LJUBLJANSKI ČASNIK.
.M S7.
Viorih G* reth• Serpana

„Ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se za celo leto pri založniku Jožefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 krajo. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta 3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, in ako se na pismo zapiše, de so naročivni denarji (Pranumera-tionsgelder) v njem, ni treba nič poštnine plačati.
Vrailne naznanila.
C. k. ministerstvo kupčijstva je z razpisani od 20. maliga Serpana t. 1., št. 4394/K posestniku in bivšimu rafinerijskimu mojstru Petru Lulsdorfu dovoljenje za deželno fabri ko, za ktero je prosil, podelilo, de drugo fa briko za sladkor v Ljubljani napravi.
V Ljubljani 27. maliga Serpana 1850.
Za koncipista pri začasni deželni šolski ob-lastniji za krajnsko kronovino postavljenimu tajniku Antonu Salomonu je z razpisani visociga ministerstva znotrajnib opravil od 31. maliga Serpana 1850 pripušenje njegoviga prejšniga reda kot poglavarstviniga tajnika očitno priznano bilo.
V Ljubljani 2. vel. Serpana 1850.
Od gosp. Ant. Jegliča, lokalista naSt.-Urški gori so bili tukajšnimu okr. poglavarstvu na-sledni posebni dobrotniki tamkejšnih pogorel cov imenovani, kterih imena z vredno zahvalo za njih dari očitno na znanje damo:
Od gosp. Mat. Primožič, fajmošter v Tuj-nicah 8 gold. 9 kr. in 7 mernikov žita.
Od gosp. Jož. Regel, fajmošter v Strajnah 16 gold. in 6l/<j mern. žita.
Od gosp. Franca Dolicel, fajmošter v Komendi 38 gold. 30% kr. in 56 mern. žita.
Ravno od tistiga gospoda ženske obleke, po vrednosti 40 gold. 46 kr.
Od gosp. Jerneja Arko, fajmošter v Vodicah 6 gold. 41 kr. in 39 mern. žita. — V ženskih oblekah, po vrednosti 3 gold. 24 kr.
Od gosp. Jak. Klobus, duhoven v Lahovi-čah 5 gold. in 21 mern. žita. — V oblekah in platnu, po vrednosti 14 gold. 26 kr.
Znesik vsih darov 132 gold. 562/4 kr. in 129l/2 mernikov žita.
C. kr. okrajno poglavarstvo v Kamniku 25. mal. serpana 1850.
Namest gosp. poglavarja Tschik s. r.
1. okrajni komisar.
Politiike naznanila«
Avstrijansko cesarstvo.
Austrijanska. General Wilisen je pisal feld-zeugmeistru, s kterim je v laški vojski skupej služil, de bi mu dva po imenu naznanjena avstrijanska častnika poslal. To pa je naravno, de avstrijanska vlada tega ne more dovoliti. — Sliši se, de je večpenzioniranihčastnikov, ki so še terdni, se v Schleswig-Holstein podalo, tam v armado stopit.
* Vse tiste privatne osebe, ki so se v oso-dopolnih dnevih mesca oktobra posebno zvesto deržale cesarskiga prestola, bodo očitno spoznanje na razno vižo od vlade zadobile.
V „Siidsl. Ztg." se piše, de je minister uka in bogočastja našiga verliga rojaka, gospoda dr. Škedelna za profesorja postavo-znanstva, financ in slovenske kaznovavne pravde izvolil.
*	Za gotovo se v „C. BI." piše, de je minister pravice vsim deželnim poglavarjem po-naročil, de naj se trudijo, de se bodo porotniki kmalo izvolili.
*	Za postavljenje javnih poslopij, ki so v Krakovi pogorele, je deržavna vlada 50,000 goldinarjev dovolila in ravno toliko tudi v pomoč tamošnjim hišnim posestnikam, ktere je nesreča ognja zadela.
*	Prošnja katolškiga društv.a, de bi smelo tudi med obsednim stanam očitne zbirališa imeti, ni bila dovoljena.
** Avstrijanska armada se bo, kakor zanesljive novice pravijo, kmalo zlo pomanjšala, kar bo posebno v prid deržavni denarnici.
Horvaška. Ko so prišli poslanci iz Horvaš-kiga na svatbo bana Jelačiča je diakovarski škof, gospod Strosmayer nevesto banovo z sledečimi besedami pozdravil:
»Prezvišena, visokorodna grofnja!
Storjena in z blagoslovam Vsemogočniga posvečena in uterjena je zaveza dveh naj bla-gorodniših in naj pobožniših sere. Vernivši se od podnožja oltarja, in spred obličja vseve-dočiga Boga, ste postali vi prevzvišena, visokorodna grofnja deležnica imena in visoke časti , kakor tudi slave tistiga velikiga moža, ki vas je za tovaršico svojiga življenja zbral. Med mnogimi drugimi naslovi, s kterimi se on zamore s polno pravico ponositi, se najde eden, kije sicer do duše zmeren, pa velevažen, zlo časten, in domoljubimu njegovimu sercu mil in drag, in ta naslov je, da je „ljubljenec svojiga naroda". Ko ste se sedaj vi, prezvišena in visokorodna grofnja po naj svetejši in naj-resniši zvezi z občnoljubljenim banam v eno serce, eno dušo in eno bitje prestvarili, je to naravno, de tudi vi od tega časa ta naslov z njim delite. Da, ljubljenka jugoslovanskiganaroda ste vi postali po svojem visokem možu; in kakor gotovo je, de še nikdo na svetu ni bil od svojiga naroda serčnejše ljubljen in pošto van od našiga bana, ravno tako nedvomljivo je, de bodo vse serca brez izjeme v plameči ljubezni in poštovanju, pri nas z naj večini čutam, vaši prezvišenosti, ko na našo zemljo stopite, nasproti bile. Radujemo se, de smo mi pervi oznanovavci te vesele novice, de smo zamogli pervi bili, ki smo vam zamogli živi dokaz neomejene ljubezni in poštovanja v imenu naroda izreči. Bog vas blagoslovi, to je naj bolj iskrena želja, on naj ne dopusti, da zvezda vaše sreče kdaj otamni, to je naj bolj vroča molitev celiga naroda, kteriga člen ste tudi vi prezvišena. grofnja zdaj postali, in Bog bo uslišal gotovo želje in molitve tega dobriga in nedolžniga naroda. Živila!" Potem svitliga bana takole nagovori: „Svitli ban! On, v kteriga roci osodakakor posameznih ljudi, tako tudi celih narodov leži, je ozko sklenil od perve mladosti do današniga dne osodo tvojiga življenja z osodo našiga naroda.
Kar se poslednjih dni tiče, slep bi bil, ki bi ta višji značaj in neprecenljivo važnost tvojiga življenja, z zlatimi čerki v dogodivščini minulih dveh let zapisano, smel ali tajiti, ali
samo sumnjičiti; akoravno pa niti tvojega prejšniga življenja, ktere je desnica Najvišjiga predla, niso tako sjajne, sončnim žarkam enake, kakor poslednje; nič manj jih pa mora vsako bistro, posebno z svetim domorodnim plame-nam razsvitljeno oko spoznati za zlo slavne, zlo važne in odločivne kakor za tvojo visoko osebo, tako tudi za celi narod. Jez bi jih imenoval seme v plemenito zemljo tvojiga serca in duha vsejano, z Božjo milostjo gojeno; sla-vodobitne dela naj novejše dobe pa blagonosni plod tistiga semena. In to je, svitli ban, pravi zapopadek tvojiga življenja in djanja, kakor se v prosti nepokvarjeni duši našiga naroda najde.
Posamezne čertice tega bo zgodovinska vila v večni knjigi zapisala in slavo-ilirskimu po-temstvu v poduk in nasledovanje preporočila.
Eno le je, česar v tem slovesnem trenutku ne morem zamolčati.
Krasen in plemenit je po prirodi in Božji dobroti narod slovanski. Ostroumje, prosto-in velikodušje, serčnost, hrabrost, pogum, vera, zvestoba, čednost, odkritoserčnost, iskrenost pokoršina, govorljivost, umetnost, gostoljubnost itd. to so kreposti, ki ga obilno kinčijo, jezik pa mu je tako bogat, tako krasen in milogla-sen, de mu para na svetu ni. To so darovi, gotovo poroštvo lepši prihodnosti. Ali vse to dušno blago v Slovanstvu je do zdaj še bolj podobno v zemlji zakopani zlati rudi, ki se ne porabi v korist, blagostanje in napredovanje naroda. Oberni li oko k jugu ali severu, solze te bodo oblile, ker povsod boš vidil žalostno in revno stanje slovanstva. Eden naj pogla-vitniših vzrokov tega žalostniga stanja je, de so se večidel tisti ljudje narodu jemali, ki bi po visokem stanju in poklicu svojem, ki bi po sta-roslavnih imenih in naslovih svojih, ki bi po blagostanju in bogastvu svojem, kibipovstav-nem stanju svojem, ki bi zastopniki, branitelji in očetje, dika in ponos, cvet in ogledalo svojiga naroda imeli biti; de se je mnogokrat, o tuga in žalost! dogodilo, de so ravno tisti možje, v kterih rokah so bile vse moči lepšiga in srečnejšiga javniga življenja, narod in vse, kar je narodniga sovražili, svoje kervi se sramovali, svoji majki Slavi herbet obernili, tuj-šino v narodu podperali, narod v to, kar ni, in nikdar ne bo , ako Bog da in sreča junaška, z silo hotli preoberniti, narodni jezik, naj-drajši blago vsakiga naroda, kakor stvar sirovo, robsko, nizko in svoje skerbi nevredno zametali, in ti so se, skorej bi raji rekel, revni sužni svojih strasti in tujih namenov kakor ljudje, čudili in se čudijo, zakaj de v poslednji dobi niso nikake ljubezni, nikakiga zaupanja pri ljudstvu vživali; kakor de bi bilo mogoče tistimu, ki veter seje, kaj druziga kakor vihro žeti, kakor de bi ne bilo naravno, de sovraštvo — sovraštvo, nezvestoba — nezvestobo rodi, kakor de bi bilo kaj nenavadniga, de oni z duham in sercam naroda v nobeni nežni zvezi ne stoje, ki so vse, kar je duhu in sercu naroda milo in drago, tlačili, ki so vse žlahtne zveze med sabo in narodnim duham razkačeni stergali; kakor de bi ne bila večna postava in
večna pravica, de samo pot prave ljubezni in zaupanja k ljubezen in zaupanju vodi, kakor de bi kdaj tisti, ki jezika naroda ne govori, za-mogel kaj dobriga narodu storili.
Zdaj pa verjemo in upamo, de je sonce tudi že ali de bo skorej tudi pred naše vrata zasijalo. Drugači je s tabo! Ti si, mili ban, od mladih nog hodil po svetu, kakor bučela po cvetju, ter si nabiral blago, s kterim si krasni duh in serce svoje obogatil, razne jezike si se naučil, si jih imel s polno pravico za kluč, s kterim se vrata hrama dušniga blaga zunajnih narodov odperajo; ti si imel z mnogimi narodi opraviti, bil si od njih ljubljen, spoštovan kakor sin; al nikdar se nisi svoji materinski domovini, nikdar svojimu slovanskimi! značaju odrekel, akoravno si v drugih jezikih tako izobražen , de, ako nemško govoriš, misli Nemec, de si Nemec, ako italiansko, misli Italian, de si Italian itd., vendar ti je slovanska beseda najmilši, ki iz tvojih ust tako bistro in milo izvira, kakor naj bistriši potok na ponosnem našem Velebiču. S tem si, svitli ban že davno ljubljenec naroda postal, in vervaj mi, ker iz lastne skušnje govorim, že davno je sokolovo oko našiga naroda v tebi neko posebno zvezdo na obnebju Slovanstva zapazilo, in vidilo, de se bo iz nje danes ali jutro lepo sonce za nas porodilo. Glej nas malo pešico narodnih ljudi, ki smo v imenu naroda pred našim narodnim banam.
Svitli ban, ti praznuješ danes naj srečniši čas svojiga življenja, in praznuje ga torej tudi celi narod, ker slava tvoja, in sreča tvoja, je tudi slava in sreča tvojiga naroda. Tu stojimo pred tabo, de se v imenu naroda tvoje sreče veselimo, de te v imenu naroda pozdravimo, de te v imenu naroda počastimo. Narod naš zlo spoštuje stare navade, znano je iz liomeriških njegovih pesem, kako slavno je on svatbe svojih narodnih junakov praznoval: torej nas danes po staroslovanski navadi pred visokim tvojim obličjem vidiš, torej ti iz našiga globokiga serca kličemo: Bog ti daj mnogo srečo, vsakoverstni blagoslov in naj lepši porod. Raduje se narod, radujemo se mi, ban, sreče tvoje, ker te ljubimo kakor serce in dušo svojo. Iladujemo se tudi zato, ker v tvoji da-našni sreči poroštvo obče slovanske sreče v našem cesarstvu gledamo. Bog naj dade, de se naj slavniši mož Jugoslovanstva z naj dražjim dragim kamenjem iz severoslovanskih poljan okinči,to je, de se dve naj žlahtniši slovanske duše, ena z juga, druga z severa v eno stope. Glej, svitli ban, živo podobo tisti— ga keršanskiga načela, za kteriga si se z svojimi sokolovi tako slavodobitno dvignul, v kteriga imenu si nevenljive vence spletel, t. j. načelo vzajemne ljubezni poštovanja in po tem sreče avstrijanskih narodov na čverstem te-meljnu ravnopravnosti osnovane. Bog bo dal de se bo tudi narod slovanski na severu in jugu v ljubezni, slogi in sreči zjedinil, in de bo drugim narodam v tem obziru izgled, kakor si ti zjedinjen v ljubezni z žlahtno svojo nevesto, kakor boš v domači svoji sreči celi-mu narodu izgled. Bog bo dal eno in drugo! In v temu imenu še enkrat zakličemo: Živila dika in ponos avstrijanskiga Slovanstva; živila zaročena!"
Staršem svitle neveste reče njegova presvit-lost sledeče:
„Mi ljubimo in poštujemo našiga slavniga bana; mi ljubimo in poštujemo ravno tako našo ljubeznjivo, vredno in častito banico, torej je tudi naravno, de se naši čuti na vse tiste raztegnejo, ki so našima visokima zaročenima mili in dragi. Kdo pa jima je na tem svetu inileje in dražji kakor vi visokorodni? Imate torej polno pravico na našo ljubezen in pošto-vanje, in to ten več, ker se imamo razun vse-dobrimu Bogu, vama naj pred zahvaliti, de
se je naša zemlja z novim žlahtnim kamnem obogatila. Da vašimu zares roditeljskimu gojenju se imamo zahvaliti, de so tisti kali, ktere je Bog z dobrotlijvo roko v serce in dušo naše banice zasadil, zrasli v sjajne kreposti, ki bodo naši zemlji v izgled služili. Hvala vam torej od strani naše dežele, večna hvala! Živili!"
Slovaška. V „Graz. Ztg." se piše: Ako časopise beremo, vidimo, de ravno preveč veselo na Slovaškem ni, in posebno vradniki so, kteri se tožijo, de zoper Slovake preveč oblastno ravnajo. Zamorem vam zagotoviti, de žali bog, res je temu tako in še hujše.
Ljudje so razkačeni. In ako sc danes ali jutro ta nevolja v djanju pokaže, se ima to nezvestobi madjarskih in madjaronskih vrad-nikov pripisati. Grof Torgatsch se je močno pregrešil, ker je v čisto slovaških županijah skorej same Madjare za vradnike postavil, in akoravno se vlada močno prizadeva ta pre-grešek popraviti, se vendar dozdaj še malo koristi vidi. Ker je bila zadnjič mnogim Madjaram od cesarja kazen odpušena, jc to mnogo Madjarov zlo napihnilo, ki menijo, de se bo stara madjarska deržava kmalo spet dvignila. Za vlado malo porajtajo. Slovak pa, ki se je za vlado bojeval, vidi, de je odMad-jarov zasramovan in jim podveržen. Vladni komisarKucsinyi se zlo za Slovaško trudi, al njega madjarska stranka v sum pripravlja, kolikor le more. To ona kaj dobro razume. Re-všina in potreba je na Slovaškem neizrečena; dela ni, dragina pa je velika. De bi Bog kmalo boljši čase dal, hujši več ne more biti.
*	V „Union" se toži, kakor tudi v druge časopise, v kaki nadlogi de so zvesti Slovaki, posebno se od madjarskih vradnikov ljudem velika krivica godi, ki z Slovaki hudo in ne-postavno ravnajo. Kdor pravi, de je Slovan, kdor ne derži z Madjari, tega preganjajo, sovražijo, kolikor le morejo. Pravijo, de Slovan nima domovine, de njega le med Madjari velikodušno terpe, in bahajo se, de bo vlada vse to poterdila, kar si bodo sami zmislili. Slovani se v nekterih krajih tako močno teh ljudi boje, de so v mnogih krajih rekli, de so Madjari, ko so jih popisovali, od tod pride, de je število Slovanov pri popisovanju tako majhno, in de je toliko Madjarov, kolikor bi se nobeden ne bil mislil. V mesticu Rosenberg so se samo 4 osebe za Slovane zapisale, ker so se drugi bali naznaniti, kteriga naroda de so. Ti ljudje menijo mende nalaš sovraštvo pri Slovakih zoper vlado zbuditi, ker jim postave in ukaze tako krivo razlagajo! Slovanski vradniki, kterili je sila malo, ne morejo nič opraviti, ker jih madjarski povsod overajo, in z slovanskim vradnikam se clo noben madjarski ne zmeni. Upamo, de bo to reč vlada, ko ji bodo druge opravila pripustile, poravnala in pravico dala, komur pravica gre.
Ogerska. Sliši se, de so se poslanci staro-konservativne stranke na Dunaj k cesarju podali.
Lombar do -beneško kraljestvo. Deželni poglavar za Lombardo-beneško, vitez Toggen-burg, se je že vVerono podal. Ko se bo tam z vojskovodjem Radeckim posvetoval, se bo hitro na namenjeno mesto podal.
*	Zavolj posestva orožja in doprinešenih ro-parij je bil 15. julija Beozzo od stojne sodbo k smerti obsojen. Do zadnjiga trenutka se ni hotel podati, ko je pa imel na moriše iti, je prosil, de naj ga še enkrat preišejo, kar se je tudi zgodilo, ker je rekel, de bo važne reči naznanil.
Povedal je vse svoje tovarše, kteri so bili koj zasačeni (13 jih je bilo), deset od teh sc jih je že udalo.
Tuje dežele.
Bulgarska. Iz Zemuna se v „Union" piše od 23. julija. Hitim vam naznaniti, de je vstaja na Bulgarskein skorej popolnama ponehala, ker je sultan pravične želje Bulgarov uslišal in večidel vsako tirjanje pripravljen spolniti. De se je to zgodilo, se imajo Bulgari zahvaliti žlaht-nimu knezu Serbskiga Aleksandru Karodor-djiču, ki ni nič opustil, visoko turško vlado k temu napraviti. Ker je bilo toliko turških vojakov prišlo, ni noben človek mislil, de se bo ta reč tako srečno končala. Hvala ker-šanskimu vladarju, de sc je tako keršansko obnesel.
* V „Lloyd" se 23. julija iz Vidna piše: Imenovana komisija, ki je bila na Bulgarsko poslana, je svoje opravila zoper vse pričakovanje, srečno končala , in vstajnike primorala, de so se mirno v svoje vasi nazaj podali.
Ko komisija v Belgradčik pride, se zberejo glavarji bolgarski krog nje in jo prijazno pozdravijo in pošlejo pet poslancov iz svoje srede v Vidin, de so tam v imenu bulgarskiga naroda svoje pritožbe in vošila naznanili.
Že 17. so poslanci v Vidin prišli. Riza Paša jih koj k sebi pokliče in zlo prijazno sprejme, jim da sveto obljubo, de bo njih prošnje in pritožbe samimu caru, ki ga je za pomirenje sem poslal, naznanil in podperal. On je pravi vzrok vstaje zvedil in zapisal.
Perva pritožba Bulgarov je zoper divjo ravnanje Turkov pri pobiranju davkov, od kterili, kakor je znano, komej deseti del car dobi.
Prošnja naroda je 1. davke v pridelkih, od kterih sultanu celo nič ne pride, dvigniti; 2. jim dopustiti, de bodo tudi oni smeli orožje nositi kakor Turki in njih sosedje, Serbi; 3. davke po posestvu in premoženju zanaprej zmeriti, in jim naznaniti kraj, kamor jih bodo imeli o pravem času odrajtovati, in poslednji«, dozdajne turške subpašate odstaviti, na kterih mesto bodo sami svoje keršanske sodnike volili.
Paša je poslancam rekel, de njih prošnje za pravične spozna, in de jih bo zvesto svojimu vladarju naznanil. Kar zedene nedolžne žertve, je cesar že ukazal, de se bo za vsako glavo pobitih Bulgarov brez razločka 32,000 pia-strov plačalo, in de bodo ta denar Turki, ki so tega krivi, morali za kazen odrajtati.
S to obljubo so bili poslanci spušeni in v ležiše nazaj peljani.
18. je že prišlo naznanilo, de so Bulgari ležiše zapustili in se veselo vriskaje vsak na svoj dom podali. Včeraj se je komisija so-stavila, ktere naloga je število umorjenih Bulgarov in škodo natanjko prerajtati in vse to v Carigrad naznaniti. Toraj je vstaja srečno končana. Turki mermrajo zavolj tega in se tresejo pred prihodnostjo.
Poljtka. De se poljsko kraljestvo svojimu več-nimu spanju od dne do dne bolj bliža, se vedno bolj vidi. V kraljestvu seje boljarstvo z ljudstvam popolnama razdvojilo in se vidno vladi bliža. Ono čuti, de ne more več tirjanju ljudstva zadostiti, ako noče za beraško palico prijeti. Boljarstvo kraljestva vidi, de mora zvoliti ali svojo pogubo ali se pa na Rusio opreti, in pri takih okoljšinah zvoli posledno. Zavolj tega seje toliko Poljcam milost podelila in znabiti bo mesca decembra vesolna amnestia dana. Ruska politika je poljske plemenitaže, ki se od svojiga veličastva ravno tako težko kakor od sebe ločijo, nase potegnila. Iv temu še pride, dese plemenitaž vedno v Galicio obrača, kjer se poljski plemenitaž vedno pred sovraštvam svojih nekdajnih podložnih trese, ki si njegovo posestvo osvojujejo, in vidi, de, če z vlado derži, z ljudstvam sme in zamore po stari navadi ravnati. Povsod se plemenitažem očita veliko bahanje in veličastvo, de pa zraven tega
raji prepuste svoje iztirane rojake v nadloge poginiti. Zdi se, de so spolnjene besedeKo-sciuskiga: „Finis Poloniae".
Bosna. Iz bosniške meje se sledeče piše; Zadnjič se je po časopisih neresnična novica raznesla od Omer pašata, višjiga poveljnika turške armade v Bosni. On ni iz zunaj-nih dežel doma, ampak je iz varazdinskiga kriškiga polka, ker je bil častnik in se je nad svojim zapovednikam, ker ga je vedno mučil, maševal; toraj je v Turčijo pobegnil, ker so ga sprejeli. On je bistra glava, je dober avstri-janec, ime mu je Lates.
Nov deželni poglavar v Bosni, Hafis paša, je sovražnik kristjanov, on je ravno tisti, ki je zoper Ibrahim-pašata bitvo pri Nisibu zgubil. On bi imel sicer v Travniku stanovati, vendar bo v Sarajcvcm ostal, v glavnem mestu Bosne, ki ima 70,000 prebivavcov. Njegov prednik, Tahir paša je v pravem času umeri, ker ako bi bil on še živ, težko de bi bil c. k. avstrijanski poslanec v deželo prišel, ker se mu je terdo zoperstavil.
Nemška. Telegrafiško naznanil od 29. julija pove, de je bil na Hanoveranskem velik naroden zbor. Sklenjeno je bilo , kralju prošnjo poslati, de bi vojakov Schleswig-Holsteincam v pomoč poslal.
*	Vojvoda Schlesvvig-Holsteincov je sledeči razglas dal:
Ker je schIeswig-holsteinska armada pri Id-stedtu mnogo častnikov zgubila, je naj veči potreba armade, ta nje važni del nadomestiti. — Torej povabimo „častnike vsih nemških armad", ki so mladi in močni in za našo reč čutijo, za ktero se bojujemo, pred ko mogoče v Rends-burg priti, kjer smejo gotovi biti, de bodo vredno stopnjo zadobili, naj stopijo kakor prostovoljci ali za vedno v armado.
*	Akoravno je prusko-nemška zveza (Union) vedno slabši, in se od tedna do tedna bolj razpadu bliža, je vendar, kakor W. Z. naznani, pruski kralj za terdno sklenil, od nje ne odstopiti. Kralj je, ko je gospod Lepel od njega slovo jemal, njemu za gotovo naznanil, de je njegova terdna volja, zveze se deržati.
*	Schlesvvig-holsteinska armada nima toliko mertvih, kakor se je iz začetka pripovedovalo. Njih število znese od 225 do 240, ranjenih in vjetih je pa od 1150 do 1200; med njimi 10 do 12 častnikov mertvih in 70 do 80 ranjenih. Pravijo, de so se Danci zadnje dni spet bolj nazaj pomaknili; na vsako vižo so jim naši topovi mnogo škode napravili, in gotovo so mnogo vojakov zgubili; ranjene imajo v Schleswigu in Flensburgu, in vendar so morali njih mnogo na Dansko prepeljati. V Schles-vvigu so morali vsi možki prebivavci terdnjavo delati.
** Telegrafiško naznanilo izllendsburga pove, de se govori, de se holsteinska armada naprej pomika. Ta in unplat Eider se je zbrala. Glavni stan je v Rendsburgu. Prednje straže stoje do Sehstedta. Rendsburg je zapert; danske prednje straže so razpostavljene do Eider.
*	Ko je pruska vlada zvedila, de so Schles-wig-Holsteinci bitvo zgubili, je sklenila, ako bi se še kaj taciga prigodila, in ako bi Danci naprej stopili, jim svojo armado nasproti postaviti.
Dansko. Telegrafiško naznanilo iz Kopen-hagna pove, de sta general Schleppegrel, ki je pod Napoleonam služil, in polkovnik Trepka Lasa, poprejšni pobočnik generala Cavaignae-a v Algiru, v napadu na središe Holsteincov padla. De Meza, topniški imenitni častnik, ki je Alsen uterdil, je poveljstvo prevzel.
Iraška. V Modeni se po ukazu od 24. julija jezuiti spet sprejeti, posestvo so nazaj dobili, dovolilo se jim je tudi 1. novembra v Modeni, Reggi in Masi šole odpreti.
Francoska. V Parizu vedno ljudi zaperajo, ker so neko skrivno društvo zapazili, ki se je zoper Napoleona zaklelo.
Podonavske knezovine. V „D. Z. a. B." se iz Dunaja 29. julija piše, de zadnje novice iz imenovanih knezovin pravijo, de so vsi ruski vojaki razun 13,000 knezovine zapustili. Turški deželni poglavar, AchmetEffendi, tirja, de se mora še 3000 vojakov na Rusko nazaj pomakniti, de jih le 10,000 ostane, kakor je po pogodbi sklenjeno.
Razne naznanila.
—	V Marchegu je 23 hiš pogorelo; posebno žalostno je, ker so ravno kmetje poljske pridelke pod streho spravili, de jim je tudi živež zgorel.
—	„Pražske Now." pravijo, de se je na Češkem blizo Breznice en 83 let star mož zato ustrelil, ker so mu branili se oženiti.
—	Tudi na Dunaju se je društvo vstanovilo, kteriga naloga je doneske nabirati za vojaški parobrod „Itadecky". Mnogo zlo imenitnih oseb je že temu društvu pristopilo. Upati je toraj, de se bo kmalo toliko nabralo, de se bo zamogla ta naloga vresničiti.
—	Svitli cesar se bo 16. t. m. na zgornjo Avstrijansko in Solnograško v gore na pol podal in konec mesca spet v Schonbrun po-vernil.
—	27. julija je poskusil nekdo v Benetkah glediše „Apollo" zažgati. K sreči so še v pravem času ljudje to zapazili. Ako bi bilo začelo goreti, bi se bila Bog ve kaka nesreča zgodila, ker imenovano glediše leži v sredi mesta, h kteremu samo ozke ulice peljejo. Čuvajoča policija je zapazila neko osebo, zoper ktero se vedno nov sum zbuja, ki je bila torej kriminalnimu sodništvu izročena.
—	Pripoveduje se, de so 39 honvedov v Foldvar gnali. Ko že blizo mesta pridejo, tirja eden od častnika, ki je bil poveljnik vojakov, ki so jih gnali, de bi jih ne peljal kakor hu-dodelnike, in ko častnik na to čudno tirjanje odgovori, kakor gre, mu naenkrat meč vzamejo, vojakam pa puške, in vsih 39 honvedov je ušlo.
—	Sekovski knezoškof so šli birmat na slovenski kraj svoje školije, 1. in 2. aug. bodo birmali u Mariboru, 3. in 4. u Ptuju , 5. v Ormožu za veikonedelski dekanat, 6. in 7. u Lutomiru, 8. in 9. u Radgovini, 10. in 11. u Štradenu (na nemškem), 12. in 13. v Rie-gersburgu (na nemškem).	C—r.
—	Telegrafiško naznanilo iz Pariza pove 31. julija, de se je v x>larseille kolera začela.
—	„Schweiz. Beobachter" piše, de blizo Berna na njivi nekiga vradnika pšenica rase, ktere seme so pred sedmemi leti v Kairi na Egiptovskem pri eni mumii najdli in vsejali, kije zoper pričakovanje kal pognalo, raslo in se tako pomnožilo, de iz eniga zerna 40 bilk skorej seženj visokih rase, ki so debele kakor debel perot, klasje je 4 do 5 palcov dolgo in en palc debelo, in en klas ima naj manj 100 zern, tedaj bi dal en mernik take posejane pšenice 4000 mernikov.
—	VMilani se bo prihodnji mesec umetniška razstava odperla.
—	Cesar Ferdinand in cesarica Marija Ana sta deželnimu poglavarju Bisingen 3000 gold. za pogorele Krakovčane podarila.
—	Iz Ogerskiga se piše, de se živinska kuga tam zlo razširjuje.
—	Ker je vedno dežvalo, ni v Banatu pšenica tako bogata kakor se je popred mislilo; žitna cena je razun turšice poskočila.
—	„Petrogradske novine" naznanijo, de sta bila slavna Čeha Hanka in Šafarik za častna uda javne bukvarnice ruskiga cara zvoljena.
—	Svitli ban se bo podal z svojo ženo za kake dni v Slavonio in potem v Dalmacio.
—■ Deželni odbor na Češkem je z noviga darila za izverstne izvirne češke igre razpisal, in sicer:
a)	250 gold. v srebru za naj boljši histo-riško dramo iz dogodivšine českiga naroda:
b)	200 gold. v srebru za naj boljši ljudsko dramo, ktere predmet pa mora iz sedajnih časov biti, namesti drame zna pa tudi vesela igra biti.
c)	Zraven tega je dovolil tudi en accesit z 100 gold. v srebru. Toraj so bili pisatelji povabljeni svoje dela deželnimu odboru poslati in sicer:
Zgodovinske drame do konca mesca marca 1851.
Druge igre pa do konca februarja prihod-njiga leta, in sicer brez podpisa. Vendar pa se mora ime pisatelja v zapečatenem listku pridjati, na kterem pa zunaj mora naslov igre imenovan biti. Ti listki se bodo še le potem razpečatili, ko bo kteri igri darilo prisojeno; vse druge igre se bodo pa z zapečatenimi listki vred nazaj poslale.
Sostavil se bo odbor iz petih mož, ki so zvedeni in znajdeni v teh rečeh.
Češki deželni odbor se pa pri teh igrah druziga ne prilasti, kakor pravico, jih na gle-dišni oder vpeljati. Z vsako igro zamore pisatelj storiti kar mu je drago, ker ostane popolnama njegova lastnina.
—	Časopis „Minerva" pripoveduje, kako silno so se roparji na Gerškem pomnožili, v izhodnem kraju jih je naj manj 300. Ni davno kar je 80 roparjev, ki so imeli trombe in zastave veliko vas Kolako napadlo in scer takrat, ko so zlo blizo vojaki stali; druga roparska četa, 40 glav močna, je mesto Lamia napadla, se je z kraljevimi vojaki in mestnimi prebivavci bojevala in potem pete odnesla. V izhodnih krajih so pa 4 druge roparske trume, kterih se prebivavci tako boje, de si ne upajo več na polje iti.
—	V Pragi je od 21. do 28. julija samo 6 oseb na koleri zbolelo. Vsih skupej je bilo 16 bolnih, dva staumerla, konec tedna je bilo samo 6 bolnih še.
—• Naj novejši novice iz Černe gore naznanijo , de se je zdravje vladika Černogore zlo poboljšalo.
—	Sliši se, de je bil Franc Jožefov red več učenim podeljen, kakor Dr. Springerju, prof. niathematike, V. Kollarju, prof. slovanske archaeologie, Jakopu Stulcu, korarju, Pavlu Šafariku, Dragotinu Kreilu, Vuku Stefanoviču, Kupehvieserju in Rubnu.
—	Pripoveduje se, de se bo vojaški muze-um napravil, v kteriga se bodo podobe vsake sorte znajd za vojsko in mornarstvo nabirale.
—	Na Piemonteškem, v naj bolj bogatem in in rodovitnem kralju celiga kraljestva so se neki žižki zaredili, ktere tamošnji prebivavci za kobilce derže, kar pa niso. Ti žižki polje in drevesa nanaglama pokončajo, in ko na enem kraju vse snedo, se v drug kraj obernejo, ker ravno tako vse pokončajo. Naj bolj žalostno je pa še to, de, ako te žižke kak dež ali kaj druziga pomori, se iz njih miazmi narede, ki zrak okužijo, tako, de nevarne kužne bolezni iz tega vstanejo.
KI 11
Gazela.
Goreče poslaviti god Tvojiga imena Ukaže nam ljubezen do Tebe iskrena, Slovenske Krajne blagoserčni Poglavar! Tedej, kot zarija pozdravi dan rumena, Al' kakor solnčnozlati blisk snežnih verhov, Veseli Krajne sprejme god Tvojiga imena.
Cesarja ljubljenga namestnik ljubljen nam, Hranitel! sere ljubezen vnel si do plamena, O godu Tvojem v svete želje splameni: Kazlij nad Te se sreča mila, stostremena! In Krajncam bodi Oče dragi mnogo let! HTc kali ti veselja zopernost strupena I Sladko in mirno naj Ti tek življenja gre; ftjerkol' obhajal boš god Svojiga imena, "ITgeja naj Ti bo družica dragocena!
Bitva pri Košicah.
(]4. — IG. januarja 1849 } 0(1
F. Ivocziczka.
(Konec.)
Oni se uderejo za njimi, ali na mostu jih je polomljen top overal. Pripeljali so vendar mnogo vjetih nazaj.
Bitva je bila dobljena, cesarjeva pesem je za-donela; na kervavein bojišču je navdahnutje in veselje. Mala pešica vojakov, ponosna svo je slavne zmage, pozabi težke, osodopolne ure gromeče bitve, je malo občutila hudi mraz, je bila srečna! V vsakem obrazu se je bral zmagni ponos; naš vojvoda, ti češki lev, ki je vedno z merzlo kervjo vojsko vodil, sc zahvali po težki bitvi svojim vojakom za zmago.
Veselega čuta so se dvigavali persi vsace-ga vojaka, polne navdahnutja za sveto reč, za cesarja, za domovino in Slika.
Proti 4% popoldne pridemo z gromovitim petjem in veselo glasbo v glavno mesto zgornjega Ogerskega, v drugokrat po velikih do-godbah vročega dneva.
Grof šlik na čelu z buzogany-om #) v roki, kterega je na bojnem polju pobral.
Ako bi bil vojaški oddelk dovolj konjkov imel, bi bili sovražniki popolnoma pobiti.
Kolikor so oči sovražno vojsko zamogle pregledati, je imel sovražnik 18 honvedskih in bataljonov narodne straže, 34 topov in 100 konjkov, vsih skupej krog 23,000 za kterimi jih je še kakih 12,0OO v pomoč stalo.
In tej sili nasproti je stalo v bitvi le 14 kom-panij pešcev, 1'/2 divizie konjkev, dve pešni in pol raketne baterie. — Taka zmaga se zdi neverjetna!
Zguba vojaškega oddelka je bila silno majhna, sovražnikova se pa ne more natanjko naznaniti, ker je mertve in ranjene na voze naložil in preč peljal. Vse se pa zdi, da je mnogo ljudi zgubil. Zraven tega je pustil 10 šestfuntnih topov in 6 vozov Qz kterih je bila pozneje Šlikova bateria sostavljena), potem eno zastavo, 3vozove za vojaško pripravo voziti, 750 vjetih, med njimi 20 častnikov, 1800 pušk in 41 konj.
Med bitvo, ko še ni bil izid gotov, se je že po ulicah v Košicah marsikter mestjan v honvedski obleki z trojobarvo pokazal, da bi bil vstajnike v mestu pozdravil. Kako hitro so se pa ti možje preoblekli, ko so začuli cesarsko pesem.
Slišalo seje, da Meszaros nima tako sovražnih misel, kakor bi se imelo misliti, ker je vodja vstajnikov. Pravijo, da je v neki ker-čmi več ur zastonj čakal avstrijancev, da bi se jim bil podal.
V bitvi pri Košicah je stal v pervih verstah in je smerti iskal. 6. januar 1849 je bil praznik za celi vojaški oddelk.
Po slovesni Božji službi so bile svetinje razdeljene med tiste vojake, ki so se v Bitvi pri Budameru slavno obnesli. Sam general Šlik jih je razdelil, obdan od vsih častnikov, in je vsacega, komur je svetinjo pripel, serčno za roko stisnul.
Zdaj stopi, svetinjo prejeti, sivobrad z vojaškim križem in svetinjo hrabrosti okinčan vodnik Šindelka, pred generala, ker je pri Budameru z sastavo 3. bataljona Mazuchelli kakor zid stal.
Grof Šlik je bil vidno ganjen, ko sivega ju-
*) Mala železna sekira, ki ima 4 čevlje dolg ročnik.
naka zagleda. On ga sprejme z besedami: „Stari, kako si se pa zmotil v verste mladih vojakov?" In, ko ga objame, poljubi in mu svetinjo pripne, mu roko poda, ter se loči.
Ko general svetinje razdeli, nagovori še vojake s krepko besedo in zavpije slavo z odkrito glavo cesarju in avstrijanski armadi.
Pripovedka od zaklete deklice.
Bil je enkrat en pastir, kakor je še dandanašnji marsikter. Pa tisti pastir, Kavselc po imenu, je imel vender to imenitno in dobro lastnost pred vsimi zdanjimi pastirji, de je bil zlo radoveden. Marsikdo si bo niorde mislil, kako je to, de je gologlava in bosa, de zdaj pastirji niso zijalasti, sej vender vse ovohajo in oslede, kar je tujiga. Pa so tudi zijalasti, de bi pogledali, kje se živina pase? — Ne! Marveč svojim kravam radovednost prepuste. Če bi to nikomur v kvar ne bilo, naj bi že šlo. Pa živina je za več občutkov radovedna, slasti za okus. In tako se zgodi, de potem te radovednosti kmet ne more nasititi, ker se mu ajda in drugo žito popase. Pa vse drugači je bil Kavselc. Bil je čverstiga mesa in čverste duše, ki se ni stvarice tujiga pritaknil al se je svojim rogatiin podložnim pritakniti dal. Veroval je zlo v čudeže, zato ker seje tudi njemu enkrat en prav očeviden čudež primeril. Šel je namreč zraven mavre, ki je zvonec nosila in je krave štel. Buza kluna! kaj je storiti — ene manjka. On vzame kapico raz glave in kliče svetnike, slasti pa svojiga patrona sv. Ošpica na pomoč. Svet Ošpic mu tako na strani stoji, de ko gospodar mavro z zvoncam z drugimi kravami vred šteje, clo nobene živine ne pogreši. Kavselc je zdaj še veliko bolj v sv. Ošpica zaupal, tako de je vselej, kadar ni mogel kakiga lešnjeka, ki je bil previsoko, odtergati, k njemu molil in se mu priporočil.
Enkrat je živino na pašo gnal, ko je bilo strupeno vroče. Krave po tleli polegajo. Tudi on sam si hladne sence v eni jami poiše, kamor si mahu nanosi in se potem vleže. Naenkrat se mu zdi, de nekdo blizo njega zdihuje in joka. On se vzdigne in sliši, de plak iz jame pride, ki je globoko v hrib deržala. Varno stopa v votlino. Kmalo pride do železnih vrat, ki se na hip odprejo, ko sc jih dotakne. Prišel jc v veliko, svitlo sobo. Scer ni bilo nobene luči vidili, pa slonelo je ob steni devet demantov, kterih je bil vsakteri veči kot nar veči mlinski kamen. Stara resnica je, ker smo jo že od naših pestem slišali, de se eno zerno demanta že tako sveti, de zamore devet moj-šker zraven šivati. Po tem se zamore luč preračuniti, ki so jo ti silni demanti dajali. Kavselc ostermi, de se dolgo ne premakne. Ko bolj na tanjko po izbi pogleda, vidi pri uni steni kamnitno mizo, na kteri tako zala deklica sloni, de ji clo rudečelasa in čer-nozoba županova Špela ni enaka. Že se ji je hotel bližati. Pa matern poduk mu na misel pride, de v vsaki ženski devet škratov tiči in de se vsim devetim tisti zapiše, ki se z žensko peča. Torej je že nogo nastavil, de bi iz tega kraja, ki ga ima devet hudičev v oblasti pobegnil. Pa deklica ga ustavi rekoč: „Ne boj se. Jez sim tu zavolj pregreh svojih staršev zakleta. Če me rešiš, so vsi li dnarji tvoji". Kavselc na tri kadi, ki so bile vse do verha z zlati napolnjene, pogleduje, misli in misli in
To se že zamorem storiti, meni Kavselc in serčne molitve sv. Ošpicu pošilja. Popred ni dveh psov vidil, ki sta na sredi izbe sedela in ga tako pisano gledala, kakor de bi ga liotla ži-viga požreti. Ko pa zdaj počasi proti deklici koraka, tako strašno nad njim zalajata, de misli Kavselc, de ga mora hipama konec biti. Ko pa vidi, de je še živ, se umakne in kot strela proti vratain buti. Bog ti lonaj sveti Ošpic! kriči, mati so prav imeli; ženska se prilizuje, dokler ne zapelje. „Stoj", upije deklica , „ne zametuj tako lahkomiselno svoje in moje sreče. Psa le strašila, pa nič ne storita. Pojdi nazaj in podaj mi roko". De mi jo odtergaš, ji odgovori Kavselc, ki seje tresel, kakor žolča o pustu. „Tedej", pravi zakleta, „je še ena pot odperta, po kteri zamorem rešena biti. Prosim te, pojdi v ccrkev po mašni plajš, nesi ga k tekoči vodi, deni ga vanjo
n ga notri pusti, de se tako namoči, de več po vodi ne splava". To je Kavselcu nekoliko bolj všeč. To pa že, pravi on, mislim, de mi ne bo vratu vlomilo. Beče, steče in gre v cerkev po plajš. Ko ga namoči, ga silna radovednost obide, čimu de bo nek deklici. Vga-nil sim jo, pravi čez en čas, ženske rade vse za plajšem in skrito delajo. Vedno so polne muli, pa nočejo, de bi one pred svetam brenčale. Vse gre le po ulicah in nič po velki cesti. Sonca ne morejo terpeti, megle in te-moto ježe kakor žabe dež al pa jez leševje. In čimu ravno mašni plajš. Ha ha ha! to se ve, to se ve! Mašnik roke veže, pa možu vrat in roko zaveže in mu žep odveže, de je joj! Pa žene se za to ne zmenijo. Svet Ošpic in vsi patroni krav in konj in oslov naj se mo-žkili vsmilijo.
Tako je Kavselc modroval, ko je mašni plajš nesel. Kadar pa k sobi v jamo nazaj pride, se serčno kesa, de je nazaj prisleparil, ko je vender ženske goljufijo poznal. Vrine se mu misel, de je že gotovo tako preslepljen, de se več izmotati ne more. Če bi dnarjev notri ne bilo pravi, piši me vuh potem deklica, soba in zobak. Pa tako sim zgubljen! Sveti Ošpic! če sim ravno proč, reši vsaj moje truplo in in mojo dušo. — Ko k mizi pogleda, vidi deklico zdihovati in jokati še veliko hujši kot pervikrat. Pa vidi tudi grozovitna psa še veliko serditeje vanj režati, kot popred. Zopet se mu vse temno pred očmi naredi, tla in stene verte, pri ti priči, misli, sc bo v strašno brezno pogreznil. Zapeljivka, začne kričati tu imaš kar si liotla. Na plajš! svet Ošpič pomoč! Škratje, škratje! — Ženske v sedanjim času imajo usta, tako de se jim še dostikrat po pravici očitajo. Pa zlo dvomim, če jih je tudi ta zakleta deklica imela, ker nič ne slišim, de bi jo bil o kričanju svojiga rešitelja smeh al kaj taciga posilil. Reče mu le, de naj se psov clo nič ne boji, ker nimata nikakoršne oblasti do njega in de naj plajš proti nji verže, pa ne močno, de na steno ne prileti. Ko bi se to zgodilo, mora tudi zanaprej zakleta ostati. Kavselcu se tako vse po glavi suče, de le besedo „verzi" sliši. On zagrabi tedej mašni plajš in ga z obema rokama tako zadrevi de žvižgavši skoz sobo v steno prileti. Iz nar globokejši globine serca deklica zastoka, ko vidi, de je rešenje, ki je že tako blizo bilo, spodletelo in de mora še dalje strašna zobaka za čuvaja imeti. Tudi meni se zlo čudno zdi, de Kavselc ni svojiga dela srečno doveršil. Kakor bravci vidijo, je malo darov uma prejel, zatorej je ravno čudno, de mu nT dobro stekla. Sploh se je bistri glavi popred rado spoderk-nilo in le z maliga je raslo veliko. Pa izjeme so povsot, vender sc jih v ti reči po svetu včasi ni ravno veliko primerilo; tako de bi ne bil kak pervošolc težave imel, se jih v nekaj minutah navaditi. Naj bo že to, kakor hoče, gotovo je, de je Kavselcu spodletelo, če ravno še ni imel časa se tega prepričati. Koj ko mu je plajš iz rok, plane iz praga nazaj , psa za njim in — kaplja mu na nos pade. On pogleda, se stegne, vse, kar je vidil in doživel je bilo sanje in on leži v jami na mahu rahlo in mirno. Ko je spal, se je nebo z oblaki prepelo in kmalo se je dež vlil, ki ga je veter tudi v njegovo spavnico zanašal. Kavselc vstane, si mane oči in gleda po kravah, ki so že same domu potegnile. Zlo ga skerbi, kaj bo k tem gospodar rekel, de ni z živino vred domu prišel. Počasi tava po hribu in eno za drugim pravi: To bi se mi nc bilo zgodilo, ako bi se ne bil z žensko pečal.
J. Terdina.
Telegrafiško kurzno naznanilo deržavnih pisem 3. velk. Serp. 1850.
Deržavne dolžne pisma po 5 od 100 (v srebru) 9813/,,,
» » » »4 » »	» 4
Obligacioni avstrijanskili pod in nad Anino, českili, morav-skih, silezkih. štajarskili koroških, krajnskih, goriških in dunajske višje kamorne urad-nije.
Dnarna cena 3. velk. Serp. 1850.
V dnarju
Cesarskih cekinov agio (od 100 gold.) 21 '/„ gld.
Srebra	» » » » 15% »