Socijalni pomenki.
(Dalje.)
Vrh tega je mislil nesrečni dominikanec ob Času svojega zapora na najraznovrstnejša sredstva, po katerih more država skrbeti za svoje blagostanje, in posebno je poudarjal, kako se mora skrbeti za nižje, delavske stanove. Njegovi nasveti  so  po  večjem ti-le:
a) Država mora vzdrževati dobro brodovje; morski ključ je ključ sveta, b) V naselbinah se mora postopati jednakomerno, ne tako, kakor Francozje, qui quum multa acquisiverint. nihil servaverunt (ki so si sicer mnogo pridobili, pa ničesar ohranili). Na jedni strani so namreč dajali preveč slobode, na drugi so je preveč jemali, c) Zemljepisje in zgodovina se morata posebno gojiti, d) Uvesti se mora jednoten zakonik. e) Omejiti se morajo prednosti, ki jih imajo plemiči. Zato naj se bodre ljudje k pridnosti s tem, da so vsakemu vsposobljencu dostopne vse službe v državi, j) Ustanoviti se mora jednoten denar, g) Podpirati se mora obrt, zlasti v velikem, h) Tehnično se mora zbolj-šati rudarstvo, i) V ta namen naj se osnujejo primerna učilišča, zlasti tehnične in mornarske šole.
Za nižje ljudstvo so pomenljivi ti-le njegovi nasveti: a) osnujejo naj se zavetišča za oslabele in stare ljudi; b) ustanove naj se posojilnice, ki bodo služile zlasti nižjemu, ubožnemu ljudstvu; c) ž njimi naj bodo združene banke, kjer lahko premožnejši nalagajo svoje premoženje. Računi, kako se vodijo taki zavodi, naj se polagajo javno.
Že iz teh podatkov vidimo, da je v teoriji gospodarskih načel v resnici znamenit mož sedaj splošno pozabljeni revni dominikanec Tomaž Campanella. Njegov boj proti Aristotelu, njegov nDvotarski duh, ki prezira vse obstoječe razmere in se ne ozira na rodovite ideje, ki jih ima krščanstvo v družboslovju, je sicer zmoten, a vkljub temu je Campanella pomenljiv mož v družboslovski zgodovini.
(Campanelline prekucijske pesmi. Njegova vernost. Pomen
Mora in Campanelle za razvoj socijalizma. Izdaje „solnčne
države")
Da izprevidijo naši bralci, kakšen odločen demokrat je bil Campanella, podajemo jim izmed njegovih slovečih sonetov dva v slovenskem prevodu. Pripomniti moramo, da se je zlasti v ječi bavil s pesništvom. Njegove, cesto res duhovite in ognjevite pesmi je izdal v Luganu 1. 1834. Gaspare Orelli z naslovom:
Poesie filosonche di Tommaso Campanella. Evo vam:
Ljudstvo. Žival je ljudstvo  —  bedasta,  menjava, Ki krotko  nosi vdarce  in  bremena. Takoj  sprostilo lahko  bi ramena, A vendar dete ž  njim  si poigrava.
Otrok se plaši in  se jim   vdinjava, Ne ve,  da lahko stre jih ob  kolena, Ki  mu  mamila točijo  strupena, Da se  v  neumnosti jim  pokorava.
Prečudna stvar!  Saj   z  lastnimi  rokami
Se ljudstvo  kuje,  bije se,  umira
Za sold,  da kralju  davek  ž  njim  plačuje.
Gospod zemlje je ljudstvo in vesmira, A če mu to poveš, se ti ne vzdrami, Pač  pa v plačilo  te s  kamnjem posuje.
Ali ni ta pesem popolnoma revolucijska? Seveda si moramo predočevati v resnici neznosne razmere,  v katerih je živel pesnik.
Drug značilen sonet Campanellin je naslovljen „Š vi car jem". — Večinoma so namreč Švicarji preskrbovali razne vladarje z vojaki. Takozvanih „žolnirjev" — za plačo najetih vojakov — je bilo največ Švicarjev, ali vsaj najboljši so bili. Zato jim je Campanella zapel tako-le:
Tem   bliže sloboda  vam  z  neba  sije, Čim  višje vaše  skalne  so  planine: Pa  dajete tiranu  svoje  sine, Da druge  narode  v  okove  bije.
Za  košček kruha vaša  kri se   lije; Zato zastonj  vse vaše so vrline, Zastonj  junaštvo  švicarske  mladine; Z  zasmehom  svet iz vas si norce brije.
Slobodni  mož  slobodno  gospodari, Za sužnja pa  najslabše le  ostaja: l  hrana,  i  obleka,  i življenje.
Oslobodite se,  junaki  stari, Vzemite  kraljem   svoje premoženje, Ki zdaj  tako  drago  se  vam  prodaja.
Hude so te besede. Nekateri so vsled tega prekucijskega duha imenovali Campanello po duhu sorodnega brezbožnemu odpadniku in podlemu materijalistu — Jordanu Brunu.
Socijalno-demokratični „znanstveni" voditelj W. Bernstein pravi celo o njem, da je bil ateist