Zlata sv. meša v Studenicah 1. 1886. (Dalje.) 3. Životopis zlatomešnikov. Navadno se životopisi odličnili mož izdajajo še le po njihovi smrti — izdajajo se pa tudi že v njihovem življenju, posebno kadar gre svetu pokazati njih posebne zasluge. Ker je med tem časom preč. g. zlatomešniku došlo od svitlega cesarja najvišje odlikovanje, katero so Njili ekscelenca premil. kuezoškof na den zlate sv. meše v svoji napitnici na presv. cesarja le memogrede bili nekako napovedali, zato se mi zdi popolnoma umestno, da k sklepu popisa o zlati meši v Studenicah podam tudi kratkih črtic iz živJjenja preč. gospoda zlatomešnika. Rodili so se gospod Jožef Altmann dne 15. avg. 18U5 v Železni Kapli na Koroskem. Oča, rudarski višji uradnik v službi grofa Eggerja, bili so rodom Solnogradčan, mati pa so jim bili iz Lavantinske doliue doma — oba toraj trda Nemca. Solali so se g. Jožef po Celovških šolab, katere so bile takrat vse skozi le nemške in latinske. Tako se je prigodilo, da so naš g. Jožef že v Celovško dubovšnico vstopili, pa še niso znali slovenski govoriti. Še le tadanji Celovški špirituval č. g. Anton Slomšek, pozneje njihov škof, začeli so jih učiti slovenski govoriti in moliti, pozneje celo že sloveski pridigati. Na den svoje zlate sv. meše so nam g. zlatomešnik pripovedovali, kakšna da se jim je godila. ko so prvokrat imeli v slovenskem jeziku pridigati. Vršilo se je to v cerkvi sv. Duha ali pri čč. Uršulinkak, pri katerih je bila že takrat v Celovcu siovenska božja služba. ,,Ko pridejo y nedeljo jutro naš preč. gosp. špirituval nas vprašat. kdo da si upa dnes pri sv. Duhu pridigati, djal je tuoj gospod tovariš: (pripovedujejo g. Altmann) ,,jaz celo noč vučil, pa nič navučil, jaz nič pridigal" ; ko pa mene vprašajo, če sem se jaz kaj naučil, odgovoritn da z božjo pomočjo si upam že pridigovati. Na to mi odberejo tovariša Slovenca, ki me naj spremlja v cerkev ter jim potem poroča o izidu. Pridigo, ki sem si jo bil prvlje napisal, znal sem ne le od besede do besede, pač pa celo od črke do črke na pamet. Na vsakem samoglasniku imel sem zaznamenovano, ali je dolg ali kratek, tudi vsaki zlog je bil podčrtan, katerega mi je bilo naglašati. Grovoril sem dolgo, ker sem imel 8 listov napisanib, govoril brez spodtikljeja, ker nemškega očenaša tudi nisem bolje na pamet znal, kakor to prvo svojo slovensko pridigo. Ko se po dokončani pridigi povračujeva v dubovšnico, zapazi moj tovariš na cesti kmeta, katerega je pri pridigi v cerkvi videl. Pošlje me malo naprej ter se začne s kmetom o moji pridigi pogovarjati. MNo oče, kako vam je pa kaj dnešnja pridiga dopadla?" nDa, da!" (dobro dobro), odgovori kmetič, ,,saj je že zdavnej ni nobeden tako gladko povedal, kakor daešnji gospod!" ,,Kaj pa mislite, od kodi neki so ta gospod?" ,,0d kodi —? Korošec že niso — bodo pač Štajarec!" ,,Narobe oče, narobe! — Korošec so, pa še takšen Korošec, da še slovenski ne znajo!" nA, kaj mi pravite". — Tovariš popusti kmeta ter hiti za menoj v semenišče, da bi kmalu poročal g. špirituvalu izid moje prve slovenske pridige. rPrav imaš, tako je bilo!" ustavijo zlatomešnikov sošolec, preč. g. Tomaž Jeretin, zlatomešnik in župnik Teharski, ki so to prigodbo z menoj vred poslušali. C. g Altmann pa sklenejo svojo pripovest z besedami: Grosp. špirituval Slomšek so nas res pridno slovenski učili. pa kaj, da smo si le malo zapomnili." V mešnika posvečeni bili so Studeniški g. Jožef dne 31. julija 1836.. ko še niso šteli celo 23 let. Prvo službo dobili so v Konjicah, drugo t>a v Šmibelju pri ooštanju, ne toliko, da bi aruge učili. ampak da bi se sami slovenščini privadili. Kmalu potem jih pa mil. knezoškof postavijo za oskrbljujočega kaplaaa k Mariji Zvezdi ali k Novištifti nad Grornjim gradom. Tam ob Štajarsko-Koroško-Kranjski meji morali so začeti slovenski govoriti in pridigovati, ker razun bolenega g. župnika živa duša v vsej fari ni znala nemški. Od Noveštifte prišli so za kaplana k sv. Martinu na Paki, od koder so bili 1. 1845 premeščeni na silno težavno faro M. Božje na jezeru pri Prevaljab. na Koroškem. Že drugo leto bili so uazaj na Štajarsko prestavljeni za I. kaplana pri nadžupnijski fari sv. Martina poleg Slovenjigradca, kjer zopet uiso ostali dolgo (so sopet le komaj nekaj črez 2 leti ostali.) Prišlo je med tem 1. 1849. za č. g. Jožefa Altmanna leto veduega preseljevanja. Potreba je posebne vdanosti v Božjo voljo, da človeku, katerega zaporedoma toliko selitev in toliko sitnih računov zadene, potrpežljivosti ne zmanjka. Le čujmo! Dne 8. marcija 1. 1849. umrli so PoliČanski župnik g. Anton Hmeljak. Naš č. g. Jožef Altmann bili so iz Šmartna pri Slovenjemgradcu v Poličane za provizorja. Poličansko faro dobijo Slivniški župnik č. g. Anton Smon. Poličanski g. provizor Altmann prestavljeni so za provizorja v ISlivnico pri Šent-Juriju. Ko to faro izročijo Šent-Jurijskemu I. kaplanu, č. g. Fr. Grorniku, bili so na njih mesto v Šent-Jurij za I. kaplana postavljeni. Tukaj na strani blagega župnika g. Karla Herka upali so, malo si odpočiniti ter račune dveh provizur v red spraviti; pa že 29. decembra tistega leta pokosi nemila smrt župnika Bukovškega, e. g. Mihajela Popreja, in naš g. Altmann morajo že zopet culico povezati ter takoj iti za provizorja na spodnjo Ponikvo. 0 sv. Juriji 1. 1850. nastopijo to faro č. gosp. Janez Keše, poprej župnik v Šentilji pri Velenji, in č. gosp. Altmann morajo na njihovo mesto v Šentilj za namestnika. Kdor je razmere poznal, vsakdo je mislil, da to faro jim je Bog odločil kot plačilo za njih obilni trud — Šentiljani niso dvomili, da bodo obče priljubljeni gospod namestnik ostali pri njih za župnika. Ali človek obrača, Bog pa obrne. Še enkrat bilo se je preč. g. Altmanu seliti, da poslednjič najdejo mesto, na katerem jih Bog lioče dolgo, da prav dolgo imeti.  (Dalje prih.)