MIRKO KUNČIČ
Juhuhuhu!
Pomlad. Kamor pogleda  zavzeto oko:   rože,  same  rože.   Rumene, bele,  modre,  rdeče, presladko  dehteče.   Preko njih  razigrano skaklja majski vetrc, pretakne vse kotičke, preskoči vse jarke in lovi za plapolajoče suknjice srebrne solnčne žarke.
Kamor prisluhne oprezujoče uho — ptički, sami ptički! Škrjančki, kraljički, vrabci, kosi — nekateri še bosi, drugi že obuti v prelepe nove šolnčke. Kljunčke odpirajo, strune ubirajo, pojo, da nikoli tako. Pomlad. Ej, kdor je mlad!                                                              i
Na poljani ob šumečem gozdičku raja pisana gruča otrok.
Med rajajočimi je tudi Anžetov Anže.
Anžetov Anže je čudne sorte tiček. Njemu ni takole nedolžno rajanje nič kaj pri srcu. On je tega rajanja kmalu do grla sit.
Mogočno se razkorači, važno položi umazani kazalec na čelo, pogleda okoli sebe, kakor da ga je obšlo sveto navdihnenje, in reče:
»Fantje in dekleta — zapik! To vse skupaj ni nič! Rajanje je za štiriletne frkljice. Mi smo za take otrocarije že preveliki. Veste kaj? Pojdimo se rajši oštirja in pijance!«
»Hm,« se obotavlja Brglezov Gregec, »meniš, da je to zabavno?«
»I seveda, pa še kako! Je ni lepše igre od te.«
Vsi pomisleki in dvomi so odstranjeni. Plaho in žalostno so se stisnili v senco košatih hrastov in pritajeno zaihteli. Pomisleki in dvomi namreč ...
Anžetov Anže oblastno ukazuje:                                     ,         r
»Ti, Jaka, boš krčmar. Ti, Tončka, boš krčmarica. Vsi drugi bomo pa pijanci.«
»Joj, kje imam pa vino in žganje?« se zdajci domisli Jaka* krčmar.                                   *                 .
»Joj, kod bom pa dobila kozarce in steklenice?« močno zaskrbi Tončkoskrčmarico.
»I, kje neki!« nestrpno zamahne z roko Anžetov Anže. »Vsega tega nam ni treba. Saj ne gre za res. Veste kaj? Igrajmo se z rožami: mak bo — kozarec rdečega vina, mačeha — kupica črnega vina, nar=
cisa — kupica belega vina, rumena potočnica — vrček piva, zvonček pa — frakelj žganja. Torej začnimo!«
In se igra začne.
Prvi jo primaha v »gostilno« Brlogarjev Jožek. Jakaskrčmar mu hiti uslužno nasproti in menca:
»Pol litrčka ga bomo, kajne? Pa ta boljšega seveda. Kar tjakajle sedi. Vreme pa imamo, vreme! Mar ne?«
»Prinesi, prinesi, kaj bi onegavil!« se možato razhudi gost Jožek in sede — v zeleno travo.
»Takoj, takoj! Hej, stara, kje si? Pol litrčka rdečega — brž!«
Tančkaskrčmarica prihiti vsa za* sopla z bližnje njive in postavi pred žejnega Jožka — mak.
»To je vinček kot cekinček... Ka* ko pa kaj doma? Vse zdravo? So otroci pridni?« skrbno sprašuje.
Jožek počasi in važno dvigne kaza« rec — mak — ga dvigne proti solncu in strokovnjaško reče: »Barvo pa ima, bar* vo.« Nato nese mak k ustom, ga nagne :n zacmaka: »Tudi okus ni slab. Se bo še naredilo to vino, se bo!« Šele zdaj modro in resno odgovori na stavljeno vprašan>e: »Doma? No ja, bo že, bo že. Saj veš, kaj prida ni... In otroci tndi niso, da bi jih hvalil kar povprek.«
»Je že tako, no. Križ je z otroki, križ.   Potrpeti je  treba,   oh,«   vzdihne Tončka4crčmarica, kakor je slišala do* ma mamo — in hiti streč drugim gostom. Od vseh strani prihajajo. In »pijejo« in postajajo razigrane volje. Najglasnejši med njimi je Anžetov Anže, ki se je že »pijan« prizibal odnekod. Zdaj  naročuje frakelj  za frakljem — zvončke — in si, z njimi namaka suho grlo ...
»Juhuhu, še enega — pa še ne gremo!« hrupno posnetna sosedo« vega starega hlapca: »Hencajte, ga imamo danes! Ni šment, ko smo ga pa toliko popili.  Kar nekam nerodno  se nam opletajo noge... Juhuhu! Fantje, veste kaj? Zapojmo!« In zapojo:
»Bratci veseli vsi, tralala tralala, pesem  zapojmo  si,   tralalala...«            -    ,
»Av!«                                                                  •...-;'•
Bolesten krik jekne iz veselega petja v mladi dan. Otroci prestra* šeno pogledajo drug drugega in vidijo:
Brlogarjev Jožek se grabi z obema rokama za ustnice in paska* kuje od tal divje in grozno, kakor da pleše indijanski bojni ples...
»Ja, kaj pa ti je? Ali si znorel, kali?« se čudijo vseprek.
»Osa ms je pičila, osa!« tuli Brlogarjev Jožek in debele solze mu lijejo iz oči. »V zvončku je sedela in me je, ko sem hotel piti frakelj ...«
»Zakaj se ji pa pustiš?! Pa bi ti oso pičil!« se škodoželjno pošali Anžetov Anže. Nato prezirljivo zamahne z roko: »Prava reč, če osa piči! Mene je že sto gadov pičilo — pa niti »ajsa« nisem rekel.«
»Lažeš!« se razsrdi Brlogarjev Jožek. »Še muha te ni nikoli pičila, pa te bo gad!... Joj, kako boli!«
»Seveda te boli, ker si taka cmerga,« se mu roga Anžetov Anže.
»Ti si kriv, da veš!« kriči Brlogarjev Jožek. »Če bi tebe ne bilo, se ne bi šli krčmarja in pijance ...«
»Kaaaj ...?« zarjove Anžetov Anže in grozeče stopi pred Jožka. »Še enkrat reci, da sem jaz kriv, če si upaš!«                                        ,
»Ti si kriv, ja, ti!« se peni od jeze in bolečine Brlogarjev Jožek. Ustnice mu čedalje bolj otekajo ...
Anžetov Anže se zakadi vanj:
»Na!... Na!... Da boš vedel, kdaj si to rekel!«
Dečki stojijo ob strani, gledajo — in ne vedo, s kom bi potegnili.
Prvi se ojunači Brglezov Gregec.
Samozavestno stopi iz gruče, se mogočno postavi pred Anžeto* vega Anžeta in mu zagrozi:
»Ti! Pusti Jožka, če ne boš imel z menoj opraviti!«
Ta grožnja učinkuje kakor iskra, vržena na slamnato streho.
Deklice prestrašeno zbežijo na vse strani, dečki pa se v hipu razdelijo v dva tabora in se spoprimejo. Bunke padajo kakor bombe, vmes žaljive besede ... veselega smeha ni več ...
Juhuhuhu!
Anžetov Anže zdaj ve: kdor se z ognjem igra, se opeče. Največ bimk je odnesel z bojišča on ...