Gregor Kocijan
Pedagoška akademija v Ljubljani
PRIPOVEDNIK JANEZ MENCINGER
Mencinger je svojo literarno pot začel s pesnikovanjem, ki ga ni opustil niti v poznejših letih. Z verzifikacijo je izpolnil dijaška leta in od 1854 do 1861 objavil nekaj pesmi v Blei-weisovih Novicah, Zgodnji danici, Koledarčku slovenskem in Slovenskem glasniku.' V zreUh letih je pisal pretežno priložnostne pesmi in jih velikokrat šaljivo-zabavljivo zaokrožil (zlasti ko je pesnil za kranjski literarni in zabavni klub). Tak priložnostni pesnik »je ostal tudi v Krškem do poznih let starosti«.^ Toda - če izvzamemo travestijo Prešernove balade Neiztiohnjeno srce, je Mencingerjevo pesništvo šlo v pozabo.
Druženje z vajevci in Stritarjem na Dunaju ga je spodbujalo k pripovednoproznemu pisanju, in tako je v letih 1859 do 1865 nastalo nekaj kratkih pripovedi in srednje dolga Skušnjave in skušnje. Prvo svojo pripoved, to je Zgubljeni, pa spet najdeni sin, je objavil v prvem zvezku Slovenskih večemic (1860), vendar ne bi mogli reči, da si je s tem pridobil kakšne posebne zasluge za razvoj slovenskega pripovedništva. Zvesto je namreč posnemal pripovedovanje, ki je bilo uokvirjeno v nabožnost in poučnost ciglerjansko-krištof-šmidovskega kova,- zato tudi ni obetalo kakovostnih premikov v pripovedni prozi, ki naj bi bila namenjena najširšemu krogu bralcev. V svoji prvi objavljeni pripovedi Jerica (Slovenski glasnik 1859), ki je nastala po Zgubljenem, pa spet najdenem sinu, je opustil obnavljanje pripovedi iz ljudskega spomina in se lotil sodobne tematike, ki mu je omogočila, daje upovedil svoja spoznanja o kmečkem človeku in njegovem razmerju do drugih slojev (izobražencev, malomeščanov). V tej kompozicijsko precej ohlapni kratki pripovedi je bogato kmečko dekle Jerico in njeno kmečko okolje postavil nasproti sentimentalnemu, bojazljivemu in brezvoljnemu učitelju ter bahaškemu in preračunljivemu zdravniku. Medtem ko je oba tekmeca za Jeričino roko nekoliko karikiral, pa je dekle in kmečke ljudi rahlo idealiziral, da bi pač poudaril nravno in življenjsko premoč kmeta nad gospodo. Tako se že v prvi objavljeni pripovedi razkriva Mencingerjevo gledanje na kmeta, o katerem je bil vse življenje prepričan, da je »narodu tisto zdravo deblo, ki poganja vedno nove mladike, tista korenina, ki skupni narod vedno navdaja z mladim krepčalnim sokom« (Kmet in narodnost) in »ki ga ne ukloni, ne zlomi nobena sila, in ki krepkejši vstane, novo moč dobivši od matere zemlje, kadar ga vržejo na tla zlobni sovražniki ali zmotni prijatelji njegovega stanu« (Moja hoja na Triglav). S tako miselnostjo so prežeta vsa tista prozna dela, ki se tako ali drugače dotikajo kmeta in pripovedujejo o njegovem življenju.
Kratka pripoved Jerica pa ni značilna samo po obravnavani plati, marveč tudi po pripovednih lastnostih, saj se v tem mladostnem delu že nakazujejo nekateri poglavitni pisateljevi pripovedni prijemi. Bolj kakor kompozicijska ubranost, dogajalna razgibanost, značajsko in psihološko izoblikovane književne osebe itd. ga privlačijo: modrovanje (razpravljanje) o tem in onem, tesen stik pripovedovalca z bralcem, idejno-spoznavna plast
¦ Sestavek je bil delno prebran na slavističnem zborovanju 6. oktobra 1984 v Krškem.
' Prim. Mencingerjevo ZD IV, 408-410. ' J. Logar, Mencingerjevo ZD IV, 394.
105
pripovedi, Jiumorno-ironični zasuk besede, komične situacije, ki naj osmešijo neljubo osebo, itd. Že v tej pripovedi se očitno kaže, da ima namesto epske slikovitosti raje opisno
- razmišljujoče pripovedovanje, v katero neposredno posega pripovedovalec, in da so pri-povedovalčevi nazori, spoznanja, pogledi v ospredju. Po teh lastnostih, ki v poznejših delih še izraziteje izstopajo, je bliže Trdini kot vajevcem, ki so v tistem času z vso mladostno vnemo ustvarjali slovenski hteraturi leposlovno prozo.
Humornost, ironičnost in tudi satiričnost so se v polni meri izrazile v tistih Mencingerjevih pripovedih, ki obravnavajo meščana in malomeščana; njegovo ravnanje in mišljenje kritično opazuje in praviloma smeši, če gre za nravno brezbrižnost in narodnostno mlač-nosL Vse to je videti v zgodnji kratki pripovedi Vetrogončič (SG 1860), v kateri je predstavil »novo gospodo« in moralno ter narodnostno problematičnega Vetrogončiča. Temu je pripisal tudi renegatske težnje, kar seveda ni odpustljivo. Pisatelj je vse življenje neutrudno vihtel prapor narodotvornega načela in mu podredil svoje Uterarno snovanje. Ob prikazovanju meščanstva-malomeščanstva je zlasti zanimivo, kako se je že pred Kersnikom okretno sukal v tem okolju in z veliko spretnostjo obvladoval govorico »nove gospode«. Opraviti imamo z besediščem in skladenjskimi konstrukcijami, ki so bile preprostemu bralcu tuje. Tako je Vetrogončič ubran na tedanji »salonski« govor;' gre za socialno determiniran jezik, kar pripoved pribUžuje realizmu. Ob Vetrogončiču je pomembno tudi to, da je v njem Mencinger izrazil svojo programsko misel, ki je imela drugačne poudarke kot Levstikova: naši literarni ustvarjalci naj ne bi skrbeli samo za kmeta, zakaj pred »našo gospodo« je treba položiti tudi »kak sadič naše literature, da se bo navadila svojincev in ohranila možgane slovenske«.
Jerica in Vetrogončič sta opozorila na Mencingerjevo všečno gledanje na ljudi, ki so nosilci aU možni nosilci narodnogospodarskega napredka in ki s svojim praktičnim delovanjem pomagajo ustvarjati gmotne temelje narodnostne skupnosti. V ne povsem dodelanem eseju Potovanja in premišljevanja nekega bankovca (SG 1860, nadaljevanje v SG 1861
- Črtice iz bankovčevega življenja) je razložil svoje poglede na pridobivanje materialne podlage, na povezanost gmotnega pridobivanja in omike, saj je sicer vse skupaj nemoralno, na to, da si morejo tudi revni z omiko pridobiti veljavo in premoženje, itd. Med drugim je zapisal:
»Pridni in delavni narodi so veliko bolj prebrisani kakor leni, ki so zadovoljni s tem, kar jim plodna narava deli po majhnem trudu. - Prebrisane glave pa višje omike ne žele edino zavoljo omike, ampak z omiko hočejo dosea tudi višjo veljavo med ljudmi. Mogočnemu vplivu je pa potrebno tudi dostojno premoženje, katero podpira tisto veljavo, ki si jo je človek z omiko pridobil. Ako tedaj bistre glave iz nižjih stanov dosežejo z omiko tudi večje posestvo, je to prav dobro, ker tako razširja se omika, beraštvo in revščina se manjša in zgublja, prevelika posestva se dele, manjša se množijo in v deželo prihaja enako-mernost premožnosti in blagostanja; ljudje spoznajo, da so enaki med seboj, in zvonec nosi med njimi, kdor ga je zaslužil po dušnih prednostih ... Srečni ljudje, katerim zapoveduje najpametnejši! Prvo besedo pri omiki si je denar še vedno ohranil. Ako bi bil bolj enakomerno razdeljen in bi blagostanje obsegalo vse stanove, bi poduka nikjer ne bilo pomanjkanja, vsakemu bi bile odprte nižje in višje šole na izbiro; in tudi omika bi se enakomerno širila pri bistrih glavah ... V dobi živimo, v kateri imata prvenstvo omika in denar, pa denar ima prednost; strah premožnih, da bi v naglih prenaredbah ne zgubili premoženja in veljave, veže in podpira naše naprave. Ako pa pride čas, v katerem bi omika prednost dosegla pred denarjem, dušna moč pred materialno: takrat bi se hitro živelo, naglo se zidalo in zopet podiralo, dobro bi se vedno z boljšim pobijalo, prekucije bi se vrstile in popolnoma zginilo bi počasno napredovanje. Kakor so vlade od začetka bile oblast telesno močnejšega čez slabše, tako bi vlada omike bila oblast najpametnejšega čez dušno slabše. Da bi pa to bilo mogoče, bi se premoženje ali materialna moč toliko morala razdeliti, da bi postalo povsod enakomerno - tega pa ne bomo dočakali ne mi, ne naših vnukov sinovi. -«
' Prim. M. Kmecl: Od pridige do kriminalke ali o meščanskih začetkih slovenske pripovedne proze. Mladinska knjiga 1975, 88-90.
106
Takšne misli so obhajale 22-letnega pisatelja. Lahko bi rekU, da si je ustvaril skoraj so- ' cialistično vizijo prihodnje družbe ali bolje rečeno: socialistično vizijo z napako, saj ga je i pri tem »oviral pomislek o drobnoburžoaznem kontekstu poante (premoženje naj bi ven- \ darle v obilnejši meri posedovali sposobnejši, po Mencingerju predvsem šolani izbražen- ! ci)«.* Taki pogledi so očitni tudi v obeh obravnavanih pripovedih: v Jerici in Vetrogončiču; v prvi se kažejo v sožitju gruntarske Jerice in pridnega Jake, torej dveh kmečkih predstavnikov, v drugi pa v zvezi bogate (»novogosposke«) Dankovičeve Milke in narodnostno zavednega, sposobnega odvetnika Medje. Ob želji po napredku pri Mencingerju nikakor ne smemo prezreti, da so se v njem takoj porodih pomisleki, kakor hitro so bila v ^ nevarnosti ali pa so bila celo izgubljena etična načela.*
Ne daleč od takih nazorov je tudi pripoved Človek toliko velja, kar plača (SG 1861), v kateri ljubezen premaguje revščino in premoženjske (socialne) razlike, vendar je po avtorjevi logiki vsesplošno zadovoljstvo doseženo šele takrat, ko je dosežena tudi trdnejša materialna podlaga. Zato revnega Matevža v pripovedi pošlje pridobivat denar in ga šele nato popelje v zakon. Hkrati je v tem delu izražena »rahla kritika gruntarske 'ponositosti' • in materialistične presoje sočloveka«.' Pisateljevi življenjski pogledi so bih dokaj prak- i tični in jih je rad prenašal tudi v svoje pisanje. Človek naj se po njegovem izkaže s svojo omiko, sposobnostjo, ugledom, premoženjem in ne nazadnje tudi z iskreno ljubeznijo.' Upravičeno bi rekh, da je »Mencingerjeva hterama ideologija značilno prilagojena potrebam zgodnjega kopičenja slovenskega narodnega kapitala«.« Pripoved Človek toliko velja, kar plača je precej skonstruirana, toda ni ji mogoče odrekati živahnosti v dialogu in celo v dogajalnem nizanju, ki se sicer ne brani nepričakovanosti, res pa je, da je značajska podoba književnih oseb potisnjena v ozadje. Če upoštevamo poskus psihološke motivacije in izrazno-stilne lastnosti pripovedi, bi celo lahko govorih o pisateljevem pribUževanju reahzmu.
Med zgodnjo pripovedno prozo našega pisatelja zbuja pozornost sestavek Zlato pa sir (SG i 1860), v katerem je na svoj način združil potopisno opisnost, modrovanje, doživljanje na- j ravnih lepot in pripovedovanje o nenavadnih življenjskih prigodah praznovernega Čuka ; in lepe planšarice iz Rezije.' V tej pripovedi, ki je po svojih tematsko-motivnih značilno- : stih, načinu pripovedovanj a in ustroju pripoved-napovedovalka delno Abadona, zlasti pa i Moje hoje na Triglav, je z razsvetljensko didaktičnostjo in posmehom opozarjal na praz- j novernost, kulturno zaostalost, na nesmiselne želje po lahki obogatitvi itd. S to pripovedjo i in s sestavkom Potovanja in premišljevanja nekega bankovca je nakazoval možnosti dru- \ gačnega pisanja, ki mu je, kot je bilo videti pozneje, celo bolj ustrezalo kakor pravo le- i poslovno. Toda tudi po tem je v zgodnjem obdobju še vedno iskal v smeri kratkoproznega j modela in srednje dolge pripovedne proze, čeprav na tem področju ni prispeval nič no- j vega. Dokaz za to sta pripovedi: Bore mladost (SG 1862) in Skušnjave in skušnje (SG 1865). j
Graščinski Mirko v Bore mladost je v sebi razdvojen, ima »bolno dušo« in je prepričan, da je vse človekovo »trpljenje le boj z usodo, katere skrivnim potem se neumno ustavljamo in usode vendar ne premaknemo«. Močno je podoben »junakom« iz evropske romantične h-terature, je individualist, skeptik, etično indiferenten.'" Pripoved se ponuja v branje kot i primer izrazito romantičnega dela, vendar se kljub nagnjenju vajevske generacije k bolj i
' M. Kmecl: Janez Mencinger kot meščanski ideolog, v: Krško skozi čas, Krško 1977, 210.
' Prim. J. Pogačnik Zgodovina slovenskega slovstva IV, Obzorja 1970, 178.
»A. Slodnjak: Zgodovina slovenskega slovstva II, Slovenska matica 1959, 277.
' G. Kocijan: Kratka pripovedna proza od Trdine do Kersnika, Državna založba Slovenije 1983, 105.
' M. Kmecl: Od pridige do kriminalke, 87.
' G. Kocijan, n. d., 104.
'»Prim. J. Logar, Mencingerievo ZD 1, 361.
107
svetobolnemu in razčustvenemu pripovedovanju zbuja dvom v takšno razumevanje." Bore mladost je poskus prikazati nemožnost obstajanja takega človeka, kot je Mirko, in je v romantični način pripovedovanja ujeta pripoved, ki hoče obsojati schopenhauerjan-ski pesimizem. Pripoved je svojevrstna »študija modernega intelektualca-dekadenta«, »reakcija na duhovni razvoj, ki mu je podlegel zlasti Stritar«.'^ Mencingerju je bilo kaj takšnega povsem tuje in se je vedno skušal otresti podobnih vplivov, tudi Stritarjevega. Podobno kot v Bore mladost se tudi v povesti Skušnjave in skušnje postavlja po robu bolni sentimentalnosti pesnika Vekoslava Davorinoviča Kerstenikovskega; ta se po bolj ali manj verjetnih dogodivščinah odloči za duhovski stan, da bi tako pomagal dvigovati svoje ljudstvo iz zaostalosti in s tem služil svojemu narodu. Povest je prinesla nekaj humorno-ironične svežine, vendar je pisatelj njene zgodbeno-kompozicijske niti skoraj povsem izpustil iz rok. Čeprav se v povesti izpričuje Mencingerjevo prepričanje, »da so za slovensko narodnost rešilne trdne in ponosne kmetije«," je vseeno po svoje »trdo obsodil grun-tarski stanovski ponos, ki se tako rad sprevrže v krutost«.'"
Mencinger je v svoji zgodnji pripovedni prozi v marsičem sledil vajevcem, vendar se je od njih tudi dosti razlikoval. Ena od pomembnejših razlik je npr. ta, da je vajevska pripoved pretežno ubrana v nesrečnost, ki je bila posledica neuresničenega hrepenenja, spoznanja o človekovi nemoči, eksistenčnih stisk itd., medtem ko je Mencingerjeva prežeta z bolj optimističnimi toni in z iskanjem možnih poti človekove nacionalne in socialne potrditve v območju meščanske družbe, ki je tedaj pri nas doživljala prvobitno akumulacijo kapitala." Tako se namesto vajevske disonantnosti pri našem pisatelju oglaša harmoničnost" Žal je zgodnja Mencingerjeva pripovedna proza premalo prepričljiva in h-teramoestetsko izbrušena, da bi lahko govorili o njeni trajnejši vrednosti, ni pa mogoče mimo snovno-motivnih in jezikovno-izraznih novo t, ki jih je vpeljal v slovensko slovstvo.
Mencinger se je kdaj pa kdaj ukvarjal tudi s pubhcistiko in med pomembnejše take sestavke sodi njegovo programsko razmišljanje Kmet in narodnost (SG 1866), v katerem je povzel svoje nazore o kmetu. Kmet je po njegovem »rešil slovenstvo«. Med drugim trdi: »Največji del našega naroda odštejejo kmetje. Nad osem sto tisoč imamo poljedelcev. Pa ne samo po številu, tudi po narodni kreposti so kmetje največji del naroda ... Poglavitna prirojena lastnost našega kmeta je (pa) slovenstvo in njegovo poglavitno opravilo poljedelstvo. Ravno slovenstvo in poljedelstvo je ohranilo našim kmetom dobro zdravo korenino.« V oza-veščanju kmeta, v njegovem napredovanju in omiki je videl poroštvo za zdrav narodni razvoj. Pisatelj je imel pred očmi srednjega aU bogatejšega kmeta, ne pa revnega in socialno ogroženega; socialno vprašanje na vasi je puščal ob strani.
Po ustvarjalno živahnem zgodnjem obdobju je Mencingerjeva Uterama ustvarjalnost skoraj zamrla, pri čemer je bila kriva tudi njegova pokUcna zaposlenost, tako da je nastal precejšen premor, pribUžno šestnajst let, ko ni objavil prav nobenega pripovednoprozne-ga dela. Šele s prvim letnikom Ljubljanskega zvona -1881 - so slovenski bralci spet lahko prebirali Mencingerjevo pripovedno prozo, in sicer »obraz iz vsakdanjega življenja« Mešana gospoda. (Poimenovanje obraz je uporabil v nasprotju s tedaj običajno rabo te vrstne oznake za kratko pripovedno prozo.) Zasnoval je tudi daljšo zgodovinsko pripoved Pri-bislav, a je ni nikoli končal. Šaljiva povest Mešana gospoda obravnava malomestno življenje, ki ga je pozorno opazoval, ko je bival v takem okolju (Brežice, Kranj), in dobro spoznal navade in miselnost malomestne gospode. V meščanu, malomeščanu je videl premalo
"G. Kodjan, n, d, 107.
'2 M. Boršnik: Ivan Tavčar, leposlovni ustvarjalec 1, Obzorja 1973, 308-310.
" J. Logar, Mencingerjevo ZD I, 369.
" A. Slodnjak, n. d., 280.
" Prim. G. Kodjan, n. d, 116-117.
" Prim. B. Paternu: Nastanek in razvoj dveh proznih struktur v slovenskem realizmu 19. stoletja, JiS 1968, 1-10.
108
življenjske moči in zagona, zdel se mu je človeško in etično izpraznjen. V Mešani gospodi ' je izrazil svojo nekoliko vzvišeno humorno-ironično držo, gledal na egoistični in malenkostni malomeščanski svet s pomilovanjem, ga po zakonitostih komedijske spletke smešil ; in tako predstavil bralnemu občinstvu. V pripovedi ni čutiti neposredne satirične priost- : renosti, ker mu je bila v tem primeru za kritično osvetlitev družbeno-etičnega obnašanja i malomestnega sloja očitno dovolj humornost s posmehljivostjo. S komedijsko zasnovo i smo se srečali že v Ve/rogončiču, še opaznejša je v Mešani gospodi, v kateri je v os- \ predju zlasti situacijska komika, precej manj je besedne (pomenska zamenjava, šaljivi pri- ; imki itd.) in skoraj nič značajske. Prevladujejo smešni položaji, značaji oseb, zlasti glavne j (Tilna Vogljanina), pa so bledi in neizdelani, njihovo ravnanje je bolj podrejeno komedijskemu zapletu kot karakternim značilnostim in psihološki motivaciji. Pripoved ni koherentna in mestoma daje vtis, da je avtor prenekatero humorno rešitev poiskal za vsako ceno. Neskladnosti celote in slabe sovisnosti posameznih pripovednih sestavin se je zavedal tudi sam, saj je uredniku Franu Levcu v pismu potožil takole:
»Pošiljam Vam vender enlirat obljubljeno delce, kterega sam nisem vesel. Čutim, da sem prišel iz vaje. Tudi časa ni bilo dovolj. Reč sem krpal kake tri mesece. Včasi sem spisal eno stran, včasi eno polo. Včasi \ sem začel pisati, ko sem uže pozabil, kaj je bilo poprej povedano. Povest se je snovala še le med pisanjem, ) kar boste kmalu zapazili: ker zadnja tretjina ne izhaja logično iz prvih dveh, in so nekatere osebe in de- I Janja nepotrebne, pogreša se pa zopet marsikaj, kar bi moralo biti v povesti s takim sklepom.«" ]
Kot vidimo, Mencingerju ni manjkalo samokritičnosti. Slabosti so opažih tudi sodobniki, ; toda nedvomno so dajali prednost humomo-komedijskim prijemom in v pripovedi videli sproščen smeh zbujajoče pripovedovanje, čeprav ne brez trohice grenkobe. Pri razlagi besede »mešana« gospoda bi kazalo upoštevati zlasti dve doslej izoblikovani razlagi: prvič, da gre za »dva rodova naše malomestne gospode: starejši rod, ki se je šele nedavno pre- j sehl iz vasi in v trgu obogatel z oderuštvom, goljufijo in mazaštvom ter poHtično nežna- j čajnostjo, ter mlajši rod, ki si je prizadeval te napake naše jare gospode odpraviti«,'* in i drugič, da »mešan tu pomeni zmešan, verwirrt«," ah bolje zmeden, kar sledi iz zveze: meša se jim = zmedeni so.
Mencingerjev smisel za ironično in satirično je najbolj prišel do veljave v travestiji Pevca i ostank (Slovenski narod 1880, tudi Pesnika srce), v parodiji Cmokavzar in Ušperna (LZ ; 1883) in parodistični razpravi Vodrukov »Vršac«, potlej pa še nekaj (LZ 1885). V teh satiričnih sestavkih je obračunal s pojavi, ki so v tistem času vznemirili slovensko kulturno-hterarno javnost in dobili v Mencingerju ostrega kritika; to so: poskus obujanja veljave Koseškega, banalno-grobo pripovednoprozno pisanje Antona Kodra ter Mahničevo kri-; vično in nerazumevajoče razlaganje slovenskega pesništva in hterature sploh. Najbolj spretno je napisana parodija Cmokavzar in Ušperna. K temu pisanju sta ga izzvali dve Kodrovi deh, in to Oreharjev Blaž in Luteranci (ki so takrat izhajah v Kresu). V pismu Lev-! cu je ob pošiljki parodije zapisal:
»Prerodovitni in prerovtarski Anton Koder me je uže lani jezil, posebno ker je dal Oreha^evega Blaža ; od sebe. Treba ga je malo našeškati ... Spravil sem se tedaj na Oreharjevega Blaža in nad Luterance, \ in skoval Cmokavzarja in Uspemo.« Pozneje, ko je posamezna poglavja nekoliko popravljal, je Iro- \ nitno pripomnil: »Zadnja dva kapiteljna Cmokavzarja moram nekoliko popraviti, ker semv naglici po- \ zabil enega človeka ubiti. ..« in nato: »Nazaj poslani konec je za pol pisane pole dalji, pa je precej bolji, \ ker umoril sem še dva nedolžna človeka ..]
" Prim. Mencingerjevo ZD IV, 247.
" Prim. A. Slodnjak: Zgodovina slovenskega slovstva III, Slovenska matica 1961, 132; J. Logar, Mencingerjevo ZD II, 414.
" J. Pogačnik, n. d., 178. Prim. Mencingerjevo ZD IV, 252-253
109
Po Levstikovih in Stritarjevih satiričnih in parodističnih poskusih se je zdaj Mencinger kar najresneje lotil takega dela in moramo priznati, da mu je uspelo. Parodija Cmokavzar in Ušperna (s podnaslovom Izviren roman. Iz kanibalščine poslovenil Sivor) je duhovita zmes najrazUčnejših ironično-satiričnih inverzij (z nekaj primesi grotesknosti), ki naj ustvarijo vtis čim večje grobosti in drastično stopnjevanega prostaštva; vse to naj bi zbudilo odpor do Kodrove pripovednoprozne »estetike«. Ni dvoma, da je moralo Kodrovo robato pisanje o kmečkem človeku Mencingerja močno prizadeti, saj je v kmetu videl nekaj povsem drugega, v prvi vrsti pa nosilca etično-narodnostnih vrednot Kmečka govorica mu je zvenela pristno in blagoglasno, zato je Kodrovo zlorabljanje tega jezika zbudilo v njem ogorčenje. Pri pisanju je uporabil cel arzenal ironično-satiričnega instrumentarija, da bi tako dosegel čim večji učinek. Uporabil je najrazličnejše zmerjalne izraze, »rovtarska« imena, ekspresivne besede tipa »zreti« za jesti, »črepinja« za glavo itd., kar naj bi »požlaht-nilo« ljudski govor, »junake«, ki so »umsko, čustveno in moralno topi rokomavhi, rokov-njači, goljufi in tatovi, sposobni zločinskih dejanj«,nadalje skrajnostne človeške položaje, ki skupaj z uboji sodijo na kriminalistično področje, in končno kanibaUčni konec, ki je pripoved stopnjeval do grozljivosti in gnusa. Vsa ta sredstva so bila v najtesnejši zvezi s Kodrovim pisanjem
S parodijo Cmokavzar in Ušperna, ki so jo sodobniki ugodno sprejeli, je Mencinger začel svoje krško obdobje (v Krško je prišel konec novembra 1882. leta) in takrat napisal tudi svoji dve najpomembnejši deh: Abadona (LZ 1893) in Mojo hojo na Triglav (Slov. matica 1897). Deli sta nastajaU in bih objavljeni v mejnem času, ko se je realistično obdobje že nagnilo k zatonu, se za nekaj let pojavil naturalizem in se je na prodor pripravljala moderna. »Krški modrec« je zadnja tri desetletja svojega življenja preživel med Krčani, in to v relativnem miru, obdan z družino, dodobra obremenjen z odvetniškim delom, ugleden in spoštovan, vphven kot nekajletni župan, ves prevzet od lepot trških goric in z nostalgičnim pogledom na svoj bohinjski raj. Očitno je potreboval daljši čas, da sta dozoreU zadnji dve pripovedi (če ne štejemo Meniških spominov, ker so nedokončani in jih pač ni poslal v javnost), plemeniti sad njegove zrele pisateljske dobe.
Če bi sodili po koncu Samoradove zgodbe v Abadonu, bi morali ugotoviti, da Mencigner ni nikoh mogel odpustiti tistim, ki so svoje pesimistične nazore širili v knjigah in tako postali sokrivi, da so se notranje labilni mladi ljudje zatekh k brezumnim dejanjem. Na Cve-tanino željo je »knjigobrsk Nemcigren« izloču iz Samoradove knjižnice vse tiste knjige, »ki slavo parajo človečanske rane, ne da bi jih celile, in katere podirajo naše ideale in nazore ter stare temelje človeške zadruge, ne vedoč, kaj naj zgrade na razvalinah - sploh vse mnogovrstne izrodke kipečih možganov in negodnega slavohlepja našega nervoznega veka«. Kar težko je verjeti, da bi se pisatelj izneveril svojim načelom o omiki in vlogi knjige pri tem, postavil na glavo svojo svobodomiselnost in postal kar naenkrat mračnjak." Vendar je res, da mu je bilo človekovo duševno zdravje tako pomembno, da je pozabil na izbiranje metod. »Vse te (=škodljive) knjige je zaklenil v velik zaboj,« da ne bi več omamljale Samo-rada in njemu podobnih. Očitno gre za protislovje, ki ga ni lahko razložiti, in tudi pisateljeva »sveta jeza« na pesimizem ne more biti dovolj prepričljivo opravičilo za opisani postopek. Morda pa ne bi smeli jemati tega dobesedno, marveč bi morali videti v tem sim-boHčno dejanje: izničenje nezdravih idej?
V Abadonu je Mencinger pri nekaj več kot petdesetih letih starosti strnil svoje življenjske izkušnje v obUko, ki tedaj pri nas ni bila kaj prida v navadi. Napisal je namreč tilozofsko-didaktični satiričnbutopični roman,^' v katerem je združil dva značilna pisateljska po-
" Prim. M. Orožen: Jezikovna sredstva humorja in satire v delih Janeza Mencingerja, v: XVIII. seminar slov. jez., Uter. in kulture, 1982, 183-186.
" Prim. T. Kermauner: Mencingerjev Abadon, v: J. M.: Abadon, Obzorja 1980, 316-317.
" Prim. D. Bajt: Mencingerjev Aladon in utopija, JiS 1979/80, 6^ prim tudi J. Kos: K vprašanju zvrsti v slovenski pripovedni prozi. Prim, knjiž. 1983, 9.
110
stopka modrijansko razmišljujoče razpravljanje, ki želi poučiti, vplivati, popravljati, in iz fantastike izvirajoče pripovedovanje, ki naj ustvari vtis utopičnosti oziroma antiutopič-nosti. Pri tem mu je prišlo prav neomejeno prostranstvo bolezenskih blodenj glavne književne osebe - Samorada Veselina. Bolezen je bila posledica nesreče z ljubezenskimi težavami obloženega Samorada, ki se je hotel nekohko sprostiti in okopati v Savi, kakor mu je bila »tedaj vsalidanja navada«, ali morda narediti samomor. Toda, kot pripoveduje »boljša polovica« mladeniča, »katere ni mogel osvojiti zli duh Abadon«, naj bi bilo takole: »... naglo sem skočil v valove - več se ne vem spomniti... Tukaj prestane mojega življenja resnična povest in tukaj se je začela tvoja bajka, moj Samorad VeselinI« Samoradova življenjska zgodba ni bila nič posebnega, težava pa je bila v tem, ker je bil ves pogreznjen v »vrlinomorno svetožalje«, ki mu je spačilo duševni obraz in pripomoglo, da je postal slabič. »Bajka« je središčna pripovedna konstrukcija, katere gonilo je »duh laži in prevare« Abadon-Gonoba z več obrazi; ta je rešil Samorada iz savskih valov in mu zasužnjil voljo. V »bajeslovnem« delu, če mu smemo tako reči, je pisatelj razgrnil družbeno in moralno podobo 2. pol. 19. stoletjain nanačin utopije oz. antiutopije ponudil zrcalo ljudem svojega časa. Lahko govorimo o moralni in družbeni kritiki, ki je v svoji enciklopedični širini zajela vsa poglavitna področja človekovega delovanja (politiko, znanost, tehniko, umetnost, ekonomijo, filozofijo, vzgojo idr.) in satirično presojala nasledke nerazumnega in nemo-rabiega ravnanja posameznika in družbe. Človek in družba, ki sta v oblasti Abadona-Go-nobe, utelešenja »premišljene dejanske šole pesimizma«, si ne moreta obetati nič drugega kot pogubo (za posameznika je »završetek pesimizma - samomor«). Vdanost materializmu po pisateljevem pelje v prihodnost, kakršno kažejo njegove alegorično-parabohčhe vizije, ki naj delujejo kot svarilo. Pisatelj »ni ustvaril trdne in prepričljive podobe utopične družbe s pozitivnim predznakom«,^" marveč je z orwellovsko mračnimi in grozljivimi slikami prihodnosti v bistvu na antiutopični" način povedal resnico o sodobnem človeku in družbi ter njunih zablodah. Pri pisanju svojega dela si je pomagal z elementi satire, fantastike, utopije in antiutopije in tako je nastalo delo, za katero resnično velja ugotovitev, da je »večplastno in mnogohčno«."
Z Abadonom se upira pesimizmu vseh vrst, zlasti pa Schopenhauerjevemu. Iz zarisov slovenske prihodnosti se lepo luščijo mnoge značilnosti pisateljevega časa, lastnosti in napake sodobnikov, družbeno-narodnostne razmere, strankarska nestrpnost in fanatizem, kaže se človekov pohlep po materialnem, ki ga je pogojeval razvijajoči se in prodirajoči kapitalistični razvoj zadnjih desetletij 19. stoletja, skratka, sedanjost se kaže v luči prihodnosti, kakršna naj ne bi bila. Vse, kar Mencinger prispodablja, izhaja iz meščanske družbe 2. pol. 19. stol. in njenega kapitahstičnega ustroja; pošastne zakonitosti kapitala povzročajo nenehno igro, da »kolikor dobiš ti, izgubi tvoj bližnjik«. In Mencinger svari pred to nemoralo in khče k človečnosti. Hkrati pa je seveda res, da »revolucij Mencinger ne mara; meščanskim je še priznal upravičenost, bil je pač meščan, zdaj pa gre za značilen refleks odpora zoper takšne prekucije, ki bi ogrozile obstoječi red in z njim navsezadnje tudi Mencingerjevo osebno pozicijo v družbi.«^' Kljub temu da se je zavedal (svetovne) bede delavstva, Mencinger ni radikaliziral svojih pogledov na družbenorazvojne možnosti, ostajal je v poziciji previdnega in postopnega napredka, ki naj ne ogrozi ustaljenega reda, zatekel se je k moralnemu izboljšanju posameznika in družbe, k hberalnemu kato-hštvu, spoštovanju tradicionalnih etičnih vrednot in ob nekaterih utopičnosocialističnih pogledih videl perspektivo napredka »v evoluciji zavesti, vzgoje in znanja«.^* i
" D. Bajt, n. d, 4.
" D. Bajt (n. d., 2-7) je za Abadona prepričljivo utemeljil upravičenost označevanja »antiutopični«. " D. Bajt, n. d., 5.
" M. Kmecl: Janez Mencinger kot meščanski ideolog, 214. " Prav tam.
111
Večji del romana je posvečen Abadonu in ne Dobremu duhu. Skozi Abadonovo akcijo je analizirana podoba 2. pol. 19. stoletja in v tem je ne glede na pripovedne postopke jasen in slikovit, medtem ko je Dobremu duhu odmerjeno le zadnje poglavje in kljub nizanju samih pozitivnih dejstev vse skupaj ni prav nič barvito in živo, prej bledo in pridigarsko. Videti je, da mu je bilo laže naslikati negativno podobo, prek katere je bilo mogoče izreči prenekatero resnico.
Roman se odmika od pripovednoproznega modela, kakršnega smo pri nas poznali v 2. pol. 19. stol. Mencinger je leposlovnost nemalokrat zamenjal s prvinami didaktičnih književnih vrst Tako mestoma prevladujejo monološke razprave, ki so še najbolj podobne mod-roslovno-morahstičnim razlagam. Zgodbeno ogrodje je spleteno iz Samoradovega življenja in njegovih eksotičnih potovanj, avantur od Indije prek Pariza do Chicaga, katerih pobudnik je Abadon in ki dajejo vtis fantastike; to je vezno tkivo med obširnimi razpravami in utopično-antiutopičnimi vizijami neprijetne prihodnosti. Tudi Samoradov položaj, ki je seveda pogojen s pogodbo z Zlim duhom, je nasproti Abadonu večinoma uokvirjen v razmerje poslušalec: govorec, tako da praviloma ni antiteučnega dialoga. Pripoved zgublja na svoji prepričljivosti zaradi slabe povezanosti med posameznimi sestavinami pripovedi in zaradi vrste zastranitev, ki ne vplivajo ugodno na skladnost celote. Estetsko funkcijo dela nemalokrat zasenčita spoznavna in etična, prava leposlovnost je potisnjena na stran na račun hlozofsko-vzgojnega razpravljanja. Glede na to so tudi osebe le uresniče-valke pisateljevih zamish, brez jasno zarisanih značajskih lastnosti, so samo šahovske figure, ki jih pisatelj prestavlja po šahovnici svojih miselno-spoznavnih kombinacij. Abadon je po svojem pripovednem ustroju izrazito hibriden, sicer pa je sHkovita in zanimiva pripovednoprozna stvaritev, ki ponuja izčrpno podobo naše meščansko-malomeščanske družbe v zadnjih desetletjih 19. stoletja.
Po razburljivem Abadonu je Mencinger napisal bolj sproščeno in manj zapleteno delo: Moja hoja na Triglav. Poskus podobnega pripovedovanja smo srečah že v zgodnji dobi, mislimo na pripoved Zlato pa sir, toda zdaj je zasnoval obsežnejše in problemsko bolj razvejeno delo, v katerem je memoarnost prepletel s potopisnostjo. Zmesnosti pripovedovanja se v Moji hoji na Triglav ni odrekel: v potopisni okvir je vložil svoje mladostne spomine, zarisal nekaj življenjskih zgodb aH življenjskih epizod posameznikov, s katerimi se je na poti srečal, vmes pa nasul prgišče modrovanj, v glavnem v obliki krajšega razpravljanja, ki se je dotaknilo npr. pojma resnice, bralca, vzgoje, vraževernosti, naključja in nesreče, dednostne teorije (s tem se je obregnil ob naturaliste) in drugega. Med posamezniki, s katerimi je prišel v stik na popotovanju, je najbolj nenavadna oseba Melkijad. Njegova zgodba, ki je delno plod pisateljeve domišljije, deloma pa rezultat napaberkovanih pripetljajev, o katerih je po vsej verjetnosti Mencinger shšal doma v Bohinju, sih močno v ospredje in po kompozicijski plati dominira s svojim analitičnim obnavljanjem dogajanja v preteklosti (4. in 8 pogl.). Pisateljeva domišljija je kljub drugačni pripovedni zasnovi, kot je v Abadonu, saj gre za spomine in potopis, zelo zaznavna. Ob spominskih in fantazijskih pripovednih elementih ter bolj ali manj po modehh in resničnih dogodkih skon-struiranih pripovedih o posameznikih je v Moji hoji na Triglav vidno izstopajoča plast po-topisnosti. Ta je seveda zamejena s potjo na Triglav, vsebuje pa vrsto prepričljivih opisov in doživetij lepote narave, zlasti »čarobno divnih« gora Triglavskega pogorja. V dotiku z naravo in svojo mladostjo se pisatelju zariše celo idihčnost, in sicer ob pripovedi o Mini, njegovi mladostni ljubezni. Dovolj izrazita je v delu tudi vzgojna plast, ki je posebej vidna ob razpravljanju o Bohinjcih, njihovi miselnosti, navadah in obnašanju. Ob tem se je Mencinger postavil v vlogo nam že znanega ideologa omike, brez katere po njegovem ni napredka. Svojevrsten vtis barvitosti daje Moji hoji jezik, vendar ne le zaradi bohinjskih lo-kalizmov, ki jih niti ni veliko, marveč še posebej zaradi starinskih in manj znanih besed iz drugih slovenskih narečij.^'
" F. Vodnik: Janez Mencinger in njegova »Moja hoja na Triglav«, v: J. M.: Moja hoja na Triglav, Obzorja 1977, 205.
112
z Mo/o hojo na Triglav se je oddolžil svojemu Bohinju in mladosti, medtem ko je v nedokončanih Meniških spominih popisal svoja doživetja v zvezi s Trško goro; o nadaljevanju pa lahko samo ugibamo: mogoče bi orisalo Mencingerjevo življenje v Krškem.
Mencinger je s spisi svojega poznega obdobja prispeval opazen delež k razširitvi repertoarja književnih vrst v slovenski prozi 19. stoletja, in sicer s parodistično povestjo, sa-tiričnoutopičnim romanom in memoarističnim potopisom. Dela v teh treh vrstnih obhkah so zanimiva še dandanes in spodbujajo k ponovnemu branju in vrednotenju. Z Abadonom je morda najbolj celostno upodobil meščanski svet v zadnjih desetletjih 19. stoletja in to delo je bilo v marsičem lahko spodbuda poznejšim pisateljem, ki so ustvarjali moderni slovenski roman.