52
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J ar o sla v.
22. Španjci.
(Konec.)
Pripoveduje se o Aragoncih naslednja označivna povedka. Nek veleposestnik je pridelal toliko vina, da ni vedel kam ž njim, zmanjkalo mu je posode. Dal je oznaniti na boben v bližnjem mestecu, naj dojde k njemu, kdor se hoče zastonj napiti vina, pa tudi nesti domu. Prvega dne je prišlo mnogo gostov z vrči in steklenicami, a druzega dne ni bilo nobenega. Veleposestnik zopet veli hišniku, naj gre in oglasi meščanom, da še morejo dobiti vina. HišniK je šel na trg med ljudstvo, ki se je bilo na bobnanje nabralo, ter povedal, da je še viua na ostajanje, naj pridejo po-nj. A kaj so mu naredili! Nekaj časa je zbrana množica molče poslušala hišnika, ^naposled stopi eden naprej ter omeni v imenu vseh: „Če hoče gospod grof, da pridemo po vino, naj nam pripravi tudi sira, za samo vino ne maramo." Veliko bolj obrušen in okreten je Katalonec; on je svobodoljuben, ponosen, in drži mnogo do sebe, zoprna mu je vsaka samovoljnost in ugnjetavanje. Jako skrbno obdeluje kamnito zemljo, in po vseh dolinah gorate njegove domovine dobiš lepih vrtov, sploh sadovnjakov, vzlasti rad sadi olive, orehe, mandeljne, naranče in ci-trone. On je jako zanesljiv prijatelj, a tudi na vso moč osvetljiv nasprotnik, in v togoti koj prime za nož. Na vojski je hraber, ali premalo se drži reda. Najpo-rabljiveji je kot guerila, za to je kar ustvarjen, povsodi obletava sovražnika, ter je tako brzih nog in vztrajen, da bi skoro ne vrjeli. Ža časa španjskih medsebojnih bojev prišlo je petsto prostovoljcev iz Katalonije v Madrid v petih dneh. In kedar so došli ti dolgi, skoro divji možaki z rudečimi kapami, v pisanih plaščih, s puškami preko ram in z dolgimi noži za škrlatastimi pasovi, tedaj je groza objela vse mesto, in kaj bi ga ne! Koj, ko so ti možaki stopili v mesto, posekali so dva meščana. Ce pa potuik opazuje te ljudi na njihovih domeh, vidijo se mu vsi drugačni. V vsaki hiši marljivo delajo, možaki se ukvarjajo s kamnito zemljo, ženske pa čip-kajo. Po vseh vaseh naletiš na žene in dekleta, ki urno   in   ueutrudljivo   izdelujejo   lepo   robo   za  mantile
Španjkam. Nikjer ne slišiš petja ali igranja na gitaro, tudi ne navadnega narodnega plesu kot drugod , kajti tu velja gaslo: Delajmo, če se hočemo preži viti. In prav ta vseobčna marljivost je pripomogla, da se je sijajno razvila trgovina barcelonska; nje pristanišče je najbolj na glasu na vsem polotoku, in mesto samo je eno naj-znamenitejih tržišč vse Evrope.
Sedaj pogledimo Kastilca. Rad se baha, in do dela mu mrzi; brezdelnost je njemu prava zabava. Pojdi po kastilskih mestih, in videl bodeš, da se ti lazaron niti ne gane, da bi delal, dokler ga ne prisili skrajna potreba. Cela gruča lazaronov leži ali sedi na tlaku mestnem, kakor krokodili ob Senegalu, kedar se grejejo. Če vprašaš tega ali onega, ali bi hotel za primera > nagrado nesti paket v gostilnico. niti odgovoril ne bode koj ta lenuh, ali hoče ali neče, in če ga še poprašaš dvakrat, trikrat, obrnil se bode na d*rugo stran rekoč: „Sem uže zaslužil eden real, in za danes ne potrebujem več, jutri če Bog dade, zaslužil bodem druzega.
Vse drugačen je Galičan, njega je sama marljivost, kolikor ga je. Ko) za mladih let gre iz ubožne in gorate domovine svoje na tuje, vzlasti rad v Madrid ali v Lizbono, pa tudi drugam, kamor mu kaže, da si kruh služi kot težak in nakladač, ali kot navaden d lavec v pristanišču. Varčuje kar se da, da si nekoliko privarčuje. Če se je mu to sponeslo, tedaj se vesel vrača domu, kajti on ima posebno ljubezen do rodne zemlje, kakor sploh ona ljudstva, katerim je gajda ali duda najljubši uarodoi nastroj. Bolehava pa rad na domotož-nosti, toraj tudi ni prida vojak, vkljuo temu, da je hraber. Lakomen je neverjetno, toda na vso moč pošten. Ker je nepripraven , malo obrušen in omejene pameti, imajo ga za bedaka po Španjskem, vzlasti v gledališnih igrah je pogosto na vrsti. Podoben mu je sosed njegov Asturec, ali le ta se da veliko laglje obrusiti in izuriti. Zaradi tega ga radi jemljo v služho na tujem, vzlasti kot postrežnika, in ker je udan in zvest, zato si polagoma pridobi neomejeno zaupanje svoje gospode.
Na najslabejem glasu so Valenci, to je, stanovniki one lepe pokrajine, ki leži ob vzhodni strani osrednje Spanjske, in o kateri trdijo, da je pravi raj. Tu je nebes skoro vedno jasen , zemlja je jako rodovitna in skrbno obdelana, tu se vrste sadovnjaki, vinogradi in njive s kulturnimi rastlinami. Stanovniki vedo samo iz knjig, kaj je megla ali slana. Izmed dražestnih gajev in gajičev gledajo čedne vasi, in prekrasni dolovi se širijo med gorami. Trta rodi tako bujno, da pojedini grozdi tehtajo po 6—14 funtov. Tu je v izobilju mandeljnov , smokev in dateljnov, pa tudi skoro vse sočno južno sadje povoljno obrodeva. Se ve da to velja le za morsko obrežje, kajti zahodni kos dežele pokr vajo strme in razdrte gore. O Valencu trdijo, da je varčen, jako trezen in delaven. Za čuda marljivo obdeluje zemljo. Tu izkoplje ali sezida vodotoče, ter napelje vode na njive in travnike na milje daleč; kjer je kolikaj vlage, uže ti ogradi njivo, in če je obronek prestrm, tedaj zloži s kamenja grede, katere nasuje 8 prstjo, in potem posadi s Koruzo ali poseje z zelenjavo. Ce ne more napeljati vode po rebrih, zasadi jih s trsjem, in če tudi ono ue vspeva, tedaj posadi rožiče, ki vspevajo tudi na najslabeji zemlji. Ali Valenec vendar ni na dobrem glas'. On je brezvesten, malodušen, krvižejen, naj-manje razžaljenje zavede ga na strastno osveto, zato je tu toliko zavratnih umorov . da pride povprek po eden na dan. Pri vsem tem je Valenec jako vesel, dovtipen, ust ežljiv in živahen, ter ves zaverovan v godbo in ples. Cerkveni prazniki so podobni posvetnim veselicam.
Na najboljem glasu pa so Baski. Oni so zvesti, zanesljivi, delavni, spodobni v vsem vedenju, hrabri in svobodoljubni, a očita se jim neupogljiva trmoglavost. Najnoveji   čas  pa,   kakor   se sporoča,   zgodi  se  največ
53
zločinov prav v Biskih. vzlasti pogostoma umori, poboji
in nevarne telesne poškodbe. Zatrjujo, da to neznansko
podivjanost je  zakrivila sedemletna medsebojna vojska.
Najmanj zločinov se zgodi pri ubozih in preprostih
Asturcih.
*
Sedaj pa še eno za   „pust in post".   Narodna naša pesem we\i:
Komar je z muho plesal, Da se je svet potresal.
To se je ponovilo lanskega leta. Kako neki? Recimo , da ta komar je Bismark, a muha, da je kraljevina španjska, pa smo vkup. Vse velesile evropske se zganejo, kedar mogočni in oblastni Bismark kihne, ter zavpijejo v strahu: „Bog nam pomagaj!" Ne tako Španjska, da-$i stoji zadaj v koncertu evropskem. To se je jasno pokazalo bas lanskega leta. Svet je osupnil in se stresel, ko je videl, da se je Španjska z Bismar-kom spustila v ples, ter je boječe usklikal: „1 kaj pa misli ta muha španjska!" Pa gledi, ta ples je Bismarka brzo upehal, in začel je gledati, kam bi skočil in se oddahnil. Toda povsodi so imeli vrata zaprta, samo v „Kanosi" ne.
Svet se dobro spominja, kako je Bismark unega leta zarezal: „V Kanoso ne pojdemo!" Pa gledi, prav ta Bismark je šel v Kanoso, in je tudi moral iti, Španjci so ga prisilili. In letos, ni še davno temu, zahvalil se je cesar nemški, zahvalil se je prav toplo sv. očetu, da so Bismarka v Kanosi sprejeti blagovolili.