—  72  —
g||Q    Jurček s planine.
«  6® o Ijudje, ki Ijubijo samoto. Taki so bili Jurčkov 11  ^f?   oče. Daleč od drugih hiš so si postaviii vi-¦»"vi   %°k°   S°" v gorski  dolinici   svoj   dom   — |SL S>?   hišico a neotesanih borovih hlodov. l&k}fy          Ni  jim   bilo  mari,  da so imeli dve uri
jjfcjSi do cerkvc in čez eno uro do prvega soseda. ¦**9t3 Bili so dobrih nog, samoto so Ijubili že kar v§KBLL&   od mladosti.
"^***^          Tu  gor so živeli s svojo ženo Heleno
in sinom edincem Jurčkom. Ni se jim godilo slabo. Nabirali so različna zdravilna žeiišča, ki rastejo edinole na takih visokih krajili, in so jih prodajali v lekarne in Ijudem. Poleg tega so imcli še slo drugih opravkov in naročil in zato so dosti lahko preživljali svojo dru-žinico.
Jurček je bil očetov in materin Ijubček. Pa kako naj bi ne bil njihov ljubček? Nikdar jih ni razžalil. Nikdar s€ ni spričkal ali stepel s sosedovimi otroci, nikdar ni zaostal v vasi pri olrocih. Nikdar ni popase] s kozo sosedovega zelnika.
Pri materi je bil tako rad in očetu je hodil vedno naproti, kadarkoli so se vračali zadne iz doline.
ln menite-li, da je bilo Jurčku kaj dolgčas v lej samoti ?
Naj vam povem . . .
Šli smo nckoč — večja družba nas je bila — ije gor na visoki Krvavec, in pot nas je peljala mimo kočt* Jurčkovega očeta.
Ostrmel je Jurček. Gotovo še ni videl nikdar (ollko ljudi skupaj.
,,Dečko, kako li je ime?'' ga vpraža nekdo izmed družbe?
Nič ne odgovori, le oči povesi.
,,No, ali si Jožek?'
Samo za spoznanje odmaje.
,,Ali  Francek?"
,,No. povej no, Jurček!" se oglase mati iz veže.
»JurJek?" vprašamo.

—   74   —
Spel samo malte pokima.
-Ti Jurček, ali greš z nami? Pri nas je tako lepo: lepe hiše, lepe ceste, velike cerkve, vse polno otrok, ki se veseli igrajo in rajajo po trati. Pa belega krulia boš imel, kolikor ga boš holel." Tako smo mu pri-govarjali Vkljuh vsem tem lepim obljubam se je na-kremžil Jurčkov obrazek; in solznih oči se ozrl po maferi in odkimal: ,,Naka, naka, naka!*
In čenni naj bi hodil tja dol? Saj ima gori vse lepše: Hsto sinje nebo, svetlejše solnčece, bislrejšo vodico... Za družbo ima v hlevti prijazno kozico, v hiši urno veverico, oddaleč pa opazuje plašne srnice in skokonog^e kozle. Nad njim pa plavajo v prozornem ozračju jastrebi, prli in sokoli. Na pobrdju in ob ska-lovju mu rastejo tovari^ice in prtjateljice planinske cvetke v pestnh krikih . . .
In Jurček stopa v solnčnih dneh od znanca do prijatelja in je vesel svojcga bivališča gori v gorski samoti. In on naj bi pustil vsc to? —
Z matcrjo odide po drva. Tja na rob gorovja dospcla. Skalovje se blešči v zlatu zahajajočega solnca. Doli po prostrani ravnini pa lega večerni mrak na zcmljo.
,Mama, doli je strali, doli je tema," de modri Jurček.
E, Jurček, Jurček! Enkraf boš le moral dol. Ko boš vojak tamkje v daljnem, meglenerri mestu, se boš hrepeneče oziral tjagor na znano skalovje in mehko boš sporočal domov: ,,Mati, tudoli je tema, tudoli-ni prijetno. Nazaj. nazaj v planinski raj!"
Ferdinand Gregorec