Izhaja 1. in 15. dan vsakega mesca, in veljA za celo leto S gold. SO kr., za pol leta pa 1 gold. S« kr.
Tečaj IV. V ljubi j ani 15. avgusta 1864. Viist 10.
Kap
Mala se blišči kapela Sredi tamne hoste, Skriva šuma jo debela In drevesa goste.
V njej device pa presvete Je podoba mila; K njej nedolžno dete Mati je vodila. '
Rad nabiral sem cvetice, Vejice zelene,
Da sem ž njimi obraz device Kinčal razsvitljene.
e 1 a.
Ko pa mati pokleknila Pred podobo krasno, Ko prav iz serca molila Ona je polglasno;
Jaz začuden v njeno lice Gledal sem premilo, Ker obrazu je device Prepodobno bilo,
In sklenivši mlade roke Tik sem nje se vstopil, V sanje rajske in globoke Bil sem se zatopil.
Mirko Zor in.
Zakaj licenci tako radi pozabijo, kar se natiče?
Večkrat vidimo, kako se učitelji z učenci in učenci sami trudijo , da bi se kaj naučili, in da potem učenci večidel vse to, kar so si tako trudoma pridobili, kmali pozabijo, ter so zopet na prejšnji stopnji nevednosti.
Kako bi se to odvračevalo?
Da otroci prehitro pozabijo, kar so se naučili, se zgodi
1) zato, ker starši ne podpirajo šolske odreje, in ji še večkrat celo nasproti ravnajo, in naglo pokončajo, kar je
šola dolgo in dolgo trudoma zidala. Ni dosti, da starši otroke samo pošiljajo v šolo, kakor misli več staršev. Starši morajo spoznati, da šola namestuje domačo odrejo, daje tedaj njih dobrotnica in prijatlica, s ktero se morajo večkrat pomeniti in ž njo eno pot hoditi. Toda koliko je takih staršev, ki razumejo to svojo važno dolžnost, in podpirajo učitelja pri šolski odreji? Naj več staršev je takih, ki vsako malo delo in tudi živino bolj čislajo, kakor pa svojo sveto dolžnost, ki jih veže s šolo. Velikrat se tudi godi, da starši, še celo vpričo otrok, zaničujejo šolo in učitelja, in se jeze, ker morajo plačevati učitelja, kupovati otrokom šolsko pripravo i. t. d. Tako se otroci uče od staršev, da jim je šola le nekaka teža in prisiljena reč, ktere bi se radi odkrižali, če bi se je le mogli. Pri takih okoliščinah naj si učitelj prizadeva, kolikor in kakor hoče: več kakor pol njegovega truda, ali pa ves gre po vodi, ki ne rodi nikakoršnega dobrega sadu. — Da otrokom šolski nauki kaj ne teknejo, nasprotujejo
2)	tudi slabi zgledi drugih odrasčenih ljudi, s kterimi se peča mladost. Veliko je takih vnemarnežev, ki si še komaj šolski prah otresejo, pa že hočejo moževati, bahati, ter zaničujejo šolo in učitelja, da je groza. Ni tedaj čuda, da se otroci takih slabih zgledov kmali poprimejo, in tako zgube vse veselje do šole, do učenja in učitelja. *
Da otroci šolske nauke pozabijo, je pa večkrat kriva tudi
3)	šola. Če so šolski nauki le poverhni, in se niso vkoreninili v serce, kmali pominejo in zapuste učence. Dokler se v kaki šoli godi še po stari neumni navadi, da se morajo učenci katekizem in druge šolske nauke kakor klepotec učiti in blebetati iz bukev, in ne razumejo, kaj se uče, tako dolgo ne morejo učenci napredovati, ter se le trudijo brez vspeha in koristi. V šoli mora veljati pregovor: „Malo pa dobro". Tudi je napak, če se v šoli bolj obdeluje um, kakor pa serce. Um se mora omikati vzajemno s sercem. Če ima učenec zbistren um, serce pa zanemarjeno, je že na krivi poti, od ktere se bode težko vernil. — Učitelj mora vedno skerbeti, da učenci, kolikor si urijo um, da ravno toliko si žlahtnijo tudi serce, t. j. da si z vsakim naukom pridobujejo tudi potrebnih lastnost za vsakdanje pošteno življenje.
Jakoslav.
Pomenki
o
slovenske ni pisa nj i.
XXXIII.
T. Res vesel prepeva o šolskih praznikih dobri učenec, ki je dobil lepo spričevalo ali hvalilo svedočbo.
U. Vse druge imena slovanske, ktere so po spričevalih sedanjih latinskih učencev, če tudi le proti solncu brati, kažejo ravno tisto koreniko razun slovenskega; — kako je to?
T. Slovenci smo tudi sicer v mnozih rečeh posebniki!
U. Ali Slovanom ni znana naša beseda priča ali pričevalo?
T. V stsl. je prit'ca parabola, aenigma, exemplum; v lirov. serb. ravno tako, proverbium, narratio, in pričalo qui multa narrat (Vuk).
U. Sej marsiktero pričalo res veliko pove! Odkod pa je v stsl. t- pritča?
T. Metelko pravi, da se razlaga iz pri in tikati ter pomeni v nsl. Zeuge in Zeugnis, Gegenwart, in torej pričo ali vpričo in Gegenwart, vor (coram). — Murko: priča, s ve do k Zeuge; priča, pričanje, spričik, spričimba Zeugnis, in v hrov. spriček Credit, na spriček. — Cigale: priča (im Altsl. eine Parabel), svedok (Vodn., Jambr., bei Gutsm. svi-dek, mehr böhm.), pričavec itd.
U. Pričati, na ali za pričo biti, pričo ali vpričo, vpri-čen, vpričnost, pričujoč,, pričujočnost — so sploh znane besede.
T. PriČMjoc je prav iz pričujejo namesti pričujejoč, ne pa pričejoč ali pričijoč. — V nsl.: priča testis, kriva priča trub. krivopričnik; pričati excusare hebd. pričkati se rixari meti. opričen praesens trub. res. pričevanje testari trub. croat. pri-tač f. adagium verant. pričica fabula ibid. priča impedimen-tum. lue. serb. priča proverbium, narratio rum. priče his: th. t'k s u ff. ja Miki.
U. Marsikteremu je spričevalo tudi in parabolam, zlasti ktero je slabo !
T. Tudi dobro, prav dobro spričevalo je in parabolam, se vé v drugačnem pomenu.
U. Svedok in svedočba, svulok in svidočanstvo je po vzajemni spreminjavi slovanski.
T. Iz korena vid — ved, lastnega vsem Slovanom. V stsl. videti videre, vedeti scire, intelligere, vedok gnarus in s ved o k conscius, vest' scientia in svest' conscientia, sve-dok in svedetelj (conscius) testis, svedočba, svedočanstvo in svedeteljstvo testimonium i. t. d.
Poprava. Str. 231. v potnenk. v. 4. vredi takole: -last ni iz list (fraus, dolus, goth. lists list, rad. lis, cf. lisica), ampak iz last, kar se kravi tedaj v last ali prilast da, kar se mi celo verjetno zdi.
Pisma dveh slovenskih učiteljev.
Na Pustem polji na sv. Lovrenca dan.
Dragi moj Svetoslave !
Svetovati /naš ti res lepo. Rekel si enkrat, da naj svoj križ voljno nosim, drugič si mi rekel, da naj bom zadovoljen s svojo plačo, in tretjič si še celo rekel, da učiteljem manjka keršanske ljubezni, torej so dostikrat čmerni in nejevoljni. To je sicer vse lepo. — Slišal sem že v svojem življenji od pi-savcev, ki znajo revščino tako ginljivo popisovati, da bi človeku zadnji krajcar iz žepa privabili, da bi ga daroval revežu, sami pa — žive v vsi obilnosti. Poznani tudi zdravnike, ki močno priporočajo, kako mora človek ravnati, da zdravja ne zgubi, sami se pa za to malo zmenijo. Take svete, kakor jili ti učiteljem daješ, ponujajo jim le takšni, ki nič boljšega ne vedo, ali pa tudi nič storiti nočejo. Človek, ki mu vse po volji gre, lahko Roga hvali, in bogatin, ki vsega vživa v obilnosti, lahko sostradanemu beraču govori od dobrotljivosti božje, ali reveža šembrano to malo gane, če bogatin noče pred njim odpirati svoje mošnje. Besede: „Spolnuj dolžnosti svojega stanu na tanko in vestno" — ravno tako zadevajo učitelja, kakor tiste, kteri bi mogli zanj skerbeti. Deželni zbori ne-kterih kronovin na Avstrijanskem ozirali so se tudi na učitelje, in zboljševali njih stan po okoliščinah; koliko se je pa pri nas na Kranjskem zgodilo? Kakor hitro sem bral, da so se začeli vjedati eden druzega in si spodbijati besede, precej sem spoznal, da bo še veliko Save proti Belem gradu izlilo se, preden da šolstvo v deželnem zboru pride na versto. Svoje dni prosil je neki človek za službo. Kolikorkrat se oglasi za to službo, rekli so mu: „Poterpi, poterpi!* On pa zapre doma muco v
kamro, in kolikorkrat muca zamijavka, da bi rada jedla, reče ji: „Poterpi, ljuba moja, poterpi!" Sostradeni maček pa le pogine, in gospodar njegov vnovič prosi službe. „Poterpi, poterpi!" mu zopet rečejo; na to on odgovori: „Od poterpljenja maček pogine". — „To je dobro, da so raki v pismu, živi so mi sicer vsi všli, ko sem spal," reče Indijan Evropejcu, ki ga vpraša, kje da so raki, od kterih mu prijatel piše, da mu jih po njem pošlje. Tako se tudi jaz tolažim s številkami, kedar mi denarjev primanjkuje, ter prerajtujem, koliko moram še dobiti od svoje plače, in kedar me krulječi želodec opominja na neko naravno potrebo, pa premišljujem, koliko mernikov žita so mi kmetje še dolžni i. t. d.
Kar pa sicer tvoje tako znane opominjevanje zadeva, moram ti pa odkritoserčno povedati, da so me moja rajna mati veliko bolj ginljivo znali učiti in mi priporočevati, kako da naj se zaderžim, kako da naj rad molim, in Bog ve, kaj še vse. Ali po svetu ni več šega, da bi človek tako mislil, govoril in ravnal; taki nauki so sicer za priproste in kmečke ljudi dobri, ali omikanim ni treba deržati se jih. Ko bi kaj takega zbleknil, lepo bi se mi krohotali moji prijatli v druščini, ter bi mi rekli: „Ali si tudi ti tak, kakor stare babe?"— Na svetu gre vse za dobičkom, za častjo; kaj le učitelj bo eno mero bral pa premišljeval? Kdo bo nek kaj takega tirjal od učiteljev?
Popred si ti enkrat govoril, da mi hočeš en par orehov dati, da jih bom grudil, na! sedaj ti jih pa vernem; le to ti svetujem, da boš mogel debelo kladvo imeti, da jih bodeš stolkel.
Z Bogom!
Tvoj odkritoserčni prijatel
Tngoslave.
Pašnik.
Iz „Slomšekovega navoda za šolo"l. 1853.—„Šola, hči cerkve", je za njo naj imenitniša učivna in gojivna naprava človeškega rodu, ki zasluži vso našo pazljivost in prizadevnost, da bi teknila in sad obrodila za cerkev in deržavo, ter obema zredila zveste in vredne ude. Zato potrebuje šola od cerkve vernega posvečenja, od deržave vnanje podpore, od duhovnih pastirjev pa dostojne pazljivosti in skerbljive verdeve. Šola naj bo duhovnemu pastirju punčika očesna, — on pa naj bo šoli duša, da bo blagor v vsem. Naj poprej morajo dušni pa-
stirji in šolski učitelji dvojni namen šole vedno pred očmi imeti, — mladino najpervo za nebesa, v krepkoverne, pobožne kristijane, in potem za časni poklic, v pridne ljudi in verle deržavljane s podukom in privajo izrejevati. Zatorej
1.	naj dušni pastirji razun predpisane šolske pridige govore večkrat od keršanske izreje otrok in od vrednosti dobrega šolskega poduka, zlasti pa od dolžnosti staršev, kako naj šoli pomagajo; naj jih tako vodijo k spoznanju, da na ker-šanski izreji njih in njih otrok sloni časna in večna sreča; ker ravno to je naše dni posebna potreba.
2.	Da bo šolska mladina po keršansko izrejena, se šo-larska maša ne sme opuščati, pri kteri naj šolski otroci ver-stama pojo in na glas molijo po napeljevanji „Svetega opravila za šolarje". Kjer se šolarska maša vsaki dan imeti ne more, naj se vsaj kake dva dni v tednu ima. lvedar in kjer pa tudi to ni mogoče, naj gospodje učitelji vsaj dvakrat v tednu, menda v sredo in saboto (ali pa kak drugi dan, če je priprav-niši) šolsko mladino v cerkev peljajo, in po navodu omenjene mašne knjižice za starše in dobrotnike ž njimi molijo, in tako serca mladine zbujajo in oživljajo za pobožnost in ljubezen do Jezusa, božjega prijatla otrok, pa tudi do deviške matere Marije.
3.	Šolski otroci, vsakdanji, kakor tudi nedeljski učenci in učenke, naj se večkrat, vsaj štirikrat v letu, peljajo k spovedi in sv. obhajilu, in, kolikor se da, naj združeni prejemajo sv. zakramente. K temu se pa tudi gospodje učitelji in pomočniki povabijo in opomnijo, da naj z lastnim dobrim zgledom šolski mladini svetijo in farno občino vnemajo. Kolikor slovesniše se opravlja zlasti pervo sv. obhajilo, toliko blagor-niši in obstavniši bodo njegovi nasledki. V posebno skerb pa so priporočeni tolikrat vsi zanemarjeni otroci samskih oseb, re-jenci, pastirji, dečki in deklice v službah, da se zdivjanosti obvarujejo, in kar je mogoče, po keršansko izrejajo.
4.	Zraven djanske, v življenje segajoče obravnave vernih in zaderžanjskih naukov, naj se šolski mladini v pripravo na bližnje cerkvene praznike pri evangeljski razlagi tudi cerkveni obredi (šege) po priinerjenem načinu razlagajo, da se otroci tako v cerkveno življenje vpeljajo. Mimo tega naj se otroci tudi kratkih serčnih molitvic in zdihljejev vadijo, da jih v življenje seboj vzamejo in povsod Boga pred očmi imajo. Pri tem je za katehete in učitelje ravno tako velika naloga, kot
sveta dolžnost, da tudi pri obravnavi druzih šolskih tvarin vse na Boga obračajo in mladino napeljujejo, da bo povsod in v vseh rečeh Boga najdla in v luči vere hodila, šola pa z duhom cerkvenim se oplemenitila (oblažila ali požlahtnila). Zato naj se v nobeni šoli podoba Križanega ne pogreša, in vsaka hoja ali pot v šolo naj bo otrokom hoja ali pot k Jezusu.
5.	K nravni fkeršanski) omiki ljudstva veliko pripomore tudi petje, in se zatorej v šoli ne sme vnemar puščati. Zato je moja priserčna želja, da naj se šolska mladina pridno vadi v petji poštenih in bogoljubnih pesem, navdušenih za vero, resnico in krepost, za ljubezen do domovine in vladarja, in s tem ljudsko in cerkveno petje zboljša in povzdigne. (V spodbado za učitelje in učence je obljubljeno na deset let za vsako leto 100 goldinarjev, torej za vsako dekanijo lavan-tinske škofije 5 ghl. v darilo tisti šoli dekanije , ktera se naj boljše skaže v petji. Tudi v tem vidimo blago serce visokega darovnika. Ali — mili Bog! še teh deset let ni bilo preteklo, in nas je že zapustil, zapustil to solzno dolino in se povzdignil v nebeške višave, združen z nezmerno trumo angelov in svetnikov — Večnemu neprenehoma čast in hvalo prepevat!)
6.	Za nježno mladost prav primerjenain za poznejše bo-goljubno življenje prav blagorna je lepa družba svetega detinstva Jezusovega, ktera je namenjena, v otročjih sercih pravo pobožnost buditi in rediti, z molitvijo in milošnjo otročičev za rešenje in zveličanje ajdovskih otrok, zlasti na Kitajskem, skerbeti, in s tem našo mladino k pravi djanski ljubezni do bližnjega napeljevati. Ker je bila ta družba po mnogih škofijah našega avstrijanskega cesarstva tako dobro sprejeta, tudi v naši škofii ne bo merzle in nerodovitne zemlje najdla, kjer koli se vpeljati hoče. Otrokom bo gotovo v prid in blagor. (Družbine podobice se dobijo pri vis. čast. lavantin-skemu škofijstvu. Morebiti tudi pri slavnemu vredništvu „Zgodnje Danice" v Ljubljani. — Le to bi bilo želeti, da bi se na podobice tudi dnevi odpustkov natisnili. Dosti pa naj bo v priporočilo te družbe, da jo je Slomšek mladini priporočal!) —
K sklepu so vsi učeniki in rejniki mladine v Gospodu opomnjeni na svojo sveto dolžnost, svoje učence in učenke keršanskega, bogoljubnega življenja v cerkvi in šoli, kakor tudi zunej šole privajati, na njih zaderžanje pridno paziti, pred slabimi drušinami in pred obiskovanjem
plesiš jih svariti, in na to gledati, da otroci čedno oblečeni in umiti hodijo, h čimur jih nove šolske knjige po potrebnosti napeljujejo, da šola ne bo le učilnica, ampak z božjo gnado tudi keršanska gojilnica ali izrejilnrca boljšega zaroda, kar naj Bog s svojim nebeškim blagoslovom milostljivo dodeli, dopolni in ohrani!	Zaliloiki.
Pisni zvezki namesto listov za skušinjsko pisanje, Vse se spreminja na svetu. Poglejmo, kako se je razvijalo pisanje, da je dospelo do sedanje stopnje! Nekdaj niso rabili čerk, ampak podobe za pisanje. Potem je sledilo zopet nekako pisanje s podobami, ki se je imenovalo hieroglifsko pisanje. To skrivnostno pisanje se je še rabilo potem, ko so bile že čerke iznajdene. Kdo je čerke naj pervi iznajdel, se ne more na tanko določiti. Pri začetku so pisali s palčico po pesku, pozneje pa z železnim čertalom na drevesno skorjo ali listje , in še pozneje so pisali s kredo ali kako drugo barvo na kako drugo pobarvano reč, na zadnje pa so pisali s kako tekočo vtisljivo barvo s čopičem ali s terstom na suhe liste ali tanke kožice egiptovskega papirnatega drevesa, tako dolgo, da je prišel na svitlo pravi papir. Pripoveduje se, da so s peresom pisali še le kakih 600 let po Kristusu. Tako se je razvijala ta lepa umetnost dalje in dalje, in čuditi se moramo, kako daleč je že dospela današnji dan. Ne more pa se še reči, da bi bilo pisanje sedaj že na naj višji stopnji, ker vedno se še sliši o tem kaj novega in bolj pripravnega. Posebno se pa vedno popravlja metoda, kako naj se učenci bolje in hitreje uče pisati. V prejšnjih časih so se pisni zgledi pisali na table ali na posebne liste; sedaj pa imamo že pisne zvezke tako vravnane, da je na zgornji versti vsakega lista ena versta (ali dve) za zgled spisana, po kterem učenec potem piše druge verste. Taki pisni zvezki se potem, ko so dokončani, shranujejo in konec šolskega leta kažejo pri spraševanji. Taki popisani pisni zvezki veliko več koristijo, kakor sami dosedanji skušinjski listi. Učitelj in učenci (in pri spraševanji poslušavci) se po tej poti pripri-čajo, kako se pisanje od dne do dne boljša in bolj vterjuje.*)
Govfkar.
Kaj naj se dekleta uče. Deklica potrebuje za svoj poklic zraven navadnih šolskih naukov tudi, da zna veziti (štri-
Pri nas pokažemo pri spraševanji popisane pisne zvezke, kterih imajo pridni učenci prav mnogo; zraven teh pa vendar tudi rabimo še liste za po-»kuinjo, kar tudi ne škoduje.	Vrcda.
kati), šivati in obleko popravljati. Ker pa se dekleta ne morejo doma naučiti kaj takega, naj se uče v ljudski šoli, ktera mora biti vedno pravo učelisče za narod. Zavoljo tega bi bilo prav, da bi se v vsaki ljudski šoli, kjer koli je mogoče, dekleta podučevale v naj potrebniših ženskih delih, in sicer, da bi se učile: veziti, šivati in narediti vsako belo oblačilo in staro, ponošeno in stergano obleko popravljati in prenarejati. — Vpraša se: kdo bi pa vse to učil? Naj bolje je, če ta poduk preskerbuje učiteljeva žena, ali kaka njegova odrasčena hči, če jo ima; če pa ne, naj pa se za to dobi kaka druga sposobna in pametna oseba. Kar bi soseske za posebni dekliški poduk plačevale, bi gotovo dobro naložile.	j.
M a 1 i k o s 1 o v j e.
Spisal Fr. Metelko.
(Dalje.)
Samargla t. j. Zmrzla, osebenost ali osebedétje (Personification) zimske merzlote.
Samoženke, Samožanke (Amazonen).
Sani, T as an i ali Dračice (sen) kar Vila.
San tu — Sitte, Suantevit (njegov pop se je zval Abaris t. j. obvarič) t. j. Sveti Vid, Sveta Sijatev.
Saruisce t. j. Zarovišče (pokopališče) in Dupna mog-gula (votle gomile); tako se berejo spominki na Pomerskem in v Braniboru (Brandenburg), kjer so nekdanji Sloveni pokopani, in vsi njih mlajši v nemščini popolnama vtopljeni. (H. str. 407.)
Sytivrat, Sytiarat, Satiourata (podoba solnca in vode) namesti Zitivrat (življenja povernitev); žitje pomeni življenje in vrat, vrat - iti verniti.
Škrat, Škratelj v. Gorinja.
Schuaixbog t. j. Zvezdbog, je skorej kakor Svetovid.
Schwaitix se bere v pruso - litavskem malikoslovji, namesti S v e t i c (Luciferus).
Seva na slovanska Diana. Prebivala je v tamnih gojzdih. Nje podobo so device z venci kinčevale.
Siva, Shiva t. j. Živa. Prokosi („Chronicon Slavo-sarmaticum Prokosii", Warschau, H. str. 125) tako piše: „Di-vinitati Z y vie fanum exstriictum erat in monte ob ejusdem nomine Ziviec dicto, ubi pri in is diebus mensis Maji innumerus populus pie conveniens
precabatur ab ea (sc. divinitate), quae vitae auctor habebatur longum et prosperam valetudinem. Prae-cipue tamen ei litabatur ab eis, qui primum cantuni cuculí audivissent, ominantes su p e rs t i t ia e, tot an-nos se victuros, quoties vocem repetiisset: Opina-bantur enim supremum hunc universi moderator e m, transfigurari in cuculum ut ipsis annunciaret vitae temp ora".
Kakor se tukaj vidi, pomeni Siva boga moškega spola, tedaj Živi, eden nar višjih bogov; ker pravi: Opinabantur enim hunc universi moderatorem itd.
Slava je po menjenji gosp. prof. Kollár-ja kar indiška ognja boginja Sua h a. Učene bukve „Slava Bohyné" je dal na dan, v kterih terdi, da je od tod ime našega naroda. Ali g. Safarik („Slav. Alterthümer" 2 B. str. 46) pravi, da te bukve sicer velike učenosti so bolj pesniškega duha, kakor glo-bocega preiskovanja, in spriča po vsih preiskavah, de le Sloven in Slovan (kakor tudi dalje Slovenec in Slovak) je pravo lastno imé; vse druge kakoršnekoli našemu narodu od ptujcev ali poptujčancev pridjane imena so le pokveke ali popake.
Smertnica pri Lužičarjih, kar kuga.
S o bó tka, seje imenovala nar veči slovesnost solncu v čast o solnčni obernitvi, ali kadar solnce nar više stopi v. Ku-palnica.
Sotvar, bog zemeljnega ognja pa tudi bog goved, zato so mu živino darovali.
Spori (ffjfoíoe^. Tako so nekdaj Greki in Latinci Slovene imenovali; to je pa le, kakor g. Safarik dokaže (Starož §. 7), popačena beseda Srb, Sorb.
S ta d o je ime zborov v čast Ladi in Lelu storjenih.
Staniča, Starica, Stavica (Standarte), kar pri nas stavnica. Saxo Gr. (str. 322) pravi: Inter signa et aquilas erat S t an i t i a magnitudine et colore ins ignis, cui tantum venerationis a populo Rugiano tribu turn est, quantum omnium pene deorum maj estas obtinuit.
Sterrobog, kar Cernobog.
Strava1) ali Stipa se je imenovala na Litavskem vsakoletna mertvaška pojedina, pri kteri so si mislili, da jedo tudi duše umerših, in so jim jedi pod mizo metali.
Strava, trava pride od truti rediti, kakor slava od sluti, Sava od
• nti itd.
Stribog (Aevlus) bog zvezd in bliska.
Stuače (morebiti stojace) v Hercogovini gojzdni duliovi.
Studenec, jezero na otoku „Riigen", ki so mu božjo čast skazovali.
Stir, Tir, kar Tur.
Suaha, kar Slava.
Svantevit, Suatouyt, kar S ve t o vi t.
Sudice (Parcae) boginje, ki so duše ob smerti sodile in potlej drugim bogovom prepustile.
Svetogora v. Devana.
S ur, indišk bog svetlobe, od tod gosp. Kollar ime Srb, Sorab itd. izpeljuje.
S ve ti c, Svetič, Svetlonos in Svetluše, ki svetlobo nosi (Luciferus).
Sveta zelona je bila slovesnost ob letni zelenjavi.
Svetovit, Sventovit1) v. Zvantevithje bil nekte-rim nar višji bog. Xaj krasnejši Svantovitov tempelj je bil v Arkoni, kjer je stala njegova štiriglavna podoba z obritimi lasmi in brado. V desnici je deržal brončen rog, v levici pa v kovk podperti log. Suknja mu seže do stegen. Stal je na goli zemlji, zraven njega pa leže berzda, sedlo in meč z zlatim derzalom in z ozališano nožnico.
Obrita glava in brada pomenite, da ta Bog, akoravno ni bil drugemu podveržen, vender ni bil popolnoma svoboden ali samosvoj. 3)
Zmed praznikov, kteri so se vsako leto Svantovitu v čast obhajali, je žetvino praznovanje nar bolj znano. Praznik je bil prosiven in zahvaliven, in se je vsako leto precej po žetvi ob lepem vremenu obhajal. Duhoven, ki je bogu darove oprav-Ijal, je poprej tempelj z metlo očistil. Svetišče so tako častili, da nobeden, tudi duhoven pri očiščevanji tempeljna se ni smel odahniti. Kadarkoli se je hotel odahniti, je skočil k vratom, da bi tega svetega kraja s svojim dihanjem ne oskrunil. Trume ljudi so pri darovanji tempelj obdajale. Klavni darovi se vpričo ljudstva zakoljejo. Med tem Svantovitu posvečeni duhoven „Grive" imenovan, iz presvetišča božji rog prinese, ga ljudstvu pokaže in pogleda, ali je lanski med že vsušen, kar je pičlo
') Valvazor ima (II. p. 378) Zvantevit in pravi, da so ga Slovenie imeli v toliki časti, da se še v okoljavi njegovega tempeljna niso priderznili ne kleti, ne prisegati, ne svojega sovražnika zgrabiti.
Kaj njegove štiri glave itd. pomenijo, je povedano pod „Zvantevit".
žetev pomenilo. Tadaj je duhoven ljudstvo opominjal, da naj si obilne pridelke skerbno prihranijo. Če je pa rog še polen najdel, jim je duhoven obilno žetev prerokoval, in ljudstvo se je veselilo obilnosti, ktero jim dobrotljivi Bog za prihodnje leto obeta. Potem izlije duhoven z medom napolnjeni rog k nogam Svantovita, ga spet napolni in sam izpije. Dobro je pa tukaj razločiti med starim, skozi celo leto v tempeljnu shranjenim, in od Boga posvečenim medom, kteri mimelost pomeni in se k bogovim nogam izlije, in med novonapolnjenim, ki pomeni prihodnost in gorke želje ljudstva, da bi jih Bog obvaroval silne nevarnosti, lakota in težav. Ta med se je Bogu posvetil; zato ga je tudi le duhoven izpiti smel, da bi druge ustnice posvečenega roga ne oskrunile. Rog je potem spet napolnil in Bogu v naročje podal, da bi med za prihodnje leto ohranil. Potem silno velik jerbač (Honigkuchen) prineso, da bi se mož prav lahko za njim skril. Duhoven zanj stopi in vpraša ljudstvo, ali kaj od njega vidi? Če se mu je vprašanje poterdilo, moli Boga, da bi se prihodnje leto ne vidil več izza jerbača, opomni ljudstvo k pobožnosti in zbor zapusti. Jerbač je pomenil vsa-koletašnjo žetev. Če je bila obilna, jej je tudi velikost jerbača primerjena bila; če je pa pri pičlem ostala, je prosil duhoven, da bi se prihodnje leto ne vidil več izza jerbačca , t. j. da bi dobrotljivi Bog veči obilnost dodelil, in mu je tudi veči jerbač obljubil.
Ko je bila daritev dokončana, se je ljudstvo k jedi in pitju spravilo, in vsakemu se je v greh štelo, ko bi pri taki pojedini trezev ostal.
Sytivrat, Satiaurata pri Indjanih, t. j. Žiti vrat, začetnik novega življenja.
Še te k, domovni duh, pri Rusih Deduška. cDtij.siedi.)
0 starih kranjskih šolah še nekaj.
Kak starinsk spominek se mnogokrat memogrede zadene ; če sem uni dan pisal, da ljubljanska šola je gotovo zelo stara, tudi da loška se sme med starje šteti, se to zdaj lahko s čerkami in številkami spriča, da si ravno besed je le malo. V listinah križanskega reda v Ljubljani se na dveh mestih med pričami nahajata tudi dva šolnika; namreč I. 1291. Jakob, šolnik (seholasticus) v Ljubljani, in še poprej 1.
1271. Volflin, šolnik (scholasticus) iz Loke. Znalo bi se komu zdeti, da to je celo kratko spričevanje; res, pa ni na tem, kako dolgo, ampak le, koliko je gotovo. V zgodovinskih rečeh mnogokrat le en žarek, kakor v temi blisek, mora pot razjasniti. — Rad bi bil tudi o kranjski, ali o kaki drugi šoli še kaj našel, pa pri dosedanjih pomočkih se to še ni dalo; naj iščejo tudi drugi kaj najti.	Hitzinger.
Šolska letina po Slovenskem.
V glavni šoli v Kranji so učili zraven gospoda vodja in enega gospoda kateheta štirje g. g. učitelji in ena g. učiteljica 108 ur na teden, in so imeli vkup 499 učencev in učenk. Razverstitev učencev in učenk je bila natisnjena po nemški, slovenske imena pa v slovenski pisavi. — V glavni deški šoli v Loki so zraven gospoda vodja podučevali še štirje g. g. učitelji 326 učencev, vkup 94 ur na teden. V glavni dekliški šoli pa je bilo zraven gospoda samostanskega spovednika in duhovnega pomočnika še 16 g. g. učenic , kteri so v vnanji in znotranji šoli podučevali 403 učenke, vkup 239 ur na teden. Razredba učencev in učenk v vnanji šoli je bila čisto po slovenski natisnjena. —V glavni šoli v Kamniku je podučevalo pet očetov frančiškanov in en duhovni pomočnik 214 učencev, vkup 93 ur na teden. Razverstitev učencev je bila natisnjena po nemški, slovenske imena pa v slovenski pisavi. — V glavni šoli v Teržiču so zraven gospoda vodja, gospoda fajmoštra in enega gospoda duhovnega pomočnika podučevali še trije g. g. učitelji 598 učencev in učenk, vkup 103 ure na teden. Razverstitev učencev in učenk je bila natisnjena po nemški, v kteri so bile slovenske imena pisane po slovenski. — V glavni šoli v Kočevskem mestu so zraven gospoda vodja podučevali še en duhovni pomočnik in štirje g. g. učitelji 526 učencev in učenk, vkup 96 ur na teden. Razverstitev učencev in učenk je natisnjena po nemški, vendar pa enakopravno v pisavi imen. — Glavna šola v Postojni je letos pervikrat izdala čisto slovensko „letno sporočilo", v kterem je popisana zgodovina te šole, šolske naznanila, pregled posamnih naukov, število učencev in napredek šolske mladosti. Ta šola ima zraven gospoda vodja še štiri g. g. učitelje in eno g. učiteljico, ki so učili 444 učencev in učenk, vkup 101 uro na teden.
Bistrica.
Itloderato.
Drag. Krištof.
PV v v f
Med cve - ti - ca - mi po

T " "i-sU-" i* *
lo - ki Te - če čver - sta Bi-stri-
ft J.-/ ft ft
j» t
r di

— diri

£
(Glej Praprotnikove „Pesmi cerkvene in druge!")
Q> ¥ l © ©«
Iz Bistrice na Notranjskem. V nedeljo 7. t. m. je bil za naš
kraj prav vesel dan. To veselje nam je že naznanjal zjutraj zgodaj terd 6trel in mnogo ptujcev, ki so k nam dohajali. Praznovali smo rojstni dan narodne čitavnice, ktero smo ta dan slovesno odpcrli. — Pa bi morda kdo rekel: Ali mora „Tovarš" berž vediti, če se kje kaj takega napravi!" — Ljubi prijatel, odgovorim ti: Dobro osnovane čitavuice so po eni strani za omiko ljudstva tako potrebne, kakor šole. Zato je naš slavni gosp. dr. Bleiweis dobro opomnil, ko je djal: „Cveterih reči potrebuje vsaka soseska: cerkve, šole, vradnije in citavnice". In res je tako. Ena naprava pomaga drugi; vse vkup pa pospešujejo splošno omiko in srečo.	P.
Iz Ljubljane. Prišel je na svillo tretji zvezek „Dušne hrane", in se dobiva, kakor poprejšnja dva.
— Ravnokar zagledal je beli dan tudi tretji zvezek
„Dareka — pridni mladosti"
podelil A. Praprotllik, učenik v Ljubljani. Z nekterimi podobicami. Natisnil in založil J. R. Milic.
Kakor prejšnja dva, tako se bodo tudi prikupil naši mladosti tretji zvezek te mladinske knjižnice, kteri obsega to le mično blago: „Angel varh", „Podobice", „Naj večja učenost", „Požlahtnjene drevesca", „Plevica", „Dober sveti, „Dobro delo ni brez plačila", „Dvojni kal", „Učiteljevi nauki", „Sirota", „Prava hvaležnost", „Zaupanje do Boga", „Zelo dobro ni dobro", „Pravi namen", „Spoštuj starost", „Pisma dveh prijatlov", „Zverinjak", „Ne terpinči živali!", „Terdoserčnež", „Ptice", „Vešča", „Komet ali repata zvezda", „Vraža pelje v nesrečo", „Kako je po svetu", „Sinajska gora", „Šolski praznik" — (Ss. Cirila in Metoda lOOOletni god). Skerbelo se je, da se je to delce olepšalo s prav primernimi in podučljivimi podobicami, kterih tukaj eno za pokušnjo pokažemo. Ko bi bil ta zvezek mogel nekoliko popred priti na svitlo, bi ga slovenski rodoljubi gotovo ne bili nikjer pozabili pri šolskih darilih. Priporočamo ga tedaj vsem, ki ga še potrebujejo in ga bodo potrebovali za šolske iu druge darila. Prodaja se po navadni ceni v Milicevi tiskarnici, pa tudi pri drugih bukvarjih v Ljubljani in drugod po Slovenskem.
—	Zopet smo dobili za cerkveno, šolsko in domače petje pesem z napevi. Cerkvene je nabral in izdal g. A. Vavken, učenik v Cerkljah na Gorenskem. Založil J. Giontini. Natisnila Egerjeva kam-notiskarnica v Ljubljani. Vverstene pesmi so: „Pred stolom" (Havdn), „Pred tabo", „Pred Bogom" (a — f, Vavken, Belar); božične: „Zve-ličar preljubi" (Vavken), „Lej zvezdice božje!" (Belar, Smolej), „Pastirci iz spanja vstanite" (Smolejj, „Prelepo nocoj" (Smolej), „Sladko ime" (Vavken), „Terpljenje Jezusovo" (a — b, Vavken); velikonočni: „Dan presveti" (Vavken), „Danica svetila" (Belar), „Marija, naše zavetje" (Vavken), „Salve Regina" (Kam. Mašek), „Marija naša pomočnica" (Vavken), „Sedem žalost M. d." (Vavken), „Hvalica Mariji" (Belar), „Dar Mariji" (Belar), „Ti, ki nad trume nebeške" (Belar), „K Marijnemu presv. sercu" (Belar), „Cvetičica Marija" (Belar), „Lepota d. M." (Smolej); sveto obhajilo: „Pridi, pridi božja mana!" (Vavken), „Duh moj kviško se vzdiguje" (Belar), „Vera, upanje in ljubezen", „Sv. Alojzi" (Kam. Mašek), „Zahvalna", (Vav-keu); za šolo: „Dekliška" (Smolej). Ti napevi so večidel čvetero-glasno postavljeni, in kažejo zopet lepo zbirko za orglavce in pevce. Tudi niso težki in zaviti, in so tedaj prav pripravni za vsakdanjo rabo; nekteri so posebno mili in globoko ginljivi, in se bodo gotovo sploh prikupili. Dobivajo se pri J. Giontinitu.
—	Za domačo rabo in za veselice so tudi prišli na svitlo trije zvezki pod naslovom: „Slovanska beseda". Pesmi za veselice. Zložil J. Fleischmann. V pervein zvezku so pesmi: „Domovina Slavjana", „Poskočnica junačka", „Napitnica", „Brodar na Jadri", „Citre", „Neču ga ostavit'", „Metuljček"; v drugem: „Krajnec", „Tiha noč", „Sila spominja", „Uzor Milkin", „Do groba", „Dalmatin", „Dostoj", „Prepozno"; v tretjem: „Pozdrav", „Zvečerna", „Moč ljubezni", „O bitvi", „Žalovanje", „Sanje", „Vse drobno". Ti napevi se lahko štejejo med naj izverslnejše, kar jih imamo dosedaj od tega g. skladavca. Večidel so postavljeni tudi čveteroglasno in za zbor. Kar zadeva besede pri leh pesmah, bi bilo prav, če bi se bila kaka mala reč prerešelala, preden je šla na svitlo. Naprodaj jih ima J. Giontini.
—	V založbi J. Giontinita bodo prišli kmali na svitlo novi pisni zvezki, ki bodo imeli na vnanjem čelu mične podobe različnih po-dučnih in tudi domačih reči, kakoršnih še do sedaj nismo imeli.
—	Nekaj strokov za šolske praznike. Dovolite, ljubi mladi učitelji, da vam „Tovarš" za letošnje šolske praznike poda nekaj šolskih strokov, ktere naj bi dobro olusčili in potem položili na očitno mizo. Ti stroki so :
1.	Po kteri versti naj se mali učenci vadijo številiti, in kako naj se jim ta nauk ra/.laga, da jih veseli in jim naj bolje tekne ?
2.	Kedaj in koliko naj se uči v slovenski šoli domači jezik?
3.	Ktere pogreške naj večkrat zapaziš pri svojih učencih, in kako jim naj bolje nasprotuješ?
4.	Kako naj učitelj posebno pri ženski mladosti ravna, da zatira nečimerno lišpljivost in šopirljivost ?
Odgovorni vrednik:
Andrej Praprotnlk.
Natiskar in založnik: Jož. Radolf Milic.