Hčerkici na pot v šolo
Poletje se v zaton nagiba, drevesa tu pa tam že rumenijo, oglašajo žerjavi se vrh hriba, jesen že sedla v zlato je kočijo.
In v dnevih teh so se odprla vrata,
ki peljejo na pot v življenje;
za njimi neha se brezskrbna doba zlata,
pričenja delo se, skrbi, učenje.
Nikoli ne pozabi naukov, dete, vseh naukov, kadar koli govorjenih zate, in vse besede naj ostanejo ti svete, sadove v šoli naj rode bogate.
Predvsem pa, hčerka, vdano Ijubi tisto, kar imenujemo z besedo: domovina; naj ti srce ostane zmeraj Čisto, a v njem očetova podoba, materina . . .
VINKO BITENC