Book reviews 343
Willard D. Hartman, Jobst W. Wendt & Felix Wieden-
mayer : Sedimenta VIII — Living and Fossil Sponges. Notes for a Short
Course. The University of Miami, Miami Beach Florida, 1980, VI + 274 strani,
127 strani slik. Format 21 X 28, broširano, USA $ 11.00.
Delo je rezultat plodnega sodelovanja biologa in dveh paleontologov. Raz-
deljeno je na tri dele. Večji del prvega splošnega dela je posvečen recentnim
spužvam in z biološkega vidika obravnava njihovo zgradbo, funkcijo različnih
sistemov, načine reprodukcije in ontogenetski razvoj. Sledi sistematika spužev,
ki jih Hartman na podlagi zgradbe skeleta deli na štiri razrede: Demo-
spongiae, Sclerospongiae, Calcarea in Hexactinellida. Posamezni razredi so raz-
deljeni na različno število podrazredov, za katere so pomembni ontogenetski
344 Nove knjige
razvoj, mineralna sestava in morfologija spikul ter biotop. Zadnje poglavje
splošnega dela obravnava fosilizacijo; zajeti so vsi procesi od smrti organizma
do končnega stanja diagenetskih sprememb njegovega ostanka.
Drugi in tretji del sta podobno zasnovana: drugi obravnava kremenaste,
tretji pa apnene spužve. Oba dela se pričneta z evolucijo in ekologijo in sta pod-
prta s konkretnimi primeri. Za kremenaste spužve piše Wiedenmayer,
da so dosegle največjo raznolikost od kambrija naprej v plitvi vodi s srednjim
in visokim energijskim indeksom, največkrat v karbonatnem faciesu; le v kam-
briju je po izumrtju archaeociatov ta odnos obrnjen. Za stopnje in celo za
nekatere podstopnje mezozojskih serij so prikazane paleogeografske skice ne-
katerih delov Tetide, dopolnjuje pa jih tekstualni del, kjer lahko razberemo,
katere biotope so naseljevale spužve.
Poglavji o anatomiji mehkih delov spužev se opirata predvsem na izsledke
bioloških raziskav recentnih spužev in sta podani po podrazredih. Posebna
pozornost je dana vrstam celic, kot npr. kontraktilnim, živčnim, celicam z vključ-
ki in različnim tkivom. Pri apnenih spužvah so podrobno opisani vsi trije grad-
beni tipi: ascon, sycon in leucon. Ontogenetskemu razvoju demospongij je
odmerjeno veliko prostora in je prikazan tudi ta razvoj na shemi 2.3.14. Za
paleontologe je zelo zanimivo poglavje o spikulah, ki jih glede na njihovo
velikost in lego v skeletu deli na makrosklere in mikrosklere. Spikule kreme-
nastih spongij sestoje iz amorfnega kremena, ki je podoben opalu in ima tudi
podobno specifično težo. Vsaka spikula apnenih spužev je v bistvu posamezen
kristal nečistega kalcita, ki je vložen v mikrofiblirani organski ovoj. Dokaj
zapletena morfologija spikul je nazorno nakazana tudi na shemi 2.4.3. 1—3. Na
koncu drugega in tretjega dela sta poglavji o ekologiji, ki kronološko opisujeta
vse tri oddelke zemeljske zgodovine. Med mnogimi primeri je omenjena tudi
najdba spikul kremenastih spužev v Jugoslaviji, in sicer v coni Kuči severno
od Gackega v spodnjejurskem pelagičnem apnencu. Vsebino o apnenih spužvah
dopolnjuje poglavje o njihovi podobnosti z izumrlimi grupami: Stromatoporo-
idea, Tabulata in Archaeocyatha. W e n d t je mnenja, da skupina Stromato-
poroidea in del skupine Tabulata prav gotovo pripada deblu Porifera. Ker pa
so Tabulata imele polifiletski razvoj, bi jih vsaj delno lahko pripisali koralam.
Archaeocyatha različni avtorji uvrščajo običajno kot posebno deblo nevreten-
čarjev s stopnjo diferenciacije više od protozo j ev in niže od debla Porifera;
analogne naj bi bile deblu Coelenterata. Zato sklepa W e n d t, da so bile
Archaeocyatha bolj specializirane kot Sphinctozoa (Calcarea) in jih moremo
šteti v poseben razred više od apnenih spužev.
V delu je zbranih veliko podatkov, ki jih dopolnjujejo številne fotografije,
skice, diagrami in tabele. Zelo pregledno napisana skripta torej predstavljajo
priročnik, ki podaja biološke značilnosti te malo raziskane živalske skupine in
pojasni vlogo, ki so jo imele spužve v geološki zgodovini pri tvorbi grebenov.
Tako je delo zanimivo ne le za biologe in paleontologe, marveč tudi za regio-
nalne geologe, ki se srečujejo z grebenskimi tvorbami.
Tea Kolar-Jurkovšek