Ljudski učitelj in kmetijstvo. Poroča Fr. Vendramin. Presojajoč zakon o predpisanih predmetih za Ijudsko šolo, sem našel, da je neki predmet, ki bi bil za ljudsko, odnosno deželno šolo sploh izredne važnosti, izpuščen, da ni tedaj obvezen predtnet, dasi ga v ljudski šoli vendar poučujemo. Ne vem pa, po kateri poti se je prišlo do tega, da se je ljudskega učitelja prisililo v to, da ga poučuje. Ta za šole na kmetih toli važen, a preziran predmet je kmetijstvo. Učitelja v Ijudski šoli se sili, da poučuje kmetijstvo, dasi se ga ne odškoduje za trud; tudi se ljudskošolskemu učitelju ne prizna sposobnosti v poučevanju tega predmeta, niti da bi se ga podpiralo, a kaj šele zato odškodilo ; o tem niti ne govorim, saj za učitelja je dovolj, da je njegov stan časten, več mu ni treba. Učitelj živi lahko od same časti in od samega ponosa. No, poreče se mi — odškodilo! — čemu neki ?! Saj učitelji sami ne znajo kmetijstva, kako si toraj upam izustiti besedico o kaki odškodnini. Le poglejmo šolske vrte, v kakovem stanju so! Ako bi učitelji uspešno poučevali kmetijstvo, potem bi nam ne bilo potreba deželnih kmetijskih učiteljev, ki jih mora uboga država tako mastno plačevati. Ali čemu nam pa nalagajo, da moramo vendar le poučevati ? Česar nismo zmožni, tega naj se nam tudi ne poveri. Naj se nam tedaj še to odtegne, kar se nam je izročilo in mi bomo še hvaležni za to. No, seveda, za otroke znate že dovolj, ali za odrasle pa ne, bi gotovo dobil tolažljiv odgovor na to. Vprašam pa : Jeli se da ta predmet kako deliti na kmetijstvo za otroke in kmetijstvo za odrasle? Ne, ker menim, da kmetijstvo ostane vedno kmetijstvo, in kdor ga poučuje, ga mora sam dobro umeti, potem šele more o njem predavati — bodisi šolski mladini ali odraslim. Ker poučujemo v ljudski šoli ktnetijstvo, ker so natn ta predmet poverili, menim, da so si oblasti tudi bile v svesti, da smo temu kos in to na podlagi maturitetnih dokumentov. Ali se mogoče ne sme"m sklicevati na te dokumente ? Ako ne, čemu jih neki imamo ? Odvzame naj se nam tedaj dosedanja pravica o poučevanju kmetijstva in naj določijo učitelja, ki mu priznavajo sposobnost, da more na- stopati s poučevanjem pred občinstvom, naj on ta predmet poučuje, da dobe otroci kaj celotnega ! — Proč s polovičarstvom! — »Da, da, prav, ali ugled naš bi pri tem trpel«, tako se mi poreče! Ugled bi trpel 1 Ali ne trpi že sedaj v isti meri ? Saj hodijo že sedaj posebni kmetijski nčitelji v posamezne občine, ter predavajo vsako leto cel6 po enkrat in to večkrat po eno celo uro, in ponavljamo: po eno celo uro, celih 60 minut. To je dosti, tu so uspehi zagotovljeni I Ljudstvo nese tudi naukov za vse leto zadosti domov. Ah, to morajo biti res same zlate in z mano in medom obsute besede. Ljudski učitelj poučuje pa poleg drugih brezštevilnih predmetov po 2 uri na teden ; in to 46 tednov, v letu tedaj 92 ur. — 92 ur v letu brezplačno — zastonj, a kmetijski učitelj pa eno celo uro, to je približno ena cela -$\ od tega, kar ljudski učitelj ; ali kakšen kontrast: on za mastno dieto približno 20 K, a ljudski učitelj, ki je itak za svoj trud preplačan — delaj 92 krat toliko — pa zastonj 1 Kaj ne, kakova logika! Tako ne gre; mi smo tudi tukaj, dajte nam kar je našega ; Ta predmet je naš in ponavljam, ta predmet je naš ! Hočemo torej, da se nam ga tudi poveri popolnoma, ter se nam ga izroči popolnoma v našo oblast, zakaj če smo sposobni, da poučujemo v ljudski šoli kmetijstvo celih 92 ur na leto, smem brezdvomno upati, da tnorem spraviti tudi za eno uro v letu iz vseh svojih znanosti toliko snovi ter stopiti pred občinstvo z istimi uspehi kakor kak drugi učitelj ! Zalostno je sicer pri nas, da se na naših učiteljiščih stavi na kmetijstvo tako malo pozornosti! Ta tako važen predmet se poučuje le eno leto in to na »slovenskem« učiteljišču v blaženi nernščini. No, pardon ! Menim, da je to pravilno, zakaj pri Slovencih se pove vsaka važnejša stvar v nemščini. Zato predavajo ta predmet v nemščini, da kandidat-Slovenec bolje razume. Toda pustimo jezik pri tem predmetu, pustimo narodni ideal in bodimo realni, kakor je tudi predmet sam ! Poglejmo malo, koliko manjše vrednosti, da, celo koliko predmetov, ki so sploh brez vsakega pomena za nas, prično poučevati že takoj v I. tečaju in poučujejo do četrtega, a kmetijstvo pa le en tečaj. Čemu, vprašal sem se mnogokrat, je pač ta tortura s to nesrečno godbo, ki dela marsikomu toliko preglavice! Čemu nam služijo gosli, čemu klavir in v najnovejši dobi — orgle ? Čemu pač vse to ? Je li morda šola zaradi petja ? Najbrže ne. Pa saj tudi naše gospice koleginje poučujejo uspešno petje, četudi marsikatera ne pozna ne violine, ne klavirja, še manj pa orgel. Da, res, idealna, lepa je glasba I A v marsikaterih zakotnih zapuščenih krajih na kmetih minejo kmalu ti ideali in uboge violine tiče v kakem kotu med staro šaro z raztrganimi strunami. Tam leže pozabljene gosli in trohne, dokler jih ne trešči nemila usoda preko vrat ali oken ! Kaj pa s klavirjem? Ali je ta kaj na boljšem? Nič, prav nič, večkrat zanese slučaj najboljšega pianista v takove zakotne kraje, kamor ne more s klavirjem! Vprašam pa, če ga sploh ima? Da bi si prištedil zanj, je težko verjetno pri današnjih razmerah. — (Konec.)