Nfkaj o nasprotnih denarnih zavodik. (Konec.) Zgodilo se je toraj tudi pri našem kmetu iz Kalobja, da je sicer nekaj časa redno plačeval, svoje doneske graškemu ,,Selbsthilfsverein-u", potem je pa prišel v denarne stiske, da ni mogel več plaoevati. Društvo gajepa na to tožilo na poplačanje celega posojila z obrestmi vred od takrat n aprej, ko je nebal plačevati. Kdo bi tu ne prašal, kako je to mogoče, kam se je pa obrnil ves denar, ki ae jebilnašemu kmetu odtegnil pri izplačanji posojila in ga je ta potem še sam plačal društvu v teden skih doneskih? — Odgovor na to prašanje nam daje § 10 društvenih pravil, ki določuje, da zgubi vsak ud, ki kljubu oporainu tri mesece na svoj delež nič ni plaeal, vse pravice kot ud društva, toraj tudi vse, kar je bil na svoj delež že vplačal, in vea denar, ki ga je plačeval znabiti že tri ali štiri leta, zapade na korist dotičnega oddelka ali sekcije. Ravno tista točka pravil določuje na dalje, da ima ravnateljstvo pravico takega uda izključiti iz društva. Ta določba je posebno važna za dolžnike društva, kajti ti se potem takoj tožijo na poplačanje celega posojila z obrestmi po 7x/2 °/o od tistega dneva naprej, ko so nehali plačevati redno doneske. Naš kmet iz Kalobja je nebal plačevati meseca marcija 1889; meseca septembra je bila potem zoper njega vložena tožba na poplačanje celega posojila po 450 gld. s Vj2 °/o obrestmi od meseca marcija 1889 naprej. Nam sicer ni znano, ali ga je ravnateljstvo že izključilo iz društva, pa po pravilih se je to labko zgodilo. Da mora tako postopanje denarnega zavoda gospodarja uničiti, je očividno. Se ve, da bi se lahko ugovarjalo, da naj dolžnik zaostale zaeske na svoj delež doplaŽa in potem se po obteku petib let posojilo itak povrne. Toda po- zabiti ae ne sme, da ravno naši kmetje dostikrat ne zamorejo redno plačevati, kakor smo to že zgoraj omenili, in da imajo, kakor tudi že rečeno, pravila tega društva določbo, da ima ravnateljstvo pravico uda izkljuciti iz društva, ki svojih dolžaosti ne spolnjuje. Deležnik toraj društva ne more siliti, da bi po obteku treb mesecev še sprejelo zaostale zneske na delež, ampak odvisno je to le od ravnateljstva; če to sklene, da se dotični ud izključi, zapade brezpogojno vse, kar je ta že plačal, in ravno v tej okoliščini tiči največja nevarnost, ki preti našim kmetom od strani graškega ,,Selbstbilfsverein-a". Pomen tega društva za naše ljudstvo je pa treba pojasniti še iz drugega stališča. Pravila so namreč, kakor že rečeno, že sama na sebi prav težko razumljiva; vrh tega so pa, se ve, da samo v nemškem jeziku sestavljena, nemška so tudi dolžna pisma in tožbe, nemško in le nemško je splob vse, kar ti pride od tega društva v roko. Kdo hoče biti porok za to, da se ubogemu kmetu od strani agenta vse natanko in prav razodene, kakor kedaj, kje in komu mora plačevati in kakšne posledice ima zaostajanje s plačili. Žgora.j imenovani kmet iz Kalobja ni edini, ki je pri ,,Selbsthilfsverein-u" že škodo trpel. Tudi blizo Št. Jurja bivajoč kmet dobil je pri tem društvu meseca prosinca 1. 1889 posojilo po 150 gld ; ki se mu je, se ve, da izplačalo po odbilku zneskov na delež. Tudi ta kmet je nekaj časa redno plačeval doneske za delež ter se je svota plačanih zneskov že nabrala na 47 gld, katera svota je pa potem zapadla v korist društva, ker je dolžnik z daljnimi plačili zaostal tako, da je moral potem plačati celo posojilo po 150 gld. s 7'/g% obrestmi in stroški vred, ki so bili tudi precej znatni. Se ve, da mora vsak kmet, ki želi posojilo dobiti od ,,Selbstbilfsvereina", imeti vsaj dva poroka, dostikrat pa tudi več, in dati ob enem dovoljenje za vkujižbo posojila, katera se tudi takoj izvrši, če dolžnik le nekoliko zaostane j3 plačili. Castiti bralci bodo prašali, kako neki to pride, da se ravno v Št. Jurskem okraji kmetje tako radi do graškega ,,Selbsthilfsvereina" obra čajo za posojila. Mi sicer ne vemo, kakšen delokrog ima imenovani denarni zavod pri nas Slovencih, gotovo so pa tudi že po drugih krajib jemali slovenski kmetje posojila pri tem društvu. Kar se pa tiče delovanja ,,Selbsthilfsver eina" v Št. Jurji in okolici, moramo svetu razodeti, da ima tam to društvo agenta (ali kakor se že imenujejo zastopniki ,,Selbatbilfsvereina" na deželi), ki si mnogo prizadeva in se trudi, da bi, kolikor mogoče, kmetov dobilo posojila pri ,,Selbstbilfsvereinu". Ta agent ni nihce drugi, kakor Še ntj urski nadučitelj Peternell, kateri dobiva za posredovanje pri dobivanji posojila od dotienega izposojevalca samega plačilo po 4—5 gld. Mi ne bodemo sodili o tem, je-li dostojno tako delovanje za službo nadučitelja; gotovo bi pa bilo za gosp. Peternell-a boljše, da bi deloval edino le v delokrogu, ki ga ima kot učitelj ua ljudski šoli, in naj bi si prizadeval, da bi potiliuile pritožbe objavljene že v časnikih, da je Šentjuraka mladiua zdaj precej poredna. Mi smemo misliti, da gosp. Peternell gotovo ni tako neobuutljiv, ^da bi ne bil že zapazil, kako nevoljni so že Šentjurski tržani nad njegovitn delovanjem za graški ,,Selbsthilfsverein", tako da se bodo morali koj do pristojnih oblastnij v tej zadevi obrniti. Gospod nadtičitelj bi pač storil našemu kinetu dosti večjo dobroto, ako bi našim kmetom svetoval, če pridejo v denarne stiske, naj se obračajo do domačih denarnih zavodov, kateri gotovo vsakteremu radi pomagajo, ako le nekoliko zaupanja zasluži.