TRIJE  SENTIMENTALNI ESEJI F i 1 i p  Ka lan
SLA PO ŽIVLJENJU 1
Nekoč je živel mož, ki je garal po' šestnajst ur na dan. Napisal je Jez sto knjig in zaslužil premoženja, in vendar so ga preganjali upniki iz dneva v dan, saj je uravnaval «\oje dohodke in izdatke bolj po domišljiji kakor po treznem računu. Osemnajst dolgiih let je sanjal o lepi tujki, o tujki iz daljne dežele, in vendar jo je poznal bolj iz pisem kakor iz sožitja, zakaj vzel jo je za ženo, ko je bil že na smrt bolan. Po moževi smrti je šla lepa tujka s prvim moškim, ki ji je bil všeč. Mož pa je za življenja garal, da bi »dognal svoje delo«, tako je pravil, »in začel živeti«. Tačas so mu lasje osiveli iu orjaška življenjska sila je usahnila: bdlo mu je komaj tri mesece čez enainpetdeseto leto, ko je umrl. Svojemu delu je dal naslov — »CIoa eška komedija«.
Nekoč je živel mož, ki je trdil, da mora pravi pisatelj vselej samo trezno opazovati življenje in da ne sme sočustvovati s svojimi junaki. V svojem najboljšem delii je opisal žensko, ki se zastrupi. Sredi pisanja ^boli: popadejo ga krči in smrtne slabosti kakor njego\o samomorilko. Ta se je zastrupila iz romantičnega protesta, ker jo je življenje ogoljufalo za pravo ljubezen. Pisatelj sam je obupal nad ženskami že v štu-deutovskih letih in nekoč se je v razgovoru spozabil in zanikal vse svoje teorije o trezinem opazovanju, rekoč: »Ema Bo'varyjeva, to sem jaiz!« Nikoli ni prebolel velikega razočaranja svoje mladosti, ko je spoznal, da zija med idealom in resničnostjo globoik prepad. Tudi o^ tem razočaranju je naipisal knjigo. Njen naslov — »Vzgoja srca«.
Nekoč je živel mož, ki je hudo bolehal že izza otroških dni, tako da je pogoisto poležaval. Moška leta, leta zmagovite zrelosti, je prebil malone vsa v postelji, pri zastrtih oknih, sredi papirjev in knjig. V teh letih je zapisal Sipomine na tisto življenje, ki bi ga bil lahko živel, da mu je bilo drugače usojeno. Umrl je sredi korektvir za eno izmed knjig teh spominov. Njegov najbolj znani junak se zaljubi v lahkoživko, ki je ipodobna Botticellijevi Veneri. Ta lahkoživka postane njegova usodna strast: celo za ženo jo vzame. In ko je njegova za vselej, uradno in družabno priznana, spozna, da se je zmotil: ljubil je svoj privid, ne
Ti eseji iz še neobjavljene zbirke »Zapiski iz mladih dni« obnavljajo v nekaterih odstavkih sodbe in formulacije treh krajših sestavkov, objavljenih med leti 1932—1934.
1004
svojo ženo. Ta ljubezen je opisana v prvem romanu obširnega cikla sorodnih zgodb, in ta ciklus druži v melanholično celoto značilni naslov »Za izgubljenim časom«.
Trag/ičua ironija prepleta usode teh mož — Balzac, Flaubert, Proust.
Umrli so, tako bi lahko dejali, za slo po življenju.
V deželi teh treh mož je nekoč živelo dekle, ki so ji bogovi naklonili eno samo veliko strast — slo po življenju.
Bila je bolehna in slabotna. V otroških letih je beračila in stregla živini. Ko je dorasla, je dozorela v lepotico: bila je mikavna, nežna, duhovita. V Parizu so razmetavali milijone za njeno naklonjenost. In rada je imela kamelije: drugih rož ni marala, ker so dišale premočno. Umrla je za jctiko v slojem triindvajsetem letu. Zapiustili so jo malone \si nekdanji oboževalci. In morda bi ji danes niti imena ne vedeli več, da ji ni mlad ljubimec napisal nekrologa. Ta pisatelj je zapisal zgodbo njenega življenja, zapisal jo je preprosto in ne da bi zakrival prave podatke o tem življenju, zapisal jo je v slovo, svoji in njeni mladosti v slovo. Tako je ta zgodba prešla v zgodovino: v sentimentalni roman, na dramski oder, v opero, na filmsko platno. Sarah Bernhard, Eleoiiora Dlise, Greta Garbo — ta imena se obujajo ob usodi davno umrle lepotice. In jiedavno tega, sredi fejaške samovšečnosti stare Avstrije, sredi narodnobuditeljske veseličnosti, sredi čitalniškega ganotja, sta to zgodbo prebirali prvi veliki slo-senski igralka, preden sta jo obnovili pred razsvetljeno rampo doma in na tujem — Vela Nigrinova in Zofija Borštnikoma. Tako je našla zgodba pariške zapeljivke svoj odmev tudi \' alpskem zatišju, sredi prmih obogatelih jneščano\, sredi resnobnih gospodov s cilindri in zlatimi verižicami, sredi obrekljimih gospa s šumečimi krili.
Bilo je lepo in žalostno, to vznemirljivo sožitje ljubezni in romana in odrskih luči in marsikatero pote!zo te žalostne lepote je že davno zabrisal čas in nekoč bodo za<pisali, da je vse, kar je bilo velikega čustva v tem doživetju, prešlo v melodramatično privlačnost A^elike opere, v eno samo ariozno formulo:
Verdi — Traviata.
In tako bi malone pozabili mladega romantika, ki je v protestu žoper svoj poslovni čas zapisal ljubezensko zgodbo svojega življenja. Res, da je bil ugleden gospod, nezakonski sin slavnega romanopisca, plodovit in uspeien pisatelj, spoštovan dramatik, nesmrtnik francoske
1005
2
akademije. Vendar akademiki vsaj po navadi niso nesmrtni. Mlajši Dumas, kakor mu je zgodovina nadela ime za razliko od očeta: ta mladi ljubimec nežne kurtizane ni bil eden izmed tistih, ki bi um.irali za slo po življenju, zalkaj po njegovih žilah ni tekla ne Balzacova in ne Flaubertova in ne Proustova ikri. Ce presodimo Dumasovo delo samo s tega nedružbenega iii nezigodoviinskega zornega kota, samo skozi prizmo stopnjevane emocije, tedaj ne naoremo' zaniolčati domneve, da bi bil nemara tudi lahko katerikoli izmed Dumasovih romantičnih vrstnikov napisal liteiamo osmrtnico temu dekletu, če bi ga bilo življenje zaneslo v ta kroig čustvene eksaltacije. Pravijo, da je vsakdo enkrat v življenju Shakespeare. In če to drži, velja ta lepoumni do-mislek za mlajšega Dumasa, ko je napisal svojo edino knjigo, ki zares vsa drhti v vročici iskrene prizadetosti.
Lepa dama se je pisala Alphoarsine Duplessis. V romanu ji je ime Marguerite Gauthier, v operi Violetta Valer\r. Njena zgodba ni romantična le po vseMni, tudi zapisaTm je tako. zakaj izšla je leta 1848 z liričnim naslovom:
La Dame aux Canielitis.
Motiv o kurtizani, ki jo ljubezen poveliča r tragično osebnost, ni nov med romantiki:
Že za Dumasovih dni so ga obdelali nekateri njegovi starejši vrstniki in znamenita sta dva, Alfred de Yiginy in Victor Hugo. Vendar sta se oba lotila historične snovi. Opisala sta znamenito zapeljivko iz sedemnajstega stoletja, prvi v romanu o njenem ljubimcu: »Cinq-Mars«, drugi v drami o njej sami: »Marion de Lorme«. In tako pronica že v prvo branje »Dame s kamelijami« rahel prizvok posrednosti v vzdušje, ki so ga naši domišljiji ustvarili drugi, predniki ali naslediiiki, vsekakor pa večji umetniki od mladega Dumasa. In tako mu delamo pogosto celo krivico, mlademu ljubimcu mlade Alphonsine, zakaj tudi njegovo pisanje vselbuje pone^kod umetniške poteze, ki odražajo nov, samonikel, malone moderen nadih. Za primer: tisti znani, preciozni domisleik o kamelijah. Petindvajset dni je nosila Marguerita bele, pet dni v mesecu rdeče kamelije. Dekle obljubi ljubimcu prvi sestanek, vendar ne za tisto noč. Zakaj vendar ne, tako vpraša nestrpni mladi gospod. Zato, odvrne Marguerita in mu vtakne v gumbnico rdečo' ka-melijo, ker ne moremo vselej izpolniti pogodbe že tisti dan, ko jo podpišemo. Faktografsko: kopica malopo-membnih besedi o banalnem ženskem privatissimu. Stiljio: predujem na naturalizem. In vendar: Dumasovi zigodbi diskreten prizor s patino romantičnega lirizma.
1006
3
Takšne so strani Dumasa umetnika:
Pogosto so zapisane že na rob pravega artizma, vendar dokazujejo svetovljansko izkušnjo in dober okus.
Prigovor, da Dumaeova proza navzlic avtobiografskemu poreklu vendar ni neposredna osebna izpoved, ta prigovor se ne poraja ob primerjavi z romantiki, pač pa ob dokazljivi domnevi, da je pravi literarni boter »Dame s kamelijami« še veliko starejši, prvobitni slikar ljubezenske strasti iz baročne dobe:
Kronisti pripovedujejo o njem, da je bil to mož domiselnega duha, poln neugnaue strasti in baročne podjetnosti, jezuit in vojščak, nemiren popotnik, ponočnjak iii ženskar in na stara leta spet v kuti: benediktinec. Živel da je med leti 1697 in 1763, in na cesti da je umrl, tako poročajo, na cesti blizu Pariza. Napisal je nenavadno veliko, celih dve sto zvezkov, in tudi njegovo ime je nencivadno' obsežno: Antoine Fran-gois Prevost d'Exiles. Čas ljubi okrajšave in tako se je od dolgega imena ohranila samo kratka oznaka: abbe Prevost. Cas je zožil tudi Jienavadni obseg abbejevega dela, zakaj kakor mnogi življenjski ne-ugnanci, tako je tudi inemirni Prevost zapustil eno samo trajnO' pričevanje o svoji strastni na turi, pretresljivo povest o ljubezenskem doživetju 12 mladosti, z naslovom »Histoire du chevalier des Grieux et de Manoii Lescaut«, datirano z letnico 1731. In ta roman štejejo po pravici med velike ljubezenske izpovedi v e^ropskem slovstvu, med neminljiva pričevanja velike strasti.
Duma« se je tega zavedal:        "^
Izdaji iz leta 1875 je napisal uvod.
Brez tega uvoda povedano:
Baročni abbe lima velike prednosti db romantičnem Diunasii, čepra^' je poreklo njunih zgodb sorodno: avtobiografsko. Vročekrvni vojščak in menih nikoli ne zagovarja in ne opravičuje »grehov« svojih oseb: za moralno vrednost ali nevrednost teh oseb govore njihova dejanja. Res, da govore tudi za Dumasove junake dejanja. Vendar Dumas ljubi zagovore in opravičila dn pogosto rabi takšna sredstva, kakršna so v navadi pri sodnih obravtnavah pred porotniki: isolze in vzdihovanje. In kakor je poreklo njunih zgodb sorodno, tako je izhodišče njunih pripovedi različno. Dumas obuja nežne spomine — Prevost se lizpoveduje o svojih strasteh. V takšnem razmerju je tudi učinek njunih besedi: Dumas nas gane — Prevost pretrese.
In vendar:
Mimo vse te zagatne posrednosti, mimo slovst^'ene tradicioinalnasti in romantične ginljivosti veje iz usode lepe dame s kamelijami dih resnične strasti, in čeprav so ljudje malone že pozabili mladeniča, ki
1007
je to usodo zapisal, niso pozabili nje, ki jo je doživljala: ne, niso je pozabili, te nežne in otožne lepotice, ki je zares ljubila, ta čas, ko so si jo drugi, neljubljeni, ku/povali za deJiar.
Cette   courtisane,   kakor   pravi   Lucien   Dubech,   reliabilitee   par Tamour sincere.
Pomislite aia Pariz, tako' pripoveduje Goethe Eckermannu leta 1927, pomislite na to svetovno mesto, kjer spominja vsaka stopinja čez most ali čez trg na veliko preteklost in se je na vsakem uličnem ^oga]u razvil kos zgodovine. V takšnem razgibanem mestu, tako razmišlja otožno samotni olimpijec sredi nemške kulturne pušča\e, v takšnem mestu je tudi štiriindvajsetletni mladenič lahko že — nekdo.
Govoril je o mladem slovstvenem zgodovinarju Jeanu Jacquesu Amperu, sinu slovitega fizika in matematika:
Mladenič ga je prišel obiskat v Weimar, takrat še študent bonuske univerze, vendar že priznan sodelavec pariške revije »Globe«, znan po bistroumni presoji slovstvenih pojavov. Goethe ga je imel ipo pisanju za veliko starejšega, za zrelega in izkušenega moža, in njegova mladost ga je nadvse presenetila, kajti sklepal je na drugačna leta po pisateljski samozavesti, ki jo Ampere izraža v svojih sestavkih.
Goethejeva sodba bi lahko veljala tudi za mladega Alcxandra Dum as a:
Ampere in Dumas sta rasla v topli gredi velikega kulturnega izročila. Za njima stoji Pariz z dvatisočletno izkušnjo. To ni osebna izkušnja živega posameznika: to je izkušnja mnogih minulih rodov. In tako živi knjiga, kakršna je ta o dami s kamelijami, tudi od tiste poezije, ki ni zapisana v nji, zakaj ta poezija se obnavlja sproti iz roda v rod: kakor so Dumasovi sodobniki brali v tej zigodbi tudi abbeja Prevosta in Alfreda de Yignyja in Victorja Hugoja, tako beremo mi danes v nji tudi nekaj Balzaca in jiekaj Flauberta in nekaj Prousta, Vendar je bil Dumas, ko je pisal svoje delo, star komaj štiriindvajset let.
Res, da je bil tudi Goethe v teh letih, ko je razgalil svoje srce v »Trpljenju mladega WertheTJa«, in čeprav Goethejeva Nemčija nikakor ni bila tako stara in vsevedna kakor Pariz francoskih roman-tikov, je Goethe vendar uspel, ker je življenjski elemeiit Wertherje\e ljubezni drugačen.
Manon Lescaut in Werther:
Strast, nezadržno doživetje, izpoved.
1008
4
Dania s kanielijanii:
Spomin, tradicija, ivnitnra.
Takšne so razlike.
Li A   zaključni prispodobi jK)\edano;
Kar je mikavnega .na tej ronuintični^zgodbi o dami s kanielijami, to je nekako tako kakor nasičeni zvok siole damor: ko prsti jia gornjih strunah prebirajo melodijo, ubira lok to melodijo z akordi rezo-iiančnih strun, ki se jih prsti niso dotaknili. S to melodijo v sordinu sozvanja stara pesem, pesem da\no minulih trubadurskih časov, stara pesem in a selej no"\'a. pesem o neizlj id)ljeni ljubezni d\eh mladih src, stara in lepa in otožna pesem, le da ji je des ctjiajsto stoletje, radoživo in podjetno, pohlepno in neusmiljeno, spremenilo juizia':
Pesem o uepotešcjii sli po ži\ljejijii.
SANCTA SIMPLICITAS   .
1
Arthur Schnitzk-r:
Bilo je pred leti in na jescit je bilo. ko je umrl. na Dunaju, znan in \eudar že na pol j)ozabljeii, in ini drugi smo bili še \si tako zelo zelo mladi, in da vsi ti že davno orumeneli dnevniki z letnico 19'51 niso bili nasičeni s tako naivnimi slavospevi in tako smešno nasprotujočimi si sodbanri o tem. resničnem gospodu in o gospo-skeju delu tega blago-rodnegči poeta, bi legla pozaba nanj že tisti čas. zakaj bila je tako tiha in spokojna jesen in stari gospod iz tiste daMie polpreteklosti, ki so jo nekoč imenovali fin de sieclc, je bil že na pragti sedemdesetega leta iti z\ečer da je bil še čisto zdra\", tako so poročali, in drugo jnti-o da ga je zadela kap.
Takšna je bila smrt ljubeznivega gospoda:
Blagorodna in nevsiljiva, kakor da je z njo zaključil svoje življenje poslednji potomec Schnitzlerjevega pesniškega sveta, nevsiljiv in blagoroden. otožno radoživ in radoživo otožen, vseveden v usodni neizbežnosti človeške minljivosti in brez ugovora vdan tej neizbežni tisodi, ljubezniva smrt. kakor zadnji spomin na Dunaj, ki ga že davno tli bilo več, tia Ditnaj preminide monarhije, ki se je slepila v brezskrbnem fejašt\ u patriarhalnega blagostanja, ko so to blagostanje že davno izpodjedli politični črvi nezadovoljnih teženj, neubranljivih teženj vseh tistih malih Ijtidi, ki so skozi stoletja ustvarjali to blagostanje in nemo čakali na razpad, na razpad tega, česar niso iižili.
64    Xaha sodobnost
1009
Nekaj tega fejaštva je ostalo, vsemu navkljub:
Prišli smo na tisti Dunaj, ki ga ni bilo več, mladi in vsega željni, postopali smo po galerijah in v Schonbrumi ismo se peljali in na večer Slino nekje v okolici pili mlado vino. Ves dan smo pohajkovali po mestu lahkomiselno iu neodgovorno in hodili smo po tistih ozikih starih ulicah im Grabnu iu za mračno Štefanovo cerkvijo in na Rinigu smo bili in jesensika sapa je šla sko^zi drevje in čez obraz nam je šinil nedoločen smehljal in zdelo se nam je, da bi moral stopiti iz kavarne Ivan Cankar v haveloku in s široko pentljo okrog vratu in v mladostni prcšernosti zadeti ob debelega gospoda. Tako nekako je bilo. In nato smo sedli v pleteni naslanjač pred Operno kaA arno in smo počasi srebali črno kavo.
Tam smo se srečali s Schniitzlerjem:
Ozirali smo se za dekleti, ki zanje velja govorica, da so samo za ljubezen na svetu in da jim ni drugega naziva, kakor tisti, ki je enkrat za vselej zapisan v frivolno otožnem slovarju tega, kar so nekoč imenovali dunajski fin de sičcle:
Das siisse Madel.
2 Das siisse Madei:
Tako se nam je zdelo, ko smo ga zagledali, tega dekleta, v Schnitz-lerjevih igrah in novelah, kakor da je to povsem neugledna prikazen mladostne sentimentalnosti, ki se je rodila v pesnikovi domišljiji kot neizpolnjeni sen samotnega dunajskega gospoda, naveličanega arisio-kratske družbe in meščanskih snobov in muhavih salonsikih dam, željnega preproste in neponarejene ženske, ki bi ga ljubila brez erotične problematike, breiz družabnega cinizma, brez sentimentalnega patosa. In vendar ni bilo tako:
Bilo je še nekaj drugega v tem dekletu, nekaj nepopisno jia-^'adnega, da, navadnega, in vendar nepopisno očarljivega. Tako voljne in tako svetle lase je imela in vsa mlada je bila, in čeprav je ta njena mladost že davno presegla dvajseto leto, smo ji prisojali komaj sedemnajst, osemnajst let. Na cesti si jo srečal; pred hišnimi vrati si se seznanil z njo, ko je šel dež, pa ni imela dežnika, na galeriji je sedela, v gledališču, in ko se ti je v somraku ozrla v obraz, si se nasmehnil, ne da bi vedel, zakaj. In čez nekaj dni si se že potepal z njo, po kavarnah in samotnih igostilnah, in rekel si sd, da se zabavaš z njo le tako mimogrede, ko pa si se po dveh, po treh mesecih ločil od nje, si nenadoma spoznal, da si jo vzljubil. Res, da nisi bil njen prvi fant in da ji je kdaj pa kdaj ta ali oni starejši gospod iz dobre družbe kupil nove nogavice, nov klobiik, usnjeno torbico. In vendar se je vse to zgodilo tako, da nisi vedel povedati niti ene prave besede zoper njo.
1010
zakaj bila je tako naravna in tako čudovito odkrita, da se ni nikoli po gosposko cirala, če si jo povabil k sebi na dom, in nikoli ni rekla, da ne utegne, če si jo prosil, naj poj de s teboj, čeprav se je tisti čas pri njej doma sušil kup perila, ki še ni bilo zlikano ali so tam na njeni mizi poležavale note, ki še niso bile prepisane. In tista njena sobica je bila siromašna in tesna in po stenah so visele strašne litografije in ceneni bakrorezi, in vendar je bilo sredi vee te tesnobe veliko prave prostodušnosti in priljudnosti in če si jo po dolgem dolgem času rtbiskal, je plosknila z rokami, kakor da te je prav ta dan in prav to uro pričakovala, in je rekla, kako je ^ esela, da še nikoli tako.
Bila je otožno radoživa in radoživo otožna usedlina mirujočega fejaštva, zadnji otoček neodgovorne ars amandi na tistem mediteranskem zemljevidu, ki so ga neizprosno in dosledno trgale v čedalje bolj drobne kose surove sile dveh velikih in neizbežnih ¦s ojn in vse tiste nič manj surove sile medvojnega zatišja in naposled je ostala od vse te očarljive mladostne ineodgovornosti samo žalostna faktografija zgubljenega dekleta, ki je naposled zašlo v pocestno ali v zakonsko prostitucijo.
V tistem davno minulem času, ko vse te stirove zgodovinske sile še niso razdrle vseh iluzij drtižbene nujnosti in je nad vsem tem intimnim svetom male Ijuiiezni lebdela prijazna luč mladostne ljubeznivosti, je Arthttr Schnitzler pel temti deklettt svojo otožno prizanesljivo pesem: bila je prava in osrednja oseba vseh njegovih del. Zakaj, katera je naposled poglavitna oseba v pesnikovem delu? Ne vselej tista, ki ji je posvečenih največ strani: ne — tista je poglavitim, ki je pesniku resnično dopolnilo, tista, ki po nji hrepeni in ji znova in znova poje svojo pesem. In puncto Arthur Schuiizler: nemara to dekle ni viselej vidno na vseh tistih dveh ali treh tisoč straneh dramskega in pripovednega opusa, ki ga slovstvena zgodovina zapisuje pod naziv Schnitzlerjevega pisanja, vendar za vsem tem obsežnim besedilom utripa čustvo, ki velja njemu, temtt delkletu, ki ga je čas že izbrisal, če že ne rpovsem izbrisal, pa vsaj že davno ponesnažil, povsakdanjil, podružbil.
Ni je več, ie prijazne prikazni neodgovorne Ijtdaeznive mladosti:
Das siisse Madel.
3
Das stisse Madel:
Dunajski poet je ljubil to svojo osrednjo osebico z vso tisto nežno in sramežljivo in netttrudtio vnemo, ki jo zmore le umetnik, zakaj umetnik se svoji pravi ljubezni nikoli ne izneveri, četudi mu čas razkrije vse njene slabosti.
64*                                                                  1011
»Res. da si neumna.« takšne so pesniko^'e besede v ffi\olnem ciklti erotičnega »Kola«, ko go\ori o tem dekletu, »in ^'en<hu¦ te imam pra\^ zato tako rad. . . Božanska, ta neumnost! Ah. ko bi AedeUi. kaj si zame. Tako si lepa, da si lepeta sama. morda si celo nara\a. s\cta preprostost ...«
To pesem, lahkoživo iti otožno, einieno na \idez in Aendar j)olno neprikrite zavzetosti, to pesem obnavlja Schnitzler zno\'a in zno\a, zdaj v kabaretni fri\oluosti lahkoži\e ars aniandi, zdaj \- ctožnetn lirizmn izgubljene sreče, zdaj a^ pekotetn patosti tieizgOAOrjene 'bolečine. V pesnikovi galeriji ženskih figur je veliko teh deklet iz malega sveta in nekatera med njimi ne bodo zbledela, vsaj tiste ne, ki imajo vsaj nekaj tistih potez, kakršne pripisuje Kristini iz igre o ljubimkanju Alfred Kerr, ko go\ori o nji, kako ^sa sije \- tako čudo\iti preprostosti, da izgttbija -^eljaAO posamične osebnosti in se spreminja \ prapodobo ljubeznivega dekleta iz ljudstva, ki ga \si sami pri sebi tako dobro j)0-znamo. In ni malo. da je zapisal ta brezobzirno bistroumni aforistik o Kristini te besede:
»Ta neslišno predajia postaja, zbrana in zadržana, nesrečna in blažena in v slehernem tttripti dekliška, izvira iz čuist\a. ki je porajalo nekoč bolj   trpko lepoto  zgodnjih in najljubših  Goetheje^ih  deklet."
V teh Sehnitzlerjcvih dekletih je družbeno neveljavnost njihovega početja prerasla eust\ena ^elja^l^ost njtho\e usode in ta človeška ve-IjaNa je raz\'e]ja\ ila baimlni faktografski pojem tega. kar je dunajska govorica nekoč zazimmo\alLi z besedico:
Das siisse Mtidel.
4   -       ,
Arthur Schnitzler:
Včasih je tako, da šele pesnikova smrt pojasni ži\ljenje pesnikovih oseib in nemara je tako tudi z Arthurjem Schnitzlerjem. Tako je, kakor da se šele zdaj jasni imšenin pogledu a se-tisto zamolklo in zasanjano ži^ljenje zamrle dunajske gospode, da šele zdaj dojemamo izgubljeni smehljaj pokojnih aristokratos, da šele zdaj razumemo zasenčeno strast j>reminulih salonskih dam in neponarejeiio prirodnost sladkih deklet % delih Ijiibeznivega gospoda z IDunaja, ki ga ni \eč. Ko je še živel in pisal jiosele in drame in romane, ki s svojo gracijo spominjajo na \elike l^raiicoze in ponekod celo na Čehova. so mu očitali čutnost in lahkoživost in neodgovorjiost in se nikakor niso mogli spomniti na to, kar je v resnici bil: poet umirajočega Dunaja, poet tistega Dunaja, ki ga ni več in ga nikoli a eč ne bo.
1012
jNikoli jie bi mogel nihče ustvariti takšne podobe ndadega dekleta, da ni bilo tako, zakaj takšno bitje, ipr\obitno in dognano hkrati, polno očarljive lahkoživosii in brezpogojne jiredanosti. to se poraja samo v naročju stare, dozorele, nepono\ Ijive, minlji\osti zapisane kulture:
In ob zatonu te kulture nemara ne bo odveč, če povemo, da je Arthur Schnitzler glasnik tiste zadnje ure pred smrtjo, ko se življenje iznebi vsake teže in se nenadoma razstre v tako čudovito jasnino, da ga vsega prežame sladkost, ki je enkratna in zares neponovljiva. Iz Jieposrednega občittja te predsmrtne ure izvira lirična jasnina Sclinitzlerjevih oseb in iz njega, iz tega enkratnega občutja, vre melodija krhkega iji dragocenega dialoga med temi osebami in ob njem, ob tem bridko sladkem občutju, razpleta itsoda s\oje mreže nad temi osebami, ki niso nikoli kričave ali prostaške, zakaj nad a sem njihovim početjem lebdi prizanesljivi smehljaj odpovedi in slovesa.
In nemara bo razsodil čas:
Razsodil bo, da je s tem blagorodnim in nevsilji\im gospodom umrl velik predel stare e\ ro:pske kulture — kulture, same \ sebi že ttiko dozorele in dognane, da ji ni bilo ^ eč pripisovati nikakršne žive bodočnosti, ne žalostne in ne radostne — kulture, ki je bila že dolgo zapisana neizprosni usodi mintdosti. In nemara se bo zgodilo z deli dunajskega gospoda to. kar se vselej zgodi z deli. ki jih je rodila zamirajoča epoha: da ta dela iie bodo več dokazila umetniške stvaril-nosti, niarv cč samo še pričevanje tega, kar zazjiajunjemo z akademsko oznako kulturno historične vrednosti. Ta akademska oznaka pa bo vsebovala prizanesljivi oklepaj, da je to kultnrnohistorično vrednost ustvarila osebnost, ki je s tenkim sluhom skeptičnega diagnostika za-I)isovala čtitne in čustvene titripe te zamirajoče epohe.
jn to bo nemara titdi prava beseda:
Arthur Schnitzler — poet tistega Dunaja, ki ga ni več in ga nikoli več ne bo.
SLOVO OD SREČNIH DNI
1                                                    •¦¦"¦.'
Namesto uvoda:
V letih med obema v ojuanm sta doživ ela na slov enskem odrti velik uspeh dva dramatika z Daljnega vzhoda: Li Ksing Tao in Takeda Izumo. Statistično povedano: drami teh dveh avtorjev sta dali v sedmih sezonah skuipaj malone osemdeset ponovitev samo \ osrednjem gledališču, kar je vsekakor nenavaden podatek v gledališki zgodovini, vsaj za tisti čas, ko je štela Ljubljana komaj osemdeset tisoč ljudi in so posamezne igre preživljale komaj po eno sezono s šestimi ali sedmimi
1013
ponovitvami. Tako: le da ta podatek do čistega ne drži, za številke že, za avtorja pa ne. Zakaj njuni igri je uiglasil povsem na svoje strune — evropski poet. Civilno ime tega pesnika je takšno, da ga poznajo samo Icksikalni molji: dr. Adolf Henschkc. Iz ljubezni do vzhoda si je za svojo slovstveno dejavnost izbral blagoglasni naziv — Klabund.
Torej:
Klabund, »Krog s kredo« in »Praznik cvetočih češenj«.
Nov ta lov na tuje blago v Evropi ni:
Vzhodne prvine si prisvaja evropski oder že izza prvih baletov v baroku. Pogosto se uveljavljajo pravljični motivi. Samo za primer: Gozzi, Schiller. Pucciui, Vahtangov — štiri tako raznorodna imena ob pni Scimi zgodbi o kitajski princesi Turandot. Opera, opereta, kabaret, music-hall — te ustanove preživlja v suhih letih pogosto zgolj eksotična dekorativuost. In že malone tri sto let prehajajo vzhodni motivi tudi na druge panoge v umetnosti in umetni obrti: na arhitekturo, notranjo opremo, porcelan, keramiko, modo. D\'a nazorna primera: Japonska palača v Dresdenu, Sanssouci pri Postdamu. In fin de siecle: spet se umetniki in obrtniki oplajajo ob izkušnjah stari vzhodnih narodov — lirika, grafika, knjižna oprema, scenografija.
Tako tudi Klabund v »Prazniku«:
V maloštevilnih priročnikih, ki povedo kaj stvarnega o gledališki kultnri Daljnega vzhoda, beremo o japonskem dramatiku Takedi Izumu, da je živel med leti 1688 in 1755 in da je vodil v Osaki znamenito lutko^'^o gledališče. Okrog leta 1746 da je napisal s tremi prijatelji obširno tragedijo »Sugavara Denju Tenerai Kagami«, kar bi pomenilo po naše »Po Kanclerju Sugavari podedovani vzorec starožlahtnega pisanja«, tako poročajo izvedenci, in leta 1748 da je Takeda Izumo objavil drugo veliko tragedijo v dvanajstih dejanjih »Kana-dehon-Cušin-gura«, igro o sedeminštiridesetih zvestih. Igra iz leta 1746 vsebuje zaključeno enodejanko: ta obravnava doživetje vaškega dečka, ki žrtvuje svoje življenje za mikada. Tragedija je silovita v mračni in dosledni usodnosti. Njen naslov »Terakoja« pomeni »Vaška šola«.
To zgodbo o vaški šoli je prevzel Klabund, ko je snoval svojo no\'o igro o prazniku cvetočih češenj.
Klabund je posnel po japonski drami samo vodilni motiv z de-ja(njem iz leta 902 po našem štetju, presadil je zgodbo na praznik cvetočih češenj v pokrajino pod Fudžijamo in spremenil dečka v dekleta, ki se žrtvuje za vladarja:
1014
2
Mikado je božji poslanec na zemlji, predstavnik tradicionalHC teokracije, simbol za herojsko veličino fevdalne Japonske. Za to idejo o mikado vi neminljivosti, ki ponazarja tudi neminljivo domovino, ni nobena žrtev odveč. To vero izpovedujejo ljudje v Klabundovi igri. Vendar mikado ni samo to, kar si ljudje mislijo o njem v tej svoji zaverovanosti. Mikado je tudi človek. Ko zagleda izvoljenko mrtvo pred seboj, si še sam vzame življenje. Tako je bila žrtev zaman; dežela nima več svojega mikada. Vendar vse kaže, da v Klabundovi igri ne gre za vladarja in ne za domovino: za ljubezen gre, za zgodbo o dveh mladih ljudeh, za usodo Kwana in Kotare. Kajti smrt poveliča njuno ljubezen v večno trajanje.
Zaključni prizor o posmrtni ljubezni obnavlja to misel v mističnem zanosu:
Kotaro: Ljubezen je večnost — večnost ljubezen.
Kwan: Ni taka cena vredna vsake žrtve,''
Kotaro: Sedemkratsedemkratsedem bi hotela umreti za ta trenutek.
Kwan: Za dih tvojih ust!
Kotaro: Za utrip tvojega srca!
Kwan: Ples smrti so plesali okoli naju.
Kotaro: Ples življenja zapleševa — večnega življenja — večne ljubezni — neminljivosti ljubečih se src!
Zanos, erotični zanos, himnični zanos:
Versko politični motiv o državljanski žrtvi je v Klabundovi igri le spremljava, generalni bas k liričnemu recitativu ljubezenske zgodbe, le fabulistična spodbuda za novo zgodbo, ki se od stare bistveno loči po čustveni vsebini, zakaj v stari japonski drami Takede Izuma je žrtev osrednji, vodilni, odločilni motiv, uglašen na domoljubno predanost. »Vaška šola« je tragedija s fevdalno moralo o žrtvi za mikada. Družbena morala historične Japonske vsebuje ta imperativ osebne odločitve. Res, da celotna tragedija Takede Izuma ni znana v nobeni evropski verziji, vendar dopušča nemški prevod »Vaške šole« ta sklep, da se v prvotni japonski igri opira vsa zgodba zgolj na motiv državljanske žrtve. Klabnndova različica gradi svoj gledališki učinek na drugačni čustveni kvaliteti. Njegova pesnitev zbuja s svojim zaključkom ganotje himnične radosti. Zločini, junaška dejanja, žrtve, vse je minilo. Tegobno bi bilo življenje, če bi ga zrli samo z zornega kota osebnega trpljenja, zakaj vredno ga je živeti samo tedaj, če se zavemo, da so velike strasti nemiljive. Takšna je romantična Klabnndova igra o ljubezni in smrti.
1015
Prizori v »Prazniku cvetočih češenj« so tedaj samo lirične ^ariacije na tragično temo. impro\ izirane po zgledu narati\uo vezane muzikaliio sni te:
Pr\i sta^ek:
Lirična groteska o starosti in mladosti.
Drugi stavek:
Pesem o ž^t^¦i — dekle se odloči, da pojde ^   smrt.
Tretj i stavek:
Clianson damour — ua praznik |ioiuladi se mlada človeka vzljubita.
Četrti stavek:
Marche funebrc — dekle jiade. fant gre za njo a  smrt.
Peti stavek:
Himna poveličani ljubezni — v smrti se Ijubezeii poraja zuova. zakaj pravci ljubezen je ^ ečna.
Ne žrtev:
Eros. eros \   niističiieiu zanosu.
Tako je stara japonska dj^ania doži\ela Asdjiiisko metamorfozo:
Evropski poet Klabuiul je leta 1927 prevzel teokratsko tragedijo Takede Izuma iz leta 1746 z dejanjem v letu 902 samo za dekorativni okvir osebnemu doživetju — veri v   neminljivo ljubezen.
Gledališke figure, ki ponazarjajo Klabnudove variacije na staro temo. so zares bolj »figure« kakor »značaji«:
Teh figur se drži patina prastarega gledališkega izročila, ki zapleta in razpleta prizore s stalnimi osebami. Kotaro in Kvvan: Kauclerjeva hči in mladi luikado. oiba še na pol otroka, ki se vzljitbita ua prvi pogled. Avtorjevo navodilo za uprizoritev: Kotaro naj igra nežna, vendar strastna mlada igralka; Kvs'ana njej podoben, bleščeč mlad igralec. Nato tri herojske figure. Matsiio, tiranov Kancler, ki je pomagal umoriti starega mikada: -kot poikoro za svoj zločin žrtvuje edino hčer za rešitev mikadovega sina Kvvaim. Učitelj Genzo: ta skriva v svoji hiši mladega princa in sam obglavi Kanclerjevo hčer, da bi deželi rešil vladarja. Gemba, tiranov sazal: ta pride oznanit krvoločni odlok, da mora pasti prinčeva glava, krvnik pa da bodi Genzo sam. l)\e materi. Prva je Genzova žena in sozarotnica Tonani. Druga je junaška Matsuova žeim: sama pelje hčer h Genzn za daritvetio jagnje.
Komparzacija:
Otroci, živalste maske, oborožeiici.
1016
3
Tn lirične okoliščine:
Cvetoče češnje, praznik pomladi, pravica do jnaškarade.
In kakor so te figure na moč dekorativne, preračunane na optični učinek, skrajno preproste v osebni karakterizaciji, prilagojene do zadnje podrobnosti melodramatičnemu presenečenju, tako se tndi Kla-)5uudo\a govorica povsem prilagaja učinko\ iti teatralnosti:
Pesnitev je pisana v ritmični prozi in tti proza je nglašena na jirijetno blagoglasje in zanesljiva v akustičnem ttčinku, takšna, da prehaja ob liričnih viških pov'sein origansko v svobodni verz. Ta mesta razodevajo nekaj opernega čara: pesem, arija, belcanto. Nezahtevna nielodioznost tega besedila lajša igralcetn go\or in poslušalcem ne teži posluha, tako da je upravičena avtorjeva zahte\a, naj se igra celotna pesjiite\ brez odmora v igralnem času flveh ur. Klabiindovo skromno dramatično silo nadomešča velika dramaturška spretnost: ta dokazuje, da obeta tudi lirična pesnitev na odru nspeh. Kajti »Priiznik c\ etočih češenj« je pra\a gledališka igra: eiue gute Mache, tako bi rekli Nemci, igra, urezana Jia uspeh. S tem pridržkom, da je ponekod tnalone nasilno stopnjevana na ganotje, ali po nemško: ein Schmachtfetzen. Ta pridržek je jemati s poiidarkotn na besedi »ponekod«. Mimo- teh teatra-ličnih zastranitev vsebuje Klabuudovo besedilo umetniške poteze: res, da to besedilo malone po\'sem zanemarja tragične pr\ine Izumovega dela, vendar se sprošča v njej čar prave pesnit^e, čar rahločutnega in zelo osebnega lirizma. Iz stare tragedije si je spretni dramaturg izposodil samo tragične maske. Te maske improvizirajo igro o iieminlji-vosti dveh mladih src. Privlačna zgodba, vsa zadržana \ čustvenih odtenkih, moderna pravljica o ljubezni.
V Gazzije\em jeziku:
Una fiaba draminatica damore.
Ali bolje tako:
Una mascheratta tragica.
In naposled se zgodi, kar se zgodi na vsaki maškaradi, da maske padejo in da se iz pisane preobleke izlušči človek v nezakrinkani podobi:
Za eksotičnim nazivom Klabund stoji vendarle ves, kakršen je, dr. Adolf Henschke, doma iz Crossena ob Odri, tisti, ki je o njem zapisano po raznih knjigah, da je živel med leti 1890 in 1928 in da je v Davosu umrl za j etiko. Ta leksikalni podatek, na videz tako malo-pomemben, pove dovolj. Klabund je pisal igro o Kwanu in Kotari v letu 1927 in to leto je bilo zadnje leto njegovega življenja: za pisanim
1017
4
lišpom vzhodne maškarade utripa vročično srce Ijubezjiivega boema, ki se s smrtjo pogaja za zadnje verze.
Pogodil se je — za slovo:
Za hiranično slovo od vsega tistega, kar je iniel tako rad za svojih bežnih nr na tem nemirnem svetu, za dolgo slovo od lepih zgodb iz davne minulosti, za slovo od varljivega sonca odrskih luči. In od ljubezni.
V  tem trojnem blišču se odsvita vse Klabundovo delo:
To delo, pa bodi lirika ali proza ali esej, je vselej le odsvit, nikoli prava luč. Klabundu je umetnost to, kar je umetniku življenje. Pravi ustvarjalec ljubi življenje, navdih se mu vžiga ob lastnem doživetju; umetnost mu je le sredstvo, da čudeže življenja ohranja sebi in drugim v opombo. Umetniška stvarilnost nru je prirojena, del njegove narave je in te svoje narave se zaveda komaj tako, kakor se moški in ženska zavedata svoje telesne plodnosti, nič več, nič manj. Klabund pa je n es zaverovan v čudež umetniške stvarilnosti: oblikovalni dar se mu vnema ob velikih umetninah preteklih dob. Takšen je kakor deček, vznemirjen deček, ki še ni živel in je komaj zaslutil to, čemur pravimo življenje, to, o čemer so mu govorili drugi, bolj izkušeni. Saj navsezadnje je takšno vse Klabundovo pisanje: da pripoveduje stare zgodbe in poje stare pesmi, takšne, ki so jih drugi, večji od njega samega — doživljali.
Res, da jih poje nadarjeno, s tenkim posluhom za lepoto teh doživetij, in da ta tenki shih izdaja Klabundovo vero, njegovo zanosno artistično vero v neminljivost umetniške stvarilnosti, kajti velika umetnost vseh časov mu je simbol večnosti, poroštvo za večno trajanje človeškega duha:
»Tako bo nekoč, čez deset ali sto tisoč let utripal za nami in našim snovanjem komaj še dih nad zemljo,« tako govori v svojih razmišljanjih o svetovnem slovstvu. »Kdo ve, če bo celo Goethejevo ime še zvenelo... Goethe lahko zamre. Ogenj, ki ga je vžgal, lahko ugasne. Na novi zvezdi se bo znova bleščeče vžgal.«
V  tem svetu dolgega slovesa vlada Eros, Eros z vso tisto prastaro težnjo po mističnem trajanju velikega čustva čez telesno minljivost, tisti Eros, ki je Klabundu navdihnil ob ženski ljubezni te ekstatične besede:
»Srečni dan in vse srečne dneve svojega življenja dolgujeni ženi.«
Slovo, dolgo slovo je tudi ta igra o prazniku cvetočih češenj z vso
to zgodbo o Kwanu in Kotari in njuni poveličani ljubezni: slovo od
srečnih dni, ki jih ne ho nikoli več, slovo in samotni samogovor s smrtjo
in zadnja ekstaza, zavita v odrski blišč tragične maškarade.
1018