameriški „vitamin" za Sovjetsko zvezo
Vojaške dobave Rusiji — bilijonske vrednosii orožju, surovinah in živilih
Velika večina političnih in gospodarskih Činiteljev Združenih držav Sev. Amerike pahteva, da morajo prenehati z dobavo vojaško važnega materijala Sov. zvezi in njenim satelitskim državam. Predsednik Truman in parlament sta tozadevni predlog že odobrila. — K temu pa je treba pripomniti, da so USA v zadnjem času izvozile v Sovj. Zvezo blago, čigar vrednost presega skoraj trikratni znesek vrednosti blaga, dobavljenega v 1. 1939.
Ni ravno preveč znano, kako velike so bile dobave, ki jih je SZ prejela za časa zadnje vojne od zaveznikov.
Naslednje številke izvirajo iz uradnih britanskih takozv. belih knjig in poročil, podanih pred ameriškim kongresom. Sovj. zveza je pričela prejemati podporo od za-padnih zaveznikov 22. junija 1941 (začetek vojne med SZ in Nemčijo), ko je Churchill V svojem znamenitem govoru izjavil svetu, da se je Vel. Britanija odločila, nuditi Rusiji vsako možno pomoč. Treba je poudariti, da je bila ta pomoč možna le na tak način, da je britanski delavec napel vse sile in da so izčrpali skoraj vse zaloge. Saj je Stalin že 30. nov. istega leta izjavil: »Želel bi izreči veliko zahvalo za britanske tanke in letala, katera smo poslali v boj takoj po prejem u.«
Te dobave so bile poslane po dveh potih: prva je bila severna, arktična, k pristaniščema Arhangelsk in Murmansk. Te prevoze so morala zavarovati izredno močna krdela bojnih letal. Zlasti dobave, prihajajoče iz Kanade mimo Islandije, so zelo trpele radi napadov nemških podmornic. Ob vsej norveški obali so prežale na napad nemške križarke in rušilci. Pozneje so prevoze dan za dnevom napadale cele skupine nemških bombnikov. Tako je nekoč napadlo neki prevoz (konvoj) celo 350 bombnikov. Ti konvoji so se morali stalno braniti in so večkrat utrpeli velike izgube.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHmiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimmiiniiiinimi!i
ZOPET ISTI PROBLEM:
Zakaj Z — Zato! ]
Prinašamo mišljenje enega naših | čitalcev.	|
Hotel bi odgovoriti na vprašanje — za-1 kaj ? — z najverjetnejšim dejstvom.
Zakaj bežijo ljudje iz »paradiža« na oni| strani železne zavese? Ni vzrok lakota, ker = tudi tam nimajo slabše hrane, kakor na tej | strani. Ekonomski položaj je tam mogoče | lažji. Ti ljudje tudi nimajo želje, da bi žive-1 li boljše na tej strani, ker ne morejo upati, | da bi živeli na tujem bolje kakor doma, v | svoji lastni hiši in na lastni zemlji.
Ti ljudje tudi niso kriminalni elementi, = ki bi hoteli zbežati iz domovine, da bi se | odtegnili zasluženi kazni, ker bi drugače = tudi ne dobili v domovini dokumentov za| prehod. Toda take dokumente so dobili ura-1 dnim potom, če pomislimo posebno na one, 3 ki so šli na obisk preko železne zavese, a se | niso hoteli več vrniti. Lahko si mislimo, da 1 jim takih dovoljenj ne bi dali, če bi bili le| količkaj sumljivi. Nikdar bi ne mogli zapu- = stiti tako »vzorno« urejene države.	=
Zakaj potem bežijo?	|
Ali ni mogoče vzrok tega bega samo ve-1 čni strah?
Strah je huda stvar. Strah so imeli v ko-1 steh ljudje za časa vojne, ko so se bali | koncentracijskih taborišč, bomb, smrti na| bojnem polju itd. Bali so se za svoje življe-1 nje in za življenje svojih dragih. A sedaj | živimo v miru. Sedaj hočejo ljudje pozabiti i na strašne dneve, ljudje hočejo pozabiti na | strah.	|
Tudi na tej strani železne zavese živimo = v težavah: primanjkuje živi jenskih potreb-1 ščin, stanovanj, tu pa tam tudi dela.	Ni|
lahko na tej strani po petih letih vojne, kif je bila v zgodovini najstrašnejša. A eno je | na tej strani: ljudje živijo brez strahu pred = neosnovanimi obtožbami, koncentracijskimi f taborišči, grožnjami itd.
Na sestanku na Atlantskem oceanu, kof so položili temelje za Združene narode, so | objavili sledeče geslo:
»Združeni narodi prinaša jo mir, svobodo | pred nasiljem in svobodo pred strahom.«	|
In to svobodo so nam tukaj dali.	|
Kdor ve, kaj je strah, tudi dobro ve, da| človeški živci ne morejo dolgo brez škode za = celoten živčni sistem vzdržati tega strahu. | Nemogoče je, da bi se moral človek zjutraj f bati, kaj se mu bo pripetilo, v teku dneva, | in podnevi, kaj se mu bo pripetilo v teku = noči. Človek mora pod takimi pogoji zno-1 reti, mora izgubiti voljo do dela in do življe-1 nja. Prav posebno pa mu mora iti na živce, = če se mora bati nečesa, za kar niti ne ve, pa | ga vkljub temu navdaja z bojaznijo.
Ker vlada na oni strani železne zavese | iak strah, beže ljudje tja, kjer dobijo vsaj | eno onih pravic, ki jih vsebuje Atlantska | listina — svobodopredstrahom. |
Druga pot je bila po suhem skozi Perzijo. Uporaba te poti ne bila možna brez predhodnih britanskih vojaških ukrepov v Iraku in Siriji. Z ameriško pomočjo so zgradili v Perzijskem zalivu dve pristanišči in 120 km dolgo železnico kot zvezo do že obstoječe perzijske železnice. V prometu je bilo 143 britanskih in 91 ameriških lokomotiv ter 1000 tovornih vlakov, ki so prevažali dobavljeni materijah Zgraditi so morali tudi mostove, predore, žel. postaje, brzojavne in telefonske napeljave in tisoče kilometrov cest oziroma iste temeljito popraviti. Brezkončna vrsta motornih vozil in na tisoče letal je dobivalo bencin iz’ angleško-perzijskih čistilnic (rafinerij).
Že v prvem letu po vstopu SZ v vojno je bilo poslanega nad 100.000 ton materijala. Ta suhozemna pot je postala važna zlasti v jeseni 1942 in sicer za del sovjetske armade v predelih Kavkaza, ker je bila. odrezana od ostale vojske. — Od aprila 1943 so prevzele te prevoze USA.
Razen teh dveh poti sta bili ustanovljeni še dve zračni poti in sicer ena severna preko Kanade, Alaske in Sibirije, druga pa preko Atlantskega oceana, Afrike in Azije.
Ministrski predsednik Attlee je izjavil 15. aprila 1946 v Spodnjem domu: »Od 1. okt. 1941 do 31. marca 1945 je Sovj. zveza prejela od Vel. Britanije vojaškega materijala v vrednosti 308 milijonov funtov šterlingov, razen tega pa še surovin, živil, zdravil itd. za 120 milijonov funtov. Poslano j^ bilo: 1 bojni brod, 4 podmornice, 9 ru-
šilcev, 14 odstranjevalcev min, 5.280 oklepnikov (tankov) s strelivom, 7.111 letal, 14.074 radijskih priprav za ugotavljanje (takozv. radar-naprav), 15.000 km telefonske žice, 32.000 ton aluminija, 40.000 ton bakra, 114.000 t gume, 28.000 t cina,
29.000	t volne, dalje živil v vrednosti nad 8 milijonov funtov, raznih strojev v vrednosti nad 45 mil. funtov in več tisoč ton specialnega orožja in rezervnih delov.
Pomoč Združenih držav Sev. Amerike, s katero so pripomogle sovjetski armadi, da je mogla vzdržati do zmage, je obstajala iz dobav v vrednosti več milijard dolarjev. Sicer je tudi ruska industrija dobavljala precej materijala svoji vojski, vendar je treba pri tem upoštevati, da so za to potrebne surovine dobavljali Amerikanci. Samo dobave žita, sladkorja, maščob in mesa znašajo 131 milijonov dolarjev. Le malokomu je n. pr. znano, da so USA krile 50 odstotkov preskrbe maščob za rdečo armado in za ruska mesta. Med dragim so Sovjeti prejeli od USA: 14.000 letal, 7.000 oklepnikov (tankov), 25.000 jeep-avtomobilov (izg.: džip), 375.00 tovornih avtomobilov,
35.000	motornih koles, več sto tisoč ton jekla, aluminija, bakra, cinka, razstreliva, kemičnih izdelkov, neštevilne lokomotive, tovorne vlake in ogromne množine dragega prevoznega materijala.
To je torej približna slika pomoči, ki jo je dala Vel. Britanija in USA Sovj. zvezi. Pa so še ljudje, ki si upajo trditi in izjavljati, da je bila ta pomoč tako malenkostna, da ni omembe vredna!
Družba sv. Mohorja v Celovcu
Družba sv. Mohorja je zopet, kakor znano, stopila z letošnjim letom pred javnost, ko je izdala skromen »Koledar« in preproste »Večernice«. Slovenci smo bili tega pojava zelo veseli, kot sploh vsega, kar se dobrega stori za naše rojake: Človek bi mislil, da bodo tega dela veseli tudi predstavniki bivše Mohorjeve dražbe v Celju. A. žal so Celjani že pred par meseci nastopili proti Korošcem in pretekli teden je svet izvedel, da si svoji nekdanja cerkvena bratovščina v Celju privilegij, da sme samo ona in nihče dragi pred slovensko ljudstvo; zlasti na Koroškem ne.
Proti temu nastopu pripominjamo Korošci, da Družba sv. Mohorja v Celju dejansko več ne obstoja! Ostal je le še napis tvrdke, ki ga iz političnih razlogov niso odstranili, a ga morda še tudi bodo.
Dražba sv. Mohorja, je prvotno in je še danes v Celovcu in Gorici cerkvena bratovščina, zadeva krške škofije in goriške nadškofije. V Celju so spremenili Mohorjevo žal v tiskarsko zadrugo. Kot taka mora dražba objavljati le od veri nasprotnega režima odobrene knjige in tiskati to, kar naroči država. Družba je torej samo še državni aparat, a tiskarna je državna last.
Goričani so takoj po prvi svetovni vojni ustanovili samostojno družbo in nihče^ jim ne more tega očitati. Vedeli so namreč, da leži Celovec v drugi državi in da lahko vodi to do težkoč pri tisku in razdeljevanju slovenskih knjig in ga je zato enotna družba nemogoča ali vsaj nepriporočljiva.
V tako samostojnost in posebni položaj, kot ga ima Mohorjeva v Gorici, hočejo nekateri postaviti tudi našo Mohorjevo družbo. Govore celo o »prizadevanju ustanoviti v Celovcu posebno Mohorjevo družbo«. K temu je pripomniti, da Mohorjeva družba v Celovcu ni nikoli prenehala obstajati in da je zato tudi ni treba še enkrat ustanavljati. Ko so leta 1920. iz obče znanih razlogov prenesli tiskarske stroje v Prevalje in pozneje v Celje, naša Mohorjeva družba ni prenehala obstajati. Iz prvotne družbe je, kot smo že večkrat poudarili, nastalo troje debel: stara, prvotna Družba s precejšnim premoženjem nepremičnim, ki pa žal niso donašale. rednega dohodka in dobička kot tiskarsko podjetje v Celju. Celjska veja je ta položaj tudi sama rade volje priznala, ko je natisnila za Koroško posebno izdajo koledarja, zlasti pa, ko je pred petnajstimi leti sama, uvidevši, da je treba delati tudi v Celovcu, ponudila in poslala v Celovec tiskarski stroj. Takratni poslanec g. Starc si je prizadeval za ustanovitev ma jhnega tiskarskega podjetja, a msgr. Podgorc je izvedbo tega načrta preprečil, ker je videl, da bi morali v tem primeru prodati vse nepremičnine. Obratovanje male tiskarne ni bilo pozitivno in nihče ni' vedel, kje naj bi jemali denar za doplačevanje razlike. Božja previdnost je bila tudi v tem slučaju Družbi najboljši vodnik. Če bi bili takrat prodali svojo zemljo in uredili tiskarnico, bi ta prav tako izginila, kot je izginil stroj, ki smo ga dobili iz Celja, a tudi brez vsakega premoženja bi bili ostali. Tako pa nam je ostalo
vse, kar smo imeli. Pot nam je odprta in upamo, da bomo z božjo pomočjo lahko še marsikaj naredili za vero in dom.
Družba sv. Mohorja v Celovcu je danes središče komunističnih napadov, s katerimi jr hočejo nekateri kratiti zasluge, ki si jih je tekom stoletja pridobila za narod. Očitajo ji predvsem, da »škoduje nacionalnim in socialnim interesom koroških Slovencev.« Verjetno izvira ta očitek iz dejstva, da sedanji predsednik ni ustregel želji mlajših rodoljubov, ki so hoteli iz Družbinega doma narediti dijaški(?) dom. Stal je namreč na stališču, ki ga še danes brani z vso odločnostjo, da je Mohorjeva družba književna ustanova in da mora taka ostati tudi vnaprej. Pozneje so hoteli narediti v Mohorjevi hiši slovensko gimnazijo. Tudi tu je bil predsednik oni, ki »ni hotel ničesar slišati ter se je v svoji reakcionarni duši« izrekel proti narodnim interesom. Res pa je, in tega mnogi ne vedo, da je g. predsednik predlagal ureditev gimnazije v hotelu »Trabe-singer«, ki bi se dal za tak slučaj preurediti z veliko manjšimi stroški kot Mohorjeva hiša.
Razen tega je pogost očitek, da se dru-žbino ime »zlorablja«. Izrabljati je možno le nekaj nepoznanega. Mohorjeva družba pa je poznana vsemu narodu in zavzema častno mesto med narodnimi ustanovami. In take družbe ni mogoče zlorabljati, ker vsak predobro ve, da je Družba sv. Mohorja cerkvena bratovščina v Celovcu, deljena žal v koroški, jugoslovanski in goriški del. Lepše, kot je to razjasnil »Ameriški Slovenec«, se to ne da povedati. Pri nas nihče ne trdi, da je Mohorjeva družba v Celovcu sleparija, prepovedujemo pa si, da bi kdo proti nam nastopal s tako podlimi obrekovanji. — Vrhu tega trdijo Celjani, da je Družba le v Celju in je nerazumljivo (po njihovi logiki), kako naj bi na Koroškem zlorabljali celjske ustanove (ali so morda hoteli povedati to OF?).
Okrog Mohorjeve družbe v Celovcu se zbirajo koroški Slovenci v pretežni večini svojega števila in večina teh ni prepričana, da je bolje sodelovati z OF kot pa z Mohorjevo družbo. Niti ne morejo biti prepričani, da je borba proti Cerkvi kak slovenski zgodovinski luksus, tudi na Koroškem ne. Koroški Slovenci odklanjajo vsak napad na vero in Cerkev, odklanjajo pa tudi raznolike komunistične poizkuse na svojem narodnem telesu. Mi si ne želimo podržavi jen ja kmetij, mlinov in dragih skoro brezpomembnih podjetij. Tudi koruze lahko sami dovolj pridelamo, tako da se tudi zaradi nje ne bomo spuščali v kake negotove poizkuse.
Svojo nesmiselno trditev, da je Mohorjeva družba samo v Celju, podpirajo Celjani z neko izjavo nadškofa Hefterja, ki je baje dejal: »Saj razumem, da ob danih razmerah Mohorjeva družba v Celovcu ne bi mogla izvajati svojega namena ter z izdajanjem knjig, pisanih v narodnem duhu, za vse Slovence ohraniti in dvigniti njih versko življenje.« Tako nadškof Hefter gotovo ni govoril. Ne vemo, zakaj naj bi mu bilo toliko na tem, da se pišejo knjige v »narodnem duhu za vse Slovence.« Da pa je
dr. Hefter stal trdno na stališču, da se vse« ga premoženja ne da v Celje, ker je treba: delati tudi na Koroškem, je dokaz, da se je premoženje dejansko delilo. S tem se je tudi dokumentiralo, da obstaja v Celovcu samostojna Mohorjeva družba naprej in da ni to kak privesek Celjske. Da je Celovec v tej dobi hvaležno prejemal knjige iz Celja, ni treba posebej poudariti. Sicer so pa Celjani to obveznost prevzeli, ko so brez druge odškodnine dobili vse tiskarniške naprave in vso knjižno zalogo.
V eni zadnjih številk piše »Slov. poročevalec« stvari, ki jih ne pozna ne iz dotičnih osebnih razgovorov in verjetno tudi ne iz napisanih aktov. Le tako je namreč mogoče, da piše:	»Če je ostal vsled dogovora
1934 naslov »Mohorjeva Družba v Celovcu«, se je to zgodilo, da se omogoči celovškim odbornikom izposlovati od koroške politične oblasti tudi za Celovec tiskarni-ško dovoljenje Mohorjeve družbe.« Po tem naj bi bili takrat torej mislili v Celovcu dobiti koncesijo za Celje pod imenom »Mohorjeva družba v Celovcu«. O tem je vsako nadaljnje razlaganje nesmiselno.
Kot znano, je prišlo letos na Koroško tudi nekaj knjig iz Celja. Proti pošiljanju knjig nimamo nič, ker si lahko vsak kupi in naroči knjigo, kjerkoli hoče, tudi v Ljubljani in Celju. Nasprotno, prav veseli bi bili, če bi nam pošiljali dobrih knjig. Da bi pa bil slovenski katoliški duhovnik na Koroškem prodajalec komunistične literature, tega ne more nihče zahtevati. Komunizem je naperjen proti veri, ker je brezbožen, proti zasebni lastnini, ki je utemeljena v božjih in nravnih zapovedih, kar mora biti za duhovnika merodajno. To je dovolj tehtni razlog, da je škofijstvo prepovedalo duhovnikom širiti celjske knjige, saj nima nobenega jamstva, da so knjige versko neoporečne. Knjige od škofije niso bile prepovedane, le slovenski duhovščini so prepovedali razpečevanje in samo ob sebi je umevno, da se morajo duhovniki tega držati.
Celjani se zgraža jo nad tem, da na Koroškem niso upoštevali njihovega »Opozorila«. Poudariti moramo, da se na podobno tudi v bodoče ne bo mogoče ozirati. Če pa so Celjani prepričani, da se pri nas izrablja ime Mohorjeve družbe, jim je pot prosta, da vložijo tožbo. Mislimo, da se razen v Celju ne bi mogel nikjer najti sodnik, ki bi mogel prepovedati, da se naša bratovščina imenuje »Družba sv. Mohorja v Celovcu«, kakor se imenuje in deluje že skoro sto let. -rg.
Ali človeštvo sploh more živeli v miru ?
Zdi se, da človeštvo nikdar ne more živeti v miru. Odkar svet stoji, ni bilo nikdar dolgotrajnega miru med ljudmi, samo angelci v nebesih so otožno o njem prepevali. A kdo jih more poslušati?
Česa vsega naša uboga zemlja ni še videla? Kregali so se med seboj Hebrejci in Egipčani zaradi neke »obljubljene« zemlje; kregali so se Grki s Trojanci zaradi neke lepe žene. Rim je sklenil, da napravi red na vsem svetu, kar so ga pač tedaj poznali, kdor se s tem ni hotel strinjati, je moral umreti. Vzhod je prišel pod zeleno zastavo svojega preroka, hoteč rešiti Zapad in ga podučiti v »resnični« veri; a Zapad je prišel pod belo zastavo s križem, poizkušajoč rešiti Vzhod z otetjem Božjega groba.
Veliko je bilo idej o »osvobojenju«, veliko prerokov in voditeljev, toda onih, ki naj bi bili osvobojeni, ni nihče vprašal. Pa saj njihovo mišljenje ni bilo niti potrebno, ker masa ostane vedno in ne pride v zgodovino, toda vkljub vsemu se najdejo še vedno neumneži, ki so pripravljeni biti se in umreti za kako idejo.
V začetku našega dvajsetega stoletja se je na splošno mislilo, da je ostala ta črna doba človeštva in strahote starega in srednjega veka le še kot strašen spomin. Toda kako so se prevarili oni, ki so tako mislili! Prav ima naša vera, če pravi, da je ošabnost poglavitni greh. Bili smo ošabni zaradi naše »civilizacije« dvajsetega stoletja, toda ravno v sredi tega stoletja so se zopet našli oni neumneži, ki so zopet hoteli »reševati« človeštvo proti njegovi volji.
Zaradi ideje, ki se je porodila v možganih nekega fanatika, so se pričeli ljudje zopet sovražiti, pretekle so reke krvi in solz. — In temu »reševanju« človeštvo ne vidi ne konca ne kraja.
Komunisti, kakor nacisti, so ugotovili, da je edina sreča, ki more doleteti človeka, če sprejme vse njihove ideje brez vsake kritike., Razlika je samo v tem, da so hoteli nacisti »osrečiti« in »rešiti« samo svojo germansko raso, a komunisti hočejo vse človeštvo, človeštvo pa hoče samo eno — živeti v miru in delati v mira. A tega ne sme, ker ga je treba »rešiti,« pa naj bo tudi za eno ceno krvi in solz. Mnogo je. komičnega v tej strašni tragediji današnjih dni. In to v trenutku, ko bi morala naša zemlja uživati vse one pravice in prednosti, ki nam jih je ponudilo naše »civilizirano,« tehnično dvajseto stoletje.
Zaradi neke fanatične ideje »ponujenega reševanja« stoji človeštvo zopet pred strašnim vprašanjem življenja ali smrti.
Ziwmlslkm %£®dŠ»đs:
$md velikim sodnikom
V	sončno zeleni dolini je stal ob šumečem potoku velik mlin. V njem je živel mlinar, ki je bil tako pohlepen, da ni privoščil niti sebi niti svojim hlapcem in deklam pravega počitka. Delalo se je venomer in tudi mlinsko kolo se ni smelo nikoli ustaviti, niti za trenutek.
Zgodilo pa se je neko noč, da je potok od silnega dežja narasel v pravi hudournik in odnesel mlinsko kolo. Skopega mlinarja je hotelo raznesti od same jeze. Koliko dragocenega časa je izgubil!
Ta dan je bilo v mlinu, kakor da se je sam zlodej selil pod njegovo streho. Od zgodnjega jutra do pozne noči ni bilo slišati drugega kakor jezni mlinarjev glas. Psovke so padale kakor gosta toča, ki jo prižene vihar. »Zabiti osli! Neumne, blebetave gosi! Hinavske mačke! Zvite lisice! Kradete, kakor srake!« Tako in še huje je zmerjal gospodar hlapce in dekle ves dan.
V	mlinu je šlo pri takem zmerjanju seveda vse še bolj narobe. Hlapci so zvečer pozabili zapreti hlevska vrata, dekle so pozabile na kurnik, celo dvoriščna vrata so ostala na stežaj odprta.
Bila je temna noč. Ko je vse že spalo, sta nemudoma prigagali mlinarjevi goski k. oslu v hlev. Bili sta videti zelo razburjeni. »Si slišal, prijatelj,« sta glasno gagali, »kako že ves dan zlorablja mlinar tvoje pošteno ime? Ali nisi prav nič užaljen, ko vidiš, kakšna krivica se ti godi? Ali si to za svoje pridno delo zaslužil?«
la, ia!« je tožil osel. »Seveda sem slišal in zelo me boli, ia, ia! ali kaj’ bi?« In debela oslovska solza se mu je utrgala od žalosti v očeh in padla na kopito.
»Kaj bi, kaj bi?« sta se jezili goski, »sedaj govoriš, kakor da si res zabit osel. Medve greva in se pritoživa, da, pritoživa se, ker tudi medve sva, užaljeni, hudo užaljeni. Prosim te, mar nisi slišal: ,Blebetave gosi’, celo, ,neumne gosi’ je kričal glasno pred vsem svetom. Ali ni to strašno? Ne, tega nikakor ne dovoliva: Pritožili se bova in zahtevali zadoščenje.«
»Tako je!« je z rezkim glasom zahreš-čala sraka, ki se je hipoma znašla na oknu in slišala razgovor. »Pritožili se bomo, in sicer pri naši veliki sodnici, pri gospe sovi, ker naših poštenih imen ne smejo uporabljati za psovke.«
»O, prijateljica sraka!« sta veselo pozdravljali goski črnobelo ptico. »Da, tudi tebe je grdo'žalil.«
»Najgrše psovke so padale prav na moj račun«, se je jezila sraka. »,Kradete kakor srake’, je mlinar zmerjal dekle. Mar ni to dovolj, da‘sem lahko užaljena do smrti in da stopim takoj pred najvišjo sodnico in zahtevam, da se mi vrne moje pošteno ime?«
»Seveda, seveda!« sta glasno pritrjevali goski.
»Mijav, mijav!« se je nenadoma zaslišal mil jok z dvorišča in prav kmalu je prijokala v hlev še mlinarjeva mačka.
»Kaj pa ti, muca?« sta sočustvovali goski, »pa ne, da bi bila tudi ti užaljena?«
»Mijav, mijav!« je jokala muca. »Kaj bi to, če bi me samo žalili! Še brco sem dobila povrhu. Joj, kako me boli! In vse to v zahvalo, ker sem jim polovila vse miši. O, da hi vedela pot, takoj bi se šla pritožit!«
»Nič ne jokaj, muca,« zahrešči sraka z okna, »jaz vas popeljem še nocoj k naši veliki sodnici. Ste za to, da gremo takoj?«
Goski sta glasno za gagali od zadovoljstva, mačka je pritrdila z mijavkanjem, le osel je bojazljivo gledal okrog sebe.
Tedaj so se uvrstili v red in korakali proti temnemu gozdu v daljavi. Sraka je vodila. Niso še dolgo hodili, ko so zaslišali iz teme zelo prijazen glas, ki jih je vprašal:
»Kam pa, kam, prijatelji v tej pozni uri?« Goski, ki seveda nista mogli držati svojega kljuna, sta glasno zagagali in na dolgo in široko pripovedovali, kam gredo in po kaj.
»O, dragi prijatelji, kolika sreča, da sem vas srečala,« reče glas iz teme, »kajti tudi jaz sem namenjena k veliki sodnici. Tudi meni se je zgodila velika krivica. Mar niste slišali, kako je mlinar kričal o ,zviti lisici’?«
»Seveda, seveda smo slišali,« sta vneto gagali goski, »res, kolika krivica! Kar pojdi z nami, prijateljica, če nas bo več, bo več zaleglo.«
Lisica se ni dala dvakrat povabiti. Prijazno se je približala družbi in želela vsakemu posebej dober večer. Kar sline so se ji pocedile, ko je zagledala tako debeli goski; toda sedaj vpričo drugih je morala hiti pametna.
Niso dolgo hodili, ko je prišla lisici prav-srečna misel na um in je rekla;
njej in jo prav ponižno prosila, naj se potrudi do njih, ker bi gospod osel res ne mogel do nje v stolp.
Sova je res priletela, sedla na najbližjo vejo in s svojimi velikimi očmi, ki so žarele v temi kakor dva žareča ogla, dolgo gledala to čudno družbo iz mlina. Naši romarji so se ji globoko poklonili, a sova jih je gledala in gledala. Lisici je bilo silno nerodno, ni vedela, kam bi pred sovinim predirnim pogledom obrnila oči. Tudi mački ni bilo po volji, da jo sova tako ostro opazuje, uprla je svoj pogled v tla. A sraka si je kar naprej popravljala svoje perje. Tudi ona se je rajši umikala pogledu velike sodnice. Le goski sta v sovo radovedno gledali. Težko sta že čakali trenutka, ko bosta lahko odprli svoj kljun in veliki sodnici vse povedali. A osel, ubogi osel je bil silno nesrečen. Ves prestrašen je gledal v žareče oči in želel biti čimprej doma pri svojih jaslih.
Končno je sova spregovorila s čudno votlim glasom in vprašala: »Govorite, kaj vas je pripeljalo sem sredi noči?«
Ko so naposled le vsi utihnili, jih je sova zopet dolgo gledala. Osel se je nenadoma začel tresti kakor v mrzlici, strah ga je bilo sodbe. Končno je sova modro spregovorila:
»Vaš primer je zelo težka zadeva, zakaj nimam moči ,da bi spremenila človeka in njegove misli. Pač pa lahko spremenim vas, in sicer v tsfce živali, da bo človek uporab-' Ijal vaše ime le V lepem in dobrem smislu. Tebe, sraka, spremenim v belega goloba, ki bo sedel v mlinarjevem golobnjaku in zobal koruzo. Tebe, mačka, spremenim v ljubko veverico, ki živi leto in dan zunaj v gozdu. Vsju, goski, spremenim v molčeče ribe, ki plavajo v bistrem potoku. A tebe lisica, v milo, nedolžno jagnje. In končno ti, moj osel, ki se toliko treseš ,ali bi ne postal rad lahkonogi divji kozel, ki kraljuje svobodno v vrtoglavih višinah?«
Ko je osel to slišal, so se mu kar zašibile noge od strahu. Obupno je zarigal: »la, ia!«
»Zakaj jokaš, prijatelj?« ga je sočutno vprašala sodnica.
»Ia, ia!« je še bolj obupno zarigal dolgo-uhec, »bojim se, ia, da nisem rojen za divjega kozla.«
»Torej dobro,« ga potolaži sova, »saj lahko ostaneš, kar si, saj te ne silim.« Ko
»Pozno je že in tako ne bomo prišli daleč.
Naši gospodični goski težko hodita. In končno ni niti potrebno, da sploh hodimo.
Če bi jaz bila tako srečna, da hi bila osel, bi takoj in z velikim veseljem povabila vso družbo' na svoj hrbet. Kaj pravite vi nato, gospod osel ?«
Osel ni nič odgovoril, molče se je ustavil in dal dobrodušno svoj hrbet družbi na razpolago. Toliko lepih in prijaznih besed ni še nikoli slišal kakor sedaj, ko so se mu spravili vsi na hrbet. Kar milo se mu je storilo. In 'nič ni ugovarjal, ko mu je sraka sedla celo na glavo. Za srako, bolj na vratu, se je čvrsto držala s kremlji mačka. Potem sta prišli goski, zadaj pa se je prav udobno utaborila lisica.
.»Hijo!« je pognala lisica s svojim košatim repom dolgouhca. Ta je začel pridno stopati. Nič ni tožil, čeprav ga je lisica venomer priganjala in so ga mačkini kremplji hudo boleli. Tudi ni tožil, ko ga je sraka začela prav občutljivo vleči za desno uho, kjer so njene poželjive oči zapazile svetel obroček; tega je vtaknil mlinar oslu - za znak v uho. Osel je bil pač pravi osel.
Ko je luna, ki je pravkar-vzhajala izza gore, zagledala to prečudno romarsko družbo, se je tako na široko zasmejala, da se ji še danes obraz kar naprej smeje.
Dolgo so romali nočni popotniki tako po .prašni cesti. Goski sta se na hrbtu tako dobro počutili, da sta neprestano gagali in izbrbljali vse, kar sta videli in slišali v mlinu. Med drugim tudi to, da. je v mlinu vse narobe, odkar je velika voda odnesla mlinsko kolo ;da so od samega prepira pozabili zakleniti' dvoriščna vrata; da so tudi hlevska vrata samo prislonjena, kurnik pa, v katerem tudi onedve prenočujeta, da zadnje čase sploh nima vrat —■ sicer,pa1 je to zelo dobro, ker drugače ne bi mogli danes na pot.
Lisica ju je zato pozorno poslušala in jima prijazno pritrjevala, pri tem pa je včasi, kadar jo namreč goski nista gledali, z veliko' slastjo povohala ta dva lepa kosa zgovorne pečenke.
Končno je družba le dospela v temen gozd k razvalinam starega gradu in se ustavila. Visoko v razpadlem stolpu je prebivala gospa sova, najbolj modra ptica in vseh živali sodnica. Sraka je brž odletela k
ßiaMo $awje& doC$mäu tnat
je osel to slišal ,ni vedel, kaj bi od veselja počei. Začel je tako strašno rigati, da-je glasno odmevalo po vsem gozdu.
Ko se je osel pomiril in utihnil, je zelo prijazno spregovorila lisica: »Visoka sodnica,« je dejala, »zelo smo vam hvaležni za vašo spdbo, a meni dovolite, da grem prej domov vprašat svojega lisjaka, ali je zadovoljen, da se spremenim v jagnje.«
K temu je brž še dodala sraka: »Tudi jaz moram še poprej domov, imam nujen opravek; potem se vrnem.« Tudi goske so nekaj mencale, da se ne marajo^ prenagliti, a ma^fce sploh ni bilo nikjer več videti. Ta jo je kar na tihem popihala.
Sova ni nič več spregovorila, molče je razprostrla peruti in odletela v svoj visoki, stari stolp.
Osel je bil seveda zopet osel. Sraka mu je takoj sedla na glavo, vsi drugi na hrbet, na cesti pa je prisedla še mačka, ki jih je čakala ob poti in se izgovarjala, da ji je postalo nenadoma slabo. Tako so romali nazaj v mlin. Sraka je med potjo prepričevala osla, da je samo ta blesteči obroček v njegovem ušesu kriv, da je videti tako neumen in da je tak znak samo znamenje suženjstva. Osel je res verjel v to bajko in nič ni zarigal, ko mu je sraka s kljunom od-ščipnila blesteči obroček.
Ko je družba srečno dospela do mlina, so se vsi prav prijazno poslovili. Posebno prijazna je bila lisica. Osel je ves srečen pohitel v svoj hlev, mačka se je tiho prikradla v toplo hišo, zlezla na mehko posteljo in pripovedovala mlinarju v snu, kako se je osel nocoj sprehajal po cesti in da so tudi goske hotele pobegniti. Sraka je vsa srečna odnesla blesteči obroček k drugim ukradenim skritim zakladom. Lisica pa ni šla domov, temveč je čakala, dokler nista, goski zaspali. Nato se je tiho prikradla v kurnik in odnesla obe zgovorni pečenki.
Sova, ta najpametnejša ptica, seveda ni čakala na lisico ali srako, da. se vrnejo, molče je sedela na stolpu in gledala modro v svet. Njenim velikim očem ni ostalo nič skritega. Videla je vse, kar se je zgodilo tožnikom iz mlina. Nekega dne je iz svojega visokega doma videla tudi, kako so pri mlinarju nataknili na staro os novo mlinsko kolo. Že pol v spanju je velika sodnica godrnjala predse svojo končno sodbo:
»Osel bo vedno ostal osel in najsrečnejši bo pri svojih jaslih. Goske bodo vedno blebetave goske, čeprav v svojo škodo. Rojeni črni tat ne bo nikoli nedolžen beli golob. Svet hoče biti varan, zato bodo vedno tudi mačke in lisice.«
Gozd je narahlo zašumel in pel svojo večno pesem. A na bistrem potoku se je pridno vrtelo novo mlinsko kolo in se vrti še danes, če se ni zlomila stara os. S. S.
Odkar so iznašli časopise, se ti ponuja na kupe takih, ki so ti pripravljeni razodeti sredstva za dosega tega ali onega. Seveda so takega razodetja deležni le isti, ki posežejo v žep. Tudi jaz vam nameravam razodeti zelo učinkovito sredstvo, a ker sem usmiljen ,ne zahtevam nikake nagrade. Poslušajte!
Kot pri vas je tudi pri nas na Kitajskem mnogo takih, ki ne pridejo do svojih pravic, so pa tudi taki, ki pozabljajo na svoje dolžnosti. Če kdo n. pr. ne mara plačati dolga, se vi v skrajnem slučaju obrnete na sodnijo, a za Kitajce bi bil tak postopek preokoren. Kitajec je bolj praktičen in ima bolj preprosta, a učinkovita sredstva.
Recimo, da mi Yang dolguje 100 frankov. Ljubeznivo ga opomnim na dolg, a Yang je gluh. Kako boš glušcu dopovedal? Pač tako, da boš vpil na vse grlo. A Yang je poleg tega tudi pozabljiv. Kaj boš storil? Brez prestanka ga boš moral opozarjati na dolg. Ker me nič ne mika, da bi šel sam kričat in celo brez prestanka kričat na uho tega prostovoljnega glušca, si poiščem nekoga, ki bo za majhno odškodnino krepko kričal in toliko časa, za kolikor časa sva se pogodila. Za ta posel je vedno na razpolago kak vedno žejni -potepuh, ki bi mu lahko rekli goba. Morda bi bilo to ime še najbolj primerno za' te nebodijihtreba — milo rečeno, — ki so začuda hitro pripravljeni sprejeti vsakršno opravilo, če se jim obeta le količkaj moče za grlo. Morda so pri vas take prikazni bolj redke; no, če jih iščete, jih boste nemara tudi našli Na Kitajskem vam pač ni treba iskati z lučjo takih »suhih grl«. Srečate jih za vsakim oglom. Nekdanji pariški roparji so si priborili svetoven sloves in hi jim nikakor ne maral kratiti njih dobrega glasu, ali vsaj pri meni uživajo večji sloves »liu-langi«, kitajski roparji in potepuhi. Ti liu-langi so pa obenem tudi zelo uslužni ljudje: za nekaj sa-pek, dobro hrano in pošteno mero opija so ti pri roki- za vsako delo na najmanjši poziv.
Yang je torej ostal, sem rekel, gluh za
vse opomine. Popolnoma je pozabil na dolg. Pokličem tedaj enega teh liu-langov in mu naročim, naj Yanga zmehča, da mi plača dolg, in sicer glavnico in obresti: 100 frankov in 15 od sto, to je 115 frankov. Prej ga ne sme pustiti iz rok, dokler ne bo voljen povrniti. Nagrada-: 200 sapek, hrano in stanovanje pri Yangu, poleg tega naj si izvabi od njega še, če možno, primerno napitnino. Z liu-langi se je treba natančno pogoditi, a sklenjena pogodba jim je sveta.
.»A, ljubi Yang,' zdaj te pa imam,« se je zarežal mtižak, vesel pogodbe. Takoj gre gledat, kje je Yangov dom. Na tisoč načinov skuša poizvedeti, kako in kaj je z Yangom. Zateče.se celo k opravljivkam, k brivcem in v kadilnice opija. Kmalu pozna vse napake svojega »klijenta«. Brez usmiljenja jih bo uporabil.
Nato se odpravi na delo.
Yang je gospod. Vstal je pozno, izpil čašo čaja, se skrbno oblekel in se ogledal, potem si je še privoščil skledo testenin in zelene paprike. Zadovoljno je nato sedel k vratom in si nažgal vodno pipo.
Tedaj'pride mimo liu-lang. Nič še ni obedoval, tudi opij je tako drag... Nagovori torej gospoda Yanga in ga poprosi za kosilo. Gospod se ujezi nad predrznostjo, a liu- lang ne odneha-. Yang grozeče kliče slugo, a liu-lang se ogorčeno razkorači:
»Kaj, gospod Yang ima slugo, a svojih dolgov ne plačuje?«
»Ni res, potepuh zanikrni!«
»Ni res? Mar si gospodu Wangu plačal
1.00	frankov, ki si mu jih dolžan?«
»Kaj briga to tebe, lopov! Molči, če ne, te pretepem!«
»Pretepeš? Morda tako, kot vdovo Yu, ki je prišla po denar ...«
»Ubijem te, zgaga!«
»Že, a kdo bo potem plačal dolg? Mar ne veš, da je smrt takega lopova, kot sem jaz, vedno maščevana?«
Yang je besen, a udariti si ne upa. Družba, kateri liu-lang pripada, razbojniki tega okraja, bi se res utegnili maščevati. Yang se umakne v hišo, a njegov neusmiljeni ra-
belj gre za njim in se utabori v kuhinji. Brez sramu stika za rižem, žganjem in mesom. Če je le kaj tega v hiši, bo gotovo našel. Tudi on namreč potrebuje nekaj za pod zob. Temu se ne morejo upreti ne služabniki, ne gospodinja, ne gospodar. Ko si je liu-lang nasitil trebuh, se zmagovito umakne kadit pipo opija.
Zdaj, ko je moj pooblaščenec sit, se odpravi zopet na delo. Seveda gospodu Yangu ne bo sledil v kak samoten kot ali zapuščeno ulico. Čemu neki? Napad je treba izvršiti na ugodnem kraju, to je, na javnem trgu ali v tržnici ali, kjer se zbira odlična družba, ta bo z velikim zanimanjem sprejela pripovedovanje o Ya-ngovih dolgovih. Brez skrbi! Moj ropar pozna svojo nalogo. Nobenega strela ne bo izstrelil zaman.
Najprej počaka spoštovanega gospoda, ko samozavestno stopi iz brivnice — lepo obrit in blago dišeč.
»Glej ga, lepega Yanga! Da, da, če bi vrnil gospodu Wangu 100 frankov, ki si mu jih dolžan, bi lahko po pravici igral velikega gospoda.«
Yang razume in se skuša izmuzniti ,a tudi množica je razumela in je zelo pozorna.
»Žalostno, kaj ne, ljudje? Takle ponarejen bogataš! Zadolžen je, pa igralnice obiskuje!« razlaga na ves glas liu-lang.
Yang zgine v prodajalno s srebrnino.
»Čuvajte se, gospod trgovec, ta spoštovani ,klijent’ ne plačuje dolgov. Gospodu Wangu je dolžan 100 frankov, vdovi Yu 50 in- še marsikje velike vsote.«
Ya-ng hoče planiti na izzivalca, trgovec ga zadrži:
»Stojte, gospod; Ne delajte si stroškov še s pretepanjem tega siromaka, saj imate stroškov dovolj, da jih poravnate!«
»Kako? Vi branite tega potepuha, ki vzdružuje beznico ob Južnih vratih, ki je uničil starega Mso, ki...«
Mimo koračita dva policista, Yang ju pokliče.
(Nadaljevanje in konec na 8. strani)
Vrbsko jezero je največje in najlepše jezero na Koroškem ter leži 439 m nad morjem, je 16% km dolgo, 1—2 km široko ter ima 2061 ha površja. Po zimi leta 1848/49. so po 208 kratnem merjenju jezeru zanesljivo določili globočino ter ločili po tem dva dela ali kotla. Zahodni del je med Leon-šteinom in Dolami globok 84.6 m, vzhodni pa 73.3 med Krivo Vrbo in Sekiro. Mejo med kotlinama dela gorski hrbet, gotova končna ali dolenja morena, med Porečami in Pričico na severni strani in med Dolami in Sekiro na južni strani, ki se dvigne dvakrat nad jezersko gladino ter se imenuje Kačji in Kapucinski Otok. Jezero napaja več potokov in podzemnih studencev, iz njega pa teče Jezernica v Dravo. Po Lend-skem Prekopu ali Kanalu je zvezano jezero z glavnim deželnim mestom.
Že začetkom 13. stoletja je hotel vojvoda Bernard jezero zvezati s Celovcem. Ker se je uprl temu vetrinjski opat, opustil je vojvoda to namero; leta 1527. pa so izpeljali Bernardov načrt deželni stanovi. V se-ziji je na jezeru zelo živahno življenje, ker vozi več parnikov redno na dan. Po svoji okolici spada Vrbsko jezero med najbolj slikovite in najkrasnejše avstrijske jezerske pokrajine. Nizki, obrastli holmi obdajajo ljubko jezero, a poleg prirodnih krasot ga dičijo umetni nasadi in venec ličnih vil posebno na sončni severni obali, dočim je južna obšla bolj tiha in samotna in ne tako gosto posejana z vilami.
Na jugu jezera je mal idiličen polotok, na katerem se 458 m nad morsko gladino na malih pečeh vzpenjata dve cerkvi: krasna gotiška cerkev Marija na Otoku s staro romansko kripto in kapela Sv. Ane z go-tiškimi in romanskimi slikami. Veličasten je pogled ob sončnem vzhodu in zahodu na blesteče Ture, široki Dobrsč, na divje raz-orane Karavanke in na Julijske Alpe. Ker nudi Vrbsko jezero svojim obiskovalcem toliko naravnih lepot in ima skozi celo poletje skoro enakomerno gorke kopeli (20° do 25° C), poseča vsako leto mnogo letoviščarjev njegovo obalo.
Severozahodno, po Landskronskem in Turskem hribovju od Vrbskega jezera ločeno se razprostira Osojsko jezero 487' m nad morjem; 10.8 km je dolgo, 600 do 1500 m široko ter ima 1043.3 ha površine. Najgloblje je 47 m. Osojsko jezero leži 6 km severovzhodno od Beljaka med gozdnatimi griči in gorami na vznožju zelene Osojščice. V primeri z Vrbskim jezerom je Osojsko veliko bolj tiho in le na zahodni strani posejano s krasnimi vilami, dečim se vzdiguje * na vzhodu žrebčarna, kjer je bil nekdaj benediktinski samostan in kjer počiva poljski kralj Boleslav II.
Pesnik balad in romanc Aškerc označuje izvrstno lego samotnega jezera : »Pozdravljam te, oj temni, stoletni samostan,
pozdravljam te, zelena jezerska tiha plan! Prelepi, skriti biser koroške ti zemlje, ho 11 miru kraj tebe tu našlo mi srce?«
Prvi parobrod je vozil po tem jezeru že leta 1886. Ker se pa ni izplačal trud in stroški, opustili so potem psrobrodno vožnjo do
Že leta in leta se borijo vsi kulturni narodi zoper grozno kugo, ki sicer dandanašnji nima več toliko moči, ki pa^ je vendar še niso zatrli.' To je gobavost. Gobavost je huda« bolezen, ki uničuje telo in dušo. Traja po deset in deset let, povzroča bolečine, razjeda telo in raste venomer dalje in dalje. Najbolj grozno je pa to, da gobavci najbolj duševno trpijo. Res je močna človeška volja dosegla lepe uspehe glede zdravljenja te kuge. Toda koliko je bilo žrtev pri tem! Koliko jih je pomrlo in koliko jih je izgubilo živce; Tisti, ki so bolni na duhu, Umobolni, pač trpijo, vendar se ne zavedajo, da so zavrženi od človeške družbe.. Gobavci pa vedo, da ne bodo nikoli več živeli tako kot drugi ljudje, in se zavedajo, kako ■umirajo polagoma in so res živi mrtveci.
Že iz starega zakona, iz četrte Mozesove knjige, zvemo, kakšne odredbe so bile zoper gobavce in koliko je bilo tedaj gobavcev. Tudi iz spisov drugih starih narodov, Indov, Egipčanov, Grkov in drugih, zvemo, da so morali živeti gobavci strogo ločeno od drugih ljudi in je bilo to samo po sebi umevno. Da so izločili gobavce iz človeške družbe, to je bilo edino sredstvo za Pobijanje gobavosti. In še dandanašnji nimamo zdravila zoper gobavost, kakor ga niso imeli prej. Če smo še danes tako prestrašeni, kadar zaslišimo kaj o gobavcih, izvira odtod, ker je bilo v srednjem veku toliko gobavcev. Teda j je bilo na stotisoče gobavcev in 20.000 bolnišnic je bilo le zanje, od teh samo na Francoskem 2000. Kaj so
leta 1905. Kakor Vrbsko je tudi Osojsko jezero po svojih kopališčih zelo pripravno za kopanje ter ima poleti 20° C.
Millštattsko jezero (mille statuae?) se razprostira po nemškem Korotanu in sicer 4 km vzhodno od železniške postaje Spital. Jezero leži 480 m nad morjem, je 12 km dolgo in nad 130 m globoko. Zaradi romantične lege in dobro urejenih kopališč poseča tudi to jezero vseko leto zelo veliko letoviščarjev. Jezero ima po leti 20° C.
Hodiški jezeri sta ostanka velikega jezera,' ki se je razprostiralo nekdaj med Škofi-čami in Hodišami. Med ljudstvom kroži še pripovedka, da sta bili jezeri v pradobi zvezani s sedaj 70 m niže ležečim Vrbskim jezerom. Hodiško ali Plažiško jezero je 2055 m dolgo, 1126 m široko in 15 m globoko in hrani posebno veliko rib v sebi.
Nad Vrbskim jezerom pri Dvoru so zgornja jezerca: Jezero v Borštu, Jezerce in Je-ličevo jezeree.
Na vznožju Jepe, ob karavanski železnici, je v slikoviti in mirni okolici 238.8 ha veliko Baško jezero, ki ima na sredi mal otok in je 2140 m dolgo in 1700 m široko. Na severni strani jezera leži vas Dobrovlje, odkoder uživaš najlepši razgled po jezeru in po bližnjih Karavankah. Z otvoritvijo nove železnice je postalo tudi ob obrežju tega temnozelenega jezera živahneje. Graditi so začeli lične vile in gotovo bodo prihajali kdaj tudi sem letoviščarji, da se naužijejo svežega gorskega zraka in si ogledajo kraj, kjer se neha Rož in prične Zilja. Preminil bo v tej krasni planinski dolini ob-znožju Karavank tudi dosedanji idilski mir, ki tako prija srcu. Po obliki tla kaže Baško jezero, da je liki Osojskemu samo ostanek zaliva velikega jezera oziroma morja, ki je
Sneg je izginil, življenje se tudi v drob-•nem živalskem svetu obnavlja. Razne žu= želke, med njimi muhe, se že pojavljajo. Dovolite mi, da vam danes predstavim dobro znanko, h i š n o m u h o, in vas na njej opozorim na nekatere stvari, ki so vam morda nekoliko neznane.
Muha je žuželka; spada v skupino dvo= krilcev. Če pravim, da je žuželka, hočem s tem reči, da se od drugih skupin živali, ta5 ko n. pr. od vretenčarjev, h katerim spada tudi človek, močno razlikuje. Veste, naravoslovci so silno radovedni ljudje, že pred tisoč leti so začeli brskati po notranjosti živali- in so dognali mnogo, premnogo, kar so zapisali v debele knjige. Iz teh knjih o živalih si bomo danes le nekaj malega ogledali.
Če bi si ogledali notranjost n. pr. kuščar* ja, vrabca ali kakega drugega vretenčarja, bi našli pod mesom, to je pod mišicami, ko* sti, ki sestavljajo ogrodje teh živali. Kosti jim služijo kot opora, da se telo ne sesede, pa tudi kot gibala, ki jih gibljejo mišice.
storili v srednjem veku, če je bil kdo gobav? Ljudje so opazili, da ima dotični nekakšne debele vozle na koži. Nezaupno eo ga ogledovali, se ga izogibali in — naznanili. Prišli so pregledovalci, ga preiskali in odvedli. Nič ni pomagalo, ne denar ne dostojanstvo ne prošnje. Odvedli so nesrečneža v bolnišnico na poseben način, z raznimi ceremonijami — saj je bilo to slovo od sveta za vedno. »Mrtev si za svet!« — to je bilo navodilo, ki ga je moral držati vse življenje. Imeli so stroge odredbe, kako so morali živeti gobavci med seboj v bolnišnicah in kako so smeli občevati z zdravimi ljudmi. V bolnišnicah so imeli gobavci veliko pravic. Vsak teden so se zbrali in imeli nekakšen »kapitel«. Tedaj so se razgovar-jali o skupnih potrebah, izvolili poseben odbor in mojstra in mojstrico gobavcev. Ti mojstri so upravljali bolnišnico, jo zastopali in predsedovali zborovanjem. Odgovorni so bili tudi javnim oblastem in so morali paziti, da so se v bolnišnici strogo izvajale vse odredbe. Moški so živeli zase, poročiti se niso smeli.
Gobavci so delali na polju in travnikih, če jim je dopuščala bolezen. Tako feo imele včasih bolnišnice gobavcev velika posestva, ki so jim jih darovala mesta ali bogate družine.
Če so bili gobavci zunaj bolnišnice, so imeli posebno obleko in klopotec, ki so z njim svarili ljudi, da se jim ni kdo približal in se tako okužil. Gobavcem so stregli
pokrivalo v predzgodovinski dobi beljaško okolico in zbiralo vodovje današnjega Zgornjega Korotana. Odtoki so bili Osojski zaliv — današnja Glina, — Podraveljski zaliv — Drava v Rožu, — Baški zaliv — Malniča, Dolsko jezero in Reka v Rožu.
Pri izlivu Osojske Jezernice v Dravo leži 486 m nad morjem od gozdov obdano Št. Maigdalensko jezero, pri Landskronu Št. Mihelsko, nad Beljakom pa Št. Lenartsko jezero.
Pri Zilji 5 km niže od Šmohorja je Pro-seško ali Pažirsko jezero (567 m). Prose-ško jezero je brez vsake naravne lepote, a vendar po leti precej toplo, 17—20° C. Jezero je novejšega nastanka, akoravno tvori Zilja staro, s peskom posuto jezersko kotlino od Koč do Brnce, kjer se je stiskalo to pradobno jezero z zgoraj omenjenim zgor-njekoroškim morjem.
Podjunska jezera, Zablstniško, Klopinj-sko in Goseljsko so, kakor nam kaže njih z mahom porastla okolica, ostanki nekdaj mnogo večjih jezer ali pa enega velikega jezera. Največje in z lepo okolico je sedaj Klopinjsko jezero (446 m), ki je oddaljeno samo pol ure od železniške postaje Sinea vas in je zelo pripravno za kopanje, 18 do 24° C.
Malo Grebinjsko jezero je tudi ostanek nekdanjega velikega jezera, čigar gornji del js pokrival še sedaj nekoliko močvirnato dolino med Vobrami in Grebinjem in je bil po širokem prekopu v zvezi s spodnjim delom (Grebinj—Ruda) ter imel odtok v Dravo pri Lipici.
GORSKA JEZERA
Gorska jezera ležijo ob gornji meji kmetijstva v odležnih in tihih dolinicah; obko-
Pri žuželkah in torej tudi pri muhi ne naj* demo kosti niti kakega drugega notranjega ogi’odja. Pravim »notranjega«; kajti neko ogrodje morajo imeti, sicer bi njihovo telo z mišicami vred ne moglo biti takšno, kakršno je, temveč bi bil kupček, mehke snovi. Vsi pa veste, da žuželke, med katere spadajo tudi hrošči, muhe, kačji postirji, bolhe
i.	t. d. niso mehke živali. Imajo namreč zu= nanje ogrodje, nekak oklep, ki je iz posebne snovi, ki ji pravimo h i t i n, oklepu pa h i * tinjača. Ta oklep ali hitinjača daje‘te* lesu oporo, obenem ga varuje pred kvarni* mi zunanjimi vplivi.
Ker pa je oklep nekaj trdega in okorne* ga — spomnite se le na srednjeveške vite* ze, ki ste jih kdaj videli na kaki sliki — mora biti na poseben način zgrajen, da se more bitje, ki ga nosi, gibati. Oklep je razčlenjen, razdeljen na gotovih mestih, kot n. pr. na komolcu, zapestju, kole* nu, ramah itd. v obročke. Prav tako imajo žuželke razčlenjen oklep. Najprej se členi ves trup v tri dele :glavo, oprsje in zadek, potem pa še vsak teh delov v večje ali manjše število obročkov.
Prav tako, le še bolj pestro so členjene noge. Ker pa nekatere žuželke, kot večina hroščev, muhe, kačji pastirji, čebele, kobi* lice in še premnoge druge ,letajo, imajo
menihi, včasih, so se celi redovi — na primer lazaristi — posvetili samo oskrbovanju gobavcev.
Prava gobavost je v naši dobi redka prikazen v Evropi. Toda po drugih delih sveta jo je še vedno dosti. Zlasti mnogo gobavcev je v Aziji, dalje v Indiji, na Kitajskem, Japonskem, Avstraliji in drugod. Tudi v Ameriki so gobavci. Zanimivo pa je, da noben Indijanec ni gobav. Največ gobavcev ima Kolumbija.
Gobavost povzroči majhna, s prostim očesom nevidna klica, bacil, ki mu pravijo bacil lepre. Odkril ga je leta 1880 zdravnik Hansen. Ta bacil je podoben povzročitelju jetike in je podoben majhni paličici in ima tudi podobno barvo, kakor bacil jetike. Polno bacilov gobavosti je dobiti v vozlatih oteklinah na koži, dalje na obolelih udih; a največ in vedno živijo ti bacili v nosu in slini. Zato se ti bacili širijo s kihanjem in kašljanjem.
Gobavost je pojavlja na dva načina. Največkrat nastanejo otekline na obrazu in udih. Te se izpremenijo v grde rane, ki tako izmaličijo obraz, da so takim obrazom dejali v srednjem veku »levji obraz«. Bolj poredkoma se pojavlja na drug način, tako-zvana živčna gobavost, kjer se živci popolnoma uničijo. Včasih pa napadeta človeka obe vrsti gobavosti. Leta in leta se vleče ta bolezen in malo je gobavcev, ki bi k’"''’1" umrli.
O gobavosti
Oj ti muha, kak’ s’ ti suha
Ijena od porastlih vrhov, skrivajo y_ sebi mnogo izvrstnih rib.
Rabeljsko jezero leži 990 m nad morjem in 3 km od Rablja ob takozvani »Zimski poti« ter ima na severovzhodni strani mal otok. Okolica Rabeljskega jezera je po znani poti črez Predel, po rudokopih in po divjeromantični strugi Jezernice precej živahna, vendar jezero ni za kopanje, kajti celo poleti ima komaj 109 C toplote.
PLANINSKA JEZERA
Planinska jezera in jezerca ob gornjem teku Drave, Zilje, Bele, Jezernice, Malte in Krke so nastala deloma vsled končnih ledeniških grobelj nekdanjih ledenikov in napolnjujejo visoka korita. V Korotanu je nad 200 planinskih jezerc, ki skrivajo v sebi mnogo postrvi in klinov. Malone so vsa po-dolgasta, imajo strme, a porečjem stanovitne bregove. Vodo dobivajo iz virov in manjših potokov in so sama izvor potokom in rekam. Med jezeri se odlikujejo, bodisi po velikosti, bodisi po divji in romantični okolici, Črmno jezero nad Sv. Krvjo, Cirkniška jezera nad Dolami, Divje jezero v povirju Krčice in Labudsko v povirju Labudnice.
na zgornji strani dvoje ali četvero kril. Naša muha ima le dvoje. Dve drugi sta preob* likovani v dva betiča, ki jih lahko opazite, če si muho od bliže pogledate. Za krili vi* dite namreč dve drobni betičasti tvorbi, ki muhi ne služita več za letanje, temveč sta dobili povsem drugo nalogo: čutita in zaz* navata udarce kril. Krila udarjajo namreč pri muhi zelo naglo; izračunali so, da 190 krat na sekundo. Zato pa je tako urna in preganjalcu naglo ubeži.
Muha, kot vse žuželke, nima pljuč, kot jih imamo mi; namesto teh ima po vsem telesu razprežene votle cevke, po katerih gre kisik do vseh najmanjših telesnih de* lov. Tudi v krila gredo cevke in po njih zrak. Vidimo namreč na krilih polno debelejših in tanjših rebrc, ki niso nič drugega kot dihalne cevke, vzdušnice, kot jim pra* vimo ,ali s tujo besedo, t r a h e j e. Zrak vstopa v telo skozi predrobne luknjice, ki so na obeh straneh telesa od glave do zad* ka. Zato pa ne potrebuje nikakih pljuč, pa tudi ne srca, ki bi poganjalo kri in po njej dovajalo kisik telesu. Pri žuželkah gre ki* sik kar sam po cevkah v telo, do možgan, do mišic, do žlez- da, do najmanjšega dela telesa.
Pa mušje oči; Gotovo ste jih že videli. Na glavi so in zavzemajo večji del glave. Ni* majo vse muhe enako velikih oči. Nekatere imajo manjše, nekatere večje. Seveda so te oči drugače zgrajene kot naše. Sestavlje* ne so iz nešteto, izračunali so, da iz več tisoč očesc, zato izglodajo mrežasto. Vsako očesce sprejme del slike predmeta, ki ga muha gleda tako, da je slika celega predme* ta sestavljena iz toliko sličic, kolikor je očesc v očesu.
Vohajo in okušajo žuželke veliko bolje kot ljudje. Sedež voha je na njihovih tipal* kah. Da muhe dobro vohajo, vemo že iz izkušnje. Koliko se jih v kratkem nabere na gnijočem mesu, na svežih živalskih odpadkih. O k u š a j o pa ne le z ustnimi deli, temveč tudi z nogami. Muha, ki sede na košček sladkorja ali marmelado, zapazi ta* koj, za kaj gre: je li ugodno ali neugodno.
Pa ne mislite, da smo o muhi povedali vse, kar se povedati da; še zdaleč ne; ven* dar je ne bomo opisovali dalje, ker ni pro* štora za daljše opise.
Da so muhe nevarne, vemo. Ker lazijo povsod, prenašajo nesnago in povzročitelje belezni na jedi in človeka, pa tudi na živali. Manj pa je znano, da jih zadnja leta upo* rahljajo celo v zdravilstvu. Muhe ležejo jajčeca v smeti; mesarska muha, ki ljubi pred* vsem meso, pa leže najraje jajčeca na me* so, zlasti na gnijoče meso. Zdravniki so že pred sto leti opazili, da rane, zlasti zasta* rele in gnojne rane hitreje ozdravijo, če so se naselile v njih mušje ličinke. Odkod to? Te ličinke žro odmrlo staničje, rano torej čistijo, pa s svojim gibanjem in žretjem dražijo zdravo staničje, da hitreje raste. In ameriški zdravniki so se te izkušnje poslu* žili in so začeli s pomočjo mušjih ličink zdraviti težko ozdravljive rane. Vanje vcepijo namreč mušje ličinke, seveda jih pre* je temeljito okopljejo, da ne zanesejo v ra* ne kužnih klic in ne povzroče še hujšega obolenja.
Muh se najlaže obranimo s snago okrog hiše in v hiši sami. Zato skrbimo za za* prta smetišča in gnojišča. Muhe pa tudi zastrupljamo s postanim pivom, ki smo mu primešali enako množino vode, mu dodali formaldehida ter nekoliko sladkorja. Prav tako jih. lovimo na muholovce, ki jih moremo napraviti tudi sami: nekoliko kolofonije segrejemo obenem z ricinusovim oljem, kar moramo napraviti previdno, ker se ra* do vname, in dodamo nekoliko medu. Še bo* Ije je muh ne-puščati v sohe, zlati "-"mati okna, ko sile skozi nie sonce. Obramb. -s boljša ker preganjanje.
»KOKOŠKA KRONIKA«
Petek, 21. maja 1948
^Za naše gospodarjel
Zelje v nevarnosti
V preteklih letih so nastale večkrat velike praznine v zelnikih. Preje lepe in z*dra-ve mlade zeljne rastline so naenkrat pove-sil® J3voje glave, ki so zadobile značilno svinčeno sivo barvo. V nekaterih slučajih je bila škoda tako velika,- da je bilo treba vso njivo preorati in na novo zasaditi oziroma posejati.
Tako je bilo večkrat mogoče ugotoviti škodo, ki jo povzroča na zelju ali kapusu zeljna ali kapusova muha šele, ko zelja pred škodo ni bilo mogoče več obvarovati.
Ako potegnemo iz zemlje mlado rastlinico, ki začne veneti in dobiva značilno svinčeno sivo barvo, vidimo, da je objedeno podzemeljsko deblo in koreninice. To delo so opravile male, do 8 milimetrov dolge ličinke svetle barve. To so ličinke kapusove muhe.
Koncem aprila in v prvi polovici maja leže kapusova muha, ki je zelo podobna naši navadni muhi, na steblo kapusove rastline takoj nad zemljo ali pa v neposredni bližini rastline jajčeca.
Že v nekaj dneh prilezejo iz teh jajčec ličinke, ki začnejo takoj žreti na površini podzemnih delov mlade zeljne rastline in večkrat- prodrejo tudi v notranjost teh delov. Po dveh do treh tednih se živalice zabubijo.
Rjave bube ostanejo približno osem dni v zemlji, nakar izletijo iz bub sive, šest milimetrov dolge muhe. Vidimo, da traja popolna razvojna doba komaj 6 tednov in moramo zato računati letno s tremi generacijami ali rodovi te muhe. Druga generacija muhe je od maja do avgusta, tretja pa v septembru. Bube zadnje generacije preživijo zimo.
Kapusova muha napada vse zeljne in njim sorodne rastline.
Ako gnojimo s svežim gnojem, vonj takega gnoja nekako privlači muho; zato uporabljajmo le dobro vležan gnoj. Še boljše pa je, ako uporabljamo umetni gnoj.
Ako v zeljniku zapazimo bolne rastline, jih izrujemo, zemljo okrog rastline prelo-patimo in rastlino ter ličinke uničimo. Ako je škoda, ki so jo povzročile ličinke te muhe, zelo velika, uničimo jeseni vse ostanke zeljnih rastlin in nato na tej njivi nekaj let ne sadimo zelja.
Za zatiranje tega nevarnega škodljivca imamo danes zanesljivo sredstvo in to je »Agröcida 2«. To sredstvo je angleškega izvora, uničuje ličinke in obvaruje rastlino. Ko zasadimo zeljne rastline, tri ali štiri dni nato potrosimo 20 do 30 gramov »Agro-cida 2« na en kvadratni meter. Skrajni čas pa je, da trosimo to sredstvo, ko smo zapazili prve obolele rastline.
Največ tega sredstva trosimo seveda v neposredni bližini rastlin. Prah nato zakopljemo v zemljo.
To sredstvo pa ima zelo neprijetno lastnost. Ima namreč zelo neprijeten vonj, ki se prenese na krompir, čebulo, korenje in druge korenčnice, ki jih sadimo naslednje leto na tako njivo. Ako hočemo torej na to njivo drugo leto saditi gomoljaste rastline, ki so za ljudsko prehrano, ne moremo uporabljati tega sredstva za uničevanje kapusovega škodljivca. Za živalsko krmo pa ta vonj ni škodljiv.
»Agrocide 2«, ki ni strupen, ampak ima le neprijeten vonj, uniči tudi nekatere druge škodljivce v zemlji. Tudi proti tem škodljivcem trosimo okrog 100 do 150 kg sredstva »Agrocide 2«.
Kdaj bo boljše?
Skoraj navadili smo se že, da omalovažujemo vse, kar danes kdo svetuje, da. kritiziramo vse, kar danes kdo napravi. Živimo nekako v prepričanju, da je pri nas vse slabo in da ni mogoče pri nas nikakor priti do kakega izboljšanja, zlasti ne do izboljšanja gospodarskega položaja.
Tako smo prepričani, da mora naše kmetijsko gospodarstvo propadati, da mora nazadovati in da mora končno propasti, ker ne bo zadosti kmetijskih delavcev.
Kdor pregleduje številke ljudskih štetij v zadnjem desetletju, mora priti do prepričanja, da v doglednem času. še ni mogoče računati z izboljšanjem delavskih razmer — mislimo tu na število kmetijskih delavcev — v kmetijstvu. Obe svetovni vojni sta med evropskim prebivalstvom zasekali med mlajšimi letniki neozdravljive rane, izgube so pa gotovo največje med kmečkim prebivalstvom in jih je tu najteže nadomestiti.
Ne smemo pa misliti, da le pri nas manjka mladih delavcev na podeželju. Saj je to pomanjkanje tudi v Ameriki. Tako manjka n. pr. v Združenih državah v primeri s predvojnim časom v kmetijstvu kar ena petina kmečkih delavcev.
Kljub temu pa v Združenih državah proizvodnja kmetijskih pridelkov ni padla, nasprotno je znatno narastla. Saj bi brez povečanih pridelkov kmetijske proizvodnje v Združenih državah moralo človeštvo v mnogih deželah vsled pomanjkanja, vsled lakote umreti.
Več pridelkov - iudi pri nas!
Toda, kako je bilo mogoče v Združenih državah kljub manjšemu številu delavcev v kmetijstvu zvišati pridelke? Pri nas pa ravno na pomanjkanje delavcev valimo vso krivdo, da je danes skoraj polovico manj poljedelske površine zasejane s krušnim žitom kot pa pred desetimi leti.
V Združenih državah so dosegli znatno zvišanje pridelkov, ne da bi pri tem znatno več površine zasejali z žitom. Kako je bilo to mogoče? Večji pridelki niso odvisni le od ugodnih vremenskih razmer, odvisni so predvsem od pravilne in zadostne uporabe novejših tehničnih in gospodarskih pridobitev.
Predvsem moramo omeniti tu boljšo in večjo uporabo umetnih g n o j i 1 in boljše seme. Nato pa sledi takoj boljše in pravilnejše obdelovanje zemlje ter povečana uporaba kmetijskih strojev predvsem traktorjev.
To so temelji povečanja proizvodnje kmetijskih pridelkov.
Med prvo svetovno vojno so morali imeti ameriški kmetje za obdelovanje svojih njiv še 26.7 milijonov konj, leta 1947 pa več kot •za polovico manj, to je le še 11.5 milijona.
Ker je bilo manj konj, pa več traktorjev, je bilo seveda treba manj krme za konje, kmetje so mogli več pridelkov prodati.
Več strojev!
Ne samo, da so ameriški kmetje začeli v veliko večji meri uporabljati stroje, ti stroji so se morali izkazati v kmetijstvu tudi v vedno večji smotrenosti, morali so biti vedno bolj izpopolnjeni in prilagodeni za razne načine obdelovanja zemlje. Leta 1940 je bilo v uporabi poldrugi milijon traktorjev, po preteku petih let pa je to število na-rastlo že na dva milijona traktorjev.
Ravno tako pa se je tudi v istem razmerju povečalo število kosilnic, mlatilnic s popolnim čiščenjem itd.
Razen tega prihajajo na trg dnevno novi kmetijski stroji, večkrat tudi taki, ki so jih izumili ali pa vsaj izboljšali praktični kmetovalci sami. Seveda pa poizkušajo kmetovalci stroje čim bolj izrabiti. Zato imajo traktorji na pr. tako močne luči, da je mogoče z njimi orati tudi pozno zvečer.
Nevarnost ameriške konkurence
Iz prejšnega vidimo, da se je ameriškim kmetom posrečilo povečati proizvodnjo kmetijskih pridelkov s povečano in smotre-no uporabo kmetijskih strojev ,s pravilnim gnojenjem, z dobrim obdelovanjem zemlje in z izmenjavo semena. Posrečilo se jim je povečati pridelke, četudi je vedno bolj primanjkovalo kmetijskih delavcev.
Iz prednjega pa tudi moremo zaključiti, da grozi našemu kmetijstvu zaradi prevelike ponudbe vseh vrst živil iz kmetijske proizvodnje iz Amerike velika konkurenca. Proti tej konkurenci,, ki prav gotovo pride in moramo biti zato na njo pripravljeni, se moremo zavarovati le s tem, da bomo našo kmetijsko proizvodnjo pravočasno povečali in s tern tudi pocenili.
Zavedati se moramo, da Amerikanci svoje povečane proizvodnje kmetijskih pridelkov ne bodo opustili ali znižali, ko bodo druge države, v katere sedaj izvažajo Amerikanci svoje kmetijske pridelke .tudi povečale proizvodnjo svojih kmetijskih pridelkov. Takrat bo seveda poizkušala Amerika svoje kmetijske pridelke, s katerimi nas danes rešuje lakote, prodati po čim ugodnejši ceni in bo vsako kmetijstvo, ki ne bo moglo po tej ceni prodajati, enostavno izločeno.
Najenostavnejša rešitev bi bila seveda v tem, da bi tudi naše kmetijstvo proizvajalo tako poceni, kot more to ameriško kmetijstvo. Žal pa le ni mogoče tako enostavno preko noči, to se pravi naenkrat, spreme-
niti našega načina kmetijskega gospodarstva po vzorcu ameriškega kmetijskega gospodarstva. Naše kmetijstvo dela namreč v popolnoma drugačnih razmerah in pod popolnoma drugimi okoliščinami. Predvsem so naše kmetije ,to je kmetije v slovenskem delu Koroške, po obsegu zelo male. Razen tega pa morajo naši slovenski kmetovalci povečati pridelke na zemlji ,ki je že zelo izčrpana, saj pridelujejo na njej že sto in stoletja.
Kljub temu pa moremo in moramo ameriške kmetovalce v marsičem posnemati. Predvsem moramo zahtevati boljšo elektrifikacijo našega podeželja, kar nam bo omogočilo večjo uporabo strojev.
Pri nas so še malo znane strojne zadruge. Te naj bodo nekak temelj izboljšanja obdelovanja zemlje. To bo omogočilo uporabo
kmetijskih strojev tudi pri naših malokme-tijskih razmerah, to bo omogočilo pravilno in primerno obdelovanje zemlje, kar je temelj povečanja pridelkov na njivah, na travnikih in pašnikih.
Drugi pogoj povečanja pridelkov je, da vzamemo za setev le najboljše, dobro očiščeno seme.
Tretji pogoj povečanja pridelkov je, da pravilno in zadostno gnojimo.
Še četrto: miičujmo in zatirajmo rastlinske škodljivce.
To so štirje temelji povečanja naših kmetijskih pridelkov. Te temelje sezidajmo, te temelje zgradimo močno in na njih gradimo naprej, pa bomo mogli premagati vsako konkurenco. Ko bo na teh temeljih zgrajena stavba našega kmetovanja, moremo pričakovati ,da gremo v boljšo dobo, boljšim časom nasproti.
75 let latlružnišlia
Letos je 75 let, odkar je bil izdan avstrijski zakon o zadružništvu. Nikakor ni naš namen, da bi proslavljali staro avstro-ogr-sko zakonodajo, ki je prizadejala onim avstrijskim narodom, ki niso bili »gosposki narod«, večinoma škodo in krivico. Vendar pa je v stari avstro-ogrski državi bil ravno po prizadevanju zastopnikov takozvanih »manjšinskih« narodov včasih izdan kak zakon, ki je prinesel koristi vsem narodom in vsem slojem prebivalstva.
Tak je bil tudi' zakon o zadružništvu, ki je bil izdan leta 1873.
Ta zakon je velikega pomena tudi za slovensko zadružno gospodarstvo in je zato pravilno, da se ob obletnici tega dogodka na kratko spet spomnimo na izredno važnost zadružništva za slovensko kmečko gospodarstvo.
Pred zadružništvom — »podložniki«
Kakor daleč nazaj v zgodovini slovenskega naroda moremo zasledovati načine gospodarskega urejevanja življenja in urejevanje medsebojnega državljanskega sožitja, vidimo, da je bilo to urejeno zadružno.
Pa tudi pozneje, ko so Slovenci izgubili vsako državno samostojnost, je v njihovem življenju prevladoval način življenja, urejen na zadružni skupnosti. To skupnost je urejevalo prastaro pravo, ki je temeljilo na izročilu, na starih navadah in običajih. Na tem pravu je temeljila tudi ureditev vaške skupnosti, ali srenje oziroma soseske.
To pravo, kj je temeljilo v ljudstvu, je nadomestilo polagoma, posebno pa v 16. in 17. stoletju takozvano rimsko pravo. Na podlagi samovoljne razlage tega rimskega prava so si lastili razni knezi in graščaki lastninsko pravico na zemljiščih svojih »podložnih« kmetov in so končno postali neomejeni »lastniki« teh posesti.
S tem pa. je bila odstranjena in odpravljena tudi vsaka skupna lastnina, ker je tudi ta prešla v popolno last knezov, graščakov in samostanov. Pričela se je najžalost-nejša doba v zgodovini kmečkega stanu.
V 18. in 19. stoletju so bile nekatere najhujše trdote tega tujega prava odstranjene ali vsaj omiljene.
šele zadružni zakon pa je spet priznal zadrugo kot temelj gospodarske skupnosti.
Pred uveljavljenjem tega zakona so sicer že nastajale zadruge, toda manjkala jim je trdna podlaga. Šele zakon o zadružništvu je priznal kot temeljno pravilo samopomoč. Priznal je enake pravice in dolžnosti vseh
članov zadruge, uredil je posebno vlogo deležev, določil nadalje jamstvo članov, zahteval omejitev delovanja in poslovanja zadruge samo na člane. Misel o samopomoči in ustanova o samopomoči je tako dobila zakonito podlago.
Zasebni kapital
Skoraj v istem času, ko so začele nastajati zadruge, je bil tudi konec fevdalnega gospodarstva in na njegovo mesto je takoj stopil kapitalizem. »Sposobnemu prosto pot«, je bilo olepševalno načelo in je še danes deloma tega novega reda. In načelo družb, ki so nastajale v tem sistemu, to je razne družbe z omejeno zavezo in razne delniške ali akcijske družbe, je — dobiček, profit posameznika. Glavno stremljenje onih, ki imajo kapital, pa je, brez dela si pridobivati in povečavati dohodke.
V	zvezi s temi nauki kapitalizma pa je ta velikokrat izrabljal delovno silo onih, ki kapitala niso imeli, za svojo obogatitev.
Cilj kapitala pa je'končno bil, čim več premoženja združiti v rokah nekaterih, ki so postajali vedno bolj odločilni v vsem javnem in zasebnem življenju, ker: bogastvo daje moč in oblast. V nujni zvezi s tem pa je postajalo vedno večje število onih, ki niso imeli ničesar, nastajala je masa prole-tarijata.
Zadruge — rešitev
V	teh žalostnih razmerah so nastajale prve zadruge, ki so hotele pomagati gospodarsko slabim. Razen tega pa hoče zadruga izrabiti vse prednosti velikega obrata in hoče te koristi v enaki meri zagotoviti vsem članom zadruge.
Zakon o zadrugah priznava temeljno načelo medsebojne pomoči, načelo neomejenega števila članov, in priznava zahtevo po etičnem, to je poštenem gospodarjenju. Zakon o zadrugah uveljavlja spet staro naravno pravo, uveljavlja prastari čut o skupnosti, ki je položen v človeško naravo, in uveljavlja končno pravično socialno ureditev.
Vse kulturno in gospodarsko življenje ima v zadružništvu svetel zgled prave demokracije.
Prepričani smo, da ima pravo, nedržavno, svobodno zadružništvo izredno nalogo v gospodarskem, pa tudi v socialnem in kulturnem življenju našega naroda.
Samo pravo zadružništvo bo omogočilo obstanek in razvoj kmečkega gospodarstva v dobi, ki prihaja.
EsparzeSa
Brez prenašanja cvetnega prahu s prašnikov na pestiče, to je brez oprašitve naše kulturne rastline ne bi tvorile ploda, ne bi dajale semena. Oprašitev izvršujejo večinoma čebele in zato je čebelar nehote velik prijatelj in pomočnik kmetov. Zato pa je tudi na splošno priznana velika» važnost in izredni pomen čebelarstva za kmetijstvo.
Vsled vojnih in še bolj povojnih razmer se je število čebelnih panjev ali korit zelo zmanjšalo. Ker čebelarji v jeseni leta 1946 in v jeseni leta 1947 niso dobili zadostnih količin sladkorja, da bi mogli prehraniti čebele čez zimo, se je spet znatno, skrčilo število čebelnih družin.
Škode vsled opisanih razmer nimajo le čebelarji, škoda je splošna, zlasti pa se bo bo škoda poznala vsled zmanjšanja pridelkov pri rastlinah, ki so navezane na opraše-vanje po čebelah.
Le z napornim delom in požrtvovalnostjo čebelarjev in z izdatno podporo skupnosti bo mogoče spet povišati število čebelnih družin.
Ko pa mislimo na povečanje števila čebelnih družin, moramo misliti tudi na izboljšanje čebelne paše.
Pri tem moramo opozoriti kmetovalce zlasti na eno kulturno rastlino, ki je velike-
in čebele
ga pomena in izredno koristna ne samo za čebele, ampak tudi’ za kmetijstvo. Ta rastlina je e s p a r z e t a.
Ta deteljna rastlina uspeva dobro tudi na suhem tlu, torej v legah, ki trpijo zaradi sončne pripeke. Esparzeta je dolgotrajna rastlina, saj traja po pet pa tudi po deset let in uspeva dobro tudi še v višinah preko 1000 m nadmorske višine.
Esparzeta daje dobre pridelke pri prvi in drugi košnji, ne uspeva pa več tako bujno v jeseni. Esparzeta tudi ni tako nevarna za pašo, ker po nji ne napenja živali tako hitro kot pa po drugih deteljnih vrstah.
Esparzeta je izredno dobra čebelna paša in daje nektar, to je strd, pa tudi cvetni prah. Cvete od srede junija do maja.
Setev esparzete je priporočljiva tudi zato, ker je njeno seme znatno cenejše kot pa seme lucerne ali pa seme rdeče domače detelje.
Esparzeto pri nas še mnogo premalo poznajo, zato jo tudi premalo cenijo in premalo sejejo.- Kdor pa jo je enkrat sejal in preizkusil, je ne bo več opustil.
Zato naj bi naši kmetovalci sejali mnogo več esparzete, ker bodo izboljšali s tem svojo živinorejo in istočasno skrbeli na obilno in dobro čebelno pašo.
GRABŠTAJN
Prebujanje k novemu življenju po strašni vojni se je začelo tudi v Grabštajnu. Zopet je naša cerkev sv. Štefana dokaj polna pri obeh božjih službah ob nedeljah in praznikih. Posebno zjutraj je mnogoštevilno obiskana, kajti privlačno je krasno petje slovenskega zbora iz Grabštajna in Zagorja. Organist se hvalevredno trudi za izboljšanje cerkvenega petja. Gospod župnik so krepko prijeli za versko povzdigo tega kraja. Zamislili so cerkveno-farno dvorano, kjer se bodo otroci in farani zbirali k verskim in kulturnim prireditvam, igram in predstavam. Nekdanji župnijski hlevi so moderno in okusno preurejeni za igre ter za kino-predstave, katere se redno vrše vsako soboto in nedeljo zvečer. Vodi gospod župnik osebno, ki ima v ta namen tudi zrelostni izpit. Skoraj pri vsaki predstavi je nabito polna dvorana gledalcev. Čisti dobiček je namenjen za karitativne in cerkvene svrhc.
Na materinsko nedeljo je bila proslava naših mater. Otroci so pod pokroviteljstvom učiteljstva uprizorili krasno igrico materam na čast s petjem in deklamacijami. Gledalci so bili prav zadovoljni, želeti bi bilo, da hi tudi bila kdaj še slovenska prireditev. Omeniti moramo tudi, da imamo orgle na električni pogon, da ni treba vedno iskati po cerkvi mehača za orgle. Zamišljen je tudi električni pogon za zvonove, katere imamo kar štiri jeklene in so precej težki. V načrtu je tudi stanovanje za cerkovnika in organista. Kdaj se bo ta želja uresničila, nam bo bodočnost pokazala.
Tudi zavrtimo se včasih, da preženemo moreče skrbi sedanjega časa. Kdo hi se zmeraj kislo držal kot »esih«, ki ,ga kupimo na nakaznice v trgovinah, saj je itak politika kisla, da kar reže v mozek in živce in se bojimo, da nam vse skisa.
Tudi železniški promet se je zboljšal v zadnjem času, kar se prav lepo zahvalimo železniški upravi za ta ukrep,
ZILJSKA BISTRICA
Minil je dan, na katerega so se naši fantje že tako dolgo veselili. Na binkoštni ponedeljek smo »štehvali«, potem plesali in zdaj smo spet lepo pri delu.
Dneva, kakršen je bil ponedeljek, bi si pa res težko zamislili. Rano zjutraj, ko je zvonilo k prvi maši, je nebo bilo še kar zatlačeno z meglo in oblaki. Tisti pa, ki vremenske prilike okrog Dobrača in Mangarta poznamo, smo brž vedeli, da bo dan toliko lepši. In res razjasnilo se je, sonce je pričelo poljubljati naše vasice, po katerih je že bilo vse živo. Res bi nam bila hudo pri srcu, če tega dne ne bi imeli lepega vremena.
Po dopoldanski maši smo fantje pohiteli še vsak na svoj dom, »uštimali» smo se še enkrat, marsikdo je že zavriskal, potem pa smo šli počehljat svojega konjiča, od katerega bo na vsak način uspeh tudi mnogo za visel.
Sklenili smo, da bo »štehvanje« tokrat res tako, kot je bilo. za časa naših očetov.
MAUSER KARELi
ROMAN
(Nadaljevanje)
10.
»Strah je človeka, dokler ne odpre vrat. Bojimo se skrivnosti, ki jih ne poznamo.«
Klemen odbija Jelkine besede.
»Udarjaš me,« se bridko stisne iz Jelke.
»Vsaka resnica udarja, Jelka. Vsaka resnica boli, zato ker je resnica.«
Klemen strmi v knjižnična vrata.
»Dopoveduješ si, da se braniš pred seboj,« udari Jelka. »Vendar misliš drugače.«
Ni si mislila, da se bo pogovor tako razpletel.
»Hudič živi od prevare, človek ne more. Včasih je še resnica pretežka za človeka.«
Klemen mirno udarja nazaj. Dobro vidi, kako se Jelki tresejo ustnice. Sedita si nasproti, med njima je pretekla ljubezen, ki je Jelka ne more pozabiti.
»Potem si mi lagal v tistih dneh,« se je grenko razklenilo v Jelki.
Klemenove oči so se zavrtale vanjo.
»Nisem, samo stal sem pred zaprtimi vrati. Nisem vedel, da gre moja pot mimo tebe,«
V Klemenovem glasu je bila žalost.
»Nisem te hotela žaliti,« je bilo težko Jelki. »Jaz ne morern živeti.«
Kot veste, smo tudi lani štehvali in prišli so gospodje in nas filmali. Vse je bilo v najlepšem redu, le slovensko. lani nismo pri snemanju filma peli. Pa nas je bolelo to kar vse leto. Zato spio sklenili, da bomo letos štehvali, kot so nam o tem pravili naši starši.
Gostov tudi letos ni manjkalo. Ne mislim samo naših domačih radovednežev, ki se jih je nabralo na debelo in gosto od lipe pa gori do pod brega- Prišli pa so tudi drugi, z vlakom in avtomobilom. Hodili so okrog naših dečel s fotografskimi aparati v rek'•'n
Ziljanka v narodni noši
in slikali, da je bilo joj. Saj drugače si kaj takega ne dovolimo kar tako. Štehvanje pa je že tak praznik, da smo ne samo zamižali, še skoraj ponosni smo bili.
Točno ob dveh popoldne je domača godba zaigrala, mi pa smo se na iskrih konjičih zapodili in samo trikrat je bilo treba obrniti. Od sodčka so že ležali žalostni razbiti ostanki na tleh. Morda bi kateri rekel celo, da obroči niso bili preveč trdni in debeli, mi pa vehio, da so naše pesti bile tako hude in neusmiljene ter ga razbile, kot bi bil navadna napuhla turška betica.
Potem smo pa pod lipo zaplesali »prvi rej«. 'Zapeli smo našo staro slovensko pesem »Buh nam daj ta duober čas«. Seveda smo pazili, da se kak nepoklicani ni »pri-muznil«. Saj veste, da samo »ta ledik« dekleta in fantje smejo plesati ta prvi rej. Pravzaprav tudi v tem nismo več tako natančni. Pri božji kapljici se. tudi o tem da pomeniti.
H koncu naj še povem, kako je naša stara mati odgovorila nekemu gospodu iz mesta, ki jo je vprašal, kje sijejo naše lepe stare ziljske noše. »To oblekco«, je dejala in pokazala na svojo vnukinjo, ,»sem jaz nosila pred 50 leti. Vrteli se in peli smo takrat še bolj kot danes ...«
šele zdaj je bruhnila bolečina prav iz nje.
Klemena ni zamajala.
»Volje in poguma je treba. Poskusi!«
Bal se je, da je še daleč do zvonjenja.
Jelkini prsti so se stisnili kakor za molitev.
»Klemen, pojdi v Zagreb! Usmili se me!«
Po hodnikih je zazvonilo. Rezki glasovi so oplazili vse stene.
Jelkine rosne oči so spraševale.
»Obiskovalci morajo oditi.«
Klemenov glas je krhek.
Prvi obiskovalci se poslavljajo. Tudi Klemen se vzdigne. Jelka sedi.
»Iti moram.«
Ponudi ji roko. Ko dvigne solzne oči, tudi Klemena: nekaj zadrgne v grlu.
.»Zbogom!«
Jelka, gre sklonjeno do vrat. Klemen jih drži odprta, dokler Jelkin klobuk ne zgine pod vratarjevim oknom.
Po hodnikih je tišina. Skoz njo šumi Klemenov talar. Klemen Gornik se vrača v svojo sobo.
ZORENJE
Alter alterius onera portate, et sie adimplebitis legem Christi. (Galat. 6, 2)*
V nedeljo po večerji je bil širši sestanek Karitativnega društva. Rešiti je bilo treba nekaj važnejših vprašanj, ki so se nanašala na delovanje v barakarski koloniji. Klemen se je dobro pripravil, ker je slutil, da bo zavoljo Kremenca naletel na odpor. Kremene je bil na Resnikovi strani, toda potreben
* Nosite drug drugega bremena: tako izpolnite postavo Kristusovo.
ŽELEZNA KAPLA
»Človeku ni dobro samemu biti,« si je mislil Štefanič Jože, vrtnar v Kapli, zato je naredil isto, kar naredi vsak v takem položaju. Poiskal si je nevesto in Grubelnikova Elza mu je bili najbolj všeč. Vsa zadeva se je končala tako, kakor vedno: s poroko, ki je bila na binkoštno nedeljo v kapelski farni cerkvi. Poročil ju je gospod dekan, ki je imel pred mašo krasen nagovor o pomenu družinskega življenja in o dolžnostih žene in moža.
Ker pa bi bilo dolgčas, če bi bila sama na ohceti, zato sta povabila svoje znance in prijatelje ter sta z njimi proslavila dan, ko sta se odločila, da bosta hodila v dvoje in si zvesto delila v življenju dobro in slabo.
Mi vsi pa jima iskreno želimo na poti v dvoje čim več srečnejših in zadovoljnih dni ter blagoslova božjega.
Sprejem dijaliov v ftlarijaniščc
Škofijski list prinaša v zadnji številki obvestilo o sprejemu dijakov v Marijani-šče. Gg. župniki naj'pravočasno opozorijo fante in starše na rok in na pogoje. Vloge naj pošljejo ravnateljstvu MarijaniŠča, Tanzenberg, pošta Gospa Sveta (Maria Saal). Vloge je treba poslati do 10. junija.
Priložiti je treba:	krstni list, domovinski
list, zadnje šolsko spričevalo in izjavo staršev, v kateri naj navedejo, da je fant poklican za duhovniški poklic ter obljubo, da bodo sina v’ tem poklicu podpirali. Gg. duhovniki naj vlogi priložijo svojo oceno. Če je prosilec potreben znižanja plačila, naj priloži vlogi še posebno prošnjo. Gg. župnikov stroga dolžnost je, da priporočijo samo take fante, o katerih se more po človeških spoznanjih reči, da so poklicani za duhovniški poklic in tako vredni podpore škofije m dobrotnikov semenišča. Strogo je treba paziti na to, da je semenišče samo za fante, ki imajo resen namen postati duhovniki. Semenišče ni za dijake, ki so si izbrali drug poklic, pa bi radi vstopili v Marijamšče, kjer je studiranje cenejše.
V prošnji za znižanje plačila naj se natančno navede, koliko znašajo dohodki staršev, koliko čistega dobička izkazuje njihova zemljiška pola, koliko hektarjev obsega posestvo in kakšne vrste je zemljišče. Gg. župniki naj se v teh stvareh točno izrazijo.
Kdor hoče biti sprejet v višje razrede, mora napraviti sprejemen izpit. Če prosilec . pride iz srednje šole, mora za drugi ali tretji razred napraviti izpit iz latinščine, ki se v Marijanišču poučuje od prvega leta naprej. Ako pride iz glavne šole, mora napraviti izpit iz vseh predmetov, v katerih nuna »zelo dobro« ali pa vsaj »dobro«.
VREDNOST IN POMEN
Prvi in najlepši biseri slovenskega narodnega značaja in slovenske narodne omike so narodni običaji. Ti so prava narodna last, že iz davnih vekov podedovana in skozi vsa stoletja skrbno negovana. Zrastli so iz prastare prvotne slovenske vernosti, ki je bila takrat še poganska, in bili domače narodno bogoslužje.
Ker so ti običaji sprva vedno bili nekaj dobrega, posledica pametnega nravnega načela, medtem ko je nasprotje bilo »razvada«, je ob pokristjanjenju sv. Cerkev pustila narodom skorajda vse navade, če le niso bile v nasprotju s krščanskimi resnicami. In ker je sv. Cerkev znala dati mnogim poganskim navadam krščansko vsebino in jim vtisniti krščanski pečat, so se po njeni zaslugi ohranili do današnjih dni najdragocenejši biseri prastare narodne omike, narodov duhovni zaklad. V njenem kulturnem območju so si narodi ustvarili prave zakladnice pač v soglasju s starimi izročili in krajevnimi razmerami. Najsi so slovenski narod trle še take nadloge, je njegov duhovni zaklad, kar zadeva njegove narodne običaje, bogatejši in slikovitejši od vseh sosednjih.
Da nam bodo naši narodni običaji res vir novega, pomlajenega verskega in narodnega življenja, jih moramo:
1.	skrbno ohraniti.
2.	j i h o b u d i t i, kjer so zamrli, pa je spomin nanje še kolikor toliko živ.
3.	jim vrniti prvotni smisel. To je predvsem naloga. znanosti, narodopisne in bogoslovne, in na podlagi izsledkov naloga vseh izobražencev. Ločiti moramo zrno od sneti.
4.	j i m d a t i sodobnejšo obliko, kjer je potrebno. Kakor se vsaka živa stvar
podpore kakor malokdo. Pet otrok je imel, šestega na poti. Podpora z druge strani je malenkostna in Kremene je že drugi mesec brezposeln. V tovarni so delavce odpuščali.
Po molitvi je predsednik dal besedo Za-brežniku iz tretjega letnika. Omenil je družine, ki so res potrebne podpore. Vsaj približno izpolnjujejo svoje verske dolžnosti in kažejo dobro voljo. Kremenčeve družine se ni dotaknil, Plesnikovo pa je še posebej priporočil. Klemena je stisnilo pri srcu. Nič ne reče. Tudi Plesnikov! so potrebni, toda Plesnik vsaj nekaj zasluži in samo dva otroka ima.
Blagajnik Križnar je poročal o stanju blagajne in o višini podpor. Fond je izčrpan, denarja ni veliko. Naj se podpore nakažejo samo res potrebnim, dokler se ne nakaplja vsaj nekaj premoženja.
Pričela se je debata.
Klemen dolgo ni mogel do besede. Mo-škaj se je nekajkrat oglasil in poudaril, da je naloga karitativnega društva predvsem ta, da se kolonija moralno dvigne.
Nato je prišel do besede Klemen. Ko j, ko je omenil Kremenca, je Moškaj dvignil roko.
»Tega ne moremo podpirati. Strupen je.«
Klemen se mu je ustavil.
.»Veliko družino ima in šestega otroka pričakuje.«
»Tega bi se mogel zavedati,« kar bruhne iz Moškaja.
»Otroci niso krivi očetovih grehov,« je zgrabilo Klemena.
»Vseh ne moremo podpirati. Gledati moramo predvsem na tiste, ki se nagibajo k nam,« je potegnil Primožič iz četrtega letnika z Moškajem.
NARODNIH OBIČAJEV presnavlja, tako se tudi. narodno življenje več ali manj spreminja. Vendar sme pri tem odpasti le nebistveno, a duh mora ostati neokrnjen. Ta duh je v slovenskem narodu vedno bil duh plemenitosti, duh prave krščanske kreposti.
IšiisHo ml® slovenske narodne ©bivaje
Da bodo ljudski običaji vsemu slovenskemu narodu vir nove duhovne verskokultur-ne rasti, pa je treba, da ves nared pozna svoje narodne običaje. Zato je naloga' vsakega, da pridno paberkuje in skrbno zapisuje vsak, še tako malenkosten drobec. V mozaiku duhovne podobe naroda je ta drobec dragocen in bistven.
Na Koroškem je še dovolj nezabeleženih in širši javnosti neznanih slovenskih narodnih običajev. Zato takoj na delo, da se reši pozabi to narodno blago. Sodelovati pa morajo vsi, ne samo inteligenca. Vsak je sposoben, da v kratkih besedah napiše lepe navade ki jih imajo Slovenci med cerkvenim letom, lepe navade ob porokah, krstu, birmi, novi maši, pogrebu, razne običaje ob ljudskem delu (košnja, žetev, mlačva itd.) Zapisati je treba vse v domačih izrazih in domačem jeziku. S tem se bogati narodni slovar. Tudi vse lepe pregovore, pesmi, pripovedke in legende, ki so v zvezi, ne pozabite omeniti. Zavedati se je treba, da je vse to gradivo prevožen dokaz za obstoj slovenskega naroda.
Če bo naše uredništvo dobilo dovolj gradiva, ga bo z veseljem objavilo, da thko seznani s slovenskimi narodnimi običaji ves svoj krog čitalcev.
Naj velja- za vsakega geslo »Mal položi dar domu na oltar«.
»Mislim, da nesebična ljubezen ne govori tako,« je odvrnil Klemen.
Mnenja so se pričela deliti.
Klemen je poizkušal dobili večino zase. Predsednik je bil prisiljen dati predlog na glasovanje.
^ Klemenov predlog je bil odbit s pičlo večino. Moškaj je potegnil vrat in zaprosil za besedo.
.»Zdi se mi,« je hrfcnil, »da preveč skušamo pridobivati ljudi s kruhom, pa premalo z utemeljeno besedo. Največje zlo barakarske kolonije je moralna gniloba. To je treba ozdraviti.«
Klemen ga je sredi govora oplazil.
»Siti težko verjame lačnemu, da je lačen.«
Nato je zvonilo k večerni molitvi.
Točk premišljevanja Klemen skoraj ni slišal. Mislil je samo na Kremenca^ na pet lačnih otrok in na šestega, ki ga še ni.
Plenic bo treba.
Kje jih dobiti brez denarja?
Nato se spomni svojih rjuh. Ko bi jih dal zrezati in predelati v plenice.
Misel mu je bila všeč. Za tri štruce kruha ima pa tudi še denarja.
Kljub silenciju se je Moškaj v sobi hotel nekaj izgovarjati. Klemen mu ni odgovoril.
Koj zjutraj je grede v Alojzijevišče zanesel par rjuh k šivilji. Toliko, da bo za prvo silo. Kremenki bo vse prav prišlo.
Moškaj je ves dan bodel vanj, kakor da mu je žal nastopa na sestanku.
»Ti preveč skušaš delovati navzven, pa pozabljaš, da so ti ljudje pokvarjeni. Najprej jim je treba datj moralne opore. Potlej bodo vse lažje nosili.«
Moškaj skuša govoriti učeno.
(Nadaljevanje)
SLOVENCI V NOVEM VEKU
(TRUBAR IN PROTESTANTSTVO)
Za prevod sv. Matevža in drugih evan= gelijev se je Ungnad že na Štajerskem živo 'zanimal in v pismih vzpodbujal Vergerija, da začeto delo nadaljuje. Ko je prišel 1. 1557. na Virtemberško, mu je vojvoda KrL štof prepustil za stanovanje prazen kartu= zijanski samostan v mestu U r a h u. Tu je nastalo središče slovstvenega dela za Južne Slovane.
Kakor Vergerij, je tudi Ungnad želel Trubarjevo književno podjetje tako razši= riti, da bi obsegalo vse Južne Slovane. Ugodna prilika za izvršitev tega sklepa se je nudila, ko je neki istrski duhovnik, gla= goljaš Štefan Konzul, prišel na Nem= ško in dobil učiteljsko službo v Regensburg gu. Tu je pričel okoli 1. 1557. Trubarjeve slovenske knjige prevajati v hrvaščino, pisano z glagolskimi črkami. Sredstva za tisk je preskrbel Ungnad.
Vodstvo pri slovstvenem delu v Ungna» dovi tiskarni je prevzel Trubar, ki je sedaj opustil pridigarsko službo in se preselil v Urah. Ko so ga deželni stanovi poklicali na* zaj v Ljubljano, se je silno težko ločil od tiskarne. Pozneje pa se je med njim in ostalimi sodelavci vnel spor, ki je prenehal šele ob Ungnadovi smrti.
Zadnji in najvišji cilj protestantskega slovstvenega delovanja je bil prevod vsega sv. pisma. Trubar, Vergerij in Ungnad kljub svoji goreči želji tega cilja niso do= segli. Izdali so le posamezne knjige novega zakona, ki so jih končno združili v »Novi Testament«. Šele Dalmatin je s svojim pre5
HadiaCdtmc
SOBOTA, 22. maja:
7.15	Iz svetovnega tiska.
17.10	Pregled sporeda za prihodnji teden.
NEDELJA, 23. maja:
7.30 Jutranja glasba.
19.00	Poročila.
19.20 Polurna oddaja.
PONEDELJEK, 24. maja:
7.15	Zgodovinsko predavanje.
16.00	Potovanje po svetu: Francija.
17.10	Poročila.
TOREK, 25. maja:
sp 7.15 Poročila in jutranja glasba.
17.10	Poročila.
SREDA, 26. maja:
7.15	Poročila in jutranja glasba,
17.10	Poročila.
ČETRTEK, 27. maja:
7.15	Zvočni tednik.
17.10	Poročila.
19.30 Polurna oddaja.
PETEK, 28. maja:
7.15	Jutranja glasba in poročila.
17.10	Poročila.
povod časopisu
vodom celotne biblije ustvaril delo, ki pomeni višek protestantskega slovstva. J u = rij Dalmatin, doma v Krškem za Savo, je obiskoval šolo pri Adamu B o h o r i = č u, ki mu je že v mladosti vcepil ljubezen do slovenskega jezika. Pozneje je odšel na študij v Tübingen, kjer je na Trubarjev nasvet poslovenil prvo knjigo Mojzesovo. Pozneje so ga deželni stanovi poklicali v Ljubljano za predikanta. Tedaj se je v Ljubljani naselil prvi tiskar Janez Mandelc. Pri njem je Dalmatin dal natisniti prvi del sv. pisma na svoje stroške. Pozneje pa je nadvojvoda Karol tiskarno dal zapreti. Ta*
Besede pomenijo:
Vodoravno : 1 dan v tednu; 5 hladno orožje; 7 tla; 9 koroški izraz; 10 vrsta goveda; 13 prevzetnost; 15 cvetoči mesec; 17 poljska cvetlica; 18 krstna priča; 20 znamka mlečne čokolade; 22 sedanji, moderni; 25 polom; 27 reka v Rusiji; 29 vrsta sablje; 31 časovni veznik; 32 predlog; 33 rožni venec; 34 osebni zaimek; 35 neke barve; 37 rokodelec; 39 afriška ptica; 41 kmečki praznik; 42 strupena kača; 43 mesto v Arabiji; 45 rimski vojskovodja; 47 pro-sjak; 48 manjša denarna enota sosednje države; 49 poziv; 51 zelo mrzel; 52 moško ime; 53 del telesa; 55 žitarica; 57 raj po veri starih Slovanov; 58 nemška plemenita-ška označba; 59 del očenaša; 62 grška sveta gora; 64 evropska reka; 66 razkuževal-na tekočina; 67 pokrivalo; 68 kratica za »brat«; 69 klej; 71 kosilo; 73 iznajditelj dinamita; 75 brezpravno ljudstvo; 76 tuja beseda za zlato; 77 kruh; 79 beseda iz očenaša; 81 velika posoda; 82 hujša kot lakota; 83 jarek z nasipom; 84 najmanjši delec;
ko so ostale knjige sv. pisma natisnili v Vitenbergu na Saškem. Ker so se bali, da jih vlada zapleni ,so jih na skrivnem v so* dih in zabojih prepeljali v Slovenijo. Tiskanje knjig je vodil Dalmatin sam. Po oprav* Ijenem delu se je vrnil in ostal še nekaj ča* sa v Ljubljani ,nato pa se- je preselil na župnijo Škocijan pri Turjaku, ki sta mu jo podelila brata Krištof in Volk Engelbert Turjaški. Nenadoma ga je zadela smrt v Ljubljani 1. 1589.
Spomin na Jurija Dalmatina se- je ohra* nil med našim ljudstvom še do danes. Ime* nujejo ga Jurij Kobila in pripovedujejo, da se je zatekel na- Turjak, kjer so ga imeli skritega v podzemski kleti. Tu je dovršil svoj prevod sv. pisma. Še par stoletij pozneje se je vhod v podzemeljsko klet imeno* val »luknja predikanta Jurija Kobile«. S Trubarjem in Dalmatinom sta legla, v grob najmarljivejša protestantska književnika.
(Dalje prihodnjič.)
86 prav tak; 88 pralno sredstvo; 89 oseba iz sv. pisma; 95 samo eden; 91 kot pri 84. vodor.; 92 človeški udje; 93 slonov zob; 94 največja opica; 95 padavina; 96 rastlina ovijalka; 97 nizlo ležeča pokrajina.
Navpično : 2 kje?; 3 pokrajina v Grčiji; 4 vojaški duhovnik; 6 »je zlato«; 8 sedež vida; 9 nasprotje od noči; 10 reven, skromen; 11 veznik; 12 spona; 14 trenutek; 16 izraz žalosti; 17 sladka jed; 18 prizadevajoč bolečino; 19 čas, era; 21 ideja: 23 ruska reka; 24 borba: 25 krivoverec, 26 žensko ime; 28 pomanjkanje, revščina; 30 predlog; 33 mesto v severni Italiji; 34 žensko ime; 36 prijetno na pogled; 38 nova vojna iznajdba; 40 osebni zaimek; 41 hrastov plod; 42 grška črka; 44 petrograjska reka; 46 siromašen; 47 kot.pri 10 vodor.; 48 reka v Savinjski dolini; 50 večja časovna enota; 53 poljski sadež; 54 gozdna živalca; 56 del stanovanja; 59 skušnja, ve-žbanjc; 60 vrela voda; 61 pralno sredstvo; 63 vrsta plodu, kal življenja; 65 vohalo; 66 užitna hrana; 67 moška razvada; 68 vrsta
kovine, zlitina; 70 dolžinska mera; 72 pla» čilno sredstvo; 74 vrsta fižola; (5 nasprotje od gost; 76 naokrog, približno; 78 naj bo; 80 veznik; 82 igrača; 83 kralj, ptičev; 85 nežen, ljubek; 87 črnokljuni ptič; 88 začimba; 89 veznik.
Rešitev vpletenih besed iz križanke »O d
Levstika do Stritarja«:
Vodoravno: 1 Josip Stritar, 9 Simon Jenko, 12 Vaclav Bril, 31 Boris Miran, 52 Fran Erjavec, 70 Mandelc, 80 Mencinger, 82 Valentin Zarnik.
Navpično: 7 Ivan Tušek, 24 Cigale, 37 Pace, 40 Franja.
Kuho zaviješ dolžniku vrat
(Nadaljevanje s 4. strani)
»Tovariša, nikar se ne vmešavajta v^ to zadevo! Ta zguba vama ne more plačati niti enega čaja; dobro so mi znani njegovi računi.«
Policista vidita, da ne bo zaslužka, in odideta. Yang se zdaj obrne na. sodišče. Veselo ga obkolijo sodni sluge, misleč, da gre za kako dobičkanosno zadevo, a hitro spoznajo, da so se zmotili.
»Res je, da mora sodnik poznati samo pravico, a živeti mora tudi od česa. Če pa menite, gospodje sodniki, da vam bo padla kakšna sapeka od tega zapravljivca, se bridko motite.«
Tedaj začne liu-lang na novo naštevati litanije Yangovih dolgov in pregreh. Občinstvo se krohota.
Mojemu liu-langu gre delo dobro od rok.
Končno sprejme ubogega Yanga vratar sodišča, jako vplivna oseba1, a liu-lang je že zraven.
»Prosim, gospod vratar,« vpije liu-lang, »vprašajte tega tožitelja, če ima kakšno sapeko za vas. Nima jene; če jo pa ima, jo je ukradel. Pozivam slavno mandarinsko sodišče, da vrže tega človeka v ječo. Poznam poštenega človeka, ki vam bo to dejanje v korist javne varnosti bogato poplačal«.
Liu-lang nadaljuje napade z^ ostrim in besnim glasom, kot se pri sodišču spodobi.
Yang ne more niti z besedico vmes. Končno vržejo oba skozi vrata, gospoda Yanga in njegovega tovariša. »Dva bratca iz istega testa,« se pokroviteljsko heheta sodni vratar.
Kaj naj sedaj stori nesrečni Yang? Če ima gotovino, bo prišel in mi jo vrnil; če pa ne, bo šel in si sposodil denar po petnajst, dvajset ali trideset odstotkov. Pri tem poslu mu bo ppstrežljivo pomagal liu-lang sam z vso svojo prepričevalno zgovornostjo : »Veste, jaz sam vam jamčim za poštenost gospoda Yanga. O, poznam ga! še nikdar ni pustil kakega dolga nepoplača-nega. Porok sem vam za poštenost tega spoštovanega upnika.«
Yang mi potem točno izplača, doda dobro napitnino za mojega liulanga in ločimo se z obilnimi vljudnimi besedami.
Takšno je to kitajsko sredstvo. Morda zmajujete nad takim postopanjem; a. če bi šli podobnim zadevam v Evropi do dna, ne vem, če ne bi našli slučajev, ki bi bili čisto vredni kakega liu-langa. (H. W a 11 h e.)
»Mestjan si, nikar mi ne govori. Lačnemu ne govori o potrpljenju, če lačni ve, da si ti sit. To je bolj praktična filozofija kot tvoje modrovanje. Za doktorat brž dosti veš, za življenje nikoli.«
»Zbadaš, ker si kmetski,« je togoten Mo-škaj.
»Kakor vzameš,« je Klemenu vseeno. Z Moškajem se noče meniti.
V	petek je Klemen dobil plenice. Obračal jih je in gledal in v srcu je bilo globoko veselje. Kremenka jih bo gotovo vesela. In Kremene tudi.
V	njegovih rjuhah bo povit Kremenčev otrok. Rasel bo, prerasel plenice in nastopil svojo pot po baraki. Nato se bo spravil na cesto, kobacal med barakami, dokler ga ne bo zagrabilo življenje in ga pognalo na pot vse barakarske kolonije.
Klemen premišlja in mu je hudo. Nič ne more proti vsemu temu, zaman se upira sili, ki buta proti njemu.
Kakor da je pred barakarsko kolonijo tabla in na njej zapisano z velikimi črkami: Oče barakar, sin barakar, sina sin barakar. Ne izmikaj se življenju, ki ti je zapisano in z rojstvom določeno.
Majhen je Klemen ob usodi majhnih-
Nedelje je težko čakal. Toplo mu je bilo ob misli, kako bo Kremenka pogledala. Nove plenice!
V	soboto zvečer je kupil tri štruce kruha. Ko jih je prinesel v sobo, se je Moškaj na-šobil. Reči pa ni upal ničesar, čeprav je Klemen videl, da se komaj zdržuje.
Tako je prišla noč, tiha pomladna noč. Kostanji pod oknom so oživeli. Klemen je mislil' na Jerneja, na Kremenca, na Modri-ševega otroka, na barake, podobne svinjakom! in na življenje, ki je z vso ostrostjo stopilo predenj.
Moškaj je mirno dihal, Jernejeva postelja je bila v temi videti kakor visoka rakev.
Prav nazadnje se je Klemen domislil še Velike noči, počitnic in širne svobode, ki ima svoj dom tam pod gorami, kjer ljudje žive svoje življenje, preprosto in neraz-vajeno.
Jelka se ne more vrniti v misli. Vročične roke Modriševega otroka jo porivajo iz ozkega kroga.
Nedeljsko jutro. Zvonovi buče v stolnici, po cesti ljudje v zakmašnih oblekah. Klemen ne ljubi nedelj v mestu. Zde se mu kakor neslan kruh. Vesel je, da ima tako malo prostega čaja. Ko bi ga imel več, bi ne vedel kaj početi z njim.
Dopoldne je obiskal Jerneja. Prijazno sobico ima. Sam je v njej. Klemen mu kar zavida.
»Ti je že bilo kdaj žal, da si odšel?«
Klemenove oči ostro opazujejo.
»Nikoli. Ne vzdržal bi dolgo. Prej ali slej bi odšel. Mati so se nekaj usajali, zdaj so tiho. Sam sem se odločil, sam bom živel.«
Klemen ve, da Jernej govori odkrito. Vendar si v tem hipu ne more predstavljati, da bi tudi sam pričel takole življenje.
Popoldne se je vleklo. Še pred zvonjenjem je slekel talar in oblekel suknjo. Moškaj je mirno sedel ob knjigi.
Koj, ko je zazvonilo za sprehod, je planil skoz vrata. Bogataj je kmalu prišel. Med prvimi sta bila, ki sta šla proti »Sibiriji«.
Pri Kremencu je bilo vse doma. Kremenka je sedela na postelji. Bila je bleda in tiha, otroci pa živi, kar se da.1 Kremene je nekaj bral. Ko je Klemen vstopil, je zmeden porinil časopis pod zglavje.
Otroci so vsi hkrati planili pokonci. Poldek in Nežika sta prilezla spod mize, Cenek
pa je kobacal po prični in mahal z ročicami. Cilka in Janez sta zaprla knjigo in pri priči pustila učenje.
»Gospod Klemen, gospod Klemen!«
Kremene mu je ponudil roko.
.»Dober dan, gospod Gornik.«
»Še kar doma?« se je Klemen obrnil h Kremenki.
»še kar, pa ne bo dolgo. V križu me cel dan tako boli, kakor bi kdo z železnimi grabljami grabil po meni. Kar skrbi me.«
Cenek se je skobacal s postelje in primo-tovilil do Klemena. Z drobnimi ročicami se je oklenil njegove suknje.
»Tlic, kluha.«
Kremene ga okrega. Cenek se kremži za vek. Klemen čuti, kako so oči vseh otrok uprte v aktovko. Lačne so in čakajo. Naj zdaj pride Moškaj in pogleda te obražčke. So mar otroci krivi, da hodi oče svojo pot? Ali so kaj drugače ustvarjeni kakor drugi otroci ? Ali niso iz ljubezni kakor sleherni ?
Cenek ploskne z ročicami.
»Tlic, plosa, plosa.«
Klemenu je hudo. Vidi drobne prstke, suhe ročice v raztrgani srajci, velike modre oči, ki visijo: na aktovki.
.»Kruha bi rad, Cenek? Ti revček ti.«
»Hudič je, gospod. Nimamo ga, kar sem brez dela.«
Kremene je hrknil in pogledal ženo.
»Ne kolni, otroci te poslušajo,« je nerodno Kremenki.
Klemen odpira aktovko.
Na mizo položi tri štruce. Cenekove ročice se tresejo.
Kremenka reže kruh. Vsi otroci sede na postelji in jedo. Jedo, toda oči imajo še kar naprej uprte na mizo.
Kruh, kruh.
»Kako pa s plenicami?« vpraša Klemen Kremenko.
»Nekaj cunj sem pošila. Toliko, da bo za prvo silo. Saj veste, blago je drago in on je brez službe.«
Bogataj se meni z otroki.
»Nekaj sem jih prinesel. Veliko ni.«
Zlaga jih na mizo. Počasi kakor da je otrok že v njih. Rdeče, nebogljeno telesce, ki sr ne more nič spomagati.
Kremenka je vsa iz sebe. Kremene s prsti zabrodi po belem mehkem blagu in ne more dvigniti oči.
»Na vse mislite,« izkolca nazadnje.
Kremenka se zahvaljuje, da je Klemenu nerodno. Potlej spet prikobali Cenek.
»Tlic, še kluha. Plosa, plosa.«
Tleska z ročicami in se steguje proti mizi.
Zdaj Klemena zmaga. Z obema rokama zgrabi otročiča in ga stisne k sebi.
»Ti ubogi beraček!«
Tokrat se je Klemen zasedel. Nekaj minut čez zapovedani čas je prišel v semenišče. Moškaj je bil že v talarju in je sedel za mizo. Klemen se je prepravil in segel po svetem pismu. Duhovnega branja za danes še ni bil opravil.
Moškaj je jedel bel kruh in prigrizova! pečenko. Udobno zleknjen na stol je bral.
V Klemenu se je nabirala ihta. Vse v njem je vrelo. Cenekove ročice so vstale in prosile pred Moškajem. Moškaj pa je jedel in z mastnimi prsti obračal liste v knjigi.
»Pojdi iz sobe, Moškaj,« je bruhnilo iz Klemena.
Moškaj je začudeno obrnil glavo.
»Grešiš vpričo mene. Otrokom si od jedel podporo, sam pa se mašiš s pečenko.«
(Dalje prihodnjič)
„Koroška kronika" Izhaja vsak petek. — List Izdaja Britanska obveščevalna služba. — Uredništvo lista je v Celovcu, Volke: markier Ring 2S/I, Telefon 3651/02. — Uprava in „glasni odJelek v Celovcu, Völkermarkter Ring 25/1. Telefon 3651. — Mesečno naročnino je treba plačati v naprej. Rokopisi se ne vračajo. — Tisk: Tiskarna „Carinthia",