Če ga ugledaš sred drugih junakov, k njemu poleti, v uho mu čebljaj: »Sinek te čaka, dan na dan plaka, vrni že skoro v domači se kraj!«
Če ga ugledaš na trati zeleni — morda leži tam izmučen od ran — k njemu se vsedi, škrjanček predragi, delaj s perotmi mu vetrc hladan!
Ah, če pa morda v grobu samotnem sniva predragi očka že moj, gnezdeče si na gomili napravi, pesmice mile ondi mu poj!
Zadnja kitica naj velja zdaj njemu v spomin, sinu predragemu žalostne domovine, ko pojde prva pomlad čez njegov samotni grob!
D.
Drobiž.
Cankarjev spomenik bomo postavili v oblake, to je najcenejše in najgotovejše. V Ljubljani ni trga zanj in tudi v naših srcih manjka prostora za tako misel. Saj Cankar ni bil vojskovodja in princ tudi ne. V neki razdalji po njegovi smrti sem bral vsoto 170 K. Nekateri premožni ljudje raje podpirajo umetnike mrtve ko žive. V tem slučaju ne opazimo tega. Bodimo odkriti in pustimo, da postavijo tisti večkrat pristradani kamen za Cankarjevo stoletnico naši potomci. Ta rod bi imel od Cankarja itak samo kamen, bodoči rod bo imel oboje.
Nemška temeljitost. Willy Rath opisuje v »Velha-gen & Klasings Monatshefte« monakovsko bohemo. Našega f ženijalnega umetnika-slikarja Ažbeta apostrofira sledeče: »Sowar einmal nicht weit vom Kneipentheater-chen derElf Scharfrichter eine wirkliche Kiinstlerkneipe, »Dichtelei« geheiBen. Max Halbe, der Sanger-Prolet Ludwig Scharf, Frank Wedekind, der fein-kaustische Graf Kavserling und alle andern modernen Dichter, die Miinchen angezogen hat, machten gerne dort einer an-gebrochenen Nacht ein Ende. Der »Nami i c h«, recte A ž b e, ein echter Total-Boheme ungarischer Her-kunft, der eine groBe Malschule leitete, stieB gewohn-lich noch in sehr vorgeriickter Stunde zu den Literaten und   debattierte   unter   einem   riesigen   Aufwand   von
»n a m 1 i c h s«   mit ihnen.«                   „ .,  ,.     „    r.~
cndolin Kaučič.
Posebno priznanje. »Razveselila me je vest, da ste Vi prevzeli uredništvo »Dom in Sveta«. Sprememba nikoli ne škoduje in prav prileze se nam, da prevzame krmilo za nekaj časa »klasičen« okus.
Psevdomoderno »bingljanje« brez čuvstva in fantazije mi je presedalo že do grla; hipermoderni na-stopači (Hochstapler) ne sodijo v resno literaturo. »Eksperimentalna poezija« naj prej dozori in se unese! Zato sem se takoj odpravil v svoje staro skladišče in izbral šopek za Vas.--------
Opozarjam zlasti na satiro »Pevsko sodišče . . .«
Pevsko  sodišče.
Zažvižgal črni kos je resno, šegavi posnemač gozdov, vse pevce sklical je slovesno pod svoj zeleni, senčni krov.
Vsi pevci: iz doline, z gore,
s cvetočih travnikov in njiv,
kar breg in gaj, kar gozd jih zmore,
vsi zbrali so se na poziv.
Postavi kos pred zbrane goste svoj črni rep, rumeni kljun: »Sodniki danes moji boste, umetniki najslajših strun!«
Otvoril tu v zatišju gaja sem pevske šole slaven hram: na nebu nova zora vstaja, Olimp se nov odpira nam.
Učenci zbirajo hvaležni tu v pevski šoli se z menoj, jaz nisem več jim kos nadležni, jaz slavni mojster Zoropoj.
Poglejte, tu pod steno skalno nov teče hipokrene vir, umetnost eksperimentalno odpre poetu en požir.
Umetnik pravi poizkuša, eksperiment je glavna stvar; kako pa ljudska snuje duša, umetnosti ni pravi mar.
Umetnost nam ni ljudska paša, ambrozija ni ljudska jed, uživa jo le družba naša, uživa le visoki svet.
Umetnosti užitek pravi okusi le izbrani duh, le v nedozirni tu višavi odpre se geniju posluh.
Vsi pevci tukaj so se zbrali, moderni slušat moj pouk; ves svet umetnost mojo hvali, poln moje slave in zaslug.
Ne jaz od njih, od mene novih se pevci melodij uče, po ravnem polju, po gozdovih le moje pesni se glase.
Samo škrjanec, ta prevzetnost, samo ta ljubček starih muz, zameta novo nam umetnost in smeši novi naš okus.
Ta pevec starega nam kova umolkne naj na vekomaj, umetnost brez sledu njegova izgine s površine naj!
Škrjanca tožim vam, sodniki, naj stroga sodi ga oblast, ker v trmi dela preveliki imenu pevskemu nečast!«
Sodišče pevcev v senčnem logu škrjanec ročno zapusti, v nebo v ponosnem splava krogu, najlepši spev zažvrgoli:
50