Ah, te rože ...
p^'j, te lepe rdeče rože! Kakšen križ je z njimi! Tako %*?-¦ so nežne in izbirčne, da Bog pomagaj! A Tončka jih ima vendar rada — največje njeno veselje so, in vse bi dala zanje. Ogleduje jih rano v jutru in zvečer jih mora zopet obiskati, predcn odide spat. Saj so pa tudi tako lepe in vabljive: diše tako lepo in prijetno, da se zdi človeku, da ga ie dobrotni Bog prestavil v raj, ko hodi med njimi. Ni torcj čudo, da jih Tončka goji s toliko skrbjo.
Ampak — vse tnine . . .
* Ko se je šla Tončka snoči poslovit od svojih varovank, je vel mrzel sever, in polastil se je je strah: Kaj, če pozebejo rože in uvenejo?! In ogledovala jih je Tončka dolgo in vonjala vsako posebej. Naposled je odšla — pa zaspati ni mogla. Premišljevala je v postelji, kaj bi bilo, če bi padla slana in bi rože po-mrznile in uvele. Vsa je zadrhtela, ko je pomislila na toliko nesrečo.
Ko je naposled  zaspala  utrujenosti,  se ji je sa njalo, da je zapadel sneg: vse naokrog je bilo pokrito z mramornobelim prtom,   in rože so se držale klavrno. Komaj se jim še pozna rdeča  barva.   Tončka  zajoče in  hoče k njim,   da jim otrese   sneg.   Ročno  stegne
roki, da prime vejico------pa pade na tla raz posteljo
ter se vzbudi.
Nekaj časa je gledala Tončka začudeno okrog sebe, potem pa je začela jokati, deloma vsled bolečin, ki jih je povzročil padec, deloma vsled negotovosti, kaj je z rožami.
Na njen krik pridejo v sobo mati. Preplašeni za-kričL, ko zagledajo hčerko na tleh pred posteljo. Urno
ISO.   156   P3                                    •
stopijo k njej, jo dvignejo in jo začno IjubeČe izpra-ševati, kaj ji je.
,,Sneg.. . mama . . . moo ... je... rože . .. eee..." zaplače Tončka.
Mati jo gledajo začudeno. Dolgo jo morajo iz-praševati, da zvedo,   kaj je povzročilo Tončki žalost.
,,Kje je sneg, revica mala? To se ti je sanjalo. Rože niso uvele in tudi snega ni."
Deklica pa gleda neverjetno, a naposled se vendar da preveriti. Zleze v posteljo in kmalu trdno zaspi . . .
Ko se je Tončka zjutraj vzbudila je bilo še mračno. Za trenotek je poležala, a ko se je spomnila na svoje sanje, se je prestrašila in urno skočila iz po-steljc. Oblekla se je z naglico, da bi ji je človek nikdar ne prisodil, in brzo stekla na vrt. A ko je stopila iz hiše, jo je zazeblo, da se je vsa stresla. ln ko je po-gledala po vrtu, je bilo vse belo : mrzla slana je ležala naokrog.
Tončka je stekla k rožam, ki so pa bile skoraj prav take kot one v sanjah. Tedaj je pa zaplakala, kot bi ji bili umrli starši,   in   trepetaje  je vzdihovala:
,,Ah, moje uboge rože!"                     Gnjevoš