F. S. Šegula: R-fUbt Jehuda. (Povest iz časov Kristusovih.) 6 (Konec.) Z jasno donečim glasom odgovori mu Jezus: »Resnično, povem ti, še danes boš z menoj v raju!« Radostno so pretresle te besede skesanega hudodelnika, nagnil je glavo ter pričakoval konca. Ganile pa so tiste besede globoko tudi rabija Jehudo, _i je stal nedaleč proč od križa, sklonjen oprt na težko srebrno palico. »Kraljestvo — v raju — Torej vendar — Ne bo odnehal — Umira za svoj nauk! — Ali so ga preroki rcs tako razumevali? Mesija —« — Tako si je zravnan govoril, potem se pa spet sklonil k premišljevanju. — Ni bil več tisti, kakor prcd dvema letoma. Že je mincvala v njem tema farizejskih izro.il. Za.elo se jo svitati v njegovi duši! . . V istcm času sta zapuščali dvc v rjuhe zaviti ženski Naselbino gobovih. Davno že so zasi- jali v ta žalosten kraj žarki vere, kraj upanja v novega preroka. Eden nesrečnež za drugim je zginil odtod, ker posrečilo se mu je priti v bližino velikega dobrotnika vseh trpečih, najti pri njem zdravilo v neizrekljivi svoji nesreči. Raheli, ženi rabija Jehude, ter hčerki Miriami sreča ni bila tako mila. Poskušali pa sta mnogokrat. Še pred tednom, ko je v slovesni procesiji prihajal z Oljske gore v Jeruzalem, sta bili skoraj že na celju. Procesija je raovala črez nam že znani cedronski most. Odtod je vodila takrat v južni smeri pot poševno navzgor „ Zlatim vratam. Pokraj te ceste za pečino skriti sta ga hotcli počakati — ne vpiti, nista hoteli — ne nadležni biti — le moliti sta hoteli, moliti iz vse duše; saj on je dober — ne bo ju prezrl. Pa razposajena drhal ju je prej zapazila tcr s kamenjem pognala v Naselbino nazaj. Danes, v peteli. jutro, jima je pravila dobra ženska, ki je pobivala po mestu hrano ter jo nosila gobavcem, da je novi prerok ujet, obsojcn in da ga bodo opoldne križali na Kalvariji. NesreČnici sta glasno zaplakali. Ali človek upa, upa vedno, potapljajoči se prijema za suho vejico. Tako Rahela, z njo pa Miriam. »Da bi ga mogli vsaj od daleč videti! — Ko bi se nama le posrečilo, natihoma se dotekjiiti njegovih nog!« sta vzdihovali. Dobrodošla jima je bila nastala tema; že eno uro je trajala, pa vedno bolj naraščala. Upanja polni se podata na pot. Vse mrtvo je bilo pri južnih vratih, Mogrebinskih in Sionskih; varno sta mimo odhitcli. ijfik ob zahodnem mestnem ozidju bi na Kalvarijo ne bilo več tako daleč, pa na polu poti zadeneta na Jafska vrata, kjer je vedno polno Ijudi. Zato je bilo Ireba napraviti vclik ovinek. Že sta neopaženo hušnili zopet sem preko ceste ter se bližata Kalvariji. Skozi pred temo begajoče množice, ki so njima pridrle nasproti, se rijeta že celo brez vsega strahu naproj. Dasi tema vedno trša postaja, zapazita že zdaleč tii križe na vrhu, ikjcr zasramovanjc Jczusa vkljub vsemu še ni prenehalo. »Oče, odpusti njim, saj ne vedo, kaj deiajo!« moli ¦/. bolestnim glasom oni na srodnjem križu. »Ta je — še živi!« _a.epetne Rahela hčerki, in obe popadata nemo pred njim na zemljo. Tiste besede Križanega pa so tudi rabija Jehudo zbudile zopet iz njegove zamišljenosti ter ga genil. do solz. »Ta ni samo človek, ta je več!« je vzdihnil globoko. »Ko bi bil samo človek, bi ne molil za to zverinsko ljudstvo!« »Mati, meni tako lahko postaja, tako toplo po vseh udih; in srce mi tako močno bije!« šepeta Miriam materi v uho. Ubogo bitje ti, ko bi vcdelo, kako srečno se čuti še lc tvoja mati! In ko bfne bila taka tema, bi opazila smeti na tvoji in obleki materni, nckake smeti kakor suhe ribje luskine, ki varna padajo z obraza, z las! Ni vaju varalo vajino veliko zaupanje! Ozdravljeni ste! Približala sc je, prilezla slednjič 9. ura (ob trch popoldne po našem). »Dopolnjeno je!« zaklical jc zmagovalno _rcdnji na križu. Glas sam je oznanjal žo polajšanjc težkega bremena. Pola,goma, kakor se skla- nja k sladkemu počitku delavca trudna glava, tako se je nagnil Križani k zadnjemu smrtnemu boju. »Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo!« je še dehnil. Potem pa je njegovo telo krčevito vztrepetalo — otrpnilo ljubezni in dobrote prenapolnjeno srce — in izvršana je bila velika naloga! »Mrtev je«, je zaklical še nekdo; pa strah in groza! Že se začne zemlja tresti, skalovje v njcnih globinah poka, ljudje begajo semtertje. Kdor more, pobegne. Zdaj je tudi solnce zopet zasijalo. Velikega duhovna je na slepo begajoča množica s seboj potcgnila, ali ga kmalu podrla na zemljo, da je s svetim efodom vred obležal v cestnem prahu; ljudstvo pa je skakalo črez njega ter drvelo naprej. In velikoduhovniška čast ter dostojanstvo — kakor ga tu gledamo na tleh ponižanega — se ni nikdar več vzdignilo, nikdar več obnovilo. Konec je bil Stare zaveze. Jutranje ter večerne daritve so se v templu sicer opravljale še naprej; opravljali pa so jih ljudie. ki niso bili več nostavneea Aronovega rodu. samozvanci, ki so si to čast z denarjem pridobili, ali bili vsiljeni po rimskih deželskih oblastnikih. Ko je leta 70 po Kr., torej 37 let pozneje, rimski vojskovodja Titus že tretji mesec oblegal mesto Jeruzalem in je beda v njera dosegla svoj vrhunec, za jutranjo molitev 11. julija ni bilo v mestu najti več ne jagnjeta, ne goloba, ne grlice; takrat je padel »velikemu duhovnu« daritveni klavni nož iz rok in bilo je konec vsega, vsega. Kmalu potem je bil zažgan tudi tempel sam in porušen. Dandanes stoji prav na njegovem mestu veličastna mohamedanska molilnica z imenom »Omarjeva mošeja«. Takrat ob smrti Jezusovi na Kalvariji je bil pa konoc tudi družbe farizejev. Premnogi izmed njih so sprcjeli sicer krščanstvo, pa ne vsi v njegov blagor. Med drugim so hoteli kristjanom vsiliti izpolnjevanje tudi Mojzeseve postave z obrezovanjem vred ter tako žc v Jeruzalemu povzročili prvega tistih razkolov, 'ki so skozi več stoletij pretrcsali v njegovih temeljih mlado Cerkev. In pa marsikak njihov obred, obe molitveni halji in drugo se jo obranilo do današ- njega dne po raznih krš.anskih cerkvah na Jutrovem in tudi pri nas; vendar se tega nikdo več ne zaveda. Poglavitno pa, duh farizejstva, — ne mislimo tu na hinavščino, ki je kot kvas lrudobije splošni delež človeštva! — ampak tisti nepodu.lijv, nepomirljiv, Kristusu večno sovražen duh; ta živi in bo živel, dokler bodeta le še dva Žida rabila tofilin — molitvene jermene. 7. Pod križem zopet združeni. tJol ure po z.mljetresenju je bila Kalvarija skoraj prazna. L/ tupatam so še stale skupine žalostnih ljudi, pomladanje solnce pa je s svojimi najsvetlejšimi žarki božalo bledo mrtvo obličje svojega Stvarnika. Rahela je še vedno sedela sklonjena zraven križa. Hčerka Miriam, utrujena, je v naročju zaspala, mati pa še ni hotela zgeniti, da IjubIjenke ne vzdrami. Izpod bele rjuhe, v katero je Lila zavita, je «apazila svojega, ne daleč proč od nje stoječega moža. Zdaj Rabi Jehuda stopi h križu ter se spoštljivo ozre gor k njemu, ki ga je še prcd dvema letoma sovražil z vsemi močmi svoje duše. Potem pogleda slttčajno dol na sedeči ženski, gleda ji, spozna ji, pod ogrinjali ji spozna! »Rahela, ti?« zašepeta. Ona je medtem ogrinjalo spustila z glave. Njeno ffbličje bilo je celo mladinstveno, nežnejše ko pred boleznijo. Plaho poglejuje gor v svojega gospodarja. »Ne boj se! Tudi jaz verujem!« reče Jehuda, se malo zarnisli ter slednji. dehne: »Rahela, odpusti!« Zdaj se žena ljubeznivo ozre nanj, povzdigne roke visoko gor proti Križanemu ter vsklikne: »On — saj on je nam že davno odpustil!« Mala rodbina rabija Jehude se je takoj pridružila zboru prvih kristjanov v Jeruzalemu. Vendar pa mati in hčer, ki sta sprva prestali toliko bridkosti, poslej pa toliko radost doživeli, nista vživali dolgo svoje sre.e na zemlji. Črez lfiio dni že ste se njuni duši preselili v nebeški Jeruzalem.