18
Podučne stvari.
Stenografija ali umetnost
za človekom tako hitro pisati, kakor on govori.
Zgodovinska Črtica.
C a s je denar! Ta pregovor imajo že davno Ame-rikanci, pa tudi v Evropi od leta do leta več veljave dobiva. Brez časa se ne da nobeno delo dovršiti; če pa ti delo plačam, imaš temveč zaslužka, čem hitreje si dodelal stvar. Naloga omike pa je, potov in pomočnikov najti, davsi pridobimo več časa. To velja tudi od pisanja. Ce bi govornik — bodi-si v srenjskem ali deželnem zboru — tako počasi moral govoriti, da bi za njim navadni pisar mogel zapisati kakor on govori in potem to drugi morejo brati, ki niso bili priča, preteklo bi ur in ur veliko, in tako bi se zgubilo časa veliko, zavoljo tolikega časa pa bi bila z gub a na več strani.
Naši kmetiški ljudje in drugi, ki pridejo včasih v deželni zbor poslušat, zapazili so gotovo, da v sredi zbornice okoli mize sedijo trije ali štirje gospodje, ki zapisujejo to, kar govorniki govorijo; al tega menda niso vedeli, da ne pišejo tako, kakor se navadno piše, ampak da se poslužijo tiste posebne okrajšane in hitre pisave, ki se stenografija imenuje.
Zato so modri ljudje že davno na to mislili, kako t>i bilo mogoče pisavo tako okrajšati, da, kakor govornik govori, se tudi za njim piše. In če se govor na papir dene tako, kakor ga je govornik izustil, kako važno je to večkrat! Z navadno pisavo pa to, kakor smo gori rekli, nikakor ni mogoče. To je le mogoče po
tisti pisavi,  ki se  okrajšana pisava (stenografija*) imenuje.
Stenografija ni znajdba še le od včeraj. Že v svetem pismu zadevamo na vrstice, ki nam pričajo, da so poznali okrajšano pisavo. Tako na priliko se od Ba-ruha pripoveduje, da „je ves govor Jeremija s tinto v neko knjigo zapisal in da se zarad tega ljudstvo zel6 čudilo". — Tudi Grki so se posluževali neke okrajšane pisave, kar je razvidno iz spiskov, v kterih se omenjajo ta hy grafi**; (hitropisci) in se mi o grafi (to je, ljudje, ki z znamenji pišejo. -— Rimljani so se največ posluževali stenografije, kajti vsak govor v starešinstvu (senatu) ali v sodniji je bil zapisan z okrajšano pisavo, to je, tako imenovanimi „tironskimi pis-menkami". Pozneje ob času rimskega cesarstva, se je ta pisava celo v šolah učila. Tudi pozneje je tako imenovani kratkopis, in to posebno pri cerkvenih uče-nikih, bil v velikih čislih.
Pod papežem Julijem II., ko so se vede in znan-stva začele vzdigovati, se je med drugim tudi stenografija zopet na dan spravila, ktera je pred njim že zel6 pozabljena bila, in sicer po učenjaku Bembo-tu, ki vzajemno z druzimi učenimi možmi je prvi stenografijo v nekako sistemo vredil. Prav gotovih načel pa vendar niso mogli ustanoviti, kajti v Bembovi sistemi se nahajajo kapitalne, uncialne, minuskalne in kurzivne, da! celo grške pismenke. Ta znamenja so stisnili v ena podobo (monogramatizovali). Polovične pismenke zaznamujejo včasih cele slovke in besede, različni pojmi se izrazujejo z enacimi znamenji. Čeravno je ta sistema bila zelo pomanjkljiva, rabili so jo vendar več časa. Pozneje pa se je vendar opustila in bistrim Angležem gre čast, da so iznašli stenografijo, prosto okorno tiro-niške pisave, pa vendar za rabo pripravno. Iznajdenik angležke stenografije se imenuje učenjak Willis, ki je v 2. polovici 16. stoletja živel. Za njim je leta 1588. dr. Breigt stopil z novo stenografično sistemo pred svet, ktero je posvetil kraljici Elizabeti. Čeravno znajdbi Willis-a in Breigt-a nikakor niste bili popolni, vendar sta ta dva učenjaka storila precejšnji korak naprej, in od tega časa so se Angleži nekako strastno poprijeli izobraženja in bolj sanja stenografije. Neprenehoma so hodili na dan resni ali le domišljeni popravki „kratke roke" — tako namreč Angleži imenujejo stenografijo. Angleži štejejo blizo 50 učenjakov, ki so skladali in učili stenografijo! Al pravilo, da umetnije le po velicih ovinkih dospejo do cilja popolnosti, potrdilo se je tudi pri stenografiji. Dolgo je trebalo se boriti z mnogovrstnimi težavami, dokler se je stenografija mogla pozdigniti do više popolnosti. Vzlasti znamenja najti za samoglasnike, bila je silna težava, dokler niso prišli do tega; da samoglasnikov v sredi besedni trebaizrazovati s pismenkami, ampak naj se zaznamjajo s soglasniki, če je treba zelo na kratko jih izraziti. Tako je bila stvarjena podlaga, na kteri se je dalo vspešno naprej zidati. Stenografija angleška se je znebila pozneje množili napak in učeni Mavor, ki veljd Angležem za prvega mojstra, je izdal velecenjeno knjigo pod naslovom „Universal - Stenographv"; njega pa Nemci tako malo poznajo, da Taylor-a povzdigujejo na prvo mesto angleških stenografov. Vlada angleška je podpirala nauk o tej vednosti tako, da ga je dala učiti cel6 v nizih šolah.
V tem času, ko so stenografijo Angleži že močno rabili, je drug svet še malo znanosti imel o njej. Se le francoska revolucija jo je preselila   po   svetu,   ki je
*) Sten o s je grška beseda, ktera pomeni to, kar slovenska: tesno, stisnjeno, okraj Rano.
**) Tachvs je tudi grška beseda in pomeni to, kar slovenska hitro.
19
spoznal živo potrebo hitropisja. Dupont, Thevenot in Bertin so drug pred drugim delali za zboljšanje te pisave.    Kmalu je bila tudi v šole vpeljana.
Nemčija je še le pozno prikoračila za Anglijo in Francijo in to še le ob koncu preteklega stoletja. Sem ter tje so sicer nekteri skušali stenografiti, al v širje kroge ni prišla ta veda. Prvi, ki se je je krepkejše lotil, je bil Bušendorf. On je potegnil seboj prof. Wolke-a v Peterburgu, ki pa je le v ruskem jeziku pisal. Leta 1796. je Mosengel z nemško stenografijo stopil na svetlo, za njim se je Horstig krepko poprijel; al on je gledal bolj na lepoto kakor na jasnost pisave, za njim pa je Leichtlen marljivo delal za napredek o stenografiji. Se le Gabelsberger, ki je že leta 1819.l začel obdelovati stenografično polje, je 1834. leta na svitlo dal svojo sistemo, s kterim se je nova stenografija pričela, vendar ga je s svojo novo sistemo prekosil leta 1841. Vilelm Stolze; njegova }>ravila so: kratka, ročna in zanesljiva pisava, ki se ahko bere; al Gabelsberger ni hotel priznavati teh prednosti Stolzovih; leta 1843. je vendar stopil z „no-vimi zboljšavami" na svetlo. Leta 1867. je pruska vlada ukazala, naj se skusijo stenografi po Gabelsberger-jevi in po Stolzevi pisavi v hitropisji, in zmagali so Stol zev c i. Zato je Stolze 1852. 1. dobil službo predstojnika stenografične pisarne v državnem zboru pruskem. Po Nemškem vlada zdaj Stolzetova stenografija. Kdor pa nemški zna stenografiti, ne more potem kar naravnost stenograf biti za slovansko pisavo, ker je razloček med to in uno. Z veseljem smo opazovali prizadevanje, da se tudi sistema za slovansko stenografijo ustanovi, al še nimamo do danes navoda za to, ki nam je vsak dan potrebniši.