674         MIRAN JARC: V MRAKU OB AKORDIH KLAVIRJA.
Ah, ve srca, usmiljenju tuja,
ni levit mu več upa ne vzbuja...
ubogi Mursa!
Po cesti, glej, voz pridrči, pred bleskom zastre si oči ob mostu Mursa.
„Kdo vlije mi v dušo moči? Kdo> z mano svoj plašč razdeli kakor Kristus?"
„Kdo s pogledom priveze me nase za radost, ki z besedo ne da se, radost milosrčja?"
Ah, angel j i v nebu poj 6, če prosjaku mogotci dajo — Aleluja!

— Da, to je bilo že zdavnaj. In v sobo k nama se je slišalo petje deklet in nabijanje kopit, midva pa sva sedela ob dolgi smrekovi mizi, kakor so po vojašnicah, zatopljena v svoja literarna dela. Kje so tisti časi, kje tista dekleta, in kje je prijatelj Murn!
MIRAN JARC:
V MRAKU OB AKORDIH KLAVIRJA.
Še, še nalivaj melodij skeleče mi vino v ždeče duše čašo prazno! Prapokrajin molčanje neizrazno pretoči v zvočij valovanje hladeče.
Zastri mi okna srca s svilenino vonjivih akordov, da me ne premoti spet oni večni potnik k daljni poti... Še, še mi v dušo godbe vroče vino!