Poštnina plačana v gotovini
Naročnina za celo leto 12 Din. Posamezna štev. 1.50 Din, za inozemstvo 2 Din, Naroča se pri u-pravi v Ljubljani, poštni predal 290
Štev. 6
V Mariboru, 1.|uni|a 1934
Leto XI
Pozdravljene delegatke
Zopet se bliža dan, ki nas bo združil k skupnemu posvetovanju o našem delu. Podale bomo obračun o dosedanjem prizadevanju, napravile bomo načrte o našem delu v bodočnosti. Pogovorile se bomo o težavah, ki so nam vsem skupne, pa naj zadevajo tudi eno samo našo podružnico, eno samo našo članico. Našle se bomo v zavesti solidarnega prenašanja bremen, solidarnega dela za skupne cilje.
Prepričane smo, da bomo našle na kongresu možnost in voljo, iskreno se pogovoriti o vsem, kar nas teži, da bo delo na sestanku zgolj stvarno, usmerjeno k višjim ciljem, ki jih mora zasledovati vsaka razredno zavedna proletarska žena.
Ko smo pred desetimi leti ustanovile našo »Zvezo«, pač nismo slutile, da bomo praznovale desetletnico v tako težkih dneh. Zarja, ki se je takrat svetlikala v daljavi, je oznanjala skorajšen dan. V slutnji tega dne smo želeli vsi, da se dostojno pripravimo nanj. Tudi me, slovenske proletarke smo hotele doprinesti svoj drobec k granitni stavbi nove družbe. Dobro smo se zavedale, da je naše mesto v borbi za novo družbo ob strani naših mož, sodrugih v trpljenju in upanju. Saj so krivice, ki jih prenašamo dan za dnem, enake za vse nas, ki s svojimi silami ustvarjamo blagostanje drugim. Torej morajo biti tudi naši cilji skupni. Vemo, da bo nova družba zgrajena na skupnem delu, da sta poklicana oba, mož in žena, v enaki meri posvetiti svoje najboljše moči in zmožnosti skupnemu smotru.
Toda žena, v razredni družbi dvojno ponižana, mora premagati svojo plahost, svojo privzgojeno pasivnost, da se bo lahko kot zrela sodelavka postavila ob stran moža. Zato si je ustanovila ponekod lastno žensko razredno organizacijo kot pot k sodelovanju s celokupnim proletarskim razredom.
V. redni kongres Zveze delavskih žen in deklet za Slovenijo se vrši dne 3. junija 1934 ob 8. uri zvečer v posvetovalnici Delavske zbornice. —
Dnevni red:
1.	Čitanje zapisnika I. izrednega občnega zbora.
2.	a) Poročilo centrale; b) Poročilo podružnic,
3.	Referati: a) O sodelovanju ženske v javnem življenju, b) O dolžnosti ženske v prilog razredne vzgoje delavske mladine.
4.	Predlogi.
5.	Volitev centralnega odbora.
6.	Razno.
Tako organizacijo smo v spoznanju potrebe osnovale pred desetimi leti. Njen namen je bil od vsega početka, kakor je še danes, vzgajati naše delavske žene k razredni zavesti, gojiti čut solidarnosti, pokazo-vati ji v pravi luči družbene pojave ter njihovo vzročno povezanost.
Dasi je bil marksistični pokret pri nas že desetletja močno zasidran, vendar ne moremo tajiti, da se je za proletarsko ženo v marksistično vzgojnem smislu mnogo premalo storilo. Gotovo so razmere same za delavsko ženo najboljša vzgoja, toda treba jih je pojmovati s socijoloških temeljev. Razumevanje teh je tudi za proletarsko ženo nujno potrebno. Toda baš proletarska žena je tako preobremenjena z delom, da je razumljivo, da mora otopeti, če je nihče ne vzpodbuja in ji ne daje poguma ter ji ne pokaže skupnega smotra.
V tem spoznanju smo posegle po samopomoči in si ustanovile »Zvezo delavskih žen in deklet«, ki naj v proletarki dvigne vse tisto, kar jo bo usposobilo za uspešno borbo za dosego končnega smotra.
Dobrodošla vzgojna sredstva v tem našem stremljenju so bile zlasti akcije za dosego boljšega materijal-
nega položaja delavk, propaganda za strokovne organizacije, akcije za dosego državljanske in politične enakopravnosti, predavanja.
Delo Zveze bi imelo gotovo večji razmah, ko bi ne pritisnila reakcija ter z železnimi kleščami skušala zadržati razvoj. Danes je napovedan boj marksističnemu pokretu po vseh kapitalističnih državah. Na delu je močna struja, ki hoče ustaviti tok časa, samovoljno preusmeriti zgodovinski razvoj — z edinim namenom ohraniti velekapitalu njegove pozicije. Zaslepljene malomeščanske množice utrjujejo te pozicije svojega najhujšega sovražnika, namesto da bi se strnile v bojno vrsto s tistimi, s katerimi dele skupno usodo. Toda revolucijonarni proletarijat vsega sveta kljub ljutim napadom ne klone in ne izgublja vere, v zavesti, da je poslednja obramba propadajočega sistema. Res je, da so žrtve, ki jih mora danes doprinašati delavski razred, skoro neznosne: na eni strani krivice, ki so že od nekdaj delež proletarca, na drugi strani pa gospodarska kriza, ki je zopet najhujše prizadela delavca. Toda ta bremena, ki jih nalaga kapital delavcu, izpodkopavajo njemu samemu tla pod nogami. Prav vsled tega, ker hoče ostati kapital neoškodovan, se vsak dan veča krog njegovih žrtev, ki kopljejo — pa najsibo nevedoma — grob njemu samemu.
Proletarske vrste torej naraščajo z veliko naglico, a treba jih je vzgojiti, da se bodo zavedale svoje moči in svoje zgodovinske naloge. To je danes prva dolžnost nas vseh, ki že stojimo v vrstah razredno zavednega proletarijata. In v tem delu vidimo tudi nalogo naše Zveze. Vzgajajmo naše žene, da se bodo kot polnovredne sobojevnice postavile v bojne vrste.
V svesti si te naše naloge, moramo priznati, da nam je Zveza danes prav tako potrebna kot pred desetimi leti. Morda še bolj. Kajti če hoče fašizem, ki je danes na pohodu po vsem svetu kot zaščitnik kapitalizma, ustaviti tok časa, ga hoče zlasti glede na ženo naravnati nazaj. Od-kazuje ji položaj, ki ga je imela v
Misli ©b desetletnici Z. d. ž. i. d.
srednjem veku. Pošilja jo nazaj v družino, ne da bi samo naznanil, kako namerava to gospodarsko omogočiti. Tu je treba ženam pokazati vso nesmiselnost takega početja in ji osvetljevati namen teh praznih obljub.
Vzgojno delo v razrednem smislu je danes tudi vsled tega potrebno, ker naraščajo tudi vrste ženskega proletarijata. Čeprav je žena politično manj zrela kot moški, je vendar danes za pravilno razumevanje družbenih pojavov in za spoznanje svojega mesta v tej družbi mnogo bolj dostopna kot je bila prej. Kajti danes odpira ljudem oči gospodarski položaj s svojo krizo in brezposelnostjo, zlasti pa strašni pritisk, ki ga izvaja vladajoči razred nad delavstvom.
Naloga naše Zveze je, da pokaže ženam pot v strokovne organizacije, kjer je predvsem šola čut skupnosti, kjer zavest skupnih interesov ustvarja trdno vez med posamezniki. Morda žena še bolj potrebuje vzgoje v tem smislu, ker je manj izšolana v borbi in v javnem življenju sploh. Tudi njen razvoj doslej ni bil tak, da bi vzgajal v njej borbenost. Prav tako so nekatere delovne panoge takega značaja, da v tistih, ki so v njih zaposleni, daleč ne vzbujajo potrebe in smisla za solidarnost v taki meri, kakor na primer v tovarniškem in rudarskem delavstvu. To so zlasti hišni posli vseh vrst, obrtniške in trgovske pomočnice itd. Tudi te vrste si prizadeva Zveza povezati v zavedno celoto ter jim vcepiti vero v zmago naše ideje. V to zmago verujemo vsi, saj imamo močnega zaveznika — razvoj.
j Karl Marks m otroci
! Marks je, kakor vsi, ki so prirod-
I no zdravi in močni po značaju, zelo ljubil otroke. On ni bil samo najnež-nejši oče svojim otrokom, s katerimi je znal biti po cele ure sam kakor otrok, nego ga je magnetsko privlačevalo tudi k tujim zlasti bednim in slabotnim otrokom, katere je srečaval. Cesto se je na poti skozi siromašne okraje naglo odstranil od nas, da je kako siromašno dete, ki je na pragu sedelo, pogladil po laseh in mu stisnil enega ali vsaj pol peni. Na-pram beračem je postal nezaupljiv, ker je prosjačenje v Londonu postala že obrt in to obrt, ki je donašala zlato, akoravno je prejemala baker. Od beračev in beračic, katerim ni v začetku nikdar odklonil miloščino, kadar je sam kaj imel, se ni pustil dolgo varati. Napram poedincem, ki so mu spretno razlagali svojo umetno bedo in bolest, je bil celo ljut, ker je smatral zlorabljanje ljudskega sočutja za podlost in krajo na račun siromaštva.
Kadar je pa k njemu pristopil človek z jokajočim detetom, tedaj je bil pa premagan, čeprav bi bila dotič-nemu prosjaku na čelu vidno zapisana lopovščina. Prosečim otročjim očem se on ni mogel upirati. Telesna slabost in brezmoč so o njem vedno vzbujali sočutje in usmiljenje. Moškega, ki je pretepal svojo ženo — in to je bilo v Londonu tedaj zelo v modi — bi bil on z užitkom pustil do mrtveca zbiti. Svojim impulzivnim značajem je on često ob takih prilikah spravil sebe in nas v neprijetnost.
Nekega večera sva se skupaj peljala z omnibusom v Hampstead
Boad, ko smo na neki postaji pred eno žganjarno naleteli na gručo, iz katere je donel vriščav ženski glas »muder«, »murder« (ubijalec, pomoč!). Marks je bliskovito brzino skočil iz omnibusa in jaz za njim. Hotel sem ga zadržati, a to je bilo nemogoče. Cez trenutek sva bila v gruči in okrog naju se je strnil val množice. »Kaj je to?« Kaj je bilo se tukaj videlo. Neka pijana ženska se je nre-pirala s svojim možem. On jo je hotel odvesti domov, a ona se je upirala kakor besna. Torej stvar je v redu. Uvidela sva, da za najino intervencijo ni bilo razloga. Ali to je uvidel tudi par, ki se je prepiral in je takoj sklenil mir ter se napotil nad naju, dokler se gruča ni zgostila in zavzela preteči položaj napram »damned fo-reigners« (prokletima tujcema). Žena se je besno pognala v Marksa ter atakirala njegovo krasno sijajnočrno brado. Poskušal sem umiriti burjo, toda brez uspeha. Ako se ne bi bila dva krepka stražnika pravočasno znašla na bojnem polju, bi bila midva drago plačala najin poiskus filantropske intervencije. Bila sva vesela, da sva odnesla celo kožo ter sedla spet in omnibus naju je odpeljal domov. Od tedaj je postal Marks opreznejši s takimi poizkusi intervencije.
Da se dobi pravo podobo čuv-stvenosti in detinstva tega heroja znanosti, bi bilo treba videti ga z njegovimi otroci. V svojem prostem času jih je vodil na izprehod, igral se je z njimi najrazposajenejše in najveselejše igre, skratka bil je otrok med otroci. Na Hampstead Heathu smo se kdaj pa kdaj igrali »kavale-rijo«. Jaz sem vzel eno, a Marks drugo hčerko na rame, potem smo
Pot v življenje
Tako se imenuje vzgojni film, ki se ga zadnje čase predvaja v naših krajih. To je prvi pri nas predvajani film ruskega izvora. Vse občinstvo izven nekaj malih izjem je povsodi navdušeno nad vsebino tega filma, ker vsak čuti, da mu je ta kakor tudi igra posameznih oseb mnogo bližja, kakor pri filmih zapadnih izvorov seveda z malimi izjemami.
Namen tega filma je pokozati novodoben način vzgoje propadle do-raščajoče mladine. Z ilustracijo kakšnim ljudem ta film ni ugajal, naj navedem to-le: Ko smo zapuščali ki-no-dvorano, prevzeti od resnih misli, ki so nas vdajale, sem slišal reči mladeniča kakih 25 let svoji spremljevalki:	»Nič posebnega. Najboljša
scena je bila tista, ko je Mustafa prereza! tisti ženski plašč in so s s posvetile spodnje hlače.«
Kratka vsebina tega filma:	Po
svetovni vojni in dveh krvavih revolucijah je v Rusiji mnogo otrok vseh slojev ostalo brez roditeljev in varuhov. Bili so popolnoma prosti in prepuščeni samim sebi. Prehranjevali so se v sili tudi s krajo in če ni bilo drugače tudi z ropom. Pretepali so se med seboj in ubijali, izživljali se pri pouličnih dekletih, uživali vodko in morfij ter kadili. Kam sedaj s tem naraščajem, ki je živel iz dneva v dan in bil po večini tudi že spolno okužen. V filmu nastopi proti nevarnemu zlu mednarodni rdeči križ s pomočjo vladne policije. Ponoči se vrstijo racije za racijo po zapuščenih kleteh in brlogih, kjer prenočujejo ti otroci, stari komaj do 16 let, pa vendar že do skrajnosti pokvarjeni. To pa ne gre tako gladko, ker je svobodna mladina prepričana, da ji hočejo vzeti toliko ljubljeno prostost, jih zapreti med pusto zidovje pod ! strogim nadzorstvom. Upirajo se jim j s pestmi, s kamni in celo z noži.
Ko jih s težavo polove, jih privedejo pred mladinski sovjet, toda brez nove sile. Tam jih zaslišujejo, toda kakor prijatelje med seboj, šalijo se z njimi ter se smejejo njihovim dovtipom. Mustafa, vodja neke ožje otroške lopovske tolpe, jim v obraz pove, da bo pobegnil kot je že 16krat pred tem, toda mladinski sovjet razume vse le kot dober dovtip in sprejme njegove besede tudi temu primerno. Na mladinskem svetu porazdelijo otroke na posamezna zavetišča tako, da ostanejo prijatelji še vedno skupaj. Mustafo in njegovo družbo privede stražnik k vladnemu zdravniku, nakar ga ta takoj odslovi. Po kratkem prijaznem zdravniškem pregledu se zdravnik vsede med nje ter se z njimi šali. Ko se mu začno upirati in groziti, seže v žep, pa ne po samokres, kot bi kdo misli, nego jim ponudi poln zavoj cigaret in vsak si jih vzame kolikor mu jih gre v pest, doktor si komaj pribori še eno
tekmovali v jezdenju, a včasih smo priredili majhno konjeniško bitko. Deklici sta bili poredni, kakor dečki in mogle sta tudi prenašati udarce, ne da bi jokale.
Marksu je bila družba otrok potrebna — on se je z njimi razvedril in osvežil. Ko so njegovi otroci od-rasi ali pomrli, so zavzeli njihovo mesto vnuki. Jenny, ki se je v začet ku sedemdesetih let poročila z Long-not-om, beguncem komunardom, je privedla Marksu v hišo več otrok — same divje dečke. Najstarejši Jean ali Johny, ki zdaj kot enoletni ne-prostovoljcev služi v Franciji, je bil Marksov ljubljenec. On je smel z njim početi vse, to je on tudi vedel. Nekega dne, ko sem jih posetil v Londonu, je prišlo Johny-ju, katerega so starši poslali iz Pariza — kar se je dogajalo večkrat na leto — na um, da pretvori »Mohror« (tako so imenovali otroci Marksa) v omnibus, kamor se je na kočijaževo mesto, to je na Mohrorjeva ramena vsedel on, Engels in jaz sva pa bila omnibusova konja. In ko sva bila oba vprežena, je nastal divji lov, hočem reči v malem domačem vrtičku poleg Markso-ve hiše v Maitland Park Roadu. Morda je bilo to tudi v Engelsovi hiši na Regentovem parku. Povprečne londonske hiše so si medseboj zelo podobne, da se jih lahko zamenja, zlasti pa domače vrtove.
Tja je prihajal »hü hot!« Z mednarodnimi (nemškimi, francoskimi in angleškimi) vskliki — Go on! Plus vite! Hurra! Mohr je moral tekati, da mu je pot curljal s čela. Ko bi pa Engels ali laz predlagala počasnejši tempo, bi bil zažvižgal nad nama
za sebe. Nato se med prijetnim pušenjem nadaljuje »prijateljski razgovor«. Doktor vzgojitelj ima še težak posel. Privesti jih mora v svoj azil na deželi v bivšem lepem gradu, ki je preurejen v delavnice. Ko gre z njimi na cesto imajo otrovi trden namen, da mu med potjo pobegnejo. On stopa pred njimi, ne zadaj, kakor bi kdo mislil, da je potrebno v svrho nadzorstva. Gre čez cesto, v tem trenutku križa cesto tramvaj in nato še druga vozila. Doktor jih čaka, prilika za beg je tu; po glavi mu roji ena sama misel: bodo ti otroci počakali, da bo prehod mogoč ali bodo pobegnili. Po daljšem čakanju je cesta prosta in vsi pritečejo čez cesto do njega. Na kolodvoru: Pot bo dolga, treba je nekaj hrane. Kdo bo šel po kruh. Največjemu lopovu Mu-stafi da doktor denar. Mustafa o-kleva ali ga ne bodo premagale iz-kušnjave. Odloči se, vzame denar in izgine. 10 minut pred odhodom vlaka, 5 minid, 3 minute. Mustafa ni
bič neusmiljenega kočijaša:	Yon
naugthy horre — ti nedostojni konji! En ovant! Tako neprestano, dokler Marks ni obnemogel ter je z Johny-jem parlamentiral ter je bilo sklenjeno premirje.
Ginljivo in istočasno komično je bilo često, ko se je Marks,, ki se v razgovorih o politiki in gospodarstvu ni izogibal najkrepkejših in ciničnih izrazov, izražal v prisotnosti žensk in otrok tako nežno in obzirno, da bi ga bila mogla zavidati vsaka angleška gouvernanta. Ko je razgovor zašel na kak kočljivi tema, tedaj je postal nervozen, vrtel se je na stolu razburjeno in je mogel postati kakor šestletna deklica. Mi mladi emigranti smo bili divji dečki in smo radi prepevali prepovedane pesmi. Tako se je nekega dne pripetilo, da je eden od nas, ki je imel zelo lep glas, kar se od nas drugih ne more reči — izgleda, da politiki in zlasti socialisti stojimo napram zvočni umetnosti v slabih odnošajih — začel peti lepo toda ne baš dostojno pesem »Jung, jung Zimmergesell«. Gospa Marksova ni bila navzoča, sicer bi se mi tega ne bi bili drznili, a Len-kico in deklice se tudi ni videlo, tako da smo mislili, da smo sami »med seboj«. Tedaj je Marks, ki je tudi spremljal petje, bolje rečeno momljal, postal nemiren a istočasno smo začuli razgovor v sosedni sobi, znamenje, da so tam ljudje. Mrks, ki je verjetno tudi slišal ta razgovor, se je nekaj časa premikal na stolu, kazoč največjo razburjenost, naenkrat je pa poskočil in z žarečim licem začel šepetati: tiho, tiho, deklice!
Deklici sta bili tedaj še tako mla-
od nikoder. Sprevodnik zažvižga, vlak odpelje, Mustafa je pobegnil. Vlak oddrdra, vsi z doktorjem so resni in zamišljeni, izgubili so Mustafo, svojega prijatelja in vodjo. Doktor gleda skozi okno. Nenadoma vesel vzklikne, Mustafa je stopil med nje. Komaj je še ujel zadnji vagon odhajajočega vlaka. Doktor se zadavolj-no nasmehne. Porazdelijo si kruh med seboj. Mustafa se najprej smeji, izza srajce privleče kos dobre šunke. Spretna roka in dobri še prigrizek brez denarja. Njegovi so vsi veseli in ponosni na svojega poglavarja, ne morejo ga prehvaliti. Ne tako doktor. Pogleda enega, pogleda drugega, vsem se po vrsti zresni obraz. Mustafa bo kaznovan. »To je bilo zadnjikrat!« reče doktor in stvar je bila opravljena.
V azilu se vsak uči obrti, do katere ima veselje. Mustafa se uči čevljarstva. Mojster jim kaže, kako se reže usnje. Vodja naj prvi poizkusi, nož je on vedno rad uporabljal, pri
di, da ta pesem nikakor ni mogla ogrožati njihovo moralnost. Mi smo se nekoliko nasmihali, nakar je on izmikal, da se pred otroci ne sme prepevati take pesmi. Pesem »Jung, jung Zimmergesell« se nikdar več ni pela v Marksovi hiši.
Gospa Marks je v takih zadevah še manj šale poznala kakor on. Ona bi nas bila tako pogledala, da bi nam beseda na jeziku zamrla, ako bi se bila pripetila kaka nedostojnost. Gospa Marks je imela nad nami morda še večjo oblast, kakor Marles sam. Njeno dostojanstvo in njena vzvišenost, ki gotovo ni odklanjala zaupljivost, pač pa vsako nespodobnost, je učinkovala čarobno na nas divje in pač nekoliko preveč zapuščene fante. Spominjam se še s kakšnim strahom je nekoč »Rdečega volka« — ne sme se ga zamenjati z »temniškim volkom« lupusom. Na-vzet pariških manir, pri tem pa zelo kratkoviden, je nekega večera srečal na ulici dražestno žensko pojavo in pohitel za njo, tako je nekajkrat zaokrožil okoli gospe v pajčolanu, ona se nanj ga ni ozirala, dokler on, ki je postal smelejši, ni prišel tako blizu, da je vkljub svoji kratkovidnosti mogel razločiti črte. »Zlodej me odnesi — to je bila gospa Marles«, pravil mi je drugo jutro ves razburjen. »No, pa kaj ti je rekla?« »Nič, to je baš hudičevo.« »A kaj si ti napravil? Si se opravičil?« »Zlodej me odnesi — pobegnil sem!« »Toda vendar se moraš opravičiti! Stvar ni tako nevarna!«
»Zlodej me odnesi« »Rdeči volk«, ki je zaradi svojega neomahljivega cinizma užival poseben sloves, ni pol
tem se spomni, kako je nekoč neki ženski prerezal plašč, da so se pokazale spodnje hlače. Vzame nož ter odreže točno po modelu. Kakšno veselje! V delavnici se dela vse z najmodernejšimi stroji.
Vsak dan sta po dva gojenca dežurna v obednici, pripravljati imata posodo in pribor. Nekega dne zmanjka ves pribor. Stara strast kraje je nekoga premagala. Gojenci s strahom pričakujejo, kaj bo dejal njihov doktor-učitelj. Jejte brez njega, pes na tleh je tudi tako. Gojenci si pomagajo kakor pač morejo. Doktor, ki je z njimi isto hrano z leseno kuhinjsko žlico, se jim smeje v brk. Več je na mizi kakor v želodcih. Nenadoma vstane Mustafa in zapove, da mora do prihodnjega obroka biti pribor na svojem mestu. Res preko noči je tat vrnil pribor, ne da bi ga bil kedo iskal ali straži predal.
Prišla je pomlad in z njo vsakoletne poplave in lakota. V zavodu je primanjkovalo dela, gojenci so pole-
leta prišel v Marksovo hišo, Ako-ravno sem mu že naslednji dan povedal, da je gospa Marles, ko sem jo na to spomenil, prasnila v vesel smeh ob spominu na neizrecno prepaden in prestrašen obraz »Rdečega volka«, ki ni uspel v don-juanski vlogi, Gospa Marks je bila prva žena, ob kateri sem spoznal vzgojno zmožnost in silo ženske. Moja mati je tako rano umrla, da imamo o njej samo slabe in nejasne predočbe. A pozneje sem, izvzemši kratko dobo v zgodnjem detinstvu, bil popolnoma izključen od ženske družbe, ki bi bila mogla dvigniti, ublažiti in dovesti mojo nrav, Predno sem spoznal gospo Marks, nisem mogel zapopasti resničnost Goethejevih besed:
Hočeš točno vedeti kaj se spodobi, To samo vprašaj plemenite žene!
Ona mi je bila včasih Ifigenija, ki je barbare krotila in vzgajala, včasih Eleonora, ki je donašala uteho spokorniku in razdvojencu — mati prijateljica, svetovalka. Ona mi je bila in ona mi je še zdaj ideal ženske.
I ponavljam — da nisem v Londonu propadel, duševno in telesno, za to se imam v veliki meri zahvaliti njej, ki je prispela v burni ocean emigrantske bede, pokazala se mi je kakor Leukoteja brodolomcu Odiseju in mi dala ponovno moč, da plavam.
(Odlomek iz knjige o Marksu, sipisal Wilhelm Liebknecht,
Sodružice, agitirajte za Zvezo delavskih žen in dekleti
Stoletni boj za delovni čas ženske
Zakonita ureditev delovnega časa je za žensko dandanes najvažnejša točka socialne politike. V večini držav je delovni čas delavk urejen v okvirju splošne socialno-politične zakonodaje. Saj ta omejitev delovnega časa za ženske delavke pa traja že skoro 100 let. V Veliki Britaniji je bil leta 1844 z neko naredbo tozadevnega zakona o tovarnah določen delovni čas za ženske na 12 ur dnevno, za sobote pa na 9 ur. Poznejše izpremembe so znižale delovni čas za delavke v tekstilnih tovarnah na 10 ur dnevno in ob sobotah na 5 in pol ure. V Nemčiji je določil zakon o izpremembi obrtnega reda iz leta
1891	delovni čas za ženske na 11 ur dnevno, ob sobotah pa na 10 ur. Leta 1908 je sledilo znižanje tega maksimalnega delovnega časa na 10 ur dnevno za delavnike in na 8 ur ob sobotah. Zakon o delovnem času iz leta 1918 je pa poenostavil tako delovni čas za moške kakor tudi za ženske. V Franciji je bil delovni čas v letu 1848 določen na 12 ur dnevno. Kakšna posebna ureditev za ženske se tedaj ni izvršila. Zakon iz maja 1874 je uredil in omejil dnevni delovni čas samo za otroke in mladoletne ženske. Zakon iz novembra
1892	je določil najvišjo mejo za dejanski dnevni delovni čas in za delovni teden za dekleta in ženske med 16. in 18. letom starosti na 11 ur dnevno, oz. 60 ur tedensko in za dekleta ter ženske preko 18. leta starosti z 11 urami dnevno, oz. 66 urami tedensko. Leta 1900 je bil delov-
ni čas za ženske znižan na 10 ur dnevno.
Ti primeri lahko zadoščajo za dokaz, kako se je mlado delavsko gibanje v vseh državah trudilo za tem, da se delovni čas ženske zakonito uredi. Po svetovni vojni je delavsko gibanje težilo za tem, da izvede Mednarodni urad dela tudi nekakšno konvencijo o mednarodni ureditvi delovnega časa za ženske. Ta Mednarodni urad dela v Ženevi je izdal pod nazivom »Ureditev ženskega dela« tudi sijajno študijo o tem vprašanju, Dogovor (konvencijo) o ženskem delu, ki jo je sklenila mednarodna konferenca dela v Washing-tonu leta 1919, je ratificiralo 15 držav; in sicer brezpogojno od Belgije, Bolgarske, Chila, Grčije, Indije, Litavske, Luksemburške, Portugalske, Rumunije, Španije in Cehoslovaške, pogojno pa od Francije, Italije, Lo-tiške in Avstrije. Poleg tega je ratifikacija odobrena še na Kubi, priporočena pa v Argentiniji, Braziliji, Kolumbiji, Nemčiji, Nizozemski, v Paragvaju in Urugvaju. Najkrajši zakonito določeni delovni čas za ženske je v Novi Zelandiji (Avstralija) in v Peruju, in to 45 ur na teden. Najdaljši delovni čas za ženske ima pa Japonska, ta imperialistična to država, kjer dovoljuje tovarniški zakon iz leta 1923 enajsturni delavnik za ženske, vštevši vmesni delovni odmor. Najdaljši delovni čas za ženske v tovarnah, ki delajo samo na eno izmeno, znaša 12 ur, v rudnikih znaša 11 ur in ga je mogoče podaljšati na 12 ur dnevno.
Tako je ureditev delovnega časa na svetu povsem različna. Prav za-
žavali po parku. Dktor se je poslovil od njih z obljubo, da jim bo prinesel živila. V njegovi odsotnosti se je skupina gojencev uprla ter razbila stroje. Gojenci so se razdelili v dve skupini. Mustafa, ki je med tem postal koristen član družbe, je bil na strani onih, ki so bili proti demoliranju strojev. Skočil je na mizo ter miril podivjane z ognjevitim govorom, da naj ne uničujejo ono, kar jim daje vsakdanji kruh ter vse kar je potrebno za dostojno življenje. V tem vstopi doktor, ki se je vrnil. Začudeno gleda okoli sebe. »Torej tako se zabavate! Jaz sem vam pa prinesel kruh.« Odpre zavoj, ki ga je prinesel s seboj, v njem je bila mala otroška železnica. Igračo na mizi sestavljajo, potem pa občudujejo njeno enakomerno vožnjo na pripravljenih tračnicah. »Tudi mi bomo gradi tako, samo velika mora biti, da se bomo lahko vozili z njo. Mustafa, ti boš strojevodja, Kolkov, ti pa sprevodnik.« Kolkovo mater je ubil baš eden
od Mustafove družbe, ko se je ta še klatila okoli. Njegov oče se je od žalosti udal pijači in zvečer v pijanosti pretepal Kolko, ki tega ni mogel dolgo prenašati. Pobegnil je od očeta ter se tudi on klatil okoli. Prijeli so ga in privedli v ta zavod.
Pričela se je gradnja nove proge. Ob veselju in prepevanju je delo napredovalo. Dečki so bili svobodni in so v prostem času lahko šli kamor so hoteli. V bližini njihovega bivališča je nekdo postavil bordel ter zvabljal dečke v svoj lokal. Res se pusti zvabiti manjša družba dečkov, ki popiva in veseljači v družbi mladih žensk ter prihaja pijana in pozno na delo, ko drugi že pridno delajo na progi.
Oni so osupli in doktor tudi. Kolko stoji poleg doktorja in reče: »15 dni zatvora.« Da, 15 dni zatvora zaradi pijanstva. Toda to ne pomaga, število ponočnjakov se veča. Mustafa in Kolko se odločita, da napravita temu konec.
Neke noči se zbere družba in se odpravi v lokal, oborožena s samokresi. Pridružijo se veseljakom in z njimi popivajo. V določenem hipu planejo na pijane, jih povežejo ter jih puste aretirati, le lastniku uspe, da pobegne.
Na predvečer otvoritve dograjene proge se popelje Mustafa z dere-zina na bližnjo postajo. Lastnik bordela se hoče maščevati nad Mustafo ter pokvari progo. Ko se Mustafa pripelje na pokvarjeno mesto, se vozilo iztiri in on obleži na pesku. Ko vstane, vidi da se mu bliža človek. Spozna ga in med njima se razvije hud boj, v katerem Mustafa podleže.
Nihče ne ve, da je proga pokvarjena. Zjutraj odpelje prvi vlak, ne komisijo ali drugo gospodo, ampak one, ki so progo gradili. Kolko je sprevodnik, v zadnjem hipu opazi zapreko na progi. Mustafa ni dočakal otvoritve proge. Hotel je postati sprevodnik, prvi naj se pelje na vla-
radi tega. je želeti, da bi imele težnje Mednarodnega urada dela po dosegi generalne ureditve delovnega časa po vsem svetu čim največji uspeh. Šele z ureditvijo delovnega časa bo možno urediti druge socialno-politične zahteve in potem zdravstveno-tehnične uredbe in zahteve delavstva in nameščenstva vseh vrst.
Po svetu
Končno smo doživeli, da so državniki sami tudi na zunaj obupali nad kakršnimkoli uspehom razorožitvene konference in da meščanski listi odkrito govore o njenem pogrebu. Zopet so jo odložili na nedoločer čas. Pri vsem tem so si vsi na jasnem, kaj to pomeni, a industrijski kapital dela s polno paro motorje za vojne ladje in letala.
Obenem gre razvoj v posameznih državah nadalje v smislu propadan;a parlamentarizma in nas topa diktature. K/er se diktatura ne da uvesti pravočasno od strani pravega fašističnega gibanja, jo uvede in ga prehiti obstoječi režim, pa naj bo toi demokratična (Letonska) ali vojaška (Eblgari'a). Naročila vojnega materiala se množe (Anglija, Amerika, Japonska, Nemčija, Finska, itd., itd., važne geografske postojanke se utrjujejo (Avstralija, Panamski prekop, Dardanele, itd.). In so še 1 julije, ki verjamejo v besedo o miru.
Državniki potujejo vse vprek. Sklepajo, proučujejo, <$*>■* v ’v •
ttt*
Francija želi za vsako ceno obdržati svoje dominantno stališče v Evropi. Zato močno posega v dogodke na Balkanu ter vabi Sovjetsko- unijo v Društvo narodov. — Nemčija, Italija s Srednjo! Evropo ter Poljska se počasi a sigurno zoperstavljajo, — Anglija se noče umešavati v zadeve na celini, a je sklenila, da se oboroži v zraku.
Pri tem ima vsaka država zase skrbi s finančnimi dteficiti (Italija, Nemčija, Anglija). Vsaka skuša reševati brezposelnost z javnimi deli, za katere pa zopet ni denar-
ku. Naložijo ga na stroj in okrog trupla obesijo male zastavice. Vsi so potrti nad izgubo ljubega prijatelja. On, Mustafa, prvi preseka trak ob otvoritvi nove proge.
Tako torej naj bi bila pravilna vzgoja, brez kazni in zapovedi in prepovedi. Kadar je potrebno, da se v šoli govori z otroci v njihovem domačem materinskem jeziku, tako je potrebno, da se vzgojitelj pribl:ža mladostniku po njegovi dusi. Tako se ustvari domačnost, da delaš z njim ono kar ga veseli in ničesar ne prepoveš, nego poveš samo, kaj je slabo ter mu obenem razložiš posledice, do katerih ga privede njegovo dejanje in nehanje. Pa najs bodo to posledice, ki jih čuti sam ali pa vsa družba. Na ta način se potem otroci medsebojno vzgajajo. Bo’jši bodo vedno učili slabše. Vsekakor je pa potrebno tudi tu nadzorstvo, katerega pa otroci ne smejo čutiti. Prepričani morajo bi‘i, da so popolnoma svobodni.
ja, ter budno pazi n.ai (revolucionarna in stavkovna gibanja, ki se na vseh straneh pojavljajo.
Francija namerava reformirati svojo iparlamentarno< ustavo in doseči tako za vlado večjo moč. — V Parizu in v provinci je ponovno prišlo do hudih spopadov med policijo in marksisti.
Med Francijo in Nemčii/o se bije vedno hujše tekmovanje za Posaar/e oz. za plebiscit.
Nemčija je zadnje čase na zunaj manj rezervirana. V obliki nenapadalnih paktov, trgovskih pogajanj in obiskov se p icl.žuje Poljski, Mali antanti ter Balkanu sploh. Je to sad njenega stalnega protifrancoskega in protiruiskega delovanja. — Oboroževanje dobro napreduje. — Finančno stanje je slabo; za svoje dolgove zahteva ponovno moratorij. — Idejni spor s katolicizmom se ni ublažil. Katoliške mladinske 'organizacije šobile razpuščene.
Italija zaznamuje visoko pasivnost v financah. Znižanje uradniških plač in delavskih mezd ima za posledico še večje obu-božanje kmetskega prebivalstva, brezobzirne rubežni in vedno pogostejše upore delavstva in kmetov. — Državni podtajnik Su-vich je posetil Pariz in London, pozneje namerava v Moskvo.
Avstrija ,je s prav nepotrebnimi ceremonijama sprejela novo ustavio, t. j. odstranila parlament in uvedla diktaturo avstrijskega klerikalnega fašizma, ki naj temelji na porazdelitvi volile e v ipoi stanovih. Razume se, da bodo voljeni samo najbolj drža-votvoimi elementi. Vse ip|olitično življenje je reducirano na edino priznano »Domovinsko fronto«. Vse se vrši po strogo katoliških načelih. — Narodni socialisti razvijajo nadalje močno agitacijo', polagajo bombe- in po-s-kušajlo z atentati (n,a Dollfu-ssa, Starhem-ber-ga itd-.).
Angleške tvornice izdelujejo orožje. Anglija pa zaznamuje mladi fašistični pokret s »Führerjem« Mosleyem.
Španska vlada je izpustila iz zaporov ca. 1000 političnih jetnikov — seveda desničarjev, kar jo je tudi -zrušilo1. Nov predsednik vlade -Samper ima za seboj radikale ih (desnico. — Stavkovno gibanje v industrijskih krajih in zlasti na deželi med poljskimi delavci j-e zelo živahno.
Madžarska s pogodbo z Avstrijo in Italijo ni dosegla prevelikih ug-odh-oisti. — Göm-bös namerava na obisk v Berlin. — Zaradi obmejnih incidentov na madžarsko-j-ugoslo-v-anski meji je Madžarska vložila pritožbo na Društvo narodov. Izgleda, da je poleg drugega za tem zopet Italija in ipa revizionistične težnje gotovih držav. Trgovska pogajanja, ki -s-o se v tem času ravno vršila v Budimpešti, so bila zaradi odhoda jugoslovanske delegacije prekinjena.
Poljska igra zadnje čase značilno vlogo nekoga, ki se hoče osamosvojiti. Francoski zunanji minister Barth-ou se je na svojem obisku mio-gel samo uveriti, da so načrti maršala Pilsudskega precej samostojni. Sicer pa je poljski zunanji minister Beck dosegel zavezništvo z Romunijo, zbližanje z Litvo ter se vkljub deloma rekonstruirani vladi obdržal v svoji poziciji,
Čehoislovaška pa je priredila Barthouju sijajen sprejem ter se izjavila s francosko -politiko v vsakem oziru sporazumno-.
Balkanske -države kažejo med seboj živahno giban j-e.
O Romuniji se sliši, da pripravlja generaliteta diktaturo v smislu vlade.
Isto je Bolgarija že izvedla, ko se je kralj Boris v sporazumu z vojaško -oblastjo-odločil za -državni udar, preko noči dal odstaviti parlament ter postavil novo vojaško-diktatorsko vlade.
Jugoslovanski zunanji minister Jevtič je po Ankari oh iskal še Sofijo. Prijateljski odnošaji z Bolgarijo so se poglobili in se baje pripravlja pakt o -nenapadanju. — Turški Ruždi-bej je bil v Bukarešti in nato sta s Titulescom skupno poselila Beograd. Grški -general Kondilis -pa je obiskal Ankaro.
Iz Danske slišimo -o veliki stavki mornarjev in pristaniških delavcev.
Položaj na Daljnjem vzhodu se ni izboljšal. Japonska zahteva zase nadzorstvo •nad Kitajsko ter protestira proti -posojilom in -investicijam tujega (amerikanskega in angleškega) kapitala. Velesile odgovarjajo z utrjevanjem svojih postojank.
Angleška in italijanska imperialistična politika sta trčili na tretjih tleh v Arabiji, kjer arabski poglavar Ihn -Saud z angleškim privoljenjem prodira in zavzema arabske pokrajine, dia bi stvioril veliko Penarabijo, ki bi bila Angliji na uslugo.
Ameriška industrija je zaposlena z izdelovanjem vojnega materijala, ■— Vse v -dolž obale Tihega oceana so bile velike -stavke v pristaniščih. Tudi drug .d, zlasti v železni industriji, so močni stavkovni ipokreti,
13 ameriških držav je sklenilo protivojni pakt.
Iz Indije (Bombay) -poročajo o obsežnih stavkah v predilnicah in -ostrih -spopadih z oblastmi.
Amerika in gospodarska kriza
Zapadnoevropski trgovski kapital je is-kal novih poti v Indijo in tako- je Golum-b 1492 po našem štetju po naklučju odkril Ameriko. S tem je stopila tudi ameriška celina na poz-orišče svetovne politične in gospodarske zgodovine.
Obdana na vzhodu -od Atlantskega oceana, na zahodu od Pacifika, tvori Amerika strnjeno geografsko enoto. Srednji del Severne Amerike, kjer je bilo najprej največje naseljevanje Evropejcev, e po svoji legi v zmernem zemeljskem pasu in po svojem naravnem bogastvu dosegel zgo-daj gospodarsko najvišji razmah in politično vodistvo Amerike. Tako je mogel že koncem 18. stoletja proglasiti gospodarsko in politično sa-mo-stojnoist Združenih držav in odvreči vsakršno nadoblast evropskih velesil.
Združene države so postale velesila z v-sem-i znaki imperialističnih držav. Gospodarsko popolnoma obvladajo -Sredn’o, Južno Ameriko in Kanado. Naslov Panameriške unije, v kateri s-o včlanjene države -Severne in Južne Amerike, je samo nekaka form,a za gospodarsko povezanost vseh držav -in državic med seboj in odvisnost od Združenih držav. Ogromno naravno bogastvo Amerike, surovine, rude, petrolej, daje Zdiuženim državam z njih najugodnejšo geografsko lego, razvitim finančnim gospodarstvom in industrijo vedno večji interes na Ameriki sami, hkrati pa usposablja ameriški industrijski in finančni kapital za nadvlado na svetu in zmagovito konkurenco tako angleškemu, kakor japonskemu kapitalu.
Ameriška industrija se je že pred vojno visoko razvila. V času svetovne vojne pa, ko is e je Evropa morila med seboj, je ameriška industriia dosegla tak razmah, da je po vojni prešlo gospodarsko težišče sveta v Ameriko. Tarn so se nagomilili ogromni kapitali in vsi vemo, da je ves svet ameriški dolžnik.
Danes se nahaja Amerika v trojni krizi: poljedelski, m-dustr-ijiski in denarni.
Vzporedno z industrijskim razmahom je šel razmah poljedelstva. Poljedelski produkti tvorijo polovico vsega ameriškega izvoza.
[ITflJTE„DELflVSKO POLITIK0
^nfiROCO SE t
m n riboR
POSmiPREDm.22
Toda že 1. 1920. je začela cena poljedelskih proizvodov padati. Bankroti kmetovalcev (farmerjev) so se množili. Tedaj so prišli na vrsto stroji tudi v poljedelstvu. Ti so toliko prištedild pri delovni sili in pri produkcijskih stroških, da so moigli vzdržati tudii nizke cene produktov. Seveda je bila uvedba strojev mogoča samo na velikih farmah. To pa je pomenilo propad malih farm, ki so jih hipotekarni dolgovi spravljali na dražbe. Njih lastniki so postali večinoma banke in veleposestniki. Vrednost zemlje je silno padla. Propadli farmerji so zapuščali deželo in odhajali v industrijske centre, ker na deželi niso bili več potrebni. ■—■ Poleg prištedlnje pri delovni sili je omogočilo delo s stroji tudi obdelovanje zemlje v podnebju, ki je bilo prej za to neprimerno. Značilen je porast števila strojev na farmah, število traktorjev: 1920 246 tisoč, 1930 1,000.000; število kombin: 1923 4000, 1927 63.000; tovornih avtomobilov: 1920 132 tisoč, 1930 767 tisoč. — Cene poljedelskim produktom pa so na trgu tako padle, da so jih komaj industrijsko upravljani obrati zmagovali. —■ 1929 se je svetovna gospodarska kriza pokazala v vsej svoji strašni obliki. Država, na čelu bivši predsednik Hoover, ki je potreboval za svojo izvolitev farmerske glasove, se je odločila, da pomaga farmerjem. V ta namen je nakupila ogromne količine proizvodov (pšenica, bombaž, itd.) za višjo ceno, kakor jo je izkazoval svetovni trg. Toda 1. 1931 je prišla nova žetev, nagromadenih rezerv ni bilo mogoče oddati in treba jih je bilo Izvoziti v inozemstvo kot dumping blago. Država je imela seveda ogromno škodo in si je pomagala s tem, da je povišala davke. — 1932 so se med farmerji pojavili štrajki, kateri so odklonili nadaljnji dovoz živil v mesta. Delegacije farmerjev so stavile gotove zahteve (moratorij za dolgove, davke hipoteke in stanarine, pomoč v denarju siromašnim farmerjem, povišanje cen poljskim pridelkom, odklonitev posrednikov v trgovini s poljskimi pridelki). Iz tiste dobe smo pogosto čitali vesti o sežiganju odvišnih poljskih pridelkov, bi se cena obdržala. Da je pri tem toliko in toliko ljudi stradalo, za to se ni nihče brigal.
Farmer, njegova družina in vsa armada poljedelskih delavcev, ki so postali na deželi nepotrebni, je postala za kupovanje industrijskih produktov nezmožna. Tovarne pa so delale naprej in naprej in nagromadile ogromne količine izdelkov, ki niso šli v denar več v deželi sami in za katere je tudi inozemski kupec preveč obubožal. Izvoz se je od 1. 1930—32 zmanjšal na eno petino. Zato so industrijska podjetja uvedla izboljšanje strojev, t. j. racionalizirala obrate do skrajnosti, znižala mezde pod eksistenčni minimum, zmanjšala produkcijo in začela odpuščati delavstvo v masah. Pomladi 1933 je znašalo število brezposelnih 17 milijonov.
Poljedelska in industrijska kriza sta v zvezi z denarno in bančno krizo. 1931-2 je n. pr. državni proračun izkazoval dve in pol milijardi primanjkljaja. Banke so propadale ena za drugo (od 1920 do 1932 je v Združenih državah bankrotiralo 8000 bank). Zaupanje v denarne zavode se je rušilo, bogatini so v veliki naglici dvigali svoje težke milijone, kar je ostalo, je šlo v izgubo in to so bili pred vsem prihranki malih ljudi. V nezaupanju d,o denarja so začeli Američani kupovati za svoje papirnate bankovce zlato,
ki so ga bile banke po zakonu dolžne izdajati. Zlata rezerva se je silno zmanjšala, zakon je bil ukinjen in država prisiljena ukiniti zlato valuto. Nadaljnji vzrok propasti bank so bili obširni krediti, ki so jih banke dajale na zemljo in podjetja. Ker je tačas cena zemlje in produktov silno padla, je s tem uničila tudi bančna podjetja. — Poleg vsega pa se je tudi tu jasno pokazala anarhija, ki je eden glavnih znakov kapitalizma. Velike bančne skupine tekmujejo med seboj in ugonabljajo druga drugo in tako si sistem sam v sebi pripravlja pogin.
Poleg milijonov odraslih brezposelnih naštevajo tudi cel milijon brezposelne mladine obeh spolov, ki dorašča v letih krize, klati po svetu za koščkom kruha. V tem slučaju je razumljivo, da število mladostnih kateri je vsaka strokovna izobrazba nemogoča, ki ostaja doma v breme staršev ali se zločincev narašča in se širi prostitucija.
Takšen je bil položaj Amerike, ko je zasedel v pomladi 1933 predsedniško mesto Franklin Roosevelt. On je s pomočjo tkzv. »možganskega trusta« (skupine učenjakov) začel z radikalnimi reformami in uvedel delno načrtno ggspodarstvo. (Načrtno gospodarstvo je način, kjer kakšna oblast, navadno -država, določa industrijsko in poljedelsko produkcijo, ceno, mezde, trgovino, itd. Popolno načrtno gospodarstvo je uvedla Sovjetska unija z določitvijo vseh teh postavk in razlastitvijo privatne lastnine.) Roosevelt se privatne lastnine seveda ne dotakne. Njegove reforme obsegajo deloma začasne, deloma trajne določbe. —- 3 milijarde dolarjev so bile določene za javna 'dela, ki naj bi trajala več let. Brezposelne se pošilja na deželo nazaj, kjer se dela na to, da se velike farme, ki so bile do zdaj specializirane za proizvodnjo samo enega produkta, spremene v kmetije po evropskem vzorcu, ki lahko kmeta preživljajo. Država da;e nove kredite za nakup malih kmetij; tako naj gre razvoj od' poljedelskega vele-obrata nazaj k malemu obratu. Država hoče sama prevzeti del hipotek in napraviti far-merja za državnega dolžnika. Toda dolg naj se odplača v dolgem roku. Novo gospodarstvo uva;a tudi načrt, skrčili obdelano zemljo za eno četrtino, zmanjšati količino produkcije in tako zvišati cene poljedelskim produktom. Snujejo se stanovske farmerske zveze, ki naj skrbe za izvršitev načrta in množica naj dobi videz, da sama odloča 6 svoji usodi.
Roosevelt je odpravil tudi prohibicijo (prepoved točenja alkoholnih pijač). Ne da se tajiti, da je s tem omogočil zaposlitev veliki množici delavskih sil.
Glede industrije je izšel zakon, ki naj reši krizo za stalno'. Zakon določa skrčenje števila delovnih ur, zvišanje ali vsaj obdrža-nje mezd na -dosedanji višini, kar naj bi dvignilo kupno moč delavstva in pomenilo obenem porast produkcijskih stroškov. Do teh rezultatov naj bi vlada prišla v sporazumu z delavci, delodajalci in konzumenti. Industrijalci, ki bi se temu upirali, -bi izgubili koncesijo.
Banke je skušal Roosevelt zaščititi s prepovedjo izdajati zlato. Privatnikom je bilo prepovedano zlato .kupovati ali pa celo izvažati v inozemstvo. -— Vrednost denarja je padla. Govorilo se je o inflaciji, ki naj bi razvrednotila -dolar na polovico. Nekateri
CANKARJEVA DRUŽBA
bo letos v jeseni izdala 4 krasne knjige, med katerimi bo znamenita knjiga Beer: Zgodovina socijalnih bojev od pamtiveka pa do danes.
Plačujte članarino že sedaj, če ne morete naenkrat 20 Din, pa plačuje v tedenskih obrokih po 2 Din, ali v mesečnih po 4 Din.
krogi, zlasti oni, ki beležijo visoke dolgove, se zelo zavzemajo za inflacijo.
Roosevelt je na kongresu dne 4. jan. 1934 izročil poslanico, kjer predlaga državni proračun za 1934-35 in ugotavlja, da bo znašal primanjkljaj čez 7 milijard. Torej bo treba zopet novih davkov .in posojil.
Pri vsem tem izgleda, da se Roosevelt vedno bolj opira na klerikalno usmerjeno malomeščanstvo'. Apelira na dutoovno življenje in moralno-krščanski preporod ljudstva. Udriha po materialistični in socialistični miselnosti. Menda smo si z ameriškimi -državljani edini, da v iskrenost -takih besed ne verjamemo. Vprašanje gospodarske krize in bede pa je preveč resno in po svojem bistvu tako materialno, da bi se dalo rešiti s frazami o krščanski morali.
Kakšen bo uspeh Rooseveltovih reform, ■od 'katerih so nekatere gotovo -dobro zamišljene, je danes težko reči. Amerika je uvedla -do sedaj najbolj zanimiv poskus rešiti gospodarsko krizo v okviru kapitalističnega sistema samega.
Iz podružnic
Črna
Zveza delavskih žen in deklet, podružnica Črna, izreka sožalje naši sodružici Mariji Podojsteršek za njenim nenadoma umrlim možem, ki je bil naš zvesti sodrug in agilen delavec za naše organizacije. Bodi njemu blag spomin. Njegovim ostalim pa naše sožalje.
Podpisana se najiskrenejše zahvaljujem najprvo za podeljene vence Zvezi delavskih žen in deklet, kakor strokovni organizaciji in Konzumnemu društvu, kakor tudi vsem drugim, ki so darovali in olajšali zadnjo postelj mojemu nenadoma umrlemu možu. Iskreno se zahvaljujem tudi vsem udeležencem, ki so se v tako velikem številu udeležili pogreba in mu s tem izrazili zadnje slovo. Torej iskrena hvala vsem.
Črna pri Prevaljah, 1. maja 1934.
Žalujoča žena Marija Podojsteršek v Igercevem.
Tiska: Ljudska tiskarna d, d. v Mariboru. — Predstavnik Josip Ošlak v Mariboru. — Odgovorna urednica R. Krištof v Mariboru.
Izdaja konzorcij, predstavnica, Tončka Lipoglavšek v Mariboru.