Sedemdeset let slovenske učiteljske organizaclje Letos v mesecu septembru je poteklo 70 let, odkar je bil sklican prvi občni zbor ljudskih učiteljev na Kranjskem. Leto 1868. je postalo tako mejnik, ki je napovedoval, da se prično za slovensko učiteljstvo novi časi. Slovensko učiteljstvo se je pričelo združevati, da z združenimi močmi doseže boljše čase za našo šolo ter boljše čase za naš stan. Res je, da je bilo ustanovljeno prvo slovensko učiteljsko društvo že 1. 1866. na Koroškem za velikovško dekanijo. Imelo pa je samo 14 članov ter bi ta poizkus lahko imenovali le nekako izvidnico za začetek slovenske učiteljske organizacije. To pot pa se je zbralo v Ljubljani nad 150 učiteljev iz vseh krajev bivše Kranjske. »1. Kdor hoče v zboru govoriti, se mora preje pri predsedniku oglasiti in mu svoje ime povedati. 2. Govoriti se mora, ne pa brati. Obravnava se po slovenski; razgovarjati pa se sme poljubno, v slovenskem ali v nemškem jeziku. 3. Vsak govornik sme o eni reči le dvakrat in nikoli čez četrt ure govoriti. Le takrat, kadar bi bilo treba kaj pajasnjevati ali -kaj osebnega omeniti, da lahko predsednik komu večkrat besedo. 4. Kadar kdo govori, ga ne sme rilhče motiti; le predsednik ima pravico govornika opominjati in mu vzeti celo besedo. 5. Predlagatelj ali poročevalec ima po obravnavi še besedo. 6. Po vsaki dokončani obravnavi, da predsednik nasvete in predloge na glasovanje in v sklepanje.« Tu vidimo, da so naši učitelji pred sedemdesetimi leti svoj občni zbor vodili prav učitelj pa naj ima poleg tega še kakih 50 kvadratnih sežnjev vrta. 6. Učitelji glavnih šol naj imajo vsak aemaesetimi leti svoj ODcni zdot vouni pmv . , .i -Anz , , —,»¦'. j" ¦/"""¦ parlamentarno. K besedi so se javljali razni ™ " ™zlocka 400 gl letne place in poleg tega fcvorniki, med drugimi učitelji: Japelj, Go- « k 7~ S5lS» f^TRh^l vekar, Močnik, Saje, Levičnik, Ambrožič, Juvan, Stegnar, Uranič, Adamič, Eppih in Erker. Vsi učitelji so govorili in razpravljali slovensko, le Eppih in Erker sta razpravljala nemško. pa naj poleg tega dobivajo še vsakih 5 let 50 gl. priboljška. 7. Vsi ljudski učitelji v malih in glavnih šolah naj dobivajo pokojnino, in sicer enako učiteljem srednjih šol po polnem 30-letnem Občni zbor je potekal v eni izmed glavnihslužbovanju. Ravnotako naj dobivajo primertočk za tem, da bi se zboljšal gmotni položajn.° pokojnino in pomoč tudi njihove vdove in učiteljstva. Učiteljstvo je poslalo za ureditev sirote. svojega gmotnega položaja posebno prošnjo deželnemu odboru, ki je ravno takrat zasedal. V tej prošnji iznaša v glavnem sledeče želje in zahteve: 1. Ljudska šola na Kranjskem naj velja za deželno napravo. 2: Cerkovnikova in orglarska služba naj se v principu loči od učiteljske službe; vendar se o tem moreta sporazumeti cerkveno predstojništvo in učitelj. 3. Učitelj naj dobiva kot učitelj stalno plačo; kar pa bi imel dohodkov, ker bi spo razumno s cerkvenim predstojništvom opravIjal tudi cerkovnikovo in orglarsko službo, naj mu bo to v priboljšek k učiteljski plači. 8. Vsa ta plača naj se dobiva pri javnih blagajnah, in sicer v takem redu kot jo dobivajo c. kr. uradniki. Prošnjo so podpisali: predsednik A. Praprotnik, kot zapisnikarja pa Fr. Gerkman in M. Močnik. Zanimalo bo še gotovo, kakšen uspeh je imela ta prošnja. Pri zasedanju deželnega zbora se je k prošnji oglasil v debati poslanec dr. Lovro Toman ter izvajal, da mora učitelj 10 do 14 let študirati in se potem še dalje izobraževati, da zna uro navijati in ubrano zvoniti, če pa tega ne zna in noče naj pa strada ... Tako je učiteljstvo dobilo pred sedem- 4. Solski denar od posameznih otrok, vsidesetimi leti za svoje prve upravičene predšolski nakladi pri posameznih srenjčanih, paloge in želje s pestjo v svoje pošteno lice od tudi bira in drugi naturalni pridelki, kar uči- Občni zbor je vodil predsednik pripravljalnega odbora Andrej Praprotnik, prvi učitelj na mcstni glavni šoli, ustanovitelj in dolgoletni urednik »Učiteljskega tovariša«. Iz uvodnega govora predsednika se vidi, da so tudi tiste čase bili v našem stanu učitelji, ki niso imeli smisla za učiteljsko združevanje. Tem še posebno posveti predsednik svoj govor, v katerem izvaja: »Dandanes je čas shodov in združb, in ne more se reči, da bi bilo hlepenje po združbi napačno. Gospod Bog je tudi rekel: »Človeku ni dobro samemu biti!« (I. Mojz. b. 2, 18.) Prav naravno in človeškemu srcu prirojeno je, da človek najraje živi in dela v družbi. Posebno pa se je potreba združiti temu, ki nima stalne podpore, in se mora sam truditi in boriti z viharji vsakdanjega življenja. Kdo bi ne mislil tu ljudskega učitelja! Ali ne potrebuje ravno ljudski učitelj največ moralne moči in možate zavesti? Ali ni učiteljski poklic med najimenitnejšimi in težavnejšimi na svetu? Ali ni ravno učitelj v družabnem življenju najbolj zapuščen in najslabše plačan? Ako tedaj kdo v življenju potrebuje združbe, jo potrebujemo gotovo mi, ljudski učitelji, da z združeno močjo delamo v dosego svojega imenitnega namena in da se zedinjeno borimo s težavami svojega stanu in da se z združeno močjo poganjamo za svoje pravice. Učitelj sedanjega časa se ne more in ne sme ločiti od svojih tovarišev: ravnati se mora po dvojnem vodilu: 1. posvetovati se mora s svojimi tovariši, 2. rasti mora kot učitelj in množiti svoje skušnje. Oboje to pa dobiva v dobrih združbah svojih tovarišev. Dobre združbe so učitelju vir, iz katerega zajema okrepčavo svojim trudnim udom. »Združba je moč, združba je napredek!« Tisti učitelj, ki se lahkomiselno ogiblje učiteljskih zborov, kaže, da je starokopiten, ki meri po starem kopitu bodisi prav ali ne. Takega učitelja ne mika nobena lepa reč, ohlaja se tudi v svojem stanu in mesto, da bi vedno veselo in čvrsto delal, pa dela in trpi po svoji stari navadi, ne misleč, da bi moglo biti drugače bolje ...« Pripravljalni odbor je tudi mislil na to, da bi zbor potekal čim gladkeje in disciplinirano, zato je izdal poseben »opravilni red«, ki ga je prejel vsak udeleženec. Ker je ta »opravilni red« zelo zanimiv tudi za današnje čase, ga v celoti ponatisnemo. telj kot učitelj dobiva, naj nehajo, in namesto tega naj se naloži primeren šolski davek za vso deželo. 5. Učitelj pri mali šoli naj dobiva na leto najmanj 300 gl. plače. Začasni prvi in drugi učitelj naj dobiva na leto najmanj 350 gl. plače. Potrjeni učitelj naj dobiva na leto najmanj 400 gl. plače ter ta potem vsakih 10 let 50 gl. priboljška. Vsi ti pa naj poleg tega imajo tudi prosto stanovanje in kurjavo; začasni ali potrjeni človeka, ki bi mu bilo pripisovati malo več razumevanja, kot pa ga je pokazal v »slavni deželni zbornici«. Vendar pa učiteljstvo radi tega ni klonilo. Pogumno je šlo dalje v dosego svojih stanovskih pravic. Marsikateri udarec je še padel na učiteljska pleča, vendar pa je tudi čas opravil svojo dolžnost. Padali so mogotci, rušili se v teh sedemdesetih letih prestoli, učiteljska organizacija pa je ostala ter se mogočno razvila v borbi za povzdigo slovenskega šolstva in učiteljskega stanu. Jelo Janežič. Andrej Praprotnik