LESENA POTICA
(RUSINSKA   VELIKONOČNA   POVESTICA)
V NEKI VASI STA ŽIVELA DVA BRATA, DEMETRO IN PETRO. BILA STA OBA OTROKA ISTE MATERE, A USODA JIMA NI BILA ISTA!
STAREJŠI DEMETRO SE JE BOGATO OŽENIL, IMEL JE ZDRAVE OTROKE, NASUŠIL JE VSAKO LETO OBILO SENA, KRAVE SO MU DAJALE MNOGO TELET, TAKO DA 2E NI VEDEL, KAM BI Z DE-NARJEM. SKRIL GA JE TOREJ V TORILO, V KATEREM PEČEJO VELIKONOCNO POTICO. DOBRO SE MU JE GODILO. BIL JE BOGAT.
CISTO DRUGACE JE BILO Z MLAJŠIM, S PETROM. VZEL SI JE REVNO ŽENO, OTROCI SO MU BOLEHALI, SENO JE GNILO IN TELETA SO NAPADALI MEDVEDJE. SLABO SE MU JE GODILO, BIL JE SIROMAK.
ZAMAN JE SEKAL DRVA V GOZDU, PODIRAL DREVESA IN IMEL NA ROKAH KRVAVE ŽULJE. DOMA JE BILA BEDA IN LAKOTA.
IN PRIŠLA JE VELIKA NOČ, VELIKA SOBOTA.
POVSOD SO SE PEKLE VELIKONOČNE POTICE. NIHCE PA PRI RUSINIH NE SME POTICE REZATI PREJ, DOKLER JE DUHOVNIK NE BLAGOSLOVI. VSAK RUSIN MORA O VELIKI NOCl JESTI BLA-GOSLOVLJENO POTICO, DRUGAČE GA ČAKATA BEDA IN GLAD.
INTAKO JE PRIŠLA VELIKA SOBOTA. VSE GOSPODINJE KURIJO PECI, MESIJO TESTO, SAMO PETROVA ŽENA NIMA DOMA NITI PESCICE MOKE. ZA VSAKEGA JE IMELO BOGATO PETROVO SO-RODSTVO DAR, SAMO ZA PETROVO — BRATOVO — ŽENO NE.
»VSO MOKO SEM PORABILA. SAMO TOLE MI JE OSTALO,« PRAVI BRATOVA 2ENA IN POMETE, KAR JE OSTALO  NA MIZI.
»NA, MARIJKA, DA NE BOŠ REKLA! LAHKO SPEČEŠ OTROKOM IZ TEGA NEKAJ KOLACEV.«
MARIJKA JE VZELA TROHICO MOKE, ŠLA DOMOV, JOKALA IN TOŽILA MOŽU:
»AH, PETRO, NE BOMO IMELI PRAZNIKOV, BOG NAM NI DAL BLAGOSLOVA!«
UBOGEMU PETRU SE JE SKRCILO SRCE, POTEM PA JE MISLIL, MISLIL IN SE SLEDNJIC DOMISLIL, KAKO JE TREBA STORITI, DA BO PRIDNA ŽENA MARIJKA IZ TROHICE MOKE VENDARLE SPEKLA POTICO.
PETER JE IZREZAL POTICO IZ LESA, ŽENA MU JE UMESILA TESTO, ZAVILA VANJ LES IN SPEKLA.
NESLA JO JE K BLAGOSLOVU KAKOR DRUGE, DA BI JO POP BLAGOSLOVIL.
SAMO SMEHLJA SE, KO STIKAJO DRUGE KMETICE GLAVE IN JO ZAVIDLJIVO GLEDAJO! NJENA LESENA POTICA JE BILA NAMREC TAKO VISOKA IN LEPA, KAKRŠNE ŠE NIHČE NI VIDEL. NITI BOGATA DEMETROVA ŽENA NI IMELA TAKSNE.
»POSLUŠAJ, MARIJKA,« PRAVI DEMETROVA ŽENA, »ČE ZAME-NJAŠ SVOJO POTICO Z MOJO, TI DAM SE JAJC IN MASLA POVRH. ALI HOČEŠ?«
»ZAKAJ PA NE?« SE JE NASMEHNILA PETROVA ŽENA. POTEM STA SI POTICI ZAMENJALI, ZVONOVI SO PRAZNIČNO ZADONELI IN SVECENIK JE BLAGOSLAVLJAL.
DEMETROVA ŽENA SE NAPIHUJE S SVOJO POTICO, PETROVA PA SE SAMO SMEHLJA.
BILO JE PO BLAGOSLOVU. DEMETROVKA JE POVABILA POL VASI NA POJEDINO IN ZDAJ HITI DOMOV, DA Bl MOGLA NA-REZATI KRASNO POTICO.
GOSTJE SO PRISLI, SE POGOVARJALI IN SMEJALI. DEMETROV-KA REŽE POTICO IN REŽE, A RAZREZATI JE NE MORE.
PRISKOČI NJEN MOŽ, ZASADI NOŽ — VSI ČAKAJO. POTICA JE ZNOTRAJ LESENA.
NIHČE NI VEDEL O ZAMENI IN VSA VAS JE GOVORILA, DA JE TESTO LAKOMNE KMETICE ZA KAZEN ZDREVENELO.
SAMO DEMETRO IN NJEGOVA ŽENA STA VEDELA, ZAKAJ JE MORALA UBOŽICA MARIJKA SPEČI POTICO IZ LESA. SRAM JU JE BILO IN NIC VEC NISTA BILA LAKOMNA.
SICER PA MARIJKA IN PETRO NISTA VEČ POTREBOVALA NJUNE POMOCI. TUDI ONADVA NISTA MOGLA RAZREZATI SVOJE VELIKONOČNE POTICE IN STA NAŠLA V NJEJ DENAR, Kl GA JE DEMETRO VLAGAL V TORILO ZA POTICO. NJEGOVA ŽENA JE V TORILO VLOŽILA TESTO IN GA ZAPEKLA, NE DA BI VEDELA ZA TO.
TAKO JE PETRO LEPO POPLAČAL DOLGOVE, DOBRO SE JIMA JE GODILO IN MARIJKI NI BILO NIKOLI VEČ TREBA O VELIKI NOčr PEČI LESENE POTICE.