POGLED V VEČNOST

Srečanje nekega človeka z življenjem po smrti



Zgodba Iana McCormacka,

kot jo je povedala Jenny Sharkey





POGLED V VEČNOST



Ian McCormack, Jenny Sharkey: POGLED V VEČNOST

Slovenski prevod knjige: A Glimpse of Eternity



Prevod: Andrej in Simona Pavletič

Jezikovni pregled: Boštjan Cerk, Biljana Marjanović, Marjan Šavli



Izid e-knjige: oktober 2019



Založba: Krščanski Center Slovenija, Ljubljana

Spletna stran: www.sprejmi.si

E-pošta: info@sprejmi.si



Cena: brezplačno





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili

v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani



COBISS.SI-ID=302312192



ISBN 978-961-90567-1-4 (pdf)





2



POGLED V VEČNOST



Kazalo



Predgovor ............................................................................................ 5

PRVO POGLAVJE: Velika čezmorska izkušnja ...................................... 9

DRUGO POGLAVJE: Škatlasta meduza .............................................. 14

TRETJE POGLAVJE: Preizkušnja ......................................................... 20

ČETRTO POGLAVJE: Oče naš ............................................................. 26

PETO POGLAVJE: Končna osvoboditev ............................................. 30

ŠESTO POGLAVJE: Tema ................................................................... 34

SEDMO POGLAVJE: Luč ..................................................................... 37

OSMO POGLAVJE: Valovi ljubezni ..................................................... 40

DEVETO POGLAVJE: Vrata in odločitev ............................................. 43

DESETO POGLAVJE: Vrnitev .............................................................. 46

ENAJSTO POGLAVJE: Vidim v novi luči .............................................. 49

DVANAJSTO POGLAVJE: Kaj zdaj? ..................................................... 55

Opombe ............................................................................................ 57





Citati iz Svetega pisma v tej knjigi so iz Slovenskega standardnega

prevoda (SSP3), www.biblija.net. Copyright © 1996, 2003 Društvo

Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.





3



POGLED V VEČNOST





4





POGLED V VEČNOST

Predgovor



Zgodba Iana McCormacka je globoko ganljiva in povsem verodostojna.

Čeprav sem poznal Ianovo zgodbo, sem se ob branju te knjižice začel

spraševati o končnem namenu in usodi svojega življenja. Upam, da si

bodo ista vprašanja postavili tudi drugi bralci.

Kot izkušen splošni zdravnik ne dvomim, da je Ian umrl po večkratnih

ožigih škatlastih meduz. Te meduze so ene najnevarnejših strupenih

živali na svetu. Smrt zaradi ožiga lahko nastopi v petih minutah. Smrt

je posledica odpovedi dihanja, ki jo povzroči paraliza dihalnega centra

v možganih, ali posledica neposrednega vpliva na srce, ker strup

povzroči motnje električne prevodnosti in paralizo srčne mišice. Žrtve,

ki so jih ožgale škatlaste meduze, pogosto izgubijo zavest, še preden

pridejo iz vode.

Po mojem mnenju je Ian McCormack doživel zastoj srca zaradi

toksičnih učinkov ožigov škatlastih meduz. Za njegovo smrt ni bil kriv

nihče, saj je preteklo precej časa, preden so mu lahko v bolnišnici dali

protistrup, zaradi česar so bile njegove možnosti za preživetje zelo

slabe.

Ianova pripoved o Jezusu Kristusu, nebesih in peklu je povsem v skladu

s svetopisemskimi opisi. Pravzaprav je treba, kot pri vseh nadnaravnih

dogodkih, resničnost le-teh preveriti z resnicami v Svetem pismu, kot

so to počeli Berejci (Apostolska dela 17,11).1

Ian je bil leta 1991 posvečen v Božjega služabnika in je potoval po vsem

svetu ter pripovedoval o svoji izkušnji. Zastavil si je življenjski cilj, da

čim več ljudem pomaga priti v nebesa in ne v pekel. To je tudi razlog za

njegova potovanja. Njegov motiv ni finančni.

Ko sem Iana slišal govoriti, je naredil name tako velik vtis, da sem

postal soavtor dveh knjig, ki govorita o bližnjih srečanjih ljudi s smrtjo.



1 Berejci v navedenem odlomku so vztrajno preiskovali Sveto pismo, da bi videli, če je res tako,

kot jim pridigarji govorijo. Glejte še opombe na citate Svetega pisma na zadnji strani te knjižice.



5



POGLED V VEČNOST

Zdaj tudi sam potujem po svetu ter govorim o obsmrtnih izkušnjah.

Iskreno upam, da si kot bralci, soočeni z resničnostjo nebes in pekla,

ne zagotovite le svoje usode v nebesih, ampak da boste k temu

spodbudili tudi druge, da storijo enako.

dr. Richard Kent



Dr. Richard Kent je upokojeni zdravnik, ki je zdaj posvečen v Božji službi.

Je soavtor knjig »The Final Frontier« in »Beyond The Final Frontier«,2 ki

opisujejo enainpetdeset zgodb o obsmrtnih izkušnjah. Bralci lahko

preberejo več o njegovih izkušnjah in dobrodelni organizaciji iz Velike

Britanije na njegovi spletni strani: www.finalfrontier.org.uk





* * *





2 »Zadnja meja« in »Onkraj zadnje meje«



6



POGLED V VEČNOST





Posvečeno našim otrokom, ki so naš ponos in veselje

in vsem ostalim otrokom na svetu,

ki še niso našli svojega doma pri Očetu.

Ian in Jane McCormack





Verujte v Boga, tudi vame verujte!

V hiši mojega Očeta je veliko bivališč.

Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel:

Odhajam, da vam pripravim prostor?

Jezus (Janezov evangelij 14,1-2)





7



POGLED V VEČNOST





8





POGLED V VEČNOST

PRVO POGLAVJE:

Velika čezmorska izkušnja



Marsikatera pot se zdi človeku prava,

njen konec pa so poti smrti.

(Pregovori 14,12)



Leta 1980, ko mi je bilo štiriindvajset let, sem se odpravil na

pustolovščino, ki je spremenila moje življenje. Prihranil sem nekaj

denarja in si želel potovati in raziskovati po svetu. Z najboljšim

prijateljem sva se odločila, da prodava vse svoje imetje in se odpraviva

na deskanje. To naj bi bile nekakšne »neskončne poletne počitnice«.

Rodil sem se in odraščal na Novi Zelandiji. Moja starša sta bila učitelja,

zaradi česar smo pogosto menjavali kraje in se selili po različnih

območjih. Imel sem brata in sestro. Skupaj smo uživali v mnogih

privilegijih, ki jih mnogi novozelandski otroci jemljejo kot

samoumevne, na primer poletne počitnice na plaži. Tako sem že od

malih nog užival na morju.

Po končani univerzi v Lincolnu, kjer sem diplomiral iz agronomije, sem

dve leti delal v New Zealand Dairy Board kot kmetijski svetovalec.

Kmetijstvo je bila moja strast. Rad sem bil na prostem in cvetel sem

med delom na prostem. Večino vikendov sem preživel v potapljanju,

pohodništvu, deskanju in vrsti drugih športnih aktivnosti. Po dveh letih

dela sem dobil željo po potovanju. Na Novi Zelandiji mnogi mladi

potujejo v tujino, preden se končno ustalijo v karieri in družinskem

življenju. To je pojav, ki ga ljubkovalno imenujemo »velika čezmorska

izkušnja«.3



3 »Čezmorska izkušnja« (angleško »Overseas Experience«) je novozelandski izraz za daljšo

delovno dobo ali počitnice v tujini. Včasih to imenujejo »velika čezmorska izkušnja« (ang. »Big

O. E.«) zaradi dolžine potovanja, ki pogosto traja celo leto ali še več. Večinoma se potem ljudje

vrnejo v domovino, opremljeni z delovnimi in življenjskimi izkušnjami ter širšimi pogledi,

pridobljenimi v tujini.



9





POGLED V VEČNOST

Tako sva odšla s prijateljem, vsak s svojo desko pod roko. Najprej sva

odletela v Sydney v Avstraliji in nato deskala po vzhodni obali Avstralije

do Surfers Paradise. S seboj sva imela kar najmanj prtljage. Noči sva

preživela v najcenejših prenočiščih, ki sva jih lahko našla. Dneve sva

preživljala v Dee Why, Fosters, Lennox Heads, Byron Bay in Burleigh

Heads, kjer sva lovila dobre valove za deskanje.



Ianova fotografija iz potnega lista in žigi

Nato sva štopala na drugi konec Avstralije, vse do Darwina in

nadaljevala pot do Balija v Indoneziji, kjer sva deskala po grebenu Kuta

Reef in Uluwatu. Pred nadaljevanjem poti po Javi sva obiskala tudi

nekaj hindujskih in budističnih templjev. Med potovanjem po Aziji so

naju ljudje pogosto spraševali, ali sva kristjana, verjetno zaradi najine

bele kože. Vprašanje je bilo zame izziv, saj sem bil vzgojen v krščanski

družini, vendar nisem bil prepričan, ali bi se lahko imenoval kristjan.

Odrastel sem v anglikanski cerkvi in pri štirinajstih letih sem bil pri

birmi. Kot otrok sem molil in hodil k nedeljskemu verskemu pouku, pa

tudi v mladinsko skupino, a nisem nikoli imel osebne izkušnje z Bogom.

Spominjam se, da sem na svoj birmanski dan iz cerkve prišel precej

razočaran. Zdelo se mi je, da se mi ni nič zgodilo. Moje srce je bilo polno

vprašanj, zato sem vprašal mamo, ali je Bog kdaj neposredno govoril z

njo. Mati se je obrnila k meni in rekla: »Bog govori in je resničen.« Nato

mi je povedala zgodbo, kako je v nekem času nesreče klicala k Bogu in

ji je odgovoril. Vprašal sem jo, zakaj Bog ni nikoli govoril z mano. Živo



10



POGLED V VEČNOST

se spominjam njenega odgovora; »Pogosto je potrebna tragedija, da

postaneš bolj ponižen. Moški so po naravi navadno bolj ponosni.«

Odgovoril sem ji: »Jaz nisem tak. Nisem ponosen.« Toda ko malo

pomislim, se zavedam, da sem bil zelo ponosen.

Moja mati mi je rekla: »Ne bom te silila v cerkev. Toda zapomni si eno,

karkoli boš v življenju počel, kamor koli boš šel, ne glede na to, kako

daleč boš od Boga, zapomni si eno stvar: če boš v težavah in v stiski,

kliči k Bogu z vsem srcem in on te bo slišal. Res te bo slišal in ti odpustil.«

Dobro sem si zapomnil te besede. Ostale so mi v glavi. Odločil sem se,

da ne bom hinavski in hodil v cerkev, ker nikoli nisem imel prave

izkušnje z Bogom. Vse to je bila zame samo religija.

S prijateljem sva nadaljevala potovanje po Javi, Singapurju, otoku

Tioman in Maleziji. V Maleziji se je moj prijatelj odločil s trajektom

odpluti v Madras v Indiji, jaz pa sem nadaljeval v Šrilanko v Kolombo z

dekletom iz Nizozemske, ki sem jo spoznal na poti. V Šrilanki sem se

odpravil na obalo, da bi deskal v zalivu Arugam. Po mesecu dni

deskanja po super valovih se mi je iztekla viza, zato sem se vrnil v

Kolombo. Spoznal sem nekaj Tamilcev, ki so me peljali najprej v njihov

hindujski tempelj v mestu, nato pa v skrito mesto Kataragama. Med

bivanjem v tem svetem mestu sem doživel prvo nadnaravno izkušnjo.

Ko sem gledal kip malika, sem opazil, kako se njegove ustnice

premikajo. To me je globoko vznemirilo in hotel sem čim prej oditi

stran.

Medtem ko sem živel pri svojih gostiteljih, sem opazil, da so vsak dan

ponujali hrano svojemu domačemu maliku v podobi slona, božanstvu

Ganešu. Nekatere dni so mu oblekli oblačila, druge dni so ga kopali v

mleku ali vodi. Čudno se mi je zdelo, da bi nekdo verjel, da je kamniti

malik lahko bog, saj ga je očitno nekdo naredil s svojimi rokami. Ko sem

ga nekega dne pogledal, sem naenkrat začutil strah, kot da bi kip

izžareval strah. In potem so mi prišle na pamet te besede: »Ne imej

drugega Boga razen mene in ne klanjaj se nobeni rezani podobi ali

maliku.«4 Naenkrat sem spoznal, da gre za eno od desetih zapovedi, in



4 Druga Mojzesova knjiga 20,3-5.



11





POGLED V VEČNOST

začel sem razmišljati o teh besedah, ki sem jih tako dolgo nazaj slišal

pri nedeljskem verouku.

Na potovanje sem šel, da bi našel »smisel življenja«. Včasih sem se

imenoval »ateist«, drugič »svobodomislec«. Po teh dogodkih sem

začel razmišljati o nadnaravnih stvareh, vendar nisem imel dovolj

znanja, da bi si jih lahko tudi razložil. Želel sem izkusiti vse, kar mi

življenje lahko ponudi. V tistem času je bila moja filozofija preprosta:

živeti življenje čim bolj na polno. V tistih letih nisem nikoli nosil ure,

živel sem v coni, kjer časa ni bilo. Zame so bili samo sončni vzhodi in

zahodi.

Ko sem se čez čas vrnil v Arugam, se mi je uspelo zaposliti v posadki

27-metrske jadrnice, imenovane Constellation.5 Tako smo sredi noči s

Šrilanke odrinili v Afriko. Šestindvajset dni pozneje smo prispeli v Port

Louis na rajskem otoku Mavricij. 6



Zaliv Tamarin

Med bivanjem na tem otoku sem živel v zalivu Tamarin med ribiči in

domačimi kreolskimi deskarji. Povezala sta nas hašiš in marihuana,

sprejeli so me v svoje življenje in me naučili nočnega potapljanja z

zunanjih grebenov. To je neverjetno doživetje. Jastogi prihajajo



5 »Ozvezdje«

6 Mavricij ali Mauritius (tudi Mauricius) je otoška država ob obali Afrike v jugozahodnem

Indijskem oceanu.



12





POGLED V VEČNOST

ponoči, mi pa jih le oslepimo s podvodno svetilko in nato enostavno

poberemo. Ribe ponoči spijo in odločiti se morate le, katero si želite in

si jo privoščite za večerjo. To je bil krasen šport in svoj ulov smo lahko

prodajali lokalnemu turističnemu hotelu.



Tipični ulov morskih sadežev

Po nekaj tednih, med katerimi sem po dolgem in počez deskal po zelo

hitrem grebenu7 v zalivu Tamarin, mi je počasi začelo zmanjkovati

denarja. Tako sem se odpravil v Južno Afriko, kjer sem si našel službo,

poučeval sem deskanje in smučanje na vodi. Neverjetno, da so mi za

to plačali! Deskal sem po zalivu Jeffreys in Elands Bay in obiskal

nekatere najbolj znane naravne rezervate na svetu. Moja želja je bila,

da bi še naprej potoval po afriški celini v Evropo, vendar so se moji

načrti popolnoma spremenili, ko sem z Nove Zelandije izvedel, da se

moj mlajši brat poroči. Želel sem priti na njegovo poroko, zato sem se

odločil, da se vrnem domov preko otoka Reunion, Mavricija in

Avstralije.

Med postankom na otoku Reunion sem našel čudovito obalo za

deskanje, imenovano Saint-Leu, kjer sem ujel nekaj čudovitih valov.

Nato sem odpotoval na Mavricij. To je bilo marca 1982. Takrat je minilo

skoraj dve leti, odkar sem bil na poti. Pogosto sem spal v šotoru na

plaži in živel kot nomad. Napočil je čas za vrnitev domov.





7 Gre za podvodni greben v bližini obale, ki povzroči visoke valove, idealne za deskanje.



13





POGLED V VEČNOST

DRUGO POGLAVJE:

Škatlasta meduza



Moj zarodek so videle tvoje oči.

V tvojo knjigo so bili vsi zapisani,

dnevi, ki so bili oblikovani,

ko ni še nobeden od njih obstajal.

(Psalm 139,16)



Ko sem se vrnil na Mavricij, sem si za nekaj tednov najel hišo, se družil

s svojimi kreolskimi prijatelji, čez dan sem deskal, ponoči pa se

potapljal. Kakšen teden pred mojo vrnitvijo na Novo Zelandijo me je

moj potapljaški prijatelj spet povabil na nočni potop. Stopil sem na

verando in zagledal nevihto, ki divja po oceanu. Strele so osvetljevale

nočno nebo. Obrnil sem se k prijatelju Simonu in ga vprašal: »Si

prepričan? Vidiš vihar?« Bal sem se, da se bo neurje približalo grebenu,

kar bi lahko bilo nevarno. Toda Simon je odgovoril: »Vse bo v redu. Šli

bomo do zelo lepega dela grebena, ki je ob obali približno osem

kilometrov od tod. Presenečen boš, kako čudovito je.«





14





POGLED V VEČNOST

Simon

Končno me je prepričal. Bilo je okoli 23. ure. S seboj sem vzel vso

opremo, skočil sem na čoln in odrinili smo. Bili smo štirje: en lokalni

potapljač, fant, ki je skrbel za čoln, Simon in jaz. Veslali smo ob obali

do mesta, o katerem je govoril Simon. Bili smo približno osemsto

metrov od otoka. Čoln smo zasidrali v notranji laguni, mi pa smo se

nameravali potapljati na zunanjem delu grebena, ki se strmo spušča v

ocean. Res je bilo tako lepo, kot je rekel Simon.

Potapljali smo se. Šel sem na vrh grebena, medtem ko sta se moja

prijatelja spustila v globino. Običajno smo ostali vedno skupaj, vendar

smo se tokrat zaradi čudnega razloga razšli. Bil sem zaposlen z

iskanjem jastogov, ko sem v vodi zagledal nekaj, kar je bilo videti kot

ligenj. Radoveden sem zaplaval proti njemu, stegnil roko in ga prijel.

Na rokah sem imel rokavice in spolzel mi je skozi prste kot meduza.

Medtem ko je lebdela, sem jo zmedeno pogledal, ker bila je zares zelo

čudna meduza. Imela je glavo kot ligenj, vendar škatlaste oblike, in

čudne, prstom podobne, lovke. Poleg tega je bila prozorna. Tovrstne

meduze še nisem videl. Obrnil sem se stran od nje in nadaljeval z

iskanjem jastogov.



Škatlasta meduza

Svetilko sem spet usmeril na greben in iskal svoj plen, ko me je nekaj

udarilo v podlaket, kot tisoč voltov elektrike. Obrnil sem se, da bi

pogledal, kaj je bilo. Nosil sem potapljaško obleko s kratkimi rokavi,



15



POGLED V VEČNOST

zato so bile podlakti edini del telesa, ki ni bil pokrit. Nekaj se me je

pravkar dotaknilo in me zbodlo z neverjetno silo. Bilo je, kot da bi, z

rokami na električni napetosti, stal bos na mokrem betonu. Šok je bil

grozen. Prestrašen sem se umaknil nazaj, da bi ugotovil, kaj je bilo to

in kje je. Mrzlično sem iskal s podvodno svetilko, a nisem mogel videti,

kaj me je udarilo.

Mogoče me je kaj ugriznilo ali sem se urezal na grebenu. Pogledal sem

roko, da bi videl, ali je kri, a ni bilo nič, samo puhteča bolečina. Drgnil

sem si roko, kar se je izkazalo kot ena najslabših stvari, ki bi jih lahko

naredil, saj je šel s tem strup v krvni obtok. Zdelo se mi je, da je bolečina

nekoliko otrpnila, zato sem se ustavil in rekel: »Grem po jastoga,

potem pa se vrnem k čolnu in tam vprašam dečka, kaj je bilo.« Nisem

hotel postati paranoičen. Pri potapljanju je za varnost zelo pomembno,

da ni prostora za paniko.

Ko sem se ponovno potopil, sem opazil iste meduze, ki sem jih videl že

prej. Dve sta se s svojimi lovkami počasi približali. S kotičkom očesa

sem videl, kako so se dotaknile moje roke. Začutil sem, kako mi v roko

prehaja isti električni šok. Kot da bi me strela treščila v vodi! Naenkrat

sem razumel, kaj me je prvič udarilo!

Zaradi svojih izkušenj pri delu reševalca sem vedel, da so nekatere

meduze zelo strupene. Ko sem bil otrok, sem imel seneni nahod in imel

tako močne alergijske reakcije, da mi je, če me je zbodla čebela, noga

otekla kot balon. Zdaj me je bilo res strah, saj so me ravnokar dvakrat

ožgale te meduze. Priplaval sem na površje, da bi videl, kje je čoln.

Nevihtni oblaki so se zbirali in naredili vse še bolj temačno. Čoln je bil

bolj daleč, blizu grebena. Roko sem si dal za hrbet, saj nisem hotel, da

bi me spet ožgalo. A med plavanjem proti grebenu sem začutil, da mi

je nekaj zdrsnilo po hrbtu in potem je skozi mojo roko šel še en velik

šok! Ožgala me je tretja!

Svetilko sem usmeril pod vodo, da bi lahko videl greben, in na mojo

grozo sem posvetil na oblak meduz. Mislil sem si: »Če me ena od teh

zadene v obraz, se ne bom več vrnil na čoln.« Svetilko sem si postavil

blizu obraza in plaval, kolikor hitro sem mogel. Ko sem bil poleg čolna,



16



POGLED V VEČNOST

sem dečka vprašal v svojem najboljšem francoskem in kreolskem

jeziku, če ve, kaj so te meduze. Ni vedel, ker ni bil potapljač. Odkimal

je z glavo in pokazal na mojega prijatelja Simona v vodi. Tako sem

moral nazaj v vodo in sem zaplaval proti njemu.

Lahko sem ga videl pod vodo in sem mu usmeril svetilko v obraz, da bi

pritegnil njegovo pozornost. Priplaval je na površje in rekel sem mu:

»Hočem ven!« Glavo sem spustil v vodo, da bi plaval nazaj proti čolnu,

ko se je tik pred mojim obrazom pojavila še ena meduza. Moral sem

izbrati, ali mi bo šla v obraz ali v roko. Zato sem dvignil roko in jo odrinil

ter prejel še en grozljivo boleči šok. Nato sem se z muko spravil ven na

greben.

Greben je bil pol metra pod vodo. Stal sem tam v plavutih in si

ogledoval roko, ki je bila otekla dobesedno kot balon z mehurji od

opeklin na koži. Kjer so se me dotaknile lovke, je bilo videti, kot da bi

se ožgal na štedilniku.

Ko sem gledal roko, je preko grebena prišel moj prijatelj Simon, obut v

plavutke. Oblečen je bil v polno potapljaško obleko, kot so bili vsi, ki so

odrasli v tropih in jim je bila voda hladna. Najprej je pogledal mojo

roko, nato pa še mene. Zadihan je vprašal: »Koliko? Kolikokrat so te

ožgale?« Odgovoril sem: »Mislim, da štirikrat.« Rekel je: »Prozorne?

So bile prosojne?« Odgovoril sem mu: »Ja, videti so bile prosojne.«

Simon je povesil glavo in zaklel. Rekel je: »Ena te opeče in konec je s

tabo, samo ena!« S svojo svetilko si je posvetil v obraz in lahko sem

razbral, kako resna je situacija. Rekel sem: »Kaj pa jaz? Kaj naj počnem

s štirimi ožigi na roki?«

Simon je bil paničen, jaz pa tudi, ker se je potapljal več kot dvajset let

in je poznal tiste meduze. »Moraš v bolnišnico,« je zaklical. »Aller, aller,

vite!« 8 Glavna bolnišnica je bila oddaljena petindvajset do trideset

kilometrov, bilo je sredi noči, jaz pa osemsto metrov od obale, na

grebenu. Slišal sem ga, kako govori: »Pojdi!« – toda stal sem tam kot

paraliziran. Trudil se me je spraviti v čoln. Ko me je potegnil, sem



8 Francosko: »Pojdi, pojdi, hitro!«



17





POGLED V VEČNOST

ugotovil, da imam desno roko paralizirano in da je ne morem dvigniti

iz vode. Ko sem jo poskušal izvleči, je preko nje priplavala še ena

meduza in me petič ožgala.

V sebi sem si mislil: »Kaj sem storil, da sem si to zaslužil?« Potem sem

se spomnil svojih grehov. V hipu sem vedel, kaj sem delal narobe.

Veliko slabega sem storil, da sem si to zaslužil. Ne moreš se kar tako

izmazati, ne da bi bil kaznovan.

Moja dva prijatelja sta čoln z mano vred začela nositi čez skale na

grebenu. Na dnu so se pojavile luknje. To je bil lesen čoln in njihovo

sredstvo za preživljanje, zato sem vedel, da je situacija zelo resna, ker

sta tvegala, da se poškoduje. Odnesla sta ga do lagune in ga plavajoč

skušala potisniti naprej. Rekel sem jima: »Pojdita z mano!« Toda rekla

sta: »Ne, pretežko je, fant te bo spravil na plažo.« Potem je mladenič s

palico potiskal čoln proti obali.



Lesen čoln na Mavriciju

Bilo mi je, kot da bi me žgal ogenj. Čutil sem, kako strup prehaja v moj

krvni obtok in kako me je udaril v mesto pod roko, v limfno žlezo. Z

desnim delom pljuč je bilo vse težje in težje dihati. Obleka mi je pljuča

še bolj stiskala, zato sem jo slekel z levo roko, nato sem si oblekel hlače,

dokler sem se še lahko premikal. Imel sem suha usta in znoj je kapljal

od mene. Čutil sem, kako se strup v meni premika. Ostra bolečina v

križu me je zbadala, kot bi me kdo udaril v ledvice. Trudil sem se, da se

ne bi premikal, in pazil, da me ne zajame panika. Do plaže smo imeli še

pol poti in dobesedno sem čutil, kako strup teče po mojih žilah.



18





POGLED V VEČNOST

Nisem vedel, v katero smer teče kri, ampak povem vam, da me je

resnično začelo zanimati, kako mi kroži po telesu! Strup mi je omrtvil

celo desno nogo in zavedal sem se, da bom mrtev, ko bo prišel do srca

ali možganov. Ko sva se bližala obali, je bil moj vid že zamegljen. Imel

sem težave s koncentracijo. Ko sva prišla do plaže, sem vstal, da bi

izstopil, vendar mi je desna noga klecnila ... Padel sem naravnost na

jastoge na dno čolna. Mladenič se je pretresen odmaknil, nato pa mi je

pokazal, naj mu dam roko okoli vratu. Dal sem mu ohromljeno roko

okoli vratu, jo zagrabil z drugo roko in se ga držal. Mladenič me je

potegnil s čolna in nato na plažo, na koralni pesek. Odvlekel me je do

glavne ceste.

Bilo je okoli polnoči. Kraj je bil pust, nobenih avtomobilov, ničesar.

Oklenil sem se fanta in razmišljal, kako bom prišel v bolnišnico ob tej

pozni nočni uri. Desna noga je bila tako oslabljena, da sem se usedel

na asfalt. Fant mi je skušal pomagati, a na koncu je spet začel kazati na

morje, rekoč: »Moji bratje, moram jih poiskati.« Rekel sem: »Ne, ostani

tukaj, da mi pomagaš.« Vedel sem, da lahko varno priplavajo, ker so

meduze na zunanji strani greben. Toda odšel je, jaz pa sem sredi noči

ostal sam ob cesti. Upanje me je zapuščalo in ulegel sem se, da bi

počival.



Obala Riviere Noire, kjer je pristal čoln in kjer je ostal Ian





19





POGLED V VEČNOST

TRETJE POGLAVJE:

Preizkušnja



Ko moj duh omaguje v meni,

ti poznaš mojo stezo.

Na poti, ki po njej hodim,

so nastavili zanko zame.

Ozri se na desno in glej,

nikogar ni, ki bi me poznal.

Pribežališče je izginilo od mene,

nikogar ni, ki bi spraševal po moji duši.

(Psalm 142,4-5)



Na smrt utrujen sem se ulegel na asfalt in gledal v zvezde. Kmalu sem

zaprl oči in skoraj zaspal, ko sem zaslišal glas, ki mi je jasno rekel: »Ian,

če zapreš oči, se ne boš več zbudil.« Ozrl sem se v pričakovanju, da bom

videl človeka, ki stoji tam, a ni bilo nikogar. Glas me je presenetil,

stresel sem se, da bi pregnal spanec in pomislil: »Kaj počnem? Zdaj res

ni trenutek, da bi zaspal! Moram v bolnišnico. Potrebujem protistrupe

in pomoč. Če tu zaspim, se morda ne bom nikoli zbudil.«

Poskusil sem vstati. Počasi sem hodil in v bližini restavracije videl dva

avtomobila, ki ju nisem poznal. Ko sem se približal, sem voznike prosil,

naj me odpeljejo v bolnišnico. Moški v avtomobilih so me gledali in mi

govorili: »Koliko denarja nam daš?« Če ste bili v Aziji, veste, da je

takšna reakcija normalna: če imate denar, se lahko peljete. Če ga

nimate, ne greste nikamor. »Nimam denarja,« sem rekel. Takoj sem

dojel, kakšno neumnost sem storil. Tega ne bi smel reči. Lahko bi lagal,

a nisem, samo resnico sem povedal, da nimam denarja. In trije vozniki

so se samo smejali. »Pijan si. Ti si nor.« Obrnili so se, prižgali cigarete

in se pretvarjali, da odhajajo.



20





POGLED V VEČNOST



Bencinska črpalka, kjer je Ian prosil za svoje življenje

Nato sem spet zaslišal glas, ki mi je jasno rekel: »Ian, ali si pripravljen

prositi za svoje življenje?« Seveda, da! In celo vedel sem, kako to

storiti! V Južni Afriki sem videl, kako črnci sklenejo roke in belcem

rečejo: »Ja, šef, ja, gazda.« Videl sem jih in zelo enostavno mi je bilo

spustiti se na kolena, ker se desna noga že ni več odzivala, leva pa je

močno trepetala. Naslonjen na avto sem klečal in sklenil roki.

Sklonil sem glavo in ne da bi jih pogledal, sem jih prosil za svoje

življenje. Bil sem na robu joka, saj sem vedel, da če kmalu ne pridem v

bolnišnico, bo z mojim življenjem konec. Če ti možje nimajo sočutja in

ljubezni v svojih srcih ali milosti do mene, bom umrl tam pred njihovimi

očmi. Tako sem prosil in prosil za svoje življenje. S sklonjeno glavo sem

jih gledal v noge. Dva sta preprosto odšla, a tretji moški je neodločno

obstal. Zdelo se mi je kot večnost, potem pa se je pomaknil proti meni

in mi pomagal vstati. Ni govoril, ampak me je spravil v svoj avto in

odpeljal.

Na pol poti v bolnišnico si je premislil. Vprašal me je: »Belec, v katerem

hotelu živiš?« Odgovoril sem, da ne živim v hotelu, ampak v bungalovu

v zalivu Tamarin. Mislil je, da sem mu lagal in se razjezil, misleč, da mu

ne bom plačal. »Kako bom dobil moj denar?« je rekel. Odgovoril sem:

»Ves denar, ki ga imam, vam bom dal!« Ko je ogroženo tvoje življenje,

denar nima več smisla. Nadaljeval sem: »Ves denar, ki ga želite, vam



21



POGLED V VEČNOST

bom dal, če me lahko odpeljete v bolnišnico. Vse vam bom dal.« Vendar

mi ni verjel.

Premislil si je in me odpeljal pred velik turistični hotel. »Tu te bom

pustil, ne bom te peljal,« je rekel. Moledoval sem: »Ne! Prosim,

umiram.« Nagnil se je k meni, mi odpel varnostni pas in odprl vrata,

zagodrnjal: »Pojdi ven!« Odgovoril sem: »Ne morem, ne morem se

premikati.« Nato me je grobo porinil iz svojega avtomobila. Noge so se

mi zataknile na pragu vrat. Dvignil jih je in porinil ven, zaloputnil vrata

in se odpeljal. Bil sem tam in razmišljal: »Ta svet smrdi. Videl sem smrt,

sovraštvo, nasilje, tukaj je pekel. Ta kraj je pekel na Zemlji. Živimo v

bolnem svetu, polnim umazanije.« Bil sem tam na tleh in vsemu sem

se hotel odreči. Mislil sem si: »Kakšen smisel sploh ima priti v

bolnišnico? Če je tvoj čas, se predaj in umri.«

In takrat mi je na misel prišel moj dedek. Preživel je prvo in drugo

svetovno vojno. Bil je v Galipoliju in se v Egiptu boril proti Rommlu. Ko

sem se spomnil tega, sem si mislil: »Moj dedek je preživel dve svetovni

vojni, tu pa se je njegov vnuk pripravljen odpovedati vsemu zaradi petih

bednih meduz, ki so ga omamile!« Zato sem si mislil: »Grem naprej do

zadnjega diha. Ne obupaj še, Ian!« S pomočjo roke, ki je še delovala,

sem se poskušal vleči do vhoda v hotel. Videl sem prižgane luči. Na

moje presenečenje so varnostniki opravljali oglede s svetilkami in me

opazili, ko sem se plazil po tleh.

Eden od moških je prihitel k meni. Pogledal sem ga in ga prepoznal, bil

je eden od mojih pivskih prijateljev. Bil je črnec Daniel, velik, ljubezniv

človek. Pritekel je do mene in vprašal: »Kaj je narobe s tabo, si pijan, si

zadet, kaj je narobe s tabo?« Dvignil sem majico in mu pokazal roko,

da je lahko videl vse mehurje in otekline. Vzel me je v naročje in začel

teči.

Bilo je, kot da me je dvignil ogromen angel. Stekel je v hotel, mimo

bazena in me spustil na stol iz trsja. Približno tri metre stran so kitajski



22





POGLED V VEČNOST

lastniki hotela igrali madžong9 in pili. Vsi turisti so šli spat, lokal je bil

zaprt, oni pa so še vedno hazardirali.



Ian in Daniel pred hotelom leta 1994

Daniel me je pustil tam in potem spet izginil v temi. Spraševal sem se,

kam je odšel, toda hitro sem se spomnil, da se črnec v tej deželi ne sme

pogovarjati s Kitajci, razen če oni prvi začnejo pogovor. Sam bom moral

poskusiti komunicirati s temi Kitajci. Zato sem zavihal rokav in jim

pokazal svojo oteklo roko, prekrito z mehurji. Rekel sem: »Takoj

moram v kliniko 'Quatre Bornes'. Ožgalo me je pet meduz.« Uporabil

sem celo nekaj kitajskih izrazov. Smejali so se. Eden od fantov je vstal

in rekel: »O belček, heroin ni dober zate, samo starci jemljejo opij.«

Mislil je, da sem pod vplivom drog, ker sem mu pokazal roko, katere

poškodbe so bile od daleč videti kot da so od injekcij.

Postajal sem besen in razočaran zaradi tega. Sedel sem na stolu in se

trudil ostati miren, vedoč, da se bo strup hitreje premikal, če se bom

razburjal. Moja desna roka se je začela tresti. Nenavadno mi je trzalo

med členki, čutil sem krče. Trzanje je prešlo na roko in obraz, zobje so

mi začeli šklepetati. Kmalu je moje celo telo, vsaka mišica, začela trzati

in se krčiti. Strup je deloval v mojih mišicah in z vsakim krčenjem sem

bolj lezel s stola. Kitajci so pritekli in me poskušali držati, a ni jim

uspelo, vse tri sem vsakič odrinil stran.



9 Angleško mahjong, igra za štiri igralce, ki izvira iz Kitajske.



23





POGLED V VEČNOST

Po tem neverjetnem trzanju sem začutil, kako smrtonosni hlad

preplavlja moj kostni mozeg. Dobesedno sem videl, kako mrak vdira v

notranji del mojih kosti. Bilo je, kot da me je premagovala smrt. Bilo mi

je neverjetno mraz.

Možje so me začeli pokrivati z odejami, da bi me ogreli. Eden od njih

mi je poskušal zliti po grlu mleko, verjetno je mislil, da sem pogoltnil

strup. Na parkirišču sem lahko videl avto. Poznal sem moškega, ki je bil

lastnik, saj se je pogosto vozil mimo in mi potrobil, ko sem štopal. Prosil

sem ga, da me z avtom odpelje v bolnišnico, on pa je rekel: »Ne, belec,

počakajmo reševalca.« Bil sem tako jezen, da sem ga hotel udariti, a

nisem mogel premakniti rok. Spraševal sem se, ali mu lahko dam

udarec z glavo, a zadržala me je misel, da me lahko ubije adrenalin, ki

bi se ob tem sprostil.

Tako sem sedel tam in rekel: »Mislim, da nikoli ne pridem v bolnišnico.«

Naenkrat je pripeljal rešilni avto in Daniel se je pojavil še z enim

varnostnikom. Vzela sta me v naročje in odšli smo. Takrat sem ugotovil,

da je Daniel šel naravnost do telefona in poklical bolnišnico.



Hotel Tamarin Bay

Reševalni avto z zavijajočo sireno je z žarometi osvetlil parkirno hišo,

naredil ovinek pred hotelom in se odpeljal naprej! Voznik reševalnega

vozila je bil iz bolnišnice za črnce in ker pred kitajskim hotelom ni videl

nikogar, ki bi ga pobral, je očitno mislil, da je dobil napačna navodila.



24



POGLED V VEČNOST

Na pol poti do vrat hotela sem ves obupan zagledal, kako rešilni avto

izginja za ovinkom. Poskušal sem zažvižgati, a usta sem imel tako suha,

da nisem mogel spustiti najmanjšega zvoka. Daniel je videl, kaj

poskušam storiti, in je zažvižgal, kolikor je mogel na glas.

Žvižg se je odbil od stene in se razlegel po cesti. Voznik reševalnega

vozila je verjetno imel spuščeno okno, ker so se prižgale rdeče zavorne

luči in na moje veliko olajšanje se je pripeljal nazaj. Rešilni avtomobil

je bil stari Renault 4, iz katerega so odstranili sprednji sedež in ga

zamenjali z nosili. Fant, to ti je bil rešilni avto!

Ni me skrbelo, sploh mi ni bilo pomembno, s čim me bodo peljali.

Voznik niti ni izstopil iz reševalnega vozila. Nagnil se je, odprl vrata in

Daniel me je spustil na nosila. Nobenega vprašanja kot: »Kako je tvoja

mama? Kako si? Želiš odejo? Kaj je s tabo narobe?« Bil je samo voznik.

Ko sva se odpeljala, sem se ves čas trudil, da ne bi zatisnil oči, saj sem

vedel, da moram ostati buden, dokler ne dobim protistrupa. Če bi le

ostal živ do bolnišnice …





25





POGLED V VEČNOST

ČETRTO POGLAVJE:

Oče naš



Oče naš, ki si v nebesih,

posvečeno bodi tvoje ime.

Pridi tvoje kraljestvo.

Zgodi se tvoja volja

kakor v nebesih tako na zemlji.

Daj nam danes naš vsakdanji kruh;

in odpusti nam naše dolge,

kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom;

in ne vpelji nas v skušnjavo,

temveč reši nas hudega.

Kajti tvoje je kraljestvo,

oblast in slava vekomaj.

Amen.

(Matejev evangelij 6,9-13)



Bila sva na pol poti do bolnišnice in Renault se je vzpenjal na hrib. Moja

stopala so bila dvignjena in strup v krvi je počasi prihajal proti

možganom. Začel sem videti podobo dečka z lasmi, belimi kot sneg,

nato pa sem zagledal še enega starejšega fanta z istimi lasmi. Gledal

sem to sliko in mislil: »Hej, bele lase ima,« ko me je spreletelo, da

gledam sebe, da gledam svoje življenje. Bila je zastrašujoča izkušnja,

videti te slike lastnega življenja kot v video posnetku. Ko sem jih gledal,

sem si mislil: »Slišal sem že o tem in tudi prebral sem že o tem. Ljudje

pravijo, da tik preden umrejo, vidijo, kako se njihovo življenje odvrti

pred njimi.«



26





POGLED V VEČNOST

Mislil sem si: »Premlad sem, da bi umrl, zakaj sem se potapljal? Kakšen

bedak! Moral bi ostati doma.« Misli so mi divjale. V tistem trenutku

sem spoznal, da se soočam s skorajšnjo smrtjo. Komaj sem čutil utrip

srca. Ležal sem tam ter se spraševal, kaj bi se zgodilo, če bi umrl. Ali je

kaj potem, ko umrem? Kam bi šel, če bi umrl?

Potem sem imel jasno vizijo mame. Bilo je, kot da bi izgovarjala tiste

besede, ki jih je rekla tako dolgo nazaj: »Ian, ne glede na to, kako daleč

si od Boga, ne glede na to, kaj si storil narobe, pokliči Boga iz srca. Slišal

te bo in ti odpustil.«

V srcu sem si mislil: »Ali sploh verjamem, da obstaja Bog? Bom molil?«

Bil sem prepričan ateist. Nikomur nisem verjel. Vendar sem bil zdaj

soočen s to vizijo svoje matere. Z mamo sem govoril pozneje, ko sem

bil spet na Novi Zelandiji. Povedala je, da se je tistega jutra navsezgodaj

zbudila. Bog ji je pokazal moje krvavo rdeče oči in ji rekel: »Ian, tvoj

najstarejši sin bo kmalu umrl. Moli zanj zdaj.« Tako je v tistem trenutku

začela moliti zame, ko sem jaz umiral v rešilnem avtomobilu.



Ianova mama

Seveda njene molitve niso mogle rešiti moje duše, niti me ni mogla

spraviti v nebesa, toda v tistem trenutku sem vedel, da moram moliti.

Samo nisem vedel, kaj bi molil ali komu. H kateremu bogu naj molim?

K Budi, Krišni, Šivi? Na tisoče bogov je. Pa vendar nisem videl Bude,

Krišne ali katerega koli drugega boga ali človeka. Videl sem samo svojo

mamo in moja mama je sledila Jezusu Kristusu. Mislil sem si: »Že leta



27



POGLED V VEČNOST

nisem molil. Kaj naj molim? Kaj moliš v tem trenutku? Kakšna je

molitev, če si na tem, da boš umrl?«

Potem sem se spomnil, da me je mama, ko sem bil otrok, učila molitev

»Oče naš«. »Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k

nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja, tako na zemlji kot v nebesih.«

To molitev sem poznal že kot otrok. Vsak večer sem tekmoval s svojim

bratom in sestro, kdo jo bo zmolil najhitreje! To je bila edina molitev,

ki sem jo poznal. Začel sem jo moliti, a se je nisem mogel spomniti. Bilo

je, kot da bi strup, ki mi je tekel v glavo, ustavil moje miselne

sposobnosti, mi ugasnil um. Bilo je grozljivo. Vedno sem se toliko

zanašal na svoj um in svoje razumevanje, a zdaj umira v meni. Miselna

praznina, nič.

Ko sem ležal tam, sem se spomnil mame, ki je rekla, da ne molimo iz

glave, ampak iz srca. Torej sem si rekel: »Bog, ne vem, kje je ta molitev,

vendar jo želim moliti. Pomagaj mi.« Ko sem to rekel, je ta molitev

dobesedno privrela iz mojega notranjega človeka, iz mojega duha.

Molil sem: »Odpusti nam grehe.« Nato sem nadaljeval: »Bog, prosim,

da mi oprostiš grehe, toliko slabih stvari sem storil. Vem, da so slabe,

moja vest mi pravi, da so slabe. Če mi lahko odpustiš vse moje grehe –

in ne vem, kako lahko to storiš, nimam pojma, kako jih lahko odpustiš

– prosim, odpusti moje grehe.« To sem rekel z vsem srcem. Hotel sem

iz sebe izbrisati vse zlo in začeti znova. »Bog, odpusti mi.«

Po teh besedah sem se spomnil še enega dela molitve. »Kot mi

odpuščamo tistim, ki so nas prizadeli.« Razumel sem, da to pomeni, da

moram odpustiti tistim, ki so me prizadeli. Mislil sem si: »No, nimam

zamer. Veliko je ljudi, ki so me prevarali in mi zabili nož v hrbet ter

govorili slabo o meni in naredili nekaj gnusnih stvari proti meni –

odpuščam jim.« Potem sem zaslišal Božji glas, ki je rekel: »Ali boš

odpustil Indijcu, ki te je vrgel iz avtomobila, in Kitajcem, ki te niso hoteli

odpeljati v bolnišnico?« Rekel sem: »Se šališ?! Ne, zanje imam druge

načrte.« Toda molitev se je tu ustavila in nisem mogel nadaljevati. Zato

sem si mislil: »V redu, odpustil jim bom. Če mi ti lahko odpustiš, lahko

jaz odpustim njim. Odpuščam jim. Nikoli jim ne bom storil žalega.«



28



POGLED V VEČNOST

Naslednji del molitve je prišel v moje misli: »Zgodi se tvoja volja.« V

zadnjih dvajsetih letih sem delal vse po svoje. Rekel sem si: »Bog, če

pridem od tod, sploh ne vem, kaj je to tvoja volja. Vem, da ne delaš

slabih stvari, ampak pojma nimam, kaj točno je tvoja volja. Če pa se mi

bo uspelo izvleči iz tega, bom odkril tvojo voljo za svoje življenje in jo

bom tudi izpolnil. Če pridem skozi to, si bom prizadeval slediti tebi z

vsem srcem,.«

Takrat tega nisem razumel, vendar je bila to moja molitev odrešenja,

ki ni prišla iz moje glave, ampak iz mojega srca. Prosil sem: »Bog,

odpusti mi krivice in zla početja. Bog, očisti me. Odpuščam vsem, ki so

me prizadeli. Jezus Kristus, delal bom tvojo voljo, tvoja volja bo

izpolnjena. Sledil ti bom.« Pravkar sem molil grešnikovo molitev,

molitev spreobrnjenja k Bogu, in to je bilo odločilno za vse ostalo, kar

se mi je potem zgodilo.

Med molitvijo je moje srce preplavil neverjeten mir. Zdelo se mi je, da

me je zapustil strah pred tem, kaj se bo zgodilo. Še vedno sem umiral,

to sem vedel, toda glede tega sem bil miren. S svojim Stvarnikom sem

sklenil mir, to sem vedel. Vedel sem, da sem se prvič dotaknil Boga in

ga v resnici slišal. Nikoli prej ga nisem slišal, zdaj pa sem ga slišal

govoriti z mano. Nihče drug mi ne bi mogel povedati molitve »Oče

naš«.





29





POGLED V VEČNOST

PETO POGLAVJE:

Končna osvoboditev



Vstopite skozi ozka vrata,

kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo,

in veliko jih je, ki vstopajo po njej.

Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje,

in malo jih je, ki jo najdejo.

(Matejev evangelij 7,13-14)



Končno sva prispela v bolnišnico. Voznik reševalnega vozila me je

dvignil in postavil na invalidski voziček ter me odpeljal na urgenco.

Nekdo mi je izmeril krvni tlak. Ves čas, ko sem sedel tam, sem strmel v

oči medicinske sestre. Pogledala je svoj merilnik in ga udarila. Mislil

sem si: »Kakšna bolnišnica je to?« Bila je stara vojaška bolnišnica iz

druge svetovne vojne. Britanci so jo zapustili in jo dali kreolskim

domačinom. Še vedno je bila videti, kot da je bila zgrajena leta 1945.

Vse je bilo umazano in zanemarjeno, a tam sem pač bil.



Ian pred bolnišnico leta 1994



30



POGLED V VEČNOST

Sestra je spet udarila po instrumentu. Mislil sem si: »Ni kriv ta aparat,

ampak moje srce, ki ne črpa več.« Odstranila je merilnik in odšla do

omare, da bi našla drugega, ki je bil videti bolj nov. Vzela ga je, zavila

manšeto okoli moje roke in začela črpati. Videl sem, da instrument ni

veliko nameril. Zagledala se je vame, nato v aparat. Moje oči so bile

odprte, a vedel sem, da se sprašuje, zakaj so odprte. Pri tako nizkem

krvnem tlaku ne bi smel imeti odprtih oči. Obupno sem se oklepal

življenja. Hotel sem ostati v svojem telesu. Z vsemi močmi sem se boril,

da bi ostal živ.

Ko je voznik reševalnega vozila videl, kako zelo resna je situacija, mi je

strgal merilnik z roke in me hitro odpeljal do zdravnikov. Tam sta

sedela dva indijska zdravnika, oba na pol budna, s sklonjeno glavo.

»Kako ti je ime, kje živiš?« Eden je vprašal v francoščini: »Koliko si

star?« Bil je mlad zdravnik in me sploh ni pogledal. Usmeril sem pogled

k starejšemu zdravniku. Imel je nekaj sivih las in mislil sem si: »Ta je tu

že precej let. Mogoče bo vedel, kako mi pomagati.« Pa sem čakal.

Mladi zdravnik je nehal govoriti in pogledal navzgor. Sploh se ga nisem

trudil gledati, ampak sem čakal, da bo stari zdravnik dvignil glavo.

Pogledal je. Nisem bil prepričan, da imam dovolj moči za govor.

Pogledal sem ga naravnost v oči, kot da bi ga skušal prebosti s

pogledom. Zašepetal sem: »Umiram. Takoj potrebujem protistrupe.«

Ni se premaknil. Nisem umaknil oči z njega, on pa je samo strmel vame.

Prišla je medicinska sestra s kosom papirja. Starejši zdravnik ga je

pogledal, nato je pogledal mene in poskočil. Lahko sem ga videl, kako

je zavil z očmi, kot da bi mlajšemu zdravniku rekel: »Ti bedak, zakaj nisi

pregledal tega mladeniča?« Skočil je, porinil voznika reševalnega

vozila stran, pograbil invalidski voziček in me začel potiskati po

hodniku. Slišal sem nekakšen pridušen hrup. Slišal sem ga, kako je

nekaj kričal, vendar nisem razumel, kaj.

Zdravnik je stekel v sobo, kjer so bile steklenice in medicinska oprema.

Minuto pozneje so me obkrožili medicinske sestre, zdravniki in

pomočniki. Končno se je premaknilo. Medicinska sestra mi je obrnila

roko in mi vstavila infuzijo. Zdravnik je prišel do mene in mi rekel: »Ne

vem, če me slišiš, mladenič, ampak poskusili ti bomo rešiti življenje.



31



POGLED V VEČNOST

Imej odprte oči ... daj sine, bori se s strupom. Poskusi ostati buden. V

redu je, poskušamo ti dati dekstrozo proti dehidraciji.« Medicinska

sestra mi je vbrizgala injekcijo na eni strani in druga, ki je stala na drugi

strani, mi je vbrizgala še eno. Nisem mogel čutiti ničesar, vendar sem

videl, kako to počnejo. Zdravnik je v svoji najboljši oxfordski angleščini

rekel: »Protistrupe, da nevtraliziramo strup!« Druga medicinska sestra

je klečala ob mojih nogah in me močno udarjala po roki. Mislil sem si:

»Kaj počne?« A vseeno mi je bilo, samo vbodite mi igle!

Medicinska sestra za menoj je napolnila ogromno injekcijo, veliko, kot

da bi bila za konja. Iztisnila je zrak. Poskušala jo je zabosti v mojo roko,

vendar se ni pokazala nobena žila. Tako je dvignila mojo kožo navzgor,

zabodla iglo in začela potiskati tekočino. Napolnila mi je žilo kot

majhen balon. Videl sem, kako živčna je bila, saj se ji igla v moji žili tako

trese, da bi mi lahko raztrgala žilo.

Pustila mi je iglo v roki in nekdo ji je dal drugo. Tudi ta je napihnila žilo.

Sestra je pogledala zdravnika in ga vprašala: »Še eno?« Zdravnik je

prikimal. Zato je poskusila s še eno. Druga medicinska sestra je

poskušala masirati žilo, vendar ni pomagalo. Ni mogla vnesti

protistrupa v kri, ker se ni premikal po žili.

Bilo je očitno, da moje srce ne črpa dovolj krvi. Moje žile so se sesedle.

Diplomiral sem iz veterinarskih znanosti, to sem študiral in sem poznal

osnove fiziologije in anatomije. Razumel sem, kaj se dogaja, vendar

nisem mogel ničesar storiti. Razumel sem, da drsim v komo. Bil sem

popolnoma ohromljen in srce mi je komaj utripalo. Čutil sem, kako se

vedno bolj odmikam. Nisem več mogel komunicirati, nisem mogel

ničesar reči, a vseeno sem lahko slišal vse, kar se je govorilo o meni in

okoli mene.

Nisem imel pojma, da so me ožgale škatlaste meduze ali morske ose,

ki imajo drugi najsmrtonosnejši strup, ki ga poznamo. V zadnjih

dvajsetih letih je v Darwinu umrlo šestdeset ljudi, ki so bili ožgani le

enkrat. Na plažah v Darwinu za obdobje šest mesecev postavijo znake

z lobanjo in prekrižanimi kostmi, da kopalce opozorijo, da ne bi šli

plavat. V telesu sem imel dovolj strupa, da bi me petkrat ubil. Običajno



32



POGLED V VEČNOST

oseba umre v petnajstih minutah od prvega ožiga. Jaz pa ga nisem imel

samo v mišicah, strup je krožil povsod po mojih žilah.

Zdravnik me je pogledal naravnost v oči in rekel: »Ne boj se.« Mislil

sem si: »Kolega, bolj se bojiš kot jaz.« V njegovih očeh sem lahko videl

paranojo. Z infuzijo vred so me dvignili in me položili na posteljo.

Zdravnik je stal nad mano in mi z gobico brisal glavo. Infuzija, ki so jo

priklopili v moje žile, je prinašala tekočino v moje telo in začel sem se

potiti po čelu. Zdravnik mi je brisal obraz, potem pa je odšel za nekaj

minut. Ko sem ležal tam, sem lahko čutil, kako mi pot kaplja v oči, in

začelo mi je zamegljevati vid. Bilo je, kot da imam solze v očeh.

»Moram držati oči odprte,« sem si govoril. Želel sem, da se zdravnik

vrne in mi obriše obraz, vendar ga ni bilo. Poskušal sem govoriti:

»Doktor, vrnite se …« – vendar se moje ustnice niso mogle premakniti.

Poskušal sem nagniti glavo, vendar se ni premaknila. Nato sem znoj iz

oči skušal spraviti ven z vekami. Malo sem ga iztisnil, vendar je bilo še

vedno zamegljeno. Še sem zapiral in odpiral veke. Malo je pomagalo,

nato pa sem kar nenadoma vzdihnil od olajšanja. Vedel sem, da se je

nekaj zgodilo.





33





POGLED V VEČNOST

ŠESTO POGLAVJE:

Tema



Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet

in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč,

kajti njihova dela so bila hudobna.

(Janezov evangelij 3,19)

»Vrgli jih bodo v ognjeno peč.

Tam bo jok in škripanje z zobmi.«

(Matejev evangelij 13,42)



Vedel sem, da je prišlo do osvoboditve. Zdelo se je, da je boj za življenje

končan. Nihče mi ni povedal, kaj se je zgodilo, nihče ni rekel: »Sin,

pravkar si umrl.« Tega nisem vedel. Vedel sem le, da je bitka, da bi

odprl oči in ostal živ, končana.

Vedel sem, da sem nekam odšel. Ni bilo tako, ko zapreš oči in greš spat.

Vedel sem, da sem zares nekam odšel. V zadnjih dvajsetih minutah, ki

sem jih preživel v bolnišnici, sem se počutil, kot da me odnaša stran.

Ko pa sem zaprl oči, me ni več odnašalo stran. Ni me bilo več.

V Svetem pismu v knjigi Pridigarja piše, da ko človek umre, se njegov

duh vrne k Bogu, ki mu ga je dal, telo pa se vrne v prah, iz katerega je

prišlo.10 No, vedel sem, da je moj duh nekam odšel, pa vendar se nisem

zavedal, da sem mrtev. Zdelo se mi je, da sem prispel na ogromen,

širok kraj, ki je kot ogromna votlina, polna črne teme. Čutil sem, da

stojim. Bilo je, kot da sem se prebudil iz nočne more v hiši nekoga

drugega in se spraševal, kam so šli vsi. Poskušal sem najti stikalo za luč,

a ga nisem mogel. Spraševal sem se, zakaj je zdravnik ugasnil luči.

Poskušal sem se dotakniti nečesa in skušal seči po stenski svetilki,

vendar je nisem mogel najti. Potem sem ugotovil, da ne najdem svoje



10 Pridigar 3,20



34



POGLED V VEČNOST

postelje. Premikal sem se naokoli in se skušal česa dotakniti, a ni bilo

ničesar. Sploh nisem mogel videti roke pred očmi. Bilo je boleče

hladno. Naprezal sem se, da bi videl, kje sem, in se poskušal orientirati

v tej novi okolici.

Dvignil sem roko, da bi ugotovil, koliko sem lahko videl. Dvignil sem jo

proti obrazu in roka je šla skozi prostor, kjer bi moral biti moj obraz.

Bila je grozljiva izkušnja. Takoj sem vedel, da sem jaz, Ian McCormack,

brez telesa. Imel sem občutek in zaznaval sem, da imam telo, a se ga

nisem mogel dotakniti. Bil sem duhovno bitje in moje fizično telo je

bilo mrtvo, vendar sem bil živ in zdrav in sem se zelo zavedal, da imam

roke, noge in glavo, ki se jih ne morem dotikati. Bog je Duh, nevidno,

duhovno bitje in mi smo ustvarjeni po njegovi podobi.

Premišljeval sem, kje sem. Ko sem stal v tej temi, sem začutil, kako me

je začel napadati najbolj neverjeten hlad in strah. Mogoče ste kdaj

ponoči šli po zapuščeni ulici ali pa ste sami prišli domov in imeli

občutek, kot da vas nekdo opazuje. Poznate ta občutek? Čutite, da vas

nekdo gleda, vendar ne vidite, kdo je. Začel sem čutiti, kako me v tej

preteči temi napada zlo. Vedel sem, da me je nekdo opazoval. Zrak

okoli mene je prevzemalo hladno, agresivno zlo.

Počasi sem se zavedel prisotnosti drugih ljudi okoli sebe, ki so bili v

istem položaju kot jaz. Ne da bi kaj izrekel na glas, so odgovorili na

moje misli. Iz teme sem zaslišal glas, ki je kričal name: »Utihni!« Ko sem

stopil stran od njega, je drugi glas zakričal: »Zaslužiš si biti tukaj!«

Dvignil sem roke, da bi se zaščitil, in rekel: »Kje sem?« Tretji glas je

zavpil: »V peklu si. Zdaj pa utihni!« Bil sem povsem prestrašen, bal sem

se premikati, dihati ali govoriti. Spoznal sem, da si morda res zaslužim,

da sem tam.

Ljudje si včasih čudno predstavljajo podobo pekla, kot da bi to bil kraj

praznovanja in zabave. Tudi jaz sem tako mislil. Mislil sem, da bomo v

peklu lahko počeli vse, česar ne bi smeli na zemlji. A resničnost je čisto

drugačna! Tam, kjer sem bil, je bil najstrašnejši kraj, kar sem jih kdaj

poznal. Ljudje, ki so bili tam, niso mogli storiti ničesar, kar so hotela

storiti njihova zla srca. Sploh niso mogli narediti ničesar. In ni



35



POGLED V VEČNOST

hvalisanja. Kaj bi se lahko bahal? »Oh ja, jaz sem posiljeval in ubijal, jaz

sem plenil in ropal.« Z ničimer se ne morete pohvaliti, ko veste, da

prihaja sodba.

Tam ni občutka za čas. Ljudje ne morejo povedati, koliko je ura. Ne

vedo, če so bili tam deset minut, deset let ali deset tisoč let. S časom

nimajo povezave. Strašen je bil ta kraj. Sveto pismo pravi, da obstajata

dve kraljestvi, kraljestvo teme, ki mu vlada satan, in kraljestvo

svetlobe. Sveto pismo v Judovem pismu pravi, da je bil kraj teme

pravzaprav pripravljen za angele, ki niso bili poslušni Bogu, in ne za

ljudi. To je bilo najbolj zastrašujoče in grozljivo mesto, kjer sem kadar

koli bil. Niti za svojega najhujšega sovražnika ne bi želel, da pride v

pekel.

Nisem imel pojma, kako priti iz tega kraja. Kako človek sploh lahko gre

iz pekla? Toda jaz sem že molil k Bogu, zato sem se spraševal, zakaj

sem se sploh znašel tu. Preden sem umrl, sem vendar prosil Boga, naj

mi odpusti grehe. Začel sem jokati in zavpil sem k Bogu: »Zakaj sem

tukaj? Prosil sem te za odpuščanje. Zakaj sem tukaj? Obrnil sem svoje

srce k tebi, zakaj sem tu?«

Potem me je nenadoma obsijala bleščeča luč in me dobesedno

potegnila ven iz teme. Sveto pismo pravi, da je velika svetloba zasijala

v temi na tiste, ki so hodili v senci smrti in teme, ter jim pokazala pot

pravičnosti.11 Ko sem stal tam, je osupljiv žarek svetlobe prebodel

temo nad mano in posijal na moj obraz. Ta svetloba me je začela

obdajati in prevzel me je občutek breztežnosti. Potem sem začutil,

kako se dvigam od tal in se vzpenjam proti tej bleščeče beli svetlobi.





11 Evangelij po Luku 1,78-79



36





POGLED V VEČNOST

SEDMO POGLAVJE:

Luč



Kajti Bog, ki je rekel:

»Iz teme bo zasvetila luč,«

je zasijal v naših srcih

zaradi razsvetljenja Božjega veličastva

na obličju Jezusa Kristusa.

(2. pismo Korinčanom 4,6)



Ko sem pogledal gor, sem lahko videl, da me vleče v veliko okroglo

odprtino daleč nad menoj, kot skozi predor. Nisem si želel pogledati

nazaj, da ne bi padel nazaj. Bil sem zelo vesel, da sem bil izven tiste

teme.

Ob vstopu v predor sem lahko videl, da vir svetlobe prihaja čisto iz

konca predora. Bilo je neverjetno svetlo, kot da je središče vesolja, vir

vse svetlobe in vse moči. Sijalo je močneje kot sonce, bilo je bolj svetlo

kot katerikoli dragulj ali diamant, bolj sijoče kot laserski žarek. Pa

vendar si lahko gledal naravnost vanj. Ko sem ga pogledal, me je

dobesedno vleklo vanj, kot molja vleče blizu plamena. Z neverjetno

hitrostjo me je vleklo gor proti koncu predora, k viru svetlobe.

Med tem potovanjem skozi zrak sem lahko videl vrsto močnejših

svetlobnih valov, ki so izhajali iz izvira in prihajali proti meni. Prvi val

svetlobe je oddajal izjemno toplino in udobje. Bilo je, kot da svetloba

ni samo fizična, ampak je »živa svetloba«, ki prenaša čustvo. Ta

svetloba je vstopila vame in me napolnila z občutkom ljubezni in

sprejetosti. Na pol poti me je preplavil drugi val svetlobe. Ta svetloba

je oddajala popoln mir. Mnogo let sem iskal duševni mir, vendar sem

ga našel le za nekaj bežnih trenutkov. V šoli sem bral knjige, vse od

Keatsa do Shakespearja, da bi našel duševni mir. Poskusil sem alkohol,

izobraževanje, šport, ženske, droge – poskusil sem vse, na kar sem



37



POGLED V VEČNOST

pomislil, da bi našel mir in zadovoljstvo v svojem življenju, a ju nikoli

nisem našel. Zdaj pa sem bil od glave do podplatov v popolnem miru.

Moja naslednja misel je bila: »Sprašujem se, kakšno je moje telo.« V

temi nisem mogel videti rok pred obrazom. »Zdaj bi moral jasno videti,

ker sem v tej luči.« Ko sem pogledal na desno, sem na svoje začudenje

zagledal svojo roko in dlan, vendar sem lahko videl skozenj. Bil sem

prozoren kot duh, moje telo pa je bilo polno tiste luči, ki je sijala name

s konca predora. Bilo je, kot da sem se napolnil s svetlobo. Tretji val, že

blizu konca predora, je bil val popolnega veselja. Bilo je tako

vznemirljivo in vedel sem, da bom doživel najbolj osupljivo izkušnjo v

svojem življenju.

Sploh si nisem mogel predstavljati, kam grem, in moje besede ne

morejo povedati, kar sem videl. Prišel sem iz predora in zdelo se je, da

stojim tik pred virom vse svetlobe in moči. Ta neverjetna svetloba mi

je popolnoma napolnila vid. Bila je kot beli ogenj ali gora brušenih

diamantov nepopisnega sijaja. Sprva sem mislil, da je to avra. Potem

sem pomislil, da je slava. Videl sem Jezusove slike, kjer je bil njegov

obraz obdan z malo avreolo ali majhnim sijajem. Ta slava pa je bila

vseobsegajoča, jemala je dih in vzbujala največje spoštovanje.

Jezus Kristus je umrl, vstal je od mrtvih in se povzpel v nebesa, kjer sedi

na Očetovi desnici. Tam je poveličan, obdan s svetlobo in v njem ni

teme. On je Kralj slave, Knez miru, Gospodar gospodarjev in Kralj vseh

kraljev. V tem trenutku sem videl tisto, za kar verjamem, da je

Gospodova slava. V stari zavezi je Mojzes za štirideset dni šel na goro

Sinaj in je videl Gospodovo slavo. Ko se je vrnil, mu je sijal obraz.

Mojzesov obraz je tako močno sijal z Gospodovo slavo, da je moral

nositi zagrinjalo, da se ljudje ne bi prestrašili. Videl je Božjo luč, Božjo

slavo. Pavla je zaslepila slavna svetloba na poti v Damask, Jezusova

slava. Iz zdaj sem jaz stal tu in gledal to neverjetno svetlobo in slavo.

Tedaj so mi v srcu začela dirjati vprašanja: »Je to samo sila, kot pravijo

budisti, je to 'karma' ali 'jin in jang'? Ali je le neka naravna moč ali

energija? Ali pa res nekdo stoji tam?« Še vedno sem imel pomisleke

glede vsega.



38



POGLED V VEČNOST

Ko sem razmišljal o vsem tem, mi je iz središča svetlobe spregovoril

glas. Rekel mi je: »Ian, ali se želiš vrniti?« Šokiran sem bil, ko sem

ugotovil, da je nekdo v središču luči in da je ta oseba poznala moje ime.

Bilo je, kot da sliši moje misli. Pomislil sem: »Vrniti se, vrniti se – ampak

kam? Kje sem?« Hitro sem se ozrl nazaj in videl, da predor izginja v

temi. Mislil sem, da sanjam v postelji v bolnišnici in sem zaprl oči. »Je

vse to resnično? Ali sem jaz res Ian, sem še vedno živ? Je to resnično?«

Potem je Gospod spet spregovoril: »Bi se rad vrnil?« Odgovoril sem:

»Če sem zunaj svojega telesa, ne vem, kje sem, tako da, rad bi se vrnil.«

Odgovor je bil: »Če se želiš vrniti, Ian, moraš stvari videti v drugi luči.«

Takoj ko sem zaslišal besede »videti stvari v drugi luči«, sem nekaj

dojel. Spomnil sem se, da sem prejel božično voščilnico, na kateri je

bilo zapisano: »Jezus je luč sveta« in »Bog je svetloba in v njem ni

teme«. Takrat sem premišljeval te besede. Zdaj pa sem pravkar prišel

iz teme sem, kjer zagotovo ni teme. Spoznal sem, da je luč verjetno

prihajala od Boga. In če je tako, kaj počnem tu? Nisem si zaslužil biti

tukaj.





39





POGLED V VEČNOST

OSMO POGLAVJE:

Valovi ljubezni



Spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje,

da bi se izpolnili do vse Božje polnosti.

(Pismo Efežanom 3,19)



Torej, to je bil Bog! On je svetloba. Poznal je moje ime in poznal je

skrivne misli mojega srca in uma. Mislil sem si: »Če je to Bog, potem

mora biti sposoben videti vse, kar sem kdaj naredil v življenju.« Počutil

sem se povsem razkritega in prozornega. Maske lahko nosite pred

drugimi, ne morete pa nositi maske pred Bogom. Sram me je bilo,

počutil sem se nepopolnega in mislil sem si: »Naredili so napako.

Napačno osebo so pripeljali sem. Ne bi smel biti tukaj. Nisem ravno

dober človek. Raje se skrijem pod neko skalo ali se vrnem v temo,

kamor spadam.«

Ko sem se počasi začel pomikati nazaj proti predoru, je proti meni

prihajal val svetlobe od Boga. Moja prva misel je bila, da me bo ta luč

vrgla nazaj v prepad. Toda na moje začudenje me je preplavil val čiste

in brezpogojne ljubezni. To je bilo zadnje, kar sem pričakoval. Namesto

sodbe sem dobil očiščenje s čisto ljubeznijo.

Pristna, čista, brezmejna, nezaslužena ljubezen. Ta ljubezen me je

začela polniti od znotraj navzven, da so moje roke in telo trepetale in

sem se začel opotekati. Mislil sem si: »Morda Bog ne ve vseh slabih

stvari, ki sem jih storil.« Zato sem mu začel pripovedovati o vsej

umazaniji, ki sem jo storil pod krinko teme. Toda bilo je, kot da mi je

Bog že odpustil, in intenzivnost Njegove ljubezni je samo rasla.

Pravzaprav mi je Bog pozneje pokazal, da mi je takrat, ko sem v

rešilnem avtomobilu prosil za odpuščanje, zares odpustil in povsem

očistil mojega duha zla.

Začel sem nenadzorovano jokati, ko so ljubezenski valovi postajali

vedno močnejši. Bilo je tako čisto in pristno, brezpogojno. Minila so



40



POGLED V VEČNOST

leta, odkar sem se počutil ljubljenega. Zadnji spomin na ta občutek je

bila mamina in očetova ljubezen. Toda odšel sem v veliki širni svet in

odkril, da nima veliko ljubezni. Videl sem stvari, za katere sem mislil,

da so ljubezen, vendar spolnost ni ljubezen, samo ožge te. Poželenje je

kot divji ogenj v notranjosti, neobvladljiva želja, ki te ožge od znotraj

navzven. Ljubezen tukaj pa je drugačna, saj zdravi moje srce. Začel sem

se zavedati, da ima človeštvo v tej ljubezni izjemno veliko upanje. Božje

usmiljenje se vedno poveča pred sodbo.

Naenkrat so se valovi luči ustavili in bil sem objet s čisto svetlobo, polno

ljubezni. Tam je bila posebna tišina. Mislil sem si: »Tako blizu sem.

Zanima me, ali lahko stopim do tiste luči, ki obkroža Boga in ga vidim

iz oči v oči. Če bi ga videl iz oči v oči, bi vedel resnico.« Dovolj mi je bilo

poslušanja laži in prevar. Hotel sem poznati resnico. Povsod sem jo

iskal in zdelo se je, da ni nikogar, ki bi mi jo lahko pokazal. Govoril bi s

komer koli, ki bi mi lahko povedal smisel življenja ... nekaj mora biti

resnica. Rekel sem si, da če bi lahko samo stopil naprej in videl Boga iz

oči v oči, bi spoznal resnico in smisel življenja. In nikoli več mi ne bi bilo

treba vprašati drugega moškega, ženske ali otroka. Nikoli več. Vedel bi.

Bi lahko vstopil? Ni bilo glasu, ki bi rekel »ne«. Torej, stopil sem naprej

in prestopil prag te luči. Ko sem stopil v svetlobo, je bilo, kot da sem

prodrl v tančico razpršenih bleščečih luči, kot zvezde ali diamanti, ki

oddajajo najbolj osupljiv sijaj. Ko sem hodil skozi svetlobo, je še naprej

zdravila najgloblje dele mojega bitja, zdravila je mojega zlomljenega

notranjega človeka, čudovito je ozdravljala moje zlomljeno srce.

Usmeril sem se proti najsvetlejšem delu svetlobe. V središču luči je stal

človek, katerega bleščeče belo ogrinjalo se je spuščalo do gležnjev.

Komaj sem videl njegova stopala. Ta oblačila niso bila narejena iz

zemeljske tkanine, ampak so bila kot oblačila iz svetlobe. Ko sem

pogledal navzgor, sem lahko videl prsi človeka s široko razprtimi

rokami, kot da bi me prijazno pozdravljal. Pogledal sem mu v obraz.

Tako je sijal, kot da bi bil desetkrat svetlejši od svetlobe, ki sem jo do

zdaj videl. V primerjavi s tem je sonce videti rumeno in bledo. Sijal je

tako močno, da nisem mogel prepoznati potez njegovega obraza. Ko

sem stal pred njim, sem začutil, kako njegova svetloba izžareva čistost,



41



POGLED V VEČNOST

svetost. Vedel sem, da stojim v navzočnosti vsemogočnega Boga –

nihče razen Bog ne bi mogel biti tak. Čistost in svetost sta izhajali iz

njegovega obraza in začel sem čutiti, kako vstopata vame. Hotel sem

se približati, da bi videl njegov obraz. Ko sem se mu bližal, nisem čutil

strahu, temveč popolno svobodo. Stoječ le kakšen meter od njega,

sem poskušal gledati v svetlobo okoli njegovega obraza, a ko sem to

storil, se je obrnil in hkrati z njim se je premaknila vsa svetloba.





42





POGLED V VEČNOST

DEVETO POGLAVJE:

Vrata in odločitev



Jaz sem vrata.

Kdor stopi skozme, se bo rešil;,

hodil bo noter in ven in bo našel pašo.

Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje.

Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.

Jaz sem dobri pastir.

Dobri pastir dá svoje življenje za ovce.

(Janezov evangelij 10,9-11)



Takoj za Jezusom je bila okrogla odprtina, podobna predoru, skozi

katerega sem prišel. Ko sem gledal skoznjo, sem lahko videl, kako se

pred menoj odpira čisto nov svet. Čutil sem, da stojim na robu raja in

doživljam utrinek večnosti.

Ta novi svet je bil povsem nedotaknjen. Pred mano so bila zelena polja

in travniki. Celo trava je oddajala isto svetlobo in življenje, kot sem ga

videl v Božji prisotnosti. Na rastlinah ni bilo bolezni. Tudi če bi pohodil

travo, bi se takoj dvignila nazaj v življenje. Sredi travnikov sem lahko

videl kristalno čist potok, ki vijuga po pokrajini z drevesi na obeh

bregovih. Na moji desni so bile v daljavi gore in nebo je bilo modro in

jasno. Na levi strani so bili zeleni griči in rože, ki so sijali v čudovitih

barvah. Raj! Vedel sem, da je moje mesto tu. Potoval sem po svetu in

iskal raj in tu sem ga našel. Počutil sem se, kot da sem se prvič rodil.

Vsak del mojega bitja je vedel, da sem doma. Pred mano je stala

večnost – samo en korak stran.

Ko sem se poskušal stopiti korak bližje temu novemu svetu, je Jezus

stopil nazaj na prag vrat. Sveto pismo pravi, da je Jezus vrata in da boš,

če vstopiš skozi Njega, hodil noter in ven ter našel zelene pašnike. On



43



POGLED V VEČNOST

je prehod v življenje. Jezus je pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k

Očetu drugače kot preko Njega. On je edina pot. Obstaja le en ozek

prehod, ki vodi v njegovo kraljestvo. Malo ljudi ga najde. Večina najde

avtocesto v pekel.

Jezus mi je postavil vprašanje: »Ian, zdaj ko si videl, se želiš vrniti?«

Mislil sem si: »Iti nazaj? Seveda ne! Zakaj bi se vrnil? Zakaj se vrniti v

bedo in sovraštvo? Ne, nimam razloga, da bi se vrnil. Nimam žene, niti

otrok, nikogar, ki bi me resnično ljubil. Ti si edina oseba, ki me je kdaj

zares ljubila takega, kot sem. Želim za vedno ostati v tvoji prisotnosti.

Rad bi šel naprej v raj.« Toda ni se premaknil, zato sem se še zadnjič

ozrl nazaj, rekoč: »Zbogom, kruti svet – zapuščam te!«

Tedaj sem videl jasno vizijo svoje mame, ki stoji pred predorom. Ko

sem jo zagledal, sem vedel, da sem se pravkar zlagal; tudi ona me je

ljubila – moja draga mama. Ne samo, da me je ljubila, vedel sem tudi,

da je molila zame vsak dan svojega življenja in da mi je poskušala

pokazati Boga. V svojem ponosu in aroganci sem se norčeval iz njenih

prepričanj. A imela je prav, da obstaja Bog, nebesa in pekel. Spoznal

sem, kako sebično bi bilo iti v raj in pustiti mater v prepričanju, da sem

šel v pekel. Ne bi vedela, da sem molil na svoji smrtni postelji, da sem

se pokesal svojih grehov in da sem sprejel Jezusa za svojega Gospoda

in Odrešenika. Z Mavricija bi prejela le truplo v krsti.

Zato sem rekel: »Bog, samo zaradi ene osebe se resnično želim vrniti,

in to je moja mama.« Želim ji povedati, da je resnično tisto, kar

verjame, da obstaja živi Bog, da so nebesa in pekel, da obstajajo vrata

v nebesa, da so ta vrata Jezus Kristus in da samo skozi Njega lahko

vstopimo. In potem, ko sem drugič pogledal nazaj, sem za njo zagledal

očeta, brata in sestro, prijatelje in množico ljudi za njimi. Bog mi je

pokazal, da je še veliko drugih ljudi, ki ga tudi ne poznajo in ki ga morda

nikoli ne bodo poznali, razen če bi jim jaz lahko povedal svojo zgodbo.

Vprašal sem: »Kdo so vsi ti ljudje?« Bog je rekel: »Če se ne vrneš, mnogi

od teh ljudi ne bodo imeli možnosti slišati o meni, ker mnogi od njih ne

bodo stopili v cerkev.« Odgovoril sem: »Ne ljubim teh ljudi.« Rekel mi

je: »Sin moj, jaz jih ljubim in želim, da me vsi spoznajo.«



44



POGLED V VEČNOST

Nato mi je Bog rekel: »Če se vrneš nazaj, moraš stvari videti v drugi

luči.« Razumel sem, da to pomeni, da moram stvari videti skozi

Njegove oči ljubezni in odpuščanja. Stvari sem moral videti tako, kot

jih je videl On – z vidika večnosti. Vprašal sem: »Bog, kako se lahko

vrnem? Ali moram iti nazaj skozi predor teme, da se vrnem v svoje telo?

Kako? Sploh ne vem, kako sem prišel sem.« Rekel mi je: »Ian, nagni

glavo ... zdaj se tekočina v tvojih očeh suši ... zdaj pa odpri oči in glej.«





45





POGLED V VEČNOST

DESETO POGLAVJE:

Vrnitev



Ker si mojo dušo rešil pred smrtjo,

kajne, moje noge pred padcem,

da bi hodil pred Bogom

v luči življenja.

(Psalm 56,14)



Takoj sem bil spet v telesu, glava je bila nagnjena v desno in imel sem

odprto eno oko. Gledal sem mladega indijskega zdravnika, ki je z roko

v zraku držal mojo desno nogo. Zapičil je oster instrument v moj

podplat in poskušal najti znake življenja. Ni se zavedal, da sem zdaj živ

in ga gledam. Spraševal sem se, kaj počne, potem pa me je prešinilo:

»Misli, da sem mrtev!« Hkrati je zdravnik prenehal s svojim početjem

in obrnil glavo proti mojemu obrazu. Ko sva se srečala z očmi, se je na

njegovem obrazu pojavila groza, kot da je pravkar videl duha. Kri je

izginila z njegovega obraza in postal je bel kot rjuha. Skoraj je padel po

tleh.

Pretreslo me je. Prosil sem Boga, naj mi da moči, da nagnem glavo v

levo, da pogledam na drugo stran. Počasi sem obrnil glavo v levo in na

vratih zagledal druge medicinske sestre in pomočnike, ki so osupli in

močno prestrašeni strmeli vame. Nihče ni izrekel niti besede. Očitno

sem bil mrtev približno petnajst do dvajset minut in so moje truplo že

pripravljali za mrtvašnico. Bil sem šibek in sem zaprl oči, vendar sem

jih hitro spet odprl, da preverim, ali sem še v telesu. Nisem bil

prepričan, da ne bom spet izginil.

Še vedno sem bil paraliziran in sem prosil Boga, naj mi pomaga. Med

molitvijo sem čutil mravljinčenje v nogah, ki ga je spremljala

pomirjujoča toplina. Še naprej sem molil, ko je zdravnik stal poleg

mene in zmajeval z glavo. Toplina se je razširila v moje telo in roke. Bog



46





POGLED V VEČNOST

me je ozdravljal. Bil sem tako utrujen. Zaprl sem oči in padel v globok

spanec.

Zbudil sem se šele naslednje jutro in videl svojega prijatelja Simona, ki

je stal pred vrati moje sobe. Bil je bled in je zmajeval z glavo. Ni mogel

verjeti, da sem še živ. Sledil mi je v bolnišnico in s seboj pripeljal enega

mojih novozelandskih prijateljev. »Si imel težko noč, kaj?«, me je

vprašal ta prijatelj. »Ja, stari!«, sem odgovoril. »Sploh ne vem, kaj se je

zgodilo.« Nisem hotel reči: »Pravzaprav sem umrl!« Še vedno sem

poskušal ugotoviti, kaj se je v resnici zgodilo in nisem hotel, da bi mi

rekli: »Gremo v oblazinjeno sobo zate – vzel si preveč droge, še iz ušes

ti prihaja!«

»Tukaj smrdi kot v stranišču,« sta rekla prijatelja. »Odpeljala te bova.

Poskrbeli bomo zate.« Upiral sem se jima, hotel sem ostati v bolnišnici.

Toda dvignila sta me na ramena in me odnesla iz sobe. Prišel je

zdravnik in ju skušal fizično zadržati, a sta ga odrinila s poti. Taksi nas

je čakal. Simon ni hotel z menoj v taksi, saj se je bal, da sem nekakšen

duh. Odpeljali so me domov v moj bungalov na plaži in me spravili v

posteljo. Potem so šli naravnost v dnevno sobo in proslavili mojo

vrnitev z zabavo!



Bolnišnično okno



47



POGLED V VEČNOST

Bil sem izčrpan in lačen. Spet sem zaspal in se prebudil sredi noči, ves

trepetajoč in preznojen. Moje srce je bilo polno groze. Ležal sem

obrnjen proti steni. Prevalil sem se na drugo stran, da bi videl, kaj me

straši. Skozi mrežo proti komarjem in skozi jeklene palice na oknih sem

lahko videl sedem ali osem parov oči. Imele so svetlo rdeč sijaj.

Namesto okroglih zenic so imele reže kot mačka. Videti so bili napol

človeško, na pol živali. Mislil sem si: »Kaj je vendar to?« Gledali so me

v oči in jaz sem jih gledal v oči in takrat sem jih slišal šepetati: »Pripadaš

nam, mi prihajamo nazaj.« »Ne, ne boste!«, sem rekel. Pograbil sem

svetilko in jo usmeril proti njim. Tam ni bilo ničesar. A vedel sem, da

sem jih videl!

Spraševal sem se, če postajam nor. Začel sem čutiti, da se lahko

duševno zlomim. Moral sem se umiriti in prepričati, da se mi ne meša.

V zadnjih štiriindvajsetih urah sem šel skozi toliko preizkušenj. Rekel

sem: »Bog, kaj se dogaja?« Nato mi je korak za korakom pokazal vso

pot, ki sem jo prehodil. Bilo je, kot da jo je vklesal v moje misli. Potem

sem ga vprašal: »Kaj so tiste stvari, ki me očitno hočejo napasti?«

Odgovoril je: »Ian, spomni se molitve Oče naš.« Znova sem se je skušal

spomniti v svojem umu, a nisem mogel. In potem so mi privrele tiste

besede iz srca in molil sem vse do »reši nas hudega«. Vse to sem molil

iskreno, iz srca. Nato je Bog rekel: »Ugasni luč, Ian.« Zbral sem ves svoj

pogum in ugasnil sem glavno luč. Ležal sem na robu postelje s prižgano

svetilko. Počutil sem se kot jedijevski bojevnik iz Vojne zvezd! Začel

sem razmišljati: »Če ne ugasnem svetilke, bom moral celo življenje

spati s prižgano lučjo.« Ugasnil sem jo. Nič se ni zgodilo. Molitev je bila

učinkovita. Ulegel sem se in zaspal.





48





POGLED V VEČNOST

ENAJSTO POGLAVJE:

Vidim v novi luči



Budni bodite,

stojte trdni v veri,

možati bodite,

bodite močni!

(1. pismo Korinčanom 16,13)



Naslednje jutro sem vstal in si pripravil zajtrk. Moji prijatelji so se vrnili

z jutranjega deskanja in začeli govoriti z mano. Videl sem, da to, kar

govorijo, ni tisto, kar bi v resnici želeli povedati. Zmedlo me je, bilo je,

kot da sem slišal dve različni sporočili. Začel sem videti skozi njihove

maske. Prvič v življenju sem začel videti stvari v novi luči. Videl sem, da

so bili nameni njihovih src v nasprotju s tem, kar je prihajalo iz njihovih

ust. Bilo mi je strašljivo, saj nisem vedel, kako se odzvati na tovrstno

razumevanje. Zato sem se umaknil v svojo sobo in tam ostal.

Tisto noč sem se spet zbudil v hladnem znoju. Nekaj v bližini me je

prestrašilo. Obrnil sem glavo, da vidim, kaj je to, in na mojo grozo so

demoni, ki sem jih videl dan prej, zdaj v moji sobi in me gledajo skozi

mrežo proti komarjem. Pa vendar se me, iz takšnih ali drugačnih

razlogov, niso mogli dotakniti. Ustrahovali so me, vendar se mi niso

mogli približati. V srcu sem začutil globok mir. Vedel sem, da sem videl

Božjo luč in ta svetloba je zdaj v meni. Tudi če je bil plamen majhen, bil

je v meni in niso mogli vstopiti. A dali so vse od sebe, da bi me

prestrašili in dobili nazaj.

Spet sem zgrabil svetilko. Tokrat sem se bal vstati iz postelje, da bi

prižgal luč, saj so bili v moji sobi. Nič nisem vedel, kakšno moč so imeli.

S svetilko sem divje svetil po sobi, hitro skočil iz postelje in stekel do

stikala za luč. Pod lučjo sem se spet počutil varnega. Padel sem na tla,



49



POGLED V VEČNOST

na kolena. Spet sem se boril s svojim umom, poskušal sem ohraniti

trezno glavo. Še enkrat sem molil »Oče naš« in nato šel nazaj spat.

Ostali sta mi še dve noči pred poletom z Mavricija na Novo Zelandijo.

Naslednjo noč me je prebudil zvok trkanja po oknu. Bilo je dekle, ki je

reklo : »Ian, želim govoriti s tabo, spusti me noter.« Ker sem dekle

poznal, nisem nič razmišljal. Napol zaspan sem odšel do vrat in jih

odklenil. V trenutku, ko sem odprl vrata, jih je dekle zgrabilo in videl

sem njene oči. V njih sem lahko videl enak rdeč odtenek kot v očeh, ki

so me preganjale zadnji dve noči. Začela je govoriti v popolni

angleščini. Bila je kreolka in nikoli ni govorila popolne angleščine. Rekla

je: »Pojdi nocoj z nami, Ian. Nekam te bomo odpeljali.« Nato sem

zaslišal bližanje korakov. Poskušal sem zapreti vrata, a bilo je, kot da bi

to dekle pridobilo nadnaravno moč in jih nisem mogel zapreti. Potem

so mi iz srca prišle besede: »V Jezusovem imenu, pojdi stran!« Odneslo

jo je ven, kot da bi jo nekdo udaril. Gledal sem, kako se umika nazaj,

nato zaloputnil vrata in jih zaklenil. Bil sem pretresen, a varen, za nekaj

časa.

Končno je napočila moja zadnja noč. Vse sem spakiral in bil pripravljen

za odhod. Taksi naj bi me pobral ob petih zjutraj. Zaspal sem, toda

ponoči me je spet nekaj prebudilo, tokrat kamenčki, ki so udarjali na

moje okno. Bilo je isto dekle. Bil sem pripravljen. Zaklenil sem vsa

vrata, a pustil sem odprto eno majhno okno. Pomislil sem : »Kar koli so

ta bitja, njihov cilj je, da me ubijejo, in za to uporabljajo ljudi!«

Nameraval sem zapreti okno, ko sem videl, kako je skozenj prišla velika

črna roka in pritisnila zapah. Slišal sem dekle nežno reči: »Ian, želimo

se pogovoriti s tabo. Pridi ven.« Pretvarjal sem se, da spim in na okna

so spet prileteli kamni. Potem je rekla glasneje: »Ian, pridi ven.« Nato

so skozi okno prileteli težji kamni in ona je bila jezna. »Ian, pridi ven!!«

Ko sem se nenadoma obrnil, sem zagledal kopje, ki je skozi okno

prihajalo proti meni. Zgrabil sem svetilko. »Najboljša oblika obrambe

je napad!«, sem pomislil in s svetilko posvetil v oči tistega, ki je vihtel

kopje. Spet ta rdeča barva v očeh! Poskočil sem in zakričal na ves glas.

Zgrabil sem njegovo kopje in ga močno porinil proti njemu, da ga ni

mogel več držati. Kopje sem nato vrgel skozi okno in ga zaloputnil. Nato



50





POGLED V VEČNOST

sem svetilko hitro usmeril ven proti trem moškim in eni ženski. Bežali

so kot psi, v katere mečejo kamne. Presenetilo me je, kako so se bali

svetlobe.



Zadnja soba bungalova, kjer je Ian spal

Bil sem tako pretresen, da sem preostanek noči ostal buden in čakal,

da me pobere taksi. Toda taksija ni bilo od nikoder. Zbudil sem kolege

deskarje in jih vprašal, če mi lahko najdejo taksi. Našli so ga v slabem

stanju, saj je nekdo ponoči porinil jeklene palice v njegov hladilnik. To

je bil edini taksi v mestu, zato sem prijatelje prosil, da ga gredo iskat v

bližnje mesto. Ko je taksi končno prišel, je bila pred mojo hišo skupina

kreolskih domačinov s palicami in voznik se je preveč bal, da bi se jim

približal. Očitno sem v mestu povzročil veliko vznemirjenje zaradi

svojega čudežnega ozdravljenja. Prebivalci mesta so vedeli, da bi moral

biti mrtev, in ker so vraževerno ljudstvo, so mislili, da sem duh ali še

kaj hujšega. Uspelo se mi je izogniti preganjalcem in se odpeljal na

letališče, kjer sem se vkrcal na svoj let na Novo Zelandijo preko

Avstralije.

V Perthu v Avstraliji sem se pridružil svojemu mlajšemu bratu, ki je živel

tam. Poskušal sem mu povedati, kaj sem videl. Bil je šokiran in ni mogel

verjeti. Tisto noč sem spal v njegovi sobi, ker je moral leteti na Novo

Zelandijo. Sredi noči pa sem se zbudil, ker so me napadli demoni z

belimi očmi. Hitro sem šel iz sobe in v kaminu zagledal mali kipec Bude.

Ko sem ga pogledal, mi je Bog rekel, da so demoni prišli iz tega kipca.



51



POGLED V VEČNOST

Bil sem osupel. Zdaj sem vedel, da so bile moje izkušnje z maliki v

Kolombu demonske narave. Odločil sem se, da bom potovanje po

Avstraliji skrajšal in se takoj vrnil na Novo Zelandijo.

Ko je letalo pristajalo v Aucklandu na Novi Zelandiji, sem vprašal

Gospoda: »Kaj sem postal?« Na ušesih sem imel slušalke, poslušal sem

bend »Men at Work«.12 Preko zvoka iz slušalk mi je spregovoril glas, ki

je rekel: »Ian, postal si novorojeni kristjan.« Snel sem slušalke in se ozrl

okoli sebe, da bi se prepričal, če ni tam koga, ki bi to lahko rekel. Nato

sem segel v torbo in vzel sončna očala. Nataknil sem si jih in se v

navidezni zasebnosti, ki so mi jo dala, tiho soočil s paniko. Kristjan! To

sem? Toda kdo bi hotel biti kristjan? Ni se mi še posvetilo, kakšna

preobrazba se mi je zgodila.

Starši so me pobrali na letališču. Doma je mama pustila mojo sobo

natanko tako, kot sem jo zapustil pred dvema letoma, z istimi posterji

deskanja. Bilo je, kot da sem skočil nazaj v preteklost. Domov sem šel

poiskat zavetje. Tisto noč sem zaspal in sredi noči me je zbudilo nekaj,

kar me je treslo. Zdaj sem se že znal znebiti demonov z uporabo

Jezusovega imena in molitvijo Oče naš. Morali so oditi. Toda kaj so

počeli v moji sobi, v moji hiši? Bil sem besen! Vstal sem in se odločil,

da jih verbalno pretepem! In sem jih! Sicer sem s tem zbudil svoje

starše, ampak sem opravil svoje! Potem sem se usedel na svojo

posteljo in rekel: »Bog, dovolj mi je teh stvari, ki me nadlegujejo sredi

noči. Kaj naj storim, da se jih znebim?« Odgovoril je: »Preberi Sveto

pismo.« Rekel sem : »In po tem mi boš rekel, naj grem v cerkev! Nimam

Svetega pisma!« – »Tvoj oče ga ima, pojdi ga vprašat.«

Tako sem tudi storil. Brati sem začel od začetka, od Prve Mojzesove

knjige: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta

in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad

vodami. Bog je rekel: 'Bodi svetloba!' In nastala je svetloba. Bog je

videl, da je svetloba dobra. In Bog je ločil svetlobo od teme.« Med



12 Men at Work je avstralska rock skupina, ki je bila ustanovljena leta 1979 in je bila najbolj

znana po uspešnici iz leta 1981 »Down Under«.





52



POGLED V VEČNOST

branjem sem jokal. Mislil sem si: »Bil sem tako prevzeten. Šel sem na

univerzo in študiral vse mogoče knjige, a nikoli nisem pogledal edine

knjige, ki bi mi lahko povedala resnico.« V naslednjih šestih tednih sem

prebral celotno Sveto pismo: od Geneze do Razodetja. Vse, kar sem

videl v nebesih, je bilo opisano v tisti knjigi!

V prvem poglavju Razodetja sem prebral o Jezusu: Nosil je belo obleko,

obraz je sijal kot sonce, v njegovi roki je bilo sedem zvezd ... Alfa in

Omega, začetek in konec. V Janezu 8,12 sem prebral, da je Jezus rekel,

da je luč sveta in da tisti, ki so prišli k njemu, ne bodo več hodili v temi,

ampak da bodo imeli luč življenja. V tretjem poglavju Janezovega

evangelija sem prebral o novem rojstvu iz Božjega Duha. Prebral sem,

da mi Bog, ko mu priznam svoj greh, odpusti in me očisti vse krivice.

Bral sem opis novih nebes in nove zemlje, kjer ne bo več bolečine in

solz. Izvedel sem, da se demon, ko je izgnan iz nekoga, poskuša vrniti

nazaj v svoje bivališče. Naučil sem se, da mi je Jezus dal oblast nad

demoni, na katere sem naletel, in da demoni lahko bivajo v malikih.

Sveto pismo me je navdihnilo s spoštljivim strahom, saj še nikoli prej

nisem dojel, da je resnica, opisana na njenih straneh, lahko tako

življenjsko pomembna.13

Vse od te izkušnje leta 1982 sledim Jezusu Kristusu kot svojemu

Gospodu in Odrešeniku. Najprej sem nekaj časa preživel na sestrini

kmetiji na Novi Zelandiji, kjer sem si poskušal znova urediti življenje.

Nato sem se pridružil organizaciji YWAM (Youth With a Mission)14 in z

njimi potoval po otokih Tihega oceana ter govoril ljudem o Božji

ljubezni. Potem sem se vrnil v jugovzhodno Azijo in oznanjal med

malezijskimi plemeni, ki jih evangelij še ni dosegel. Tri leta sem delal v

džunglah Sarawaka15 in na Malezijskem polotoku. Takrat sem srečal

svojo ženo Jane.

Deloval sem v cerkvi (sem posvečen Božji služabnik) in kot potujoči

govornik potoval v različne narode ter oznanjal to pričevanje. Z ženo



13 Za citate iz Svetega pisma glejte opombe na zadnji strani te knjižice.

14 »Mladi s poslanstvom«

15 Ena od zveznih držav Vzhodne Malezije na otoku Borneo.



53





POGLED V VEČNOST

Jane imava tri čudovite otroke, Liso, Michaela in Sarah. Najina želja je,

da bi še naprej govorili neverjetno dobro novico o Božji brezpogojni

ljubezni in usmiljenju. Vsem, ki jih srečamo, želimo povedati, da nam

je Bog preko smrti Jezusa na križu podaril odpuščanje naših grehov.



Ian in Jane, Lisa, Michael in Sarah



Spet jim je Jezus spregovoril:

»Jaz sem luč sveta.

Kdor hodi za menoj, ne bo hodil po temi,

temveč bo imel luč življenja«

(Janezov evangelij 8,12)





54





POGLED V VEČNOST

DVANAJSTO POGLAVJE:

Kaj zdaj?



Tako močno je Bog ljubil svet:

dal je svojega edinega Sina.

In to je njegov razlog: da nihče ne bi bil uničen;

Z vero vanj ima vsakdo lahko celovito in trajno življenje.

Bog ni krenil v vse te težave, ko je poslal svojega Sina,

zgolj za to, da bi v nas usmeril obtožujoči prst,

češ, kako pokvarjeni smo.

Priskočil je na pomoč, da bi rešil svet.

Kdor zaupa vanj, je oproščen;

kdor noče zaupati vanj, pa je že zdavnaj

pod smrtno obsodbo, ne da bi to vedel.

(Janezov evangelij, 3. poglavje, »The Message« prevod)



Božja ljubezen do nas je osupljivo očitna. Bog je poslal svojega sina,

Jezusa, da umre namesto nas in plača ceno za naše grehe. Sveto pismo

pravi, da je smrt cena za plačilo naših grehov, in nihče od nas ni brez

greha. Toda Božji dar je večno življenje po Jezusu Kristusu (Rimljanom

5,8-11). Izberite življenje!

Če vas je ta knjiga izzvala, da razmislite, kako se odzvati življenju, ki

vam ga ponuja Bog, bi bilo koristno, če bi molili, kot je to storil Ian.

• Prosite Boga, naj vam odpusti vse vaše grehe.

• Odpustite vsakemu, ki vas je kakorkoli prizadel.

• Prosite Boga, da postane gospodar vašega življenja, in se trdno

odločite, da mu boste sledili in mu služili.

Če ste se odločili, da sledite Jezusu, bo pomembno, da najdete enako

misleče ljudi, ki vas lahko spodbujajo in vam pomagajo rasti v veri.

Poiščite Sveto pismo in ga začnite brati – morda vam bo najlažje začeti

z Janezovim evangelijem v Novi zavezi (najdete ga v kazalu na začetku

Svetega pisma).



55



POGLED V VEČNOST

Naša molitev za vas je, da bo Kristus živel v vas, ko mu odprete vrata in

ga povabite, da vstopi. Tako boste z nogami, trdno zakoreninjenimi v

ljubezni, skupaj z vsemi kristjani lahko razumeli neizmerne razsežnosti

Kristusove ljubezni. Sezite po njem in izkusite njegovo širino!

Preizkusite njegovo dolžino! Raziščite njegove globine! Živite življenje,

napolnjeno z Božjo polnostjo! (iz Pisma Efežanom 3, »The Message«

prevod Svetega pisma)





* * *





56





POGLED V VEČNOST

Opombe



IANOVA SPLETNA STRAN

Če želite izvedeti več o Ianu, obiščite njegovo spletno mesto:

http://www.aglimpseofeternity.org/



ŠKATLASTA MEDUZA

Škatlasta meduza ali morska osa je najbolj strupena morska žival in

njen pik lahko ubije človeka. Najdemo jo v morjih severno od Avstralije

in v tropskem Indijskem oceanu. Ena meduza ima dovolj strupa, da

lahko ubije šestdeset ljudi. Večina ljudi sicer preživi srečanje z njo, toda

bolečina zaradi pika je tako neznosna, da lahko ustavi srce ali paralizira

človeka in s tem povzroči utopitev. Več informacij o škatlasti meduzi,

poimenovani tudi morska osa, najdete na spletni strani:

https://sl.wikipedia.org/wiki/Morska_osa



CITATI SVETEGA PISMA

Smrt in sodba:

• Matej 25,31–46; Rimljanom 2,6–11; Rimljanom 14,7–12;

1 Korinčanom 15,35–44; 2 Timoteju 4,1; Hebrejcem 9,27;

Razodetje 20,11-15.

Jezusova smrt za naše grehe:

• Janez 11,25–26; Rimljanom 6,9–11; 8,10–11; 8,31–35;

Kološanom 2,13–14; 1 Tesaloničanom 5,9–10; 1 Peter 1,3–4.

Jezus, slavljeni Božji Sin:

• Ezekiel 1,26–28; Luka 9,29–35; Janez 20,19;

Apostolska dela 7,55–56; 9,3–5; 1 Tesaloničanom 4,14;

Razodetje 1,13–16.



57



POGLED V VEČNOST

Tema in svetloba:

• Izaija 42,6; Matej 8,12; 22,13; Luka 2,32; Janez 1,4-9; 8,12;

Apostolska dela 13,8-11; Rimljanom 13,12; 2 Korinčanom 4,6;

Efežanom 5,8-14; 1 Janez 1,5; 2,8-11; Razodetje 21,23.

Večno življenje:

• Psalm 145,13; Pridigar 12,5; Izaija 51,11; 60,19–20;

Jeremija 31,3; Marko 3,29; Luka 16,9; Janez 3,15; 4,36;

Rimljanom 1,20; Efežanom 3,10-11; 2 Tesaloničanom 2,16;

2 Timoteju 2,10; Hebrejcem 5,9; 9,15; 1 Peter 5,10;

2 Peter 1,11; Juda 1,21; Razodetje 14,6.

Nebesa in pekel:

• Matej 5,11–12; 8,12; 10,15; 18,10; 22,15; 23,15; 23,34-37;

Luka 10,20; 15,7; 16,25; 20,36; 23,43; Janez 14,2;

Rimljanom 8,17; 1 Korinčanom 15,42-51; 2 Korinčanom 12,2-4;

2 Tesaloničanom 1,9; Juda 1,6; Hebrejcem 9,12; 12, 22–23;

1 Peter 1,4; 2 Peter 1,10–11; 2,4; 3,13;

Razodetje 7,15; 14,13; 21,2-4, 10-27; 22,3-5; 22,15.

Božja ljubezen:

• Psalm 103,4; Psalm 36,7; Matej 18,10; Janez 15,13;

Rimljanom 5,5-8; Galačanom 2,20; Efežanom 2,4-5; 3,19;

2 Tesaloničanom 2,16; Titu 3,4.

Demoni:

• Matej 8,29; 10,1; 12,24–30; Marko 1,23–24; 5,8–9;

Luka 8,29; 10,17-18; 1 Korinčanom 10,20; 1 Timoteju 4,1.



DODATNE POVEZAVE S SVETIM PISMOM (dr. Richard Kent)

Svetopisemska resnica je, da ko umremo, naš duh zapusti telo. Najbolj

znan primer tega najdemo v Janezu 19,30: »Jezus je rekel: 'Dokončano

je'. In nagnil je glavo in izročil duha.« Ni dvoma, da je Jezus umrl, kot je

bilo zapisano v Janezu 19,33.



58



POGLED V VEČNOST

Poleg tega je verjetno, da je imel tudi apostol Pavel izkušnjo življenja

po smrti, potem ko so ga kamnali Judje iz Antiohije in Ikonija

(Apostolska dela 14,19). Judje so bili zelo jezni, ker je Pavel zapustil

njihov veliki zbor (parlament v starodavnem Izraelu) in postal Jezusov

privrženec. Gotovo je, da so ubili Pavla, ko so ga kamenjali. Pavel

opisuje svojo obsmrtno izkušnjo, kot da je bil »vzet v tretja nebesa« (2.

Korinčanom 12,2).

V Lukovem evangeliju pa piše, da se je duh mrtve deklice, stare

dvanajst let, vrnil v njeno telo in je oživela. Jezusa so poklicali k Jairovi

hčeri, ki je umrla, s prošnjo, da bi deklico vrnil v življenje. Zgodba je

zapisana v Luki 8,53-55: »Posmehovali so se mu, ker so vedeli, da je

umrla. On pa jo je prijel za roko in zaklical: 'Deklica, vstani!' Potem se

je njen duh vrnil vanjo in takoj je vstala.« Tu je jasno opisano, da je

deklica, ko se je duh vrnil v njeno telo, oživela. Verjamem, da je to

svetopisemska razlaga primera Iana McCormacka, čigar duh se je po

njegovi smrti vrnil v telo.





* * *





59





»Pogled v večnost« je resnična in osupljiva zgodba o človeku,

ki se je srečal s smrtjo in spoznal onostransko življenje.

Iana McCormacka je med potapljanjem ob obali Mavricija ožgalo

pet izjemno strupenih škatlastih meduz. Pozneje je umrl v bolnišnici

in bil mrtev petnajst do dvajset minut. V tem času je doživel pekel

in nebesa, nato pa se je vrnil, da bi povedal svojo zgodbo!

Smrt je bila zanj prehod v resnično življenje.

Njegova zgodba še vedno spreminja življenja po vsem svetu, saj

se dotika nekaterih najglobljih vprašanj, ki si jih vsi zastavljamo.





Brezplačni izvod – ni za prodajo





Document Outline


Predgovor

PRVO POGLAVJE: Velika čezmorska izkušnja

DRUGO POGLAVJE: Škatlasta meduza

TRETJE POGLAVJE: Preizkušnja

ČETRTO POGLAVJE: Oče naš

PETO POGLAVJE: Končna osvoboditev

ŠESTO POGLAVJE: Tema

SEDMO POGLAVJE: Luč

OSMO POGLAVJE: Valovi ljubezni

DEVETO POGLAVJE: Vrata in odločitev

DESETO POGLAVJE: Vrnitev

ENAJSTO POGLAVJE: Vidim v novi luči

DVANAJSTO POGLAVJE: Kaj zdaj?

Opombe